Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani
ISSN 0016-7789
1993
Ljubljana 1994
ISSN 0016-7789
GEOLOGIJA
GEOLOGIJA
Slovenska besedila za 36. knjigo je lektoriral Milan Pritekelj. V drugih jezikih napisani članki
niso lektorirani in zanje odgovarjajo avtorji sami. Prevode v angleški jezik so opravili Simon
Pire in delno sami avtorji. Za strokovno vsebino vseh člankov so avtorji odgovorni sami
Izdajatelja: Geološki zavod Ljubljana in Slovensko geološko društvo
Glavni in odgovorni urednik: Stanko Buser, Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14,
61000 Ljubljana
Uredniški odbor: Stanko Buser, Matija Drovenik, Miran Iskra, Dušan Kuščer, Anton Nosan,
Mario Pleničar in Ljubo Žlebnik
Naklada 600 izvodov
Cena 2000 SIT
Tisk in vezava: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana, Kopitarjeva 6, leto 1994
Financirata: Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in Geološki zavod
Ljubljana
Po mnenju Urada Vlade za informiranje Republike Slovenije št. 23/109-93, z dne 14. aprila 1993
je ta publikacija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa
GEOLOGIJA
The papers in Slovene language of the present 36 volume were edited by Milan Pritekelj. Papers
in other languages were not edited; the authors alone are responsible for the text. English
translations were done by Simon Pire and partly by the authors themselves. The authors
themselves are liable for the contents of the papers
Published by the Geological Survey and the Slovene Geological Society
Editor-in-Chief: Stanko Buser, Ljubljana Geological Survey, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Editorial Board: Stanko Buser, Matija Drovenik, Miran Iskra, Dušan Kuščer, Anton Nosan,
Mario Pleničar and Ljubo Žlebnik
Printed in 600 copies
Price US $ 60.0
Printed by the Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana, Kopitarjeva 6, in 1994
Financed by the Republic of Slovenia, Ministry of Science and Technology and the Ljubljana
Geological Survey
GEOLOGIJA 36, 1-343 (1993), Ljubljana 1994
VSEBINA - CONTENTS
Paleontologija - Paleontology
Senowbari-Daryan, В. & Ingavat-Helmcke, R.
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones from Phrae province
(Northern Thailand).................................... 5
Kolar-Jurkovšek, T.
Karnijski mikrofosili iz Bevškega............................... 61
Camian microfossils from Bevško............................... 64
Ramovš, A.
Epigondolella abneptis and E. spatulata in the Lower Norian in the central Kamnik
Alps, Slovenia....................................... 69
Jurkovšek, B. & Kolar-Jurkovšek, T.
Fosilne želve v Sloveniji.................................... 75
Fossil turtles in Slovenia.................................... 84
Pohar, V. & Kotnik, J.
Alpski svizec iz Matjaževih kamer............................... 95
The Alpine marmot from the cave Mat j aževe kamre.....................110
Šribar, L. & Pavšič, J.
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovalnih postaj med Istrskim
polotokom in delto reke Pad................................ 119
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic, between the peninsu-
la Istria and the river Po.................................. 148
Flügel, E., Ramovš, A. & Bucur, I. I.
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled, Northwestern Slovenia: Microfacies
and Microfossils...................................... 157
Stratigrafija - Stratigraphy
Pleničar, M. & Dozet, S.
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds in Kočevje and Gorski Kotar
Area (NW Dinarides).................................... 183
Jurkovšek, B.
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt..........................195
Carnian beds with pelecypods south of Rovte........................200
Žlebnik, L.
Geološke posebnosti pleistocenskih zasipov na Gorenjskem................207
Geological peculiarities of the Pleistocene gravel and conglomerate deposits in the
Upper Carniola, NW Slovenia............................... 207
Kristalografija - Crystallography
Žorž, M.
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals.....................211
Geokemija - Geochemistry
Andjelov, M.
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto naravne radioaktivnosti
Slovenije.......................................... 223
Results of radiometric and geochemical measurement for the natural radioactivity map
of Slovenia......................................... 246
Rudišča - Ore deposits
Mlakar, I.
O problematiki Litijskega rudnega polja...........................249
On the problems of the Litij a ore field.............................331
Navodila avtorjem.........................................339
Instructions to authors.......................................341
GEOLOGIJA 36, 5-59 (1993), Ljubljana 1994
UDK 563.4:551.736(593)=20
Sponge assemblage of some Upper Permian reef
limestones from Phrae province (Northern Thailand)
Baba Senowbari-Daryan
Institute of Paleontology, University of Erlangen, Loewenichstr. 28
D-91054 Erlangen, Deutschland
Rucha Ingavat-Helmcke
c/o Institute of Geology and Dynamics of the Lithosphere,
University of Göttingen, Goldschmidtstr. 3, D-37077 Göttingen, Deutschland
Abstract
The sponge fauna of uppermost Permian reef or reefal limestones of the Phrae
province in northern Thailand include representatives of hexactinellida, scleros-
pongea, "sphinctozoans", and "inozoans". The "sphinctozoans" and "inozoans"
are described in detail. Following taxa are new:
"Sphinctozoans": Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp., Ambithalamia pér-
mica n. gen., n. sp.
"Inozoans": Bisiphonella tubulara n. sp., Solutossaspongia crassimuralis n.
gen., n. sp.
The genus name Belyaevaspongia nom. nov. is proposed for Polysiphonella
Belyaeva, 1991 (in Boiko et al., 1991), non Polysiphonella Russo, 1981.
Geological setting
During recent mapping in Phrae province (northern Thailand, text-fig. 1) an
outcrop of Upper Permian (Dorashamian) rocks, rich in sponges, was discovered.
This outcrop is situated in a small creek, located approximately 650 m north of
kilometer 17.5 on the highway from Phrae to Amphoe Long (text-fig. 2). According to
Mickein (1922, unpublished) the creek follows a small syncline which trends NE-
SW and that is disturbed by some minor NE-SW trending faults. The trough of the
syncline is held up by a series of alternating fossiliferous limestones, shales, sandsto-
nes and volcanic rocks (text-fig. 3). Such alternating sequences are typical of the
uppermost Permian in this part of Thailand (Chonglakmani, pers. comm. 1991).
The locality described here is located west of the "Nan-Uttaradit" suture, in that
part of northern Thailand in which Triassic strata of the "Lampang Group" are
widely distributed.
This interpretation does not fully explain the geological relationships of northern
Thailand. The Early and Middle Permian of the region between Mae Hong Son and
6	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Fig. 1. Fossil localities of latest Permian and earliest Triassic age in northern Thailand. The
new locality is indicated by an arrow
Pai in northwestern Thailand - far to the west of the Nan-Uttaradit suture and the
described outcrop - have long been known (K o n i s h i, 1953; Baum et al., 1970) to be
composed of strata clearly indicative of subtropic paleolatitudes: oolitic and
oncolithic limestones are a fclear indication that these areas were not at all influenced
by the Permian-Carboniferous Gondwana glaciations.
The Early Permian fusulinid faunas described from northern Thailand (I n g a v a t
et al., 1980; Toriyama, 1984) also clearly contain arctic elements. These data
indicate that the Nan-Uttaradit suture can not be the trace of the former ocean
(Paleotethys) which was some thousand kilometers wide (separating the Gondwana
facies from the tropical facies). Only a minor oceanic basin closed along the Nan-
Uttaradit suture. This closure occurred in the Middle Permian, as proved by data
from the Phetchabun fold and thrust belt (Helmcke & Lindenberg, 1983;
H elm eke 1985, 1986; Ahrendtet al., 1991), from the Nan-Uttaradit suture itself
(Barr & Macdonald, 1987), and from the region of Phrae (Lüddecke et al.,
1991; Mickein, unpublished 1992). K/Ar data show that a tectonic-metamorphic
event occurred in all of these regions at approximately 260 Ma.
The Late Permian sponge fauna described in this paper, therefore, did not live on
a seamount in the Paleotethys or on the passive margin of a displaced terrane. There
is growing evidence that many areas of Thailand were affected by extension after the
cessation of Middle Permian contractional deformation (Helmcke, 1983; Cooper
8	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Fig. 3. Lithological section of the Upper Permian limestones which yielded the rich sponge
fauna (approximately 650 m north of the highway from Phrae to Amphoe Long)
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	9
et al., 1989; Sattayarak et al., 1989). The extensional deformation had already
started in the investigated area during the Late Permian and created the sedimentary
basins in which the described strata were deposited.
Systematic Paleontology
Paleontological description of these sponges is based on 15 large-sized thin
sections (15x10 cm or 10 x 7.5 cm) and about 20 polished slabs. Other reef organisms,
such as corals, do not occur in the collected samples. We are sure that not all taxa of
the reef organisms, including sponges, have been included in this small collection. We
are also certain that a more intensive collection of the Permian rocks in Phrae
province will increase the number of species of sponges and other organisms.
The holotypes and paratypes' of the investigated material are housed in "Ba-
yerische Staatssammlung für Paläontologie und historische Geologie, München"
(inventory: Senowbari-Daryan, 1993, Thailand: thin-sections: Tl..., rocks or
polished slabs: RI...).
"Sphinctozoa"
The large number of "sphinctozoans" in the investigated limestones from Phrae
province (northern Thailand) are represented by taxa which are very similar or
almost identical to those of other Permian reefs known from different localities of the
world. However, the frequency of individual genera seems to vary in these different
localities. The new taxa, not known from other localities, could be endemic and
limited to this area.
Phylum Porifera Grant, 1836
Class Demospongea Solías, 1875
Subclass Ceractinomorpha Lévi, 1973
Order Permosphincta Termier and Termier, 1974
Family Colospongiidae Senowbari-Daryan, 1991
Synonym: Colospongiidae Boiko and Belyaeva 1991.
Discussion: Boiko and Belyaeva (in Boiko et al., 1991: 78) established the
new family Colospongiidae, with the type genus Colospongia Laube (1865) and with
almost the same definition of the family and the same membership of genera as
Colospongiidae introduced by Senowbari-Daryan (1990). The family name
Colospongiidae Boiko and Belyaeva (1991)isa junior synonym of Colospongiidae
Senowbari-Daryan (1990).
Belyaeva (in Boiko et al., 1991, p. 93) has introduced the new genus name
Polysiphonella and the family name Polysiphonellidae for those "sphinctozoan"
sponges with the following features:
"Catenulate, porate, solitary or colonial "sphinctozoans" with axial canals of
ambisiphonat or retrosiphonat type and with more or less numerous peripheral
canals passing through couple of chambers. The chamber interior is hollow or filled
with some spore-like filling structure".
10	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Some remarks regarding the Role of International Zoological Nomenclature
(RIZN) and the systematic affinity of sponges described as Polysiphonella by B e 1 y -
aeva are necessary:
1.	The genus name Polysiphonella is occupied by an inozoan genus introduced by
Russo (1981) and therefore according to (RIZN) the name "Polysiphonella"
Belyaeva is an invalid name. Because of the invalidity of the genus name the
family name "Polysiphonellidae" Belyaeva (non Polysiphonellidae Wu (1991))
with the type genus Polysiphonella Russo (1981) is also invalid as well (our
consideraton of RIZN in this paper does not mean to justify the family name in the
classification of sphinctozoid sponges by Wu, 1991).
2.	The memberships of the familiy Intrasporeocoeliidae Fan and Zhang {Rhabdac-
tinia Yabe & Sugiyama, 1934, and Intrasporeocoelia Fan & Zhang, 1985) were
moved from this family as Intrasporeocoeliinae to the new family Polysiphos-
ponelliidae by Belyaeva. Here the RIZN was not taken in consideration by the
author. Consequently the representatives of the family Polysiphonelliidae should
be placed as Polysiphonelliinae into the family Intrasporeocoeliidae.
3.	According to Belyaeva (in Boiko at el., 1991, p. 93) the sponge described as
Polysiphonella insolita possesses several ambisiphonate or retrosiphonate axial
spongocoels. The axial spongocoels can not be seen in specimen(s) illustrated by
Belyaeva in pi. 20, fig. 1-3. Also the spore-like filling structure within the
chamber interior, as mentioned by Belyaeva, can not be seen in the illustrated
specimens of Belyaeva. The chamber interiors are filled either with micritic
sediment showing partly geopetal structure or with sparry calcite cement. Some
vesiculae occur within the chamber interiors.
The morphology, catenulate arrangement of the chambers, perforation of the
chamber walls and the occurrence of vesiculae within the chamber interiors of
sponges described as Polysiphonella insolita by Belyaeva and also in this paper are
identical with Colospongia Laube. Large ostia within the chamber walls occur in the
type species Colospongia dubia and also in some other species of Colospongia (see
Senowbari-Daryan & Rigby, 1988, p. 183; Senowbari-Daryan, 1990, p.
64). However, these ostia or sieve-like plates are only on the exowall and not
developed in the interwall. The ostia occurring in some species of Colospongia do not
pass through a couple or several chambers as in "Polysiphonella" insolita. For this
reason we accept the opinion of Belyaeva that a separate genus should be estab-
lished for this sponge. Because of the invalidity of Polysiphonella Belyaeva 1991
(in Boiko et al., 1991) (non Polysiphonella Russo 1981) the genus name Belyaevas-
pongia nov. nom. is proposed. Belyaevaspongia is placed in the family Colospon-
giidae Senowbari-Daryan (1990).
Genus Belyaevaspongia nov. nom.
Derivatio nominis: Named for Dr. G. V. Belyaeva who described this sponge
for the first time.
Diagnosis: Moniliforme, porate "sphinctozoan" sponge without a spongocoel
but with numerous small tubes passing through one or two chambers. Interiors of the
chambers are hollow or filled with vesiculae.
Type species: Polysiphonella insolita Belyaeva, 1991 (in Boiko et aL, 1991).
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	11
Belyaevaspongia insolita (Belyaeva, 1991)
(PI. 1, fig. 1-4, pi. 2, fig. 1-2, pi. 3, fig. 1/D, 2, 4)
1990 Polysiphonella insolita n. gen., n. sp. - Belyaeva (in Boiko et al., 1991),
p. 93-95, pl. 20, fig. 1-3.
1993 "Polysiphonella" insolita Belyaeva. - Senowbari-Daryan & Ingavat-
Helmcke, fig. 1/D, 4.
Description: The single or branched stems of this sponge reach a length of
more than 100 mm. The sponge is composed of several spherical or hemispherical
chambers arranged moniliforme, one above the other. Diameters of the chambers are
usually greater than their heights. According to Belyaeva the height of the
chambers is about 1/4 of the diameter. In our material diameters of the chambers
range between 6.5 and 15mm and heights of the chambers reach from 3.5 mm to
10 mm. The ratio of the chamber width/height is always more than 1 (text-fig. 4).
Chambers at branching points are very wide (see text-fig 4, stars in circles).
Outer segmentation of the sponge is well developed. The relatively thick chamber
wall of 0.5-1.2 mm is pierced by numerous single, unbranched pores about
0.2-0.3mm in diameter (according to Belyaeva 0.25-0.35mm).
Chamber interiors are either hollow and now filled with sparry calcite cement
and/or sediment, or some vesiculae occur within the chamber interiors. Spore-like
filling sturctures, as described by Belyeava for the holotype from the Southern
Pamir (but not recognizable in illustrated specimen(s) by the author), could not be
observed in our material from Thailand.
Fig. 4. Diagram showing the ratio of chamber height/chamber width in Belyaevaspongia
insolita (Belyaeva) from Phrae province, northern Thailand. The stars in circles indicate the
large diameter of the chambers on the branching points
12	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
An axial spongocoel that pass through the vahóle sponge is not developed (at least
in our material). Very typical for this sponge are several small tubes pass through one
or two chamber roofs. Chambers with 2 tubes were also be observed (pi. 1, fig. 2).
These tubes are usually situated in interwalls between chambers (chamber roofs).
Tubes in the outer wall (exowall) are rare but do occur (pi. 1, fig. 1). Outer diameters
of the tubes range from 1.2 to 3mm, and inner diameters from 0.7 to 1.3 mm.
According to Belyaeva diameters of the tubes range from 1.2 to 2.0mm. These
tubes are usually developed in the chamber wall at branching points (pi. 1, fig. 2-4).
Walls of the tubes are also pierced with pores if the same size as those in the chamber
walls. The tubes are of ambisiphonate type (sensu Sei la cher, 1962).
Occurrence: Belyaevaspongia insolita (Belyaeva) is known from the type
locality (Primoria, Far East) and now from the uppermost Permian of Phrae province,
Thailand. It seems to be an endemic sponge limited to the Middle and Eastern
Tethyan realm. It has not been observed in collection from the western part of the
Tethys. Belyaevaspongia insolita is the most abundant sphinctozoan sponge within
the investigated limestones of Phrae province in Thailand.
Genus Colospongia Laube, 1865
Diagnosis: see Senowbari-Daryan and Rigby, 1988.
Type species: Manon duòmm Münster, 1841.
Colospongia sp.
(Pl. 5, fig. 5, pl. 12, fig. 3B?)
Material: Two specimens.
Description: Spherical chambers of this sponge have heights of 5-6mm.
Diameters of the chambers range between 7 and 8 mm. A relatively thick chamber
wall (0.5-0.65mm) is pierced by uniform, unbranched pores approximately
0.15-0.20mm in diameter. Due to the coarse perforation of the chamber wall the
surface of the sponge is smooth. Interiors of chambers contain some vesiculae.
Remarks: All the species (about 25) of the genus Colospongia known before
1990 are listed in Senowbari-Daryan (1990, p. 65). Since then the following
species of Colospongia have been described by Boiko, Belyaeva and
Zhuravleva (in Boiko et al., 1991):
-	Colospongia arakeljani Zhuravleva, 1991.
-	Colospongia nachodkiensis Belyaeva, 1987 (Belyaeva, 1991, in Boiko et al.,
1991).
-	Colospongia globosa Belyaeva, 1991.
-	Colospongia composita Belyaeva, 1991.
-	Colospongia leveni Zhuravleva, 1991.
-	? Colospongia polytholosiaformis Boiko, 1991.
Colospongia is a sphinctozoan genus with relatively limited features. Therefore
determination of individual species is not easy and most of them are confused. The
genus Colospongia, like Amblysiphonella, should be revised carefully.
Determination of the Colospongia from Phrae province has not been carried to
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
13
species level because no completely preserved specimen was available. The two
specimens illustrated in pi. 5, fig. 5 and pi. 12, fig. 3B could belong to different
species.
Genus Tristratocoelia Senowbari-Daryan and Rigby, 1988
Diagnosis: see Senowbari-Daryan and Rigby, 1988.
Type species: Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby, 1988.
Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby, 1988
(PI. 10, fig. 1-2, text-fig. 5)
1988 Tristratocoelia rhythmica n. sp. - Senowbari-Daryan and Rigby., p.
189-190, pi. 29, fig. 5-6, 9, text-fig. 10).
1991 Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby. - Senowbari-
Daryan and Rigby, p. 625, fig. 3.6, 3.7.
1993 Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby, - Senowbari-
Daryan and Ingavat-Helmcke, fig. 5/A.
Material: One branched or two separate specimen(s) were divided by cutting
one of the samples. The sponges were investigated in two polished slabs.
Description: This tiny and curved sponge is at least 40mm long and is
composed of 5 barrel-like chambers. The chambers have a diameter of 5 mm and
a maximum height of 10 mm.
Fig. 5. Drawing of a section of Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby,
exhibiting the chambers with some vesiculae and the thick and ring-like chamber roofs pierced
by pores (compare pi. 10, fig. 1). Scale 5 mm
14	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
The chamber walls are of varying thickness, in some areas up to 0.65 mm in others
only 0.12 mm. Because of recrystallization of the chamber walls neither the pores nor
the two-layered nature of the walls, as described by Senowbari-Daryan and
Rigby (1991, p. 625), could be recognized. However, some large ostia up to 0.7mm in
diameter pierce the segment walls. The chamber roofs, called ring chambers (RC) in
the original description by Senowbari-D aryan and Rigby (1988), are between
1.5 and 2.5mm thick and are pierced by several large and branched openings. The
chamber roofs are developed as a ring with a diameter that is larger than the
chambers.
Interiors of the chambers are filled with vesiculae. Vesiculae run in some cases
parallel to the chamber walls.
Occurrence: Until now Tristratocoelia rhythmica was known only from the
Upper Permian reefs in Djebel Tebaga, Tunisia (Senowbari-Daryan & Rigby,
1988, 1991). In the type locality only three specimens were found. Within the
investigated limestones of Phrae province only one branched(?) specimen or two
individual specimens have been found.
Family Intrasporeocoeliidae Fan and Zhang, 1985
Genus Intrasporeocoelia Fan and Zhang, 1985
Diagnosis: see Fan and Zhang, 1985: 17.
Type species: Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang, 1985.
Further species :
-	Intrasporeocoelia laxa Wu (1991: p. 82, pi. 11, fig. 2, 5).
-	Intrasporeocoelia orientalis Belyaeva 1991 (in Boiko et al., 1991: p. 95-96, pl. 19,
fig. 3-5).
-	Intrasporeocoelia robusta Belyaeva 1991 (in Boiko et al., 1991: p. 96, pl. 19, fig.
6-7).
Remarks: Our observations on Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang in
material from Tunisia, Sicily and now from Thailand indicate that the dimensions
and other features of this sponge vary greatly. Whether the small tubes that pass
through one or two chamber roofs, and the sparse spore-like structure within the
chamber interiors can not be used to establish additional species, as done e. g. by Wu
(1991). He proposed the new species Intrasporeocoelia laxa from the Middle Permian
Maokou Formation in Guangxi, China. As illustrated in pi. 3, fig. 1 the spore-like
filling structure occurs in some chambers but is totally lacking in other chambers of
the same specimen. We are doubtful about the identity of the listed species of
Intrasporeocoelia descreibed by Wu (1991) or Belyaeva 1991 (in Boiko et al.,
1991).
Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang, 1985
(PI. 3, fig. 1/A, PI. 4, fig. 2-5)
1985 Intrasporeocoelia hubeiensis n. g., n. sp. - Fan and Zhang, p. 18, pi. 7,
fig. 4, 8 (non 6).
1990 Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang, - Senowbari-Daryan,
p. 101, pi. 33, figs. 3-5 (see for complete synonymy).
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	15
1991 Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang. - Senowbari-Daryan and
Rigby, fig. 3.3-3.5.
1991 Preverticillites columnella Parona. - Flügel, Di Stefano and Senow-
bari-Daryan, pl. 46, fig. 3.
1991 Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang, - Wu, p. 82, pi. 10, fig. 13,
pi. 13, fig. 1.
1993 Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang. - Senowbari-Daryan and
Ingavat-Helmcke, fig. 4/A.
Description: Usually single or rarely branched (pi. 2, fig. 1) specimens of this
cylilndrical or subcylindrical sponge range in the material from Thailand to lengths
of more than 170mm and to diameters of 30 mm. However, large specimens up to
42 mm in diameter have been reported from Upper Permian reef limestones of Djebel
Tebaga, Southern Tunisia (Senowbari-Daryan & Rigby, 1991, p. 623). Outer
segmentation of the sponge is absent or poorly developed, but the internal segmenta-
tion is clearly recognizable.
The sponge is composed of several crescent-like chambers, each 3-10 mm high in
the central part of the sponge.
Chamber walls are distinct from the internal filling structure in thin section and
polished slabs. They appear dark and are massive. Chamber interwalls are usually
1-1.5 mm thick and pierced by equally distributed pores with diameters of
0.2-0.8mm. Because younger chambers overlap older ones, the exowall is thicker
than the endowall. It has a thickness of up to 2.5mm (pi. 4, fig. 2, 4).
Chamber interiors are filled by densely packed spherical - appearing filling
structures, called "spore-like" structures by Fan and Zhang (1985: 17-18) and
described in detail from Chinese material by Rigby et al. (1988). Because of
recrystallization of the filling structures, individual "spores" can not be easily
recognized.
Occurrence: Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang was reporterd from
several Middle and Upper Permian localities in China (Fan & Zhang, 1985, 1986;
Fan et al., 1987; Rigby et al., 1988, 1989; Wu, 1991), from Middle Permian reef
boulders of Pietra de Salamone, Western Sicily (Senowbari-Daryan, 1990;
Flügel et al., 1991: pl. 46, fig. 3; named Preverticillites columnella Parona), from
Upper Permian reef limestones of Djebel Tebaga, Southern Tunisia (Senowbari-
Daryan & Rigby, 1991), from the Upper Permian of Pamir (Belyaeva: in
Boiko at al., 1991), from the Upper Permian of Oman (unpublished material) and
now from the Upper Permian of Phrae province of Thailand. Intrasporeocoelia
hubeiensis, with Belyaevaspongia insolita, is one of the most abundant species among
the "sphinctozoan" sponges within the investigated limestones. Generally the fre-
quency of Intrasporeocoelia in Permian reefs in the eastern Tethys (China, Thailand)
is much higher than in the reefs of the western Tethyan realm (Tunisia, Sicily;
compare Senowbari-Daryan and Rigby, 1991, p. 624).
Family Sebargasiidae Laubenfels, 1955
Subfamily Cystothalamiinae Girty, 1908
Genus Discosiphonella Inai, 1936
Diagnosis: see Senowbari-Daryan (1990, p. 56).
16	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Type species: Discosiphonella manchuriensis Inai, 1936.
Remarks: The genera Discosiphonella Inai, Cystauletes King, Ascosymplegma
Rauff and Lichuanospongia Zhang, and consequently the families Cystothalamiidae
Girty (1908) and Stromatocoeliidae Fan and Zhang (1985) v^ere synonymized
with Sebargasiidae Steimann (1882) by Senowbari-Daryan (1990). Bely-
aeva (in Boiko et al., 1991, p. 102) introduced the new family Cystauletidae, with
type genus Cytauletes King (1943). Wu (1991, p. 87) also introduced the family name
Cystauletidae but without giving a diagnosis of the family and choosing a type genus.
First we want to give the name Cystauletidae Belyaeva (non Cystauletidae Wu)
priority because she named the type genus and defined the family Cystauletidae.
However, the genus Cystauletes King (1943) was synonymised with Discosiphonella
Inai (1936) by Senowbari-Daryan (1990).
Concerning establishment of the family Cystauletidae and its membership (see
Senowbari-Daryan, 1990; Belyaeva, in Boiko et al., 1991; the new genus
Squamella established by Belyaeva seems to be identical with the genus
Imbricatocoelia Rigby et al., 1989) could exist differences of opinion but we think
that relationships of genera within the family Sebargasiidae and "Cystauletidae"
{sensu Belyaeva) are very close and that they should be included in a single family. Of
course the classification of Senowbari-Daryan (1990) is used in this paper.
All the species of the genera Discosiphonella (including Ascosymplegma Rauff
1938, Cystauletes King 1943 and Lichuanospongia Zhang, 1983) are listed in
Senowbari-Daryan (1990, p. 57). Belyaeva (in Boiko et al., 1991) has
described two (three) new species of the genus "Cystauletes" as "C." primoriensis (p.
105), ? "C." squamilis (p. 104) and "C." bzhebsi (p. 165-166). In addition a new species
of the genus "Lichuanospongia" ("L."primorica" was established by the same author.
Within the investigated limestones of Phrae province, the genus Discosiphonella
is represented by a small and poorly preserved species described below:
Discosiphonella sp.
(PI. 2, fig. 5-6, pi. 6, fig. 2/B?, 3)
1993 Discosiphonella sp. - Senowbari-Daryan and Ingavat-Helmcke,
fig. D/C.
Description: Stems of this sponge have a maximum diameter of 3—4mm. The
small spherical chambers, with diameters of 1-2 mm, are arranged in one layer
around an axial spongocoel, which is up to 1 mm in diameter. Chamber interiors are
hollow and no vesiculae were observed. The specimen illustrated in pi. 6, fig. 3 shows
that the chambers are connected to the axial spongocoel by large openings, about
0.12 mm in diameter. The chamber walls, as well as the wall of spongocoel, are
relatively thick (0.2-0.3 mm). Because almost all the specimens are recrystallized
perforations of the wall can not be recognized and exact sizes of pores in the chamber
wall can not given. This sponge is not abundant in the investigated limestones.
Remarks: Representatives of the genus Discosiphonella (including the genera
Cystauletes, Ascosymplegma and Lichuanospongia) with their dimensions and other
morphological features are listed in Senowbari-Daryan (1990, p. 58). Our
species from Phrae province is differentiated from all other known species listed in
Senowbari-Daryan (1990) by the extremely small dimensions of the sponge, its
chambers and other elements.
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	17
Dimensions of the specimens from Thailand are almost the same as those of
? "Cystauletes" squamilis and "Cystauletes"primoriensis described by Belyaeva (in
Boiko et al., 1991, p. 104-106) and perhaps represent one of those species.
Subfamily Cystothalamiinae Girty, 1990
Genus Cystothalamia Girty, 1908
Diagnosis: see Senowbari-D ary an (1990, p. 54).
Type species: Cystothalamia nodulifera Girty, 1908.
Cystothalamia? sp.
(PI. 2, fig. 3)
Description: As illustrated in pi. 2, fig. 3, this sponge is composed of numerous
spherical chambers in a polyglomerate (in several layers) arrangment around a spon-
gocoel(?). The sponge has a length of 15 mm and a diameter of 5 mm in its upper part.
Individual chambers have inner diameters of 0.25-0.8mm. The chamber walls are
0.05-0.1 mm thick. Chamber interiors are hollow; no vesiculae nor other filling
structures are developed. Because of recrystallization of the sponge skeleton, no
pores could be recognized in the chamber walls. It is also possible that this sponge
belongs to the aporate sphinctozoans (Glomocystospongia). Only one specimen of this
sponge has been found.
Family Deningeriidae Boiko (in Boiko et al., 1991)
Discussion: Boiko (in Boiko et al., 1991) established the family Dening-
eriidae with the following diagnosis:
"Colonies catenulate, chambers subspherical, filling skeleton reticular, formation
of the siphon is asiphonate or retrosiphonate".
Engeser (1986) had earlier proposed the family Solenolmiidae for all segmented
sponges with a reticular filling skeleton and the retrosiphonate type of siphon (see
Senowbari-Daryan, 1990). It would be practical to limit the family Dening-
eriidae to those genera without any spongocoel but with a reticular filling skeleton.
The following described sponge is without siphon but possesses a filling skeleton of
reticular type.
Genus Ambithalamia n. gen.
Derivatio nominis: Ambiguus (lat. =) indistinct. Because of poor and indis-
tinct segmentation.
Diagnosis: Cylindrical, seldom branching sponge without a spongocoel. Outer
as well as internal segmentation is poorly developed. Chamber roofs(?) or the growth
lines(?) are marked by very thin and fine perforated lines. The interior of the
chambers or the internal skeleton of the sponge is composed of relatively regular
fibers of reticular type.
Type species: Ambithalamia pérmica n. sp.
18	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Ambithalamia pérmica n. sp.
(Pl. 5, fig. 4/C, pl. 6, fig. 4/C, pl. 7, fig. 1/В, 3/В, 4, pl. 10, l/C, 2/В, pl. 11, fig. 1, 2/C,
3/В, 4, pl. 12, fig. 2/A, 3/A, pl. 13, fig. 3/B, 4/A, 5/B)
1993 "Inozoa"? gen. et. sp. indet. - Senowbari-Daryan and Ingavat-
Helmcke, fig. 5/A/d.
Derivatio nominis: Named for the occurrence of the sponge in Permian
limestones.
Holotype: As holotype we choose the specimen marked with "H" in pi. 7, fig. 4.
(R6).
Locus typicus: Outcrup in the small creek, located approximately 650 m north
of the highway between Phrae and Amphoe Long, northern Thailand (see text-fig.
1-2).
Stratum typicum: Upper Permian (Dorashamian).
Material : Numerous specimens in several polished slabs.
Diagnosis: See diagnosis of the genus.
Description: This cylindrical and rarely branched sponge reaches a length of
more than 25 mm and usually has a diameter of 3-4 mm. The sponge displays
indistinct segmentation which is developed poorly in some specimens (e. g. pi. 7, fig.
3/B, pi. 11, fig. 3/B), but relatively well in others (e. g. pi. 7, fig. 4, pi. 11, fig. 1-2).
Both outer and internal segmentation is hardly recognizable.
The holotype (pi. 7, fig. 4/H) is represented by and oblique section which, like
other specimens in pi. 7, fig. 4, shows relatively well developed segmentation.
Chambers range in shape from crescent-like to hemispherical. The segment roofs,
which look like a thin cortex, are very thin (approximately 0.05mm) and pierced by
very small pores about 0.05mm in diameter. Heights of segments ranges in the
holotype from 0.5 to 1.3 mm, but has greater variation in other specimens. Interiors of
the segments are filled with relatively regular reticular fiber structures. The fibers
are approximately 0.1mm thick.
Some specimens (e. g. pi. 7, fig. 3, 4: in the middle part, pi. 12, fig. 3) exhibit large,
spongocoel-like, "openings" that have a peripheral position. We interprete these
openings as activities of boring organisms.
Occurrence: Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. is one of the most abundant
sphinctozan sponges in the investigated limestones. More than 100 specimens have
been cut in several polished slabs.
Family Phragmocoliidae? Ott, 1974
Thalamid sponge gen. et sp. indet
(PI. 10, fig. 1/B, pi. 12, fig. 1/A)
Material: Three specimens in polished slab R7.
Description: The largest specimen (pi. 12, fig. 1/A: in the right corner) reaches
a maximum diameter of 2 mm and a length of 10 mm. It is composed of 5 chambers
with heights between 1.5 and 2.5mm. A spongocoel, with a diameter to 1.2 mm, passes
throught the sponge. Chamber walls are 0.05mm thick, but because of strong
recrystallization the pores or ostia in the walls are not preserved. The most charac-
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	19
teristic feature of the sponge is the sept-like filling structure subdividing chamber
interiors into bubble-like small units.
Remarks: This sponge is most probably a representative of a new genus, but we
describe it here only as gen. et sp. indet. Only three poorly preserved specimens are
available. The most characteristic feature of this tiny sponge are the sept-like
elements within the chamber interiors, like those occurring within the family Phrag-
mocoeliidae Ott (1974). Only two genera have been placed into this family: the
Devonian genus Radiothalamos Pickett and Rigby (1983) and the Triassic genus
Phragmocoelia Ott (1974). Sponges with radially arranged and sept-like elements
within chamber interiors have not been known from Permian deposits until now.
Suborder Aporata Seilacher, 1962
Family Thaumastocoeliidae Ott, 1967
Subfamily Thaumastocoeliinae Senowbari-Daryan, 1990
Genus Sollasia Steinmann, 1882
Diagnosis: see Senowbari-Daryan (1990).
Type species: Sollasia ostiolata Steinmann, 1882.
Further species: All species of Sollasia, known before 1990, are listed in
Senowbari-Daryan (1990: p. 128). Since then only one species - S. arta - has
been described by Belyaeva, 1991 (in: Boiko et al., 1991) from the Upper Permian
of the Far East.
Sollasia ostiolata Steinmann, 1882
(Pl. 3, fig. 1/C, pi. 4, fig. 1/B, pi. 6, fig. 4/A, 6, pi. 12, fig. 1/B)
1882 Sollasia ostiolata n. sp. - Steinmann, p. 151-152, pi. 7, fig. 3.
1990	Sollasia ostiolata Steinmann. - Senowbari-Daryan, p. 128, pi. 43, fig. 7,
pi. 45, fig. 4, 8, pi. 56, fig. 9, text-fig. 47 (synonymy-list).
1991	Sollasia ostiolata Steinmann. - Wu, p. 85, pi. 10, fig. 1, pi. 11, fig. 4.
1991 Soííasza osizoZata Steinmann. - Belyaeva (in Boiko et al., 1991), p. 62, pi. 7,
fig. 2-4, pi. 8, fig. 1-5, pi. 9, fig. 1-3.
Description: Diameter of this moniliform sponge ranges greatly. In the inves-
tigated material diameters of specimens range between 3 and 8 mm, but larger
specimens, up to 15 mm are known from Permian reefs of Djebel Tebaga, Tunisia
(Senowbari-Daryan & Rigby, 1988). The individual chambers are spherical or
barrel-sahped and reach heights of up to 7 mm. Exowalls and endowalls of chambers
are pierced by large ostia (pl. 6, fig. 4, 6). Diameters of ostia depend on diameters of
the sponges. Usually the small specimens have small ostia and larger specimens have
relatively larger ones. Vesiculae were not observed within chamber interiors.
Occurrence: Sollasia ostiolata Steinmann is a cosmopolitian thalamid sponge,
occurring in several Carboniferous and Permian localities in Western Tethys (Spain,
Sicily, Slovenia, Tunisia, Oman) and Eastern Tethys (the Far East, China, Kam-
botscha), as well as in the Guadalupe Mountains in Texas and New Mexiko (Senow-
bari-Daryan, 1990). In Sicily (Senowbari-Daryan & Di Stefano, 1988)
20	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
and especially in Djebel Tebaga, Tunisia (S e n o w b a Г i - D a ry a n & Rigby, 1988)
it is a very abundant thalamid sponge. In the investigated limestone from Phrae
province, however, Sollasia is a relatively rare sponge.
Sollasia spheroida Rigby, Fan and Zhang, 1989
(PI. 2, fig. 7, pi. 5, fig. 1?, 2, 4, pi. 7, fig. 2/B)
1989a Sollasia spheroida n. sp. - Rigby, Fan & Zhang, p. 438, fig. 19.7-19.9,
20.7-20.9).
Description: Diameters of this species range between 5 and 11mm and
thicknesses of chamber walls range between 0.5 and 0.7mm. The chamber wall is
pierced by large ostia 0.35-0.5 mm in diameter. Interiors of chambers are filled with
vesiculae.
Subfamily Enoplocoeliinae Senowbari-Daryan, 1990
Genus Girtyocoelia Cossman, 1909
Diagnosis: see Senowbari-Daryan, 1990: 130.
Type species: Heterocoelia beedei Girty, 1908.
Girtyocoelia beedei (Girty, 1908)
(PI. 7, fig. 1, pi. 8, fig. 3?pl. 9, fig. 2)
1908 Heterocoelia beedei n. sp. - Girty, S. 248, Taf. 14, fig. 1-8.
1990 Girtyocoelia beedei (Girty). - Senowbari-Daryan, p. 130-131, pi. 45, fig.
1-3, 5-7, text-fig. 48 (synonymy-list).
? 1991 Girtyocoelia CÎ. beedei (Girty). - Belyaeva (in Boiko et al., 1991), p. 61, pl.
6, fig. 1-3, pl. 7, fig. 1.
Description: Only two (three?) specimens of this certainly very rare sponge
were found within the investigated limestones. Both of them are 5.5 mm in diameter,
a little smaller than the diameter of this species from other localities (compare
Senowbari-Daryan & Di Stefano, 1988). The axial spongocoel has an inner
diameter of 1mm. Chamber walls, as well as the wall of the spongocoel, are
0.22-0.4mm thick and are pierced by ostia with an inner diameter of 0.3mm. Ostia
typically display the short exaules, as known in Girtyocoelia beedei from other
localities.
Occurrence: Girtyocoelia beedei is known from numerous Carboniferous and
Permian localities in the USA (Guadalupe- and Glass Mountains in Texas and New
Mexico), and from several localities of the Western and Southern Tethys (Europe:
Sicily, Spain, Alps; Africa: Tunisia; Oman, the Far East). The genus Girtyocoelia has
not been reported from the Permian reefs of southeastern Asia (China or other
localities). Sponges, described as Girtyocoelia markamensis by Deng (1982) from the
Permian reefs of China, has perforated chamber walls and does not belong to the
genus Girtyocoelia (see Senowbari-Daryan, 1990, p. 131). The discovery of
Girtyocoelia beedei in Phrae province indicates an occurrence of the genus and
species within the Permian reef limestones of the eastern part of the Tethys.
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	21
Genus Phraethalamia n. gen.
Derivatio nominis: From Phrae province and thalamos ( = chamber).
Diagnosis: Aporate thalamid sponge w^ith two or more axial spongocoels and
ring-like chambers. Numerous, occasionally dichotomous, branched tubes extend
from the spongocoel wall into the hollow chambers. Chamber interiors without
vesiculae and filling structure.
Type species: Phraethalamia tubulara n. sp.
Discussion: The chamber shape, arrangment of the chambers and, perhaps,
also the ostia on the chamber wall in the new genus are similar or identical to
Girtyocoelia Cossman. Phraethalamia differs, however, from Girtyocoelia by posses-
sion of two or more axial spongocoels and by the distinct tubes which run from the
spongocoel wall into the hollow chambers. Such tubes are known from the Permian
demospongid genus Pseudoamblysiphonella Senowbari-Daryan and Rigby
(1988) and from the calcispongid sponge Barroisia lehmanni described from Cretace-
ous deposits of northern Germany by Hilmer and Senowbari-Daryan (1986).
Both of those genera belong to the porate sphinctozoans and both of them have
perforated walls. However, a sponge like Phraethalamia is not known within the
aporate sphinctozoans.
Phraethalamia tubulara n. sp.
(PL 3, fig. 1/B, pi. 4, fig. 1, pi. 11, fig. 2/A, 3/A, text-fig. 6)
1993 Girtyocoelia? sp. - Senowbari-Daryan and Ingavat-Helmcke,
fig. 4/A.
Derivatio nominis: Named for the distinct tubes that extend from the
spongocoel wall into the chamber interiors.
Holotype: Longitudinal section illustrated in pi. 3, fig. 1/B and the enlargment
from the same specimen illustrated in pi. 4, fig. 1.
Locus typicus: Small creek ca. 650 m north of the highway between Phrae and
Amphoe long (see text-fig. 1-2).
Stratum typicum: Upper Permian (Dorashamian).
Diagnosis: See diagnosis of the genus.
Material: Two or four (?) specimens.
Description: The holotype of Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp. is weath-
ered out in the sample illustrated in pi. 3, fig. 1. An enlargment of it is shown in pi. 4,
fig. 1 (see text-fig. 6). The specimen has a length of 45 mm and a diameter of 7 mm. It
is composed of 6 spherical chambers with lengths of 7-8 mm. Two relatively wide
axial tubes (spongocoels), with diameters of 1.25 or 1.6 mm, run vertically through
the whole sponge. These tubes are connected to others by large openings, as shown in
text-fig. 6. Connection between axial canals and surrounding chambers are made by
some small tubes that may branch dichotomously within the chambers (see text-fig.
6). The diameter of the tubes is approximately 0.35mm in diameter.
One of the paratypes (pi. 11, fig. 3/A) seen in a longitudinal section is composed of
three (four) globular and ring-like chambers with diameters of 5.5-7.5mm. Chambers
have heights of 6-7 mm. All other features of this specimen correspond completely to
22
Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Fig. 6. Drawing of a thin section of Phraethalamia tubulara n. gen.,
n. sp. The spherical chambers exhibit imperforate walls. Some tubes
extend from the spongocoel wall into the chamber interiors. Two,
relatively wide and axial spongocoels pass vertically through the
sponge. Scale 5mm
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	23
those of the holotype. Interiors of the spongocoels show additionally secreted skele-
ton which were not observed in the holotype.
Two other paratypes (pi. 11, fig. 2/A), which can not be identified with certainty,
are only seen in cross or oblique sections.
"Inozoa"
The term "Inozoa" was introcuced by Steinmann (1882) for those fossil sponges
which have a calcareous rigid skeleton and - in contrast to "sphinctozoa" - no
segmentation. Most post-Triassic inozoans have a spicular skeleton of primary
calcite composition (Hurcewics, 1975). In representatives of Triassic and
Paleozoic inozoans no such spicular skeleton has been found to date. The group of
sponges, called the "inozoa", is - like "sphinctozoa" - of polyphyletic nature. It
seems likely that the Triassic and Paleozoic inozoans belong to a completely different
group than the post-Triassic representatives.
The classification of post-Triassic "inozoan" sponges is based on the composition,
shape and arrangement of the spicular skeleton (Wagner, 1964; Hurcewicz,
1975; Müller, 1984). However, a generally accepted classification for Triassic and
pre-Triassic "inozoan" sponges is still needed. The classifications of Dieci et al.
(1968), Russo (1981), Biz z ar ini and Russo (1986) is based on the canal system for
water circulation and has included only a part of known Triassic "inozoans". This
classification scheme was used by Rigby et al. (1989 b) to describe the Permian
inozoan sponges from China. Wu (1991) was influenced by the classification of
Rigby et al. (1989) and used the outline of that classification to propose a new
classification for inozoan sponges. This classification is also based only on a part of
the Permian material (Permian "inozoans" of China), is to much too theoretical, and
does not take consider relationship of closely related genera into consideration. For
example, "inozoans" described from other localities, were not included by Wu. The
mineralogie composition (calcite, Mg-calcite, or aragonite) and the microstructure of
the rigid skeleton were also disregarded. Taxa described by Wu (1991) are poorly
documented and his description and illustrations of almost all species make it
difficult for other workers. Despite efforts by Wu (1991) the classification of Dieci
et al. (1968), which is based on the type of canal system and which was followed by
others (especially Rigby et al., 1989, and Wu 1991) seems to be most useful in
classifying the "inozoan" sponges.
"Inozoa" in the investigated limestones from Phrae province are limited to only
a few genera. However, they are the second most important reef builders in the
investigated limestones, following the "sphinctozoans".
Order Pharetronda Zittel, 1878
Suborder Inozoa Steinmann, 1882
Family Peronidellidae Wu 1991
Genus Peronidella Hinde, 1893
(pro Peronella Zittel, 1878)
Diagnosis: see Zittel, 1878: 120.
Type species: Spongia pistilliformis Mouroux, 1821
24	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Peronidella sp.
(Pl. З" fig. 3, pl. 6, fig. 5, 7/В, pl. 9, fig. 3-4)
Description: Single specimens of this species range in diameter from 2 to
6 mm. An axial spongocoel, with diameters of 1-2 mm (30-40 % of the whole sponge),
passes through each sponge. The relatively loose reticular fiberous structure has
elements approximately 0.2-0.3 mm thick. The skeleton is strongly recrystallized.
Peronidella is not abundant in the investigated limestones.
Remarks: More than 30 species of Peronidella have been described in the
literature (see Z i 11 e 1, 1878; Hurcewicz, 1975). Most of these description concern
Triassic to Cretaceous taxa. The following species of Peronidella have been described
from Permian strata:
-	Peronidella baloghi Flügel, 1973
-	Peronidella beipeiensis Rigby, Fan and Zhang, 1989
-	Peronidella gravida Wu, 1991
-	Peronidella labiaformis Wu, 1991
-	Peronidella minicoeliaca Wu, 1991
-	Peronidella recta Hinde, 1893 (in Wu 1991)
-	Peronidella recta grossa, Wu 1991
-	Peronidella regulara Rigby, Fan and Zhang, 1989
-	Peronidella rigbyi Senowbari-Daryan (=pro Peronidella parva Rigby, Fan and
Zhang, non Peronidella parva Nutzubidze 1964, see Senowbari-Daryan,
1991).
Most of these species, especially those described by Wu (1991), are described
using only one or two cross sections and without emphasizing the differences from
the other known Peronidella of Permian age. A complete revision of the genus
Peronidella is necessary.
Genus Bisiphonella Wu, 1991
Diagnosis: see Wu (1991, p. 60).
Type species: Bisiphonella cylindrata Wu, 1991.
Bisiphonella tubulara n. sp.
(PI. 5, fig. 2/C, 3; pi. 6, fig. 1, 2/A, 7/A, pi. 7. fig, 1/C, 2/A, 3/A, pi. 8, fig. 1-2, 4-6, pi.
11, fig. 2/B? pi. 12, fig. 2/C, 3/C, pi. 13, fig. 2/B, 3/A, 8)
1993 "Inozoa"? gen. et. sp. indet. - Senowbari-Daryan and Ingavat-
Helmcke, fig. 5/A/C.
Derivatio nominis: Named for the short tubes (exaulos-like) which pass
from the spongocoel wall into the interior of the chambers (see pi. 8, fig. 2).
Holotype: Longitudinal section in pi. 8, fig. 2A (half of the holotype is figured
in pi. 8, fig. 4/B and is connected by lines with fig. 2/A of the same plate).
Locus typicus: Small creek, approximately 650m north of kilometer 171.5 on
the highway between Phrae and Amphoe Long (see text-fig. 1-2).
Stratum typicum: Upper Permian (Dorashamian).
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	25
Material: Several thin sections and polished slabs.
Diagnosis: Cylindrical sponge with two spongocoels of the same size that
extend vertically through the axial region of the sponge. The spongocoels possess
their own walls, but there is a common wall between the two spongocoels. A loose
fiberous structure is developed between the outer wall and the wall of the spon-
gocoels. Numerous openings with short tube-like walls lead to the spogocoels from
the surrounding and loosely packed fiberous skeletal structure. The outer surface of
the sponge is rough and has a spiny appearance.
Differential diagnosis: Follows description of the species.
Description: This cylindrical and single sponge reaches a length of more than
35 mm and a diameter of up to 6 mm. The holotype in the polished slab (pi. 8, fig.
1/A-4/B) has a length of 35 mm and a diameter of 4 mm. Two spongocoels of the same
size, each approximately 1 mm in diameter, pass vertically through the sponge. The
diameter of the spongocoels is relatively constant. In paratypes it ranges between
0.75 and 1.1mm. The spongocoels have their own walls that are approximately
0.15-0.2 mm thick. The common wall between the spongocoels has the same thick-
ness. The space between the outer wall of the sponge and the wall of the spongocoels
is filled with loose radially arranged fiberous structures. The space between the
radially arranged fibers appears to be small tubes that extend from the walls of the
spongocoels (pi. 8, fig. 2). The spongocoels and interspaces between the surrounding
fiberous structures are connected by openings with diameters of approximately
0.1-0.2 mm. Such openings show short exaulos-like tubes (pi. 6, fig. 2). The outer
surface of the sponge is rough and appears to be covered by spine-like elements in the
thin section (see pi. 5, fig. 1-2, 7, pi. 6, fig. 4).
Remarks: Bisiphonella tubulara is the most abundant inozoan sponge in the
investigated limestones of Phrae province. More than 50 specimens were observed in
the polished slabs and thin sections.
Bisiphonella tubulara n. sp. differs from the type species of the genus
- Bisiphonella cylindrata Wu (it seems that two sponges with different fiberous
skeletal structures have been included to the same species by Wu) - by the type of
fiberous skeletal structure (reticular in B. cylindrata, but radial in B. tubulara), by
the spongocoels having its own wall, by openings with exaulos like tubes within the
wall, and by the rough (in thin section spiny appearing) surface of the sponge. In
addition to these, the wall between the spongocoels in the type species is relatively
thick and has the same recicular fiber structure as the surrounding wall, however in
the new species the wall is thin and massive (not porous like in the type species) (see
pi. 5, fig. 7. pi. 6, fig. 2, 5).
Family unceartain
Genus Solutossaspongia n. gen.
Derivatio nominis: Solutus (lat. =) loose, ossa (lat. =) skeleton. Because of the
loose fiber skeleton in the interior of the sponge.
Diagnosis: Cylindrical and unbranched sponges, each with a distinct thick
outer wall. Teh skeleton interior of each sponge is composed of loose reticular fibers.
Sponge lacks a spongocoel.
Discussion: Wu (1991) established the superfamily Acoelioidea and the family
Acoeliidae for those Chinese Permian inozoan sponges which have neither distinct
26	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
inhalant and exhalant canals nor a spongocoel. He did not take into consideration
other known inozoan sponges without canals.
The type genus of the family Acoeliidae, Acoelia Wu and the type species A. rudia
Wu, were described using only one thin section, which could also be a marginal
section of any number of other inozoid sponges. Also, the description of the genus,
Ramospongia Wu, which belongs to the same family, is documented using with
a section which could be a piece of other inozoid sponge, as well. Because of the
totally insufficient descriptions and illustrations of both genera we are not able to
follow the author in describing our sponges. The genus described here differs from
Wu's acoeliid "genera" by its distinct thick outer wall and by the loosely packed
fiberous skeletal structure in the inside of the sponge.
Solutossaspongia crassimuralis n. sp.
(PI. 5, fig. 2/D, pi. 7, fig. 1/C, 3/C, pi. 12, fig. 2/B, 4, pi. 13, fig. 2/A, 3/C, 5/A, 6, 7)
Derivatio nominis: Named for the thick outer wall of the sponge.
Holotype: Longitudinal section in pi. 13, fig. 3 (R5).
Locus typicus: Outcrop in the small creek, located approximately 650 m north
of kilometer 17.6 on the highway between Phrae and Amphoe Long (see text-fig. 1-2).
Stratum typicum: Upper Permian (Dorashamian).
Material : Numerous specimens in several polished slabs.
Diagnosis: See diagnosis of the genus.
Description: The stems of this sponge usually have diameters of 3-5mm and
lengths of up to several centimeters. The holotye (pi. 13, fig. 3) has a diameter of 4 mm
and a length of 15 mm. The most characteristic feature of this sponge in the thick
outer wall, which has a thickness of 1 mm in the holotype and ranges between 0.4 mm
and 1.3 mm in the paratypes. The outer wall is pierced by large openings which can be
observed in only some of the specimens (pi. 13, fig. 2A). The diameter of the openings
is approximately 1mm. The interior of the sponge is characterized by a loosely
packed fiberous structure of reticular type. The thickness of the fibers is approxi-
mately 0.3 mm. An orientation of the fibers parallel to the axis of the sponge can be
observed in some specimens (pi. 12, fig. 4).
Remarks: The fiber structure of Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. is
similar to that of Bisiphonella tubulara. Marginal sections of Bisiphonella tubulara
could be mistaken for longitudinal sections of S. crassimuralis, but they may be
distinguished by the thick outer wall in the latter sponge.
Inozoan sponge gen. et sp. indet
(PL 11, fig, 4, pi. 12. fig. 1/D, pi. 13, fig. 1)
Material : Numerous specimens in several polished slabs.
Description: The stems of this inozoan are single or branched dichotomously
(pi. 13, fig. 1), and they reache diameters of up to 10mm and lengths of more than
50 mm. Stems are composed of relatively regularly arranged fiberous skeleton of
reticular type. The thickness of the fibers is approximately 0.08mm. Fibers on the
exterior surface are finer than those in the interior of the sponge. A spongocoel and
inhalant and exhalant canals are absent. Cross sections of some specimens, however,
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	27
show some radially arranged small canals that are produced by the radial arrange-
ment of the fiber structures (pi. 11, fig. 11).
Remarks: This sponge includes the largest inozoan sponge in the investigated
limestones. It has an appearance similar to Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp., but
differs from it by a lack of coarse segmentation, by having fine and regular fiberous
skeletal structure and by its large dimensions.
Sclerospongea
After the "sphinctozoans" and "inozoans", the sclerosponges are the third most
abundant sponges as well as the third-most important reef organisms in the investi-
gated limestones. A detailed determination of the sclerosponges was not carried out
because:
a)	most of them are poorly preserved and,
b)	a generally accepted classification of Permian sclerosponges (chaetetids) has not
been established.
The most abundant genus of sclerosponges is illustrated in pi. 5, fig. 1/B, 5/B, pi. 9,
fig. 5-7, pi. 12, fig. 1/C. This sponge is characterized by tubes with diameters of
0.3-0.5mm, that diverge form the axis toward the periphery of the stems. Internal
parts of nearly all of the specimens are recrystallized (pi. 5, fig. 1/B, pi. 9, fig. 6-7).
Hexactinellida
Hexactinellid sponges are not abundant in the investigated limestones. Most of
them were either largely destroyed or the silicification of the sediment between the
hexactinellid lattice caused the disappearance of that skeletal structure. Only a few
specimens are relatively well preserved where the hexactinellid lattice can be
recognized (pi. 6, fig. 4/B, pi. 9, fig. 7). However, the determination of hexactinellids
to genus or other categories is not possible in our thin sections.
Other organisms
In addition the sponges noted above, some bryozoans (the genus Polypora is most
abundant), algae? (some red algae are preserved, but green algae were not found),
abundant echinoderms, gastropods, brachiopods, Tubiphytes obscurus Maslov, and
small foraminifers were found. It should be emphasized that corals and fusulinid
foraminifers, as well as encrusting organisms, are completely missing. Archae-
lithoporella, an encrusting organism (binder) which is usually abundant in other
Permian reefs or reefal limestones, is also completely absent in the investigated
limestones. The small foraminifers are represented by Geinitzina ex. gr. G. postcar-
bonica, Geinitzina cf. G. taurica, Geinitzina sp., Protonodosaria sp., Hemigordius sp.,
and Colaniella ex. gr. C. parva. According to Jenney-Deshusses and Baud
(1989) the occurrence of Colaniella ex gr. parva indicates an uppermost Permian age
(Dorashamian) for the investigated limestones.
28	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Microfacies types
Matrix between organisms in the investigated samples is micritic. Abundant
organic detritus is imbedded in the micritic sediment. All of the limestones are
bafflestones in which sponges and some bryozoans functioned as bafflers. The
complete absence of spary matrix, green algae (e. g. dasycladaceans), as well as of
fusulinid foraminifers, indicates relatively deep water for the environment of
accumulation (deeper than wave-base, maybe deeper than the photic zone). The
absence of encrusting organisms, like Archaeolithoporella, could indicate that the
rate of sedimentation was too high and that these organisms could not exist in this
environment.
Comparision
Compared to other Permian reef or reefal limestones of the world, we conclude
that the diversity of organisms of the investigated Upper Permian limestones of
Phrae province in northern Thailand is not high, but, as mentioned above, we are sure
that intensive field collection will greatly increase the number of taxa.
The most important organisms in the reefal limestones of Phrae province are the
sponges. The most important group is the "sphinctozoans", followed by "inozoans"
and sclerosponges, respectively.
Belyaevaspongia insolita is the most abundant sphinctozoid sponge. It has been
described before now only from the Permian of the Far East by Belyaeva (in
Boiko et al., 1991). The lack of Belyaevaspongia in relatively well investigated
Permian localities in the western part of the Tethys (Tunisia, Sicily, Alps) indicates
that this sponge is limited to the eastern parts of the Tethyan realm.
The next most abundant genus is Intrasporeocoelia, which also occurs in Permian
reefs of the Western Tethys (Sicily, Tunisia, Oman), but it is apparently a more
abundant sponge in Permian reefs in China. Intrasporeocoelia is an endemic sponge
of Middle and Upper Permian reefs and its present ranges is limited to the Tethyan
realm. It is not known from the Permian reefs of the Guadalupe Mountains in North
America.
The genera Sollasia, Girtyocoelia and Discosiphonella are cosmopolitian sponges
and they occur with abundances that vary in many Carboniferous and Permian
localities of the world. The absence of Amblysiphonella is remarkable, but it is
a cosmopolitian sponge like Sollasia or Girtyocoelia which occur in nearly all
Carboniferous or Permian reef localities of the world. Certainly Amblysiphonella
seems to be a most abundant sphinctozoan sponge in Permian reefs in the eastern
part of the Tethys (China), but is lacking in Phrae province. The two new described
genera - Phraethalamia and Ambithalamia - are not yet known from other localities.
Among the "inozoans" the genus Bisiphonella is the most abundant genus within
the investigated limestones, followed by Solutossaspongia and Peronidella.
Bisiphonella, described first from the Upper Permian reefs of China, occurs also in
the Permian reefs in western Tethys (unpublished material). Peronidella, however, is
a cosmopolitian sponge and occurs in many Carboniferous and Permian reefs in the
western Tethyan realm. The number of "inozoan" genera in the investigated limesto-
nes seems to be lower than in the Permian reefs of China. The majority of the
"inozoan" genera described by Deng (1982b, 1982c), Rigby et al. (1989b), and Wu
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	29
(1991) were not found in Thailand. This is also true for the "hydrozoans" described
by Fan et al. (1991). This could indicate that only some of the sponges could exist
under the limited environmental conditions which prevailed during the sedimenta-
tion of the reefal limestones in Phrae province, Thailand.
Conclusions
The investigation of the sponge fauna of a few samples of Upper Permian reef or
reefal limestones of the Phrae province in northern Thailand documents a high
diversity of sponges. The sponge fauna is represented by "sphinctozons", "inozoans",
sclerosponges and hexactinellida. "Sphinctozoans" are the most abundant and
diverse sponges, followed by inozoans.
The genus name Belyaevaspongia nom. nov. is proposed for Polysiphonella
Belyaeva, 1991 (in Boiko et al., 1991, non PoZyszp/ioneZZa Russo 1981). BeZz/aeî;as-
pongia insolita (Belyaeva) is the most abundant "sphinctozoan" sponge species,
followed by Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang. Amblysiphonella, a most
abundant "sphinctozoan" genus in other Permian reefs of the world, especially in
Middle and Upper Permian reefs in the Eastern Tethys (China), was not found in the
Phrae province faunas in northern Thailand. The genera Phraethalamia and
Ambithalamia and the species Phraethalamia tubulara and Ambithalamia pérmica
are described for the first time.
Phraethalamia, a Girtyocoelia-like thalamid sponge is placed into the family
Thaumastocoeliidae. Ambithalamia represents a poorly segmented sponge which
belongs to the family Deningeriidae.
Among the "inozoans" the folowing taxa are described for the first time:
Bisiphonella tubulara n. sp. and Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp..
Bisiphonella tubulara is the most abundant species among the inozoan sponges.
The reef or reefal limestones of Phrae province are generally developed as
bafflestones. Encrusting organisms, like Archaeolithoporella, an abundant encrust-
ing organism in other Permian reef limestones, are totally absent. The absence of
Archaeolithoporella could be indicative of the high rate of sedimentation. The
occurrence of Colaniella ex. gr. parva indicates an uppermost Permian (Dorasha-
mian) age for the investigated limestones.
The "sphinctozoan" and "inozoan" fauna of the investigated limestones show
little similarities to other known Permian reefs. In addition to the cosmopolitian
sponges, e. g. Sollasia, Girtyocoelia, Colospongia, Peronidella, no endemic sponges
occuring in Phrae province, are known from other Permian localities of the world. It
should be emphasized that Amblysiphonella, an abundant sphinctozoan sponge in
other Permian reefs, especially in China, did not occur in the investigated lime-
stones from the Phrae province.
Acknowledgments
This paper contains results of the cooperative program between the Department
of Mineral Resources, Bangkok, and the Institute of Geology and Dynamics of the
Lithosphere, Göttingen, on the geodynamic evolution of northern Thailand. The
investigations, reported here, were carried out in the Institute for Paleontology,
30	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
University of Erlangen-Nürnberg, within the research project of priority program
"global and regional controls on biogenic sedimentation" supported by the
"Deutsche Forschungsgemeinschaft" in cooperation with Institute of Geology and
Dynamics of the Lithosphere, University of Göttingen. We thank the National
Research Council of Thailand, Bangkok, and the German Research Foundation
(DFG), Bonn-Bad Godesberg for financial support. Special thanks are due to Dr. C.
Chonglakmani for valuable information about the Late Permian rocks in northern
Thailand and to Dipl. Geol. A. Mickein who provided us with the necessary data to
draw Figure 2 and to describe the regional setting of the locality. Prof. Dr. J. Keith
Rigby (Brigham Young University, Provo) provided a very helpful review of the
manuscript.
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	31
References
Ahrendt, H., Chonglakmani, C., Hansen, B. T. & Helmcke, D. 1991: Geo-
chronological cross-section through northern Thailand. - Seventh Reg. Cong. Geol. Min. and
Energy Res. Southeast Asia (GEOSETA VII), pp. 13, Bangkok.
Barr, S. M. & Macdonald, A. S. 1987: Nan River suture zone, northern Thailand.
-	Geology, 15: 907-910, 4 figs., Boulder.
Baum, F., Bruan, E. von, Hess A., Koch, K. A., Kruse, G., Quarch, H.
6	Siebenhuner, M. 1970: On the geology of northern Thailand.-Beih. Geol. Jb., í 02, 23 pp.,
1	tab., 1 geol. map, Hannover.
Boiko, E. v., Belyaeva, G. V. & Zhuravleva, I. T. 1991: Phanerozoic sphinctozoan
from the Territory of UDSSR. - Akad. Sci. UdSSR, Siberian Department, Inst. Geol. Geophys.,
Akad. Sci. Tajikistan, UdSSR, Inst. Geol. Tajikistan, 223 pp., 32 figs., 4 tabs., 64 pis., Moscow.
Bizzarini, F. & Russo, F. 1986: A new genus of Inozoa from S. Cassiano Formation
(Dolomiti di Braies, Italy). - Mem. Sci. Geol., Inst. Geol. Miner. Univ. Padova, 38, 129-135,
2	figs., 1 pl., Padova.
Cooper, M. A., Herberet, R. & Hill, G. S. 1989: The structural evolution of Triassic
intermontane basin in northeastern Thailand: in Thanasuthipitak, T. & Ounchanum,
P. (eds.). - Proc. Inter. Symp. on Intermontane Basin, Chiang Mai Univ., 418-424, 7 figs., Chiang
Mai.
Deng, Z. 1982: Late Palaeozoic and Mesozoic fossil sponges of Zizang. - Ser. of the Sci.
Exped. to the Qinghai-Xizang Plateau, Paleont. of Xizang, IV, 189-194, 1 pl., Nanjing.
Dieci, G., Antonacci, A. & Zardini, R. 1968: Le Spugne Cassiane (Trias
mediosuperiore) della regione dolomitica attorno a Cortina Ampezzo. - Boll. Soc. Paleont. ItaL,
7	(2), 94-155, 10. figs., pl. 18-33, Modena.
Engeser, T. 1986: Nomenklatorische Notiz zur Gattung Dictyocoelia OTT 1967 ("Sphinc-
tozoa", Porifera). - N. Jb. Geol. Paläont. Mh., 1986 (10), 587-590, Stuttgart.
Fan, J., Rigby, J. K. & Zhang, W. 1991: "Hydrozoa" from Middle and Upper Permian
reefs of South China. - J. Paleont., 65 Ц), 45-68, 17. figs., 7 tabs., Tulsa.
Fan, J. & Zhang, W. 1985: "Sphinctozoans" from Late Permian of Lichuan, West Hubei,
China. - Facies, 13, 1-44, 6 figs., 2 tabs., pi. 1-8, Erlangen.
Fan, J. & Zhang, W. 1986: On a new sphinctozoan family - Intrasporeocoeliidae - from
Upper Permian reefs in the Lichuan district. West Hubei. - Sci. Geol. Sinica, 1986 (2), 159-168,
4 figs., 1 tabs. 4 pis., Beijing.
Fan, J., Zhang, W. & Wang, J. Qi. 1987: On the main feature of Lower Permian reefs in
Guangnan County, SE Yunnan province and their frame-building organisms sphinctozons.
-	Sci. Geol. Sinica, 1, 50-60, 7 figs., 3 pis., Beijing.
Flügel, H. W. 1973: Peronidella baloghi, a new Inozoa from the Upper Permian of the
Bükk-Mountains (Hungary). - Acta Miner.-Petrogr. Szeged, 21 (1), 49-53, 1 tab., 1 pl., Szeged.
Flügel, E., Di Stefano, P. & Senowbari-Daryan, B. 1991: Microfacies and
Depositional Structure and Allochthonous Carbonate Base-of-Slope Deposits: The Late Per-
mian Pietra di Salomone Megablock, Sosio Valley (Western Sicily). - Facies, 25, 147-186.
Girty, G. H. 1908: On some new and old species of Carboniferous fossils.-Proc. U. S. Nat.
Mus., 34, 281-303, pl. 14-21, Washington.
Helmcke, D. 1983: Variscan and Indosinian orogeny in centrai Southeast Asia: a con-
tradiction or a completion. - Proc. Ann. Tech. Meeting 1982, Chiang Main Univ., Chiang Mai,
101-107, 1 fig., Chiang Mai.
Helmcke, D. 1985: The Permo-Triassic "Paleotethys" in mainland SE Asia and adjacent
parts of China. - Geol. Rundschau, 74, 215-228, 9 figs., 1 tab., Stuttgart.
Helmcke, D. 1986: Die Alpiden und die Kimmeriden: Dei verdoppelte Geschichte der
Tethys - Discussion. - Geol. Rundschau, 75, 495-499, 4 figs., Stuttgart.
Helmcke, D. & Lindenberg, H. G. 1983: New data on the "Indosinian" orogeny from
central Thailand. - Geol. Rundschau, 72, 317-328, 4 figs., Stuttgart.
Hilmer, G. & Senowbari-Daryan, B. 1986: Sphinctozoen aus dem Cenoman von
Mühlheim-Broich, SW-Westfalen. - Mitt. Geol. Paläont. Inst. Univ. Hamburg, 61, 161-187,
1 fig., 1 tab., 8 pis., Hamburg.
Hurcewicz, H. 1975: Calcispongea from the Jurassic of Poland. - Acta Palaeont.
Polonica, 20 (2), 223-291, 32 figs., pi. 29-41, Warschau.
Hutchion, C. S. 1989: Geological evolution of SE Asia, Oxford Mono, Geol. and Geoph.,
13, 368 pp., Tokyo.
32	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Inai, Y. 1936: Discosiphonella a New Ally of Amblysiphonella. - Proc. Imp. Acad. Japan,
12, 169-171, 4 figs., Tokyo.
Ingavat, R., Toriyama R. & Pitakpaivan, K. 1980: Fusuline zonation and faunal
characteristisc of the Ratburi Limestone in Thailand and its equivalents in Malaysia. - Geol.
Paleont. Southeast Asia, 21, 43-56, 11 tbs., Tokyo.
Jenney-Deshusses, C. & Baud, A. 1989: CoZanieiZa, foraminifère index du Permian
tardif téthysien: Proposition pour une taxonomie simplifiée, répartition géographique et envi-
ronments. - Eclogae geol. Helv., 82 (3), 869-901, 15. fip., Chiang Mai.
King, R. H. 1943: New Carboniferous and Permian sponges. - State Geol. Surv. Kansas,
Bull. 47, 1-36, pl. 1-3, Lawrence.
Konishi, K. 1953: New Boultonia and other microfossils from north Thailand. - Trans.
Proc. Palaont. Soc. Japan, 12, 103-110, 1 pl., Tokyo.
Laube, G. C. 1865: Die Fauna der Schichten von St. Cassian. I. Abteilung. - Denkschr.
Kaiser. Akad. Wiss., math.-naturwiss. CL, 24, 223-296, pl. 1-10 Wien.
Lüddecke, S., Chonglakmani, C. & Helmcke, D. 1991: Analysis of pebble associa-
tions from the marine Triassic of northern Thailand. - Jour. Thai. Geosci., 1 (1), 91-101, 5 figs.,
Chiang Mai.
Müller, W. 1984: Die Kalkschwämme der Unterordnung Inozoa Steinmann aus dem
oberen Jura von Würtemberg (SW-Deutschland). - Stuttgarter Beitr. Naturk., Ser. B., 100, 1-85,
4 figs., 24 pis., Stuttgart.
Nutzubidze, K. Sh. 1964: Liassic sponges on Dzirul Massiv. - Acad. Sei. GSSR, Trud.
Geol. Inst., Ser. Geol. 14 (19), 5-35, 15 pis., Tbilisi.
Ott, E. 1974: Phragmocoelia n. g. (Sphinctozoa), ein segmentierter Kalkschwamm mit
neuem Füllgewebetyp aus der alpinen Trias. - N. Jb. Geol. Paläont. Mh., 1974, 712-723, 4. figs.,
Stuttgart.
Pickett, J. W. & Rigby, J. K. 1983: Sponges from the early Devonian Garra Formation
New South Wales. - J. Paleont., 57 (4), 720-741, 9 figs., Tulsa.
Rauff, H. 1938: Über einige Kalkschwämme aus der Trias der peruanischen Kordillere,
nebst einem Anhang über Stellispongia und ihre Arten. - Paläont. Z., 20, 177-214, pl. 18-21,
Berlin.
Rigby, J. K., Fan, J. & Zhang, W. 1988: The sphinctozoan sponge intrasporeocoeZia
from the Middle and Late Permian of China: re-examination of its filling structure. - J.
Paleont., 62 (5), 747-753, 6 figs., Tulsa.
Rigby, J. K., Fan, J. & Zhang, W. 1989 a: Sphinctozoan sponges from the Permian reefs
of South China. - J. Paleont.; 63 (4), 404-439, 20 figs., Tulsa.
Rigby, J. K., Fan, J. & Zhang, W. 1989b: Inozoan Calcareous Porifera from the
Permian reefs in South China. - J. Paleont., 63 (6), 778-800, 13 figs., Tulsa.
Russo, F. 1981: Nuove spugne calcarea triassiche die Campo (Cortina d'Ampezzo,
Belluno). - Boll. Soc. Paleont. Ital., 20 (1), 3-17, pi. 1-4, Modena.
Sattayarak, N., Srikulwong, S. & Pum-Im, S. 1989: Petroleum potential of the
Triassic pre-Khorat intermontane basin in northeastern Thailand: in Thanasuthipiak, T.
and Dounchanum P. (eds.). - Proc. Inter. Symp. Intermontane Basins, Chiang Mai Univ.,
43-57, 7 figs., 1 tab., Chiang Mai.
Seilacher, A. 1962: Die Sphinctozoa, eine Gruppe fossiler Kalkschwämme. - Akad. Wiss.
Lit., Abh., math.-naturwiss. KL, 1961 (10), 720-790, 8 figs., pl. 1-9, Maina.
Senowbari-Daryan, B. 1990): Die systematische Stellung der thalamiden Schwämme
und ihre Bedeutung in der Erdgeschichte. - Münchner Geowiss. Abh., A, 21, 326 pp. 70 figs., 18
tab., 63 pis., München.
Senowbari-Daryan, B. 1991: Nomenklatorische Notiz unter Berücksichtigung des
Homonymiegesetzes. - Paläont. Z., 65 (3/4), 405, Stuttgart.
Senowbari-Daryan, B. & Di Stefano, P. 1988: Microfacies and sphinctozoan
assemblage of some Lower Permian breccias from the Lercara Formation (Sicily). - Riv.
Paleont. Stratigr. Ital., 94 (1), 3-34, 3 figs., 8 pis. Milano.
Senowbari-Daryan, B. & Ingavat-Helmcke, R. 1993: Upper Permian sponges
from Phrae province (northern Thailand). - International Symposium on Biostratigraphy of
Mainland Southeast Asia: Facies and paleontology, 439-451, 5 figs., Bangkok.
Senowbari-Daryan, B. & Rigby, J.K. 1991: Three addition al thalamid sponges
from the Upper Permian reef of Djebel Tebaga (Tunisia). - J. Paleont., 65 (4), 623-629, 5 figs.,
Tulsa.
Steinmann, G. 1882: Pharetronen-Studien. - N. Jb. Miner, etc., II: 139-191, pi. 6-9,
Stuttgart.
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...	33
Toriyama, R. 1984: Summary of the fusuline faunas in Thailand and Malaysia. - Geol.
Palaeont. Southeast Asia, 25, 137-146, 2 figs., 1 tabs., Tokyo.
Wagner, W. 1964: Kalkschwämme aus dem Korallenkalk des oberen Malm von Laisacker
bei Neuburg a. d. Donau. -Mitt. Bayer. Staatssamml. Paläont. histor. Geol., 4, 23-36, 7 figs., pl.
5-7, München.
Wu Ya Sheng 1991: Organisms and Communities of Permian Reef of Xiangbo, China.
- International Academic Publishers, Beijing, China, 192 pp., 39 figs., 11 tab., 26 pis., (Inter.
Acad. Pubi.), Beijing.
Zhang, W. 1983: Study on the sphinctozoans of Upper Permian Changxing Formation
from Lichuan area. West Hubei, China. - in: A collection of theses for master's degree 1983, Inst.
Geol., Acad. Sinica, 1-11, 6 pis., Beijing.
Zittel, K. A. 1878: Studien über fossile Spongien. Dritte Abteilung: Monactinellidae,
Tetractinellidae und Calcispongiae. - Abh. Bayer. Akad. Wiss., math, naturwiss. Kai., 13 (2),
1-48, pl. 10-12, München.
34	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 1
1-4 Belyaevaspongia insolita (Belyaeva) from Upper Permian reef limestones of Phrae
province, Northern Thailand
1	Longitudinal section through several chambers. The arrow indicates the small tubes
developed usually in the branching points. Chamber interiors contain some vesiculae.
Rl, 2x
2	Longitidinal section through a branched specimen composed of numerous crescent-like
to hemispherical chambers. The arrows indicate the small tubes on the chamber roofs.
R4, 1.2 X
3	Similar section like fig. 2. The arrows indicate the small tubes. R2, 1.2x
4	Enlargment of the middle part of fig. 3 shows the position of the tubes and the
perforation of the tube walls. 4x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
35
36	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 2
1	Belyaevaspongia insolita (Belyaeva). Longitudinal section through two or three(?) speci-
mens. The arrows indicate the small tubes in the chamber walls. Natural weathered rock
surface. R3, Ix
2	Enlargment of one specimen from fig. 1 (lower part) exhibits the small tube and perforation of
the chamber walls, as well as the wall of the tube. R3, 3x
3	Cystothalamia? sp. or Glomocystospongia? sp. Section through glomerate chambers arranged
in layers around the spongocoel. Tl/2, 5x
4	Sclerospongea gen. et sp. indet. T5/1, 2.4x
5	Discosiphonella sp. Longitudinal- and transverse cross-section through two poorly preserved
specimens. Tl/2, 4x
6	Discosiphonella sp. Similar longitudinal section like fig. 5. Tl/2, 8.5x
7	Sollasia spheroida Rigby, Fan and Zhang. Section through two chambers of a poorly
preserved specimen. The chamber interiors are filled with vesiculae. Tl, 3.2x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
37

38	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 3
1	A) Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang. Longitudinal section through three
specimen of different size. The specimen on the left side of the picture is branched. The
two specimens on the right side exhibit some chambers with and some without spore-like
filling structure
B)	Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp. (holotype, compare pi. 4, fig. 1)
C)	Longitudinal and transverse cross sections of Sollasia ostiolata Steinmann
D)	Section through three chambers of a specimen of Belyaevaspongia insolita (Belyaeva).
Natural weathered rock surface. R8, 0.7x
2	Belyaevaspongia insolita (Belyaeva). Section through a recrystalized specimen, 2x
3	Cross- and oblique-sections of Peronidella sp.. T4/2, 8x
4	Belyaevaspongia insolita (Belyaeva). Section through a branched specimen. The interior of
some chambers (lower part) show some vesiculae. Natural weathered rock surface. T3, 0.7x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
39
40	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 4
1 Enlargement from pl. 3, fig. 1
A)	Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp. (holotype). Longitudinal section through
several chambers and the two wide axial canals
B)	Sollasia ostiolata Steinmann
C)	Thalamid sponge indet. R8, 2x
2-5 Intrasporeocoelia hubeiensis Fan and Zhang, 1985
2	Longitudinal section through several crescent-like chambers. The chamber walls are
characterized by their massive appearance and dark color. The chamber interiors are filled
with recrystalized spore-like filling structure. T9, 2.5x
3	Similar section like fig. 2. Thin section. Tl/2, 3x
4	Enlargment of three chambers from fig. 2 (upper part) exhibit the thin interwalls, thick
exowalls of the chamber and the filling structure within the chamber interiors. Thin
section. T9, 4x
5	Similar section as fig. 4. Thin section. T6/1, 3x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
41
42	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 5
1	A) ? Sollasia spheroida or Colospongia?. Because of the perforation of the segment roofs
the affinity to Sollasia is uncertain and the specimen could belong to Colospongia
B) Sclerosponge gen. et sp. indet. R6, 4x
2	A) Sollasia spheroida Rigby et al. Longitudinal section through several chambers. The
chamber interiors are partly filled with vesiculae
B)	Sclerosponge gen. et sp. indet
C)	Bisiphonella tubulara. Oblique section
D)	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. R5, 1.7x
3	Bisiphonella tubulara n. sp. Longitudinal section. The two spongocoels are cut in the lower
part. R9, 3.2X
4	A) Sollasia spheroida Rigby et al. Section through several chambers
B)	A few chambers of Discosiphonella sp.
C)	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. R6, 4x
5	Colospongia sp. Section through three spherical chambers. R9, 3x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
43
44	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 6
1	Bisiphonella tubulara n. sp. Longitudinal and transverse cross section. The cross section
exhibits four canals and therefore its affinity to Bisiphonella is not sure. T6/2, 2.3x
2	A) Bisiphonella tubulara n. sp. Longitudinal to oblique section
B) Section through several glomerate chambers of Discosiphonella sp. T5/2, 2.7x
3	Discosiphonella sp. Longitudinal section through glomerate chambers around the axial
spongocoel. T5/2, 5.4x
4	A) Sollasia ostiolata Steinmann
B)	Section through an undetermined hexactinellid sponge
C)	Several sections through an "inozoan" sponge. T3, 2.5x
5	Peronidella sp. Oblique- and transverse cross-sections through two specimens. T5/1, 2.7x
6	Sollasia ostiolata Steinmann. Section through three chambers. An ostium is cut in the wall of
the youngest chamber. T4, 7x
7	A) Bisiphonella tubulara n. sp. Cross section exhibits the two spongocoels surroimded by
a reticular fiber structure
B)	Peronidella sp. Cross-section
C)	Diverse and undetermined thalamid sponges. T2/1, 4x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
45
46	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 7
1	A) Girtyocoelia beedei (Girty). Longitudinal section. The spongocoel is cut in the upper
part of sponge
B)	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp.
C)	Bisiphonella tubulara n. sp. Cross sections. In one specimen the two spongocoels can
be seen. R7, 2x
2	A) Bisiphonella tubulara n. sp. Longitudinal section. The two spongocoels are cut in the
upper part of the sponge
B) Sollasia spheroida Rigby et al. Section through three chambers. R6, 4x
3	A) Bisiphonella tubulara n. sp. Oblique section
B)	Ambithalamia tubulara n. gen., n. sp.
C)	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. Cross section exhibits the thick outer wall
and the loose fiberous structure of the interior of the sponge. R6, 4x
4	Ambithalamia tubulara n. gen., n. sp. Oblique section through several specimens exhibit the
poorly developed segmentation of the sponge. R6, 4x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
47
48	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 8
1, 2, 4-6 Bisiphonella tubulara n. sp. from Upper Permian reefal limestones of Phrae
Province, northern Thailand
1	Peripheral section through the fiber skeleton exhibits the arrangement of the
fibers. R4, 4x
2	A) Longitudinal section through holotype exhibits the two spongocoels, the pores
on the spongocoel wall and the space between the wall of the spongocoels and the
outer wall of the sponge
B) Cross section through a paratype exhibits the wide spongocoels. Rl, 5x
4	Longitudinal section exhibits only one spongocoel in the axial part and a reticular
fiberous structure around the spongocoel. The affinity of this sponge to
Bisiphonella tubulara is uncertain. Rl, 3x
5	A) Longitudinal section through a specimen exhibits one of the canals and the
surrounding fiber structure
B) The basal part of the holotype. Rl, 5x
6	Cross section exhibits the two wide spongocoels. Rl, 6x
3 Girtyocoelia sp. Section through several ring-like chambers. The chambers are
different in size. The spongocoel is cut in the middle part. R12, 6x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
49
50	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 9
1	Section through an undetermined hexactinellid sponge exhibits the hexactine spicular
skeleton. R6/2, 12x
2	Cross section through Girtyocoelia beedei (Girty). The recrystallized skeleton exhibits two
large ostia each with a short exaulos on the outer wall. R5/2, 12 x
3	Peronidella sp. Cross section. T/4, 7x
4	Peronidella sp. Oblique section. T2, 8x
5	Sclerospongea gen. et sp. indet. T4, 6x
6, 7 Sclerospongea {Reticulocoelia sp.)
Fig. 6: T4, 5x
Fig. 7: T4, 5x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
51
52	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 10
1	A) Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby
B)	Sollasia ostiolata Steinmann
C)	Ambithalamia tubulara n. gen., n. sp., 4x
2	Polished slab opposite to fig. 1
A)	Tristratocoelia rhythmica Senowbari-Daryan and Rigby
B)	Ambithalamia tubulara n. gen., n. sp., 4x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
53
54	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Piateli
1	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. Longitudinal and transverse cross sections exhibit
the relatively easely recognizable segmentation of the sponge. The cross section (in the middle
part of the picture) shows an axial cavity (spongocoel? or boring?). R4, 3,5x
2	A) Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp.
B)	? Bisiphonella tubulara n. sp. Marginal section?
C)	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. The oblique section exhibits well developed segmen-
tation. R14, 3,5x
3	A) Phraethalamia tubulara n. gen., n. sp. Longitudinal section through four chambers
exhibiting the dichotomously branched tubes passing from the wall of the spongocoel into the
interior of the chambers. Some vesiculae-like structure occur in the spongocoels. A cross
section of a chamber of the same specimen (?) or an other specimen (?) is cut on the right in the
picture
B)	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. Longitudinal section exhibits the poorly developed
segmentation
C)	Sphinctozoa gen. et sp. indet. R13, 2,3x
4	Inozoan sponge gen. et sp. indet. Cross sections through two specimens exhibit the fine and
relatively regular reticular fibers. R17, 3,5x
5	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. Oblique section exhibits the poorly developed segmenta-
tion and the regular fiber structure. R16, 3x
6	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. Longitudinal section exhibiting the thick outer
wall and loose internal skeleton of the sponge. R9, 3,5x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
55
56	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 12
1	A) Thalamid sponge gen. et sp. indet.
B)	Sollasia ostiolata Steinmann
C)	Slcerospongea gen. et sp. indet
D)	Inozoan sponge gen. et sp. indet. R7, 4x
2	A) Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp.
B)	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp.
C)	Bisiphonella tubulara n. gen., n. sp. R6, 4x
3	A) Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp.
B)	Colospongia sp.
C)	Bisiphonella tubulara n. sp. R7, 2x
4	Solutossaspongia crassimuralis n. g., n. sp. R6, 3x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
57
58	Baba Senowbari-Daryan & Rucha Ingavat-Helmcke
Plate 13
1	Inozoan sponge gen. et sp. indet. Longitudinal section through a branched specimen. R13,
3x
2	A) Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp.
B) Bisiphonella tubulara n. gen., n. sp. Cross sections through two specimens. RIO, 3,5x
3	A) Bisiphonella tubulara n. sp.
B)	Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp.
C)	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp., R15, 3,5x
4	A) Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp.
B) Rhabdactinia cf. columnaria Yabe and Sugiyama. Longitudinal section through some
chambers. The chamber walls exhibit both small and large openings. Rll, 3x
5	A) Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. Longitudinal section of a specimen exhibit-
ing the thick outer wall and the loose fiberous structure in the sponge
B) ^Ambithalamia pérmica n. gen., n. sp. RIO, 3,5x
6	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. Cross section. R7, 3,5x
7	Solutossaspongia crassimuralis n. gen., n. sp. Section through a branched (?) specimen
exhibits the thick outer wall and the loose fibers in the interior of the sponge. R6, 3,5x
8	Bisiphonella tubulara n. sp. Oblique to longitudinal section exhibits the two axial canals and
the surrounding net-like fiber skeleton. R13, 3,5x
Sponge assemblage of some Upper Permian reef limestones...
59
GEOLOGIJA 36, 61-156 (1993), Ljubljana 1994
UDK 56.02:551Л61(497.12)=863
Karnijski mikrofosili iz Bevškega
Camian microfossils from Bevško
Tea Kolar-Jurkovšek
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Iz profila zahodno od Bevškega, v katerem prevladuje ploščati apnenec, je
raziskana fosilna mikrofavna. Združbo sestavljajo foraminifere, ostrakodi, kono-
donti in ostanki rib. Najdena mikrofavna, ki vsebuje tudi konodontni element
Neogondolella polygnathiformis, dokazuje karnijsko starost.
Abstract
In the section west of Bevško with prevailing platy limestone the fossil
microfauna was studied. The association consists of foraminifers, ostracods,
conodonts and fish remains. Determined microfauna is characterized by the
conodont element Neogondolella polygnathiformis indicating the Carnian stage.
Uvod
Na širšem področju Zasavja so triasni sedimenti precej razširjeni. Paleogeograf-
ska rekonstrukcija tega območja je težka zaradi zapletene tektonske zgradbe, zato
primerjavo posameznih enot omogočajo le krono- in litostratigrafsko natančno
opredeljeni horizonti. Starost sedimentov je bila do sedaj marsikje določena samo na
podlagi lege plasti in na osnovi litološke primerjave, manjkala pa je paleontološka
določitev.	•
V tem prispevku so predstavljeni rezultati mikropaleontoloških raziskav trias-
nega profila, njihov namen pa je bil na osnovi mikrofavne ugotoviti natančno starost
kamnin v profilu Bevško.
Dosedanje raziskave in litologija
V strugi potoka zahodno od Bevškega je lepo odkrit profil triasnih sedimentov (si.
1). Ti ležijo v tektonskem stiku z oligocenskim kremenovim peščenjakom in laporjem.
Na geološki karti lista Celje so bile te plasti zaradi litostratigrafske primerjave
62
Tea Kolar-Jurkovšek
SI. 1. Geografski položaj preiskovanih plasti pri Bevškem
Fig. 1. Geographic position of studied beds near Bevško
kamnin širšega prostora in tedaj še nerazvitih mikropaleontoloških metod uvrščene
v ladinijsko stopnjo (Buser, 1978, 1979).
Vzorčevanje je zajelo 150 debelinskih metrov triasnih kamnin. V profilu prevla-
duje temnosiv do črn apnenec. Debelina apnenčevih plasti znaša 5-30 cm, v njih
pogosto zasledimo kalcitne žilice. V spodnjem delu profila se pojavlja temnosiv
debeloplastovit (0,5-1 m) dolomit. Srednji del profila označuje prisotnost pol apne-
nega laporja, ki je ponekod gomoljast.
Material in metode
Terensko delo je potekalo v oktobru 1987. Pri vzorčevanju je sodeloval R. Petrica.
Za njegovo pomoč na terenu kakor tudi za posredovanje nekaterih podatkov se mu na
tem mestu najlepše zahvaljujem. Skupno smo odvzeli 14 vzorcev apnenca, težkih od
1,5 do 2 kg. Vzorce smo preparirali po standardnem postopku za pripravo konodont-
nih vzorcev. Za topljenje smo uporabili ocetno kislino. Ločevanje v kislini netopnega
ostanka na osnovi specifičnih tež je bilo opravljeno z bromoformom. Nekatere najbolj
značilne primerke mikrofavne smo fotografirali na elektronskem mikroskopu EM
JEOL (mag. J. Rode - Oddelek za biologijo Univerze v Ljubljani). Vsa najdena
mikrofavna je shranjena na Inštitutu za geologijo, geotehniko in geofiziko Geolo-
škega zavoda v Ljubljani (inventarne številke od 2192 do 2200, 2207 in od 2209 do
2212).
Karnijski mikrof osili iz Bevškega	63
Fosilna vsebina
Mikropaleontološka vsebina vseh odvzetih vzorcev je dokaj bogata in zelo razno-
vrstna. Med mikrofosili so zastopane foraminifere, ostrakodi, konodonti in ostanki
rib. Sestava fosilnih združb vzdolž celotnega profila je zelo podobna; med seboj se
največkrat razlikujejo le po pogostnosti foraminifer in ostrakodov.
Foraminifere. V združbah se pojavljajo predvsem predstavniki dveh družin, in
sicer Ammodiscidae in Nubeculariidae, redkeje tudi Nodosariidae. Določene so
naslednje vrste in rodovi: Ammodiscus semiconstrictus Waters, Ammodiscus sp.,
Glomospirella sp., Tolypammina discoidea Trifonova (tab. 1, si. 8), Ophthalmidium
exiguum Koehn Zaninetti, O. fusiformis (Trifonova), O. triadicum (Kristan), No-
dophthalmidium anae Gheorghian in Nodobacularia vujisici Uroševič & Gaždzicki.
Ostrakodi so zastopani v manjšem številu kakor foraminifere. Pogostnejši so
v zgornjem delu profila. To skupino predstavljata družini Bairdiidae, prisotne so
neskulpturirane oblike, in Polycopidae (tab. 1, si. 6, 7).
Ribji zobje in luske so nasploh pogostni spremljevalci triasnih mikrofosilnih
združb. Poleg ribjih zob Acodina sp. so v vzorcih iz Bevškega zelo številne ribje luske
uvrščene v rod Nurrella. Ugotovljeno je več vrst, ki se med seboj razlikujejo po
različno oblikovani zgornji ploskvi. Določene so naslednje vrste: Nurrella citae
Pomesano-Cherchi, N. costata Pomesano-Cherchi, N. maxiai Pomesano-Cherchi in
N. vardabassoi Pomesano-Cherchi.
Konodontni elementi so prisotni v vseh vzorcih. Ugotovljeni so naslednji ele-
menti: Epigondolella sp. (tab. 1, si. 3), Gladigondolella malayensis Nogami (tab. 1, si.
1), Neogondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov) (tab. 1, si. 4, 5), Neospatho-
dus sp. (tab. 1, si. 2) in vejnati elementi.
Element N. polygnthiformis je prisoten v vseh vzorcih. V spodnjem delu profila ga
pogosto spremljata element G. malayensis in juvenilne oblike rodu Epigondolella,
katere bi lahko pripisali kar nekaj elementom. Prisotnost neospatodidnega elementa
je ugotovljena le v enem vzorcu. Konodonti so črni. Njihov barvni indeks (color
alteration index) je 5 (Epstein et al., 1977).
Sklep
Z raziskavami v profilu Bevško smo ugotovili prisotnost bogate fosilne mikro-
favne. Predstavljajo jo foraminifere, ostrakodi, konodonti in ostanki rib, od teh je
najdba konodontnih elementov najpomembnejša. To so: Epigondolella sp., Gladigon-
dolella malayensis, Neogondolella polygnathiformis in Neospathodus sp. Element N.
polygnathiformis je po dosedanjih podatkih naj pogostnejši in značilen za večino
karnijskih združb v Sloveniji (Kolar-Jurkovšek, 1991). Po primerjavi z druž-
bami iz drugih prostorov Tetidino-pacifičnega področja, glede na sestavo favne
kakor tudi glede na stopnjo razvitosti platforme elementa N. polygnathiformis
smemo sklepati na julsko in morda tudi na zgornji del cordevolske podstopnje. Ob
tem se postavlja vprašanje natančne starosti dolomitov v talnini raziskanih apnenče-
vih plasti v profilu Bevško. Pri nadaljnjih raziskavah bo potrebno natančno preveriti
odnose med obema litostratigrafskima enotama oziroma razmisliti o uvrstitvi zgor-
njega dela anizijskega dolomita v ladini j sko stopnjo.
64	Tea Kolar-Jurkovšek
Carnian microfossils from Bevško
Summary
In the paper results of micropaleontological study of Triassic beds west of Bevško
(fig. 1) are presented. The strata are in tectonic contact with the Oligocene quartz
sandstone and marl. On the geologic map of sheet Celje these beds were attributed to
the Ladinian stage (Buser 1978, 1979) on the ground of lithostratigraphic compari-
son with rocks of the wider area and owing to the insufficiently developed micropale-
ontological methods at that time. In the traverse dark grey to black limestone
prevails. Thickness of limestone beds is 5-30 cm. In them calcite veinlets are frequ-
ent. In the lower part of the column occurs thickly bedded (0.5-1 m) dolomite. The
middle part of traverse is characterized by sheets of calcareous marl which is partly
nodular.
In the study of the Bevško traverse a rich fossil microfauna was discovered. It is
represented by foraminifers, ostracods, conodonts and fish remains. The most impor-
tant of them are finds of conodont elements. These are: Epigondolella sp., Gladigond-
olella malayensis, Neogondolella polygnathiformis and Neospathodus sp. The ele-
ment N. polygnathiformis is the most frequent, according to previous data, and
characteristic for the majority of Camian assemblages in Slovenia (Kolar-Jur-
kovšek, 1991). On the basis of comparison with assemblages from other regions of
the Tethyan-Pacific realm as regards the composition of fauna, as well as the degree
of evolution of the platform of element N. polygnathiformis, the Julian and possibly
also the upper part of the Cordevolian substage might be indicated. Along with this
the question of precise dating of dolomites underlying the investigated limestone
beds in the Bevško traverse is posed. During future studies the relations between the
two lithostratigraphic units should be carefully verified, and the possibility of
attribution of the upper part of Anisian dolomite to the Ladinian stage considered.
Karnijski mikrof osili iz Bevškega	65
Literatura
Buser, S. 1978: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, list Celje. - Zvezni geološki zavod
Beograd.
Buser, S. 1979: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Tolmač lista Celje. - Zvezni
geološki zavod, 72 p., Beograd.
Epstein, A. G., Epstein, J. B. & Harris, L. D. 1979: Conodont Color Alteration-an
Index to Organic Metamorphism. - Geol. Surv. Prof. Pap. 995, 27 p., Washington.
Kolar-Jurkovšek, T. 1991 : Mikrofavna srednjega in zgornjega triasa Slovenije in njen
biostratigrafski pomen. - Geologija 33, 21-170, Ljubljana.
66	Tea Kolar-Jurkovšek
Tabla 1 - Plate 1
1	Gladigondolella malayensis Nogami. Bevško 4 (2196), 83 x
2	Neospathodus sp. Bevško 4 (2196), 125 x
3	Epigondolella sp. Bevško 4 (2196), 125 x
4	Neogondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov). Bevško 2 (2199), 125 x
5a, 5b	Neogondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov). Bevško 8 (2197), 125 x
6, 7	Polycope sp. Bevško 11 (2211), 125 x
8	Tolypammina discoidea Trifonova. Bevško 4 (2196), 83 x
Karnijski mikrof osili iz Bevškega
67
GEOLOGIJA 36, 69-156 (1993), Ljubljana 1994
UDK 56.02:551,761(497.12)=863
Epigondolella abneptis and E. spatulata in the Lower Norian in
the central Kamnik Alps, Slovenia
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo. Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana,
Slovenija
Abstract
Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958) and E. spatulata (Hayashi, 1968)
from the Lower Norian (Upper Triassic) deeper marine micritic limestones with
chert nodules and lenses in the locality Sleme, central Kamnik Alps, are pre-
sented.
Introduction
In the locality Sleme south of the Skuta Mountain well bedded dark gray micritic
limestones with chert nodules and lenses contain very rich holothurian skeletons and
individual conodonts with Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958) and ramiform
elements. Conodont samples contain also fish teeth, Nurella sp. and remains of
floating crinoids (R a m o V Š & Jamnik, 1991; Jamnik & Ramovš, 1993).
Conodonts
Genus Epigondolella Mosher, 1968
Type species: Polygnathus abneptis (Huckriede, 1958)
Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958)
PL 1, figs, la-d, 3a-c
1958 Polygnathus abneptis n. sp. - Huckriede, 156-157, pi. 11, 12, 14.
1980 Metapolygnathus abneptis abneptis (Huckriede, 1958 - Kovács
& Kozur, 562-565, pi. 3, figs. 2, 3, pi. 4, figs. 1, 3 (cum syn.).
1989 b Epigondolella abneptis (Huckriede) - K o z ur, pl. 18, fig. 5 (from Kovács
& Kozur, 1980, pL 3, fig. 3).
Material: 6 specimens.
Age: E. abneptis A.-Z., Lower Norian, Upper Triassic.
70
Anton Ramovš
Fig. 1. Locality Sleme in the central Kamnik Alps with the
Lower Norian deeper marine beds with conodonts and holothurian
skeletons (after Jamnik & Ramovš, 1993)
Type species: Epigondolella spatulata (Hayashi, 1968)
Epigondolella spatulata (Hayashi, 1968)
PI. 1, figs. 2a-c, 4a-c
1968 Gladigondolella abneptis var. spatulata var. nov. - Hayashi, 69, pl. 2, fig.
5.
1980 Metapolygnathus abneptis spatulatus (Hayashi, 1968) - Kovács & Kozur,
565-569, pi. 3, figs. 4, 5, pi. 4, fig. 2 (cum syn.).
1989a Epigondolella spatulata (Hayashi) - Kozur, 402.
1991 Epigondolella spatulata (Hayashi) - Koike, Kodachi, Matsuno
& Baba, pL 2, figs. 36-39.
Material: 10 specimens.
Age: E. abneptis A.-Z., Low^er Norian, Upper Triassic.
Emended diagnosis: A subspecies of Metapolygnathus abneptis with nodes
and sometimes ridges on the posterior part of the platform, which is commonly
broadened in a spatula-like manner in adult specimens (Kovács & Kozur, 1980,
568).
Remarks: The juvenile forms from Sleme show a small denticle in the middle
part of the platform and which is characteristic for juvenile stage of E. spatulata (cf.
Kovács & Kozur, 1980, 565). In adult stage the specimens from Sleme are
characterized with ridges on the posterior part of the platform.
Epigondolella abneptis and E. spatulata in the Lower Norian...
71
Fig. 2. Lower Norian limestone with chert on Sleme and sites
of conodont samples 6/1-4 (after Jamnik & Ramovš, 1993)
Photo A. Jamnik
A - limestone, B - chert
Acknowledgment
This work was carried out partly at the Institut of Geology and Paleontology
(Fachbereich Geowissenschaften), University Marburg/Lahn. The author was kindly
recieved at the Institute. Photographs were taken with Cam Scan by K. Fecher, and
the prints prepared by J. Kirsch, Institut of Geology and Paleontology, University
Marburg/Lahn. The work was supported by the Alexander von Humboldt-Stiftung.
Warmest thanks are extended to all.
72	Anton Ramovš
Plate 1
Lower Norian conodonts Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958) and E. spatulata (Hay-
ashi, 1968) on Sleme in the central Kamnik Alps
1	Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958). Sleme, 6/3; la upper view, lb, le lateral views,
X 100; 1 d lower view, x 140; adult form
2	Epigondolella spatulata (Hayashi, 1968). Sleme, 6/2; 2a upper view, 2b lateral view, x 70, 2 c
lower view, x 90; adult form
3	Epigondolella abneptis (Huckriede, 1958). Sleme, 6/3; 3 a lateral view, x 135,3 b upper view, 3 c
lower view, x 180; juvenile stage
4	Epigondolella spatulata (Hayashi, 1968). Sleme, 6/1; 4a lateral view, 4b upper view, 4c lower
view, X 160; juvenile stage
Epigondolella abneptis and E. spatulata in the Lower Norian...
73
74	Anton Ramovš
References
Huckriede, R. 1958: Die Conodonten der mediterranen Trias und ihr stratigraphischer
Wert. - Pal. Z. 32, 141-175, 5 pis., 1 tab, Stuttgart.
Jamnik, A. & Ramovš, A. 1993: Holoturijski skleriti in konodonti v zgomjekarnijskih
(tuvalskih) in norijskih apnencih osrednjih Kamniških Alp /Holothurian sclerites and conod-
onts in the Upper Carnian (Tuvalian) and Norian limestones in the central Kamnik Alps/.
-	Geologija 35, (1992), 7-63, Ljubljana.
Kovács, S. & Kozur, H. 1980: Some remarks on Middle and Upper Triassic platform
conodonts. - Ree. Res. Geol. 6, 541-581, Dehli.
Koike, T., Kodachi, Y., Matsuno, T. & Baba, H. 1991: Triassic conodonts from
exotic blocks of limestone in northern Kuzun, the Ashio Mountains. - Sci. Repts Yokohama Nat.
Univ., ser. II, 38, 53-69, Yokohama.
Kozur, H. 1989a: Significance of events in conodont evolution for the Permian and
Triassic stratigraphy. - Courier Forsch.-Inst. Senckenberg 117, 385-408, Frankfurt.
Kozur, H. 1989 b: The taxonomy of the gondolellid conodonts in the Permian and Triassic.
-	Courier Forsch. - Inst. Senckenberg 117, 409-469, Frankfurt.
Ramovš, A. & Jamnik, A. 1991: The first proof of the deeper marine Norian (Upper
Triassic) beds with conodonts and holothurian skeletons in the Kamnik Alps (Slovenia).
-	Rudar. - metal, zbornik 38, 365-367, Ljubljana.
GEOLOGIJA 36, 75-156 (1993), Ljubljana 1994
UDK 568.13:551.781:069.5(497.12)=863
Fosilne želve v Sloveniji
Fossil turtles in Slovenia
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Avtorja podajata strnjen pregled najdb fosilnih želv v Sloveniji ter nekaj
osnov o njihovih morfoloških in evolucijskih značilnostih. Iz skupine vijevratk
(Pleurodira) je poznana v Sloveniji le vrsta Sontiochelys cretacea Stäche, ki so jo
našli v krednih plasteh pri Gorici. Vsi drugi primerki spadajo v podred kritovrat-
nic (Cryptodira); večino njihovih fosilov so našli že v prejšnjem stoletju v oligocen-
skih plasteh Zasavja. Med njimi gre za pomembni primerek holotipa vrste Testudo
riedli Hoernes in več mehkoščitk (Trionychidae) iz rodu Trionyx. Vsi opisani
terciarni primerki so shranjeni v Štajerskem deželnem muzeju Joanneum
v Gradcu, Koroškem deželnem muzeju v Celovcu, Pokrajinskem muzeju v Celju in
v Muzejski zbirki v Laškem.
Abstract
Authors present a comprehensive review of finds of fossil turtles in Slovenia
and some basic notions on their morphological and evolutionary characteristics.
From the suborder Pleurodira in Slovenia there is the only species Sontiochelys
cretacea Stäche known which has been found in Cretaceous beds near Gorica. All
other specimens belong to the suborder Cryptodira, and most of them were
collected in previous century in Oligocene beds of Zasavje. Among them appears
the important specimen of the holotype of Testudo riedli Hoemes and several
specimens of soft-shelled turtles (Trionychidae) belonging to the genera Trionyx.
All described Tertiary specimens are deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, Austria, Carinthian provincial museum in Klagenfurt, Austria,
Provincial museum in Celje and in Museal collection in Laško, both in Slovenia.
Uvod
V zadnjih letih smo priče pospešenemu zapiranju slovenskih rudnikov. Za Idrijo
in Mežico bodo v prihodnjih letih na vrsti zasavski premogovniki. Nekvalitetni
premog in predrage odkopne metode bodo verjetno za vselej ustavile tudi pridobiva-
nje premoga na površini. Po dobri stari navadi sledi po opravljenem delu obračun,
v katerem se ozremo nazaj vse do pionirskih časov rudarjenja in poleg strogih
tehnično-dokumentacijskih opravil ocenimo še vse dobre in slabe strani našega
76	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
dolgoletnega početja za naravo. Najina želja v tem, in morda še v bodočih prispevkih,
je predvsem podati pregled nekaterih pomembnih skupin fosilov, ki so jih rudarji,
geologi in številni naravoslovci različnih poklicev v več kot sto letih rudarjenja nad
zemljo in pod njo našli na področju zasavskih premogovnikov. Zanimalo naju je
predvsem, kje so shranjeni primerki fosilov, kako so ohranjeni in kakšen je njihov
pomen za geološko znanost ter njihov prispevek k poznavanju slovenske in svetovne
naravne dediščine.
V pomladnih mesecih leta 1993, ko sva opravljala strokovni pregled paleontološke
zbirke v depoju Pokrajinskega muzeja v Celju (Jurkovšek & Kolar-Jurkov-
šek, 1993), sva naletela na oklep sladkovodne želve rodu Trionyx, ki je bila po vsej
verjetnosti najdena v krovnih plasteh premoga pri Trbovljah. V Vodniku po muzej-
skih zbirkah pokrajinskega muzeja v Celju iz leta 1889 je navedeno, da je med
terciarnimi fosili tudi primerek želve Trionyx styriacus Peters. Ali gre za isti prime-
rek ali ne, je danes nemogoče ugotoviti, saj je bilo primerku iz celjskega muzeja
zaradi nepopolne ohranjenosti mogoče določiti le rodovno pripadnost. Ko je Hoer-
n e s (1881) raziskoval terciarne želve, je zapisal, da so v Avstro-Ogrski monarhiji tudi
na našem ozemlju do takrat našli številne vrste iz rodu Trionyx in da so ti kosi
shranjeni v različnih zbirkah. Med temi je navedel tudi zasebno zbirko rudarskega
svetnika E. Riedla iz Celja. Trije primerki želv iz lapornih plasti pri Trbovljah naj bi
bili shranjeni v celovškem muzeju (Hoernes, 1882). Kasneje jeHoernes (1892)
opisal še novo vrsto želve; imenoval jo je Testudo riedli, bržkone zaradi plodnega
sodelovanja z E. Riedlom. Kameno jedro njenega oklepa so našli v oligocenskih
plasteh pri Trbovljah in naj bi bilo po navedbi avtorja shranjeno v celjskem muzeju.
Kasneje sva med študijem terciarnih fosilnih želv, ki jih hrani Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu v svojem depoju, našla omenjeni »celjski« holotip in še sedem
primerkov rodu Trionyx iz Trbovelj. Domnevava, da je večino želv gospodu R.
Hoernesu v pregled in raziskavo poslal E. Riedl, enega pa je muzeju daroval rudar A.
Kompoš iz Trbovelj, kakor je zapisano na spremljajočem listku pri fosilu.
Šele po obisku muzejev zunaj Zasavja (Celje, Gradec, Celovec) in po najdbi
dragocenih primerkov v njihovih varnih, skrbno urejenih depo j ih, sva se ozrla na
zbirke v Zasavju. Zbirki v zagorski in trboveljski jamomernici sta nastali že pred
desetletji in sta razen res redkih izjem fosilov komaj omembe vredni. Za zbirko, ki je
bila nekoč v jamomernici laškega rudnika, pa se je verjetno za vselej izgubila sled.
Prijetno presenečenje naju je čakalo v depoju Muzejske zbirke v Laškem, kjer poleg
nekaj vreč kaotično pomešanih fosilov večinoma brez osnovnih podatkov, hranijo
dva fosilna ostanka želv rodu Trionyx, za katera je avtor zbirke zapisal, da sta bila
najdena v Trbovljah.
Avtorja meniva, da bi lahko bili posamezni primerki shranjeni še v nekaterih
zasebnih zbirkah predvsem v sosednji Avstriji, zagotovo pa bi jih našli v depoju
dunajskih in leobenskih muzejskih zbirk, npr. Trionyx petersi trifailensis Teppner iz
Trbovelj v zbirki Geološkega inštituta Montanistične Univerze v Leobnu (Teppner,
1914), poleg številnih drugih fosilov iz Zasavja.
Ko govorimo o fosilnih želvah v Sloveniji moramo omeniti še najdbo vrste
Sontiochelys cretacea Stäche, ki je opisana iz ploščastih krednih apnencev Svete gore
pri Gorici (Stäche, 1905) (si. 1).
Od recentnih želv živi danes ponekod v Sloveniji še sklednica Emys orbicularis
Linné, vendar je mnogo redkejša kot je bila v preteklosti. Že kranjski polihistor
Valvasor je zapisal, da je bilo v njegovem času - to je v drugi polovici sedemnaj-
stega stoletja - na Ljubljanskem barju zelo veliko sklednic (Valvasor, 1689).
Fosilne želve v Sloveniji
77
SI. 1. Položajna skica nahajališč fosilnih želv v Sloveniji
Fig. 1. Location map of fossil turtles in Slovenia
Z osuševanjem in obdelovanjem Barja se je njihov življenjski prostor krčil, zato je
dvajseto stoletje dočakalo le skromno število teh močvirskih želv. Morda je imel
Sa j ovi C (1950) prav, ko je že leta 1919 zapisal, da bodo prihodnji rodovi slovenskih
prirodoslovcev lahko zapisali: »Nekdaj je živela na Ljubljanskem barju tudi
sklednica {Emys orbicularis).« Omenimo naj še najdbo subfosilne črepinje želve,
izkopane pri Štepanji vasi, ki jo omenja Saj o vic (1950) in jo danes hrani Prirodo-
slovni muzej Slovenije v Ljubljani.
Paleontološki del
Splošno o želvah
Razvoj plazilcev lahko sledimo daleč nazaj v geološko zgodovino, v obdobje
karbona. Nekdanji plazilci so bili med vretenčarji prvi pravi gospodarji Zemlje in so
osvojili vsa možna okolja na kopnem in v vodi. Višek razvoja so dosegli v mezozoiku.
Od nekoč velike skupine plazilcev so se do danes ohranile le želve (Chelonia),
prakuščarji (Rhynchocephalia) z enim samim živečim predstavnikom - novozeland-
sko tuataro, luskarji (Squamata) in krokodili (Crocodylia). Čeprav plazilci danes niso
več to, kar so bili v mezozoiku, so vseeno uspešni štirinožci, ki so vztrajali in vzdržali
skozi dolge geološke dobe v tekmi z višje razvitimi vretenčarji, kot so ptiči in sesalci.
78
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Med plazilci predstavljajo želve najbolj nenavadno in v mnogočem tudi najbolj
konservativno skupino. Imajo anapsidno lobanjo. Njihov oklep predstavlja poseben
obrambni ščit. Od triasa dalje se želve niso kaj dosti spreminjale in so preživele
navkljub spremembam v okolju, ki so bile pogubne za večino plazilskih redov.
Osnovna in za želve značilna specializacija je razvoj varovalnega oklepa. Ta je
sestavljen iz koščenih plošč, katere pokriva roževinasti ščit (želvovina). Razporeditvi
roževinastih lusk in koščenih plošč se ne skladata, največkrat se le-te izmenjujejo,
kar povečuje trdnost oklepa. Koščen oklep sestavljata dva dela: obokani karapaks
(hrbtni ščit) in sploščeni plastron (trebušni ščit) (si. 2). Oba dela sta ob straneh
zvezana z mehkim ali okostenelim šivom. V sredini karapaksa je niz koščenih
nevralnih plošč, ki so zlite z nevralnimi loki spodaj ležečih vretenc. Na vsaki strani
SI. 2. Shematiziran prikaz oklepa kopenske želve
Karapaks (levo zgoraj): c - kostalne plošče, m - marginalne plošče, n - nevralne plošče,
nu - nuhalna plošča, p - pigabie plošče; plastron (desno zgoraj): en - entoplastron, ep
-	epiplastra, hy - hioplastra, hyp - hipoplastra, x - ksifiplastra; pogled s strani (spodaj)
(Prirejeno po Romerju, 1950)
Fig. 2. Shell reconstruction of terrestrial turtle
Carapace (top left): c - costal plates, m - marginal plates, n - neural plates, nu - nuchal
plate, p - pygal plate; plastron (top right): en - entoplastron, ep - epiplastra, hy
-	hyoplastra, hyp - hypoplastra, x - xiphyplastra; lateral view (bottom). (Modified after
Romer, 1950)
Fosilne želve v Sloveniji	79
nevralnih plošč poteka vrsta plošč, ki so zrasle z rebri pod njimi in jih zato
imenujemo kostalne plošče. Karapaks obkroža obroč, sestavljen iz robnih elementov
(marginalije). V osrednjem nizu pred nevralijami lahko leži nuhalna plošča, za
nevralijami pa še nekaj pigalnih plošč.
Trebušni del sestavlja manj kostnih elementov. V sprednjem delu leži medialna
plošča, imenovana entoplastron. Preostali elementi so parni; od spredaj nazaj si
sledijo epiplastra, hioplastra, mesoplastra (pri nekaterih primitivnih oblikah), hipo-
plastra in ksifiplastra.
Karapaks je verjetno nastal z razvojem novih dermalnih plošč. Takšne plošče so
imeli nekateri že izumrli plazilci, razvile pa so se tudi pri nekaterih kuščarjih in
krokodilih. Želve se od njih razlikujejo po tem, da imajo plošče združene v enoten in
trden oklep. Nepremična povezava vretenc z nevralnimi ploščami in reber s kostal-
nimi ploščami deluje kot učinkovita opora oklepu. Večji del plastrona je verjetno
nastal zaradi povečanja in ojačanja »abdominalnih reber«, ki so poznane pri številnih
primitivnih plazilcih (Romer, 1950).
Zaradi razvoja oklepa je hrbtenica močno spremenjena. Rep je kratek in lahko
upogljiv. Vratna vretenca pri modernih oblikah, ki umaknejo glavo v oklep, imajo
zapleteno razporejene sklepe.
Prve prave želve so se pojavile v triasu. Značilni triasni rod Proganochelys
i^Triassochelys) je imel sicer primitivnejšo zgradbo kot kasnejši prestavniki, vendar
je imel že popolnoma razvit oklep. Prednike te skupine moramo iskati daleč nazaj.
V permskih plasteh Južne Afrike so našli rod Eunotosaurus. Za tega, le nekaj
centimetrov dolgega plazilca je značilno, da je imel robove čeljusti in nebo oprem-
ljeno z zobmi (Romer, 1950; Colbert & Morales, 1990). Največjo pozornost
zbuja specializacija v predelu trupa. Osem izredno širokih reber sega daleč v stran,
med seboj pa se skorajda dotikajo. To bi lahko primerjali s stanjem pri želvah, saj pri
njih osem reber podpira kostalne plošče, ki sestavljajo večino karapaksa. Eunotoza-
vrusa sicer ne moremo imeti za neposrednega prednika želv, vendar je bil z njihovimi
predniki nedvomno v tesnem sorodu. Značilno za triasne želve rodu Proganochelys
je, da na robovih čeljusti niso imele zob, medtem ko so bili na ustnem nebu mali zobje
še vedno prisotni. Telo je bilo zaščiteno s težkim oklepom. To pa so že osnovne želvje
značilnosti, ki so se med razvojem še izboljšale.
Med evolucijo so želve razvile zmožnost, da umaknejo glavo, noge in rep pod
oklep, kar še ni bilo možno pri triasnih predstavnikih. Sčasoma so prevladale vrste,
ki so bile popolnoma brez zob in so imele čeljusti pokrite z roževinastim kljunom. Ta
je služil kot močan strižni mehanizem in je še pri današnjih želvah enako učinkovit
tako za prehranjevanje z mesno kot z rastlinsko hrano. Glede na različno življenjsko
okolje so se prilagodile tudi noge; pri kopenskih želvah so kratke, močvirske imajo
razvite prave lopate s plavalno kožico med prsti, medtem ko so noge morskih želv
podaljšane in razširjene tako, da oblikujejo veslaste plavuti.
Pomembne razvojne spremembe pri želvah so se odvijale predvsem v njihovem
vratu. Že v juri lahko razlikujemo dve evolucijski liniji. Čeprav prvotno prepoznava-
nje sloni na zmožnosti delovanja vratu, pa primitivni predstavniki obeh skupin še
niso imeli tipičnih mehanizmov za umaknitev vratu (Gaffney & Meylan, 1988).
Skupini, v kateri uvrščamo tudi recentne želve, predstavljajo vijevratke (Pleurodira)
in kritovratnice (Cryptodira). Za vijevratke je značilno, da zvijejo vrat v vodoravni
smeri v stran takrat, ko glavo umaknejo pod oklep, medtem ko so kritovratnice
sposobne vrat prepogniti z navpičnim gibom v obliki črke S.
Podred Pleurodira predstavljajo neposredne potomke starinskih želv, ki so bile
80	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
v kredi in v začetku terciarja močno razširjene. Danes so omejene le na tople predele
južne poloble. Od recentnih pleurodir oziroma vijevratk so znane pelomeduzne želve
(Pelomedusidae) in kačjevratke (Chelidae).
Kritovratnice so bolj napredna in uspešnejša skupina kot vijevratke. V juri so
prestale nagle spremembe, ki so vodile v razvoj številnih skupin (Carroll, 1988). Od
krede dalje te želve predstavljajo pomembno skupino štirinožcev, saj so se prilagodile
na različne načine življenja na kopnem in v vodi. Izvorne oblike kritovratnic so bile
verjetno močvirske želve, ki so imele precej sploščen in močan oklep (R o m e r, 1950).
Kriptodire oziroma kritovratnice predstavljajo ena že izumrla naddružina Baenoidea
in tri danes še živeče naddružine: Trionychoidea, Chelonioidea in Testudinoidea;
med slednje spadajo tudi bolj znane želv j e družine: zaklepnice (Kinosternidae),
tabaskovke (Dermatemydidae), novogvinejske mehkoščitke (Carettochelyidae), meh-
koščitke (Trionychidae), usnjače (Dermochelyidae), morske želve (Cheloniidae), želve
hlastavke (Chelydridae), močvirske želve ali sklednice (Emydidae) in kopenske želve
ali kornjače (Testudinidae).
Medtem ko so fosilni ostanki želv iz podreda vijevratk (Pleurodira) v Sloveniji
zelo redki, saj je znana le kredna vrsta Sontiochelys cretacea Stäche s Svete gore
(Stäche, 1905), so predstavniki iz podreda kritovratnic (Cryptodira) v terciarnih
plasteh Zasavja kar pogosti. Med slednjimi sta zastopani družini Testudinidae in
Trionychidae.
Testudinidae vključujejo večino vseh kopenskih želv. Zanje je značilen močan in
visoko obokan oklep. Največkrat se prehranjujejo z rastlinsko hrano in imajo stebra-
ste noge. Vključujejo tudi največje predstavnike vseh kopenskih želv, ki danes živijo
na otokih Galapagos v Tihem oceanu in na Sejšelskih ter nekaterih manjših otokih
v Indijskem oceanu. V južnih predelih Evrope živi kar nekaj vrst rodu Testudo,
najbolj znana med njimi je grška kornjača.
Trionychidae (mehkoščitke) so izključni prebivalci sladkih voda. Označuje jih
nizek in ploščat oklep, ki ni pokrit z debelimi roževinastimi ploščami, marveč
z mehko usnjeno kožo. Imajo dolg vrat in majhno glavo z rilčastim gobčkom. Noge so
dobro prilagojene za življenje v vodi. Te želve odlikuje velika gibčnost, ki je po-
membna prilagoditev plenilskemu načinu življenja. Rod Trionyx, ki danes živi
v rekah in jezerih Severne Amerike, Azije in Afrike, je poznan od spodnje krede dalje.
Določevanje vseh fosilnih želv temelji v glavnem na zgradbi in obliki koščenih
skeletnih delov, saj se mehka tkiva in roževinasti deli ponavadi niso fosilizirali.
Najpomembnejše razlike med posameznimi vrstami rodu Trionyx so: zgradba posa-
meznih plošč karapaksa, obris oklepa in skulptura na zunanji površini oklepa. Vrste
se med seboj razen po obliki razlikujejo tudi po velikosti in izbočenosti oklepa. Zelo
pomembna je oblika in razporeditev nevralnih plošč in šiv med nuhalno in prvo
nevralno ploščo. Pri kostalnih pločah moramo upoštevati njihovo velikost kakor tudi
razmerje velikosti med posameznimi ploščami. Zunanja površina karapaksa se med
posameznimi vrstami razlikuje; ornamentad j o zunanjega roba največkrat tvorijo
vzporedno potekajoče letve, ki se proti notranjosti združujejo v bolj ali manj nepra-
vilno mrežo. Želve rodu Trionyx nimajo razvitih marginalnih plošč. Izpod oklepa
segajo še 2-3 cm dolgi deli reber.
Fosilne želve v Sloveniji	81
Popis terciarnih fosilnih želv iz Trbovelj
Večino fosilnih želv so našli že v prejšnjem stoletju, kar lahko razberemo iz
številnih literaturnih podatkov. Zanimivo je, da so bile, vse razen krednega primerka
s Svete gore pri Gorici (Stäche, 1905), najdene v terciarnih plasteh pri Trbovljah.
O najdbah fosilnih želv so bile ponavadi priobčene le kratke vesti, medtem ko so bile
le redke deležne večje pozornosti.
Zaradi preglednosti podajava popis posameznih najdb fosilnih želv iz terciarnih
plasti pri Trbovljah v zgoščeni obliki. Poleg določitve fosila obsega popis še prvotno
lito- in kronostratigrafsko uvrstitev primerka, zbirko, v kateri je primerek, njegovo
inventarno številko, morebitne navedbe v strokovni literaturi in vse druge spremlja-
joče podatke. Ob koncu podajava še kratek opis samega primerka.
Trionyx stadleri Teppner (tab. 1, si. 1.) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij
(Hoernes, 1882; Teppner, 1913, si. 1; Ramovš, 1974, si. 417). Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11831 (op.: štiri primerke želv z zapored-
nimi inventarnimi številkami od 11831 do 11834 je Joanneum dobil z zamenjavo
s Koroškim deželnim muzejem iz Celovca dne 6. 5. 1932). Zelo dobro ohranjen
primerek z ovalnim, v nevralnem delu rahlo stisnjenim karapaksom. Večina plošč
karapaksa je v celoti ohranjena. V razpravi Hoernes (1882) omenja tri primerke
želv rodu Trionyx. Za primerek z lepo vidno razporeditvijo in ornamentaci j o ne-
vralnih in kostalnih plošč meni, da verjetno pripada novi vrsti. Kasneje je Teppner
(1914) ta primerek opisal kot novo vrsto T. stadleri.
Trionyx sp. (tab. 1, si. 2) - Trbovlje, akvitanijske sladkovodne plasti. Hrani
Štajerski deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11832. Nepopolno ohranjen
oklep. Na hrbtni strani je v celoti ohranjen niz sedmih nevralnih plošč in šest
fragmentov kostalnih plošč.
Trionyx sp. (tab. 1, si. 3) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11833. Primerek predstavlja odtis večjega
dela karapaksa. Odtis je daljši kot širši. Nekaj nepopolno ohranjenih plošč je
prisotnih na zadnjem delu primerka.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 1) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11834. Na laporni plošči je odtisnjen večji
del karapaksa, ki ga v manjši meri pokrivajo zdrobljene in nepopolno ohranjene
kostalne plošče.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 2) - Trbovlje. Hrani Štajerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 5907. Primerek je daroval prof. dr. J. Kahn. Na kosu laporja je viden
karapaks; eno stran predstavlja le odtis, medtem ko so na drugi strani ohranjene
kostalne plošče. Nevralne plošče niso prisotne.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 3) - Trbovlje, soteške plasti. Hrani Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 64 138. Primerek je poklonil A. Kompoš leta 1881. Fosil
je ohranjen na kosu premoga. Na odtisu večjega dela karapaksa so ponekod ohra-
njene posamezne plošče. Primerek se odlikuje po izjemni velikosti, v dolžino meri
46 cm.
Trionyx sp. (tab. 3, si. 1) - Trbovlje. Hrani Štajerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 9191. Primerek je poklonil rudarski svetnik E. Riedl (op.: prvi
kustos muzeja v Celju). Slabo ohranjeni karapaks je brez sprednjega in zadnjega
dela, z nepopolnima nizoma kostalnih plošč, zato lahko le ugibamo kakšen je bil obris
celotnega oklepa. Primerek je v predelu nevralnih plošč močno poškodovan. Ohra-
njeni sta le dve nevralni plošči.
82	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Trionyx sp. (tab. 3, si. 2) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Koroški
deželni muzej v Celovcu, ni inventarizirano. Odlično ohranjeni primerek z ovalnim
karapaksom, ki je v nevralnem delu nekoliko stisnjen. Razporeditev in skulptura
plošč je razločno vidna. Hoernes (1882) opisuje tri primerke Trionyx sp., izmed
katerih je Teppner (1914) kasneje opisal novo vrsto T. stadleri (sedaj shranjena
v Joanneumu).
Primerka T. stadleri in Trionyx sp. iz celovškega muzeja si ustrezata tako po
dimenzijah kakor po zgradbi hrbtnega dela ščita. Očitno je bilo v celovškem muzeju
shranjenih več primerkov rodu Trionyx, nekatere so v muzeju verjetno pridobili po
Hoernesovi (1882) objavi, nekatere pa so zamenjali z zbirko v Joanneumu (glej
njihove inv. št. 11831 do 11834).
Trionyx sp. (tab. 3, si. 3) - sladkovodni del soteških plasti, zgornji oligocen
(Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, tab. 4., si. 2). Hrani Pokrajinski muzej
Celje, ni inventarizirano. Primerek je dobro ohranjen. Na zgornji površini so ohra-
njene nekatere plošče. Na zunanjem delu kostalnih plošč je vidna vzdolžna, v sred-
njem delu pa mrežasta struktura. V Vodniku po muzejski zbirki v Celju iz 1. 1889 piše,
da muzej hrani primerek želve vrste Trionyx styriacus Peters, vendar ni gotovo, ali
gre za ta primerek, saj je inventarna knjiga zgubljena.
Trionyx sp. (tab. 4, si. 1) - Trbovlje, oligocen. Hrani Muzejska zbirka Laško, ni
inventarizirano. Na kosu velikosti 39x25 cm je odtisnjena notranjost karapaksa.
Ohranila sta se le fragmenta dveh kostalnih plošč. Odtisi šivov med kostalnimi in
nevralnimi ploščami so jasno vidni.
Trionyx sp. - Trbovlje, oligocen. Hrani Muzejska zbirka Laško, ni inventarizi-
rano. Primerek predstavlja le notranji odtis karapaksa. Na zelo majhni površini edine
ohranjene nevralne plošče je vidna ornamentacija.
Testudo riedli Hoernes (tab. 4, si. 2a, b) - Trbovlje, oligocen (Hoernes, 1892;
Ramovš, 1974; Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, si. 3). Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 5908. Od te kopenske želve je ohranjeno le
kameno jedro oklepa. Zaradi poškodbe dorzalnega dela obris nevralnih plošč in stik
s kostalnimi ploščami žal ni viden. Za vrsto T. riedli je Hoernes (1892) zapisal, da
poseduje mešanico lastnosti med rodovoma Emys in Testudo. Primerjal jo je z mi-
ocensko vrsto Testudo praeceps Haberlandt. Ker ima T. riedli le še v majhni meri
izmenično klinasto izoblikovane kostalne plošče kot tudi izredno razvita krila na hio-
in hipoplastri, ki pri recentnih ne nastopajo, lahko sklepamo, da je filogenetsko
starejša od vrste T. praeceps. Po navedbi Hoernesa (1892) naj bi bil holotip vrste T.
riedli shranjen v Pokrajinskem muzeju Celje. Ker doslej nismo vedeli, kje je, oziroma
ali je morda celo zgubljen, je ponovno odkritje tega dragocenega primerka pomem-
ben podatek za slovensko paleontologijo, še posebno zato, ker prvi opis ni bil
slikovno dokumentiran.
Sklep
Na koncu najinega prispevka bi se želela še enkrat povrniti k obračunu, ki sledi
vsakemu dobro ali slabo opravljenemu delu. Če se ozremo nazaj v 19. stoletje,
v obdobje rajnke Avstro-Ogrske monarhije, lahko ugotovimo, da je bilo vsaj za
področje makropaleontologije delo odlično opravljeno. Skrbno iskanje in preparira-
nje fosilov, najdenih pri jamskem ali površinskem odkopavanju premoga, njihova
znanstvena preiskava in varno ter strokovno hranjenje je bilo tedaj vsakdanje
Fosilne želve v Sloveniji	83
opravilo, pri katerem sta sodelovala tudi rudarski svetnik E. Riedl, prvi kustos
celjskega muzeja, in rudar A. Kompoš iz Trbovelj. Osveščanju rudarjev, da so fosili
nekaj redkega, za znanost dragocenega in nenazadnje njihovemu nagrajevanju ob
pomembnejših najdbah, se imamo zahvaliti, da so bili v prvi polovici 20. stoletja tja
do prvih let po II. svetovni vojni še posamezniki, ki so v fosilih - če ne drugega - videli
pomemben del naše naravne dediščine. Od tedaj naprej pa tisti, ki so bili najdbam
fosilov najbližje - to pa so geologi rudniških geoloških služb, niso naredili nič ali
skoraj nič. Izgovarjanje na hitre moderne odkopne metode, hlastanje za čimvečjo
proizvodnjo premoga, ki naj bi se ne zamujala z iskanjem fosilov, ne zaleže kaj dosti.
S podobnimi problemi se je ubadal že rudar A. Kompoš konec prejšnjega stoletja. Gre
preprosto za nezanimanje in nezainteresiranost, verjetno pa tudi za geološko nezna-
nje odgovornih geoloških služb, ki o fosilih niso vedele nič, kaj šele to, da jim lahko
poleg podatkov o okolju, klimi in starosti plasti olajšajo tudi pot do premoga.
Pustimo jih pri miru in povejmo le še to, da so nam za vedno odtujili del naravne
dediščine, ki je namesto v muzejskih zbirkah končala na revirskih jaloviščih.
Že Peters (1855, 1859), ki je preučeval fosilne želve, je menil, da zaenkrat še
nimajo večjega pomena, vsekakor pa zaslužijo pozornost stratigrafov, saj so zelo
pogostne v južnoevropskih eocenskih in spodnjemiocenskih plasteh. Večje število
primerkov rodov Trionyx, Chelydra in Emys ter njihova primerjava na širšem
prostoru naj bi v prihodnosti omogočila študij terciarnega morja in njegovo povezavo
s sladkovodnimi sistemi.
Avtorja tega sestavka Petersovemu razmišljanju pravzaprav nimava kaj dodati,
saj se število najdb fosilnih želv v Zasavju v tem stoletju ni bistveno spremenilo. Zato
ne moremo pričakovati tudi pri poznavanju kopenskih želv (npr. rodu Testudo)
kakšnih revolucionarnih dopolnitev njihove evolucijske linije.
Tokrat je bil najin namen pregledati le to, kje in kako so shranjene »zasavske«
fosilne želve in jih s tem prispevkom predstaviti Slovencem.
V bodoče bomo morali, seveda če bomo želeli ohraniti svojo državno identiteto,
razmišljati tudi o nakupu nekaterih pomembnih fosilov iz Slovenije, bodisi doma ali
v tujini, ne glede na to, če bo cena nekoliko višja. Opozoriti je potrebno na nedavni
nakup čeljustnice sesalca iz Motnika, ki jo je od vnuka zadnjega lastnika motniškega
premogovnika odkupil Bavarski deželni muzej (Reissig, 1990). Preiskani fosil, ki je
bil kupljen kot »Antracotherium dalmatinum H. v. Meyer«, je H e i s s i g (1990) opisal
kot novo vrsto Anthracohyus slavonicus, češ da je Slavonija staro ime za Slovenijo.
Ob tem si lahko vsi skupaj le želimo, da bi takšne odkupe v bodoče opravila naša
država, s čimer pa bi se izognili tudi nedopustnemu popačenju imena Slovenije v tuji
literaturi.
Zahvala
Ob koncu razprave o slovenskih fosilnih želvah in razmišljanja o usodi zasavskih
terciarnih fosilov, bi se avtorja želela zahvaliti kustosoma dr. I. Fritzu iz Štajerskega
deželnega muzeja Joanneum v Gradcu in dr. F. Uciku iz Koroškega deželnega muzeja
v Celovcu, ki sta nama omogočila ogled in študij fosilnih želv iz njihovih zbirk.
Zahvaljujeva se tudi kolektivu Pokrajinskega muzeja v Celju in g. J. in T. Majcnu, ki
sta omogočila dostop in pregled fosilnega inventarja iz Muzejske zbirke Laško.
Najina posebna zahvala velja dr. B. Kryštufeku, ki je rokopis prispevka pregledal in
nama posredoval nekatere pomembne podatke o tej zanimivi plazilski skupini.
84	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Raziskava fosilnih želv je temeljila na najinem dolgoletnem zbiranju in preučeva-
nju terciarnih fosilov v Zasavju z namenom ugotoviti, kje je danes in kaj se je
v preteklosti godilo z našo naravno dediščino iz revirjev. Razpravo sva pripravila
v okviru raziskovalne naloge Fosilne makrofavne Slovenije na Inštitutu za geologijo,
geotehniko in geofiziko, ki jo financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Fossil turtles in Slovenia
Introduction
In recent years we have witnessed an accelerated closing down of mines in
Slovenia. After Idrija and Mežica the turn in coming years is on the Zasavje collieries.
Owing to low quality of coal and costly excavating methods also the open pit mining
will be probably stopped for good. It is a good habit after the work done to adjust
accounts, to examine the mining back to the pioneer times and to evaluate along with
documenting the purely technical aspects also all good and bad sides of this long
impact on Nature.
Our wish is to present in this paper, and possibly in a few others to come, above all
a survey of several important groups of fossils which were found by miners, geolog-
ists and naturalists of various profiles in more than a century of underground and
open pit mining in the region of the Zasavje collieries. We were especially interested
in what collections the fossils are housed, in the state of their preservation, and in
their importance for the geological science and for Slovenian natural heritage.
In spring months of 1993, during our examination of the paleontological collec-
tion in depository of the Provincial museum in Celje (Jurkovšek & Kolar-Jur-
kovšek, 1993), we came across a shell of freshwater turtle of genus Trionyx that
was found most probably in hanging wall beds of the coal seam at Trbovlje. In the
Guidebook of museum collections of the Celje provincial museum from 1889 among
the Tertiary fossils also a specimen of turtle Trionyx styriacus Peters was mentioned.
It was not possible to establish the identity of the specimen we found, since only the
generic attribution could be performed on the specimen from the Celje museum
owing to its state of presevation. When Hoernes (1881) studied the Tertiary turtles
he mentioned many species of genus Trionyx found in the Austro-Hungarian monar-
chy until then, and listed various collections in which these specimens were depo-
sited. Among them he also referred to private collection of the mining councillor E.
Riedl in Celje. Three specimens of turtles from marl beds at Trbovlje should be
housed in the Klagenfurt museum (Hoernes, 1882). Later Hoernes (1892)
described also a new species of tortoise; he named it Testudo riedli, obviously due to
fertile cooperation with E. Riedl. The internal mould of its shell was found in
Oligocene beds at Trbovlje, and deposited according to that author in the Celje
provincial museum. Later, during our study of Tertiary fossil turtles deposited at the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, we discovered in its depository the
mentioned "Celje" holotype, as well as seven specimens of genus Trionyx from
Trbovlje. We presume that most of fossil turtles were sent to R. Hoernes for
Fossil turtles in Slovenia	85
examination and determination by E. Riedl, while one was donated to museum by the
miner A. Kompoš from Trbovlje, as written on the accompanying label of the fossil.
Only after the visit to museums outside Zasavje (Celje, Graz, Klagenfurt), and
after locating the priceless specimens under their care, carefully maintained
depositories, we turned to the Zasavje collections. The collections in the Zagorje and
Trbovlje mine survey offices were founded decades ago, and they are next to a few
really rare exceptions of fossils hardly worth mentioning. Of the former collection in
the survey office of the Laško colliery not a trace was left. A pleasant surprise,
however, awaited us in the Museum collection in Laško where along with several
bags of choatically mixed fossils, mainly without data, also two fossil turtles of genus
Trionyx occur for which the author of the collection wrote they were found at
Trbovlje.
The authors consider that individual specimens are probably also kept in other
private collections, especially in neighbouring Austria, and almost certainly they
could be found in museum collections of Vienna and Leoben, e.g. Trionyx petersi
trifailensis Teppner from Trbovlje in collection of the Geological institute of the
Mining university in Leoben (Teppner, 1914), along with numerous other fossils
from Zasavje.
When speaking of fossil turtles in Slovenia Sontiochelys cretacea Stäche should
also be mentioned, which has been found in platy Cretaceous limestone of Sveta gora
near Gorica (Stäche, 1905) (Fig. 1).
Nowdays there still lives the European pond turtle Emys orbicularis Linné in
some places in Slovenia though it occurs much less frequently than in the past.
The Carniolian polyhistor J.W. Valvasor already wrote that in his time - in the second
part of the seventeenth century - there lived many European pond turtles in
Ljubljana Moor (Valvasor, 1689). Because of draining and amelioration of the
moor their living space shrinked, so that only a small number of these swamp turtles
survived to the beginning of the twentieth century. Perhaps Saj o vie (1950) was
right when he wrote in 1919 that the future generations of Slovenian naturalists may
write: "The European pond turtle also lived in Ljubljana Moor". The finding of the
subfossil turtle shell excavated at Stepanja vas should also be mentioned (S a j o v i c,
1950); it is kept in the Slovene Museum of Natural History in Ljubljana.
List of Tertiary fossil turtles from Trbovlje
Most of fossil turtles were found already in the last century, as witnessed by
numerous references. It is interesting to note that all of them, with the exception of
the Cretaceous specimen from Sveta gora near Gorica (Stäche, 1905), were found in
Tertiary beds at Trbovlje. The findings of fossil turtles were usually reported in short
published notices, only to very few of them more attention was accorded.
For better transparency the listing of individual finds of turtles from Tertiary
beds at Trbovlje is presented here in condensed form. Along with determination of
the fossil the register contains also the original litho- and chronostratigraphic
attribution of the specimen, collection in which it is preserved, its inventory number,
eventual references in professional literature and all other accompanying data. At
the end, there is also a short description of the specimen.
Trionyx stadleri Teppner (PI. 1, fig. 1) - Trbovlje, freshwater beds, Chattian
(Hoernes, 1882; Teppner, 1913, Fig. 1; Ramovš, 1974, Fig. 417). Deposited in
86	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, Inv. no. 11831 (Obs.: four turtle
specimens with successive inventory numbers 11831 to 11834 were obtained by
Joanneum through exchange with Carinthian provincial museum in Klagenfurt on
6th May 1932). Very well preserved specimen with oval carapace, in neural part
slightly compressed. Most of carapace plates are completely preserved. In his treatise
Hoernes (1882) mentions three turtle specimens belonging to the genera Trionyx.
He considers the specimen with well observable distribution and ornamentation of
neural and costal plates to belong probably to a new species. Later Teppner (1914)
described this specimen as a new species T. stadleri.
Trionyx sp. (PI. 1, fig. 2) - Trbovlje, Aquitanian freshwater beds. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11832. Partly preserved shell.
On dorsal side entirely preserved succession of seven neural plates and six fragments
of costal plates.
Trionyx sp. (PI. 1, fig. 3) - Trbovlje, Chattian, freshwater beds. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11833. Specimen is impres-
sion of a larger part of carapace. Length is superior to width. Several incomplete
plates occur on posterior part of the specimen.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 1) - Trbovlje, freshwater beds, Chattian. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11834. On marl slab impres-
sion of the larger part of carapace, covered to a lesser extent by broken and
imperfectly preserved costal plates.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 2) - Trbovlje. Deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 5907. Specimen donated by Prof. Dr. J. Kahn. On a piece
of marl slab the carapace is visible; one side is represented by imprint, and on the
other side the costal plates are preserved. Neural plates absent.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 3) - Trbovlje, Socka beds. Deposited in the Styrian
provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 64138. Specimen was donated by A.
Kompoš in 1881. Fossil sticks to a chunk of coal. On impression of the larger part of
carapace in places individual plates are visible. Specimen is distinguished by its
extraordinary size, length 46 cm.
Trionyx sp. (PI. 3, fig. 1) - Trbovlje. Deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 9191. Specimen legated by mining councillor E. Riedl
(Obs.: the first curator of museum in Celje). Poorly preserved carapace has no
anterior and posterior part, with imperfect series of costal plates, therefore the
outline of the entire carapace can be only guessed. Specimen is badly damaged in the
area of neural plates. Preserved are only two neural plates.
Trionyx sp. (tab. 3, si. 2) - Trbovlje, Chattian, freshwater beds. Deposited in the
Carinthian provincial museum in Klagenfurt, not inventoried. Excellent preservation
state, oval carapace in neural part slightly compressed. Arrangement and ornamen-
tation of plates is well visible. Hoernes (1882) described three specimens of Trionyx
sp., among which Teppner (1914) described the new species T. stadleri (now
deposited in Joanneum).
Trionyx sp. (tab. 3, si. 3) - freshwater part of Socka beds. Upper Oligocene
(Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, Pl. 4, Fig. 2). Deposited in the Provin-
cial museum Celje, not inventoried. Specimen is well preserved. On upper surface are
preserved a few plates. On the exterior part of costal plates the longitudinal structure
is visible, and in the central part reticular structure. In Guidebook of the museal
collection in Celje from 1889 we read that the museum keeps the turtle specimen
Fossil turtles in Slovenia	87
Trionyx styriacus Peters. However, it is not certain whether this specimen is referred
to, since the inventory book has been lost.
Trionyx sp. (PI. 4, fig. 1) - Trbovlje, Oligocene. Deposited by the Museum
collection Laško, not inventoried. On a slab of 39 x 25 cm the interior of carapace
surface is impressed. Preserved are only fragments of two costal plates. Impressions
of sutures between costal and neural plates are clearly visible.
Trionyx sp. - Trbovlje, Oligocene. Deposited by the Museum collection Laško, not
inventoried. Specimen represents only the impression. On very small surface of the
only preserved neural plate ornamentation is visible.
Testudo riedli Hoernes (PI. 4, fig. 2a, b) - Trbovlje, Oligocene (Hoernes, 1892;
Ramovš, 1974; Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, Fig. 3). Deposited in
the Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 5908. The mould of shell is
preserved. Owing to damaged dorsal part of mould the outline of neural plates and
contact with costal plates unfortunately are not visible. According to Hoernes
(1892) T. riedli possesses a mixture of properties of genera Emys and Testudo. He
compared it with Miocene species Testudo praeceps Haberlandt. Since T. riedli
displays only to a minor degree the wedge-like formed costal plates, as well as
extraordinarily developed wings on hyoplastra and hypoplastra which do not occur
in recent forms, it results that the form is phyllogenetically older than species T.
praeceps. According to Hoernes (1892) the holotype of species T. riedli is kept in the
Provincial museum Celje. Since previously its actual repository was not known, the
rediscovery of this precious specimen has become an important piece of information
for the Slovenian paleontology, even more pictorially documented since the first
description was not illustrated.
Conclusion
When looking back to the 19th century, to times of the Austro-Hungarian
monarchy, it may be stated that at least as what macropaleontology is concerned, the
practices were excellent. Careful search and preparation of fossils which were found
at underground or open pit mining of coal, their scientific examination and safe and
professional conservation were in those times ordinary practice in which took part
aso the mining coucillor E. Riedl, the first curator of the Celje museum, and the miner
A. Kompoš from Trbovlje. Thanks to the enlightment of the miners who believed that
fossils were something rare and valuable for science, and last not least, thanks to
rewards paid to them for important finds, there still were in the first part of 20th
century until the first years after the World War 2 individuals who considered the
fossils an important part of our natural heritage. From those times on, however, those
who are the closest to fossils, the geologists of geological services of the collieries, did
do nothing, or almost nothing in this sense. Excuses in the name of fast, modern
methods of mining, striving for higher coal production which could suffer because of
fossil hunting, are indeed just excuses. No doubt similar problems had also the miner
A. Kampoš in the last century.
Already Peters (1855, 1859) who studied fossil turtles considered that they had
no special importance at that time, but nevertheless they deserved attention of
stratigraphers owing to their frequency in southern European Eocene and Lower
Miocene beds. A larger number of specimens of genera Trionyx, Chelydra and Emys
88	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
and their comparisons on the wider region should permit in future detailec studies of
the Tertiary sea and of its connection with the freshwater systems.
The authors of this paper actually do not have to add anything to Peters'
reasoning, since the number of finds of fossil turtles in Zasavje during the present
century did not change essentially. Therefore also in understanding of terrestrial
turtles (e. g. genus Testudo) hardly any revolutionary additions to their evolutionary
line could be expected.
Our intention was to establish the present locations of the Zasavje fossil turtles
and to present them with this contribution to the readers.
In the future, however, in order to strenghten our national identity, we will have
to think also about purchasing some important fossils from Slovenia, at home and
also abroad, regardless of their possibly higher price. Let us not forget about the
recent purchase of the mammal jawbone from Motnik which was bought from the
grandson of the last owner of the Motnik colliery by the Bavarian provincial museum
(Reissig, 1990). The studied fossil which was purchased as Antracotherium
dalmatinum H. v. Meyer", was described by Reissig (1990) as new species
Anthracohyus slavonicus, on the ground that Slavonia were the ancient name for
Slovenia. At this occasion it could be hoped by the geological community that such
purchases in the future will be made by our government, which would prevent among
others also inadmissible disfigurements of the name Slovenia in foreign literature.
Acknowledgements
We would like to thank the curators Dr. I. Fritz from the Styrian provincial
museum Joanneum in Graz and Dr. F. Ucik from the Carinthian provincial museum
in Klagenfurt for allowing us the inspection and study of fossil turtles from their
collections. We also thank the staff of the Provincial museum in Celje and Mr. J. and
T. Majcen who permitted the access and survey of fossil inventory of the Museum
collection Laško. We are also indebted to Dr. B. Kryštufek for critical reading of the
manuscript; his comments and suggestions are gratefully acknowledged.
The investigation of fossil turtles is based on our long collecting and study of
Tertiary fossils in Zasavje with the aim to establish what happened to our natural
heritage from the mining areas. The treatise was written in the frame of the research
project, financed by the Ministry for science and technology. Fossil macrofauna of
Slovenia at the Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics.
Fosilne želve v Sloveniji	89
""	Literatura
Carroll, R. L. 1988: Vertebrate Paleontology and Evolution.-W.H. Freeman and Com-
pany, xiv + 698 pp.. New York.
Colbert, E. H. & Morales, M. 1990: Evolution of the Vertebrates.-Fourth Edition. John
Wiley and Sons, Ine, XVII + 470 pp., New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapore.
Gaffney, E. S. &. Meylan, P. A. 1988: APhylogeny of Turtles.-InBenton, M. J. (ed.):
The Phylogeny and Classification of the Tetrapods, Volume 1: Amphibians, Reptiles, Birds.
Systematics Association Special Volume No. 35. A., 157-219, Clarendon Press, Oxford.
Heissig, K. 1990: Ein Oberkiefer von Anthracohyus (Mammalia, ? Artiodactyla) aus dem
Eozän Jugoslawiens.-Mitt. Bayer. Staatsslg, Paläont. hist. Geol. 30, 57-64, München.
Hoernes, R. 1881: Zur Kenntniss der mittelmiocänen Trionyx- Formen Steiermarks.-Jb.
k. k. geol. R. A. 31/4, 479-482, Wien.
Hoernes, R. 1882: Trionyx-Reste des Klagenfurter Museums von Trifali in Südsteier-
mark.-Verh. k. k. geol. R. A. 3, 39-40, Wien.
Hoernes, R. 1892: Neue Schildkrötenreste aus steierischen Tertiärablagerungen (1. Tri-
onyx Hilberi nov. form, aus dem Untermiocän von Wies. II. Testudo Riedli nov. form, aus dem
Oligocän von Trifail.-Verh. k. k. geol. R. A. 9, 242-246, Wien.
Jurkovšek, B. & Kolar-Jurkovšek, T. 1993: Okamnine v Pokrajinskem muzeju
Celje. - Celjski zbornik, 123-141, Celje.
Peters, K. 1855: Schildkrötenreste aus den österreichischen Tertiär-Ablagerungen.
-Denkschrift, k.k. Akad. Wiss. 9, 1-22, Wien.
Peters, K. 1859: Beiträge zur Kenntniss der Schildkrötenreste aus den österreichischen
Tertiärablagerungen.-Beiträge zur Palaeontographie von Oesterreich. I. Band., IL Heft, 59-64,
4 Taf., Wien-Olmüz.
Ramovš, A. 1974: Paleontologi j a.-Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Univerza
v Ljubljani. XIII + 304 pp., Ljubljana.
Romer, A. S. 1950: Vertebrate Paleonotology.-Fourth Edition. University of Chicago
Press, ix + 687 pp., Chicago, Illinois.
Sajovic, G. 1950: Zgodba sklednice.-Proteus XII/8, (1949/50), 249-258, Ljubljana.
Stäche, G. 1905: Sontiochelys, ein neuer Typus von Lurchschildkröten (Pleurodira) aus
der Fischschieferzone der unteren Karstkreide des Monte Santo bei Görz.-Verh. k.k. geol. R.-A.
13, 285-292, Wien.
Teppner, W. 1913: Südsteierische Trionyx-B.este in Kärntner Landesmuseum in Klagen-
furt.-Verh. k. k. geol. R. A. 13, 322-332, Wien.
Teppner, W. 1914: Zur phylogenitischen Entwicklung der »protringuiden Trionyciden«
des Tertiärs und Trionyx Petersi R. Hoernes var. trifailensis nov. var. aus dem Miocän von
Trifali in Steiermark.-Centralblatt für Miner. Geol. u. Paläont. 20, 628-638, Stuttgart.
Valvasor, J. W. 1698: Die Ehre des Hertzogthums Crain. L Theil (Faksimilirana izdaja:
Reisp, B. 1970: redakcija faksimila in spremna beseda), 696 pp. Ljubljana - München.
- 1889: Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli. Im Selbstverlage
des Museal-Vereins, 29 pp, Cilli.
90
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Tablai-Platel
1 Trionyx stadleri Teppner
Dolžina primerka je 31cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu,
inv. št. 11831
Length of specimen 31 cm. Styrian
provincial museum Joanneum in
Graz, inv. no. 11831
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 30,5 cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv.
št. 11832
Length of specimen 30.5 cm. Styrian pro-
vincial museum Joanneum in Graz, inv.
no. 11832
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 34 cm. Šta-
jerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 11833
Length of specimen 34 cm. Sty-
rian provincial museum Joan-
neum in Graz, inv. no. 11833
Fosilne želve v Sloveniji
91
Tabla 2-Plate 2
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 28,5 cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv.
št. 11834
Length of specimen 28.5 cm. Styrian pro-
vincial museum Joanneum in Graz, inv.
no. 11834
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 19 cm. Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 5907
Length of specimen 19 cm. Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 5907
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 46 cm. Štajerski deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št.
64138
Length of specimen 46 cm. Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no.
64138
92
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Tabla 3 - Plate 3
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 21 cm. Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 9191
Length of specimen 21 cm. Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 9191
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 31cm. Koroški
deželni muzej v Celovcu, ni inventa-
rizirano
Length of specimen 31cm. Carint-
hian provincial museum in Klagen-
furt, not inventoried
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 34 cm. Po-
krajinski muzej Celje, ni inventa-
rizirano
Length of specimen 34 cm. Pro-
vincial museum Celje, not inven-
toried
Fosilne želve v Sloveniji
93
Tabla 4-Plate 4
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 26 cm.
Muzejska zbirka Laško, ni in-
ventarizirano
Length of specimen 26 cm.
Museum collection Laško, not
inventoried
2 a, b Testudo riedli Hoemes
Dolžina primerka je 20 cm. a -
lateralno, b - dorzalno. Štajer-
ski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 5908
Length of specimen 20 cm.
a - lateral view, b - dorsal
view. Styrian provincial mu-
seum Joanneum in Graz, inv.
no. 5907
GEOLOGIJA 36, 95-156 (1993), Ljubljana 1994
UDK 569.32:551.793(497.12)=863
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
The Alpine marmot from the cave Matjaževe kamre
Vida Pohar
Katedra za geologijo in paleontologijo.
Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana, Slovenija
Jože Kotnik
Pod Gonjami 45, 62391 Prevalje, Slovenija
Kratka vsebina
Izkopavanja v manjši dvorani večjega jamskega sistema Matjaževe kamre so
odkrila v pleistocenskih sedimentih paleolitsko postajo z različno starima kultur-
nima horizontoma in favno, ki je količinsko sicer bogata, po številu vrst pa
skromna. V sestavku sta avtorja paleontološko obdelala le fosilne ostanke alp-
skega svizca, ki so jih zbrali v plasti 2 paleolitske postaje in sosednjem stranskem
rovu istega jamskega sistema. V paleolitski postaji so kosti namensko razbite in
ožgane, v stranskem rovu pa so ostale skoraj nepoškodovane. Primerjava izmerje-
nih vrednosti zob, kranialnega in postkranialnega skeleta s starejšimi in enako
starimi najdbami alpskih svizcev v slovenskih najdiščih je pokazala, da se mere le
malo razlikujejo med seboj in večinoma ne presegajo dimenzij recentnih živali.
Glede na to, da med favno, odkrito v plasti 2, prevladujejo fosilni ostanki
alpskih svizcev in da manjkajo zastopniki tundre, sta avtorja to plast uvrstila
v pozni glacial. S to ugotovitvijo se ujema v isti plasti odkrito kameno orodje, ki ga
je O sole (1974, 29) pripisal epigravettienu. Verjetno so enake starosti tudi
svizčevi ostanki iz stranskega rova.
Abstract
The excavations carried out in the Pleistocene sediments of a minor chamber
belonging to a major cave complex, referred to as Matjaževe kamre, disclosed
a paleolithic station with two cultural horizons of various ages and a fauna rather
abundant in quantity but frugal in the number of species involved. In the present
treatise the two authors deal merely with the paleontological elaboration of
Alpine marmot fossil remains assembled in the layer 2 of the paleolithic station as
well as in the adjacent side gallery of the same cave complex. In the paleolithic
station the bones have been crashed and burnt on purpose, while in the side
gallery, they have persisted nearly intact. The comparisons of measured dimensi-
ons of teeth, and of cranial and postcranial skeleton with findings of Alpine
marmots of the same or surpassing age on the territory of Slovenia, show that
measures differ but slightly, agreeing usually with the size of recent animals.
Due to the fact that the fauna unearthed from the layer 2 is essentially
represented by the fossil remains of the Alpine marmot, whilst the representatives
96
Vida Pohar & Jože Kotnik
of the tundra are missing, the authors attributed this layer to the late glacial. The
statement is furthermore confirmed by the classification of stone tools having
been discovered in the same layer and attributed by O s ole (1974, 29) to Epigra-
vettian. The marmot remains from the side gallery are most probably of the same
age.
Uvod
O alpskih svizcih so podrobno pisali številni avtorji, vendar o njihovem izvoru ne
vemo še nič dokončnega. Po Hofmannu (cf. Krapp, 1978, 165) so se v pliocenu
razvili iz severnoameriškega rodu Plesioarctomys. Prve najdbe v Evropi izvirajo iz
mlajšega pleistocena. Takrat sta po Mottl-ovi (1958, 96) v Evropi živeli dve geograf-
sko ločeni vrsti: Marmota marmota (L.) (alpska oblika) in Marmota bobak (L.)
Tabela 1. Pogostost nastopanja alpskega svizca v Sloveniji v posameznih obdobjih mlajšega
pleistocena
Table 1. Frequency of Alpine marmot's occurrence in paleolithic stations belonging to different
stages of Pleistocene
N = Število najdb alpskega svizca
Number of marmot's findings
0 = Število upoštevanih najdišč alpskega svizca
Number of marmot's localities referred to
% = Odstotni delež najdb alpskega svizca glede na vsoto vseh določljivih
paleontoloških najdb, zbranih v slovenskih mlajšepleistocenskih najdiščih
Percentage level of marmot's findings with regard to the entire lot of
determinable paleonthological findings in the Upper Pleistocene localities
of Slovenia
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
97
(stepska oblika). V času največje ekspanzije ledenikov sta se življenjski področji obeh
vrst dotikali v Nemškem Sredogorju. Bobak se je razširil iz sibirskih in ruskih step
sicer daleč proti zahodu, na jugu pa ni nikoli prestopil Alp in Karpatov (W e h r 1 i,
1935, 237). Konec pleistocena se je bobak umaknil na vzhod, alpski svizec pa je
v Vzhodnih Alpah izumrl. Ponovno so ga naselili v začetku prejšnjega stoletja, pri nas
pa pred približno 30 leti (Amon, 1958, 101). Tako živi danes alpski svizec v Pirene-
jih, Alpah in Karpatih. Naseljuje področje od roba sklenjenega gozda do nadmorske
višine 3200m. Naseli se povsod tam, kjer so vsaj 3m globoka tla. Rove koplje na
travnatih pobočjih visokih planot, v gorskih dolinah obdanih z iglavci in v meliščih
visoko ležečih krnic. Prehranjuje se s travo, koreninami in sočnimi zelišči. Zimsko
spanje traja 6 mesecev ali več, odvisno od nadmorske višine (Krapp, 1978,165-170).
Najdbe svižčevih ostankov v slovenskih paleolitskih postajah in na prostem niso
ravno redke (tabela 1, si. 1). Prve izvirajo iz konca riško-v^^iirmskega interglaciala.
SI. 1. Pogostost nastopanja alpskega svizca v mlajšepleistocen-
skih najdiščih Slovenije
Fig. 1. Frequency of Alpine marmot's occurrence in Upper Pleisto-
cene localities of Slovenia
98
Vida Pohar & Jože Kotnik
Poznamo jih iz Betalovega spodmola (Rakovec, 1952, 213 in 1959, 296) in iz Jame
pod Herkovimi pečmi (Pohar, 1981, 246). Z nastopom starejšega würma so najdbe
pogostejše. Ostanki alpskega svizca so znani iz Marovške zijalke (Pohar, 1976,111).
Jame pod Herkovimi pečmi (Pohar, 1981, 246), Betalovega spodmola, Parske
golobine, Mornove zijalke in Špehovke. Srednjewürmske starosti so fosilni ostanki iz
Potočke zijalke, Špehovke in Parske golobine (Rakovec, 1975, tab. 1). Iz mlajšega
würma so najdbe številnejše. Odkrili so jih v Ovčji jami in v Jami v Lozi (Rakovec,
1962-1963, 243 in 252) ter v Ciganski jami (Pohar, 1992, 153). V poznem glacialu se
je svizec tako razširil, da je prevladoval med takratno favno. Njegove ostanke so
dobili na Krasu (Zakajeni in Županov spodmol - Rakovec, 1975, tab. 1), v osrednji
Sloveniji (Matjaževe kamre - Rakovec, 1975, tab. l;Babjajama- Pohar, 1985b,
107), na Dolenjskem (Lukenj ska jama - Pohar, 1983,79), na Gorenjskem (Poljšiška
cerkev - Pohar, 1991, 321) in celo v Beli krajini (Judovska hiša - Pohar, 1985a,
10).
Ker so našteta nahajališča alpskega svizca tudi paleolitske postaje, predstavljajo
svižčevi ostanki v teh jamah večinoma »kuhinjske odpadke« ledenodobnih lovcev.
Poleg teh najdišč so pri raznih zemeljskih delih odkrili svižčeve rove na prostem. Na
SI. 2. Lega paleolitske postaje Matjaževe kamre
Fig. 2. Locality map of the paleolithic station Matjaževe kamre
Alpski svizec iz Matjaževih kamer	99
take fosilne rove so naleteli v okolici Bleda na vzpetini Dolgo brdo (Rakovec, 1961,
353), pri Podhomu in v Zagorici. Rakovec (1935, 273) jih je uvrstil v pozni glacial,
vendar dopušča možnost, da so se ohranili še v začetne faze holocena.
Pod Javorom, vzhodno od Ljubljane so se v kamnolomu dolomita po odstrelu
pokazali svižčevi rovi, ki sodijo v würmski glacial. V isto obdobje je Rakovec (1964,
126).uvrstil rove odkrite na severnem pobočju Bukove gore pri Trbovljah.
Vse to so najdbe na prostem, ki stratigrafsko niso opredeljive. Izsledki dosedanjih
paleontoloških raziskav mezolitskih najdišč Pod Črmukljo (Pohar, 1986), Breg
(Pohar, 1984) in Mala Triglavca (Pohar, 1990, 44) kažejo, da alpskega svizca
v starejšem holocenu vsaj v nižinskih predelih Slovenije ni bilo več. Ker tudi med
holocensko favno Potočke zijalke in Mokriške jame ni zastopan, je verjetno konec
pleistocena pri nas izumrl.
Podatki o jami Matjaževe kamre in njenih sedimentih
Jamski sistem, imenovan Matjaževe kamre, je na levem bregu Poljanske Sore pri
zaselku Sopot ob cesti, ki vodi iz Logatca v Žiri (si. 2). V močno pretrtem zgornjetri-
asnem apnencu ga je izdelala predhodnica današnje Sore. Jama, v kateri je bila
odkrita paleolitska postaja, je na nadmorski višini 540m. O s ole (1974, 1977) jo je
sistematično raziskal. V poenostavljenem normalnem profilu je ločil naslednje plasti:
1.	Drobnejši apnenčasti grušč, pomešan s humusom. Starost: holocen.
2.	Sipki srednjedebeli do debeli grušč skoraj brez ilovnate primesi. Plast je
ponekod pomešana z drobtinčasto sigo ali temno rjavo ilovico. Vsebuje črno
infiltracijo oglja (kurišče). Favnistični ostanki: bober, alpski svizec, navadni jelen,
los in ožje nedoločljiv bovid. Oglje s kurišča pripada boru (Pinus). Kulturni
inventar: kameno orodje, epigravettien, zgornji kulturni horizont. Starost: pozni
glacial.
3.	Drobni do debelejši korodirani grušč, vmes so večje skale. Pomešan je s temno
rumenkasto rjavo ilovico. Favnistični ostanki: jamski medved, volk, los, navadni
jelen, bovid. Kulturni inventar: redka kamena orodja moustérien, spodnji kulturni
horizont. Starost: starejši würm (WI).
4.	Korodiran grušč različne debeline. Ilovnata primes je rumeno rjavo ali temno
rjavo obarvana. Vsebuje kosti jamskega medveda, kulturno je plast sterilna.
Starost: starejši würm (WI).
5.	Droben, močno korodiran grušč s precejšnjo primesjo rjavkasto rumene ilovice, ki
je ponekod olivno rjave barve. Vsebuje kosti jamskega medveda, kulturno je plast
sterilna. Starost: starejši würm (WI).
6.	Močno korodiran apnenčev grušč, vmes nekaj skal. Primešana ilovica je rumenka-
sto rdeča, proti dnu postaja bledo rjava. Plast vsebuje fosilne ostanke jamskega
medveda. Starost: starejši würm (WI).
7.	Alohtoni rdeče rjavi peščeni melj s prodniki in gruščem. Starost: verjetno riško-
würmski interglacial (R/W).
8.	Močno preperelo skalno dno.
100_Vida Pohar & Jože Kotnik
Paleontološki del
Ker sestavek ni posvečen obdelavi celotne favne odkrite v Matjaževih kamrah,
temveč fosilnim ostankom alpskega svizca, podajava v tem poglavju le podrobni opis
in vrednotenje kranialnega in postkranialnega skeleta tega največjega predstavnika
družine veveric.
Fosilni ostanki izvirajo iz sipkih gruščev plasti 2 paleolitske postaje (1) in iz
podobnih sedimentov sosednjega stranskega rova istega jamskega sistema (2).
Pri določanju zbranih kostnih ostankov in zob sva za primerjavo uporabljala
fosilni osteološki material iz drugih slovenskih najdišč. Vsa merjenja sva izvedla po
navodilih Hue-a (1907) in von den Driescheve (1976).
Razred Mammalia
Red Rodentia
Družina Sciuridae Gray, 1821
Rod Marmota Blumenbach, 1779
Marmota marmota (Linnaeus, 1758)
Tab. 1, si. 1-6; tab. 2, si. 1-9
Fosilni ostanki alpskega svizca so v poznoglacialnih najdiščih med najpogostnej-
šimi. To potrjujejo tudi najdbe v Matjaževih kamrah, saj smo v paleolitski postaji (1)
in stranskem rovu (2) zbrali kar 1040 določljivih najdb, ki pripadajo najmanj 50
osebkom vseh starosti. Število najdb je prikazano v tabeli 2.
Posamezne najdbe so razmeroma dobro ohranjene, kosti so svetlo rjave ali
rumenkaste barve, tiste, ki so ležale v bližini kurišča, so rahlo ožgane in zato
temnejše. V paleolitski postaji so cele kosti redke, večina je razbitih in nosijo sledove
urezov in udarcev (tabela 2, si. 3). Nasprotno pa so v stranskem rovu fosilni ostanki
veliko bolje ohranjeni (tabela 2, si. 4).
V paleolitski postaji ni ohranjena nobena cela lobanja, izkopali so le fragmente
posameznih lobanjskih kosti, med njimi pet zatilnic (si. 3). V stranskem rovu so
lobanje mnogo bolje ohranjene (Tab. 1, si. 1). Zbrali so jih enajst, dve med njimi sta
skoraj celi (tabela 2, si. 4), druge so bolj ali manj fragmentarno ohranjene. Izvedla sva
vse možne meritve in jih podala v tabeli 3.
Če primerjamo izmerjene dimenzije lobanj iz Matjaževih kamer z enakimi, vendar
različno starimi najdbami iz Ajdovske jame. Hude luknje, Zagorice, Potočke zijalke
(Rakovec, 1935, 274-275, 215, 217) in iz nemških najdišč (Wehr li, 1935, 242-243)
vidimo, da se le malo razlikujejo med seboj.
Spodnje čeljustnice (Tab. 1, si. 2) zbrane v paleolitski postaji, so precej poškodo-
vane, bolje ohranjene (Tab. 1, si. 3) izvirajo iz stranskega rova (tabela 2, si. 3 in 4).
V nekaterih mandibulah še tičijo glodači, vendar je večina odlomljena na meji med
robom alveole in krono zoba (Tab. 1, si. 2). V marsikateri čeljustnici so ohranjeni tudi
premolarji (P4) in molarji (Mi_3). Vsi četrti premolarji imajo tri korenine, vsi glodači
so oranžno obarvani, tako da ni nobenega dvoma o pripadnosti vrsti Marmota
marmota.
Po primerjavi izmerjenih dimenzij spodnjih čeljustnic in glodačev iz Matjaževih
kamer (tabela 4, si. 5 in 6) z najdbami v Lukenjski jami (Pohar, 1983, 80), Babji jami
(Pohar, 1985b, 107). Poljšiški cerkvi (Pohar, 1991, 332), Ciganski jami (Pohar,
1992, 154) in s starejšimi najdbami iz Mornove zijalke in iz Špehovke (Rakovec,
1949, 215, 217), vidimo, da se v glavnem ujemajo.
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
101
Tabela 2. Deli kranialnega in postkranialnega skeleta alpskega svizca iz paleolitske postaje (1)
in iz stranskega rova (2) Matjaževih kamer
Table 2. Parts of cranial and postcranial skeleton of the Alpine marmot from the paleolithic
station (1) Matjaževe kamre and side gallery (2)
N =	Število določljivih najdb - Number of determinable findings
K =	Število celih kosti - Number of intact bones
1	=	Paleolitska postaja - Paleolithic station
2	=	Stranski rov - Side gallery
V paleolitski postaji so cele ekstremitetne kosti prava redkost. Skoraj vse imajo
razbite diafize, dobro pa so ohranjeni proksimalni in distalni deli kosti (Tab. 2, si. 2,
3, 6, 7). Nasprotno so dolge kosti, izkopane v stranskem rovu, v večini primerov cele
(Tab. 2, si. 1, 5). Ker jih pripada veliko mladim (nedoraslim) osebkom, epifize še niso
v celoti zrasle z diafizo. Pri fosilizaciji so zato epifize nekaterim kostem odpadle in
smo jih dobili zraven diafiz.
Po primerjavi izmerjenih vrednosti postkranialnega skeleta z enakimi najdbami
iz drugih, različno starih slovenskih najdišč, sva ugotovila, da so odstopanja mini-
malna.
Sklepi
Favna iz paleolitske postaje in sosednjega stranskega rova Matjaževih kamer je
v primerjavi z živalskimi ostanki iz drugih, enako starih slovenskih paleolitskih
postaj izredno pičla. Skromna je tako po številu vrst kot po številu osebkov. Le za
102
Vida Pohar & Jože Kotnik
SI. 3. Primerjava celih in razbitih kosti alpskega svizca iz paleolitske
postaje Matjaževe kamre, izražena v odstotkih
Fig. 3. Comparison of Alpine marmot's intact and crashed bones
from the paleolithic station Matjaževe kamre expressed in percen-
tage
Legenda k slikama 3 in 4:
Legend to figures 3 and 4:
Oer	= Lobanjske kosti - Ossa cranii
Ma	= Spodnje čeljustnice - Mandibulae
In	= Glodači - Dentes incisivi
Ve	= Vretenca - Vertebrae
Co	= Rebra - Costae
Cl	= Ključnice - Claviculae
Sc	= Lopatice - Scapulae
Hu	= Nadlahtnice - Humeri
U1	= Podlahtnice - Ulnae
Ra	= Koželjnice - Radii
Oc	= Kolčnice - Ossa coxae
Fe	= Stegnenice - Femora
Ti	= Golenice - Tibiae
Fi = Mečnice - Fibulae
Mt = Metapodiji - Ossa metacarpi. Ossa metatarsi
Ph = Prstni členki - Phalanges
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
103
Oer Ma In Ve Go Ol Sc Hu Ul Ra Oc Fe Ti Fi Mt Ph
SI. 4. Primerjava celih in razbitih kosti alpskega svizca iz stranskega
rova Matjaževih kamer, izražena v odstotkih
Fig. 4. Comparison of Alpine marmot's intact and crashed bones
from the side gallery of Matjaževe kamre expressed in percentage
alpskega svizca in jamskega medveda (Ursus spelaeus) to ne velja. Jamski medved je
številčno najmočneje zastopan v staropleistocenskih plasteh 6 do 3, alpski svizec pa
v poznoglacialni plasti 2 in v enako starih sedimentih stranskega rova.
V tabeli 5 podajava dopolnjen in delno že objavljen (Osole, 1977, 22) pregled
živalskih vrst iz Matjaževih kamer. Zaradi lažje primerjave z drugimi, enako obdela-
nimi najdišči sva izračunala odstotni delež posameznih živalskih vrst glede na vrsto
vseh določljivih paleontoloških najdb. Ker pa je sestavek v glavnem posvečen paleon-
tološki obdelavi in vrednotenju fosilnih ostankov alpskega svizca, podajava tu le
kratek pregled drugih živalskih vrst, ki so jih prav tako zbrali v pleistocenskih
plasteh paleolitske postaje.
Sklenjeno celoto predstavljajo plasti 6 do 3. V vseh so v večini fosilni ostanki
jamskega medveda (tabela 5). Najdbe volka (Canis lupus), losa (Alces alces), navad-
nega jelena (Cervus elaphus) in natančneje nedoločljivega bovida (Bos seu Bison) ne
104
Vida Pohar & Jože Kotnik
Tabela 3. Dimenzije lobanj alpskega svizca iz slovenskih najdišč (v mm)
Table 3. Sizes of Alpine marmot's crania from various localities in Slovenia (in mm)
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
105
Tabela 4. Dimenzije zob in kosti alpskega svizca iz paleolitske postaje (1) in stranskega rova (2)
~	Matjaževih kamer (v mm)
Table 4. Sizes of Alpine marmot's teeth and bones from the station Matjaževe kamre (in mm)
106
Vida Pohar & Jože Kotnik
( ) = Število izmerjenih najdb - Number of measured findings
1	= Paleolitska postaja - Paleolithic station
2	= Stranski rov - Side gallery
presegajo 1.5%. Glede na enak gruščnat sediment in na srednjepaleolitski orodni
inventar, ki so ga odkrili v najmlajši plasti 3, je O s ole (1977, 29) imenovani
kompleks uvrstil v starejši würm.
Favnistična sestava mlajše plasti 2 se bistveno loči od prejšnjih. Jamskega med-
veda ni več. Med zbranimi 923 paleontološkimi najdbami jih je vsega osem (0.8%)
pripadlo bobru (Castor fiber), losu, navadnemu jelenu in generično nedoločljivemu
bovidu. Alpski svizec je zastopan z 915 različnimi zobmi in deli kranialnega in
postkranialnega skeleta. Vendar je med naštetimi svižčevimi ostanki le 5,4 % celih
kosti in zob (tabela 2, si. 3). Večina je namensko razbitih (Tab. 1, si. 2, 4, 6; Tab. 2, si.
2, 3, 6 do 9). Na diafizah so dobro vidni urezi, narejeni s kamenim orodjem. Kosti, ki
so ležale v bližini kurišč, so tudi ožgane. To je razumljivo, saj so svižčeve kosti,
odkrite v paleolitski postaji, ostanek lovskega plena ledenodobnega človeka. Tudi
daleč jim ni bilo treba hoditi na lov, saj so svizci v sosednjem stranskem rovu kopali
rove in tam prebivali in tudi poginjali. Pri izkopavanju so v tem rovu zbrali 125
svižčevih kosti in zob, kar 74 (59.2 %) je bilo celih (tabela 2, si. 4). Mnoge kosti so tudi
tukaj poškodovane, vendar zato, ker so pripadale nedoraslim osebkom. S poginom
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
107
□ Poljšiška cerkev - pozni glacial - Late glacial
• Matjaževe kamre - paleolitska postaja - pozni glacial
paleolithic station - Late glacial
+ Matjaževe kamre - stranski rov - pozni glacial
side gallery - Late glacial
X Babja jama	- bollinški interstadial
Bölling interstade
^ Ciganska jama - tretji würmski stadial ( Will )
Third Würm Stade ( Will )
Л Marovška zijalka - starejši würm ( Wl )
Lower Würm ( Wl )
Sl. 5. Primerjava dimenzij zgornjih glodačev (P) alpskih svizcev iz mlajše-
pleistocenskih najdišč Slovenije (v mm)
Fig. 5. Comparison of sizes of Alpine marmot's upper incisors (P) from
Upper Pleistocene localities of Slovenia (in mm)
108
Vida Pohar & Jože Kotnik
□ Poljšiška cerkev - pozni glacial - Late glacial
- Matjaževe kamre - paleolitska postaja - pozni glacial
paleolithic station - Late glacial
+ Matjaževe kamre - stranski rov - pozni glacial
side gallery - Late glacial
X Babja jama	- bollinški interstadial
Bölling interstade
^ Ciganska jama - tretji würmski stadial ( Will )
Third Würm stade ( Will )
Л Marovška zijalka - starejši würm ( WI )
Lower Würm ( WI )
SI. 6. Primerjava dimenzij spodnjih glodačev (Ij) alpskih svizcev iz mlajše-
pleistocenskih najdišč Slovenije (v mm)
Fig. 6. Comparison of sizes of Alpine marmot's lower incisors (Ij) from
Upper Pleistocene localities of Slovenia (in mm)
takih juvenilnih primerkov so vezi med lobanjskimi kostmi popustile, tudi epifize, ki
pri dolgih kosteh še niso bile prirasle, so odpadle od diafiz (Tab. 1, si. 1, 2, 5).
Za določitev starosti favnističnih najdb v plasti 2 je alpski svizec najbolj upora-
ben. Iz dosedanjih raziskav pleistocenske favne, zbrane v slovenskih paleolitskih
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
109
Tabela 5. Pregled pleistocenske favne iz Matjaževih kamer
Table 5. Review of fauna species from Matjaževe kamre
N = Število določljivih najdb - Number of determinable findings
O = Najmanjše število osebkov - The least number of individuals
najdiščih, vemo, da je bil prav svizec glavna lovna žival v poznem glacialu (tabela 1,
sl. 1). Tako opredelitev podpira tudi kameno orodje, odkrito v isti plasti, ki ga je
O s ole (1977, 28) dosodil epigravettienu.
Antrakotomska preiskava oglja iz plasti 2, ki jo je opravil Šercelj (cf. Osóle,
1977, 23), je pokazala, da so okolico Matjaževih kamer v poznem glacialu obraščali
v glavnem borovci {Pinus sp.). Bor kot rastlinski pionir kaže na slaba tla oziroma
zaostrene klimatske razmere. Tudi številne najdbe alpskih svizcev v majhni nadmor-
ski višini Matjaževih kamer (540 m) to potrjujejo. Prisotnost bobra pa nasprotno
najavlja bližino listnatih gozdov.
Na podlagi navedenega sklepava, da so se plast 2 v paleolitski postaji in grušči
v stranskem rovu Matjaževih kamer odlagali na prehodu stadiala v toplejše obdobje.
V katerem prehodnem obdobju poznoglacialnih oscilacij je bila jama naseljena, je
težko reči. Zanesljivo je le, da je bila naseljena na prehodu enega izmed dryasnih
hladnih sunkov v interstadial in ne obratno na prehodu (allerödskega) interstadiala
v hladni sunek (mlajšega dryasa), kot je to zapisal Rakovec (1975, tab. 1).
Zahvale
Zahvalo za izdelavo tega sestavka sva dolžna prof. dr. F. Osoletu, ker nama je
prepustil v obdelavo kostno gradivo, ki ga je zbral pri izkopavanjih v Matjaževih
kamrah. Za tehnično izvedbo članka se zahvaljujeva višjemu tehničnemu sodelavcu
Katedre za geologijo in paleontologijo, M. Grmu, ki je po predlogah izdelal diagrame
in slike. V prijetno dolžnost nama je tudi, da se na tem mestu zahvaliva M. Pohar, ki
je prevedla povzetek in podnapise k tabelam, slikam in tablam ter B. Poharju za
potrpežljivo tipkanje in ureditev teksta.
110	Vida Pohar & Jože Kotnik
The Alpine marmot from the cave Matjaževe kamre
Summary
Alpine marmot fossil remains found in the Slovene paleolithic stations and in the
open air could not be regarded just as occasional findings (Table 1, fig. 1). The very
first descend from the end of Riss-Würm Interglacial and the two localities, i.e.
Betalov spodmol (Rakovec, 1952, 213 and 1959, 296) and Jama pod Herkovimi
pečmi (Pohar 1981, 246) are to be mentioned in this connection. With the period of
Lower Würm setting in, the findings made themselves even more frequent. The caves
Marovška zijalka (Pohar, 1976, 111), Jama pod Herkovimi pečmi (Pohar, 1981,
246), Betalov spodmol, Parska golobina, Mornova zijalka and Špehovka are well
known by their Alpine marmot remains. Potočka zijalka, Špehovka and Parska
golobina (Rakovec, 1952, tab. 1) disclosed fossil remains belonging to the Middle
Würm, as well. The Upper Würm is really abundant in this regard. The remains were
discovered in the caves Ovčja jama and Jama v Lozi (Rakovec, 1962 - 1963, 243 and
252) as well as in Ciganska jama (Pohar, 1992, 153). In the Late Glacial the Alpine
marmot spread to such a degree that it was absolutely dominating the fauna of the
time. His remains were found in the area of Karst (Zakajeni spodmol and Županov
spodmol - Rakovec, 1975, Tab. 1) in western Slovenia (Matjaževe kamre
-Rakovec, 1975, Tab. 1; Babja jama - Pohar, 1985b, 107) and in Lower Carniola
-	Dolenjska - (Lukenjska jama - Pohar, 1983, 79), in Upper Carniola - Gorenjska
-	(Poljšiška cerkev - Pohar, 1991, 321) and even in the region of Bela krajina
(Judovska hiša, Pohar, 1985a, 10).
The above mentioned localities in which the Alpine marmot was spotted, appear
as paleolithic stations, as well, therefore the marmot's remains in these caves may be
usually regarded as Pleistocene hunters' "kitchen waste". Various earth-digging
works in the vicinity revealed the marmot's open air passages. The latter were
spotted not far away from Bled, furrowing the hill of Dolgo brdo (Rakovec, 1961,
353), near Podhom and in Zagorica. Rakovec (1953, 273) attributed them to the
Late Glacial, yet admitting of the possibility of their persisting as far as into the
initial phase of Holocene.
To the east of Ljubljana, in a dolomite quarry, at the foot of the village Javor
dynamite blasting brought to light marmot's passages belonging to Würm glacial.
The passages discovered on the northern slopes of Bukova gora near Trbovlje must
have belonged to the same period according to Rakovec (1964, 126).
All theses open air findings are not determinable from the stratigraphical point of
view. The paleontological researches of Mesolithic sites, such as Pod Črmukljo
(Pohar, 1986), Breg (Pohar, 1984) and Mala Triglavca (Pohar, 1990, 44) carried
out so far, point to the fact that during the Lower Holocene period the Alpine marmot
is wanting in Slovenia, at least in the lowlands of the country. No trace of it being
found among the Holocene fauna of Potočka zijalka or Mokriška jama either,
a conclusion may be drawn, i. e. in our parts, the Alpine marmot probably became
extinct by the end of Pleistocene.
The cave complex known as Matjaževe kamre lies on the left bank of the river
Poljanska Sora, at the hamlet Sopot by the road leading from Logatec to Žiri (fig. 2).
It was delineated, in the intesely deformed Upper Triassic limestone, by the precursor
of the present Sora river. The cave where the paleolithic station was discovered is
The Alpine marmot from the cave Matjaževe kamre	111
situated 540 m above the sea level and it was thoroughly searched by O s ole (1974,
1977). In the simplified profile he distinguished the following layers:
1.	Rubble with humus. Age: Holocene.
2.	Loose rubble almost deprived of loamy admixture, comprising several fire places,
crashed animal bones and stone tools belonging to Epigravettian. Age: Late
Glacial.
3.	Corroded rubble mixed loam. Pleistocene fauna, bone remains as well as Mouste-
rian stone tools. Age: Lower Wüm (Wl).
4.	Corroded rubble with loam comprising cave bear bones. Age: Lower Würm (Wl).
5.	Tiny, corroded rubble with a substantial loamy admixture, comprising cave bear
bones. Age: Lower Würm (Wl).
6.	Corroded rubble with loam, comprising cave bear fossil remains Age: Lower
Würm (Wl).
7.	Allochthonous sandy silt with pebbles and rubble. Age: probably Riss-Würm
Interglacial (R/W).
8.	Intensely weathered rock bed.
Paleontologie findings descend from all layers with the exception of the upper
humus Cover (layer 1) and allochthonous water deposit (layer 7). The fauna extracted
from these layers, compared to the fauna remains from other Slovene paleolithic
stations of the same age, is extremely scarce. The findings are modest as to the
number of species as well as to the number of individuals, the only exception being
the Alpine marmot (Marmota marmota) and the cave bear (Ursus spelaeus). The
figures of cave bear occurrence are the highest in Lower Pleistocene layers 6 to 3,
while the Alpine marmot tends to outnumber all the other species in the Late Glacial
layer 2 of the paleolithic station, as well as in the old sediments of the side gallery of
the same cave complex.
The table 5 presents a completed and partly already published (O s o 1 e, 1977, 22)
review of animal species from the cave Matjaževe kamre. To facilitate the comparison
with other sites under same investigation, we calculated the percentage of individual
animal species with regard to the type of all the determinable lot of the paleontologi-
cal findings. This study being mainly destined to a paleontological treatment and
evaluation of fossil remains of the marmot, we will here deal but with a brief review
of other animal species having been assembled from the Pleistocene layers of the
paleolithic station, as well.
The layers 6 to 3 represent an accomplished entity. All of them display mostly
fossil remains of the cave bear (table 5). The findings of wolf (Canis lupus), elk (Alces
alces), red deer (Cervus elaphus), accurately undeterminable bovidae (Bos seu Bison)
do not surpass 1.5%. The same rubble sediment and Middle Paleolithic tool inven-
tory, discovered in the uppermost layer 3, led Osole (1977,29) to attribute the above
mentioned complex to the Lower Würm.
The fauna structure of the younger layer 2 differs crucially from the previous
ones. Cave bear is absolutely missing. The whole lot of the paleontological findings,
923 items, comprises but 8 pieces (0.8%) of beaver (Castor fiber), elk, red deer and
generically undeterminable bovidae. The Alpine marmot is present with an assort-
ment of 915 various teeth and fragments of cranial and post cranial skeleton. Among
the above quoted marmot's remains there are only 5,4 % of intact bones and teeth (PI.
2, fig. 3). The majority of them was intentionally crashed (PI. 1, figs. 2, 4, 6; PI. 2, figs.
2. 3, 6 to 9). The diaphyses clearly show cuts made by stone tools. Bones scattered in
112	Vida Pohar & Jože Kotnik
the vicinity of fire places are burnt, too. It goes without saying that the Alpine
marmot's bones discovered in the paleolithic stations were just left-overs of the loot
of Pleistocene hunters. No need for them to hunt far away, as their neighbours - the
Alpine marmots - were so busy digging their passages in the adjacent side gallery and
perishing there, as well. In the course of the excavations in this gallery, a consider-
able lot of 125 marmot's bones and teeth was assembled including 74 intact pieces
(PL 2. fig. 4). A great number of bones are damaged, however, just for having
belonged to not yet fully grown individuals. At the moment of their passing away the
sutures of these juvenile skull bones slackened. The epiphyses in shaft bones, not yet
ossified, fell off of the diaphyses (PI. 1, figs. 1, 2, 5).
The teeth and bones have been subdued to all possible measurements and the
results of the investigation are presented in the tables 3 and 4, their photographs
figuring in the plates 1 and 2, though.
Having compared the measurements of sizes concerning the fauna remains
extracted from the cave Matjaževe kamre with equal, yet differently aged findings
from other Slovene sites, we came to a conclusion that they mostly do agree (fig. 5 and
6). The values measured in our findings do not disagree essentially with the values
stated by Wehr li (1935, 242-243) in the cases of Pleistocene Alpine marmots from
German sites.
In order to determine fauna findings in layer 2, the marmot lends itself as most
useful. Judging by the so far existing researches of Pleistocene fauna, gathered in
Slovene paleolithic sites, we know that it was marmot that used to be the main
hunted animal in the course of Late Glacial (PI. 1, fig. 1). Such a determination is
moreover sustained by the discovery of stone tools from the same layer, assigned to
Epigravettian by Osole (1977, 28).
Anthracotomic carbon investigation from the layer 2, carried out by Š e r c e 1 j (cf.
Osole, 1977, 23) showed that in the period of Late Glacial, the vicinity of the cave
Matjaževe kamre was grown mainly by pine trees {Pinus sp.) Namely, pine tree,
being a vegetal pioneer, accounts for a poor soil and rough climate conditions,
respectively. Numerous findings of marmots at the low altitude of Matjaževe kamre
(540 m) prove it as well. The occurrence of beavers, on the other hand, announces the
nearness of deciduous trees.
On the basis of the above quoted it may be inferred that in the paleolithic station,
layer 2 and rubbles would sediment in the side gallery of the cave Matjaževe kamre
during the transition of the stade into a more temperate period. Yet, it would be
difficult to say which transitional phase of those Late Glacial oscillations saw the
cave inhabited. One thing is certain, though, i. e. it was undoubtedly inhabited during
the transition of one of the Dryas cold outbursts turning into an interstade and not
vice versa, i. e. during the transition of (Alleröd) interstade turning into a cold
outburst (of a Younger Dryas) as stated by Rakovec (1975, Tab. 1).
Alpski svizec iz Matjaževih kamer	113
~	Literatura
Amon, R. 1958: Die Verbreitung des Alpenmurmeltieres, Marmota M. marmota Linné
1758, in historischer Zeit, seine Ansiedlung in den Ostalpen.-Jb. Osterr. Arbeitskr. Wildtierf.,
100-102, Graz.
Driesch, A. von den 1976: Das Vermessen von Tierknochen aus vor - und frühgeschicht-
lichen Siedlungen. - Inst. f. Paläoanat. Domestikationsforsch. Gesch. u. Gesch. Tiermed. d.
Univ. München.
Hue, E. 1907: Musée Ostéologique, Etude de la faune quaternaire, Ostéometrie des
Mammifères, L, IL, XIX + 50, Tab. 1-186 Schleicher Frères, Paris.
Krapp. F. 1978: Marmota marmota (Linnaeus, 1758) - Alpenmurmeltier. - Handbuch der
Säugetiere Europas 1, 153-181, Akad. Verlagsgesellschaft Wiesbaden, 1-476, Wiesbaden.
Motti, M. 1958: Die fossilen Murmeltierreste in Europa mit besonderer Berücksichtigung
Österreichs. - Jahrb. d. Österr. Arbeitskr. Wildtierf., 91-100, Graz.
Osole, F. 1974: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah. - Škofjeloški
razgledi 21. 25-40, Škof ja Loka.
Osole, F. 1977: Matjaževe kamre, paleolitsko jamsko najdišče.-Arheol. vestn. 27 (1976),
13-41, pril. 1, Ljubljana.
Pohar, V. 1976: Marovška zijalka. - Geologija 19, 107-119, tab. 1-2, Ljubljana.
Pohar, V. 1981: Pleistocenska favna iz Jame pod Herkovimi pečmi. - Geologija 24/2,
241-284, Ljubljana.
Pohar, V. 1983: Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame.-Geologija 26, 71-107, Ljubljana.
Pohar, V. 1984: Favnistični ostanki mezolitske postaje na prostem Breg-Škofljica pri
Ljubljani. - Poročilo v raziskov. paleoL, neol. in eneol. v Sloveniji 12, 7-27, Ljubljana.
Pohar, V. 1985a: Judovska hiša pri Movemi vasi - prva paleolitska postaja v Beli Krajini.
- Poročilo o raziskov. paleoL, neol. in eneol. v Sloveniji 13, 7-15, Ljubljana.
Pohar, V. 1985b: Kvartarni sesalci iz Babje jame pri Dobu. - Razprave 4 razr. SAZU 26,
97-130, tab. 1-5, Ljubljana.
Pohar, V. 1986: Kostni ostanki mezolitskega najdišča Pod Črmukljo pri Šembijah (Ilirska
Bistrica). - Poročilo o raziskov. paleoL, neol. in eneol. v Sloveniji 14, 11-20, Ljubljana.
Pohar, V. 1990: Sesalska makrofavna v starejšem holocenu. - Poroč. o raziskov. paleoL,
neol. in eneol. v Sloveniji, 18, 43-49, Ljubljana.
Pohar, V. 1991: Poznowürmska sesalska favna iz previsa Poljšiška cerkev. - Razprave IV.
razreda SAZU, 32, 315-339, Ljubljana.
Pohar, V. 1992: Mlajsewürmska favna iz Ciganske jame pri Željnah (Kočevje, južnov-
zhodna Slovenija). - Razprave IV. Razreda SAZU, 33, 147-187, Ljubljana.
Rakovec, L 1935: Diluvialni svizci južnovzhodnih Alp. -Prirodosl. razprave 2/5, 245-292,
tab. 12-14, Ljubljana.
Rakovec, I. 1949: Nove najdbe diluvialnih svizcev v Sloveniji. - Razprave razreda za
prirodoslovne in medicinske vede SAZU, 4, 206-228, Ljubljana.
Rakovec, L 1952: O fosilnih sesalskih ostankih iz Betalovega spodmola. - Letopis SAZU
4, 205-225, Ljubljana.
Rakovec, I. 1959: Kvartarna sesalska favna iz Betalovega spodmola pri Postojni. - Raz-
prave 4. razr. SAZU 5, 289-348, Ljubljana.
Rakovec, L 1961: O novih svizčevih ostankih iz Slovenije. - Razprave IV. razr. SAZU 6,
353-365, Ljubljana.
Rakovec, I. 1962-1963: Poznowürmska favna iz Jame v Lozi in iz Ovčje jame. - Arheol.
vestn. 13-14, 241-272, Ljubljana.
Rakovec, I. 1964: Jugoslawiens Alpenmurmeltiere und Steinböcke. - Jrb. Vereins zum
Schutze der Alpenpflanzen und -Tiere e. V., 29, 124-132, München.
Rakovec, L 1975: Razvoj kvartarne sesalske favne Slovenije. - Arheol. vestn. 24 (1973),
225-270, tab. 3, Ljubljana.
Wehrli, H. 1935: Die diluvialen Murmeltiere Deustschlands. - Palaeont. Zeitschrift 17,
204-243, Berlin.
114	Vida Pohar & Jože Kotnik
Tablai-Platel
1	Marmota marmota (L.)
Nekoliko poškodovana lobanja, S.r.l, od zgoraj, nar. velikost, stranski rov
Skull, partly damaged, S.r.l, vertical view, nat. size, side gallery
2	Marmota marmota (L.)
Fragmentirana leva spodnja čeljustnica z zobmi: Ii, P4, Mj in M3, M. K. 21/1, bukalno, nar.
velikost, paleolitska postaja
Left mandible, fragmented, with teeth: Ii, P4, Mj and M3, M.K. 21/1, buccal view, nat. size,
paleolithic station
3	Marmota marmota (L.)
Leva spodnja čeljustnica z vsemi zobmi, S.r.3, bukalno, nar. velikost, stranski rov
Left mandible, complete dentation, S.r.3, buccal view, nat. size, side gallery
4	Marmota marmota (L.)
Fragmentarno ohranjena desna lopatica, M.K. 21/2, dorzalno, nar. velikost, paleolitska
postaja
Right scapula, fragmentary preserved, M.K. 21/2, dorsal view, nat. size, paleolithic station
5	Marmota marmota (L.)
Leva lopatica, S.r.4, dorzalno, nar. velikost, stranski rov
Left scapula, S.r.4, dorsal view, nat. size, side gallery
6	Marmota marmota (L.)
Fragment leve lopatice, M.K. 21/3, dorzalno, nar. velikost, paleolitska postaja
Left scapula, fragment, M.K. 21/3, dorsal view, nat. size, paleolithic station
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
115
116	Vida Pohar & Jože Kotnik
Tabla 2-Plate 2
1	Marmota marmota (L.)
Leva nadlahtnica, S. r. 6, dorzalno, nar. velikost, stranski rov
Left humerus, S. r. 6, dorsal view, nat. size, side gallery
2	Marmota marmota (L.)
Fragment proksimalnega dela leve nadlahtnice, M.K. 21/4, medialno, naravna velikost,
paleolitska postaja
Left humerus, proximal part, fragment, M.K. 21/4, medial view, nat. size, paleolithic station
3	Marmota marmota (L.)
Distalni del leve nadlahtnice, M.K. 21/5, dorzalno, nar. velikost, paleolitska postaja
Left humerus, distal part, fragment, M.K. 21/5, dorsal view, nat. size, paleolithic station
4	Marmota marmota (L.)
Leva kolčnica, S. r. 5, lateralno, nar. velikost, stranski rov
Left os innominatum, S. r. 5, lateral view, nat. size, side gallery
5	Marmota marmota (L.)
Desna stegnenica, S. r. 2, dorzalno, nar. velikost, stranski rov
Right femur, S. r. 2, dorsal view, nat. size, side gallery
6	Marmota marmota (L.)
Proksimalni del leve stegnenice, M.K. 21/6, dorzalno, nar. velikost, paleolitska postaja
Left femur, proximal part, M.K. 21/6, dorsal view, nat. size, paleolithic station
7	Marmota marmota (L.)
Proksimalni del desne stegnenice, M.K. 21/7, plantamo, nar. velikost, paleolitska postaja
Right femur, proximal part, M.K. 21/7, plantar view, nat. size, paleolithic station
8	Marmota marmota (L.)
Fragment leve kolčnice, M.K. 21/8, lateralno, nar. velikost, paleolitska postaja
Left os innominatum, fragment, M.K. 21/8, laterial view, nat. size, paleolithic station
9	Marmota marmota (L.)
Fragment leve kolčnice, M.K. 21/9, lateralno, nar. velikost, paleolitska postaja
Left os innominatum, fragment, M.K. 21/9, lateral view, nat. size, paleolithic station
Alpski svizec iz Matjaževih kamer
117
GEOLOGIJA 36, 119-156 (1993), Ljubljana 1994
UDK 56.02:577.4(497.13)=863
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovalnih
postaj med Istrskim polotokom in delto reke Pad
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic, between the
peninsula Istria and the river Po
Luka Šribar
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Jernej Pavšič
Katedra za geologijo in paleontologijo
Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Primerjava biocenoze s tanatocenozo na treh morskih opazovalnih postajah
v litoralnem pasu Jadranskega morja zahodno od Istre je pokazala presenetljivo
malo podobnosti med obema. Razliko kaže pripisati postopnim majhnim spre-
membam ekoloških razmer med nastajanjem raziskovanih tanatocenoz (približno
v zadnjih sto letih). Posledic teh ekoloških sprememb v tanatocenozi ne moremo
preučevati, ker je izredno intenzivna bioturbacija povsem uničila plastnost in
premešala skeletne ostanke v zgornjih tridesetih centimetrih sedimenta. Manjši
delež pri omenjenih razlikah igra lateralni transport skeletnih ostankov odmrlih
organizmov.
Abstract
The comparison of biocoenosis and thanatocoenosis at three observational
stations, west of the peninsula Istria, in littoral of the Adriatic sea, has shown
a suprisingly low similarity between them. The difference seems to be due to
ecological changes during the deposition of thanatocoenosis (approximately in the
last hundert years). These ecological changes can not be studied in thanatocoeno-
sis because of a very high degree of bioturbation that destroyed stratification and
mixed all the skeletal particles. Lateral transport of skeletal particles seems to be
of minor importance.
Uvod
Za rekonstrukcijo fosilnega okolja, posebno še terciarnega, uporabljamo kot
najučinkovitejšo metodo aplikacijo recentnih faciesov na osnovi njihove biološke
vsebine. Takšna primerjava zahteva temeljito študijo organizmov v različnih recent-
nih okoljih ter njihovo kvalitativno in kvantitativno pojavljanje. Hkrati moramo
120	Luka Šribar & Jernej Pavšič
preučevati fizikalno - kemične parametre recentnih sedimentacijskih okolij in nji-
hovo sezonsko spreminjanje. Vse dejavnike, ki vplivajo na pojavljanje osebka
v združbi in njegovo abundanco, lahko razdelimo na biotske in abiotske. Vlaga,
svetloba in pritisk so trije glavni abiotski dejavniki in jih imenujemo klimati. Seveda
je o vlagi smiselno govoriti samo v plimskem in nadplimskem pasu, kjer so organizmi
daljši ali krajši čas izpostavljeni nad površino vodne gladine. Kadar slednji prevladu-
jejo nad edapičnimi dejavniki, ki imajo bolj lokalni značaj, imamo lepo vertikalno
conacijo bentiških združb (Pérès, 1982, 52).
Po odmrtju delujejo na organizme močni fizikalni vplivi okolja (nevihtni valovi
dosežejo v svoji bazi globino do 30m), ki skupaj z biološkim transportom živih in
mrtvih organizmov zmešajo sicer tipično »in situ« združbo. Tako imamo v paleonto-
logiji v glavnem opravka s tanatocenozami; le-te predstavljajo organizme, ki skupaj
fosilizirajo, ni pa nujno, da so res tudi skupaj živeli.
Veliko število današnjih združb ima enake ali podobne ekološke zahteve kot
fosilne, še posebno terciarne. Terciarne združbe predstavljajo v veliki meri preživele
vrste ali rodove iz enakih ali podobnih fizikalno - kemičnih okolij (Seneš, 1988b,
675).
Prikazana je kvalitativna in kvantitativna sestava tanatocenoze ter postmortalne
izgube določene biocenoze oz. tanatocenoza, ki se iz nje oblikuje v določenih fizi-
kalno - kemičnih razmerah. Najzanimivejše je vprašanje, kateri organizmi oziroma
skeletni deli katerih organizmov se ohranjajo v največji meri in kaj botruje različ-
nemu ohranjanju organizmov. Nadalje je pomembno vprašanje, kako se ohranjajo
skeletni ostanki v različnih substratih, oziroma v kakšni meri je njihova ohranitev
odvisna od energije sedimentaci]skega okolja. Paleontologe zanima, koliko podatkov
o okolju, v katerem je živela določena biocenoza, se ohrani v tanatocenozi in
v kolikšni meri lahko iz nje rekonstruiramo odnose med posameznimi vrstami
oziroma med posameznimi živalskimi skupinami. Zanimivo vprašanje je, ali nam ti
podatki kažejo dejansko stanje in če ne, od kod izvirajo razlike. Prikazane so razlike
in podobnosti med biocenozo in tanatocenozo v konkretnem fizikalno in kemično
definiranem okolju in te razlike so do neke mere tudi pojasnjene. Da bi lahko
tanatocenozo definirali v paleontološkem smislu, smo vzporedno z biološko vsebino
preučevali tudi sam sediment, v katerem se kopičijo skeletni ostanki organizmov.
Na tem mestu se najtopleje zahvaljujeva Centru za pomorske raziskave »Ruder
Boškovič« iz Rovinja, ker so omogočili nabiranje vzorcev in dostop do potrebnih
podatkov. Predvsem se zahvaljujeva dr. D. Zavodniku in mag. A. Jaklinu.
Pregled dosedanjih raziskav
Na področju Jadranskega morja so potekale aktuopaleontološke in aktuogeološke
raziskave sporadično zadnjih 25 let. V središču raziskav so bila predvsem specifična
morska okolja, kot sta delta reke Pad (Po) in Limski kanal. Pri veliki večini raziskav,
ki so potekale na območju Jadranskega šelfa, lahko najdemo le malo aktuogeoloških
in aktuopaleontoloških podatkov.
Leta 1965 je skupina raziskovalcev iz Univerze v Bolonji raziskovala sedimente
delte reke Pad (Ciabati et al., 1965). Vendar so te raziskave bolj pomembne
s sedimentološkega kot s paleontološkega vidika. Van Straten (1966) je pri
pregledu jeder z jugozahodnega dela Jadrana poleg sedimentologije velik del svojih
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovalnih postaj...	121
raziskav posvetil mikropaleontologiji. Tudi Uffenorde (1972) je glavnino svojih
raziskav v Limskem kanalu namenil sedimentološki problematiki.
Najobsežnejše raziskave v smislu paleontologije je opravil Seneš (1988a, b,
1989), ki je podrobno raziskal področje Severno jadranskega in Južnoj adranskega
šelfa. Preiskoval je profile od plimskega pasu do globine 55 m v skupni dolžini 27 km.
V njegovem delu dobimo številne podatke o batimetričnih zahtevah številnih orga-
nizmov in o njihovi afiniteti do različnega substrata.
V zadnjem času sta v sedimentološkem in mikropaleontološkem smislu razisko-
vala področje Severno j adranskega šelfa Puškarevič in Berger (1990). Poročala
sta predvsem o hitrosti sedimentacije na tem področju.
Opis raziskovanega območja
Jadransko morje pripada Sredozemskemu morju tako po nastanku in geografski
povezanosti kot po svojih ekoloških značilnostih in značilnostih življenja. Geološka
zgodovina Jadrana, spremembe ekoloških značilnosti in spremembe živega sveta se
v glavnih potezah ujemajo z razvojem celotnega Sredozemlja, vendar obstajajo tudi
razlike v vseh treh omenjenih dejavnikih. Zaradi tega ločimo Jadran kot posebno
biogeografsko enoto mediteranskega področja oz. po Ekmanu (cf. Peres
& Brida, 1973, 333) je to subregija mediteransko - atlantske regije. Od vseh
področij Mediterana je Jadransko morje najbolj izolirano in ima največ individualnih
razlik.
Bentonska favna Jadrana ima največ podobnosti z mediteransko, vsebuje pa tudi
nekatere endemične vrste. Te so nastajale med geološkim razvojem Jadrana in se
razvijajo še danes, predvsem zaradi relativne izolacije Jadrana in drugačnih ekolo-
ških razmer.
Najobsežnejši del Jadrana pripada cirkomlitoralu. Na celotnem Severnem Ja-
dranu se morsko dno končuje prav s tem območjem. Zaradi specifičnih ekoloških
razmer, predvsem zaradi nizke presevnosti, dobimo na Severnem Jadranu cirkomli-
toralne združbe že v globini od 13m naprej, čeprav se navadno začnejo pojavljati
v globini 35 cm. Večino tega območja ima pomično podlago, to je predvsem področje
z nekoliko nižjo energijo, kjer se vsedajo terigeni in biogeni sedimenti.
Vzorci sedimenta so bili pobrani na pomorskih opazovalnih postajah zahodno od
Rovinja (si. 1.). To področje predstavlja bolj ali manj gladek Severnojadranski šelf.
Opazovalni postaji S J 103 in S J 108 sta v neposredni bližini delte reke Pad na
področju Vatove zoocenoze Turritella (Zavodnik & Vidakovič, 1987, 263).
Postaja SJ 108 je od obale oddaljena približno 20 morskih milj, medtem ko je postaja
SJ 103 oddaljena od obale okoli 35 morskih milj. Globina vode na prvi znaša 31 m in
na drugi 33m. Opazovalna postaja SJ 107 leži na črti, ki povezuje delto reke Pad in
Rovinj (si. 1). Od slednjega je oddaljena okrog 20 morskih milj. Voda je tam izmed
vseh treh opazovalnih postaj najgloblja in znaša 37 m. Zanjo je značilna mešana
makrofavna z nekaterimi vrstami, karakterističnimi za združbo obalnega detritič-
nega dna in obalnega terigenega mulja. Poleg tega je prisotno veliko število vrst
tolerantne infavne. Postaja leži na meji zoocenoz Lima hians in Tellina. Značilna je
tudi neenakomerna razširjenost posameznih biocenoz (patch distribution).
122
Luka Šribar & Jernej Pavšič
SL 1. Položajna skica opazovalnih postaj
Fig. 1. Map of sample locations
Temperatura morja
Temperatura morske vode se na vseh opazovalnih postajah sezonsko spreminja
(sl. 2a). Na morski površini se giblje od približno 6°C v januarju in februarju do 26°C
v avgustu. Na dnu so amplitude nihanja temperature nekoliko nižje in zaostajajo za
površinskimi. Najnižje so v marcu (9°C) in najvišje v oktobru (16°C) - po podatkih
Centra za pomorske raziskave »Ruder Boškovič« iz Rovinja.
Slanost morske vode
Slanost se na vseh opazovalnih postajah spreminja sezonsko (sl. 2b). Za opazo-
valni postaji S J 107 in S J 108 je značilen po en sezonski maksimum in minimum
slanosti, medtem ko je na opazovalni postaji SJ 103 več sezonskih minimumov in
maksimumov. Največje spremembe slanosti so na površini vode, medtem ko se ta pri
dnu praktično ne spreminja in se giblje okoli 30 %o. Slanost se najbolj spreminja
v površinski plasti vode na postaji SJ 108, in sicer v povprečju od 28 do 36%o.
Maksimalne vrednosti doseže slanost v zimskih mesecih, minimalne pa v juniju.
Nizke vrednosti slanosti v maju in juniju gre verjetno pripisati vplivu reke Pad, ki
takrat prinaša zarati topljenja snega največje količine sladke vode. Na opazovalnih
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
123
SI. 2. Sezonske variacije temperature (a) in slanosti (b) morske
vode
Fig. 2. Seasonal variations of sea water, temperature (a) and
salinity (b)
postajah SJ 103 in SJ 107 je nihanje slanosti vode dosti manjše in se giblje od 33 do
38%o oz. od 35.5 do 38%o - po podatkih Centra za pomorske raziskave »Ruder
Boškovič« iz Rovinja.
124	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Prezračenost morja
Zasićenost s kisikom na raziskovanem območju kaže velika sezonska nihanja. Do
pomanjkanja kisika oz. anoksičnosti pri dnu prihaja v zimskih mesecih. Anoksija
povzroča tudi množične pomore bentonske favne. Najnižje vrednosti zasičenja s kisi-
kom so na opazovalni postaji SJ 108. Povprečne vrednosti zasičenosti s kisikom
v zimskih mesecih padejo pod 50% (po podatkih Centra za pomorske raziskave
»Ruder Boškovič« iz Rovinja).
Preskrb 1 j enost z nutrienti
Na območju severnega Jadrana prihajajo nutrienti v glavnem z rekami. To
območje predstavlja eno izmed najbolj produktivnih območij v Sredozemlju. Reka
Pad močno vpliva (Puškarevič et. al., 1990,177) na primarno produkcijo in sestavo
planktona tega območja. Hidrološke in klimatske razmere, ki razporejajo vodne
mase, znatno povečujejo vpliv severno jadranskih rek. Primarna produkcija je v veliki
meri odvisna od antropogenega dejavnika, predvsem od kmetijstva in industrije.
Sedimentaci j a
Na raziskovanem območju potekata sedimentacija terigenega materiala, ki ga
prinašajo se verno jadranske reke, in sedimentacija detritičnega materiala. Pri tem
ima največjo vlogo reka Pad, predvsem na zahodni del Jadranskega morja. Seneš
(1988a, 289) navaja, da znaša letni vnos materiala reke Pad 100 milijonov ton. Hitrost
sedimentacije sta preučevala Puškarevič in Berger (1990). Na podlagi svinče-
vega izotopa 2iopb so na opazovalni postaji SJ 108 izračunali hitrost vsedanja 0.35 mm
na leto. V bližini opazovalne postaje SJ 103 in na opazovalni postaji SJ 101 pa
0.11 mm na leto. Do potrditve te hitrosti so prišli tudi z neodvisnim merjenjem
vsebnosti cezijevega izotopa i^^Cs. Sedimenti z vseh opazovalnih postaj ne kažejo
nikakršne plastovitosti ali laminacije. Sedimentne teksture so uničene zaradi izredno
visoke bioturbacije.
Za sedimente pomorskih opazovalnih postaj je bila narejena granulometrična
analiza. Material za analizo je bil vzet z ročnim jedrnikom. Analizirana je bila
površinska plast sedimenta oz. zgornjih 5 cm. Zaradi primerljivosti rezultatov ana-
lize zrnavosti je bila uporabljena kombinirana metoda sejanja in areometrije, ki so jo
uporabili Ogorelec in sodelavci (1987) za določitev zrnavosti sedimentov Piran-
skega zaliva.
Sediment z opazovalne postaje SJ 103 je meljast pesek s 30 % melja in 11 % gline.
Sediment z opazovalne postaje SJ 107 je prav tako meljast pesek s 35% melja in 6%
gline. Sediment z opazovalne postaje SJ 108 pa je glinast melj z 19% gline in 12%
peska (si. 3).
Metodika dela
Raziskave bentosa na opazovalnih postajah je opravil Center za pomorske razi-
skave »Ruder Boškovič« iz Rovinja. Rezultate raziskav na opazovalnih postajah SJ
103 in SJ 108 sta objavila Zavodnik in Vidakovič (1987), medtem ko rezultati
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
125
Sl. 3. Porazdelitev zmavosti v površinskih sedimentih na postajah SJ 103, SJ
107 in SJ 108
Fig. 3. Distribution of grain size of the surficial sediments on the observation
stations SJ 103, SJ 107 in SJ 108
raziskav na opazovalni postaji SJ 107 še niso bili objavljeni. Raziskave na prvih dveh
postajah so opravljali v dvomesečnih intervalih od novembra 1982 do oktobra 1983,
tako da je bila vsaka postaja raziskana od 5- do 6-krat. Raziskave za osnovne
oceanografske, sedimentološke in bakteriološke parametre so opravili po standard-
nih metodah vzorčenja in analize. Vzorci so bili vzeti z van Veenovim grabilom
z volumnom 0.1 m^.
Za preiskavo makro bentosa so vsakokrat vzeli 0.5 m^ sedimenta. Vzorce so sprali
z morsko vodo na 2 mm situ in jih shranili v 4 % formalinu. Organizme so nadalje
obdelali v laboratoriju. Rezultate so objavili - zaradi možnosti primerjave s podob-
nimi raziskavami - preračunane na enoto površine. Za opazovalno postajo SJ 107 še
ni razpoložljivih podatkov o abundanci.
Za kvantitativno označbo združb imamo na voljo več parametrov. Nekateri se
nanašajo na podatke o biomasi, drugi pa na število osebkov znotraj taksonomske
enote. V svojem pregledu navajam samo slednje, saj prvi nimajo nikakršnega pomena
za primerjavo s tanatocenozo. Va t o va navaja (v Pérès & Brida, 1973,158) nekaj
koeficientov za izračunavanje kvantitativnih odnosov v združbi. Pod gostoto vrste
razume srednje število osebkov določene vrste na m^ površine morskega dna. Število
osebkov ene vrste glede na celotno število osebkov imenuje frekvenca vrste. To lahko
uporabljamo tudi za podajanje odnosov znotraj določene taksonomske skupine.
Za primerjavo biocenoze in tanatocenoze so bili ti koeficienti nekoliko spreme-
njeni, tako da je za osnovno taksonomsko enoto vzeta družina in ne vrsta. Gostota (g)
in frekvenca (f) je izračunana samo za taksonomsko skupino moluskov. Vzroki za
takšne postopke bodo navedeni kasneje. Za vse druge taksonomske skupine na nivoju
debla je izračunan koeficient, poimenovali smo ga taksonomska pestrost (t), ki
predstavlja razmerje med številom vrst iz enega debla in številom vseh vrst. Podatki
o sestavi biocenoz iz opazovalnih postaj so podani v tabelah 1, 2, 3, 4, 5 in 6.
126	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 1. Gostota (g) in frekvenca (f) za moluske z opa-
zovalne postaje SJ 103 (biocenoza). (Prirejeno po po-
datkih Centra za pomorske raziskave »Ruder Boškovič«
iz Rovinja)
Table 1. Density (g) and frequency (f) of mollusks from
observation station 103 (biocoenosis). (Modified after
data of Centre for Marine Research »Ruder Boškovič«
in Rovinj)
Vzorci za raziskavo tanatocenoze so bili vzeti na enak način, kakor je opisano
v prejšnjem poglavju, s to razliko, da so bili vzeti le enkrat in v manjši količini. Na
opazovalnih postajah SJ 103 in SJ 108 je bilo vzeto 20 litrov sedimenta, na opazovalni
postaji S J 107 pa 10 litrov. Hkrati je bil na vsaki opazovalni postaji vzet tudi vzorec
sedimenta z jedrnikom iz plastične cevi z notranjim premerom 5 cm in dolžine 25 cm.
Sediment je bil spran v laboratoriju na sitih z odprtinami 6.3, 2.0, 1.0. Zaradi
lažjega označevanja v nadaljevanju so frakcije označene s številkami in sicer:
1	= frakcija, večja od 6.3 mm
2	= frakcija med 6.3 in 2.0 mm
3	= frakcija med 2.0 in 1.0 mm
Vse frakcije so bile posušene na temperaturi približno 50°C do konstantne teže.
V celoti sta bili pregledani frakcija 1 in frakcija 2 za vzorec iz opazovalne postaje SJ
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...	127
Tabela 2. Število vrst in gostota (g) ter taksonomska
pestrost (t) za posamezne skupine makrofavne z opa-
zovalne postaje 103 (biocenoza). (Prirejeno po podat-
kih Centra za pomorske raziskave »Ruder Boškovič« iz
Rovinja)
Table 2. Number of species, density (g) and taxonomic
diversity (t) of macrofauna from the observation sta-
tion 103. (Modified after data of Centre for Marine
Research »Ruder Boškovič« in Rovinj)
108. Druge frakcije so bile četrtinjene do želene količine materiala, in sicer za
frakcijo 2 opazovalnih postaj S J 103 in S J 107, Vi materiala in iz frakcije 3,
Vie materiala. Za opazovalno postajo SJ 108 je bila četrtinjena samo frakcija 3 in
pregledana Vi materiala.
Za kvantitativno označbo združbe so bile izračunane gostota, frekvenca in takso-
nomska pestrost. Vsi trije parametri se nanašajo na družino, ki je predstavljala
osnovno taksonomsko enoto, zato ker velikokrat ni mogoče določiti nižjih taksonom-
skih enot. Za tanatocenozo bi bilo nesmiselno računati gostoto (g) na enoto površine,
zato je izračunana na enoto volumna:
Frekvenca (f) se računa samo za moluske, in sicer kot:
Za vse taksonomske enote na nivoju debla je izračunana samo taksonomska
Destrosi (t), ker za veliko skupin ni mogoče ugotoviti števila osebkov. Organizmi
128	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 3. Gostota (g) in frekvenca (f) za moluske z opa-
zovalne postaje SJ 108 (biocenoza). (Prirejeno po po-
datkih Centra za pomorske raziskave »Ruder Boškovič«
iz Rovinja)
Table 3. Density (g) and frequency (f) of mollusks from
the observation station SJ 108 (biocoenosis). (Modified
after data of Centre for Marine Research »Ruder Boško-
vič« in Rovinj)
s členjenim skeletom postmortalno razpadejo v številne členke in pri velikemu številu
podobnih členkov, kot na primer pri kačjerepih, ne moremo ugotoviti, kolikim
osebkom ti členki pripadajo. Podobne težave so pri kolonijskih organizmih, kjer
vsako kolonijo štejemo kot en organizem. Po razpadu kolonij nikakor ne moremo več
rekonstruirati njihovega števila. Taksonomska pestrost se računa:
Za vse družine, katerih delež je nižji od 1 %, nista izračunani gostota in frekvenca,
temveč je označena samo njihova prisotnost s »+«.
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...	129
Tabela 4. Število vrst in gostota (g) ter taksonomska
pestrost (t) za posamezne skupine makrofavne z opa-
zovalne postaje SJ 108 (biocenoza). (Prirejeno po po-
datkih centra za pomorske raziskave »Ruder Boškovič«
iz Rovinja)
Table 4. Number of species, density (g) and taxonomie
diversity (t) of macrofauna from the observation sta-
tion SJ 108. (Modified after data of Centre for Marine
Research »Ruder Boškovič« in Rovinj)
V vzorcu je bilo veliko juvenilnih osebkov. Pri nekaterih vrstah lahko zasledujemo
postopno rast osebkov - od juvenilnih do adultnih. Osebki vrste Corbula gibba se
pojavljajo od velikosti 1.5 mm do povsem adultnih osebkov. To je bil tudi eden izmed
glavnih vzrokov, zakaj za veliko skupin moluskov ni določenih nižjih taksonomskih
enot od družine. Pri zelo lahko prepoznavnih skupinah, kot je na primer družina
Pectinidae, lahko prepoznamo zelo majhen fragment lupinice, pa čeprav ne vsebuje
bistvenih taksonomskih znakov. Vendar jih v teh primerih ne upoštevamo, saj bi se
tako neupravičeno povečal njihov delež nasproti težje določljivim ostankom. Vsako
školjčno lupino smo obravnavali kot polovico osebka in smo se tako izognili poveča-
nju števila teh v primerjavi s polži.
Pri določevanju so bila uporabljena biološka taksonomska dela avtorjev: D'An-
gela in Gargiulla (1978), Riedela (1970), Milešiča (1991) in Nordsiecka
(1968, 1969 in 1972).
Opis tanatocenoz s pomorskih opazovalnih postaj SJ 103, SJ 107 in SJ 108
V tanatocenozah z vseh treh opazovalnih postaj močno prevladujejo moluski tako
po številu osebkov kot po številu družin. Med moluski na vseh opazovalnih postajah
prevladujejo školjke, ki predstavljajo 66 % vseh moluskov. Njihov delež je največji na
opazovalni postaji SJ 108, in sicer 70%, na preostalih dveh postajah pa znaša ta
65%. Predstavniki drugih debel se pojavljajo le sporadično, z eno do tremi druži-
nami. Nekoliko drugače je le s foraminiferami, ki so prisotne v večjem številu, vendar
so v raziskavi zajete le večje od enega milimetra. Zaradi vseh teh vzrokov je največ
pozornosti posvečene moluskom.
130
Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 5. Seznam vrst po družinah za opazovalno postajo SJ
107 (biocenoza). (Prirejeno po podatkih Centra za pomorske
raziskave »Ruder Boškovič« iz Rovinja)
Table 5. List of species from the observation station SJ 107
(biocoenosis). (Modified after data of Centre for Marine Rese-
arch »Ruder Boškovič« in Rovinj)
družina (familia)
vrsta (species)
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
131
družina (familia)
vrsta (species)
28.	Tellinidae	- Qudrans serrants
-	Tellina crassa
-	T. distorta
-	T. pulchella
29.	Semelidae	- Abra alba
-	A. prismatica
-	Atra sp.
30.	Solecurtidae	- Azorinus chamasolen
-	Cultrensis adriaticus
31.	Solenidae	- Ensis ensis
32.	Hiatellidae	- Hiatella arctica
33.	Corbulidae	- Corbula gibba
34.	Lyonsiidae	- Lyonsia norvegica
35.	Thracidae	- Thracia papyracea
-	T. pubescens
Tabela 6. Število vrst in taksonomska pe-
strost (t) za posamezne skupine makrofavne
z opazovalne postaje S J 107 (biocenoza).
(Prirejeno po podatkih Centra za pomorske
raziskave »Ruder Boškovič« iz Rovinja)
Table 6. Number of species and taxonomie
diversity (t) of macrofauna from the obser-
vation station SJ 107. (Modified after data
of Centre for Marine Research »Ruder Boško-
vič« in Rovinj)
Tabela 7. Gostota (g) in frekvenca (f) za moluske z opa-
zovalne postaje SJ 103 (tanatocenoza)
Table 7. Density (g) and frequency (f) of mollusks from
the observation station SJ 103 (thanatocoenosis)
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
133
Tabela 8. Seznam družin (razen moluskov) za tanato-
cenozo z opazovalne postaje SJ 103
Table 8. List of familias (except mollusks) of thanatoco-
enosis from the observation station SJ 103
Tanatocenoza z opazovalne postaje SJ 103 vsebuje 28 družin moluskov (tabela 7);
v največji meri so zastopane školjke iz družin Corbulidae, ki predstavljajo 29 % vseh
moluskov. Z več kot 10% sta zastopani tudi družini Turritellidae in Cardiidae.
Echinodermi so zastopani z dvema družinama (tabeli 8 in 9). Neregularne morske
ježke predstavlja vrsta Echinocyamus pusillus, katere korone so zelo dobro ohra-
njene. Poleg tega se pojavljajo tudi številne bodice iregularnih in regularnih morskih
ježkov, ki pa so na žalost nedoločljive. V vzorcu so tudi številni členki kačjerepov iz
družine Amphiuridae. Od številnih morskih rakov, ki naseljujejo to območje, se
ohranjajo le redki nedoločljivi deli klešč. Serpulidae in Spirorbinae se ohranjajo
134	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 9. Število družin in taksonomska pe-
strost (t) za posamezne skupine makrofavne
z opazovalne postaje SJ 103 (tanatocenoza)
Table 9. Number of families and taxonomic
diversity (t) of each group of macrofauna
from the observation station SJ 103 (thanat-
ocoenosis)
pritrjene na zunanjo ali notranjo stran večjih školjčnih lupin in polžjih hišic.
Nekatere pa so tudi odluščene v sedimentu.
Tanatocenoza z opazovalne postaje SJ 107 je najbogatejša tako po številu osebkov
kot po številu družin (tabele 10, 11 in 12). Vsebuje 41 družin moluskov (tabela 10),
med katerimi prevladuje družina Cardiidae, to je 23 % vseh osebkov med moluski.
Z več kot 10 % je zastopana samo še družina Corbulidae z eno samo vrsto - Corbula
gibba. V sedimentu se pojavlja tudi drobir rdečih alg. Njegova masa znaša 30 g, kar je
7.2 % vsega skeletnega detritusa.
Tanatocenoza z opazovalne postaje S J 108 je naj skromnejša tako po količini
skeletnih ostankov kot po številu družin (tabele 13, 14 in 15). Vsebuje 20 družin
moluskov (tabela 13), med katerimi močno prevladuje s 40% družina Turritellidae.
Več kot 10 % predstavlja še družina Corbulidae. V sedimentu s te opazovalne postaje
se pojavljajo tudi aglutinirani rovi anelidov vrste Maldane glebifex. Ta zlepi terigene
in manjše detritične delce v od 4 do 9 cm dolg in od 1 do 3 cm debel valjast rov.
V prerezu rova je lepo vidna koncentrična tekstura z od 1 do 2 mm širokim prostorom
v sredini. Vendar je možnost za ohranitev teh oblik zelo majhna, saj znaša razmerje
med naseljenimi in praznimi rovi 9:1.
Vsi skeletni ostanki so bili stehtani po frakcijah (tab. 16). Največ skeletnih
ostankov je vseboval sediment na opazovalni postaji SJ 107, in sicer 417 g na 10 litrov
sedimenta. Prav tako so bili stehtani tudi vsi nedoločljivi fragmenti po posameznih
frakcijah (tab. 16).
Delež določljivih fragmentov pada na vseh treh opazovalnih postajah z manjša-
njem frakcije (sl. 4). To tendenco lahko pojasnimo s preprostim dejstvom, da skeletni
ostanki pri razpadu prehajajo v manjše frakcije in se kopičijo kot skeletni drobir.
Najbolje so ohranjeni skeletni ostanki na opazovalni postaji SJ 108, saj znaša masa
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...	135
Tabela 10. Gostota (g) in frekvenca (f) za moluske
z opazovalne postaje SJ 108 (tanatocenoza)
Table 10. Density (g) and frequency (f) of mollusks
from the observation station SJ 108 (thanatocoenosis)
določljivih skeletnih ostankov 72 % vseh skeletnih ostankov. Bistveno manjši delež
zavzemajo določljivi skeletni ostanki na drugih dveh opazovalnih postajah. Na
opazovalni postaji SJ 103 znaša ta delež 38 % in na opazovalni postaji SJ 107 36 % (si.
5). Ko te podatke povežemo s podatki iz analize zrnavosti (si. 3), vidimo, da je
ohranitev veliko boljša v sedimentu z visokim deležem muljaste frakcije. Upoštevajoč
136
Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 11. Seznam družin (razen moluskov) za tanato-
cenozo z opazovalne postaje SJ 108
Table 11. List of families (except mollusks) of thanato-
coenosis from the observation station SJ 108
I.RHIZOPODA
familia
št. družin = 3
Number of families = 3
species
Tabela 12. Število družin in taksonomska
pestrost (t) za posamezne skupine makro-
favne z opazovalne postaje SJ 108 (tanatoce-
noza)
Table 12. Number of families and taxonomie
diversity (t) of each group of macrofauna
from the observation station SJ 108 (thanat-
ocoenosis)
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
137
1	-frakcija večja od 6.3 mm
a fraction coarser then 6.3 mm
2	-frakcija med 6.3 in 2.0 mm
a fraction between 6.3 and 2.0 mm
3	-frakcija med 2.0 in 1.0 mm
a fraction between 2.0 and 1.0 mm
masa določljivili skeletov
mass of determinable skeletal particles
masa nedoločljivih skeletnih ostankov
mass of not determinable skeletal particles
Sl. 4. Masa skeletnih fragmentnih ostankov po frakcijah
Fig. 4. Mass of skeletal particles in fractions
Sl. 5. Masa skeletnih ostankov v 20 litrih sedimenta
Fig. 5. Mass of skeletal particles in 201 of sediment
138	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 13. Gostota (g) in frekvenca (f) za moluske
z opazovalne postaje SJ 107 (tanatocenoza)
Table 13. Density (g) and frequency (f) of mollusks
from the observation station SJ 107 (thanatocoenosis)
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...	139
dejstvo, da se muljasti sedimenti vsedajo pri nižji energiji okolja kot peščeni, je tudi
ta podatek povsem razumljiv. Vendar moramo biti pri taki interpretaciji previdni, saj
velikost delcev sedimenta ni odvisna samo od energije sedimentaci j skega okolja,
temveč tudi od razpoložljivega materiala. Področje opazovalne postaje SJ 108 je pod
največjim vplivom reke Pad, ki prinaša ogromne količine terigenega materiala.
Terigeni material predstavlja na teh opazovalnih postajah v glavnem meljasto frak-
cijo, medtem ko predstavljajo detritični delci'peščeno in prodnato frakcijo. Poleg
tega je verjetno nastal velik delež fragmentov kot posledica predacije. Skelete
moluskov drobijo na primer morske zvezde in ježki.
Na opazovalni postaji SJ 108 je hitrost sedimentacije po razpoložljivih podatkih
trikrat večja kot na preostalih dveh. To pomeni, da muljast material »razredči«
140
Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 14. Seznam družin po deblih (razen moluskov)
za tanatocenozo opazovalne postaje SJ 107
Table 14. List of families (except mollusks) of thanato-
coenosis from the observation station SJ 107
I.Rhizopoda	Št.družin
Number of families
familia	species
I.Elphidiidae	ElphicUum crispum
2.Spiroloculinidae Aclclosina sp.
3.Rotaliidae Ammonia sp.
II.ANNELIDA	Št.družin = 2
Number of families = 2
familia	spccies
l.Serpulinidae	Sapula vemicularis
Spirorbis pagenstecheri
III.TENTACULATA	Št.družin = 2
Number of families = 2
familia	spccies
l.Sertellidae	Smela sp.
2.Scrupoceilariidae	Scmpocellaria reptans
IV.ECHINODERMATA	št.družin = 2
Number of families = 2
familia	spccies
1.Fibulariidae	Echinociamus pussilus
2.Amphiuridae
detritične delce, kar se kaže v nižji vsebnosti skeletnih ostankov na volumsko enoto.
To potrjujejo tudi podatki o abundanci bentonskih organizmov na tej postaji. Iz tega
lahko sklepamo, da ohranjenost skeletnih ostankov določata dva dejavnika: energija
okolja in hitrost sedimentacije.
Na vseh opazovalnih postajah so na polžjih hišicah in školjčnih lupinah vidni
sledovi oziroma znaki predacije v obliki večjih ali manjših luknjic (tabela 17). Teh
sledov je največ na opazovalni postaji SJ 103, kjer je navrtanih 20 % vseh moluskov.
Na opazovalni postaji SJ 107 je navrtanih 10 % moluskov in na opazovalni postaji S J
108 6%. Zanimivo je tudi, da je družina Nuculidae, ki je na vseh opazovalnih
postajah med številčnejšimi družinami, na dveh opazovalnih postajah v veliki meri
žrtev predacije z vidnimi sledovi, medtem ko na tretji opazovalni postaji na osebkih
te družine ni vidnih nikakršnih znakov predacije. Tako lahko sklepamo, da obstaja
visoka specializacija predatorjev. Za školjke smo sklepali, da predstavlja ena navr-
tana lupina hkrati že en navrtani osebek.
Predatorje, ki so zapustili vidne sledove predacije le težko določimo, saj le malo
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
141
Tabela 15. Število družin in taksonomska pestrost (t)
za posamezne skupine makrofavne z opazovalne po-
staje SJ 107 (tanatocenoza)
Table 15. Number of families and taxonomie diversity
(t) of each group of macrofauna from the observation
station SJ 107 (thanatocoenosis)
Tabela 16. Masa fragmentnih ostankov po frakcijah
Table 16. Mass of skeletal particles in fractions
mj = masa vseh skeletnih ostankov
mass of all skeletal particles
m, = masa nedoločljivih skeletnih ostankov
ma.ss of not determinable skeletal particles
142
Luka Šribar & Jernej Pavšič
Tabela 17. Znaki predaeije v odstotkih
Table 17. Evidence of prédation in percen-
tage
Tabela 18. Primerjava gostote družin (g) predator j ev
z deležem navrtanih osebkov v odstotkih
Table 18. The comparison between predator families
density (g) and percentage of bored prey shells (f)
literature obravnava to problematiko. Za veliko vrst pa je način življenja povsem
neznan. Predatorji, ki nosijo odgovornost za nastanek lukenj v skeletih na teh
opazovalnih postajah, so prav gotovo polži iz družin Naticidae, Nasariidae in Fasci-
olariidae. Vendar pa je to verjetno le nepopoln seznam »vrtalcev«. Kljub vsemu pa
kažejo podatki o gostoti družin na teh opazovalnih postajah presenetljivo podobnost
s podatki o deležih navrtanih skeletov (tabela 18).
Dejstvo, da na opazovalni postaji SJ 108 ni navrtanih lupinic školjk iz družine
Nuculidae in ne predatorjev iz družine Fasciolariidae, namiguje na možnost speciali-
ziranega predatorstva. Vendar na podlagi teh nekaj skopih podatkov tega še nikakor
ne moremo povzeti.
Ko govorimo o predaciji, nikakor ne smemo mimo dejstva, da večina predatorjev
ne zapusti nedvoumno razpoznavnih sledov. Predaciji gre pripisati tudi velik del
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
143
zdrobljenega skeletnega materiala. Vendar predatorjev nikakor ne moremo dokazati
brez neposrednega opazovanja, saj skeleti ne kažejo nikakršnih znakov oziroma
sledov, ki bi jih lahko imeli za sled kateregakoli plenilca. Zdrobljen skeletni detritus
lahko prav tako pripišemo fizikalnim vplivom okolja.
Primerjava biocenoze s tanatocenozo na opazovalnih postajah
Geologe in paleontologe najbolj zanima, v kolikšni meri tanatocenoza odraža
biocenozo. Seveda ne more obstajati neko splošno pravilo, pač pa je to odvisno
predvsem od fizikalnih in bioloških razmer v okolju.
Najprej moramo ugotoviti, da raziskava tanatocenoze na nivoju makro skeletnih
ostankov nikakor ne more dati popolne slike biocenoze, ki je oblikovala to tanatoce-
S1 6. Primerjava taksonomske pestrosti med biocenozo in tanatocenozo za opazovalno postajo
SJ 103
Opomba: V biocenozi rhizopoda niso raziskani in zato njihov delež ni naveden
Fig. 6. Comparison of taxonomic diversity between biocoenosis and thanatocoenosis from
observation station SJ 103
Note: Rhizopoda in biocoenosis were not studied
144
Luka Šribar & Jernej Pavšič
SI. 7. Primerjava taksonomske pestrosti med bioeenozo in tanatocenozo za opazovalno postajo
SJ 108
Opomba: V biocenozi rhizopoda niso raziskani in zato njihov delež ni naveden
Fig. 7. Comparison of taxonomie diversity between biocoenosis and thanatocoenosis from
observation station SJ 108
Note: Rhizopoda in biocoenosis were not studied
nozo. Do tega ne more priti niti v idealnih razmerah, ko imamo opraviti s tipično »in
situ« združbo, kajti nekateri makro organizmi postmortalno razpadejo in njihove
ostanke najdemo v mikroskopskih frakcijah, drugi pa so odstranjeni v druga okolja
in se tam akumulirajo.
V vseh opisanih bentonskih združbah prevladujejo po taksonomski pestrosti
anelidi, ki predstavljajo od 39 do 56% vseh taksonomskih enot. Ker pa so slednji
v glavnem brez trdnih delov, njihov delež v tanatocenozi pade na vsega 4 do 8%.
Vzporedno s tem pa se v tanatocenozah dvigne delež moluskov z 18 oz. 28 % na celih
76 oz. 79%, medtem ko nekatere taksonomske skupine povsem izginejo (Cnidaria in
Tunicata) (si. 5, 6 in 7).
Na vseh opazovalnih postajah se med moluski v tanatocenozah zmanjša delež
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...
145
Sl. 8. Primerjava taksonomske pestrosti med biocenozo in tanatocenozo za opazovalno postajo
SJ 107
Opomba: V biocenozi rhizopoda niso raziskani in zato njihov delež ni naveden
Fig. 8. Comparison of taxonomic diversity between biocoenosis and thanatocoenosis from
observation station SJ 107
Note: Rhizopoda in biocoenosis were not studied
školjk na račun polžev. To zmanjšanje znaša na opazovalni postaji SJ 108 15%, na
opazovalni postaji SJ 103 14% in na opazovalni postaji SJ 107 6%.
Primerjava med biocenozo in tanatocenozo je bila narejena samo za moluske, saj
se samo ti skoraj povsem ohranijo. Za prikaz podobnosti med obema skupinama smo
uporablili similaritetni indeks po Sandersu (IS). Tega dobimo tako, da v obeh
skupinah izračunamo za vsako vrsto njen delež in nato še skupne deleže, ki jih
seštejemo in dobimo podobnost v odstotkih. Za opazovalno postajo SJ 107 tega
indeksa ni bilo mogoče izračunati zaradi odsotnosti podatkov o abundanci. Podobno-
sti na preostalih dveh opazovalnih postajah so na prvi pogled presenetljivo majhne.
Za opazovalno postajo SJ 103 je IS 34 % in za opazovalno postajo SJ 108 39 %. Da je
bilo možno napraviti tudi primerjavo za opazovalno postajo SJ 107, smo izračunali
tudi Sandersov koeficient podobnosti (QS), ki temelji zgolj na kvalitativni sestavi
združbe. Seveda je tudi tukaj namesto vrste uporabljena družina:
1 4fi	T.iilfa SriKar Лт .Тоггк^т Ралгстп
a = Število družin v prvi skupini
b = število družin v drugi skupini
C = število družin, skupnih obema
Koeficient podobnosti ima nekaj neovrgljivih slabosti (Peres, 1982, 50); na
primer vrsta, ki se samo sporadično pojavlja, ima enak vpliv na QS kot zelo številčna
vrsta. Koeficient podobnosti (QS) med bioeenozo in tanatocenozo znaša na opazo-
valni postaji SJ 103 59%, na opazovalni postaji SJ 107 82 % in na opazovalni postaji
SJ 108 80%.
Tabela 19. Vrednosti indeksa raznoli-
kosti (d) med bioeenozo in tanatoee-
nozo
Table 19. Values of dissimilarity in-
dex (d) between bioeoenosis and tha-
natocoenosis
postaja biocenoza tanatocenoza
station	biocoenosis thanatocoenosis
SJ 103	7.9	11.9
SJ 107	/	14.8
SJ 108	6.6	12.0
Vidimo, da so koeficienti podobnosti bistveno višji kot similaritetni indeksi,
vendar tudi ti kažejo večjo podobnost med obema skupinama na opazovalni postaji
SJ 108 kot na SJ 103. Da bi še nekoliko osvetlili razliko med tanatocenozo in
bioeenozo, smo za vse postaje izračunali indeks raznolikosti (d) (tab. 19), ki je
nekoliko prirejen, tako da se ne nanaša več na vrste, temveč na družine:
Indeksa raznolikosti v tem primeru ne moremo uporabljati kot absolutno merilo,
saj se v prvem primeru nanašajo podatki na enoto površine, v drugem pa na enoto
volumna. Lahko pa ga uporabljamo za primerjavo med skupinami oz. opazovalnimi
postajami. Vidimo, da se je raznolikost tanatocenoze spremenila v večji meri na
opazovalni postaji SJ 108 kot na SJ 103, kar se ujema z rezultati IS in QS.
Glavno vprašanje, ki se sedaj ponuja, je, od kod izvirajo te napake in kaj
pomenijo. Najprej bi razlika lahko izvirala iz različnega načina vzorčenja oz. iz
različne količine pregledanega materiala. V vseh opazovalnih postajah je v tanatoce-
nozi določeno večje število taksonomskih enot, kot so jih zabeležili za bioeenozo
(seveda ne smemo pozabiti, da gre za moluske). Liter sedimenta vsebuje tudi do 600
osebkov, medtem ko je v njem komaj kakšen živ. Torej bi lahko napaka nastala zaradi
Primerjava biocenoze in tanatocenoze iz morskih opazovahiih postaj...	147
tega, ker pri raziskavah bentosa niso zajeli vseh organizmov. Vendar bi v tem
primeru morala biti napaka enaka za vse opazovalne postaje.
Razlika bi lahko nastala zaradi lateralnega transporta sedimenta in skeletnih
ostankov. Vendar moramo tudi o tem izraziti dvom, saj gre za okolje z nizko energijo,
kar nam poleg sedimenta kaže tudi nizka stopnja obrabljenosti skeletov. Poleg tega
gre za izredno izravnano območje, tako da ne pridejo v poštev plazovi in zdrsi po
pobočjih. "Če bi bil lateralni transpot močan, bi morale biti največje razlike med
drobnimi in lahkimi organizmi, ki jih voda najlaže prenaša. Vendar takšnega poveča-
nja ne opazimo.
Razlike prav tako ne moremo pojasniti z večjo stopnjo ohranjenosti moluskov
z masivnejšimi skeleti, saj ni nikakršne značilne razlike v povečanju deleža slednjih.
Vendar to še ne pomeni, da se tankolupinski moluski enako dobro ohranjajo kot
masivni. Samo na podlagi teh rezultatov tega ne moremo trditi.
Največja verjetnost za nastanek razlik je v postopnem spreminjanju ekoloških
razmer, ki jim je prav tako sledila sprememba v kvalitativni in kvantitativni sestavi
združbe. Prevlada enega ekološkega dejavnika lahko povzroči bohoten razvoj ene
vrste, ki sproži še nadaljnje spremembe v sestavi združbe (Pérès, 1972, 30). Glede na
hitrost sedimentacije lahko izračunamo starost raziskovanih sedimentov na opazo-
valni postaji SJ 108 na približno 600 let, na preostalih dveh postajah, kjer je
sedimentacija počasnejša, pa na okoli 1000 let. To se nam zdi na vsak način dovolj
dolgo obdobje za nastanek tako velikih razlik. V skladu s tem kaže najmanjši
sediment iz opazovalne postaje SJ 108 najmanjše razlike.
Sklep
Raziskava je v skladu s pričakovanji pokazala, da se v sedimentu kopičijo masivni
ter eno- in dvodelni skeleti moluskov. Sestavljeni skeleti razpadajo na posamezne
členke, kar jim zmanjšuje možnost ohranitve. Presenetljivo slabo se ohranjajo hitina-
sti skeleti morskih rakov, od katerih se kljub velikemu številu živih na tem področju
ohrani v sedimentu le nekaj ostankov klešč. Korone večine morskih ježkov razpadejo
na posamezne ambulakralne ploščice; edino izjemo predstavlja približno centimeter
velika vrsta Echinocyamus pusillus.
Ohranjenost skeletov je tem boljša, čim bolj drobnozrnat je sediment, ki obdaja
skelete. Ohranjenost skeletov na obravnavanih opazovalnih postajah je funkcija
hitrosti sedimentacije in energije okolja.
Med bioeenozo in tanatocenozo na raziskovanem področju je presenetljivo
majhna podobnost. Razlike lahko iščemo na večjih področjih, vendar ima pri tem
največji vpliv sprememba ekoloških razmer. Pri vseh evidentiranih spremenljivkah
imajo časovne spremembe ekoloških razmer na raziskovanem območju največji
pomen.
Pri raziskavah podobnih tanatocenoz iz geološke preteklosti ne bi opazili teh
razlik, kajti aktivna bioturbacija popolnoma uniči vsakršno plastovitost in lamina-
cijo. Tako nastane fosilna združba, ki je homogena v večji debelini sedimenta, čeprav
vsi organizmi niso živeli istočasno.
V tej raziskavi nikakor ni bilo odgovorjeno na vsa zastavljena vprašanja. V nada-
ljevanju bi morali raziskave še nekoliko razširiti, in to tako v kvantitativnem kot
v kvalitativnem smislu. Predvsem bi morali raziskati še večje število vzorcev iz
podobnih okolij, s čemer bi lahko ločili posamezne parametre, ki so v največji meri
148	Luka Šribar & Jernej Pavšič
odgovorni za kvalitativno in kvantitativno sestavo združbe. V raziskave bi morali
vključiti neposredna opazovanja, ki bi nam dala želene podatke o načinu življenja
posameznih organizmov v nekem okolju. Prav tako bi šele takrat lahko preučevali
odnose med pos^ameznimi vrstami v biocenozi. S tem pa nam bi bila dana možnost
rekonstrukcije prehranjevalne verige v tanatocenozi. V obzir bi morali vzeti tudi vse
mikro organizme, predvsem zato, da bi lahko ugotovili, kateri dejavnik v največji
meri vpliva na ohranitev skeletnih ostankov. Morali bi neposredno meriti vodne
tokove v normalnih in nevihtnih razmerah. Prav tako bi bilo koristno vključiti
laboratorijske poskuse, kjer bi lahko spreminjali razmere, predvsem energijo okolja
in zrnavost substrata.
Še vedno obstaja nerešen problem znatne razlike med tanatocenozo in biocenozo
nekega okolja. Tudi v tem primeru bi bili koristni podatki neposrednega opazovanja
in merjenja vodnih tokov pri dnu ter laboratorijskih poskusov o ohranjanju posamez-
nih organizmov. Šele ko bi zanesljivo vedeli, v kakšni meri se ohranjajo organizmi in
kakšen je lateralni transport, bi lahko ugotovili, kolikšne razlike med biocenozo in
tanatocenozo so nastale zaradi neprestanega dinamičnega razvoja biocenoze.
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic, between
the peninsula Istria and the river Po
Introduction
In this paper, the comparison of biocoenosis w^ith thanatocoenosis at three marine
observation stations (Fig. 1.) is presented. The main question to answ^er was: »How
much information on biocoenosis is preserved in thanatocoenosis?«. To answer this
question, the detailed study of biocoenosis, thanatocoenosis and environment was
made. The Center for Marine Research »Ruder Boškovič« from Rovinj has investigated
the benthic communities and the physical and chemical characteristics of environ-
ment in different seasons. Changes of salinity, aeration and temperature were
measured.
The northern Adriatic represents a very flattened shallow shelf see between 25
and 50m deep. The stations SJ 103 and SJ 108 are located just offshore from the
mouth of river Po in the area occupied by V a 11 ' s zoocoenosis Turritella (Zavodnik
& Vidakovič, 1987). Station SJ 107 lies about 20 Nm from the coast in the area
occupied partly by zoocoenosis Lima hians and Tellina. Patch distribution is signific-
ant for that area. Depth at the first two stations is 31 and 33 m, while at the third
37 m.
Both areas are characterized by seasonal fluctuations of temperature, salinity and
dissolved oxygen (Figs. 2 a and 2 b). Near the bottom the alternations of salinity are
minor while the alternations of oxygen level are far greater. Especially problematic
can be anoxic conditions which were observed several times. The investigated area is
one of the most productive in the Mediterranean (P u Š k a r e V i č & Berger, 1990).
This is mostly due to the very high nutrient supply impact by the river Po.
The river Po has also the main influence on sedimentation of the examined area.
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic...	149
Seneš (1988 a) reported that the annual input of terrigenous material is as high as
104. The rate of sedimentation was studied on the base of ^lopb by Puškarevič and
Berger (1990). At the station SJ 108 they estimated 0.35mmyS and at station SJ
103, O.llmmy-i.
The sediment at the stations SJ 103 and SJ 107 is silty sand, while at the station SJ
108 clayey, silt (Fig. 3.).
Methodology
Rersearches of benthos in observation stations were done by Centre for Marine
Research »Ruder Boškovič« from Rovinj. Results of the researches in the observation
stations SJ 103 andSJ 108 were published by Zavodnik and Vidakovič (1987),
while those in the observational station SJ 107 haven't been published yet. Resear-
ches in the first two stations were done during bimonthly intervals from November
1982 to October 1983, so that at each station investigations were performed six times.
Researches for basic oceanographic, sedimentai and bacteriological parameters were
done according to standard methods of sampling and analysis. Samples were taken
with the van Veen 0.1 m^ grab. For the marcobenthos research, 0.5 m^ of sediment was
used every time. Results were published to make it possible to compare them with
similar researches recalculated per surface unit. There are no available data on
abundance for observation station SJ 107.
There are several available parameters that can be used for quantitative marking
of communities. Some of them refer to biomass data and others to a number of
subjects within a taxonomie unit. In this revise, only the latter parameters are
represented because the former are of no importance for comparison with
thanatocoenosis. Vat mentions (Peres & Brida, 1973) several coefficients for
calculating the quantitative relationship in a community. Species density refers to the
average number of specimens per m^ of the sea bottom surface. The number of
specimens of one species in the total number of specimens is called species frequency.
We can also use this term to express the relationship within a certain taxonomie
group.
When used for the purpose of comparing biocoenosis with thanatocoenosis, the
coefficients were somewhat changed. The basic taxonomie unit is expressed by
family instead of species. Density (d) and frequency are calculated only for the
taxonomie group of mollusks. Reasons for such procedures will be explained later.
For all other taxonomie groups at the level of phylum only taxonomie diversity was
calculated. It presents a relationship between the number of species of one phylum
and the number of all species. Data about constituents of a biocoenosis from the
observational stations are shown in tables 1 to 6.
Samples for thanatocoenosis research were taken in the way explained above
with the exception that they were taken only once, and in a smaller quantity. In the
observation station SJ 103 and SJ 108, 201 of material were taken, and at the
observation station SJ 107, 101. Simultaneously, in each observation station the
sample of sediment was taken with a corer from a plastic pipe whose inner diameter
was 5 cm and length 25 cm.
The sediment was washed in a laboratory on sieves with openings 6.3, 2.0 and
1.0 mm. To make marking easier in the rest of this paper, fractions are marked with
numbers as follows:
150	Luka Šribar & Jernej Pavšič
1	= fraction coarser than 6.3 mm
2	= fraction betw^een 6.3mm and 2.0mm
3	= fraction between 2.0mm and 1.0mm
All fractions were dried on the temperature approximately 50 °C until constant
weight was obtained. The fraction 1 and the fraction 2 for samples from observation
station SJ 108 were completely examined. Other fractions were quartered until the
desired quantity of material was reached.
For quantitative work, density was calculated as well as frequency and taxonomic
diversity. These three parameters refer to the family that represented the basic
taxonomic unity, for it was not always possible to determine lower taxonomic units.
It would be senseless to calculate the density per surface unit for thanatocoenosis,
and therefore the volume units are calculated.
N = the number of specimens in a family
The frequency is calculated only for mollusks, as follows:
Cel.N = the number of all specimens
For all taxonomic units at the phylum level only taxonomic diversity (t) was
calculated, because it is impossible to determine the number of specimens in some
groups. Organisms that have skeletons with joints disintegrate postmortem into
numerous joints, and when there is a large number of similar joints, as for example
with starfish, it is not possible to determine the number of specimens whom those
joints belong to. The similar problem arises when dealing with colonial organisms
where every colony is considered one organism. After colonies are disintegrated, it is
impossible to reconstruct their number. Taxonomic diversity is calculated in the
following way:
S = the number of famillies in phylum
Cel.S = the number of all families
For families whose portion is lower than 1%, density and frequency were not
calculated. It is only the presence that is marked with »+«.
There was a lot of juvenile subjects in the sample. In the same species, it is easy to
follow the gradual growth of specimens from juvenile to adult ones. The specimens of
Corbula gibba species appear in all sizes and ages, or, to be more precise, from
1.5 mm to the size of completely adult individuals. This is also one of the main reasons
why there are no determined lower taxonomic units than family for the large group of
mollusks. We considered every shell half of a specimen, and in this way we avoided
the increase of their number in the comparison with the number of gastropods.
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic...	151
The Description of Thanatocoenoses from Marine Observation Stations SJ 103, SJ
107 and SJ 108
In thanatocoenoses from all three observation stations, mollusks greatly prevail in
the number of specimens as well as in the number of families. Among mollusks in all
stations pelecypods prevail. They constitute 60% of all mollusks. Their portion is
largest in the station SJ 107. It makes 70%, while their portion in the other two
stations is 65 %. Representatives of other phyla appear only sporadically, with one to
three families. It is only with foraminifers that is somewhat different, because they
appear in a larger number. But we have to take in consideration the fact that this
research dealt only with those which are larger than one millimeter. Because of all
facts mentioned here, mollusks were paid the greatest attention.
Thanatocoenosis from station SJ 103 contains 28 families of mollusks (tab. 7),
pelecypods from the family Corbulidae are the most represented and make 29 % of all
mollusks. With more than 10% are represented also the families Turritellidae and
Cardiidae. Echinoderms are represented by two families (tab. 8 and 9). Irregular sea
urchins are represented by species Echinocyamus pussilus whose coronas are
extremely good preserved. In addition, numerous spines of irregular and regular sea
urchins appear, but they are unfortunately indeterminable. The sample contains also
numerous joints of starfish. Those belong to the family Amphiuridae. Of numerous
sea crabs that are settled in the area, only rear indeterminable parts of pincers are
preserved. Serpulidae and Spirorbinae are preserved fastened to the outer and inner
side of larger shells, and some of them are also loose in sediment.
Thanatocoenosis from the station SJ 107 is richest in the number of specimens as
well as in the number of families (tab. 10, 11 and 12). It contains 41 families of
mollusks (tab. 10), among which the family Cardidae prevails, for they make 23 % of
all specimens among mollusks. With more than 10% the family Corbulidae is
represented. There are also fragments of red algae in the sediment. Their mass weighs
30 g, 7.2% of all skeleton particles.
Thanatocoenosis from the station S J 108 is the poorest in the quantity of skeletal
remains as in the number of families (tab. 13, 14 and 15). It contains 20 families of
mollusks (tab. 13) among which Turitellidae with 40 %, greatly prevail. There is more
than 10 % of Corbulidae. There are also agglutinated tubes of worm Maldane glebifex
in the sediment from that station. The animal attaches terrigenous and smaller
detrital particles and forms in that way cylindrical tubes 4 to 9 cm long and 1 to 3 cm
wide. In cross-section of tube, concentric texture is seen with 1 to 2 mm empty space
in the middle. Although the probability of preservation of these forms is extremely
small, it, at least, shows that the relationship between inhabited and empty trenches
is about 9:1.
All skeletal remains were weighed in fractions. Sediment in the station SJ 107
contained the most of skeletal remains attaining 417 g per 101 of sediment (Fig 3).
Indeterminable fragments were weighed separately. The portion of determinable
fragments decreases in all three stations as the fractions do (Fig. 4). This tendency
can be explained with the fact that skeletal remains, while decaying disintegrate into
smaller fractions. Skeletal remains in the station SJ 108 are best preserved and the
mass of determinable skeletal remains contains 72% of all skeletal remains. The
determinable skeletal remains in the other two stations have essentially smaller
portions. In the station SJ 103, that portion is 38% and in the station SJ 107, 36%
(Fig. 5). When connecting these data with the data of grain size (Fig. 3), it can be seen
152	Luka Šribar & Jernej Pavšič
that preservation is much better in the sediment with larger portion of mud. If we
take into consideration the fact that muddy sediments deposit when the energy of the
environment is lower, as well as the sandy ones do, this is completely understandable.
But, we have to be very cautious when using such an interpretation, because the size
of the particles of the sediment depends not only on the energy of sedimentary
environment, but also on available material. The area of the station SJ 108 is
influenced by the Po river that brings huge amounts of terrigenous material.
Terrigenous material consists in these stations mostly of silt, while the biodasts are of
sand and gravel sizes. Furthermore, the great portion of fragments appeared as the
result of prédation. Skeletons of mollusks are crushed by, for example, starfishes and
sea urchins.
In the station SJ 108 the rate of sedimentation is according to available data three
times greater than in the other two stations. This actually means that muddy material
dilutes detrital particles, as it can be seen from lower contents of skeletal remains per
volume unit. This is confirmed also by data on abundance of benthic organisms in
this station. From this it can be concluded that preservation of skeletal remains is
determined by two factors: energy of environment and speed of sedimentation.
In all stations, tracks, that is sings of prédation that have the form of bigger or
smaller holes (Tab. 17) are visible on shells. The largest quantity of these tracks is
located in the station SJ 103, where 20 % of all mollusks are bored. In the station SJ
107 10% of mollusks are bored, and in the station SJ 108, 6%. It is also interesting
that Nuculidae, one of the most numerous families in all stations, are mostly prey
with visible tracks, while in the third station there is no visible sign of prédation on
the specimens of that family. So, we can easily come to the conclusion that high
specialization of prédation exists. As far as shells are concerned, one bored shell
represents one bored specimen.
Predators which left visible tracks of prédation can be hardly determined,
because only few texts deal with that problem. The way of living of many species is
completely unknown. Predators which are responsible for the appearance of holes in
skeletons in those stations are obviously gastropods from the families Naticidae,
Nassariidae and Fasciolariidae. But, this list of predators is probably incomplete. In
spite of everything, data on family density in these stations shows surprising similar-
ity with data on portion of bored skeletons (Tab. 18).
The fact that, in the station SJ 108, there are no bored shells from family
Nuculidae, as well as predators from the family Fasciolariidae, indicates the possibil-
ity of specialized prédation. But such conclusion can not be based on those few facts.
When talking about prédation it must not be forgotten that the majority of
predators do not leave undoubtedly recognisable tracks. Often also much of crushed
skeletal materia could be considered result of prédation. However, this cannot be
concluded without close observation. Crushed skeletal detritus can be easily the
result of physical processes in the environment.
The Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis in Observation Stations
Geologists and paleontologists are most interested in the question on how much
information on biocoenosis is supplied by thanatocoenosis. Of course, there is no
general rule, but it basically depends on physical and biological conditions in the
environment.
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic...	153
First we have to prove that the thanatocoenosis research at the level of macro
- skeletal remains can, by no means give us a complete picture of biocoenosis which
forms this thanatocoenosis. It can not be achieved in ideal conditions either, where
we have to deal with topical in situ community. Because some macroorganisms are
postmortem disintegrated, their remains can therefore be found in microscopic
fractions, while the others are removed to some other environments where they
accumulate.
In all described benthos communities worms prevail. They constitute 39 % to 56 %
of all taxonomie units. Because worms are mostly without solid parts, their portion in
thanatocoenosis decreases for only 4% to 8%. Simultaneously with that process, the
portion of mollusks in thanatocoenosis increases from 18 % to 28 % and from 76 %, to
79%. In the meantime, some taxonomie groups completely disappear (Cnidaria and
Tunicata) (Figs 6, 7 and 8).
In all stations, among mollusks, the portion of pelecypods decreases on the
account of snails. This decrease amounts in the station SJ 108 to 15%, in the station
SJ 103 to 14%, and in the station SJ 107 to 6%.
The comparison of biocoenosis with thanatocoenosis was made only for mollusks,
because they are the only that are completely preserved. To show similarities
between these two groups, the Sanders similarity index (IS) was used. We get IS if we
calculate, in both groups, for each species, its portion, and than also common
portions, which we add. In this way we get similarity in percentage. It was not
possible to calculate this index in the station SJ 107 because there was no available
data on abundance. Similarities in the other two observation stations are surpris-
ingly small at the first sight. In the station SJ 103, IS is 34 % and in the station SJ 108
SI is 39%. To make the comparison with SJ 107 possible, we have also calculated
Sanders' coefficient of similarity (QS). This coefficient is based on the qualitative
contents of the group. Of course, we used again a family instead of species:
a = number of families in the first group
b = number of families in the second group
c = number of families in both groups
The similarity coefficient has certain weaknesses (Pérès, 1982). For example,
a species which appears only sporadically has the same influence on QS as an
extremely numerous species. The similarity coefficient (QS) between biocoenosis and
thanatocoenosis at the observation station SJ 103 is 59 %, at the observation station
SJ 107 82% and at the observation station SJ 108 80%.
We can see that similarity coefficients are much higher than similarity indexes
are, though they also show greater similarity between both groups in the station SJ
108 than in the station SJ 103. To make difference between thanatocoenosis and
biocoenosis clearer, we have in all stations calculated the diversity index (d) (Tab.
19), which is adapted so that it refers to families and not to specimens:
S = number of families
N = number of specimens
(abundance)
The diversity index, in this case, cannot be used as an absolute measure, because,
in the first example, data refer to surface unit, and in the second one, they refer to
154	Luka Šribar & Jernej Pavšič
volume unit. In any case, it can be used for the comparison between groups, that is,
between stations. It can be seen that the thanatocoenosis diversity changed more in
the station SJ 108 than in the station SJ 103, which corresponds to the results shown
by IS and QS.
The main question is where these differences come from, and what they mean.
First, the difference can be the result of the various ways of sampling, that is, of the
different quantity of examined material. In all stations a larger number of taxonomic
units is found in thanatocoenosis than it is in biocoenosis. (We must not forget that
we deal with mollusks!) One litre of sediment contains up to 600 specimens of which
hardly any is alive.
The differences could be the result of a different lateral transport of sediments
and skeletal remains. But it is also disputable because we deal here with the
environment that has low energy, which is shown not only by sediments, but also by
the facts that skeletons are not much worn out. Besides, the area is quite flat and
therefore slumps couldn't occur. In the case that there was a big lateral transporta-
tion, the greatest difference should exist among tiny and light organisms which can
be easily transported by water. But, there was no visible difference among them.
The difference can not be explained by a greater degree of preservation of
mollusks which have more massive skeleton either, because there is no important
difference in the portion increase of the latter. But, that doesn't mean that tiny shell
mollusks are as good preserved as the massive ones are. Such an assumption can not
be based on this results.
It is most likely that these differences appeared during the gradual changing of
ecological conditions, which was followed by the change of qualitative and quantita-
tive contents of the group. Predominance of one ecological factor can cause rich
evolution of one species, which causes some other changes of the contents of the
group (Pérès, 1982). As far as the speed of sedimentation is concerned, we can easily
calculate the age of the examined sediments in the station SJ 108 at approximately
600 years, and in the other two stations, where sedimentation was slower, at 1000
years. It is, in any case, a period long enough for the appearance of such large
differences.
Conclusion
This research showed, as it was expected, that there are accumulations of massive,
one- and two-piece mollusks skeletons. Articulated skeletons disintegrate into single
joints, and this have lower possibility to be preserved.
There is a surprisingly small similarity between biocoenosis and thanatocoenosis
in the examined area. We can look for differences in larger areas, though the greatest
influence has the change in ecological conditions. Temporal changes of ecological
conditions in the examined area have the greatest importance for all of faunistic
changes.
Those differences couldn't be noted during the research of similar
thanatocoenoses from the geological past because active bioturbation completely
destroys every bedding and laminations. In this way, fossil community, which is
homogeneous in a greater thickness of sediment, is formed, even though all organisms
didn't live at the same time.
This research did not provide answers to all asked questions. To answer them,
more researches should be done. First, we should examine a greater number of
Comparison of Biocoenosis with Thanatocoenosis from Adriatic...	155
samples taken from similar areas, and than we should use them to distinguish single
parameters which are mostly responsible for qualitative and quantitative contents of
the community. In this resarch we should use direct observations that would provide
the wanted data on the way of living of certain organisms in a certain area. Only then
we could study the relationships between single species in biocoenosis. Thus, we
would have the possibility to reconstruct the predator - pray relationship in
thanatocoenosis. We should take in consideration all micro organisms, first of all,
because we have to determine factors which have the strongest influence on the
preservation of skeletal remains. We should directly measure the water currents at
normal and at stormy weather. It would be also useful to include laboratory experi-
ments where we could change conditions, especially the environment energy and
granularity of the substrate.
Still, we did not answer the question on the origin of the difference between
thanatocoenosis and biocoenosis in a certain area. Data on preservation of certain
organisms, which we would get from direct observations and measurements of the
water currents on the bottom as well as from laboratory experiments, would be of
a great help also in this case. If we would only know better the degree of preservation
of organisms and the intensity of lateral transport, we could more easily estimate
what differences between biocoenosis and thanatocoenosis were caused by a dynamic
evolution of biocoenosis.
156	Luka Šribar & Jernej Pavšič
Literatura
Ciabatti, M., Colantoni, P. & Rabbi, E. 1965: Richerce oceanografiche nel'Alto
Adriatico antistante il Delta Po. - G. Geol., 33, 1, 207-232, Bologna.
D'Angelo, G. & Gargiullo, S. 1981: Guida alle conchiglie Mediterane. - Fabbri
Editori, 181 pp., Milano.
Milešić, N. 1991: Školjke i puževi Jadrana. - Logus, 302 pp., Split.
Nordsieck, F. 1968: Die europäischen Meeres Gehäuseschnecken (Prosobranchia). - Gu-
stav Fischer Verlag, 273 pp., 31 Taf., Stuttgart.
Nordsieck, F. 1969: Die europäischen Meeresmuscheln (Bivalvia). - Gustav Fischer
Verlag, 255 pp., 26 Taf., Stuttgart.
Nordsieck, F. 1972: Die europäischen Meeresschnecken (Opistobranchia mit Piramidel-
lidae, Rissoacea). - Gustav Fischer Verlag, 327 pp., 37 Taf., Stuttgart.
Ogorelec, B., Mišič, M., Faganeli, J., Stegnar, P., Vrišer, B. & Vukovič, A.
1987: Recentni sediment Koprskega zaliva. - Geologija 30, 87-121, 18 sL, 6 tab., Ljubljana.
Pérès, J. M. & Gamulin-Brida, H. 1973: Biološka oceanografija. - Školska knjiga,
493 pp., Zagreb.
Pérès, J. M., 1982: Zonations. 9-43. In: Kinne, O.: Marine ecology. A comprehensive,
integrated treatise on life in oceans and coastal waters. Volume V. Ocean management, part 1.
-	John Wiley & Sons, 642 p. New York.
Pérès, J. M. 1982; General features of organismic assemblages in pelagial and benthal. 47-
65. In Kinne, O.: Marine Ecology. A comprehensive, integrated treatise on life in oceans and
coastal waters. Volume V. Ocean management, part 1. - John Wiley & Sones, 642 pp., New York.
Puškarevič, S. & Berger, G. B. 1990: Succesive Appearance of Subfossil Phytoplank-
ton Species in Holocene Sediments of the Northern Adriatic and its Relation to the Increased
Eutrophication Pressure. - Esturine, Coastal and Schelf Science, 31, 177-187. London.
Riedl, R. 1970: Fauna und Flora der Adria. - Verlag Paul Parey, 702 pp., 37 Taf., Hamburg
& Berlin.
Seneš, J. 1988a: Principles of Study of Adriatic Shelf Ecosystems From the Viewpoint of
Aplications in Geology. - Geologica Carpathica, 39, 3, 285-300, Bratislava.
Seneš, J. 1988 b: Quantitative Analyses of North and South Adriatic Ecosystems. - Geolo-
gica Carpathica, 39, 6, 675-712, Bratislava.
Seneš, J. 1989: North Adriatic Inter - Island schelf Ecosystems of the Rovinj Area.
-	Geologica Carpathica, 40, 3, 333-354, Bratislava.
Uffenorde, H. 1972: Ökologie und jahreszeitliche Verteilung rezenter benthonischer
Ostracoden des Limski Kanal bei Rovinj (nördlische Adria). - Göttinger Arbeiten z. Geol. und
Paläont., 13, 1-121, Göttingen.
Van Straten, L. M. Y. U. 1966: Micro - malacological investigation of cores from the
Southeren Adriatic sea. - Koncil. Nederl. Akad. Wettensch., 69, 3, 429-445, Amsterdam.
Zavodnik, D. & Vidakovič, J. 1987: Report on bottom fauna in two Northern Adriatic
areas presumed to be influenced by inputs. - FAO Fish. Rep./ FAO Rapp. Peches, 352 pp., Roma.
GEOLOGIJA 36,157-181 (1993), Ljubljana 1994
UDK561.263+563.12:551.761(497.12)=20
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled, Northwestern
Slovenia: Microfacies and Microfossils
Erik Flügel
Institut für Paläontologie, Universität Erlangen-Nürnberg
Loeweniehstraße 28, D 91054 Erlangen, Deutschland
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo. Univerza v Ljubljani,
Aškerčeva 2, SLO 61000 Ljubljana, Slovenija
loan I. Bucur
Department of Geology-Mineralogy, University
M. Kogalnieeanu str. 1, RO 3400 Cluj-Napoca, Romania
Abstract
Microfacies types (predominantly intrabioclastic grainstones) and micro-
fossils (predominantly dasycladacean algae and diverse foraminifera) charac-
terize the Anisian carbonates near Bled (Castle Hill) and in the area westnorth-
west of Bled as subtidal to intertidal shelf sediments deposited in the inner part of
the Julian carbonate platform. The age of the carbonates is Middle Anisian
(Pelsonian) according to the biozonation based on foraminifera and dasyclada-
ceans.
Introduction
The recovery of the "carbonate factory" after the Permian/Triassic crisis is still
poorly understood. It is generally assumed that carbonate producers started to
recover during the Anisian forming biogenic carbonate buildups as well as huge
carbonate platforms. Some of these platforms are found in the Southern Alps (e. g.,
Senowbari-Daryan et aL, 1993) and in the Dinarides, other in Southern China.
There are only a few studies dealing with the microfacies and the distribution of
facies-diagnostic microfossils.
One of these Anisian platforms is the early Julian Platform. To the north and
northeast, this platform was bounded by a reef zone (Ramovš, 1987), and to the
south by a deeperwater trough (Slovenian Trough), separating the Julian Platform
from the Dinaric Platform (Buser et al., 1982).
158
Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Geological Framework
The studied area is located in northwestern Slovenia near Bled at the foothills of
the Julian Alps. This area was first studied by Diener (1884, p. 694): "Das älteste
Gebilde, das an dem Bau dieses Gebietes noch Antheil nimmt, ist der obere Muschel-
kalk, der hier durchaus in der Facies des Mendola-Dolomits erscheint und die
malerischen Hügelgruppen der Umgebung von Veldes zusammensetzt. Der Vintigar
Hrib (840 m) bei Asp, die kleinen Kuppen von Ober-Göriach, Retschitz und Pogel-
schitz, der Sirov und Visoinica Vrh (459 Meter) im Westen, die Straza (648 Meter), der
Kosare, Obroe und Pastrgannek (591 Meter) im Süden des Veldeser Sees, die beiden
Höhen endlich, auf welchen die "Villa Rikli" und das Alte Schloß Veldes stehen,
gehören diesem Dolomit des oberen Muschelkalkes an."
Fig. 1. Anisian carbonates near Bled, northwestern Slovenia: Location of the sampling
localities. Most samples studied are from locality 1 (Castle Hill cliff in Bled)
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...	159
Teller (1908) described Werfen Beds from the northern margin of the Bled Lake.
Se idi (1929, p. 10) published a geological map, based on studies of Teller,
Kossmat, Haertel and Winkler. The Castle Hill in Bled was believed to consist
of Permian and Permocarboniferous. The occurrence of Werfen Beds is indicated at
the northern margin of the Lake Bled and Middle and Upper Triassic strata north of
this area. Permian and Permocarboniferous are reported from the southern flank of
the Straža Mountain whereas other parts of this mountain are regarded as Middle
and Upper Triassic. Lower Triassic and Middle Triassic strata occur west of the Lake
Bled as well as in the Poljšica and Krnica area. In contrast, only Schiern Dolomite
and limestone equivalents are shown in this area in the provisional map prepared by
Vetters (1933).
According to Bus er (1980, p. 24), Middle Permian Neoschwagerina limestones
occur at the Castle Hill in Bled, at the Bledec Hill as well as in several localities west
of the village Recica. These limestones are separated by several northwest-southeast
trending faults from massive Anisian dolomites and Ladinian sediments (see B u s e r
& Cajhen, 1977).
On the north side of the Mežakla Plateau, Bus er (1980, p. 26) mentioned gray,
massive limestones with Physoporella pauciforata, P. minutoloidea and Mac-
roporella alpina from Baba north of Kočna.
The reinvestigation of the carbonates in the neighbourhood of Bled was initiated
by the study of the Middle Permian reef carbonates of the Straža quarry (Flügel et
al, 1984).
Sampling localities
Fig. 1 shows the sampling localities in and near Bled (1 - cliff of the Castle Hill in
Bled, cf. Pl. 7, Fig. 2; 2 - above the road south of the Bledec Hill, 3 - 100m northwest
of the crossroads Bled-Recica-Castle Hill; 4 - Crossroads Bled-Grimščice and Bled-
Castle Hill) as well westnorthwest of Bled (5 - Grimščice, 6 - southern flank of the
Radoljca Mountain, 7 - several localities south of Poljšica, 8 - Stojiče).
The Castle Hill cliff was sampled by Flügel and Ramovš in 1983, the other
localities by Ramovš in 1984. Our study is focused on the Castle Hill cliff: About 40
large thin-sections have been prepared (up to lOx 15cm in size). Samples B-0 and B-1
to B-10 were collected at the top of the cliff within the court yard of the castle,
sample B-0 is from the rock forming the foundation of the castle's chapel. Samples B-
11 to B-30 were taken at the path connecting the castle with Bled, samples B-33 to B-
37 were collected near the parking lot. Most of the grey, indistinctly bedded car-
bonates are biolithoclastic grainstones (microfacies type 1). Other microfacies types
(algal fenestral bindstones, MF 2; lithoclastic-peloidal ñoatstones and rudstones, MF
3) are rare (see Fig. 2) and restricted to the higher and the lower parts of the cliff,
respectively.
Microfacies
Microfacies Types
The samples from the Castle Hill cliff as well the other samples represent three
microfacies types:
160
Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Fig. 2. Frequency of the microfacies
types recognized in the carbonates of
the Castle Hill cliff in Bled
MF 1: Biointraclastic grainstones with aggregate grains, dasycladacean algae and
foraminifera (PI. 6, Figs. 1-5, PI. 7. Fig. 4, 7): This microfacies is characterized by
aggregate grains (predominantly lumps, PI. 7, Fig. 5), dasycladacean algae (PI. 1; PI.
2, Figs. 1-4) and a diverse foraminifera fauna (PI. 2, Figs. 9-14; PI. 3; PI. 4; PI. 5, Figs.
1-11). The grains are surrounded by isopachous rim cements (PI. 7, Fig. 5). Interparti-
cle voids are filled by drusy calcite cement.
The biota, studied in more than 20 samples, consist of foraminifera (occurring in
85% of the total samples), dasycladaceans (in 60% of the samples), thin-shelled
ostracods (45%), echinoderm fragments (35%), gastropods (15%), encrusting organ-
isms {Bacinella, Pl. 7, Fig. 4, 15%), solenoporacean algae (15%), brachiopods (10%)
and porostromate algae (5 %).
In some samples the grainstone fabric grades into a packstone (PI. 6, Figs. 2 and 4)
and even a wackestone fabric. Many larger biodasts, e.g., dasycladacean thalli, are
strongly micritized (PI. 6, Fig. 1). The size of the aggregate grains varies between 200
and 2500 цт. Most lumps exhibit the characteristic lobular shape caused by protrud-
ing particles (PL 7, Fig. 5); many grains are fixed by encrusting organisms. There are,
however, also larger aggregate grains, which have been cemented prior to final
deposition. These grains are angular, protruding inclusions are truncated.
MF 2: Fenestral algal bindstone (PI. 7, Fig. 3). This type, only known from the
higher part of the Castle Hill cliff, is characterized by open-space structures
developed as irregularly-shaped, spar-filled fenestrae between pelmicritic laminae.
These laminae consist of densely-packed peloids and vague, poorly preserved algal
filaments. Coalescing laminae may grade into large, irregularly shaped aggregate
grains. Interspace voids are filled with drusy and recrystallized blocky calcite
cements. Fossils are small agglutinated foraminifera, thin-walled ostracods and
small tube-like microfossils.
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...	161
MF 3: Lithoclastic-peloidal rudstone and floatstone (PI. 6, Figs. 6, 7; PI. 7, Fig. 6).
The main characteristic of this facies type ia a multiple deposition of small pelmicri-
tic and micritic litho- and intraclasts, followed by the formation of lithoclastic
floatstones which were later affected by tectonical brecciation. Stylocontacts bet-
ween larger clasts are common. The size of the lithoclasts varies between 1 and about
25 mm. Together with pelmicritic and pelsparitic lithoclasts, clasts exhibiting fenest-
ral fabrics (MF 2) have been deposited. Some of the clasts are encrusted by
foraminifera.
Interpretation
The microfacies types are characteristic of subtidal and intertidal shelf car-
bonates. Microfacies 1 corresponds to the Standard Microfacies Types 17 and 18
(shelf lagoons with tidal flats), and microfacies 2 to the Standard Micro facies Type 19
(restricted ponds within the tidal flats). MF 3 may represent SMF type 24 (lag
deposits in tidal channels).
The possible occurrence of reefal facies is indicated by Olangocoelia otti
Bechstädt & Brandner (1970) (PL 5, Figs. 12-14; samples B-lOB and B-15),
a common frame-building organism in Anisian (and Ladinian) reef mounds (cf.
Senowbari-Daryan et al., 1993) and hy Anisocellula fecunda Senowbari-
Daryan et al. (Poljšica, Pl. 7, Fig. 1), originally described from Anisian reef
limestones of the Northern Dolomites.
Most of the samples from the Castle Hill cliff indicate the existence of sand shoals.
Microfacies 2 includes grainstones as well packstones and samples with different
amounts of dasycladacean algae and foraminifera. A differentiation of the samples
according to texture types and the frequency of algae and foraminifera may exhibit
similar features as described from the Camorelli Carbonate Bank of Lombardy
(Gaetani & Gorza, 1989). This Anisian platform is characterized by dasyclada-
cean limestones, reefal limestones and foraminiferal limestones. Dasycladacean
limestones and the overlying foraminiferal limestones are interpreted as deposits of
different water depth, reflecting a transgressive event.
Because of the tectonical complications in the Bled area, the samples of the Castle
Hill cliff probably do not describe a normal stratigraphie section. It is not possible,
therefore, to transfer the model described from the Camorelli Platform zu the Anisian
carbonates studied. On the other hand, the subdivision of the Castle Hill samples in
about the same number of samples containing dasycladaceans and foraminifera and
samples containing only foraminifera may indicate the existence of comparable
depositional patterns. Alternating dasycladacean/foraminiferal grainstones and
foraminiferal packstones, interpreted as the results of different water depths are also
known from the Dinaric Platform (P a n t i ć, 1970), the Southern Alps (Bechstädt
& Brandner, 1970) and the Tatra Mountains (Belka & Gaždzicki, 1976).
Microfossils
List
Not all microfossils could be determined due to random sections or poor preserva-
tion. Many taxa, therefore, have been handled as cf. and aff. forms. Considering also
these forms as individual taxa, about 40 foraminiferal taxa and about 12 algal taxa
162	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
were recognized in the studied thin-sections. The following microfossils were iden-
tified in the limestones from the Castle Hill cliff and in other localities:
Algae: Macroporella alpina Pia (Pl. 1, fig. 4-6), Macroporella beneckei (Salo-
mon) (PI. 1, fig. 2, 3), ? Teutloporella sp., Physoporella cf. pauciforata (Giimbel) (PI. 1,
fig. 10), Physoporella cf. varicans Pia, Physoporella cf. minutula (Giimbel) (PL 2, fig.
4), Physoporella cf. intusannulata Hurka, Oligoporella pilosa pilosa Pia (Pl. 2, fig. 3),
Oligoporella pilosa varicans Pia (Pl. 2, fig. 1), Oligoporella cf. pilosa Pia (Pl. 2, fig. 2),
? Oligoporella sp., ? Diplopora sp., ? Kantia sp., Poncetella hexaster (Pia) (Pl. 1, fig.
7-9), 'Griphoporella' sp. (Pl. 1, fig. 11, 12), Solenopora sp. (Pl. 2, fig. 5-7),
? Stenoporidium sp. (PL 2, fig. 8).
Foraminifera: Earlandia cf. tintinniformis Mišik, Earlandinita grandis Salaj
(Pl. 3, fig. 1, 2), Earlandinita elongata Salaj (Pl. 2, fig. 10), Reophax ait. asper
Cushman & Waters (Pl. 3, fig. 3), Nodosinella cf. libera (Trifonova) (PL 3, fig. 4),
? Valvulina sp. (cf. Valvulina azzouzi Salaj) (Pl. 2, fig. 11), ? Textularia sp.,
Trochammina almtalensis Koehn-Zaninetti (Pl. 2, fig. 12, 14), Tro chammina j aunen-
sis Brönnimann &i Page (PL 2, fig. 13), Glomospira irregularis (Möller) (PL 5, fig. 4),
Glomospira cf. articulosa (Plummer) (PL 5, fig. 2), ? Glomospira sp. cf. Glomospira?
micans He & Yue (PL 5, fig. 1), Glomospira div. sp., Glomospirella cf. triphonensis
Baud et al., Glomospirella sp., Pilammina densa Pantić (PL 5, fig. 7, 8), Meandrospira
dinarica Kochansky-Devide & Pantić (PL 3, fig. 12-15), Meandrospira aff. dinarica
Kochansky-Devide & Pantić (PL 3, fig. 16, 17; PL 4, fig. 1, 2), Meandrospira
deformata Salaj (PL 4, fig. 4, 5), Meandrospira sp. aff. Meandrospira pusilla (Ho) (PL
3, fig. 5-7), Meandrospira insolita (Ho) (PL 3, fig. 9), Meandrospira sp. aff. Meandros-
pira insolita (Ho) (PL 3, fig. 8, 10, 11), ? Meandrospira sp., ? Agathammina sp. (PL 4,
fig. 14), Endothyra cf. brassica (Trifonova), Endothyra kuepperi Oberhauser (PL 4,
fig. 10, 13), Endothyra sp., Endothyranella wirzi (Koehn-Zaninetti) (PL 4, fig. 11),
Endothyranella robusta Salaj (PL 4, fig. 6), Endothyranella lombardi Zaninetti et al.
(PL 4, fig. 7, 9), Endothyranella cf. alpina Zaninetti et al. (PL 4, fig. 8), Parendothyra
sp., ? Endothyranopsis sp., ? Planiinvoluta sp., ? Aulotortus sp. cf. Aulotortus
pragsoides (Oberhauser) (PL 4, fig. 12), ? Aulotortus sp., Diplotremina astrofimbriata
Kristan-Tollmann (Pl. 5, fig. 9, 10), Duostomina alta Kristan-Tollmann, Nodosaria
aff. ordinata Trifonova, ? Austracolomia sp. (PL 5, fig. 11).
Incertae sedis: Olangocoelia otti Bechstädt & Brandner (PL 5, fig. 12-14),
Anisocellula fecunda Senowbari-Daryan et al. (PL 7, fig 1).
Biostratigraphic significance
1. Foraminifers
The most frequent foraminifers in the Castle Hill carbonates are species of the
genera Meandrospira, Glomospira-Pilamina and Diplotremina.
Meandrospira dinarica is particularly frequent in some levels (Samples B-3, B-5,
B-22, B-23, B-25, B-26). It is frequently accompanied by a form showing similar
morphological features but smaller dimensions. Such specimens were reported by
Oravecz-Scheffer (1987) as Meandrospira aff. dinarica.
The Glomospira-Pilamina species are frequent in the samples B-3, B-11, B-29,
Diplotremina astrofimbriata in the samples B-24, B-26 and B-27.
Many of the identified species have a relatively large stratigraphical range
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...	163
covering almost all Triassic stages. However, some species are restricted to specific
time intervals:
Pilamina densa was frequently described from the whole Anisian (Pantic, 1970;
Pantić-Prodanović, 1975; Trifonova, 1978; Salaj et al., 1983; Oravecz-
Scheffer, 1987), or only from parts of the Anisian (Illyrian: Salaj, 1969; Late
Anisian: Zaninetti et al., 1972; Pelsonian to Early Illyrian: Gazdzicki et al.,
1975; Pelsonian: Ramovš, 1975; Middle to Late Anisian: Zaninetti, 1976,1977;
Pelsonian to Early Illyrian: Strutinski et al., 1987). Only Dager (1978) mentions
this species from the Late Scythian to the Middle Anisian.
Meandrospira dinarica is known from the Middle Anisian (Pelsonian; Gažd-
zicki et al., 1975, Zaninetti, 1977), and from Middle to Late Anisian (essentially
Pelsonian to Early Illyrian: Pantic, 1970; Ramovš, 1972; Zaninetti et al., 1972;
Zaninetti, 1976; Dager, 1978; Trifonova, 1978: Salaj et al., 1983 and
Strutinski et aL, 1987).
Meandrospira deformata was reported from the Late Scythian to Pelsonian
(Gaždzicki etal.,1975; Zaninetti, 1977; Trifonova, 1978; Salaj etaL,1983).
Meandrospira pusilla is predominantly known from the Scythian to Early Anisian
(»Hydaspian«), but the species was also reported from the Pelsonian (Gaždzicki et
al., 1975) or, rarely, also from the Illyrian (Salaj et al., 1983).
Meandrospira insolita, a poorly known species, it is reported from the Early
Anisian (Aegean) and rarely also from the Pelsonian (Salaj et al., 1983).
Other species of stratigraphie importance are Endothyranella wirtzi known
mostly from the Middle to Late Anisian, and (rarely) also from the Lower Ladinian,
Endothyranella lombardi, (known from the same time interval), and Trochammina
almtalensis (Middle Anisian to Early Ladinian: Zaninetti et al., 1972; Gažd-
zicki etaL, 1975; Zaninetti, 1976,1977; Trifonova, 1978; Salaj etaL, 1983;
Oravecz-Scheffer, 1987).
Based on foraminifers, several zonations have been proposed for the Early to
Middle Triassic: Salaj (1969), Zaninetti et aL (1972), Gaždzicki etaL (1975);
Trifonova (1978, 1983); Salaj et al. (1983) and Salaj etaL (1988). Salaj etaL
(1988) established seven biozones:
7) Aulotortus pragsoides zone (Illyrian)
6) Meandrospira dinarica zone (Pelsonian to Illyrian)
5) Pilammina densa zone (part of Bithynian to Pelsonian)
4) Meandrospira deformata zone (Aegean to part of Bithynian, hypersaline environ-
ment)
3) Meandrospira insolita zone (Aegean to part of Bithynian)
2) Meandrospira pusilla zone (Early Triassic corresponding to Spathian)
1) Meandrospira cheni zone (Early Triassic corresponding to Smithian-Lowermost
Spathian).
The foraminiferal assemblage from Castle Hill carbonates corresponds, to the
biozones 4, 5 and 6 of Salaj et al. (1988), i. e. the Meandrospira deformata,
Pilammina densa and Meandrospira dinarica zones. It is difficult to say whether all
the 3 zones are presented in the Castle Hill carbonates but, as a whole, the foramini-
feral assemblage points to an (Early ? to) Middle Anisian age of all samples studied.
164	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
2. Algae
The most frequent dasycladacean species is Macroporella alpina Pia (Samples В-
8, В-10, В-13, В-19, В22, В-23А, В-25), followed by Poncetella hexaster (Samples B-
5, B-23A, B-27) and species of the Physoporella-OUgoporella group (Samples B-3, B-
5, B-lOB, B12).
This association is typical for the Middle Anisian (more precisely for the Pelso-
nian to Early Illyrian: Pia, 1912; 1920; 1935; Bystricky, 1964; 1986; Ott, 1972;
1974; Dragastan et al., 1982; Senowbari-Daryan et al., 1993).
Based on dasycladacean algae, Bystricky (1986) distinguished three Middle
Triassic biozones:
3) Diplopora annulata zone (Ladinian)
2) Diplopora annulatissima zone (Late Illyrian)
1) Physoporella pauciforata-Oligoporella pilosa zone (Late Bithynian to Early Illy-
rian).
The first zone corresponds to the Meandrospira dinarica-Pilammina densa oc-
currence, and within this zone, the appearance of Diplopora hexaster (= Poncetella
hexaster) indicates the lower part of the Pelsonian.
In conclusion, the algal-foraminiferal assemblage from the Castle Hill in Bled
indicates an Anisian age, most probably an (Early?)-Middle Anisian (= Aegean(?)-
Pelsonian) age. The composition of the assemblage is very similar to those described
from the Alps and Prealps (Pia, 1920; Zaninetti etaL, 1972; Zaninetti, 1976,
1977); Hungary (Oravecz-Scheffer, 1987); Carpathians (Slowakia, Poland,
Romania) (Bystricky, 1964, 1986; Gaždzicki et al., 1975; Salaj et al., 1983;
Strutinski et al., 1987); Apuseni Mountains (Romania) (Dragastan et al., 1982);
Balkans (Bosnia, Serbia,Bulgaria; Pia, 1935; Pantié, 1970; Trifonova, 1978,
1983) and Turkey (Dager, 1978).
Microfossil Associations
Dasycladacean algae and foraminifera are common microfossils in Middle
Triassic platform carbonates. The study of about 35 large thin-sections offers the
possibility to discuss the numerical diversity and the composition of the associations.
Regarding the total number of taxa belonging to foraminifera, algae and micro-
problematica, the numerical diversity varies between 1 and 19. Samples exhibiting
a very hight diversity (>10 species per sample; B-3 and B-5 from the top of the Castle
Hill cliff; B-24), however, are rare (4 samples out of the total of 35 samples). 17
samples are low-diverse (1 to 4 species), 14 samples higher diverse (5 to 9 species).The
taxonomie composition of the associations exhibits no distinct patterns except for
the absence of dasycladaceans in about 40 % of the samples. Samples with dasy-
cladacean algae and foraminifera are characterized by the frequent occurrence of
Earlandinita, Glomospira and Meandrospira. These taxa, however, occur also in the
samples which contain no dasycladacean algae.
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...	165
Conclusions
Age: Based on dasycladacean algae and foraminifera, the age of the studied
carbonates is Middle Anisian, most probably Pelsonian.
Facies: Microfacies types (predominantly intrabioclastic grainstones and
packstones; a few algal fenestral bindstones and lithoclastic floatstones and rud-
stones) correspond to those of subtidal (and intertidal) platform carbonates which
might have been deposited in slightly different water depths. There are only a few
indications (Olangocoelia, Anisocellula) for the existence of reefal facies in the Bled
area.
Acknowledgements
The investigation of the Anisian carbonates is a part of research projects dealing
with the 'Evolution of Reefs' and supported by the Deutsche Forschungsgemein-
schaft (Project Flügel 42/69, Project Bechstädt and Flügel 641/17). Thanks are due to
the Alexander von Humboldt Stiftung for the support of the micropaleontological
research of one of the authors (I.I.B.).
166	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
References
Bechstädt, T. & Brandner, R. 1970: Das Anis zwischen St. Vigil und dem Höhlens-
teintal (Pragser- und Olanger Dolomiten, Südtirol). - Festband Geol. Inst. Innsbruck, 300-Jahr-
Feier Univ., 9-103, Innsbruck.
Belka, Z. & Gaždzicki, A. 1976: Anisian foraminifers from the high-ta trie series of the
Tatra Mts. - Acta Geol. Polonica, 26, 429-437, 2 pis., 4 figs., Warszawa.
Buser, S. 1980: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Tolmač lista Celovec (Klagen-
furt), 62 pp., Beograd.
Buser, S. & Cajhen, J. 1977: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100000 Celovec
(Klagenfurt). - Beograd.
Buser, S., Ramovš, A. &Turnšek,D. 1982: Triassic reefs in Slovenia.-Facies, 6, 15-
24, 2 figs.. Erlangen.
Bystricky, J. 1964: Slovensky kras. Stratigrafia a Dasycladaceae mezozoika slovenshého
krasu. - Ustredny ustav geologicky, 204 pp., 38 pis., Bratislava.
Bystricky, J. 1986: Stratigraphie ranging and zonation of dasyclad algae in the west
Carpathians Mts., Triassic. - Mineralia slov., 18/4, 289-321, Bratislava,
Dager, Z. 1978: Les foraminifères du Trias de la Péninsule de Kocaeli-Turquie. - Notes
Lab. Paléont. Univ. Genève, 3/4, 23-69, 26 figs., 2 pis., Genève.
Diener, C. 1884: Ein Beitrag zur Geologie des Centraistockes der Julischen Alpen.
-	Jahrbuch Geol. Reichsanstalt, 34, 659-706, Wien.
Dragastan, O., Diaconu, M., Popa, E. & Damian, R. 1982: Biostratigraphy of the
Triassic formations in the east of the Padurea Craiului Mountains. - D. S. Inst. Geol. Geophys.,
72/4, 29-61, 3 figs., 20 pis., Bucharest.
Flügel, E., Ramovš, A. & Kochansky-Devidé, V. 1984: A Middle Permian calcis-
ponge/algal/cement reef: Straža near Bled, Slovenia. - Facies, 10, 179-256, pis. 24-42, 7 figs.,
Erlangen.
Gaetani, M. & Gorza, M. 1989: The Anisian (Middle Triassic) carbonate bank of
Camorelli (Lombardy, Southern Alps). - Facies, 21, 41-56, pis. 9-13, 4 figs.. Erlangen.
Gaždzicki, A., Trammer, J. & Zawidzka, K. 1975: Forminifers from the Muschel-
kalk of Southern Poland. - Acta Geol. Pol., 25/2, 285-298, 3 figs., 12 pis., Warszawa.
Oravecz-Schefer, A. 1987: Triassic foraminifers of the Transdanubian Central Range.
-	Geologica Hungarica, Ser. PaleontoL, 50, 3-134, 12 figs., 6 tab., 98 pis., Budapest.
Ott, E. 1972: Die Kalkalgen-Chronologie der alpinen Mitteltrias in Angleichung an
Ammoniten-Chronologie. - N. Jb. Geol. Paläontol., Abh., 141/1, 81-115, 2 figs., 1 tab., Stuttgart.
Ott, E. 1974: Algae (Dasycladaceae). In: H. Zapfe (Ed.) - Catalogus Fossilium Austriae,
17b, 1-64, Wien.
Pantić, S. 1970: Caractéristiques micropaleontologiques de la colonne triasique de l'an-
ticlinal de Zdrelo (Serbie orientale). - Vesnik, ser. A., 28, 463-495, 2 figs., 13 pis., Beograd.
Pantič-Prodanović, S. 1975: Les microfaciès triassiques des Dinarides. - Soc. Sci.
Arts Montenegro, Monographies, Cl. sci. nat. IV/i, 9-56, 1 fig., 100 pis., Titograd.
Pia, J. 1912: Neue Studien über die triadischen Siphoneae Verticillatae. - Beiträge zur
Paläontologie und Geologie Österreich-Ungarns, und des Orients, 25, 25-81, 7 pis., Wien.
Pia, J. 1920: Die Siphoneae Verticillatae vom Karbon bis zur Kreide. - Abhandlungen
Zool.-Botan. Ges. Wien, 11/2, 263 pp., 27 figs., 8 pis., Wien.
Pia, J. 1935: Die Diploporen der anisischen Stufe Bosniens. - Annales Géol. de la Péninsule
Balkanique, 12/2, 190-246, 55 figs., 5 pis., Beograd.
Ramovš, A. 1972: Mikrofauna der alpinen und voralpinen Trias Sloweniens. - Mitt. Ges.
Geol. Bergbaustud., 21, 413-426, 3 pis., Innsbruck.
Ramovš, A. 1975: Kamenotvorna Glomospira densa (Pantić) v aniziju pri Konjšici.
-	Geologija, 18, 99-104, 4 figs., Ljubljana.
Ramovš, A. 1987: The Anisian reef development between Kranjska gora and Mojstrana
(Slovenia, NW Yugoslavia). - Razprave IV. razreda SAZU, 27/1, 3-13, 6 pis., 1 fig., Ljubljana.
Salaj, J. 1969: Essai de zonation dans le Trias des carpathes occidentales d'après les
foraminifères. - Geologické práce, 28, 123-128, Bratislava.
Salaj, J., Borza, K. & Samuel, A. 1983: Triassic foraminifers of the West Carpathians.
-	Geologicky Ustav D. Stura, 213 pp., 23 figs., 157 pis., Bratislava.
Salaj, J., Trifonova, E.,& Gheorgian, D. 1988: A biostratigraphic zonation based on
benthic forminifera in the Triassic deposits of the Carpatho-Balkans. - Revue de Paléobiologie,
vol. spec. 2 (Benthos '86), 153-159, 3 figs., Genève.
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...	167
SeidL F. 1929: Zlatenska ploča v Osrednjih Julijskih Alpah. - Glasnik Muzej. dr. za Slov.,
10, 3-29, Ljubljana.
Senowbari-Daryan, B., Zühlke, R., Bechstädt, T. & Flügel, E. 1993: Anisian
(Middle Triassic) buildups of the Northern Dolomites (Italy): The recovery of reef communities
after the Permian/Triassic crisis. - Facies, 28, 181-256, pis. 40-65, 17 figs.. Erlangen.
Strutinski, C., Bucur, L L, Nicu, M., Pop-Stratila, D. & Török, L 1987: New
data on the stratigraphy and tectonic position of the Triassic deposits from Sasca Montana
(Banat hills, Romania). - Studia Univ. Babes-Bolyai, Geol.-Geogr., 23/2, 61-69, 4 figs., 2 pis.,
Cluj-Napoca.
Teller, F. 1908: Jahresbericht des Directors. - Verhandlungen Geol. Reichsanst., 1908, p.
16, Wien.
Trifonova, E. 1978: The Foraminifera zones and subzones of the Triassic in Bulgaria. I.
Scythian and Anisian. - Geologica Balcanica, 8/3, 85-104, 2 figs., 4 pis., Sofia.
Trifonova, E. 1983: Correlation of Triassic foraminifers from Bulgaria and some
localities in Europe, Caucasus and Turkey. - Geologica Balcanica, 13/6, 3-24, 3 figs., Sofia.
Vetters, H. 1933: Geološka rokopisna karta Radovljica, 1 : 75 000 - Geologische Manus-
kriptkarte Radmannsdorf. - Geol. Bundesanstalt Wien.
Zaninetti, L. 1976: Les foraminifères du Trias. Essai de synthèse et corrélation entre les
domaines mésogéens européen et asiatique. - Riv. Ital. Paleont., 82/1, 1-258, 12 figs., 3 tab., 24
pis., Milano.
Zaninetti, L. 1977: La micropaléontologie dans le Trias de France: domaines alpin et
provençal. Foraminifères, Conodontes, Coprolithes de Crustacés: inventaire et possibilités de
corrélation. - Bull. B. R. G. M., deuxième série. IV/3, 257-264, 2 tab., Paris.
Zaninetti, L., Brönnimann, P., & Baud, A. 1972: Essai de zonation d'apès les
Foraminifères dans L'Anisien moyen et supérieur des Préalpes médianes rigides (Préalpes
romandes, Suisse et Préalpes du Chablais, France). - Eclogae Geol. Helv., 65/2, 343-353, 3 figs..
Bale.
168	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 1
Anisian carbonates from the Castle Hill cliff, Bled, northwestern Slovenia: Dasycladacean
algae
1 Macroporella beneckei (Salomon). Sample BIO, x 10
2, 3 Macroporella cf. beneckei (Salomon)
2	Sample B19, x 22
3	Sample B25, x 22
4-6 Macroporella alpina Pia
4	Sample B8, x 11
5	Sample B8, x 10.5
6	Sample BlOB, x 15
7-9 Poncetella hexaster (Pia). Sample B3
7, 9 X 22
8 xlO
10 Physoporella cf. pauciforata (Gümbel). Sample B5, x 11
11, 12 »Griphoporella« sp. Sample B27, x22
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
169
170	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 2
Anisian carbonates from the Castle Hill cliff, Bled, northwestern Slovenia: Calcareous algae
and foraminifera
1	Oligoporella pilosa Pia var. varicans Pia. Sample ВЗ, x 11
2	Oligoporella cf. pilosa Pia. Sample B12, x 17
3	Oligoporella pilosa Pia var. pilosa Pia. Sample BlOB, x 9
4	Physoporella cf. minutula (Gümbel). Sample B12, x 30
5-7 Solenopora sp.
5 Sample B24, x 22
6, 7 Sample B28, x 15
8	? Stenoporidium sp. Sample B26, x45
9	Trochammina alpina Kristan-Tolmann (lower part of the photo), and Glomospira sp.
Sample B3, x 90
10	Earlandinita elongata Salaj. Sample B2, x 37
11	Valvulina? sp. cf. Valvulina azzouzi Salaj. Sample B24, x90
12, 14 Trochammina almtalensis Koehn-Zaninetti
12 Sample B26, x 150
14 Sample Bll, x 90
13 Trochammina jaunensis Brönnimann & Page. Sample B3, x 90
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
171
172	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 3
Anisian carbonates from the Castle Hill cliff, Bled, northwestern Slovenia: Foraminifera
1, 2 Earlandinita grandis Salaj
1	Sample B25, x 37
2	Sample B20, x26
3	Reophax aff. asper Cushman & Waters: Sample B15, x45
4	Nodosinella cf. libera Trifonova. Sample B15, x22
5-7 Meandrospira aff. pusilla Ho
5 Sample B26, x 120
6, 7 Sample B5, x 90
8, 10, 11 Meandrospira att. insolita Ko
8 Sample B34A, x 82
10	Sample B5, x 150
11	Sample B30, x 120
12-15 Meandrospira dinarica Kochansky-Devide & Pantic
J2 Sample B4B, x96
13	Sample B4B, x 82
14	Sample 84b-R, x 75
15	Sample B5, x96
16, 17 Meandrospira aff. dinarica Kochansky-Devide & Pantic. Sample B5, x 96
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
173
174	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 4
Anisian carbonates from the Castle Hill cliff. Bled, northwestern Slovenia: Foraminifera
1, 2 Meandrospira aff. dinarica Kochansky-Devide & Pantić
1	Sample B26, x 120
2	Sample B5, x 120
3 Meandrospira aff. samueli Salaj. Sample B5, x 120
4, 5 Meandrospira deformata Salaj
4	Sample B6, x 82
5	Sample B24, x 82
6 Endothyranella robusta Salaj. Sample B5, x 18
7, 9 Endothyranella lombardi Zaninetti et al.
7 Sample B5, x 45
9	Sample B22, x48,
9 Endothyranella cf. alpina Zaninetti et al. Sample 84c-R, x 75
10, 13 Endothyranella kuepperi Obevhaxiser
10	Sample B6, x 90
13 Sample B22, x 100
11	Endothyranella wirzi Koehn-Zaninetti. Sample BOA, x 90
12	lAulotortus cf. pragsoides Oberhauser. Sample B22, x22
14 lAgathammina sp. Sample B 26, x 90
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
175
176	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 5
Anisian carbonates from the Castle Hill cliff. Bled, northwestern Slovenia: Foraminifera
and Olangocoelia sp.
1	Glomospira? sp. cf. Glomospira? micas He & Yue. Sample B15, x 130
2	Glomospira cf. articulosa (Plummer). Sample Bll, x 50
3	Glomospira sp. Sample B29, x 50
4	Glomospira irregularis (Moeller). Sample B3, x 96
5, 6 Pilammina cf. densa Pantić. Sample Bll, x 85
7, 8 Pilammina densa Pantić. Sample B29, x 62
9, 10 Diplotremina astrofimbriata Kristan-Tolman
9	Sample B26, x 90
10	Sample B24, x 67
11 ? Austracolomia sp. Sample B15, x 110
12-14 Olangocoelia otti Bechstädt & Brandner
12 Sample BlOB, x 11
13, 14 Sample B15, x22
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
177
178	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 6
Anisian platform carbonates from Bled, Slovenia: Microfacies types and microfossils
1-5 Microfacies Type 1. Intrabioclastic grainstone and packstone with aggregate grains,
foraminifera and dasycladacean algae.
1	Intrabioclastic grainstone with aggregate grains, dasycladacean algae, ostracods and
foraminifera. Note the strong micritization of the biodasts. Castle Hill Bled. Top of the
cliff. Sample B-3. x 11
2	Intrabioclastic packstone with dasycladacean algae {Macroporella alpina Pia) and fine-
grained aggregate grains. Castle Hill cliff, Bled; upper part. Sample B-8. x 4
3	Intrabioclastic grainstone with agglutinated foraminifera. Castle Hille Bled. Sample B-
8. The same sample as in Fig. 2! Note the difference in the depositional texture, x 19
4	Sediment-filled burrows in intrabioclastic packstone. Castle Hill Bled. Samplè B-15.
X19
5	Detail of a large aggregate grain. The individual grains are bound together by micritic
laminations (arrow). Castle Hill, Bled. Sample B-22. x 9
6, 7 Microfacies Type 3. Lithoclastic-peloidal rudstones and floatstones
6	Lithoclastic rudstone, consisting of pelmicritic lithoclasts with few foraminifera and
dasycladacean fragments. Castle Hill, Bled. Sample B-29. x 11
7	Detail of a lithoclastic floatstone. Note the difference in the microfacies of the sub-
rounded clast as compared with Fig. 6. Castle Hill, Bled. Sample B-24. x 5
8	Meandrospira dinarica Kochansky-Devidé & Pantic. Bioclastic grainstone. South of
Poljšica northwest of Bled. Sample 20-P-G. x 75
9	Earlandinita sp. Bioclastic grainstone, MF Type 1. South of Poljšica northwest of Bled.
Sample 20-P-G. x 75
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
179
180	Erik Flügel, Anton Ramovš & loan I. Bueur
Plate 7
Anisian platform carbonates from Bled, Slovenia: Microfacies types and microfossils
1	Anisocellula fecunda Senowbari-Daryan et al., an enigmatic microfossil, first
described from the reef facies of the Northern Dolomites. South of Poljšica. Sample 20-
P-C. X40
2	The Castle Hill at the Lake Bled. Samples B-0 and B-1 to B-10 were collected within
the court yard area at the top of the cliff, samples B-11 to B-30 at the path between the
castle and the parking lot. Samples B-33 to B-37 are from the area near the parking lot
3	Microfacies Type 2. Algal fenestral bindstone. Irregularly distributed micritic struc-
tures with relicts of filamentous algae border large interspace voids filled with drusy
and recrystallized blocky calcite cement. Upper part of the Castle Hill cliff. Bled.
Sample B-34A. x 4
4, 5, 7 Microfacies Type 1. Intrabioclastic grainstone
4	Bacinella sp. forms crusts within the grainstones attributed to MFl. Castle Hill,
Bled. Sample B-5. x 7
5	Intraclastic grainstone, predominantly composed of lumps, surrounded by isopach-
ous rim cements. Castle Hill, Bled. Sample B-12. x 11
7 Intrabioclastic grainstone with agglutinated foraminifera and small dasycladaceans
(arrows). Castle Hill cliff. Bled. Sample B-25. x 7.
6 Microfacies Type 3. Lithoclastic rudstone, composed of brecciated limestone clasts
exhibiting various microfacies types (note the fenestral fabric of the clast, top left, 2,
MF2). Small lithoclasts and peloids (1) have been several times reworked, resulting in
the formation of composite clasts (3). Castle Hill cliff, Bled. Sample B-21. x 2
Middle Triassic (Anisian) Limestones from Bled...
181
GEOLOGIJA 36,183-181 (1993), Ljubljana 1994
UDK 551.763:56.02(497.12)=20
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds
in Kočevje and Gorski Kotar Area (NW Dinarides)
Mario Pleničar
Katedra za geologijo in paleontologijo. Univerza v Ljubljani,
Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana, Slovenija
Stevo Dozet
Geološki Zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Abstract
On the basis of the characteristic fossil associations biostratigraphic subdivi-
sion has been carried out in continuously deposited Upper Cretaceous sedimen-
tary succession of the Kočevje and Gorski Kotar area. Relying on macropaleon-
tologic data it has been possible to define almost all assemblage zones being used
for biozonation of the Upper Cretaceous deposits in Outer Dinarides.
Introduction
This paper deals w^ith stratigraphy and especially v^ith biostratigraphy of the
Upper Cretaceous beds in the Kočevje and Gorski Kotar area. From the paleogeog-
raphic point of view, the Kočevje and Gorski Kotar regions belong to Outer
Dinarides. The main geologic characteristic of the area is the predominantly calcare-
ous sedimentation on the vast Dinaric carbonate platform from the Upper Triassic to
the end of the Upper Cretaceous. The examined sedimentary successions comprise
the basal Albian-Cenomanian formation, and more or less continuous successions of
Cenomanian, Turonian and Senonian beds. The transition from the Lower to the
Upper Cretaceous occurred there with tectonic events, lithological variations, and
sharp faunal changes. The uppermost part of the Upper Cretaceous successions is
clastic. The boundary between Cretaceous and Tertiary is tectonic and erosional. The
total thickness of the Upper Cretaceous beds in the studied area varies from about
1200 to more than 1400 metres. It is known that in the Upper Cretaceous beds of the
Outer Dinarides biostratigraphically valuable macrofossil associations appear, but
we can not affirm this for the Kočevje and Gorski Kotar area, where the Upper
Cretaceous beds are relatively poor in view of fossil Individuums and associations.
During geological mapping for Fundamental Geologic Map of Yugoslavia 1 : 100 000
several fossils were collected in the Upper Cretaceous beds of this area. Rudists,
having a certain stratigraphie value in Outer Dinarides due to mass of Individuums
and fast evolution, are predominant among fossils.
184
Mario Pleničar & Stevo Dozet
Fig. 1. Location map
Short review of previous investigations
U r Š i Č described the limestone with Chondrodonta joannae Choffat near Kočevje
and Jurassic limestone with Diceras arietinum Lamarck in the Kočevje surroundings
(Uršič, 1931, 1932). A stratigraphie review of the Kočevje sedimentary successions
with numerous determined rudists of the Upper Cretaceous was published later
(Uršič, 1933).
Pleničar surveyed the caprinids of Slovenia and some radiolitid represen-
tatives. He reported also the new rudist discoveries in the Kočevje Rog area
(Pleničar, 1963, 1965). The author wrote several reports about radiolitids, respec-
tively rudist fauna in Slovenia (Pleničar, 1973, 1974, 1977, 1982, 1983, 1985 and
Pleničar & Šribar, 1983, 1986).
Pleničar and P r e m r u described the Upper Cretaceous beds of the Novo mesto
area in the explanatory text of the Novo mesto sheet 1 : 100000 (Pleničar
& Premru, 1977).
P o 1 š a k wrote the geology of the southern Istria emphasizing the Upper Cretace-
ous biostratigraphy. In the same year he performed the biostratigraphic subdivision
of the Upper Cretaceous for southern Hercegovina in five cenozones and subzones. In
1967 he researched the rudist fauna composition in southern Istria (Polšak, 1965,
1967). Later he discussed the problems of the interpretation of the Dinarides Upper
Cretaceous on the basis of macro fossils (Polšak, 1970).
Polšak and Sli š ko vie gave a biostratigraphic description of the Istria and
Hercegovina Upper Cretaceous beds. The subdivision in six cenozones was carried
out on the basis of macrofossils (P o 1 š a k & Sliškovič, 1966).
S1 i š k o v i ć completed Polšak's biostratigraphic subdivision of the Upper Cre-
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds...	185
taceous beds in Outer Dinarides. Later he earried out the biostratigraphic subdivi-
sion of the Upper Cretaceous beds in southern Hercegovina. The Upper Cretaceous
was divided into six chronostratigraphic members. From the biostratigraphic point
of view, he separated six cenozones. Five of them were identical with the biostratig-
raphic subdivision of southern Istria (Polšak, 1965), whereas the sixth one was
newly established (Slišković, 1967, 1968, 1971).
Polšak and M a m u ž i ć investigated the Upper Cretaceous rudist association in
numerous localities in Outer Dinarides in the area of Istria and Hercegovina (Pol-
šak & Mamužić, 1969).
B u s e r described the Upper Cretaceous beds of the Ribnica area in the explanat-
ory text of the Ribnica sheet 1:100 000 (Buser, 1974).
Dozet described the Upper Cretaceous beds of the Kočevje and Gorski Kotar
area in the explanatory text of the Delnice sheet 1:100 000 (Savić&Dozet, 1985).
Later he described the Kočevje and Gorski Kotar Cretaceous succession also in his
dissertation (D o z e t, 1989).
Stratigraphy
Albian and Cenomanian - Vraconian
Vraconian beds are exposed in the core of the Požar syncline, on the southeastern
slope of the Konjsko hillock, where they build with other beds the Kočevje syncline,
and in the northern part of Kočevje area. At the Lower Cretaceous-Upper Cretaceous
transition in the area of the Požar and Kočevje synclines we observe a thick zone of
yellowish gray, light brownish gray, plated and bedded (5-30 cm) calcareous breccia
and limestone. In the limestone intercalations of the lower part occur numerous
miliolids, whereas in the upper part of the succession there are rudist and other
mollusk fragments. In the whole sedimentary succession breccias, even predominant
at some places, have the greeatest significance. The limestones are micritic, fine-
grained and rarely coarse-grained. They are mainly composed of micritic matrix, in
which pelets, rare ostracods, mollusks, more or less numerous miliolids and poorly
preserved undeterminable algae remains can be found. The limestones are chemically
quite pure, containing 92 % to 98 % of carbonate. In the biomicritic limestone
intercalations with miliolids and nezzazatids are found, whereas in dolomites and
limestone breccias rudist fragments, especially of the genus Requienia, can be seen.
In spite of rather unsignificant fauna, the stratigraphie position of the treated
sedimentary succession is quite well known, because these sediments lie concor-
dantly between the Upper Albian and Cenomanian beds which are well documented
by fossils. According to their stratigraphie position, these beds belong to the upper-
most part of Albian and to the lowermost part of Cenomanian. In other words, they
are the shallow water equivalent of the Vraconian beds.
Upper Cretaceous
At the Lower Cretaceous-Upper Cretaceous transition, the tectonic and sedimen-
tation conditions changed so much, that they decisively influenced the life in the
Cretaceous sea. The sedimentation continued on the vast carbonate platform behind
186
Mario Pleničar & Stevo Dozet
Table 1. The biostratigraphic subdivision of the Upper Cretaceous beds in the Kočevje and
Gorski Kotar area (Outer Dinarides)
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds...
187
188	Mario Pleničar & Stevo Dozet
the low barrier, where different carbonate rocks were formed, and where quite
different organisms lived. Among the Upper Cretaceous sediments limestones are
predominant. The treated sedimentary beds contains also rare dolomite intercala-
tions.
Cenomanian
The Cenomanian beds occur in the Požar syncline south of Babno polje, in the
Kočevje syncline, in the Kočevski Rog area and in its surroundings. In the Kočevje
and Gorski Kotar areas, we distinguish two developments of the Cenomanian beds.
In the Kočevje area the Cenomanian beds are composed of dolomitic and limes-
tone breccia, dolomite and limestone. Further up we find brownish gray, very fine-
grained, and predominantly fine-grained bedded limestones with more or less
numerous thin organic fragments, rare rudist cross sections and foraminiferal mic-
rofauna. The described beds pass upwards into very light gray and white bedded
radiolitid and caprinid limestones.
From the textural point of view we are dealing with biointrasparites, bioin-
trapelsparites, and rarely micrites, respectively biomicrites. In this development
fine-grained foraminiferal and calcilutitic limestones prevail. Radiolitid and cap-
rinid bioherms are rare. They occur only in the upper part of Cenomanian beds. Very
significant is the horizon with chondrodonts in the uppermost part of the succession.
The development of the Cenomanian beds in the Požar syncline is quite different.
Lithologically, the succession consists of rudist biostromes and smaller bioherms. In
the treated beds, very light gray and white radiolitid, biosparitic and biointraspari-
tic, often poorly bedded limestone strongly prevails. In both developments we find
also intercalations of bedded, light gray, grained dolomite.
The Lower Cretaceous as well as the Upper Cenomanian beds contain high
percentage of carbonate. These are pure limestones containing 91% to 99% of
carbonate. In the majority of specimens there is more than 95 % of carbonate. The
chemical analysis of the Cenomanian pelsparitic limestone gave the following
results: SÌO2 - 0.38 %, AI2O3 - 0.18 %, FeaOg - 0.11 %, CaO - 52.98 %, Mgo - 2.25 %
and ignition loss - 43.92 %.
In the rudist limestones of the Kočevje area the following macrofossils occur:
Neithea sp., Chondrodonta joannae (Choffat), Neocaprina nanosi Pleničar, N. car-
niolica Pleničar, Ichthyosarcolites poljaki Polšak, I. quadratus Pleničar and
Eoradiolites liratus (Conrad) Douvillé. The whole association and the stratigraphie
position of the treated beds in the Kočevje area, as well as in the Požar syncline
indicate in both cases the beds of the oldest Upper Cretaceous stage.
Among fossils are the most significant pelecypods Chondrodonta joannae,
Eoradiolites liratus and species from the genera Neocaprina and Ichthyosarcolites.
The former occurs in Outer Dinarides mostly in Cenomanian, although in other areas
(Italy, Spain) it is more significant for Turonian beds. Eoradiolites liratus is signific-
ant for Cenomanian as well as for Turonian, but the superpositon and the association
with the species Chondrodonta joannae, indicate in our case the Cenomanian. The
genera Neocaprina and Ichthyosarcolites are likewise significant for the Cenoma-
nian.
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds...	189
Turonian
Turonian beds build the Kočevje and Požar synclines, but they are the most
widespread in the Kočevski Rog area and its surroundings. The Cenomanian beds
pass continually upwards into the Turonian ones. We divide the Turonian sedimen-
tary succession into two parts:
In the lower part of the Turonian column light limestones strongly prevail.
Dolomites are very rare, and they occur only in the form of thin intercalations. In this
part of the Cretaceous succession appear among limestones rudist biostromes. In the
well-washed carbonate groundmass with intraclasts, foraminifers and sometimes
pelets occur also numerous well preserved, mostly equally oriented rudist shells,
among which radiolitids prevail. There are less intrasparitic limestones in Turonian.
Bioclastic limestones, composed mostly of rudist fragments and to a lesser extent
other mollusks, also occur.
It is significant for the Turonian succession that in these beds different textural
types of limestones occur, almost all containing fragments of rudists and small
foraminifers. According to texture they belong to biosparites, biointrasparites, bioin-
tramicrites and rarely to micrites. On the other hand, as to grain-size the rocks could
be attributed to calcirudites, calcarenites and calcilutites. Fragments of organic
source are poorly sorted, angular and poorly rounded. The groundmass of the
described limestones is to a greater extent sparitic. Micritic calcite is rare: in the high
energy environment micritic mud was more or less washed out. It is retained only in
fine-grained sediments. The limestones are bedded, poorly bedded and massive.
Contacts between layers are mostly not clear, and bedding planes are irregular. In the
composition of the Turonian limestones among alochems the bioclasts, i.e. rudist
shell fragments prevail. At some places more or less rounded intraclasts, foraminifers
and pelets occur, as well as echinoderm plates, bryozoans, echinoid spines and algae.
In the Turonian limestones of Požar appear nodules and small lenses of chert.
Just as Cenomanian also the Turonian limestones do not contain much terrigen-
ous admixture. Limestones are pure with the carbonate content between 91% and
99%. The majority of speciments contain more than 95% of carbonate. The samples
of the light gray radiolitid limestone have the following chemical composition: SÌO2
- 0.45%, AI2O3 - 0.75%, FeaOs - 0.25%, CaO - 63.83%, MgO - 0.80%, and ignition
loss - 33.92%.
The Turonian beds contain radiolitid fauna, in which duranias are the most
numerous. In the localities of the Požar and Kočevje synclines the following mac-
rofauna was determined: Agriopleura salignacensis (Bayle), Biradiolites angulosus
d'Orbigny, Distefanella lombricalis (d'Orbigny) Douvillé, D. cf. salmojraghii Parona,
Durania adriatica Polšak, D. cf. gaensis (Dacqué), D. istriana Polšak, Eoradiolites
liratus (Conrad), Radiolites socialis (d'Orbigny) Toucas, and Actaeonella sp..
It is obvious that the fauna of the treated part of the Upper Cretaceous beds is
relatively rich with genera and species. Turonian age is proved by species Agrio-
pleura salignacensis, Durania adriatica, Durania istriana and Radiolites socialis.
Senonian
The Senonian beds are preserved in the cores of the Požar and Kočevje synclines,
in the Kočevski Rog area and in its surroundings. They are lithologically similar to
the Upper Cenomanian and Upper Turonian beds. Namely, also in the treated part of
190	Mario Pleničar & Stevo Dozet
the Upper Cretaceous successions rudist biostromes can be observed but they are not
so frequent as in Turonian. Biostromes alternate with bioclastic, intraclastic and
calcilutitic limestones. With respect to texture the limestones belong to biomicrites,
biosparites, biointrasparites, intramicrites and intrasparites. In the Kočevje syncline
a several metres thick limestone horizon with exogyras appears. The latter are so
numerous that they are rock-forming and appear in lumachelles. Besides exogyras
the limestone also contains more or less numerous foraminifers. The Senonian strata
are thick-bedded (40 to 100 cm). Thiner beds are very rare. The bedding is in places
not clear. It sometimes even disappears, and massive limestone appears. The bedding
planes are irregular, wavy and flat. The colour is predominantly light gray and white.
Sometimes the beds are light brownish gray. The Senonian sedimentary rock are
frequently well-washed and have sparitic groundmass. Here and there both matrix
and micritic calcite are preserved. Among the clasts biodasts, intraclasts and
foraminifers are the most frequent, whereas the algal clasts and pelets are more rare.
The Senonian limestones are pure and they almost do not contain terrigenous
admixture. They contain from 95 % to 99 % of carbonate. A specimen of the Senonian
light gray radiolitid limestone has the following chemical composition: SÌO2 - 0.15 %,
AI2O3 - 0.10 % Fe203 - 0.11 %, CaO - 52.31 %, MgO - 2.70 %, and the ignition loss
- 44.63%.
In the lower part of the Senonian beds at Željne in the Kočevje syncline area
occurs a bedded biointrasparitic limestone with numerous exogyras. The following
exogyra species were determined (Pleničar, 1960): Exogyra overwegi Buch, E. cf.
decusata Goldfuss, E. cf. pirenaica Lapeirouse and E. cf. costata Say. Except
exogyras numerous foraminifers are present in the limestone. Besides, a relatively
numerous radiolitid fauna with the following species appears in the described beds:
Biradiolites stoppanianus var. vittata Parona, Boumonia bournoni (Des Moulins)
Fischer, B. cf. dinarica Slišković, B. cf. fourtaui (Douvillé), B. wiontzeki Pejović,
Durania carsica Pleničar, D. iapygiae Campobasso, Eoradiolites franchii finerae
Polšak, Gorjanovicia cf. bosniaca Slišković, G. costata Polšak, G. cf. vinjolae Polšak,
Joufia sp., Katzeria hercegovinaensis Slišković, Radiolitella maestrichtiana Pejović,
Radiolites sp. and Rousselia sp.. The gathered and determined macrofauna proves the
Senonian age of the beds.
Biostratigraphic Subdivision of the Upper Cretaceous Beds
The beginning of the Upper Cretaceous in Outer Dinarides is characterized by the
explosive development of rudists. Particular species had relatively short life spans
and large extensions, which is well favourable for the biostratigraphic subdivision in
cenozones and subzones.
It is characteristic for the Kočevje and Gorski Kotar Upper Cretaceous fauna that
it is rather poor in comparision to other parts of Outer Dinarides, in terms of numbers
of organisms and the variability of species. In spite of the fact that we did not find in
the collected material the most typical fossils, on the basis of which Polšak (1965)
and Slišković (1967) named six Upper Cretaceous cenozones with subzones, the
determined fauna could be arranged into associations corresponding to their cenozo-
nes and subzones.
At the Lower Cretaceous-Upper Cretaceous transition occurs in the treated are
a zone of dolomite, limestone and breccia with rudist and chert fragments. Upwards
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds...	191
follow the associations: (1) Eoradiolites liratus-Ichthyosarcolites-Caprmidae
(Cenomanian), (2) Agriopleura salignacensis (Lower Turonian), (3) Durania adriatica
- D. istriana-Distefanella salmojraghii (Upper Turonian), (4) Radiolites spinulatus-
Eoradiolites franchii finerae (Coniacian), (5) Gorjanovicia costata-Katzeria her-
cegovinaensis-Bournonia dinarica (Santonian, Campanian), (6) Exogyra costata-
Exogyra overwegi (Lower Maastrichtian), (7) Bournonia bournoni-Bournonia wiont-
zeki (Middle Maastrichtian) and (8) Bournonia triangulata-Radiolitella maestrich-
tiana, Rousselia sp., Biradiolites sp. (Upper Maastrichtian).
(1) The Eoradiolites liratus-Ichthyosarcolites-Caprinidae association
(Cenomanian)
The above association is developed especially in Gorski Kotar and corresponds to
cenozone Praeradiolites fleuriausus-Neocaprina gigantea. It is composed of
radiolitids of the species Eoradiolites liratus, forming in the Cenomanian vast
biostromes. Besides eoradiolitids in this association also occur sauvagesias and
especially chondrodonts, for which it is characteristic that they occur there individu-
ally and not in form of colonies, building the whole layers. Very characteristic for this
part of Gorski Kotar area is also the absence of ichthyosarcolitids and caprinids. The
radiolitids forced all other organisms out of that place. On the other hand, caprinids
and ichthyosarcolitids occur in the Kočevski Rog area where they built bioherms
(Pleničar, 1965). At the end of Cenomanian the sea deepened which proved fatal
for chondrodonts and rudists.
(2) The Agriopleura salignacensis association
(Lower Turonian)
Eoradiolitids prevailed also in the Lower Turonian sea. Among radiolitids the
new species Eoradiolites cf. franchii appeared: on the other hand, the species
Eoradiolites liratus is still frequent. In spots, the above-mentioned association also
contains individual distefanellas, bournonias and sauvagesias. In the association
species Agriopleura salignacensis prevail mostly accompanied by sauvagesias. There
were few genera at that time, which indicates unfavourable life conditions for
rudists. The association of agriopleuras and eoradiolitids corresponds to Polšak's
cenozone Durania arnaudi (Polšak, 1965).
(3) The Durania adriatica and Distefanella salmojraghii association
(Upper Turonian)
In the Upper Turonian the life conditions for rudists were improved. That was
true especially for the genus Durania which settled in great number on the bottom of
the Turonian sea and developed numerous species. The most significant species of the
Durania association in the Kočevje and Gorski Kotar area are Durania adriatica and
Durania istriana. At the Lower Turonian-Upper Turonian transition Distefanella cf.
salmojraghii and genera Eoradiolites, Radiolites and Medeella prevailed. Towards
192	Mario Pleničar & Stevo Dozet
the end of the Turonian the sea deepened again, and limestones with cherts were
formed in it. The described fossil association corresponds to Polšak's cenozone
Durania comupastoris-Radiolites praesauvagesi.
(4) The Radiolites spinulatus-Eoradiolites franchii finerae association
(Coniacian)
This fossil association of the Kočevje and Gorski Kotar area represents the
equivalent of Polšak's cenozone Radiolites praegalloprovincialis-Radiolites
sauvagesi (Coniacian). It is obvious that the sedimentary conditions were rather alike
to those in the Lower and Upper Turonian. Life conditions for rudists were only
periodically satisfactory. At some places the first rudist colonies were formed in
which radiolitids and eoradiolitids prevailed. Duranias were still always present. On
the other hand, exogyras appeared in the area treated.
(5) The Gorjanovicia costata-Katzeria hercegovinaensis-Bournonia dinarica
association
(Santonian, Campanian)
After short deepening of the basin, rudists began to settle on the Senonian shoals,
at first individually, later in great numbers, building there some meters thick
pseudoreefs where rudists prevailed, while other reef-bulding organisms were rare.
The most extended among rudists was genus Gorjanovicia costata form which the
fifth Upper Cretaceous cenozone got the name (Polšak, 1965). Besides rudists,
corals and echinoderms occur in these beds. For the fauna of this part of the Kočevje
and Gorski Kotar area the absence of hippuritids is characteristic. Among rudists
occur besides gor j ano vicias also katzerias and bournonias.
Katzeria hercegovinaensis occurs always together with foraminifer Keramos-
phaerina tergestina.
(6) The Exogyra costata-Exogyra overwegi association
(Lower Maastrichtian)
The beds with exogyras occur in the Senonian succession of the Kočevje syncline
area. The beds are several metres thick and composed of numerous valves of the
genus Exogyra. Here and there we observe individual echinoderm cross sections.
There are also numerous foraminifers especially miliolids.
(7) The Bournonia bournoni-Bournonia wiontzeki association
(Middle Maastrichtian)
The beds with above mentioned bournonias occur particularly in the Kočevski
Rog area. Besides the genus Bournonia numerous representatives of the genus
Biradiolites occur.
Contribution to the Knowledge of Upper Cretaceous Beds...	193
(8) The Bournonia triangulata-Radiolitella-Rousselia association
(Upper Maastrichtian)
The fauna of the Upper Maastrichtian is characteristic for the Kočevje and
Kočevski Rog area. The development is well seen in the Stara Cerkev-Dvor roadside.
Acknowledgements
The authors are most grateful to Teodor Žuža for chemical analyses, to Simon Pire
for his help in translation into English, and to Metka Karer for drawings.
194	Mario Pleničar & Stevo Dozet
References
Buser, S. 1974: Tolmač lista Ribnica. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. - Zvezni
geološki zavod Beograd, 60 pp., Beograd.
Dozet, S. 1989: Razvoj mezozojskih plasti na Kočevskem in v okolici. - Doktorska
disertacija. Manuskript. Katedra za geologijo in paleontologijo, Aškerčeva 2, Ljubljana, 187 pp.,
Ljubljana.
Milovanovič, B. 1962: Evolucija i stratigrafija rudista. - Zbornik Rudarsko-geološkog
fakulteta, 7, Beograd.
Pleničar, M. 1960: Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in Notranj-
skem. - Geologija 6, 22-145, Ljubljana.
Pleničar, M. 1963: Kaprinide in podrod iîadioZiteZZa (Rudistae) v krednih skladih jugoza-
hodne Slovenije. - Razprave SAZU, 4. razred, 7, 559-587, Ljubljana.
Pleničar, M. 1965: O novih najdbah rudistovna območju Kočevskega Roga. - Geologija 8,
92-101, Ljubljana.
Pleničar, M. 1973: Radioliti iz krednih skladov Slovenije 1. - Geologija 16, 187-286,
Ljubljana.
Pleničar, M. 1974: Radioliti iz krednih skladov Slovenije 2. - Geologija 17, 131-179,
Ljubljana.
Pleničar, M. 1977: Rudisti v krednih skladih Slovenije. - Geologija 20, 5-31, Ljubljana.
Pleničar, M. 1982: Rudistne trate na karbonatni platformi severozahodnih Dinaridov.
-	Zbornik radova 10. jug. kongr. geol. Jugoslavije, 1, 203-207, Budva.
Pleničar, M. 1983: The living environment of the Cretaceous fauna in the Northwestern
Dinarides. - Boll. Soc. Paleont. Italiana, 22, 1-2, 49-51, Modena.
Pleničar, M. 1985: Senonijske rudistne biostrome severno od Kočevja. Zbornik Ivana
Rakovca. Razprave SAZU, 4. razr., 26, 247-258, Ljubljana.
Pleničar, M. & Premru, U. 1977: Tolmač za list Novo mesto. Osnovna geološka karta
SFRJ 1 : 100 000. - Zvezni geološki zavod Beograd, 61 pp., Beograd.
Pleničar, M. & Šribar, L. 1983: Kredni skladi med Kočevjem in Krko. - Geološki
zbornik, 4, 47-79, Ljubljana.
Pleničar, M. & Šribar, L. 1986: Kredna karbonatna plošča jugovzhodne Slovenije.
-	11. kongres geologa Jugoslavije, 2, 157-168, Tara.
Polšak, A. 1965: Geologija Južne Istre s osobitim obzirom na biostratigrafiju krednih
naslaga, - Geol. vjesnik 18/2, (1964), 415-509, Zagreb.
Polšak, A. 1967: Kredna makro fauna Južne Istre. - Paleontologia Jugoslavica (JAZU) 8,
218 pp. Zagreb.
Polšak, A. 1970: O problemima interpretacije stratigrafije gornje krede u Dinaridima na
temelju makrofosila. - 7. kongr. geol. SFRJ 1, 149-165, Zagreb.
Polšak, A. & Slišković, T. 1966: Granica donja-gornja kreda i biostratigrafija gornje
krede u vanjskom pojasu Dinarida. - Referati 6. Savet., 1, Savez geol. društava SFRJ, 327-341,
Ohrid.
Polšak, A. & Mamužić, P. 1969: Nova nalazišta rudista u gornjoj kredi Vanjskih
Dinarida. - Geol. vjesnik 22, 229-245, Zagreb.
Savič, D. & Dozet, S. 1985: Tumač za list Delnice. Osnovna geološka karta SFRJ
1 : 100 000, - Savezni geološki zavod Beograd, 66. pp., Beograd.
Slišković, T. 1967: Biostratigrafij a gornje krede južne Hercegovine. - Doktorska diserta-
cija. Manuskript. Prir. mat. fakultet, Zagreb.
Slišković, T. 1968: Biostratigrafija gornje krede južne Hercegovine. - Glasn. zemalj.
Muzeja u BiH, Prirodne nauke, 7, 5-67, Sarajevo.
Slišković, T. 1971: Biostratigraphie du Crétacé supérieur de l'Herzegovine méridionale.
-	Wiss. Mitt. Bosn.-hercegov. Landesmus., I/C-Naturwiss., 13-71, Sarajevo.
Uršič, F. 1931: Krečnjak sa Chondrodonta joannae Choffat u blizini Kočevja u Slovenač-
koj. - Geol. Anali Balk, Pol. 10/2, 126-128, Beograd.
Uršič, F. 1932: Jurski apnenec z Diceras arietinum LMK u okolici Kočevja v Sloveniji.
-	Samozaložba, 3pp. Kočevje.
Uršič, F. 1933: Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja u Dravskoj banovini.
-	Vesnik Geol. inst. kralj. Jugoslavije (za god. 1932) 2, 83-106, Beograd.
GEOLOGIJA 36, 195-210 (1993), Ljubljana 1994
UDK 551.761:564.1(497.12)=863
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt
Camian beds with pelecypods south of Rovte
Bogdan Jurkovšek
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Avtor podaja kratko informacijo o bogatem najdišču fosilnih školjčnih lupin
južno od Rovt. Najpogostnejša vrsta v tamkajšnjih karnijskih plasteh je Pachycar-
dia rugosa Hauer, sledi Myophoria kefersteini (Münster), ostanki solenomorf se
pojavljajo posamično, medtem ko trigonodusna favna v najdišču ni zastopana.
Abstract
The author reports in short on the rich locality of fossil pelecypod valves south
of Rovte. The most frequent species in the Camian beds is Pachycardia rugosa
Hauer, followed by Myophoria kefersteini (Münster). The remains of soleno-
morphs appear individually, and the Trigonodus fauna is absent.
Uvod
V zadnjih letih je bilo v reviji Geologija priobčeno več razprav in krajših zapisov
o karnijski školjčni favni. Dolenec in Jelen (1988) sta obravnavala izotopske
analize v študiji paleobiologije karnijske školjčne favne na Lesnem Brdu, Jelen
(1990) je v obsežni razpravi opisal karnijsko školjčno favno na Lesnem Brdu in njen
paleobiološki pomen. Slednje delo je najpomembnejši celoviti prikaz o karnijskih
školjkah tega najdišča. Jurkovšek in Jelen (1990) sta v kratki razpravi opisala
fosilne školjke iz karnijskih plasti pri Orlah, kjer gre za podobni školjčni biofacies
kot v okolici Drenovega Griča oziroma pri Lesnem Brdu. Poleg omenjenih del je
potrebno omeniti še arhivsko poročilo o školjkah paraličnega prostora julske in
tuvalske podstopnje, ki obravnava školjčno favno iz Drenovega Griča, najdišč pri
Zagorju in Stični ter njihovo primerjavo z makrofavnističnimi združbami Lombar-
dije in Rablja (Jelen, 1979).
O fosilih iz »rabeljskih plasti« v okolici Hudega Konca je pisal že Kossmat
(1898). Iz lokalitete Hudiklanec (v bistvu Hudega Konca) omenja vrste Pachycardia
rugosa, Myophoria kefersteini in Cuspidaria gladius (Solen caudatus), vendar po-
drobnejših podatkov o njih in najdišču ni objavil. Kasnejši zapisi o geologiji Idrijsko-
Žirovskega ozemlja se karnijske školjčne favne iz okolice Rovt dotikajo le informa-
tivno (Berce et al., 1960; Pleničar, 1970; Ramovš, 1978).
196
Bogdan Jurkovšek
SI. 1. Geografski položaj najdišča karnijskih školjk v Rovtarskih Žibr-
šah
Fig. 1. Geographie position of the Camian peleeypod locality in Rovtarske
Žibrše
SI. 2. Plasti s karnijskimi školjkami ob robu gradbenega izkopa za hišo
v Rovtarskih Žibršah
Fig. 2. Beds with Camian pelecypods at the edge of foundation pit for house
in Rovtarske Žibrše
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt
197
Sl. 3. Množica školjčnih lupin pod plastjo lumakele
Fig. 3. Abundance od pelecypod valves below the
lumachelle layer
Pričujoči članek nima namena podrobneje posegati v paleontološko in biostrati-
grafsko problematiko obravnavanih karnijskih plasti. Predstavlja le prispevek k poz-
navanju razširjenosti in načina pojavljanja fosilov v določenem nahajališču. Gre
namreč za natančno evidentiranje in popis najbogatejših ali morda najbolj zanimivih
najdišč, ki jih bo mogoče ponovno raziskovati še leta kasneje, tudi če bodo zasuta,
obzidana ali kako drugače zakrita. Izkušnje namreč kažejo, da se je prav zaradi
nepopolnih popisov lokalitet, nepravilnega evidentiranja in shranjevanja vzorcev
morda za vselej izgubil del naše naravne dediščine.
Opis najdišča
V Rovtarskih Žibršah južno od Rovt (sl. 1) so ob izkopu gradbene jame za
stanovanjsko hišo razkrili več plasti s številnimi okamnelimi školjkami (sl. 2). Najdba
je bila za kamnino in kraje, kjer so fosili sicer pogostni, nenavadna. Nekatere plasti
slabo spri jete lumakele so bile polne lepo ohranjenih, kaotično razmetanih školjčnih
lupin, med katerimi so prevladovali primerki vrste Pachycardia rugosa (sl. 3).
198
Bogdan Jurkovšek
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt	199
V	profilu je razkrito le okoli osem metrov apnenčevih plasti z vmesnimi laporno-
apnenčevimi in meljastimi polami (si. 4). Plasti vpadajo proti jugu (190730°). V osred-
njem delu profila je ob manjšem prelomu z vpadom 10°/50° za nekaj deeimetrov
relativno spuščeno severno krilo.
Apnenec ima biomikritno strukturo (pretežno M-W), le redko je zastopan mikro-
sparit. Energijski indeks raziskanih vzorcev apnenca je nizek (EI = 1-2). V številnih
vzorcih sta zastopana detritični kremen in piritni pigment. V zbruskih apnenca se od
fosilov najpogosteje pojavljajo lupine juvenilnih in odraslih školjk ter polžev. Skoraj
v vseh vzorcih smo našli lupine ostrakodov, foraminifere pa so zastopane z redkimi
slabše ohranjenimi primerki rodu Agathammina.
V	zgornjem poldrugem metru profila se med posameznimi plastmi temno sivega
biomikritnega apnenca pojavljajo tanj še in debelejše plasti in pole sivega karbonat-
nega meljevca, meljastega laporja in meljastega glinovca. Le-te vsebujejo zelo šte-
vilne školjčne lupine (lumakela do slaba lumakela), med katerimi prevladuje vrsta
Pachycardia rugosa (tab. 1, si. 1-6, 10-12, tab. 2, si. 3-9). V glavnem so zastopane
lupine odraslih osebkov, medtem ko se lupine juvenilnih pojavljajo posamično. Vrsta
Myophoria kefersteini je redka ali posamična v plasteh 12, 14, 16 in 18 (tab. 1, si. 7-9,
tab. 2, si. 1, 2), rod Solenomorpha pa se pojavlja v plasteh 14 in 18.
Zahvala
O najdbi je avtorja obvestil inž. Renato Verbovšek, za kar se mu na tem mestu
najlepše zahvaljujem.
Avtor se zahvaljuje tudi drugim sodelavcem z Inštituta za geologijo, geotehniko in
geofiziko Geološkega zavoda v Ljubljani za pomoč pri terenskem delu, pregledu
zbruskov in netopnih ostankov apnenca. Preiskani fosili so shranjeni v zbirki dr.
Bogdana Jurkovška, registrirani v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani pod
zaporednimi številkami 1150 (vsi primerki vrste P. rugosa), 1233 (M. kefersteini) in
1234 {Solenomorpha sp.).
SI. 4. Stratimetrijski stolpec golice karnijskih plasti v Rovtarskih Žibršah
Fig. 4. Stratimetric column of Carnian outcrop at Rovtarske Žibrše
200	Bogdan Jurkovšek
Carnian beds with pelecypods south of Rovte
Description of Locality
In Rovtarske Žibrše south of Rovte (fig. 1) during the excavation of foundations
for a house several layers with numerous petrified pelecypods were exposed (fig. 2).
The find was unusual for the rock and for the area in which fossils are common.
Certain layers of the poorly cemented lumachelle were packed with well preserved,
chaotically stacked pelecypod valves among which prevailed individuals of species
Pachycardia rugosa (fig. 3).
In the section only about eight metres of the limestone beds with interbedded
marly-calcareous and silty sheets are exposed (fig. 4). Beds dip southwards (190730°).
In the central part of the section along a smaller fault dipping 10°/50° the northern
flank is relatively lowered for a few decimetres.
The structure of limestone is biomicritic (mainly M-W), only rarely microsparite
is present. The energy index of examined limestone specimens is low (EI = 1-2). In
numerous samples detrital quartz and pyritic pigment occur. In thin sections of
limestone the most frequent among fossils are valves of juvenile and mature pelecy-
pods and snails. Almost all samples were found to contain ostracods. Foraminifers
are represented by rare poorly preserved representatives of the genus Agathammina.
In the upper metre and a half of the section start appearing between individual
layers of dark grey biomicritic limestone thinner or thicker layers and sheets of grey
carbonate siltstone, silty marl and silty claystone. These contain very abundant
pelecypod valves (lumachelle to poor lumachelle), among which the species Pachy-
cardia rugosa (pl. 1, fig. 1-6, 10-12, pl. 2, fig. 3-9) is predominant. The valves of
mature subjects are present mainly, while valves of juvenile individuals occur
solitarily. Species Myophoria kefersteini is rare and solitary in beds 12, 14, 16 and 18
(pi. 1, fig. 7-9, pi. 2, fig. 1, 2), and genus Solenomorpha occurs in beds 14 and 18.
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt	201
Literatura
Berce, B., Iskra, M., Novak, D. & Ciglar, K. 1960: Poročilo o geološkem kartiranju
na ozemlju Cerkno-Žiri-Idrija-Rovte. - Rokopis arhiva Geološkega zavoda Ljubljana, Ljub-
ljana.
Dolenec, T. & Jelen, B. 1988: Uporaba izotopskih analiz v študiju paleobiologije
karnijske školjčne favne na Lesnem brdu. - Geologija, 30, (1987), 219-230, Ljubljana.
Jelen, B. 1979: Školjke paraličnega prostora julske in tuvalske podstopnje, 1. Raziskave
fosilne mezozojske makrofavne Slovenije, arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Jelen, B. 1990: Karnijska školjčna favna na Lesnem brdu in njen paleobiološki pomen.
- Geologija, 31, 32, (1988/89), 11-127, Ljubljana.
Jurkovšek, B. & Jelen, B. 1990: Fosilne školjke iz karnijskih plasti pri Orlah. - Geolo-
gija, 31, 32, (1988/89), 129-132, Ljubljana.
Kossmat, F. 1898: Die Triasbildungen der Umgebung von Idria und Gereuth. - Verh. geol.
R.A., 3, 86-104, Wien.
Pleničar, M. 1970: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. - Tolmač za list Postojna.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Ramovš, A. 1978: Geologija. 197 pp. 155 tab.. Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo.
Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana.
202	Bogdan Jurkovšek
Tablai-Platel
1-6, 10-12 Pachycardia rugosa Каиет
1, 2 plast 12 B - layer 12 B
3-5 plast 12 D - layer 12 D
6 plast 14 - layer 14
10-12 plast 16 - layer 16
7-9 Myophoria kefersteini (Münster)
7-9 plast 16 - layer 16
Naravna velikost - Natural size
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt
203
204	Bogdan Jurkovšek
Tabla 2-Plate 2
1, 2 Myophoria kefersteini (Münster)
plast 18 A - layer 18 A
3-9 Pachycardia rugosa Hauer
9 lumakela - lumachelle
Naravna velikost - Natural size
Fotografije na tablah 1 in 2 posnel Bogdan Jurkovšek
Photographs on Plates 1 and 2 were taken by Bogdan Jurkovšek
Karnijske plasti s školjkami južno od Rovt
205
GEOLOGIJA 36, 207-210 (1993), Ljubljana 1994
UDK551.793:551.4:552.51(497.12)=863
Geološke posebnosti pleistocenskih zasipov na Gorenjskem
Geological peculiarities of the Pleistocene gravel
and conglomerate deposits in the Upper Carniola, NW Slovenia
Ljubo Žlebnik
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubjana, Slovenija
Kratka vsebina
Na Sorškem polju in v Nakelski dolini na Gorenjskem so v dveh velikih
gramoznicah pri odkopavanju proda odkrili stari relief kanjona, ki ga je Sava
vrezala v zadnji medledeni dobi do 40 m globoko v staropleistoeenski konglomerat
in ga nato v zadnji ledeni dobi zasula s prodom. Konglomeratne stene odkrite
fosilne kanjonske doline so povsem gladko zbrušene. V zadnji ledeni dobi je
namreč Sava prenašala iz čelnih moren pri Radovljici velike količine proda,
postopno zasipala kanjon in pri tem gladko zbrusila njegove stene.
S človeškim delovanjem je bil torej odkrit izjemen geološki fenomen, ki bi ga
veljalo primemo zaščititi kot naravno znamenitost.
Abstract
An old interglacial Sava river bed with cliff walls up to 40 m deep into the old
Pleistocene conglomerate deposist was exposed by excavation of two big gravel
pits in the Sora field and in the valley of Naklo in Upper Camiola. The canyon was
cut during the last interglacial period and again refilled with gravel in the last
glacial period. Conglomerate walls of the canyon were well polished by large
quantities of rapidly moving material originating from nearby situated terminal
moraines still partly preserved close to the present-day town of Radovljica.
This curious geological occurrence discovered by human activity deserves to
be protected as an interesting evidence of natural forces in the past.
Na Sorškem polju in v Nakelski dolini sta bili v novejšem času odprti dve veliki in
globoki gramoznici, iz katerih so doslej odkopali že velike količine proda za potrebe
gradbeništva. Pri odkopavanju proda so odkrili stari relief kanjona, ki ga je Sava
vrezala v pleistocenski konglomerat v zadnji medledeni dobi in ga nato v zadnji
ledeni dobi zasula ter prekrila s prodnim zasipom.
Na Sorškem polju je v gramoznici vidna konglomeratna stena nekdanjega ka-
njona na skrajnem vzhodnem robu jame. Po podatkih vrtin je bil nekdanji kanjon
globok do 40 m, nato pa ga je v zadnji ledeni dobi Sava do vrha zasula s prodnim
zasipom. Z njim je na tenko prekrila tudi večji del Sorškega polja (si. 1).
Z otoplitvijo na koncu zadnje poledenitve se je Sava začela na Sorškem polju
ponovno vrezavati v lastne prodne naplavine, jih delno odnesla in vrezala sedanjo
208
Ljubo Žlebnik
Sl. 1. Geološki presek preko gramoznice »Tehnika« na Sorškem polju
Legendo glej na sl. 2
Fig. 1. Geological section across the gravel pit »Tehnika« on the Sora field
For explanation see fig. 2
kanjonsko dolino v srednje- in staropleistocenski konglomerat. Po umiku ledenikov
iz Radovljiške kotline so namreč v najmlajšem pleistocenu nastala v kotanjah za
čelnimi morenami jezera, v katerih je Sava odlagala ves prineseni prod. Zato Sava ob
iztoku iz jezera ni več prenašala proda, ampak se je le vrezovala in pri tem odnašala
lastne naplavine po strugi od Radovljice navzdol (Žlebnik, 1990). Dolina je pove-
čini vrezana v pleistocenski konglomerat, zato so pobočja navpična in ponekod celo
previsna. Zaradi zelo heterogene sestave konglomerata, v katerem se menjavajo
dobro in slabše spri jete plasti, stene kanjonske doline niso gladke, ampak jih
prekinjajo številne police in vdolbine.
Stene fosilne kanjonske doline na Sorškem polju so nasprotno povsem gladko
zbrušene. V zadnji ledeni dobi je namreč Sava prenašala v poletnih mesecih iz čelnih
moren velike količine proda, postopno zasipavala kanjon in pri tem gladko zbrusila
relief, pokopan pod mlajšepleistocenskim prodnim zasipom.
Povsem enak pojav smo zasledili v Nakelski dolini v novi gramoznici ob Tržiški
Bistrici. V gramoznici je odkopan mlajšepleistocenski prodni zasip vse do roba
staropleistocenske konglomeratne terase Nakelske Dobrave in približno 30 m v glo-
bino. Debelina tega zasipa ni znana, ker so bile vrtine izvrtane največ 30 m globoko.
Vsekakor presega 30 m.
Prodni zasip Nakelske doline zapolnjuje nekdanjo kanjonsko dolino, ki jo je Sava
vrezala v zadnji medledeni dobi v staropleistocenski konglomerat. Vendar prodni
zasip ne prekriva celotne nekdanje kanjonske doline, kot na Sorškem polju. Površje
zasipa je namreč 20 m nižje do vrha konglomeratne terase Nakelske Dobrave, v ka-
tero je Sava vrezala svojo kanjonsko dolino (sl. 2).
Kot sem ugotovil že v članku leta 1971 (Žlebnik, 1971) in kot je potrdil Kuščer
v svojem članku leta 1991 (Kuščer, 1991), je Sava tekla v mlajšem pleistocenu po
Nakelski dolini in jo zasula s prodom. Sedanjo strugo je vrezala na območju med
Podnartom in Struževim povsem na novo šele v holocenu. Na to sklepamo po vsakršni
odsotnosti prodnih teras na tem območju.
S človekovim delovanjem je bil torej odkrit izjemen geološki fenomen, ki bi ga
veljalo primerno zaščititi kot naravno znamenitost.
Geološke posebnosti pleistocenskih zasipov na Gorenjskem
209
SI. 2. Geološki presek preko Udin Boršta in Nakelske Dobrave
Fig. 2. Geological section Udin Boršt-Nakelska Dobrava
210_Ljubo Žlebnik
Literatura
Kuščer, D. 1991: Kvartarni savski zasipi in neotektonika. - Geologija, 33, Ljubljana.
Žlebnik L. 1971: Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja. - Geologija 14,
Ljubljana.
Žlebnik, L. 1990: Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne
vode. - Geologija 33, Ljubljana.
GEOLOGIJA 36, 211-210 (1993), Ljubljana 1994
UDK 548.4:549.5 = 20
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals
Mirjan Žorž
LEK Ljubljana, Verovškova 57, 61107 Ljubljana, Slovenia
Abstract
The twisting of quartz crystals is conditioned by Dauphiné twinning. Each
twisted crystal shows morphological characteristics confirming this type of quartz
twinning.
A linear mathematical correlation based on morphological parameters mea-
sured on quartz crystals elongated and twisted along their polar [21.0] a-axis has
been deduced. It was demonstrated that the twisting angle is the function of the
twisting constant and some of the crystal dimensions. This constant has the same
v^ue —4° as the declination of the [21.0] edge of the crystal twisted around the
[21.0] a-axis which also corresponds to the surface distribution of the positive
charge observed with Dauphiné-twinned quartz crystal on cooling. A similar
quartz feature is the twisting of a quartz crystal around the e-axis. A proposed
theory describing the reasons for crystal twisting, development of different crystal
forms and types of twisted quartz crystals is thus based on the pyroelectrically
accelerated growth from slowly cooling and slightly supersaturated quartz-bear-
ing solutions.
Introduction
Quartz crystals elongated and twisted along the [2T.0] a-axis (der Gwindel in
German) are typical features of Alpine-type veins that are always associated with
quartz crystals of the Friedlaender type. They are considerably rare crystal forms
mostly found in the Swiss Alps and are not so frequent in the French, Italian and
Austrian Alps. Another regions where they have also been found is the Polar Ural
(Dodo and Puiva) in CIS and Corinto, Minas Geraes, Brazil.
Two new locations yielding twisted quartz crystals have been discovered in recent
years in Bosnia and Hercegovina (Busovača) and in Macedonia (Berovo). Over 300
twisted crystals from all the aforementioned locations are discussed in this study.
Their morphological parameters were measured (Figs, la and Id) and some typical
features, i. e. morphological hand, colour and form were noted as well. The predo-
minant colour is smoky. Colourless crystals are considerably rare. Of all the crystals
studied, 83.2% were from Switzerland, 8.7% from CIS, 3.6% from Macedonia, 3.0%
from France, 1.2 % from Austria and 0.3 % from Bosnia and Hercegovina. Of all the
mentioned crystals, 51.3% were left-handed.
212
Mirjan Žorž
Fig. 1. Ra-quartz crystal viewed down its polar [21.0] a-axis with its morphological
parameters (a), La-quartz (b) and schematically drawn prism faces of Ra-quartz (c) and
La-quartz (d)
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals	213
Quartz crystals twisted around c-axis are also typical features of Alpine-type
veins and are again associated with quartz crystals of the Friedlaender type. This
twisting is not as distinctive as it is in the case of gwindels.
Observations and measurements on twisted crystals
Since a particular crystal is attached to a matrix from which it grows and since its
termination twists - if the crystal is viewed down its [2T.0] a-axis - to the left with
left-handed, and to the right with right-handed crystals (Figs, la and lò), the
denotations La-quartz or Lc-quartz for left-handed and left-twisted crystals and Ra-
quartz or Rc-quartz for right-handed and right-twisted quartz crystals will be used
further in the text.
Measurements have shown that there is a correlation between twisting angle фа,
prism mh height h and prism md diameter d (Figs, la and Id).
The eouation is:
(1)
where k is the twisting constant.
The linear regression line was calculated from the measured morphological
parameters. The final expression is:
(2)
with a correlation coefficient 0.980. The uncertainty of the /c-value derived from
the possible errors of the morphological measurements is about 23%. It can be seen
from equation (1) that the twisting angle фа is larger with thinner and higher La- and
Ra-quartz. Fig. 2 a shows the dependence of the twisting angle фа from h/d quotient.
The limit:
(3)
shows that twisted crystals whose prism mh height h approaches md diameter
d would show only a declination of the [2T.0] edge. The declination angle Qa of this
edge between md prisms away from the direction of the c-axis is ~4° and can be
observed with La- and Ra-quartz crystals and especially with crystals where the
trapezohedron Xh faces are not developed (Figs, la - Id). This edge is declined to the
left with La- and to the right with Ra-quartz. The [2Î.0] edge however does not show
this declination (Figs. Ic and Id).
Discussion
Frondel (1978) calculated the twisting period (180° turn) from angle б (Fig. la)
of a particular crystal and obtained values between 20 and 600 cm, and twisting
degrees between 0.05 and 0.85 °mm-i. Rykart (1989) measured angle б, obtaining
twisting degrees between 0.02 and 0.5 °mm-i. It can be seen from equation (1) and
214
Mirjan Žorž
Fig. 2a. Data and evaluated linear regression line of measured La- and Ra-quartz crystals
from Fig. 2b that twisting degree фа/h is the function of the prism md diameter d. The
twisting degree decreases with increasing d. Diameters under 3 and over 25 mm were
not observed with the crystals measured in this study. The distribution of d is shown
in Fig. 2b. A complete 180° turn would be achieved with a crystal whose height
h would be approximately 45 times larger than its diameter d (2). This is not very
likely to occur. As the crystal grows it becomes both higher and thicker, which causes
a simultaneous decrease in twisting angle фа. That is why the twisting period is not
a suitable parameter for the description of the crystal twisting rate. More illustrative
is the twisting degree quotient фа/h.
La- and Ra-quartz from all the mentioned locations have given the same values
for the twisting constant k. This means that twisting is controlled by a mechanism
that cannot be ascribed to structural dislocations and temperature only. It is most
probable that the pyroelectrical phaenomenon also contributes to the formation of
twisted quartz crystals. Linck (1923) and Lang (1974) described quartz's pyroelec-
trical properties and showed some illustrations based on Kundt's dust method for
determining the charge distribution on a crystal by use of red lead oxide and sulphur.
In pictures shown it can be seen that the charge distribution on a Dauphiné-twinned
quartz-crystal is such that the lines of charge are declined by ~4° away from the
prism edges and the c-axis direction. Frondel (1978) showed that the edge [2T.0] of
La- and Ra-quartz crystals acquires a positive charge on cooling. Observations on the
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals
215
Fig. 2b. Twisting degree (çjh. of the La- and Ra-quartz in the dependence of
the nid prism diameter d. Standard deviations are given for points of at
least five measured crystals. Solid line represents theoretical twisting
degree calculated with fc = 3.98°. Distribution of measured nid prism diame-
ters is shown on the abscissa. In this case each 0.2 digit represents twenty
crystals
La- and Ra-quartz crystals have show^n that all of them show morphological charac-
teristics typical of Dauphiné twinning, i.e. trapezohedrons or bipyramids in twinning
positions and/or an etching pattern on crystal faces confirming this twinning. It can
be concluded that the growth of a quartz crystal in the [2T.0] a-axis direction in the
Alpine-type vein milieu under the conditions of only slightly supersaturated, slowly
cooling solutions is accelerated by this effect. The termination of growing La- or Ra-
quartz serves as a positive anode attracting [Si04]^- ions from the vein solution. Since
the leading, positively charged [2T.0] edge is declined by ~4° at any time, a crystal
grows most quickly in the direction of polar [2T.0] a-axis, simultaneously turning
around it with constant degree. The crystallization rate is thus higher in comparison
216
Mirjan Žorž
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals
217
218
Mirjan Žorž
Fig. 3. Ra-quartz (18 x 20 mm) of young closed type with elv ratio of 0.7 from
Piz Gendusas in Switzerland (a), slightly opened La-quartz (30 x 32 mm)
with e/u ratio of 0.6 from unknown Swiss locality (b), open La-quartz
(47 X 47mm) with elv ratio of 0.2 from Piz Gendusas (c), closing Ra-quartz
(88 X 78mm) with elv ratio of 0.1 from Mont Blanc in France (d) and old
closed Ra-quartz (59 x 34mm) with elv ratio of 0.4 from Berovo in
Macedonia (e)
to one controlled only by diffusion of [SÍ04]''- ions from the solution towards the
crystal surfaces under the same conditions. A tabular crystal elongated along the
[2T.0] a-axis with an extremely developed mh faces is formed (Figs. Ic, Id and 3a-3e).
A prerequisite is the orientation of the seeding Dauphiné-twinned quartz crystal
whose [2T.0] edge must be attached in parallel and whose [2T.0] a-axis must be
perpendicular to the matrix. The higher growth rate in the [2T.0] a-axis direction (Va)
explains the unusually well-developed trapezohedrons Xh and rarely well developed,
Dauphiné twinning showing bipyramid Sd faces (Figs, la and lb). The reason is the
rate of trapezohedron Xh growth which, in this case, is lower in comparison with that
of md, Sd and Xd. The Sd faces are frequently present and are, in fact, as narrow as an
edge. The declination of the [2T.0] edge is visually pronounced in the presence of the
Sd faces (Figs, la and le). Trapezohedron Xd faces with La- and Ra-quartz are only
exceptionally developed.
The growth of a particular La- or Ra-quartz crystal can be divided into several
phases. In the first phase the crystal grows from the matrix along its [2T.0] a-axis and
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals	219
is twisted in a particular direction. The crystal growth rate along [2T.0] a-axis (Vg) is
higher in comparison with growth rate along its c-axis (Vc), i.e. Va» ^с- Crystals in
this phase are tabular with well-developed Xh faces. Neither reentrant angles nor
typical sutures on twisted and smoothly developed faces occur. These crystals tend to
be relatively small. This is a young closed type. The quotient of the [2T.0] edge length
e and crystal length v in the c-axis direction - e/v ratio - is up to 0.9 (Figs, la and 3a).
In the next growth ph'ase (Va> Vc) reentrant angles and some sutures appear on the
crystal, otherwise the crystal faces are smooth. The e/v ratio decreases to lower
values (Fig. 3Ò). Further growth (Va~^c) causes deepening of the reentrant angles
and sutures, making it look as if the crystal were resolved to many »subindividuals«.
The e/v ratio decreases to 0.1. This is an open type (Fig. 3c). During the next phase
(Va<Vc) the reentrant angles tend to disappear again. A crystal thus formed has
again only slightly resolved »subindividuals« with a still low e/v ratio (Fig. 3d).
Further growth (Va« ^с) results in the formation of an old closed type with smooth
faces, less developed or undeveloped Xh trapezohedrons and again a higher e/v
ratio (Fig. 3e).
The e/v ratio is characteristic of degree of the development of the particular La-
or Ra-quartz. There are no sharp limits between the types mentioned, especially
between those of the open type whereas the young and old closed type are easily
distinguished from the others. The crystals of the old closed type are less twisted and
have a tendency of fc-value decrease. The reason is the growth which is not controlled
by the pyroelectrical effect. This causes healing of the reentrant angles, increase in
the md diameter and decrease in the twisting angle фц. This is especially the case with
crystals that had been tectonically detached from the matrix and continued their
growth in a different position. Such crystals with /c-values between 1.6 and 3.0 (Fig.
3e) represent 7.5% of all the studied La- and Ra-quartz crystals. It is worth
mentioning and stressing that each La- or Ra-quartz represents only one crystal
regardless of degree of its development. It can be concluded that the occurrence of
»subindividuals« with typical reentrant angles and sutures results from the struc-
tural defects caused during crystal growth in the c-axis direction. At the last stage of
growth all reentrant angles can be rehealed, which results in an almost normal quartz
crystal with slightly curved faces. The smallest angle фа observed was 5° and the most
twisted quartz had 77°. The La- and Ra-quartz found are of all aforementioned types
with heights h rarely exceeding 10 cm.
Frondel (1978), Vollenweider (1986) and Vital (1972) described quartz
crystals twisted around their c-axis. The twisting sense considered in this study with
Lc- and Rc-quartz is the same as the one described for La- and Ra-quartz (Figs. 4a-
4d). If the same mechanism is taken into account then Qc=Qa = k and the twisting angle
Фс can be expressed with the following mathematical equation:
(4)
Parameter I is the height of prism m and d its diameter (Figs. 4a and 4d).
Measurements of the twisting angle with crystals twisted around their c-axis were
made by Vollenweider (1986). He pointed out that twisting around the c-axis is
a common feature of Alpine quartz crystals of the Friedlaender type. The twisting
constant k calculated from his measurements is about 0.7°. Considerably twisted
quartz crystals of this type are rare. One of the most twisted quartz crystal of this
type (Richards, P. personal communication) has a twisting constant of about 2 The
220
Mirjan Žorž
Fig. 4. Lc-quartz viewed down its c-axis with its morphologi-
cal parameters (a), Rc-quartz (b) and schematically drawn
prism faces of Lc- (e) and Rc-quartz (d)
reason for the lower /c-values is a higher growth rate in the direction of the c-axis
(Vc»^a) which caused the formation of an old closed type crystal. Lc- or Rc-quartz
of the open type is resolved into a number of »subindividuals« around the c-axis.
Crystals of this type are composed of many small crystals sprouting around the
principal crystal. Their c-axes are parallel. Since Vc»^a the sprouting »subin-
dividuals« are relatively quickly rehealed into one crystal. The pyroelectrical growth
effect is thus manifested in the slightly curved and sutured crystal faces. That is how
the macromosaic structure manifested in the striae and structural misfit converging
to the center of the crystal of Friedlaender type quartz crystals can be explained.
Pyroelectrically caused twisting of quartz crystals
221
Acknowledgments
I wish to thank L. Golič for his thorough revision of the manuscript. I thank G.
Niedermayr from Naturhistorisches Museum Wien, B. Moser and W. Posti from
Steiermarkisches Landesmuseum (Joanneum) Graz, H. M. Hamm from Mi-
neralogisch-Petrologisches Institut und Museum der Universität Bonn in Poppels-
dorfer Schloss, R. Hollerbach from Mineralogisches Museum der Universität zu Köln,
C. J. Stanley from the British Museum (Natural History) London, B. Hofmann and P.
Vollenweider from Naturhistorisches Museum Bern, R. Rykart from Natur-Museum
Luzern and J. Arnoth from Naturhistorisches Museum Basel for their support for
222	Mirjan Žorž
this study and access to their collections. I am also grateful to R.P. Richards, Oberlin,
Ohio for the information provided, G. Kobler, Ljubljana, M. Zlokarnik, Leverkusen
and all those who assisted me with my evaluations on the Gwindel crystals from their
collections.
References
Frondel, C., 1978: Characters of Quartz Fibers - American Mineralogist, Vol. 63, 17-27,
Ann Arbor.
Rykart, R., 1989: Quarz Monographie, 414 p. Ott Verlag, Thun.
Vollenweider, P., 1986: Eine überraschende Entdeckung an Quarzkristallen vom
Bächistock UR - Schweizer Strahler, No. 7, 311-322, Thun.
Linck, G., 1923: Grundriss der Kristalographie, 292 p. Jena Verlag von G. Fischer, Jena.
Lang, S. B., 1974: Sourcebook of Pyroelectricity, 250 p. Gordon and Breach Science
Publishing, New York.
Vital, A., 1972: Seltsame Quarze aus Minas Geraes, Brasilien - Schweizer Strahler, No. 2,
389-395, Thun.
GEOLOGIJA 36, 223-210 (1993), Ljubljana 1994
UDK 550.4+550.378(497.12) (084.3)=863
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto naravne
radioaktivnosti Slovenije
Results of radiometric and geochemical measurement for the natural
radioactivity map of Slovenia
Mišo Andjelov
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Leta 1990 smo pričeli uresničevati program meritev gama sevanja v mreži
5 X 5 km. Meritve so bile opravljene s štirikanalnim prenosnim spektrometrom
Scintrex GAD-6. Na vsaki izmed 816 lokacij smo opravili pet meritev spektra
gama. Razen tega so bili za laboratorijske analize vzeti tudi vzorci zemlje iz
zgornjih 10 cm tal. Uran v vzorcih tal je bil analiziran z metodo nevtronske
aktivizacije (DNC), drugih 35 elementov: Ag, Al, As, Au, Ba, Be, Bi, Ca, Cd, Co, Cr,
Cu, Fe, K, La, Mg, Mn, Mo, Na, Nb, Ni, P, Pb, Sb, Se, Sn, Sr, Th, Ti, U, V. W, Y, Zn
in Zr pa so analizirali z metodo plazemske emisijske spektrometrije (ICP). Teren-
ske meritve sevanja gama so bile presno vane v koncentracije kalija, urana in torija
v tleh. Te meritve kažejo dobro povezavo z laboratorijskimi meritvami. Glede na
relativno veliko razdaljo med lokacijami meritev, izdelane karte dobro nakazujejo
glavne geološke enote. Uporabljena metodologija je dokazala, da bi jo lahko
uspešno uporabili za monitoring okolja, geološko kartiranje in raziskave mineral-
nih surovin.
Rezultat naloge je prva karta naravne radioaktivnosti tal v Sloveniji.
Abstract
In 1990, a program was initiated to cover Slovenia with portable gamma-ray
spectrometer measurements on a 5 x 5 km grid. The measurements were performed
with a four channel Scintrex GAD-6 spectrometer. Five gamma-ray measure-
ments were taken at each of 816 locations. Samples of the upper 10 cm of soil
profile were collected for laboratory analysis. Uranium in samples was determi-
ned by delayed neutron method (DNC). Other 35 elements: Ag, Al, As, Au, Ba, Be,
Bi, Ca, Co, Cr, Cu, Fe, K, La, Mg, Mn, Mo, Na, Nb, Ni, P, Pb, Sb, Se, Sn, Sr, Th, Ti,
U, V, W, Y, Zn and Zr were analyzed by plasma-coupled emission spectrometry
(ICP). The field gamma-ray measurements were converted to ground concentrati-
ons of potassium, uranium and thorium. These show good correlation with the
laboratory analyses of soil samples. Regardless of the wide spaced sampling, the
produced maps show relatively good correlation with main geological units. They
demonstrated that the methodology can be successfully implemented for environ-
mental monitoring, geological mapping and mineral exploration. The product of
this project is the frist natural background radioactivity map of Slovenia covering
the entire country.
224				Mišo Andjelov
Uvod
Naravno radioaktivno okolje je glavni vir radioaktivnega sevanja, ki mu je
izpostavljen človek. Odvisno je od kamninske sestave, vrste in debeline preperine in
njene prepustnosti. Poleg geološke zgradbe je sevanje odvisno tudi od nadmorske
višine in od vpliva delovanja človeka na okolje. Radioaktivno sevanje sestavljajo
notranji in zunanji viri. Glavna notranja vira sta •^''K in 222Rn, ki se lahko kopičita
v človeškem organizmu. Zunanji viri sevanja so kozmično in zemeljsko sevanje;
slednje nastane pri radioaktivnem razpadu ''"K, ^зви in гзг-р}^ y zemeljski skorji.
Z meritvami naravne radioaktivnosti slovenskega ozemlja so začeli po odkritju
radioaktivnosti skonca plasti v idrijskem rudniku živega srebra leta 1947. Radioak-
tivnost so v preteklosti raziskovali z različnimi inštrumenti le na posameznih območ-
jih Slovenije. Dosedanje meritve radioaktivnosti so vključevale v glavnem regionalne
prospekeije uranskih anomalij ob uporabi letalskih in avtomobilskih tehnik, razi-
skave potencialnih uranovih nahajališč, raziskave v premogovnikih, opazovanje
okolice jedrskih objektov, večletno opazovanje kontaminacije zemlje po nesreči
v Černobilu in geotermalne študije.
Leta 1969 je bila petina slovenskega ozemlja pokrita z regionalno letalsko spek-
trometrijo gama. Sprememba kart izolinij v digitalno obliko je bila le delno uspešna
zradi težav pri niveliranju podatkov med letalskimi profili in zaradi omejenega
števila izorad na kartah. V prejših desetletjih so bili deli Slovenije gama spektrome-
trično merjeni le na določenih kamninah pri uranskih raziskavah.
Doslej zbrani podatki nam niso dali regionalnega pregleda nad naravno radioak-
tivnostjo v Sloveniji. Zato smo se odločili za meritve v pravilni mreži, s katero bi
lahko enakomero prekrili celotno ozemlje in tako zajeli vse geološke enote, ki se
razlikujejo po starosti, nastanku, litologiji, vrsti tal itd. (Andjelov et al., 1992).
Metodologija
Mreža meritev in vzorčenje
Na podlagi rezultatov geokemičnih raziskav v Istri (Pire, 1989), ki so vključevale
analizo variabilnosti v različnih geoloških medijih, smo za zagotovitev sistematičnih
meritev uporabili naključno vzorčno mrežo s celicami 5x5 km in v manjšem območju
s celicami 1x1 km. Možno variabilnost na vzorčnih mestih smo zajeli s 5 meritvami
v krogu 20 m. Skupaj je bilo v štirih letih izmerjenih 819 lokacij v mreži 5x5 km in 226
lokacij v mreži 1x1 km.
Merilna tehnika radioaktivnih prvin
Radiometrične meritve smo opravili s 4-kanalnim spektrometrom in s 348 cm^
velikim detektorjem s kristalom natrijevega jodida. Inštrument smo kalibrirali na
kalibracijskih padih Geološkega zavoda Avstrije.
Kalij je bil merjen neposredno v energijskem območju, 1,46 MeV sevanja gama, ki
ga emitira ^"K. Uran in torij sta bila merjena posredno preko sevanja gama potomcev
v njuni razpadni verigi. Uran je bil izmerjen preko povprečja sevanja gama pri
približno 1,76 MeV, ki ga emitira ^i^Bi in torij preko povprečja sevanja gama pri 2,61
MeV, ki ga emitira zos-ji. Energijska okna, ki so bila uporabljena, so:
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	225
kalij	4ПК 1,38-1,56 MeV
uran	214BÍ 1,66-1,90 MeV
torij	208T1 2,44-2,77 MeV
Časovni interval meritve na tleh je bil 5-krat po 100 sekund.
Viri radioaktivnosti ozadja, ki motijo meritev, so radioaktivnost opreme, koz-
mično sevanje in radioaktivnost v zraku, ki se pojavlja zaradi potomcev plina radona
iz uranove razpadne verige. Meritve ozadja smo opravili na Blejskem jezeru.
Analitski metodi kemičnih analiz tal
Vzorec za geokemično preiskavo je bil odvzet na posamezni lokaciji v krogu 10
metrov proti N, E, S in W okrog centralne točke. Vzorčevali smo zgornjih 10 cm
talnega profila. Povprečna teža vzorca je bila od 1.5 do 2 kg.
Geokemične preiskave vzorcev smo opravili na vzorcih, ki smo jih posušili na
zraku. Vzorce smo pred sušenjem in po sušenju stehtali, da smo določili vsebnost
vlage v njih. Le-ta je bila povprečno 22-odstotna. Vzorci so bili presejani na sitih z 2-
milimetrskimi režami in nato zmleti v vibracijskem mlinu do debeline 0.063 mm.
Vzorci so bili analizirani na uran z metodo nevtronske aktivacije (DNC), na
drugih 35 elementih (Ag, Al, As, Au, Ba, Be, Bi, Ca, Cd, Co, Cr, Cu, Fe, K, La, Mg, Mn,
Mo, Na, Nb, Ni, P, Pb, Sb, Se, Sn, Sr, Th, Ti, U, V, W, Y, Zn in Zr) pa po totalnem
kislinskem razklopu z metodo plazemske emisijske spektrometrije (ICP).
Primerjava rezultatov vseh uporabljenih merilnih tehnik in analitskih metod je
pokazala, da je korelacija med terenskimi meritvami in določitvami v laboratoriju za
kalij določena z ICP +0,75, uran z DNC +10,66 in za torij slaba, ker smo uporabili
premalo občutljivo laboratorijsko metodo.
Rezultati raziskav
Vsebnosti radioaktivnih prvin kalija, urana in torija v tleh Slovenije
Vsebnosti kalija v tleh Slovenije so v območju od 0,05 do 4,63%, povprečno
1,23%, razmerje povprečja kalija s clarkom znaša 0,9 (tabela 1). Najvišje vsebnosti
kalija smo namerili na idrijsko-škofjeloškem ozemlju, ki ga pretežno gradijo kla-
stične plasti, v vzhodnem delu Posavskega hribovja, ki sestoji iz podobnih kamnin, in
na Pohorju, kjer nastopajo v glavnem magmatske in metamorfne kamnine. Višje
vsebnosti kalija so izražene v Panonskem bazenu, kjer so višinski predeli zgrajeni
pretežno iz klastičnih sedimentov, v nižinskih predelih pa so široke doline zapolnjene
z rečnimi naplavinami. Na vseh teh območjih nastopajo bogata tla, ki omogočajo gost
vegetacijski pokrov, medtem ko so vsebnosti kalija precej nižje na območju Dinari-
dov in Julijskih Alp, ki so zgrajene predvsem iz karbonatnih kamnin in imajo reven
preperinski pokrov (sliki 1 in 2).
Uran v tleh Slovenije nastopa v območju od 0,11 do 16,79 \iglg, povprečno 3,3 џglg,
razmerje povprečja urana s clarkom znaša 3,3 (tabela 1). Povišane vsebnosti urana
v tleh prevladujejo na Idrijsko-škofjeloškem ozemlju, ki je bogato s pojavi uranove
mineralizacije, in v Dinaridih na območjih karbonatnih kamnin, za katere je značilen
kraški relief. Višje vsebnosti urana v tleh so še na Pohorju. Najnižje vrednosti pa smo
226				Mišo Andjelov
Sl. 1. Gama spektrometrične meritve kalija (%) v Sloveniji
Fig. 1. Gamma speetrometric measurements of potassium (%) in Slovenia
Ke.uUat, ra—
227
228
			Mišo Andjelov
Tabela 1. Določitve kemičnih prvin v tleh Slovenije v primerjavi z vrednostmi elarka
Table 1. Determination of chemical elements in soil samples in comparison with Clarke values
Glavne prvine v % in sledne v ^ig/g so bile določene z metodo ICP,* določitve z gama
spektrometričnimi meritvami, + določitve z metodo DNC, D1 - občutljivost metode za prvih 595
vzorcev, D2 - obcuüjivost metode za poznejših 224 vzorcev, N - število meritev, min-max
- razpon vrednosti, X - aritmetična sredina. Clarki po Vinogradovu - tla in litosfera (cf. Rosier
& Lange, 1972) in za sedimente po Judoviču et al. (1985)
Principal elements in weight % and trace elements in ^g/g were determined by ICP, elements
marked with asterisk (*) by gamma spectrometry, (+) by DNC. D1 - detection limit for first 595
samples, D2 - for later 224 samples. N - number of determinations, min-max - range,
H - arithmetic mean. Clarkes after Vinogradov (in Rosier & Lange, 1972) for soils and
lithosphere, and after Judovič et al. (1985) for sedimentary rocks
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	229
izmerili na območju Julijskih Alp, kjer je relief prav tako podvržen kraški eroziji,
toda največji deli tega ozemlja so skoraj brez preperinskega pokrova (sliki 3 in 4.)
Pojavljanje torija v tleh Slovenije je v območju od 0,31 do 21,86 ng/g, povprečno
8,47 ng/g, razmerje povprečja torija s clarkom znaša 1,4 (tabela 1). Torija je največ
v tleh predvsem v severovzhodnem delu Dinaridov, na Idrijsko-škofjeloškem ozemlju
in na Pohorju. Najnižje vsebnosti smo ugotovili na ozemlju Dinaridov, kjer so večje
površine flišnih sedimentov, in na skoraj brezpreperinskem območju Julijskih Alp
(sliki 5 in 6) (Andjelov, 1993).
Ekspozicijske doze radioaktivnih prvin
Kalij, uran in torij so viri naravne radioaktivnosti. Njihove vplive lahko izrazimo
z ekspozicijsko ali absorpcijsko dozo v zraku. Ekspozicijsko dozo podajamo v mikro
röntgenih na uro (piR/h), absorpcijsko dozo pa v nanograyih na uro (nGy/h). Faktorji
za spremembo koncentracij naravnih radioelementov kalija, urana in torija v ekspo-
zicijsko ali absorpcijsko dozo v zraku so skoraj identični tako za kamnine kot za tla
in so podani v tabeli 2 (IAEA, 1990).
Za tovrstno raziskavo so pomembne geografske značilnosti - predvsem relief,
vegetacija in klima, geološke pa litologija in tektonska zgradba. Pri določanju
naravnih enot za potrebe izrabe prostora smo uporabili topografske, geološke,
pedološke, gozdarske in klimatske karte ter satelitske posnetke. Naravne enote so
bile določene po Poljaku (1987) na podlagi geografsko-geoloških značilnosti, ki se
razlikujejo od razdelitev drugih avtorjev (slika 7). Povprečja ekspozicijskih doz in
standardni odkloni za posamezne naravne enote glej v tabeli 3 in na sliki 8.
Primerjava rezultatov z absorpcijskimi dozami drugje v Evropi in v svetu (slika 9)
nam pokaže, da je sevanje gama v Sloveniji blizu svetovnega povprečja, ki znaša 45
nGy/h (Gr a sty, 1984). Seveda je potrebno pri izračunu absorpcijske doze upošte-
vati tudi klimatske dejavnike, predvsem sezonsko nihanje vlage v zemlji. Z vzorci, ki
smo jih vzeli za primerjalne analize, smo ocenili povprečno vlago v zemlji na 22%.
Povprečja kemičnih prvin v tleh Slovenije
Rezultati 819 kemičnih analiz vzorcev tal v mreži 5 x 5 km v Sloveniji omogočajo
oceno povprečij 28 kemičnih prvin; prikazana je v tabeli 1. Približno enaka (±25%)
vrednosti elarka tal so v tabeli 1 povprečja osmih prvin - Al, Fe, Na, K, K*, Ti, P, Mn
in V. Nekaj večja (do 100 %) so povprečja šestih prvin - Ca, As, Cu, Ni, Sr, Th in Th*
in mnogo večja (nad 100%) povprečja prvin Mg, Cd, Co, Pb, U, U* in Zn. Nižja so
povprečja treh prvin - Ba, Cr in Zr. O clarku za Be, La, Nb, Sc in Y v tleh nimamo
podatkov. Prvine, pomembne za oceno stanja v okolju predstavljamo na slikah 10-16.
Splošno lahko rečemo, da so povprečja prvin v tleh Slovenije v razmerju s svetov-
nimi povprečji v tleh, višja. Prve ugotovitve o porazdelitvi kemičnih prvin predstav-
ljajo izziv nadaljnjim geokemičnim raziskavam tal Slovenije.
230				Mišo Andjelov
SI. 3. Gama spektrometrične meritve ekvivalentov urana (ng/g) v Sloveniji
Fig. 3. Gamma spectrometrie measurements of equivalent uranium (|xg/g) in Slovenia
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	233

SI 4 Kemične meritve urana (jig/g) v tleh Slovemje
Fig. 4. Distribution of DNC determined uranium (,g/g) in soils of Slovenia
232				Mišo Andjelov
Sl. 5. Gama spektrometrične meritve ekvivalentov torija (i^g/g) v Sloveniji
Fig. 5. Gamma spectrometric measurements of equivalent thorium (ng/g) in Slovenia
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...
233
CÖ
g
>
Ф
Ч-1
a; O
^
d) o
> «i
co
ciò I
ì ë
■F
u	O)
2	Ö
^	B
> u
ti
^ S
s ^
tí Ö
•rt ЧН
s o
¡^ O
CD
M
Q
CD
t¿
£
234
			Mišo Andjelov
Tabela 2. Izračunani faktorji za spremembo koncentracij radioaktivnih
elementov v neskončni homogeni ravnini v absorpcijsko dozo in ekspo-
zicijsko dozo meter nad tlemi (IAEA, 1990)
* Faktorji po Grastyu (1984)
Table 2. Calculated factors for converting radioelement concentrations
of an infinite homogeneous plane into absorbed dose rate in air or
exposure rate at an altitude of 1 m above the soil plane
* Factors according to Grasty (1984)
Tabela 3. Aritmetična sredina in standardni odklon ekspozicijskih doz za posamezno naravno
enoto v Sloveniji (brez upoštevanja vlažnosti tal)
Table 3. Mean and standard deviation of the outdoor exposure rate (uncorrected for soil
moisture)
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	235
fe S ец
o
■>PQîo
■C	o
■^Q?	a
0	I	o
^ £0
g C
' co ^ œ
S I cj-ü
p ° П I «
P ^ OJ 'C tí c3
^ ^ .s « ^
(S « -ë» L 2 д
0	"tí ris - I I
a. o; 2 Q o 1,
"ZT ^ 7 дГ
o I д и
1	1
! I fl'l
Ss I I -
.tí - ^ -s Ô
tí co -Q г?
> ii ü - 2 Ž
S tí
4-1 <U 5 (U I
iS O -^.sm ^
« a "S-Q I
^ e
t- OJ СЛ	^
55 H I S ë §>
- <2 fi
Li
. « CO
' tí CO
ЈЧ W) Ф Д
iT^Q-ö
3 o co' «
tïal
1	co I
-pq ^^
< I Q
236
			Mišo Andjelov
Sl. 8. Povprečna ekspozicijska doza za posamezno naravno enoto v Sloveniji
(geografsko-geološke enote po Poljaku, 1987)
Fig. 8. The mean radiation exposure rate for each natural unit of Slovenia (geograp-
hical-geological subdivision after Poljak, 1987)
Sl. 9. Izračunana absorpcijska doza za Slovenijo - primer-
jalno z drugimi državami (po UNSCER, 1982)
Fig. 9. Outdoor absorbed dose for some countries (after UNS-
CER, 1982)
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	237
Sl. 10. Kemične meritve mangana (|ig/g) v tleh Slovenije
Fig. 10. Distribution of ICP determined manganese (ng/g) in soils of Slovenia
^^^____Mišo Andjelov
ПЈ
s
>
СД
•a °
s i2
è o
^ U5
^ Д
^ C
CO ТЗ
N OJ
^ C
01 'S
>N g
01 01
^ Ш
•C -a
C ^
C U
(U
C
>ü o
11
«	3
,-i
«5	Q
t-H
C¿
fe
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	239
Sl. 12. Kemične meritve kobalta (|ig/g) v tleh Slovenije
Fig. 12. Distribution of ICP determined cobalt (^lg/g) in soils of Slovenia
240
Mišo Andjelov
SI. 13. Kemične meritve niklja (tig/g) v tleh Slovenije
Fig. 13. Distribution of ICP determined nickel (^g/g) in soils of Slovenia
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...	241
Sl. 14. Kemične meritve cinka {џglg) v tleh Slovenije
Fig. 14. Distribution of ICP determined zinc (|xg/g) in soils of Slovenia
242
Mišo Andjelov
SI. 15. Kemične meritve svinca (^g/g) v tleh Slovenije
Fig. 15. Distribution of ICP determined lead (^g/g) in soils of Slovenia
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...
243
cc
"S
Ш
>
w
ЧН
Q) O
"s Д
> 1
w .S
-g ад
вд
> ¿
'—v Јн
bJO Ф
11
2 í
ЛЈ OJ
CO ö
11
-M
S
O)	ТЗ
s	PL,
QJ	U
fi	i-"
>0	ЧН
S °
M I
s I
»-I
co ^
Q
«5
bb
£
244
			Mišo Andjelov
Sl. 17. Karta naravne radioaktivnosti Slovenije
Rezultati radiometričnih in geokemičnih meritev za karto...
245
Fig. 17. Natural radioactivity map of Slovenia
246				Mišo Andjelov
Sklepi
Rezultat triletnih raziskav na področju radiometri j e je prva karta naravne radio-
aktivnosti tal v Sloveniji (slika 17). Le-ta predstavlja podlago za preučevanje možnih
sevalnih obremenitev, ki bi lahko nastale kot posledica radioaktivnega onesnaženja.
Predstavlja pa tudi prispevek slovenskih raziskovalcev k izdelavi radiometrično-
geokemične karte sveta v okviru skupnega projekta IAEA in UNESCO.
Skupna ekspozicijska doza kalija, urana in torija za vso Slovenijo je povprečno
6,54 ±2,32 nR/h brez upoštevanja stopnje vlažnosti tal (povpr. 22 %). Od skupne
ekspozicijske doze 6,54 ¡xR/h odpade 28% na kalij, 32% pripada uranu in 40%
toriju. Prispevek kalija je nižji, kot je svetovno povprečje za zemeljsko skorjo, kar je
verjetno posledica litološke sestave kamnin, saj več kot polovico Slovenije prekrivajo
karbonatne kamnine, za katere je značilna nižja vsebnost kalija. Vsebnosti urana in
torija pa so tudi zaradi sestave kamnin višje.
Ne glede na relativno velike razdalje med lokacijami meritev, karte dobro naka-
zujejo glavne geološke enote in glavne smeri razporeditve radioaktivnih elementov
kalija, urana in torija v geoloških strukturah. Uporabljena metodologija je dokazala,
da bi bila lahko uspešno uporabljena pri monitoringu okolja, geološkem kartiranju in
raziskavah mineralnih surovin.
Zahvala
Delo je rezultat naloge Karta naravne radioaktivnosti Slovenije, ki jo je financi-
ralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo republike Slovenije z vsestransko podporo
Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko. Pomoč v opremi in štipendijah je
prispevala Atomska agencija z Dunaja, predvsem po zaslugi M. Tauchida in M.
Pečnika. Nalogo je začel J. Tomšič. Meritve in vzorčevanje na terenu je izvajal Z.
Klaić ob pomoči sodelavcev z oddelka za ekonomsko geologijo. Spektrometrične
določitve vsebnosti radioaktivnih elementov v tleh opravlja D. Brajnik z Inštituta J.
Stefan. Pri transformaciji radiometričnih terenskih meritev, kalibraciji inštrumenta
in radiometrični kartografiji so sodelovali raziskovalci Kanadskega geološkega za-
voda, predvsem R. L. Grasty. Za prikaz regionalne porazdelitve radionuklidov na
naravne enote sem uporabil razdelitev naravnih enot po Poljaku. Recenzijo dela je
opravil S. Pire. Vsem se za sodelovanje in pomoč iskreno zahvaljujem.
Results of radiometric and geochemical measurement for the natural
radioactivity map of Slovenia
In 1969, a fifth of Slovenia's territory was covered by airborne gamma-ray
spectrometry. However, only contour maps for these airborne data are available.
Attempts to convert the contour data to a digital data base were only partially
successful because of level problems between flight lines and the limited number of
contour intervals on the maps. Parts of Slovenia have also been covered by gamma-
ray spectrometry on particular rock units favourable for uranium exploration.
In 1990, a program was initiated to cover Slovenia with portable gamma-ray
spectrometer measurements on a 5 x 5 km grid. The measurements were performed
Results of radiometric and geochemical measurement for the natural...	247
with a four channel Scintrex GAD-6 spectrometer. Five gamma-ray measurements
were taken at each of 816 locations. Samples of the upper 10 cm of soil profile were
collected for laboratory analysis. Uranium in samples was determined by delayed
neutron activation method (DNC). Other 35 elements: Ag, Al, As, Au, Ba, Be, Bi, Ca,
Co, Cr, Cu, Fe, K, La, Mg, Mn, Mo, Na, Nb, Ni, P, Pb, Sb, Se, Sn, Sr, Th, Ti, U, V, W, Y,
Zn and Zr were analyzed by plasma emission spectrometry (ICP). For production of
representative maps of radio-elements the spectrometer was calibrated on concrete
pads in Vienna, Austria. The field gamma-ray measurements were converted to
ground concentrations of potassium, uranium and thorium.
Concentrations of potassium in Slovenia vary between 0.05 and 4.63%, with
a mean of 1.23 %, and the ratio of this average to the Clarke value is 0.9 (Table 1). The
highest potassium contents were measured in the Idrija-Škofja Loka territory in
which predominantly clastics are exposed, and in the eastern part of the Sava Hills,
consisting of similar rock, as well as in the Pohorje Mountain built mostly of igneous
and metamorphic rocks. Higher potassium abundances occur further in the Panno-
nian basin where tops of elevations consist mainly of clastic rocks, and in lowlands
the broad river valleys are filled with alluvial deposits. All these areas are covered
with rich soils on which a dense vegetation grows. The potassium abundances are
much lower in the territory of the Dinarides and the Julian Alps which consist mainly
of carbonate rocks (Figures 1 and 2).
Uranium in Slovenian soils varies from 0.11 to 16.79 ng/g with an average of
3.23 ng/g, and the ratio of this value to the uranium Clarke is 3.3 (Table 1). Higher
values of uranium in soil occur in the Idrija-Škofja Loka area where occurrences of
uranium ore are frequent, and in the Dinaric region on carbonate rocks for which the
karstic relief is typical. Higher uranium abundances were measured also on Pohorje.
The lowest values were measured in the Julian Alps region where the carbonate rocks
are also karstified, but due to high mountain erosion most of the territory has a very
thin soil cover (Figures 3 and 4).
Occurrence of thorium in Slovenia is found to be in the range between 0.31 and
21.86 ng/g, on the average 8.47 ^ig/g, and with the ratio to the thorium Clarke 1.4
(Table 1). Thorium is the most abundant in soil in the northwestern part of the Outer
Dinarides, in the Idrija-Škofja Loka region and on Pohorje. The lowest values were
measured in the flysch basins of the Outer Dinarides, and in the Julian Alps where
the weathering crust is very thin (Figures 5 and 6).
Comparison of results of this study with absorbed dose rates elsewhere in Europe
and in the world indicates the gamma radiation in Slovenia being close to the world
average 45nGy/h (Grasty, 1984). In calculation of the absorbed dose rate also
climatic factors need to be taken into consideration, especially the seasonal variation
of moisture in the soil. In the samples collected for comparison the average humidity
in soil was estimated at 22%.
Results of 819 chemical analyses of soil samples at a 5x5km grid in Slovenia
enable the estimation of averages for 28 chemical elements listed in Table 1. About
equal to Clarke (± 25 %) are means for 8 elements, Al, Fe, Na, K, K*, Ti, P, Mn and V.
Higher (up to 100%) are means for 6 elements: Ca, As, Cu, Ni, Sr, Th and Th*, and
much higher (above 100 %) means of 6 elements Mg, Cd, Co, Pb, U, U* and Zn. Lower
are means of 3 elements Ba, Cr and Zr. We do not have data for Clarke values of Be,
La, Nb, Sc and Y in soil. Elements important for the environment are presented in
figures 10-16.
Generally it appears that the elemental averages in soils in Slovenia exceed the
248				Mišo Andjelov
world averages. These first data on distribution of chemical elements represent
a challenge for further geochemical investigations of the Slovenian territory.
Comparison of field gamma measurements converted to potassium, uranium and
thorium concentrations in soil with laboratory determinations of soil samples shows
a good correlation.
The result of the project is the first map of natural radioactivity for entire
Slovenia (Figure 17). The map is a good basis for the study of possible radiation
hazards as a consequence of radioactive pollution, and beside that, a contribution of
Slovenia to the construction of the Geochemical map of the world which is in
elaboration under a common project of UNESCO and IAEA.
The average total exposure rate for potassium, uranium and thorium in Slovenia
is 6.54 ± 2.32 nR/h. This result is not corrected for soil humidity which is on the
average 22%, and which either increases or reduces the calculated exposure rate in
the areas. Of the total mean exposure rate 6.54|xR/h 28% is related to potassium,
32% to uranium and 40% to thorium. The contributoin of potassium is lower than
the world average for the Earth's crust. The reason is probably the lithology, since
more than half of the Slovenian territory consists of carbonate rocks for which lower
potassium abundances are typical, and higher (in insoluble residue) abundances of
uranium and thorium.
Regardless of the relatively large spacing between measurement localities, the
principal geological units and trends of the distribution of radioactive elements
potassium, uranium and thorium in geological structures are well indicated by the
map. The applied methodology has proved useful for environment monitoring,
geological mapping and mineral exploration.
Literatura
Andjelov, M., Tomšič, J. & Brajnik, D. 1992: Osnove za pripravo radiometrične
karte Slovenije. - Onesnaževanje in varstvo okolja. Geologija in tehnika za okolje. Zbornik,
Zavod za tehnično izobraževanje, 222-225, Ljubljana.
Andjelov, M. 1993: Use of ground gamma ray spectrometric survey for elaboration of
radioelement geochemical maps. Manuscript. - Final report for 1993, Research Contract No.
6793/Rl/RB, IAEA, Vienna.
Grasty, R. L., Carson, J. M., Charbonneau, B. W. & Holman P. B. 1984: Natural
background radiation in Canada. - Bulletin 360, Geological Survey of Canada, Ottawa.
IAEA, 1990: International Atomic Energy Agency: The use of gamma ray data to define the
natural radiation environment. - Technical report 566, IAEA, Vienna.
Judovič, Ja. E., Ketris, M. P. & Merc, A. B. 1985: Elementi-primesi v iskopajemih
ugljah. - Nauka, Leningradskoje otdelenije, 239 pp., Leningrad.
Pire, S. & Zupančič N. 1989: Geokemična karta Istre in Slovenskega primorja. Rokopis
- Geokemija kamnin Slovenije. FNT Montanistika, Ljubljana.
Poljak, M. 1987: Homogene naravne enote, bazirane na geografsko-geoloških značilnostih
SR Slovenije. - Uporaba satelitskih metod teledetekcije za ocenjevanje izrabe tal in za potrebe
kmetijstva in gozdarstva, Projekt: FAO:TCP/YUG/4502(T), 7 pp., Ljubljana.
Rosier, H. J. & Lange, H. 1972: Geochemical tables. Elsevier Publishing Company,
Amsterdam.
UNSCER, 1982: Sources and biological effects of ionizing radiation. - United Nations
Scientific Committee on the Effects of Atomic Radiation 1982, United Nations, New York.
GEOLOGIJA 36, 249-338(1993), Ljubljana 1994
UDK 553.44:622.344:551.735:551.24(497.12)=863
O problematiki Litijskega rudnega polja
On the problems of the Litija ore field
Ivan Mlakar
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Kritično smo izvrednotili vse informacije o danes nedostopnih Pb, Zn, Ba
rudiščih Litija, Zavrstnik, Zagorica, Maljek, Hrastarija in Štriglovec. Podatke
smo dopolnili in odgovorili na številna doslej nerešena vprašanja.
Na preiskanem območju smo dokazali obstoj srednjetriasne tektonsko erozij-
ske faze, razčlenili staroterciamo narivno zgradbo in določili relativno starost
različnih neotektonskih prelomnih sistemov.
Posebno pozornost smo namenili rudišču Litija ali Sitarjevec. S podatki
o debelih vložkih skrilavega glinovca med karbonskim peščenjakom smo rekon-
struirali geološko zgradbo rudišča, zbrali dokaze o konkordantni oziroma diskor-
dantni legi rudnih teles ter pojasnili nekatere odnose med predrudno in porudno
tektoniko. Z geokemičnimi raziskavami smo dokazali prisotnost obsežne di-
sperzne aureole, pri čemer so anomalije, ki jih dajejo Pb, Hg in Ba, najbolj izrazite.
Tudi lego drugih rudišč smo določili v prostoru in stratigrafski lestvici. Na
koncu smo podali še naše poglede o nastanku in starosti orudenja. Gre za
hidrotermalna, subvertikalna, epigenetska, pretežno diskordantna rudna telesa
z neizrazito vertikalno zonalnostjo.
Delo je sinteza o poznavanju geološke zgradbe in orudenja v Litijskem rudnem
polju.
Abstract
All available information on the now inaccessible Pb-Zb-Ba deposits Litija,
Zavrstnik, Zagorica, Maljek, Hrastarija and Štriglovec was critically evaluated.
Data were completed and numerous earlier unsolved questions were answered.
In the studied area the existence of a Middle Triassic tectonic-erosional phase
was proved, the Old Tertiary overthrust structure analyzed and the relative ages
of various neotectonic fault systems established.
Special attention was attributed to the Litija, or Sitarjevec, deposit. On the
ground of data on position of thick shale intercalations within Carboniferous
sandstone the geological structure of the deposit was reconstructed, proofs on the
conforming or unconforming position of orebodies collected, and certain relati-
onships between the pre-ore and post-ore tectonics clarified. With geochemical
investigations the presence of an extensive dispersion halo was proved, in which
the anomalies produced by Pb, Hg and Ba are the best expressed.
Also the position of other deposits in space and in stratigraphie column was
defined. At the end also the author's views on genesis and age of mineralization
250_Ivan Mlakar
are presented. Orebodies are hydrothermal, subvertical, epigenetic and predomi-
nantly discordant, with poorly expressed vertical zoning.
The work is a synthesis of understanding of geological structure and minerali-
zation in the Litija ore field.
Uvod
V deset kilometrov dolgem pasu med naseljema Štangarske Poljane na zahodu in
Mamolj na vzhodu so nekdaj rudarili na številnih mestih. Gre za Pb, Zn, Ba rudišča
Sitarjevec, Zavrstnik, Zagorica in Maljek ter druge manj pomembne rudne pojave.
Rudarstvo je pred več desetletji zamrlo, mnogi zelo zanimivi geološki problemi
Litijskega rudnega polja, kot imenujemo to območje, pa so ostali nepojasnjeni.
Rudonosno ozemlje smo pred nekaj leti podrobneje preiskovali v okviru naloge
Metalogenetske študije za območje Slovenije, ki jo je financirala Raziskovalna
skupnost Slovenije. Zelo obsežno dokumentacijo o danes nedostopnih rudiščih smo
pregledali, jo izvrednotili in uskladili z novimi podatki na površju. S to razpravo
skušamo odgovoriti na nakopičena vprašanja.
Kratek pregled dosedanjih raziskav na širšem litijskem prostoru
Med prvimi je zbral nekaj podatkov iz okolice Litije Lipoid (1858). Kasneje sta
preiskovala ozemlje Teller (1907) in Kossmat (1884, 1913). Vzhodna polovica
litijskega prostora je na tiskani Tellerjevi geološki karti Celje - Radeče merila
1:75 000, zahodna pa na Kossmatovi manuskriptni karti Ljubljana v istem merilu.
Tolmačev k tema kartama ni.
Iz starejšega raziskovalnega obdobja moramo omeniti še študije o tektogenezi
širšega prostora (Winkler, 1923) in morfoloških karakteristikah ozemlja (Rako-
vec, 1931).
Leta 1949 so Vozelj, Tovšakovain Piškur geološko kartirali Зкт^ ozemlja
južno od Save v merilu 1:5000, Mihajlovičeva (1951) pa je na podlagi številnih
številčnih podatkov prikazala potresne karakteristike litijskega območja. Geološko
karto širšega litijskega prostora (100km^) sta izdelala Grad in Nosan leta 1957
v merilu 1:10 000; del podatkov je Grad (1961) objavil.
V svojih razpravah se je Premru (1974, 1976, 1980) ukvarjal s stratigrafsko in
tektonsko problematiko osrednje in vzhodne Slovenije, leta 1983 pa smo dobili
Osnovno geološko karto - list Ljubljana s tolmačem (Premru, 1983 a, b).
Najnovejše publikacije obravnavajo starost karbonskih skladov (Kolar - Jur-
kovšek & Jurkovšek, 1985, 1986), strukturo Posavskih gub kot celoto (Mla-
kar, 1987) ter geološke razmere severno od Litije (Mlakar, Skaberne & Dro-
venik, M. 1993).
Geološki karti merila 1:5000, ki smo ju izdelali v letih 1984 in 1985 ter v obdobju
1989 do 1991 (Litija) po metodi evidentiranja in kartiranja vseh izdankov, sta nam
služili kot osnova za vrednotenje vseh doslej zbranih podatkov s tega prostora. Nova
geološka karta litijsko-šmarskega območja (si. 1) obsega 24 m^ in se na severu
naslanja neposredno na karto, objavljeno v okviru razprave iz leta 1993 (Mlakar et
al., 1993, si. 1); na podrobnosti povezave smo ob severnem robu 1. slike posebej
opozorili. Drugo - vzhodneje ležeče malješko območje prikazujemo na sliki 2a in
zajema 6,5 km^ ozemlja.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	251
Geološka zgradba ozemlja
Litostratigrafski podatki
Karbonske plasti. Nekaj informacij o razvoju karbonskih skladov na litijsko-
šmarskem in malješkem območju najdemo že v starejši literaturi (Tornquist,
1929a), pri čemer so Gradovi in Nosanovi (1957) ter Bercetovi podatki (1962)
bolj sprejemljivi kot oni iz kasnejšega obdobja in se nanašajo na litijsko podcono
(Premru, 1983b, sL 4).
Osnovno razčlenitev karbonskih plasti Posavskih gub v superpozicijske enote in
podenote smo nakazali pred nekaj leti (Mlakar, 1987). Podrobneje smo jih opisali
z območja severno od Litije (Mlakar et al., 1993). Na obravnavanem ozemlju (sl.
1	in 2a) se javljajo karbonski skladi v enakem razvoju (sl. 3). V prispevku opozarjamo
le na posebnosti, zato je treba poznati tudi omenjeni razpravi.
Temno sivi skrilavi glinovci s posameznimi polami meljevca karbonske superpo-
zicijske enote a, s katerimi pričenja regresijski niz usedlin, se pokažejo v neznatnem
izdanku na severnem obrobju litijsko-šmarskega ozemlja, v enem levih pritokov
Berečanovega grabna (sl. 1). Na večji površini jih najdemo v jedru antiklinale
v Bukovem potoku in pri Mamolju (sl. 2a). Erozija je razkrila le zgornjih 50 metrov
teh plasti.
Na obeh območjih slede do 80 m debeli skladi karbonske superpozicijske pod-
enote bi, iz hitrega menjavanja glinovca, meljevca in drobnozrnatega ali zelo drobno-
zrnatega peščenjaka. Kot posebnost naj omenimo okrog meter debel vložek sivega
konglomerata na območju Šteficovega laza (sl. 2a) z zrni kremena v premeru do
0,6 cm.
Večidel karbonskih skladov pripada na obravnavanem prostoru okrog 800 m
debeli superpozicijski podenoti ba pretežno iz sivega kremenovega peščenjaka. Gre za
številne sedimentacijske sekvence, debele od nekaj decimetrov ali metrov do več
deset metrov. Nekatere popolne sekvence se pričenjajo z drobnozrnatim konglomera-
tom iz zrn kremena in Udita velikosti 4 do 8 mm. Sledi debele j ezrnati in nato
srednjezrnati, nekoliko sljudnati peščenjak brez jasne plastovitosti in drugih sedi-
mentnih tekstur. V zgornjem delu sekvenc najdemo drobnozrnati, močno sljudnati,
lepo plastnati peščenjak in meljevec, ponekod pa, kot najmlajši del sekvence, še
glinovec. Konglomerat v podlagi in glinovec v zgornjem delu v večini sekvenc nista
prisotna. Ponekod opazimo normalno gradacijsko plastovitost, drugod pa se pešče-
njak in konglomerat nepravilno menjavata. Tu in tam so v konglomeratu splake
glinovca.
Glede na prisotnost oziroma pogostnost nastopanja posameznih litoloških različ-
kov, lahko superpozicijsko podenoto ba razčlenimo v tri odseke.
Kot kaže stratigrafski stolpič (sl. 3) so plasti in leče konglomerata v spodnjih 200
metrih redkost. Temu odseku pripadajo kamenine v coni Štangarske Poljane - Kepa
- Zavrstnik, one vzdolž Berečanovega in Bedenovega grabna, klastiti na območju
Dragarjeve doline, na malješkem prostoru pa peščenjaki severno in južno od Štefico-
vega laza ter v pasu Zg. Mamolj - Sv. Janez.
Posebej naj opozorimo na črne bituminozne, tenkoploščaste zelo sljudnate pešče-
njake in meljevce severno od Mlavčarja in Kolarja, zahodno od Zavrstnika, kakršnih
nismo zasledili nikjer drugod. Lepo ploščasti, sivi peščenjaki pa prevladujejo na
celotnem območju južneje od tod. Ob gozdni cesti severovzhodno od Bevca so
kamenine najlepše razgaljene.
252
Ivan Mlakar
SI. 1. Geološka karta območja Litija-Šmartno
0	problematiki Litijskega rudnega polja
253
Fig. 1. Geological map of the Litija- Šmartno area
254
Ivan Mlakar
Legenda k si. 1 do 5 ter 7 in 9
Explanation of figs. 1 to 5, 7 and 9
1 kvartarne rečne in potočne usedline; 2 pobučni grušč (kvartar); 3 ilovica ali glina s prodniki ali
gruščem (würm-II/III postglacial); 4 pliokvartame usedline; 5 svetlo sivi dolomit (zg. trias);
6 sivo zeleni tuf in tuf it z rožencem (sr. trias); 7 vložek dolomita ali apnenca z rožencem med
piroklastiti (sr. trias); 8 temno sivi ploščasti apnenec z rožencem (sr. trias); 9 sivi dolomit (sp.
trias); 10 rdečkasti oolitni dolomit (sp. trias); 11 rdeči glinovec (sp. trias); 12 rumenkasto sivi
ploščasti dolomit (sp. trias); 13 leča oolitnega apnenca v dolomitu (sp. trias); 14 rumenkasto
rjavi sljudnati peščenjak, meljevec in glinovec (sp. trias); 15 stromatolitni dolomit (sp. trias); 16
sivi satasti dolomit (sp. trias); 17 sivi kremenovi konglomerat (karbon); 18 grobozrnati kreme-
novi konglomerat (karbon); 19 grobozrnati kremenovi konglomerat s prodniki apnenca (kar-
bon); 20 sivi kremenovi peščenjak (karbon); 21 peščenjak z vložkom temno sivega glinovca oz.
skrilavca (karbon); 22 peščenjak z vložkom konglomerata (karbon); 23 hitro menjavanje drob-
nozrnatega in zelo drobnozrnatega peščenjaka, meljevca in glinovca (karbon); 24 temno sivi
skrilaviglinovec (karbon); 25 apnenci srednjekarbonske in staropaleozojske starosti; 26 ugotovlj-
ena in domnevna geološka meja; 27 ugotovljena in domnevna erozijsko-diskordantna meja (na
kartah); 28 ugotovljena in domnevna erozij sko-diskordantna meja (v profilih in stolpcu); 29
smer in vpad plasti (0°, 0-30°, 30-60°, 60-89°, 90°); 30 inverzne plasti; 31 normalna gradacijska
plastovitost; 32 regresijski niz usedlin, 33 transgresij ski niz usedlin; 34 močan mladoterciarni
prelom; 35 relativno pogreznjeni blok; 36 smer premikov vzdolž preloma; 37 narivna ploskev
višjega reda; 38 narivna ploskev nižjega reda (meja luske); 39 os sinklinale; 40 os antiklinale; 41
Tornquistov prelom; 42 tektonska krpa; 43 tektonsko okno; 44 makrofavna; 45 mikrofavna; 46
pelodna analiza; 47 konodontna analiza; 48 makroflora (po Kolar - Jurkovšek & Jurkovšek,
1986); 50 težišče rudarske dejavnosti; 51 opuščeni rov; 52 rov in zasuti rov; 53 jašek; 54 vpadnik;
55 opuščeni rov z odvalom; 56 majhen odval; 57 velik odval; 58 skupina odvalov; 59 poševna
vrtina; 60 rudno telo; 61 železni klobuk; 62 rudna žila - pretežno iz cinabarita; 63 rudna žila
- pretežno baritna; 64 rudna žila - pretežno iz bakrovih mineralov; 65 galenitna rudna žila; 66
sfaleritna rudna žila; 67 rudno telo; 68 rudno telo Groll; 69 limonitizirana kamenina; 70
vertikalni geokemični profil; 71 vzdolžni geokemični profil; 72 cerkev; 73 kapelica; 74 lovska
koča; 75 razvalina; 76 most; 77 peskokop; 78 izvir; 79 kota; 80 kota z antenskim stolpom; 81
Kmetijska zadruga
1 Quaternary fluvial and stream sediments; 2 Slope scree (Quaternary); 3 Loam or clay with
gravel or talus slope (Würm-II/III Postglacial); 4 Plioquaternary sediments; 5 White grey
dolomite (Upper Triassic); 6 Grey green tuff and tuf fite with chert (Middle Triassic); 7 Dolomite
0	problematiki Litijskega rudnega polja	255
Značilnost naslednjega, okrog 350 m debelega odseka so od nekaj metrov do 40m
(maksimalno 80 m) debeli vložki glinovca. Javljajo se v vsaj štirih nivojih, oddaljenih
med seboj običajno od 50 do 120 m in le tu in tam do 170 m. Skoraj gotovo gre za
najmlajše člene zelo debelih sekvenc, ki se pogosto pričenjajo s konglomeratom, kot
na primer SE od potoka Štriglovec (sl. 2 a, profil J). Debele vložke glinovca smo našli
tudi na litijsko-šmarskem območju (sl. 1) vzhodno od naselja Tenetiše in na Ojster-
manovem hribu, javljajo pa se, kot bomo videli kasneje, še v rudišču Sitarjevec.
Zahodno od tod (Arh, Borštnar, Ferlanovec) debelejših vložkov glinovca nismo
ugotovili, morda zaradi debele preperine ali pa so temu vzrok drugačne sedimentacij-
ske razmere.
V zgornjih 300 metrih obravnavane superpozicijske podenote ba so vložki konglo-
merata vse pogostejši, v najvišjem delu pa ponekod prevladujejo (sl. 2a - Špilj,
Hrastov hrib). Gre za sive, dobro sortirane kremenove konglomerate z velikostjo zrn
od 5 do 8 mm. V nekaterih lečah so prodniki debelejši ali pa imamo opraviti
s prodnatim peščenjakom. Nekaj metrov debele vložke konglomerata lahko zasledu-
jemo na dolžini več 100 metrov do 1,5 km. .
Sem spadajo skladi zahodnega dela malješkega območja vse do Srednjega vrha ter
kamenine od lovske koče in Zavrha skoraj do Štiglovca (sl. 2a). Skladi so lepo
razgaljeni nad gozdno cesto v grapi SW od Ognišarja. Na Litijsko-šmarski karti (sl. 1)
so te kamenine prisotne na območju Velikega vrha ter severno od Save.
S skladi superpozicijske podenote bs se pričenja nova strukturna etaža transgre-
sijskega niza usedlin; stik s kameninami podenote ba je tektonsko-erozijska diskor-
danca. Bazalni konglomerat iz do 5 cm debelih, dobro zaobljenih prodnikov kremena,
lidita in peščenjaka (izlužene votline kažejo tudi na nekdanjo prisotnost apnenčevih
oblic), leži na litij sko-šmarskem območju (Veliki vrh, Kobilar, Pečice-Smrekarca) na
or limestone with chert interbedded in pyroclastic rocks (Middle Triassic); 8 Dark grey platy
limestone with chert (Middle Triassic); 9 Grey dolomite (Lower Triassic); 10 Reddish oolitic
dolomite (Lower Triassic); 11 Reddish shale (Lower Triassic); 12 Yellov grey platy dolomite
(Lower Triassic); 13 Oolitic limestone lense in dolomite (Lower Triassic); 14 Yellov brown
micaceous sandstone, siltstone and shale (Lower Triassic); 15 Stromatolitic dolomite (Lower
Triassic); 16 Grey cellular dolomite-Rauhwacke (Lower Triassic); 17 Grey quartz conglomerate
(Carboniferous); 18 Coarse grained quartz conglomerate (Carboniferous); 19 Coarse grained
quartz conglomerate with pebbles of limestone (Carboniferous); 20 Grey quartz sandstone
(Carboniferous); 21 Sandstone interbedded with dark grey shale (Carboniferous); 22 Sandstone
interbedded with conglomerate (Carboniferous) ; 23 Narrow alternation of fine-grained or very
fine-grained sandstone, siltstone and shale (Carboniferous); 24 Dark gray shale (Carbonifer-
ous); 25 Middle Carboniferous and early Paleozoic limestones; 26 Proved and supposed geologic
boundary; 27 Proved and supposed erosionally-discordant boundary (on maps); 28 Proved and
supposed erosionally-discordant boundary (on sections and in column); 29 Strike and dip of
strata (0°, 0-30°, 30-60°, 60-89°, 90°); 30 Overturned strata; 31 Normal graded bedding; 32
Coarsing upward sequence; 33 Fining upward sequence; 34 Main late Tertiary fault; 35
Downthrown block; 36 Movement direction along the fault; 37 Thrust plane of the order; 38
Thrust plane of the 2"'' order (scale boundary); 39 Axis of syncline; 40 Axis of anticline; 41
Tornquist fault; 42 Tectonic klippe; 43 Tectonic window; 44 Macrofauna; 45 Microfauna; 46
Palynomorph analysis; 47 Conodont analysis; 48 Macroflora (after Kolar - Jurkovšek & Jurkov-
šek, 1986); 49 Pétrographie sample; 50 Center of mining activity; 51 Adit abandonend; 52 Adit
and adit filled up; 53 Shaft; 54 Incline; 55 Adit abandonend with dump; 56 Small dump; 57
Big dump; 58 Group of dumps; 59 Inclined drill-hole; 60 Ore body; 61 Iron hat; 62 Ore vein - with
prevailing cinnabar; 63 Ore vein - with prevailing barite; 64 Ore vein - with prevailing cop-
per minerals; 65 Galena ore vein; 66 Sphalerite ore vein; 67 Orebody; 68 Groll ore body; 69
Limonitized rock; 70 Vertical geochemical section; 71 Longitudinal geochemical section; 72
Church; 73 Chapel; 74 Mountain Inn; 75 Ruin; 76 Bridge; 77 Sand pit; 78 Spring; 79 Elevation;
80 Hill with antenna tower; 81 Co-operative farm
SI. 2a. Geološka karta in prerezi območja Maljek
SI. 2b. Geološke razmere v Savskem rovu (SR)
Fig. 2a. Maljek area - Geological map and geological cross sections
Fig. 2b. Geology in the Sava adit (SR)
258	Ivan Mlakar
peščenjaku podenote ba- Na malješkem prostoru (Špik, Hrastov hrib) pa je diskor-
danca znotraj konglomerata, kar potrjujejo tudi razmere v malješkem Savskem rovu,
prehodnem do 72 m (sl. 2b).
Na sivem, dobro sortiranem konglomeratu podenote ba s kremenovimi zrni pre-
mera 6 do 8 mm in nekaj vložki peščenjaka ter vpadom proti SE leži diskordantno
bolj grobozrnat (zrna do 3 cm v premeru) nesortiran konglomerat podenote bs v obliki
nekakšne sklede. V prid taki razlagi govori normalna, vendar različno orientirana
gradacijska plastovitost v enih in drugih klastitih (sl. 2b).
Grobi klastiti superpozicijske podenote bs, katerih zrnavost se po vertikali zmanj-
šuje, prisotni pa so tudi vložki peščenjaka, se javljajo na pregledanem območju kot
erozijski ostanki z debelino do 150 m in so najmlajša usedlina paleozojske starosti na
tem prostoru. Kot kaže stratigrafski stolpič (sl. 3), znaša celotna debelina karbonskih
plasti vsaj 1100 metrov.
Razpolagamo le z rezultati petrografskih preiskav posameznih vzorcev karbon-
skih kamenin (Grafenauer, 1963; Žepič, 1981), sistematske sedimentološke
raziskave lepo razgaljenih profilov pa še niso zaživele. Opozorimo naj le na 27
petrografsko preiskanih vzorcev peščenjaka, ki jih je Berce (1962) odvzel vzdolž
Bedenovega grabna (ba) vse do višine 490 m in preučil tudi glede na težke minerale.
V zvezi s starostno problematiko celotnega profila paleozojskih klastitov, ki smo
jo nakazali pred leti (Mlakar, 1987), nimamo novih podatkov, kar velja tudi za
interpretacijo nastanka teh kamenin (Mlakar, et al., 1993). Pač pa lahko točneje
opredelimo lego nahajališč št. 1 in 2 ob gozdni poti zahodno od Zavrstnika, kjer sta
zakonca Jurkovšek našla bogato makrofloro, ki govori za westfalij A (Kolar-
Jurkovšek & Jurkovšek, 1985, 1986). Fosilonosne kamenine so iz spodnje
tretjine superpozicijske podenote ba (sl. 1 in 3). Opozorimo naj še na dejstvo, da so
bile palinološke raziskave tod negativne.
Tudi palinološke preiskave naših vzorcev z malješkega območja, ki jih je že leta
1984 pregledal Jelen, niso dale pozitivnih rezultatov. Gre za osem vzorcev iz
sklenjenega profila v zgornjem delu skrilavih glinovcev enote a vzhodno od Štefico-
vega laza, štirje vzorci pa so iz najmlajših členov sekvenc različnih nivojev podenote
ba (sl. 2a).
Skitske plasti. Že Lipoid (1858, 267) je vedel za skitske sklade pri Šmartnem,
medtem ko jih Tornquist (1929a) ne omenja.
Grad in Nosan (1957) ter Grad (1961) sta prva opozorila na različne skitske
kamenine, vendar so podatki o njih medsebojnih odnosih še nedorečeni in tudi
geološka karta iz leta 1957 je ostala litološko nerazčlenjena.
Raziskovalca sta ločila spodnje- in zgornjeskitske plasti. Med prve spada rdečka-
sti in rumenkasti sljudnati peščenjak z nekaj vložki oolitnega apnenca ter plastnati
dolomit. Zgornjeskitske starosti so predvsem dolomiti, ki so pogosto rožnati in
večkrat oolitni.
Premrujevi podatki iz leta 1974 so skromni. V okviru dolskega nariva govori
raziskovalec le o dolomitu, laporju in peščenjaku (Premru, 1974, 270). V tolmaču
k listu Ljubljana najdemo podatke, ki se nanašajo na širši prostor (Premru, 1983b).
Skitske plasti so doslej poznali le z območja Šmartno-Grmače-Poščavnik. Po
naših ugotovitvah jih je največ na ozemlju vzhodneje od tod, vendar so jim pripisovali
drugačno starost.
Najstarejše skitske plasti najdemo na severnih pobočjih hriba Roven pri Gra-
dišču. V višini 500 m je velik izdanek sivega satastega dolomita, ki je ponekod pasnat
in doseže debelino do 10 m (sl. 1 in 3). Sledi okrog 70 m sivo rumenega plastnatega
0	problematiki Litijskega rudnega polja
259
SL3. Geološki stolpec območij Litija-Šmartno in Maljek
Fig. 3. Geological column of the Litij a-Šmartno and Maljek areas
dolomita. V spodnjem delu najdemo siv stromatolitni dolomit, v srednjem pa lečo
rožnatega oolitnega apnenca, ki smo jo vnesli tudi na našo karto. Skladovnica
kamenin se na tem območju zaključi z rumenkasto rjavim sljudnatim meljevcem in
peščenjakom.
Na grebenu južno od Dragarjeve doline najdemo kamenine iz srednjega dela
spodnjeskitskih skladov. Gre za menjavanje rumenkasto sivega zrnatega ploščastega
dolomita z rumenkasto rjavim sljudnatim peščenjakom, meljevcem in glinovcem.
Skladi iz drobnih klastitov so debeli do 80 m, vmesne dolomitne plasti pa od nekaj
metrov do 30 metrov. Kamenine lateralno prehajajo ene v drugo preko peščeno
sljudnatega dolomita.
Najmlajše spodnjeskitske kamenine najdemo zahodno od Šmartna v coni Strmen-
260_Ivan Mlakar
ca-Grmače-Mali Poščavnik. Značilne, okrog 50 m debele plasti rdečega (v spodnjem
delu ponekod zelenkastega) bolj ali manj sljudnatega glinovca in meljevca, ki so lepo
razgaljene ob gozdni cesti okrog 500 m W od Grmač, leže tod na sivo rumenem,
običajno ploščastem sparitnem dolomitu. Ta dolomitni nivo, debel okrog 75 m, je
mlajši od onega na območju Gradišča (si. 3).
Rdeči glinovci so v krovnini dolomitnih skladov tudi na vmesnem prostoru med
Jablaniškim potokom in Reko, zato menimo, da gre tudi tod za zgornji dolomitni
nivo. Različne spodnjeskitske kamenine najdemo v podobnem razvoju še na vzpeti-
nah Seč in Pajkov hrib.
Ob že omenjeni gozdni cesti so v zgornjem delu rdečih glinovcev pole rdečkastega
dolomita, ponekod z jasno vidno oolitno strukturo. Rdečkasta niansa dolomita
navzgor bledi, lezike rdečega glinovca so čedalje redkejše in tanjše, oolitov je vse
manj, plastnati dolomit pa preide v siv pelmikritni do sparitni neplastnati in zelo
žilav dolomit. Debelina rožnatega dolomita je okrog 50 m, sivega pa blizu 90 metrov.
Oolitni dolomit obravnavamo kot najmlajši spodnjeskitski litostratigrafski horizont,
sivi dolomit pa uvrščamo med zgornjeskitske plasti. Temnih lapornih apnencev in
apnencev z značilno zgornjeskitsko favno na pregledanem območju ni - to bomo
posebej obrazložili kasneje. Oba barvna različka dolomita najdemo še na dveh mestih
južno od Grmač, sivi dolomit pa leži neposredno na rdečem glinovcu na Pajkovem
hribu in vzpetini Veliki Poščavnik.
Lipoid (1858, 267) navaja številne »werfenske« fosile in med nahajališči omenja
tudi Šmartno, vendar točne lokacije najdišča ne poznamo. Z območja SE od Grmač
omenjata Grad in Nosan (1957) ter Grad (1961) školjke Psewdomonoízs cf. darai
Emmerich in Anodontophora (Myacites) sp., v rdečkastem oolitnem dolomitu pa smo
pogosto našli polže Halopella gracilior Schauroth.
Za skitsko starost kamenin vzhodno od Šmartna nimamo paleontoloških dokazov.
Za tako starostno opredelitev govori analogija in litofacies kamenin. Enak razvoj
skitskih plasti, kot smo ga opisali z litijsko-šmarskega območja, se namreč javlja tudi
v mnogih profilih na Idrijskem in Cerkljanskem. Razlika je v tem, da med drobnimi
klastiti na Litijskem skoraj ni leč oolitnega apnenca, glavni oolitni horizont v bazi
zgornjeskitskih skladov pa tod zamenja oolitni dolomit.
Anizične plasti. Po podatkih Lip o Ida (1858) in Tel 1er j a (1907) so anizične
plasti na ozemlju južno od Šmartna ter na Gradišču. Tudi Tornquist (1929a) je
obravnaval dolomit pri Šmartnem kot srednjetriasni in menil, da leži na karbonskih
skladih erozijsko diskordantno.
Grad in Nosan (1957) ter Grad (1961) sta uvrstila v anizično stopnjo triade
večji del dolomitov na našem ozemlju in menila, da prehajajo skitske plasti posto-
poma v anizične. Take geološke razmere prikazuje tudi Osnovna geološka karta - list
Ljubljana (Premru, 1983a) na območju Tičnice in Šmartna; ozek pas spodnjeani-
zičnega dolomita loči skitske plasti od zgornjeanizičnih in spodnjeladinskih skladov.
Po podatkih Premru j a naj bi tudi vse mezozojske kamenine vzhodno od Šmartna
pripadale srednji triadi.
Geološke razmere na Tičnici so drugačne, kot so menili doslej, pisani seriji
skladov v coni Šmartno-Gradišče pa smo pripisali skitsko starost; anizičnih plasti
tod ni.
Ladinske plasti. Tufogene-ladinske kamenine z ozemlja SW od Šmartna so
poznali že starejši raziskovalci (L i p o 1 d, 1858; Grad in Nosan, 1957). Z območja
vzhodno od tod omenjata Grad in Nosan le izdanek pri Ojstermanu. V primeru, da
nastopata črn, ploščast apnenec in tuf skupaj, je apnenec v krovnini (Grad, 1961).
0	problematiki Litijskega rudnega polja	261
Premru (1974, 1983a, b) je obravnaval tufogene kamenine s Tičnice skupaj
s skladi z območja vzhodno od Šmartna, za katere danes vemo, da so iz skitske
stopnje triade. Na Osnovni geološki karti - list Ljubljana so kamenine označene
s simbolom Ta^'^. Na ozemlju južnega dela Posavskih gub združuje ta oznaka mioge-
osinklinalne pelagične usedline (lapor, meljevec, skrilavec, apnenec, roženec, dolo-
mit, tuf in tufit) zgornjeanizične in spodnjeladinske starosti.
Geološke razmere na pregledanem ozemlju ne govore v prid taki razlagi. Bazalna
usedlina ladinskih plasti, ki leže po naših ugotovitvah povsod na skitskih kameninah,
je običajno temno siv do črn ploščast apnenec s polami in gnezdi roženca.
Na grebenu Tičnica-Grmače so skladi lepo razgaljeni (sl. 1). V spodnji tretjini
okrog 50 m debelih plasti je med apnencem nekaj metrov debel vložek temno sivega
mikrosparitnega dolomita s polami črnega roženca.
Na vzpetini SW od domačije Roje in na Strmenci gre za majhne erozijske ostanke
apnenca z rožencem, med Reko in Jablaniškim potokom pa najdemo te kamenine na
območju Ojsterman-Cvingar-Tinčk. Zanimiv je še neznatni izdanek črnega mikro-
sparitnega dolomita z rožencem na grebenu vzhodno od Gradiških Laz.
Na Tienici prekrivajo apnence sivo zeleni tufi in tufiti z rožencem; kamenine hitro
preperevajo. Ob gozdni cesti za Starim gradom, kjer ni bazalnega apnenca, so med
tufogenimi kameninami nekaj metrov debele leče temno sivega dolomita in apnenca
z gnezdi roženca.
Tudi drugod smo našli tufske kamenine z rožencem neposredno na skitskih
skladih (Pajkov hrib, Slatna, Pašava); povsod gre za majhne izdanke.
Pri Ojstermanu se apnenec in tuf menjavata. Na karti merila 1:25 000 kot podlagi
za izdelavo Osnovne geološke karte so te kamenine označene kot karnijske, kar velja
tudi za Osnovno geološko karto - list Ljubljana (Premru, 1983a).
O starosti apnenca in tufogenih kamenin v literaturi ni paleontoloških podatkov.
Leta 1990 je Kolar-Jurkovškova preiskala tri naše vzorce apnenca, in sicer kompo-
zitni vzorec z grebena Tičnice ter dva vzorca z območja okrog 500 m SWS od
Cvingarja (sl. 1). Fosilni inventar so spikule spongij, močno prekristaljeni ostrakodi
(nekateri pripadajo družini Bairdiacea), nadalje prekristaljene foraminifere rodov
Endothyra sp., Ophthalmidium sp. in Trocholina sp. in konodontni fragmenti Enanti-
ognathus sp., Neogondolella sp., Prionidina sp., Ozarkodina sp. in Prioniodina sp.
Kolar-Jurkovškova je poudarila, da stopnja ohranjenosti oziroma fragmentira-
nost primerkov mikrofavne ne omogočata vrstne določitve posameznih taksonov.
Točna starost apnenca ostaja sporna. Po analogiji z razmerami v zahodni Slove-
niji pripisujemo apnencu in tufogenim kameninam ladinsko starost, vendar dopuš-
čamo možnost, da spadajo karbonatne kamenine z rožencem v zgornji del anizijske
stopnje triade.
Cordevolske plasti. Ogorelec in Premru (1975,189) sta na križišču cest v Mali
Kostrevnici - torej nekje pri Bajerniku (sl. 1), našla v dolomitu številne alge Diplo-
pora annulata Schafhäutl. Okrog pet metrov dolgi profil sta raziskovalca podrobno
sedimentološko opisala in kamenino uvrstila v cordevolsko podstopnjo. Tako sta-
rostno opredelitev smo privzeli s pridržkom za dolomitne sklade v coni Perovškov
hrib - Bajernik - Sp. Jablanica. Dopuščamo namreč možnost, da so v katerem izmed
tektonsko omejenih blokov kamenine starejše in pripadajo anizični stopnji triade,
kar pa paleontološko nismo preučevali.
Pliokvartarne in kvartarne plasti. Usedline smo natančno omejili, v starostno
problematiko pa se nismo podrobneje spuščali.
Za pliokvartarne usedline v Posavskih gubah so značilni prodniki karbonskih in
262_Ivan Mlakar
grödenskih kamenin ter roženca med glino in ilovico (Premru, 1983b). Temu
kriteriju ustrezajo usedline, ki so se ohranile na manjših površinah, vendar na
številnih mestih na območju Tenetiše - Malikovica ter v coni Zagorica - Praškov
hrib. Prod se je odlagal na neravno in nagnjeno podlago iz različnih kamenin.
Prevladujejo lepo zaobljeni prodniki preperelega rumeno rjavega karbonskega
kremenovega peščenjaka, manj je prodnikov konglomerata in splak glinovca ali
meljevca. Oblice grödenskih klastitov so redkost, karbonatnih pa skoraj ni. Prodniki
so veliki nekaj cm do 10, včasih celo 15 cm. Vezivo je peščeno ali glineno. Usedlina je
nesprijeta, sortiranost pa slaba.
Proti vzhodu leži prod čedalje višje. Na območju Male Kostrevnice prične v višini
280m, na hribu Malikovica na koti 335 m, nekaj vzhodneje od tod pa celo v višini 360
metrov. Na zadnjih dveh lokacijah gre za droben prod, ki leži danes kar 105 do 130 m
nad nivojem reke Save (230 m). Debelina pliokvartarnega zasipa znaša nekaj metrov
do več deset metrov in ga najdemo na grebenih ter vzpetinah kot erozijske ostanke.
Na pregledanem območju so kvartarne starosti rečne in potočne naplavine,
pobočni grušč in podori.
Kvartarne usedline so za razliko od pliokvartarnih bolj heterogene. Nesprijeti
prod je iz klastičnih paleozojskih in triasnih - predvsem karbonatnih oblic, ki
v mlajših usedlinah celo prevladujejo.
Glede na lego v prostoru ločimo starejši in mlajši zasip. Usedline iz gline in ilovice
s prodniki ali gruščem na območju mesta Litije, naselij Tenetiše in Šmartno ter one
v coni Ježa - Grbin - Dobrava - Zavrstnik, je Premru (1976, 1983a, b) označil
s simbolom jd-wQ2; pelodne analize kažejo na obdobje würm Il/III-postglacial.
Ugotovitve smo privzeli brez pridržka in sem uvrstili še usedline SE od Gradiških
Laz. V vrtinah 2 in 5/63 so starejši zasip prevrtali v večji debelini in zadeli na
karbonsko podlago v globini okrog 40 m (si. 6).
Mlajši zasip iz zelo heterogenega proda in peska najdemo vzdolž reke Save ter
pritokov Reka, Črni in Jablaniški potok. V pasu litijska bolnišnica - Grbin - Puntar
- Laznik - Ustje - Grmače loči starejši in mlajši zasip izrazita, okrog deset metrov
visoka ježa z izdanki karbonskega peščenjaka.
Tu in tam se je na pobočjih nakopičil grušč, ki zavzema večji obseg le na severnih
pobočjih Sitarjevca, na Poščavniku, Tičnici, Ojstermanovem hribu in Špilju (si. 1);
pri Potisku ob potoku Štriglovec imamo opraviti s podorom (si. 2a).
Pri Podsitarjevcu seže pobočni grušč, pomešan s kosi rude iz starih odvalov, daleč
proti jugu na območje pašnikov Kmetijske zadruge Litija. Brez dvoma vsebuje tod
Zemljina povečane vsebnosti Pb, Ba, Hg, Cu in Zn ter drugih prvin, kar bi morali
preveriti in upoštevati pri namembnosti zemljišča.
Zlasti območje iz karbonskih klastitov je na debelo prekrito s preperino. Izdanke
najdemo vzdolž potokov, ob poteh in včasih na grebenih.
Tektonska zgradba ozemlja
Na pregledanem območju najdemo deformacije varistične in alpske orogeneze.
Podatki, objavljeni do leta 1987, se nanašajo skoraj izključno na tektonska dogajanja
v postkrednem obdobju.
Asturska tektonska faza. Z razčlenjevanjem karbonskih skladov Posavskih gub
v superpozicijske enote in podenote smo med drugim pokazali, da imamo opraviti
0	problematiki Litijskega rudnega polja	263
z dvema strukturnima etažama, s spodnjo iz regresijskega in zgornjo iz transgresij-
skega niza usedlin (M 1 a k a r, 1987; Mlakar et al., 1993).
Na pregledanem ozemlju pričenja zgornja strukturna etaža z grobim bazalnim
konglomeratom. Ta leži povsod na skladih najvišjega dela superpozicijske podenote
b2 (si. 1, 2a in 3), zato o pomembni kotni ali kotno erozijski diskordanci tod ne
moremo govoriti. Z upoštevanjem geoloških razmer na celotnem območju Litijske
antiklinale pa lahko sklepamo, da je sprememba sedimentacijskega režima posledica
intenzivnih tektonskih dogajanj. Na širšem litijskem prostoru govore temu v prid
prodniki črnega apnenca silurske starosti v kremenovem konglomeratu južno od
Štangarskih Poljan (Grad, 1961, 107). Tudi drugod v Posavskih gubah (Ramovš,
1954) gre za mehansko dezintegracijo kamenin iz podlage opisanih karbonskih plasti.
Na si. 4b smo prikazali eno izmed možnih razlag javljanja blokov in prodnikov
apnenca v bazalnem konglomeratu superpozicijske podenote ba s prisotnostjo tekton-
skih jarkov in pragov. Ta interpretacija zahteva močno dviganje posameznih blokov
ter izravnavo ozemlja pred odložitvijo kamenin zgornje strukturne etaže.
Če je taka razlaga pravilna, so v Litijski antiklinali izvorna območja blokov ali
prodnikov iz'starejših karbonatnih kamenin lahko samo pod naplavinami ali na
predelih, danes še prekritih s skladi zgornje strukturne etaže. Sem spada ozemlje
Pugled - Zagradišče, Podgrad - Gostinca, cona Trebeljevo - Štangarske Poljane,
severno od Save pa območje Križevska vas - Dešen.
Z upoštevanjem novih paleontoloških podatkov (Kolar-Jurkovšek & Jur-
kovšek, 1985, 1986) povezujemo ta tektonska dogajanja s postwestfalsko (A) - torej
astursko tektonsko fazo, ki smo jo nakazali že pred leti (Mlakar, 1987, 166),
nedavno pa še dokazali in podrobneje obrazložili na podlagi podatkov z območja
severno od Litije (Mlakar et al., 1993).
Močna tektonsko-erozijska diskordanca znotraj paleozojskih klastitov Posavskih
gub odpira številna vprašanja. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko zanesljivo
govorimo le o tem, da je asturska tektonska faza na našem ozemlju pogojila inverzijo
sedimentacijskega režima.
Srednjetriasna tektonika. Že v poglavju o stratigrafiji smo poudarili, da na
pregledanem ozemlju ladinske kamenine ne leže na anizičnih, temveč na skitskih
plasteh. O tem nas prepričajo zlasti razmere ob strmi poti z Grmač proti kmetiji Roje
(si. 1).
Sivi dolomit v krovnini rožnatega dolomita ne more biti anizične starosti, saj
vrsta Halopella gracilior ne seže do meje kampil-hidasp. Komaj 60 m debele sklade
sivega, po našem mnenju zgornjeskitskega dolomita, prekriva črni-ladinski apnenec
z rožencem in se javlja kot erozijski ostanek na vzpetini okrog 100 m SW od omenjene
domačije.
V prid naši interpretaciji govorita še dva razloga. V anizičnem dolomitu je zelo
pogosta karakteristična mikrofavna. V petih pregledanih vzorcih sivega dolomita
z območja Roje-Stari grad (si. 1) je našla Šribarjeva le biostratigrafsko neznačilne
mikrofosile, med njimi Tubiphytes sp., foraminif ero iz rodu Glomospira sp., detritus
neskeletnih alg ter redke odlomke lupin makrofavne.
Tudi izostanek črnega zgornjeskitskega apnenca in lapornega apnenca lahko lepo
pojasnimo s prisotnostjo srednjetriasne tektonsko-erozijske faze. Omenjene kame-
nine, z značilno kampilsko mikrofavno, so se namreč odlagale tudi na litijskem
prostoru, kar smo dokazali na območju potoka Vidrnica, komaj 6 km NE od tod
(Mlakar et aL, 1993, 235).
Na zgornjeskitskem dolomitu leže torej ladinske kamenine pri Roj ah, na Tičnici in
264	Ivan Mlakar
Za starim gradom, medtem ko jih najdemo na območju vzhodno od Šmartna povsod
na spodnjeskitskih skladih. Erozija je tod segla vse do zgornjega-najdebelejšega
dolomitnega horizonta (sl. 3). Na Pajkovem hribu in na ozemlju SW od Cvingarja so
ladinske kamenine na rdečem glinovcu.
Ladinske kamenine leže torej na spodnjeskitskih, drugod pa na zgornjeskitskih
plasteh, in sicer na velikih površinah. Zato privzemamo interpretacijo, ki se je
izkazala kot pravilna na idrijskem prostoru (Mlakar, 1967, 109). Predladinske
kamenine so med srednjetriasnimi tektonskimi premikanji v glavnem ohranile hori-
zontalno lego, kar govori za radialni tip tektonskih deformacij. Ladinske plasti so po
izravnavi transgredirale preko različno dvignjenih blokov, ločenih s subvertikalnimi
prelomi. Gre za srednjetriasni sistem jarkov in pragov, ki smo ga na idrijskem pred
mnogimi leti nakazali (Mlakar, 1967) in so ga kasneje drugi raziskovalci potrdili in
podrobneje preučili (Placer & Čar, 1975, 1977).
Na sliki 4b smo shematsko prikazali srednjetriasno tektonsko zgradbo litij-
skega območja, vendar nekatera vprašanja še čakajo na odgovor. Tako ne poznamo
prostorske orientacije prelomnih deformacij, domnevamo pa, da gre za prelome
s smerjo vzhod-zahod in sever-jug. Odprt ostaja tudi problem nasledstvene tektonike
oziroma morebitnega oživljanja starih-varističnih struktur. Premru (1983b) je
menil, da leže staroalpidske strukturno facialne cone diagonalno na varističnih, kar
ne moremo niti potrditi niti zavreči. Končno tudi ne vemo, kje so strukturne
depresije, kjer so se odlagale erodirane skitske in anizične kamenine. Kljub temu je
podatek o prisotnosti srednjetriasnih tektonskih deformacij na Litijskem pomemben
za palinspastične rekonstrukcije osrednjega dela slovenskega prostora.
Pojem idrijske cone kot strukturno facialne enote, ki ga je uvedel Premru (1980,
245; 1983b, 41) in razširil tudi na litijski prostor, je dobil stvarno potrditev, vendar bo
treba cono nekoliko drugače definirati in pri tem upoštevati še novo tektonsko
rajonizacijo ozemlja.
Staroterciarna tektonika. Že na Tellerjevi manuskriptni geološki karti iz leta
1907 izstopa problem odnosov med karbonskimi plastmi in srednjetriasnim dolomi-
tom, ki naj bi SE od Litije ležal neposredno na paleozojskih skladih. Po mnenju
Tornquista (1929a) so triasne plasti transgredirale na že erodirano karbonsko
podlago.
Grad in Nosan (1957) ter Grad (1961) sta prva odločno zagovarjala narivno
zgradbo litijskega ozemlja. Tej interpretaciji sta se kasneje pridružila še Premru
(1975, 1980, 1983 a, b) in Mlakar (1987), medtem ko je Kuščer (1975) na območju
Posavskih gub odklanjal večje narivne deformacije.
Grad, Nosan in Premru so pravilno ugotovili, da leže karbonske kamenine na
šmarskem prostoru pod in nad triasnimi skladi. Zadovoljili pa so se z ugotovitvijo, da
gre za luskasto zgradbo in niso skušali nenavadnih geoloških razmer z različnih točk
tega ozemlja povezati med seboj. Tako so na Osnovni geološki karti-list Ljubljana
(Premru, 1983a) odnosi med karbonskimi in triasnimi skladi običajno podani
pravilno, tu in tam pa napačno, zato se izkaže interpretacija narivne zgradbe kot
nelogična. Najbolj moti lega triasnega dolomita pod karbonskimi skladi Posavskih
gub pri Gradiških Lazah, kar daje vtis, da prihaja tod na površje »autohtona
podlaga«.
Po podatkih Osnovne geološke karte-list Ljubljana (Premru, 1983a, b) leži
litijsko-šmarsko ozemlje na južnem, malješki prostor pa na severnem obrobju Litij-
ske antiklinale. Karbonske plasti pripadajo Žirovskemu, narinjeni triasni skladi pa
Dolskemu narivu.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	265
Posebej naj opozorimo, da Premru (1983a, b) pojma Litijska antiklinala sploh ne
uporablja, temveč govori o Žirovskem narivu, čemur pa ne moremo pritrditi. Pr-
votna, najbrž kot monoklinala razvita narivna struktura, katere del je Žirovski nariv,
je bila kasneje upognjena. Nastala je antiforma, ki jo v literaturi že dolgo označujejo
kot Litijska antiklinala. Problematični sta le oznaki Litijska antiklinala oziroma
antiklinorij ; za eno izmed njih se bo treba po natančnih terenskih raziskavah
odločiti.
Večji del pregledanega ozemlja grade karbonski skladi Žirovskega nariva, nagu-
bani v okviru Litijske antiklinale kot plikativne strukture 1. reda.
Na območju Maljeka (si. 2a) se pokaže jedro gube iz skrilavega glinovca superpo-
zicijske enote a. Struktura je sicer deformirana, vendar je os gube še ohranila prvotno
orientacijo vzhod-zahod. Kot kažejo geološki profili F, H in I, je osna ravnina
vertikalna ali strmo nagnjena proti severu. Sleme je zaobljeno, odnos kril proti osni
ravnini pa je normalen, vendar ponekod že s prehodom v izoklinalni tip gube. Na
predelu, ki ga zajema prerez I, so na južnem krilu gube plasti celo rahlo inverzne,
torej v legi, ki je nismo opazili nikjer drugje na pregledanem območju.
Karbonske plasti v coni Sava - Zavrh - Popilovna - Sp. Mamolj pripadajo brez
dvoma severnemu krilu Litijske antiklinale, vendar vpadajo skladi v dveh blokih,
omejenih z neotektonskimi prelomi, celo proti jugu. Take deformacije otežkočajo ali
celo onemogočajo preučevanje Litijske antiklinale kot celote, zlasti na območjih, kjer
erozija ni segla do talninskega skrilavega glinovca, to pa je na večjem delu Posavskih
gub (Mlakar, 1987).
Na južnem krilu gube so razmere normalne, v preostalih dveh blokih (Popilovna,
Maljek) pa vise skladi proti NW. V največjem - malješkem bloku se plasti na območju
Špilja izravnajo, ob Savi pa že vpadajo proti SE, kar so potrdile tudi geološke
razmere v dostopnem delu malješkega Savskega rova (si. 2b). V zadnji tretjini rova so
po podatkih Bercela (1956) dvakrat presekali plasti glinovca, kar težko uskladimo
z znanimi razmerami v zgornjem delu karbonske superpozicijske podenote b2. Dom-
nevamo, da so raziskovalci v rovu spregledali narivne deformacije.
Poudarimo naj, da omenjeni bloki z malješkega prostora zajemajo karbonske
sklade iz različnih delov stratigrafskega stolpiča in opozorimo na gubo z območja
Hrastarija, katere os poteka v smeri N-S, kar kaže še na bočno kompresijo.
Tudi na litijsko-šmarskem območju (si. 1) je Žirovski nariv predvsem iz skladov
karbonske superpozicijske podenote b2. Kje poteka os Litijske antiforme, ne moremo
ugotoviti. Skrilavi glinovci enote a na severnem obrobju karte so del jedra Hotiške
antiklinale kot plikativne strukture 2. reda (Mlakar et al., 1993).
Gube nižjega reda so pogostne zlasti na ozemlju južneje od tod. Na severnih
pobočjih vzpetine Kepa potekajo osi gub v smeri vzhod-zahod. Na vmesnem območju
pa najdemo sinklinale z dinarsko (Jelak) ali prečnodinarsko smerjo osi gub (Boršt-
nar). V jedru sinklinal pri Velikem vrhu in Kobilarju so se ohranile kamenine
karbonske superpozicijske podenote ba. Karbonske plasti so nagubane tudi na Sitar-
jevcu, s čimer se bomo seznanili v poglavju o rudiščih.
K Žirovskemu narivu spadajo še karbonski skladi na območju Regali pri Šmart-
nem ter enako stare plasti Miškarjeve doline in Širkovca. Temu v prid govore odnosi
z drugimi narivnimi enotami.
Najpreprostejše so geološke razmere na NE obrobju litijsko-šmarske karte. Mo-
notona nedeformirana serija klastitov osrednjega dela karbonske superpozicijske
podenote b2 visi položno proti NW. Severno od Save so se na vzpetinah ohranili
skladi superpozicijske podenote bs.
266
Ivan Mlakar
Sl. 4b. Shematski prikaz zgradbe
Fig. 4b. Schematic structure
1 karbonske plasti žirovskega nariva; 2 skitske plasti Šmarske narivne enote; 3 ladinske plasti
Šmarske narivne enote; 4 karbonske plasti Ojstermanove narivne enote; 5 sivi kremenovi
peščenjaki (karbon); 6 temnosivi skrilavi glinovci (karbon)
V pasu Veliki Poščavnik-Šmartno-Gradišče leži na karbonskih klastitih Žirov-
skega nariva od 50 do 150 m debela plošča iz skitskih plasti, ki jih tu in tam
prekrivajo ladinske kamenine zgornje strukturne etaže (sl. 1 in 5, profil D). Zaradi
kasnejših deformacij so razmere zelo zapletene, zato jih prikazujemo tudi na posebni
- tektonski karti šmarskega območja (sl. 4 a), dopolnjeni s shematskim prikazom
zgradbe (sl. 4b).
0	problematiki Litijskega rudnega polja
267
SI. 4c. Shematski geološki profil
Fig. 4c. Schematie geological section
SI. 4a. Tektonska karta območja Šmartno
Fig. 4a. Tectonic map of the Šmartno area
1 Carboniferous beds of the Žiri overthrust unit; 2 Scythian beds of the Šmartno overthrust
unit; 3 Ladinian beds of the Šmartno overthrust unit; 4 Carboniferous beds, Ojsterman's
overthrust unit; 5 Grey quartz sandstone (Carboniferous); 6 Dark grey shale (Carboniferous)
Narivno enoto omejuje spodaj bazalni poševni rez. Tako najdemo na vzhodu
najstarejše, proti zahodu pa vse mlajše skitske plasti. Govorimo o Šmarski narivni
enoti, ki smo jo poimenovali po velikem naselju Šmartno pri Litiji.
Karbonske kamenine z malješkega prostora sežejo preko Širkovca in Griča vse do
Dragarjeve doline in skoraj do potoka Globočak. Skitske plasti na hribu Roven zato
lahko tolmačimo samo kot tektonsko krpo, kar so spoznali že Grad in Nosan (1957)
270
Ivan Mlakar
Sl. 5a. Shematski prerez skozi Sitarjevec pri Litiji (Tornquist, 1929a, sl. 2)
Sl. 5b. Interpretacija Tornquistovega prereza
Sl. 5c. Strukturna karta horizontov skrilavca v Litijskem rudišču
Sl. 5d. Območje Litija-Šmartno, geološki prerezi
Fig. 5a. Sitarjevec hill, schematic cross section according to Tornquist (1929a, fig. 2)
Fig. 5b. Interpretation of the Tornquist's section
Fig. 5c. Structural map of the shale horizons in the Litija ore deposit
Fig. 5d. Litija-Šmartno area, geological cross sections
0	problematiki Litijskega rudnega polja	271
ter Premru (1983a), čeprav so narinjenim kameninam pripisovali drugačno starost.
Erozijski ostanek skitskih kamenin na karbonskih smo poimenovali po vasi Gradišče
kot Gradiška tektonska krpa.
Zahodno od tod so na grebenu nad Miškarjevo dolino osamljene čeri spodnjeskit-
skega dolomita, v grapi Globočak pa je erozija razkrila karbonske plasti podlage.
Govorimo o Globočakovi tektonski krpi oziroma Globočakovem tektonskem oknu.
Precej večje tektonsko okno iz karbonskega peščenjaka najdemo v globoki dolini
med vzpetinama Pašava in Seč zahodno od Jablaniškega potoka, po katerem smo
tektonski fenomen poimenovali kot Jablaniško tektonsko okno.
Karbonski skladi Žirovskega nariva se spet pokažejo na območju Regali pri
Šmartnem in imajo, kot smo pokazali na 4. sliki, pod naplavino zvezo s strukturo
Sitarjevca. V enaki legi so karbonske plasti pri Grmačah. Narivna ploskev v bazi
skitskih skladov je na tem ozemlju pod naplavino Reke in Črnega potoka. Triasne
kamenine pri Ojstermanu leže torej nad karbonskimi skladi Žirovske narivne enote
in ne obratno, kot kaže Osnovna geološka karta - list Ljubljana (Premru, 1983a).
Da je taka interpretacija pravilna, nas prepričajo razmere na vzpetini Veliki
Poščavnik, kjer se narivna ploskev spet pokaže na površju, ter neznatna tektonska
krpa iz skitskega dolomita na hribu Kepa zahodneje od tam.
Na triasnih skladih Šmarske narivne enote leži do 120 metrov debela plošča iz
karbonskih kamenin Ojstermanove narivne enote, poimenovane po Ojstermanovem
hribu; ta enota se je ohranila le vzhodno od Šmartna.
Na višjih delih vzpetin Babjek in Malikovica najdemo karbonski peščenjak, ki je
brez dvoma na spodnjeskitskih kameninah, in sicer kot erozijski ostanek. Govorimo
o Malikovški tektonski krpi (si. 1 in 4 a).
V enaki legi so karbonske plasti na levem bregu potoka Jablanica med Ojsterma-
novim hribom, vzpetino Pašava in nekdanjo pristavo Slatna. Stik s triasnimi skladi
v podlagi je razgiban oziroma" poteka v odvisnosti od morfologije terena, kar kaže da
je položen, vpada pa proti SW (si. 5, profil D); zahodno obrobje te tektonske krpe, ki
smo jo poimenovali kot Slatenska, je neotektonskega značaja.
K Ojstermanovi narivni enoti moramo zaradi lege prišteti še paleozojske klastite
na Pajkovem hribu (Pajkova tektonska krpa), karbonski peščenjaki na severnem
pobočju Perovškovega hriba pa so pogreznjeni del teh skladov. To je obenem edino
mesto na pregledanem ozemlju, kjer najdemo podatek o krovnini Ojstermanove
narivne enote. V taki legi je svetlo siv do bel neplastnati dolomit, ki smo mu pripisali
kordevolsko starost. To narivno enoto smo poimenovali kot Kostrevniško, po kraju
Kostrevnica, kjer zavzemajo po podatkih Osnovne geološke karte - list Ljubljana
(Premru, 1983a) karbonatne triasne plasti velike površine.
Šmarsko, Ojstermanovo in Kostrevniško narivno enoto uvrščamo v prvi del
Dolskega nariva z mnogo bolj zapleteno geološko zgradbo, kot smo menili doslej
(Mlakar, 1987). Opraviti imamo z luskami, pri čemer zavzema Šmarska narivna
enota del nekdanjega geosinklinalnega prostora z izrazito srednjetriasne tektoniko.
Na sliki 4 C smo prikazali eno izmed možnih variant odnosov med prvim in drugim
delom Dolskega nariva. Po drugačni - manj verjetni razlagi so karbonske plasti
Ojstermanove narivne enote severni podaljšek enako starih kamenin, s katerimi se
pričenja drugi del Dolskega nariva.
Ugotavljanje razsežnosti novoodkritih narivnih enot, njih povezave in mehanizma
nastanka so naloge bodočih raziskav.
Neotektonika. Na obravnavanem ozemlju so neotektonske deformacije zelo po-
gostne. Nekatere od teh so odkrili že starejši raziskovalci.
272	Ivan Mlakar
Na Gradovi in Nosanovi karti iz leta 1957 se javlja močan dinarski prelom
200 m vzhodno od vrha Sitarjevca, prečnodinarski prelom pa naj bi potekal vzdolž
Dragarjeve doline in se nadaljeval še na drugi strani Jablaniškega potoka.
Premru (1976) je na Litijskem ugotovil štiri prelomne sisteme, vendar prelomov
zaradi neugodnega merila priloženih kart prostorsko ni mogoče točno določiti.
Po podatkih Osnovne geološke karte - list Ljubljana in njenem tolmaču (Pre-
mru, 1983a, b) naj bi potekala dinarska preloma v coni Goset-Praprešče ter ob
Jablaniškem potoku, prečnodinarski prelom pa vzdolž Dragarjeve doline. Po tej
dokumentaciji imajo pomembno vlogo še prelomi vzhod-zahod, ki pogojujejo nasta-
nek dolin reke Save in potoka Reka. Raziskovalec je poimenoval le Litijski prelom
s smerjo N-S in Savski prelom, ki naj bi potekal vzdolž Jablaniškega potoka.
Dinarski prelomi so na pregledanem prostoru zelo markantne neotektonske
deformacije. Najbolj zahodno se javlja Zavrstniški prelom; poimenovali smo ga po
naselju Zavrstnik (sl. 1). Prelom lahko najlepše opazujemo na ustju starega rova (Sir)
v grapi, ki poteka mimo domačije Štumf. V stropu rova je 30 cm široka milonitna
cona. Stratimetrijski elementi prelomne ploskve so 230/75°.
V Partizanskem rovu (Pa - sl. 7 a) so po podatkih Vozi j a in sodelavcev (1949) na
100. metru zadeli na močan dinarski prelom, ki je brez dvoma identičen z Zavrstni-
škim prelomom. Drugod poteka prelom znotraj klastitov karbonske superpozicijske
enote b. Deformacije izstopajo le na sedlih pri Velikem vrhu, Malem Poščavniku in
Tičnici; v ravni črti se stikajo različne kamenine.
Subparalelno in okrog 500m NE poteka drug dinarski prelom. Deformacije so
najmočnejše pri nekdanji graščinski pristavi Grmače, po kateri smo prelom poimeno-
vali kot Grmaški. Prelom se tod razcepi in loči različne skitske kamenine (sl. 1).
Izrazito sedlo med vzpetinama Sitarjevec in Oblakov vrh ter izdanek skrilavega
glinovca karbonske superpozicijske enote a ob zgornjem robu karte sta najpomemb-
nejši deformaciji na NW delu prelomne trase.
Sredi naselja Podsitarjevec (št. 34) smo v strmem useku ugotovili prelom, ki ga
izdaja 2O cm milonitiziranega peščenjaka. Stratimetrijski elementi prelomne ploskve
so 45/75°.
Proti NW se prelom nadaljuje na edino sedlo na hribu Sitarjevec, po katerem smo
prelom poimenovali kot Sitarjevški.
Šele daleč proti SE spet opazimo deformacije. Pri Čoparju se na levem bregu
potoka v ravni črti stikata karbonski peščenjak ter cordevolski dolomit Kostrevniške
narivne enote. Ob prelomu se je grezalo severovzhodno krilo.
Prelom vzdolž Jablaniškega potoka, ki ga na naši karti izdajajo deformacije na
hribu Pečice ter zmiki drugih prelomnih sistemov, je imel Premru (1983b, sl. 6) za
jugovzhodni podaljšek Savskega preloma. Taka oznaka je preslabo argumentirana,
zato govorimo o Podšentjurskem prelomu, poimenovanem že v prejšnji razpravi
(Mlakar et aL, 1993).
Na malješkem prostoru (sl. 2 a) smo ugotovili en sam dinarski prelom in ga že pred
leti označili kot Mamoljski (Mlakar, 1987). Prelom loči bloke z različno lego
karbonskih skladov, izdajajo pa ga sedla ter vrsta izvirov in močil.
Regionalnega pomena so tudi nekateri prečnodinarski prelomi. Med take spada
Pugledski prelom (Mlakar, 1987), ki poteka po naši interpretaciji vzdolž Bedeno-
vega grabna. V prelomnih krilih vpadajo karbonske plasti v diametralno nasprotno
smer. Proti severovzhodu je prelom pod naplavinami reke Save. Južno od Fertiča se
Pugledskemu priključi Ponoviški prelom, znan že iz prejšnje razprave (Mlakar et
aL, 1993).
0	problematiki Litijskega rudnega polja	273
Okrog 1,5 km južneje poteka vzdolž potoka Reka vse do Zavrstnika drug prelom
tega sistema; po naselju Štangarske Poljane smo ga poimenovali kot Štangarski
prelom. Pri domačijah Kolar, Štumf in nad Puntarjem pri Zagorici so lepo izražena
sedla. Tudi dva nivoja kvartarnih usedlin na območju Grbin-Ježa, z višinsko razliko
okrog 15m, povezujemo s prisotnostjo tega preloma. Razmere v malješkem Savskem
rovu do 60 m (si. 2b) govore v prid trditvi o snopu prelomnih deformacij na tem
območju (Premru, 1976, 229).
Šmarski prelom, poimenovan po velikem naselju Šmartno pri Litiji, smo lahko
locirali zelo zanesljivo, saj poteka po ozemlju iz litološko kontrastnih kamenin.
Prelom ostro odreže skitske plasti Gradiške tektonske krpe, vzdolž Dragarjeve doline
pa še sklade Šmarske narivne enote. Med Reko in Jablaniškim potokom se ob
prelomu stikajo različne skitske plasti, kar velja tudi za predel okrog Grmač. Del
doline Rakovnik je prelomnega značaja, to pa lahko trdimo tudi za sedla znotraj
karbonskih skladov pri Cvingarju in na Ojstermanovem hribu.
Na malješki karti (si. 2 a) odreže prelom jedro Litijske antiklinale in se po zmiku
ob Mamoljskem prelomu nadaljuje proti domačiji Češek; karbonskih klastitov v obeh
prelomnih krilih ne moremo povezati med seboj.
Štriglovski prelom smo omenili že v eni prejšnjih razprav (Mlakar, 1987). Na
malješkem prostoru (si. 2 a) gre za podobne deformacije, kot smo jih opisali pri
Šmarskem prelomu, na litijski karti (si. 1) pa se je v SE prelomnem krilu zaradi
grezanja ohranil cordevolski dolomit Kostrevniške narivne enote. V grapi zahodno od
Spodnje Jablanice je ob prelomu uvaljan skitski oolitni apnenec.
Alpsko orientirani prelomi so na litijsko-malješkem prostoru sicer prisotni, ven-
dar nimajo pomembne vloge.
Na zahodni polovici litijske karte (si. 1) smo ugotovili tri prelome. Dva smo
poimenovali po domačijah Gričar in Ferlanovec, južnega pa po vzpetini Širmanski
hrib. Prelome nakazujejo nepravilnosti v legi karbonskih klastitov, sedla in izviri. Ob
gozdni cesti Štumf-Borštnar smo izmerili lego Širmanskega preloma (0/90°). Strmo
proti severu vpada prelom, ki ga je Höf er (1886, tabla 14) vrisal znotraj zavrstni-
škega rudišča (si. 1 in 7a). Razmere vzdolž Zavrstniškega preloma, okrog 750m NW
od Zavrstnika, kažejo, da so se ekvatorialni prelomi ponekod reaktivirali.
Deformacije vzdolž alpsko usmerjenih prelomov najlepše izstopajo na litološko
kontrastnem ozemlju med naseljema Jeze in Gradišče. Opraviti imamo s snopom
štirih nepoimenovanih prelomov kot podaljškom onih z zahodne polovice litijske
karte. Zaradi lažjega vzporejanja razmer na obeh straneh Jablaniškega potoka smo
prelome označili z zaporednimi številkami 1 do 4.
Zelo zapletene geološke zgradbe ne bomo podrobneje opisovali, saj je lepo raz-
vidna s prve in četrte slike. Ob prelomih se v ravni črti stikajo skitske in karbonske
kamenine različnih narivnih enot.
Z malješkega območja naj opozorimo na več ekvatorialnih prelomov v Savskem
rovu (si. 2b) ter na močan še nepoimenovani prelom, ki v dolinah pod Sp. Mamoljem
odreže jedro Litijske antiklinale.
Med prečnoalpskimi je zdaleč najpomembnejši Litijski prelom (Premru, 1976;
1983b). Na hribu Pečice izdanja prelom na površju, drugod ga prekrivajo naplavine.
Skitske plasti s hriba Veliki Poščavnik omejujeta na vzhodu in zahodu preloma;
po tej vzpetini smo ju označili kot prvi in drugi Poščavnikov prelom. Enako usmer-
jena preloma z območja Šitenkovega hriba, kjer so izrazita sedla, sta verjetno severni
podaljšek teh deformacij. Vzdolž potoka Rakovnik najdemo še en prelom tega
sistema, ki je najbrž prisoten tudi v litijskem rudišču (si. 7b).
274	Ivan Mlakar
Z vzhodne polovice litijske karte (sl. 1) naj opozorimo še na meridionalni prelom
pri Ojstermanu ter onega pod Gradiščem, po katerem smo ga poimenovali kot
Gradiški prelom.
Geološke razmere severovzhodno od Šmartna zaslužijo posebno pozornost. Po-
datki o relativni starosti neotektonskih prelomnih sistemov z območja Gradiških Laz
(sl. 1 in 4a) nam lahko služijo kot izhodišče za reševanje te problematike v okviru
celotnega Litijskega rudnega polja, kakor tudi na širšem prostoru.
Najstarejši so normalni prelomi s smerjo E-W z našimi oznakami 1 do 4; bloki so
se premikali vertikalno za nekaj deset metrov. Horizontalne komponente premikov
ne poznamo. Nastale so tipične strukture iz tektonskih jarkov in pragov. V malješkem
Savskem rovu vpadajo ekvatorialni prelomi strmo proti jugu (sl. 2b), drugod pa
najbrž tudi proti severu.
Iz istega obdobja so skoraj zagotovo tudi sub vertikalni, meridionalni prelomi,
vendar o razmerah na presečiščih - na primer z Gradiškim prelomom - ne moremo
soditi. Domnevamo, da so se tudi ob tem prelomnem sistemu bloki premikali pre-
težno vertikalno. Nastali so tektonski jarki, kot ga npr. najdemo na Velikem Poščav-
niku, v kombinaciji s prelomi vzhod-zahod pa parketna zgradba. Vse kaže, da so bili
meridionalni prelomi kasneje ponekod reaktivirani, za kar govore razmere vzdolž
Litijskega preloma.
Prečnodinarski prelomni sistem je mlajši od ekvatorialnega. Preloma z našo
oznako 1 in 4 se končata ob Šmarskem prelomu in po prekinitvi nadaljujeta na drugi
strani. Če je podana interpretacija pravilna (sl. 1 in 4a), imamo ob prečnodinarskih
prelomih opraviti z levimi zmiki velikostnega reda do 500 metrov. Računati moramo
še z vertikalno komponento nekaj deset metrov. Po podatkih iz malješkega Savskega
rova (sl. 2b) vpadajo ti prelomi precej strmo proti SE ali NW. Na šmarskem območju
so se ob normalnih-prečnodinarskih prelomih grezali jugovzhodni bloki in nastala je
stopničasta zgradba.
Najmlajši so dinarski prelomi. Šmarski in Štriglovski prelom (kakor tudi starejši
prelomi z našo oznako 1 do 4) sta premaknjena ob Podšentjurskem prelomu. V obeh
primerih znaša horizontalna komponenta premikov 250 m, vertikalna pa verjetno
nekaj deset metrov; govorimo o poševnih desnih zmikih.
Močan desni zmik Šmarskega preloma ob dinarskem Mamolj skem prelomu smo
dokazali tudi na malješkem prostoru (sl. 2a) in znaša 400 m. Istega velikostnega reda
naj bi bil zmik Pugledskega in Štangarskega preloma pod naplavino na litijski karti
(sl. 1). Drugod so podatki o desnih zmikih nezanesljivi.
Prostorska orientacija zmikov ob dinarskih in prečnodinarskih prelomih potrjuje
dosedanje predstave o napetostnem stanju, ki je privedlo do teh deformacij (Pre-
mru, 1976; Mlakar, 1987, 180). Pač pa geoloških razmer na območju »litijske in
šmarske udorine« ne bi upali uporabiti kot osnovo za določanje starosti neotekton-
skih prelomnih sistemov v tem delu Slovenije (Premru, 1976, 215). Paleontoloških
podatkov iz mladih usedlin je namreč premalo, geološke razmere (sl. 1 in 4a) pa
dopuščajo več interpretacij o vlogi različnih prelomnih sistemov pri nastajanju
omenjenih udorin. Tudi za Premrujevo trditev o dolinah kot tektonskih jarkih ni
povsod dovolj dokazov. Na to je opozoril že Kuščer (1992) in menil, da so doline
z ravnim dolinskim dnom tod nastale z bočno erozijo.
Območje naselja Šmartno pri Litiji izstopa na naši dokumentaciji (sl. 1 in 4a) kot
sečišče štirih prelomnih sistemov. Zato ne preseneča podatek, da je bil prav tod
epicenter dveh zelo močnih potresov, in sicer 14. aprila 1895 (Mihajlovič, 1951).
Po prvih evidentiranih potresih leta 1669 so po 175-letnem mirovanju ti postali
0	problematiki Litijskega rudnega polja	275
vse pogostejši; do leta 1950 so jih registrirali že 299. Med njimi je bilo 5 rušilnih, 30
zelo močnih, 54 močnih, 94 zmernih, 104 lahkih in 12 z grmenjem. Največje razburje-
nje med prebivalstvom in škodo sta povzročila potresa leta 1895 in oni leta 1939
z glavnim rušilnim sunkom dne 6. maja ob 5. uri in 10 minut (Mihajlovič, 1951;
Fabjančič, 1972).
Podobna kot šmarsko tektonsko vozlišče so presečišča prelomnih sistemov pod
naplavinami reke Save vzhodno od vasi Praprešče, pri Bedenu, Jablanici in Gradi-
ških Lazah.
Ena izmed potresnih con (IV) je po mnenju Mihajlovičeve usmerjena od Litije
proti Vačam, kar v grobem sovpada s traso Litijskega preloma. Trditev, da gre za
potresno aktivni prelom (Premru, 1983b, 48) je zato upravičena.
Nove, sorazmerno točne podatke o legi tektonskih linij in še nevarnejših vozlišč bo
treba seveda upoštevati pri prostorskem načrtovanju razvoja naselij na litijskem
prostoru.
Na tem mestu naj opozorimo še na zanimivost, povezano s tektonsko zgradbo
ozemlja. Južno od naselja Sp. Jablanica se sredi obdelanih polj javlja na aluvialni
naplavini močan izvir subarteškega tipa in leži točno na presečišču Podšentjurskega
in Štriglovskega preloma (si. 1). Lega v prostoru in opazna temperaturna razlika
v primerjavi s površinskimi vodami govorita v prid domnevi, da se izvir napaja iz
večjih globin - najverjetneje iz dolomitnega masiva južno od tod. Samostojni vodni
režim je podvržen kontaminaciji le toliko, kolikor se voda v zgornjem delu pomeša
z ono iz aluvialne naplavine. Podmeno kaže preveriti, saj bi z globokim zajetjem tega
močnega izvira lahko izboljšali preskrbo kraja z vodo.
Rudišče Litija
Litijsko rudišče ali Sitarjevec, kot so ga nekateri imenovali, spada med naša večja
rudna nahajališča, naselje Litija pa je najbrž najstarejše slovensko rudarsko mesto.
Riedl je leta 1886 zapisal, da je bil Sitarjevec takrat med najlepšimi avstrijskimi
rudišči, Tornquist (1929a) pa je menil, da gre tod za eno najbogatejših rudnih
koncentracij na celotnem vzhodnoalpskem prostoru. Temu rudišču smo namenili
posebno pozornost tudi zato, ker v zadnjih sto letih o njem ni bila objavljena nobena
natančna grafična dokumentacija.
Na Metalogenetski karti Slovenije (Drovenik et. al., 1980) nosi lokalnost z oz-
nako Sitarjevec - Litija med Pb, Zn rudišči zaporedno številko 63.
Zgodovinski podatki
Za domnevo, da so v Litiji rudarili že za časa Keltov (Ž eb r e, 1955), ni prepričlji-
vih dokazov. Tudi obratovanje litijskega rudnika v rimskem obdobju (AhIburg,
1907; Waagen, 1919; Tornquist, 1929a; Simič, 1951) je sporno, čeprav kaže
najstarejše znano ime Villa Litta, omenjeno v neki listini iz leta 1145, na rimsko
tradicijo tega mesta, ki je bilo takrat tudi pomembno pristanišče ob Savi (Kresal,
1961; Godec, 1993). Leta 1256 so kraj označevali kot Lutija, nato pa kot Lutey
(1304), Litaw (1542), Lithaj (1778) in v nemškem jeziku kot Littai. Slovensko ime
Litija je iz kasnejšega obdobja (Kresal, 1961).
276	Ivan Mlakar
Waagen (1919) je v spisku krajev označil Litijo kot srednjeveški rudnik železa in
živega srebra ter opozoril, da je bila v 15. stoletju med rudniki železa na Kranjskem
tudi Litija.
Že v začetku 16. stoletja je bil v Litiji višji rudarski urad, kar govori za razcvet
rudarstva na tem območju. Nemški plemiči so namreč vspodbujali priseljevanje
protestantskih rudarjev v naše kraje (Müllner, 1906).
Prvi pisani dokument o rudarjenju v okolici Litije je nagrobni spomenik rudar-
skemu mojstru Christofu Brukherschmidu z letnico 1537, ki stoji danes v šmarski
cerkvi. Spomenik predstavlja moža v naravni velikosti in v luteranski noši ter je po
mnenju Müllner j a (1906) med najstarejšimi v nekdanji Notranji Avstriji. Nagrob-
nik prvi omenja Riedl (1886), našel pa ga je na šmarskem pokopališču (Mohorič,
1978).
Leta 1542 je bil gospodar Litijskega rudnika Jörg Tanholzer. Tedaj so izkoriščali
predvsem železo, nato pa prešli na proizvodnjo svinca (Müllner, 1906).
Po letu 1550 so pričeli preganjati protestantske rudarje in leta 1604, ko je Litijo
zapustil zadnji podjetni lastnik A. Ungnad, je rudnik prenehal obratovati zaradi
pomanjkanja kapitala in strokovno usposobljenih ljudi (Riedl, 1886).
Na rudarska dela so pozabili in šele Valvasor (1689) je spet opozoril na Sitarjevec
ter poudaril, da kažejo kosi rude z opuščenih odvalov na nekoč velik rudnik svinca in
živega srebra.
Tudi rudarski mojster A. Hauptmann (1740) omenja v svojem poročilu o razmerah
na širšem litijskem prostoru le opuščena dela, in sicer na 16 lokacijah (cf. Riedl,
1886), kar velja tudi za znanega naravoslovca Hacqueta (1784).
V	Pasjeku - vzhodno od Litije, so leta 1792 zgradili topilnico železa. Železovo
rudo so občasno kopali tudi na Sitarjevcu, medtem ko v dokumentih ponovnega
pridobivanja svinca ne omenjajo (Fabjančič, 1972).
Leta 1838 - torej v obdobju, ko so pričeli z rudarskimi deli v Zavrstniku, so
podelili pravice za raziskovanje železove rude na hribu Sitarjevec s skupnim imenom
Rov nebeških ključev (Himmelschlüsselstollen - Fabjančič, 1972).
Direktor zavrstniškega rudnika J. Strobl ter upokojeni ravnatelj premogovnika
v Hrastniku K. Vehrhan sta pričela z raziskavami tudi v Litiji, in sicer leta 1873 ter
bila pobudnika za ustanovitev Rudarske združbe - Gewerkschaft Littai (1878 do
1941), ki so je leta 1925 preimenovali v slovensko podjetje Rudarska združba Litija.
Točnejše podatke o združbi in lastnikih je zbral Mohorič (1978, 40, 177).
Na Sitarjevcu je bilo takrat le nekaj starih, opuščenih rudarskih del (Wilhelmov,
Almin in Karlov rov). Že v začetni fazi raziskav so naleteli na obsežni železni klobuk,
leta 1874 pa so odkrili 30 do 50 cm debelo baritno žilo s cinabaritom. Prve štiri
jamske mere so zato označili kot Litija - Rudnik živega srebra (Littai - Quecksilber
Bergbau).
V	letih 1875 in 1876 so pridobivali samo živosrebrno rudo. Pri postopnem
poglabljanju jame so zadeli še na galenit in proizvodnja svinca je od leta 1877 dalje
postala glavna dejavnost (Riedl, 1886; Fabjančič, 1972; Mohorič, 1978).
Rudo s Sitarjevca so izvažali skozi Avgustov rov, nato pa z okrog 300 m dolgo
žičnico čez Savo v topilnico, ki so jo zgradili leta 1880 v bližini litijske železniške
postaje. Izkopnino iz drugih rovov so prevažali z vozmi. Izbiralnico so postavili leta
1892 (Fabjančič, 1972; Mohorič, 1978).
Leta 1886 so v Litiji poskusili pridobivati srebro. Uspeli so in glavni kovnici na
Dunaju prvič poslali 3,699 kg te kovine, iz katere so tam izdelali spominske kovance
0	problematiki Litijskega rudnega polja	277
(litijske tolarje). Istega leta so pridobili skupaj 40,918 kg Ag, največ leta 1890, in sicer
614,676kg (Fabjančič, 1972).
Po letu 1875 pridobljeno živosrebrno rudo s 15% Hg so prodali Idriji, sami pa so
jo pričeli predelovati v lastni peči, zgrajeni leta 1883. Največ Hg so pridobili leta
1886, in sicer 26,3631 ter se glede proizvodnje živega srebra kosali z živosrebrnim
rudiščem Sv. Ana nad Tržičem za drugo mesto v avstro-ogrski monarhiji. Ruda,
proizvedena leta 1885, je vsebovala 2,7% Hg. Največ svinca so pridobili leto prej, in
sicer 1.900 ton. Okrog leta 1890 je dajala Litija 10% avstrijske proizvodnje svinca
(Fabjančič, 1972).
Živosrebrne rude po letu 1894 niso več kopali, pa tudi lastna proizvodnja svinčeve
rude je močno opešala in leta 1897 obstala. Vse do leta 1917 so si v topilnici pomagali
s koncentrati, pridobljenimi v drugih slovenskih, koroških, čeških, bosanskih, srb-
skih in celo afriških rudiščih (S i m i č, 1951; Fabjančič, 1972; Mohorič, 1978).
Proizvodnja svinca je zato močno narastla in znašala leta 1914 kar 3.660,41, nasled-
nje leto pa so pridobili tudi največ srebra, in sicer 2.749,170 kg ter celo 2,1336 kg zlata
(Fabjančič, 1972).
Priprave za ponovno oživitev rudnika so se pričele leta 1917. Obrat Sitarjevec so
odprli 2. februarja 1918, vendar so že leta 1922 dela zastala zaradi spora s čebelarji.
Ti so se pritoževali zaradi onesnaževanja čebelje paše s strupenimi plini iz predelo-
valnih naprav.
Dela so sicer obnovili leta 1924 (Pastor, 1945), do intenzivnejšega rednega
obratovanja pa je prišlo šele leta 1927, ko so zagnali gravitacijsko separacijo s flota-
cijo. Naslednje leto so odkopali 23.147 ton rude, iz katere so pridobili 2.271 ton 75-
odstotnega svinčevega koncentrata. Tona svinca je takrat vsebovala 20 do 25 g
srebra, ruda pa 7 do 10% Pb (Fabjančič, 1972).
Novejšo zgodovino povzamemo po Fabjančiču (1972). Zaradi katastrofalnega
padca cen so 31. decembra 1930 ustavili proizvodnjo svinčevega koncentrata, nada-
ljevali pa so z raziskovalnimi in pripravljalnimi deli. Leta 1931 je postal obratovodja
J. Pastor, leta 1935 pa je rudarska dejavnost popolnoma zastala. Kljub nekaj posku-
som do obsežnejših del pred 2. svetovno vojno ni prišlo. Rudnik so vzdrževali le
toliko, da niso zamrle rudarske pravice.
Leta 1941 so Nemci rudnik zaplenili in poverili upravljanje družbi Bleiberger-
Bergwerks Union iz Celovca. Na pobudo tovarne Medic - Zanki iz Domžal in tovarne
litopona BBU iz Celovca, ki sta potrebovali barit, so v rudniku Litija avgusta 1942
začeli obnavljati rudarska dela. Očistili so Glavni in Almin rov ter Zračni jašek,
v katerem so bile večje zaloge barita in pričeli z raziskovanji. Zaradi partizanske
diverzantske dejavnosti so okupacijske oblasti v začetku leta 1944 raziskave ustavile.
Ves stari in novi tehnični inventar so prepeljali v Mežico. V letih 1943 in 1944 so
pridobili skupaj 2.2991 barita. Omenimo naj še, da je med okupacijo zgorel celotni
jamomerski arhiv, ohranile so se le karte rudnika Zavrstnik.
Po osvoboditvi leta 1945, piše nadalje Fabjančič (1972), so bili dostopni
podkopi Alma, Groll ter Glavni in Savski rov. Na podlagi strokovnih mnenj (Zore,
1946; Duhovnik, 1947) so leta 1947 začeli z raziskovalnimi deli. Očistili so nekaj
dostopov k zgornjim delom rudišča ter Savski rov. Istočasno so pričeli z odkopava-
njem, ki je zajelo rudne stebre v zgornjih delih jame. Izkopnino so deponirali, saj na
rudniku ni bilo več zbiralnice in flotacije. Za tehnično vodstvo revirja Sitarjevec je od
konca leta 1948 skrbel Mežiški rudnik. Leta 1951 so intenzivno raziskovali, naslednje
leto pa so pričeli z odkopavanjem barita.
Leta 1955 sta se obrata Sitarjevec in Pleše združila v samostojno podjetje Posav-
278	Ivan Mlakar
ski rudniki svinca, cinka in barita. Direktor je ostal F. Hvala, glavni inženir S. Žebre,
obratovodja Sitarjevca pa J. Pastor. Do konca leta 1956 so pridobivali izključno
barit.
Mokromehansko separacijo in flotacijo so zgradili leta 1956, zato se je proizvod-
nja barita zelo dvignila in znašala leta 1957 kar 6.600 ton. Istočasno so pričeli
v Sitarjevcu prvič po 2. svetovni vojni proizvajati svinčev koncentrat. Zaradi razmer
na tržišču je proizvodnja barita po letu 1957 spet padla.
Z novim letom 1961 je začel rudnik Sitarjevec poslovati kot samostojna enota
v okviru Rudnikov svinca in topilnice Mežica, M. Fabjančič pa je prevzel vodstvo
raziskovalnih del na tem objektu. Istočasno so začeli graditi novo flotacijo, ki je
začela obratovati poleti leta 1961. Ruda je v tem obdobju vsebovala le še 3 do 4 % Pb.
Kljub padanju vsebnosti prvin v rudi, ki se je vse bolj bližala rentabilnostni meji,
so naslednjih nekaj let vztrajali pri proizvodnji svinčevega koncentrata in barita ter
intenzivno raziskovali. Čeprav so povečali proizvodnjo in storilnost, obrat ni posloval
pozitivno, kopičili pa so se tudi drugi problemi.
Dne 23. februarja 1965 se je sestala v Litiji komisija v zvezi s prenehanjem
obratovanja rudnika. Ugotovili so, da rudarske raziskave niso dale pričakovanih
rezultatov niti v eksploatacijskem polju niti v raziskovalnem prostoru Dobrava in
priznali, da so v raziskave vseskozi vlagali premalo. Predvsem pa so poudarili, da
nizka vsebina kovine v rudi ne omogoča več rentabilnega odkopavanja, slaba teh-
nična opremljenost jame ter majhna in v prostoru razsejana rudna telesa pa ne
sodobnega načina dela. Dodati je treba še probleme s predelovalnimi napravami in
silikoznimi obolenji. Zato je komisija predlagala, da dela v jami ustavijo.
Proizvodnja svinca in barita je životarila še do konca julija 1965, nakar so začeli
obrate zapirati. Rudnik je uradno prenehal obstajati 28. aprila 1966, ko so v katastru
izbrisali Eksploatacijsko polje Litija (Fabjančič, 1972).
Kratek pregled dosedanjih raziskav
O rudiščih in rudnih pojavih na Litijskem so poročali že Valvasor (1689),
Hauptmann leta 1740 (cf. Riedl, 1886), Hacquet (1784), Lipoid (1858) in
Voss (1895).
Konec 19. stoletja je izšlo več znanstvenih razprav, namenjenih izključno litij-
skemu rudišču. Brunnlechner (1885) je posvetil posebno pozornost nastanku in
mineralni sestavi, Höf er (1886) pa prelomnim deformacijam. Najbolj zanimivo in
grafično bogato opremljeno razpravo je napisal rudarski svetnik Riedl leta 1886.
Naslednje leto je Tittel (1887) obdelal še gospodarski vidik izkoriščanja in proble-
matiko raziskovanja litijskega rudišča.
Po prvi svetovni vojni so za pomoč pri vodenju geoloških raziskav v Litijo vabili
strokovnjake od drugod. Ohranila so se krajša poročila, ki so jih napisali Kropač
(1919), Stieler (1927a, b), Smith (1928a do e) in Tornquist (1927,1928, 1930)*.
Najpomembnejša iz tega obdobja je Tornquistova razprava iz leta 1929(a),
namenjena predvsem mineralnim paragenezam. Od domačih strokovnjakov so se
z raziskavami ukvarjali Go g al a (1927), Rudroff (1928a,b; 1929a,b)in Š tra j her
(1936).
* Tornquist je bil dvomi svetnik in profesor geologije na Tehnični visoki šoli v Gradcu.
V svojih delih se je opiral na podatke iz odpiralnih del po letu 1926, zlasti pa v letih 1927 in 1928.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	279
O raziskavah v rudišču Litija med drugo svetovno vojno so pisali Štrajher
(1942), Holler (1943), Kostelka (1942,1943,1944)in Gogala (1942a,b,c; 1944).
Iz obdobja tik po drugi svetovni vojni razpolagamo s številnimi poročili, ki
obravnavajo problematiko od raziskav do proizvodnje in so jih napisali Pastor
(1945, 1947 a do d, 1948, 1952, 1953), Zore (1946) in Duhovnik (1947, 1949).
V poročilu Vozi j a in sodelavcev iz leta 1949 so pomembni zlasti podatki o izdankih
rude in starih rovih, v Sedlarjevem (1950) diplomskem delu pa najdemo zanimive
informacije o rudišču Sitarjevec ter stare jamske karte.
Poročilo o geofizikalnih raziskavah na območju Sitarjevca in Zavrstnika (Geor-
gi j evski, 1951) kaže, da te niso bile posebno uspešne; uporabili so metodo lastnega
potenciala in induktivno metodo Turam.
Žebretova publikacija iz leta 1955 obravnava med drugimi tudi litijsko rudišče
in vsebuje precej podatkov rudarsko-geološkega značaja. Češ mi ga (1959) je zbral
splošne podatke o rudarjenju na Slovenskem.
Bercetove (1953a, 1956) jamske geološke karte takrat dostopnih rudarskih del
so dragocen vir informacij o geološki zgradbi rudišča, o sledenju piše v poročilu iz
leta 1953(b), v poročilu o študijskih raziskavah Posavskih gub v letu 1961 (Berce,
1962) pa najdemo nekaj rudnomikroskopskih podatkov ter rezultate prvega poskusa
uvajanja geokemičnih raziskovalnih metod na Litijskem. Nekatere druge razprave
(Berce, 1955) in poročila (Grošelj, 1954) se nanašajo na rudišča v širšem prostoru.
Posebno pozornost je vzbudila strukturna analiza litijskega rudišča (Berce, 1963b),
ki jo je kritično izvrednotil Kuščer (1965).
Cissarz (1956), Duhovnik (1956), Grafenauer (1963) in Štrucl (1962,
1965) so pisali o starosti orudenja.
Od leta 1961 do 1965 je napisal Fabjančič vrsto poročil, v katerih obravnava
predvsem operativno problematiko. Pomembno je zlasti poročilo iz leta 1964 s po-
datki o rezultatih vrtanja ter publikacija, objavljena leta 1966 O baritu na Sloven-
skem.
Iz leta 1963 je razprava o nastanku rudišč v Sloveniji (Berce, 1963a), medtem ko
je Grafenauer (1963,1965,1969) namenil največ pozornosti mineralnim združbam
in genezi svinčevo-cinkovih rudišč tako v Litiji kot drugod.
Podobno problematiko je v okviru monografije Nastanek rudišč v SR Sloveniji
reševal Drovenik s sodelavcema (1980) bodisi na podlagi splošnih geoloških poda-
kov ali pa specialnih geokemičnih raziskav (Drovenik, 1972), oziroma izotopskih
analiz (Drovenik et al., 1976).
Številne podatke, povezane z rudišči na litijskem prostoru, je zbral Fabjančič
(1972) v kar 854 strani obsegajočem rokopisu z naslovom Kronika litijskega rudnika.
Pomemben vir informacij, predvsem zgodovinskega značaja, je tudi Mohoričevo
delo iz leta 1978. Oba raziskovalca navajata stare vire iz avstrijskih arhivov.
Splošni podatki o rudišču
Rudišče je na obrobju mesta Litija, in sicer na območju hriba Sitarjevec (v starejši
literaturi so ga označevali tudi kot Erzberg), razpotegnjenem v smeri vzhod-zahod in
z najvišjo koto 448,3 metrov.
Riedl (1886) je na 9. tabli vrisal vsa tedanja rudarska dela. Savski rov so
dokončali leta 1929, po letu 1947 pa se je rudarska dejavnost še bolj razmahnila.
280_Ivan Mlakar
Dolžina rovov se je s prodiranjem v globino močno povečala in znašala ob zaprtju
rudnika po naši oceni vsaj 15 km.
Večji del rudarskih del in vsa nam znana rudna telesa so na južni strani Sitarjev-
škega grebena (si. 7a); na severu so le rovi, namenjeni dostopu, transportu, zračenju
in odvodnjavanju.
Rudarska dela so skoncentrirana v pasu, dolgem okrog 600 in širokem od 200 do
350 metrov. Najvišje je rov na koti 420 m tik ob cesti - okrog 50 m SW od vrha
Sitarjevca, najnižjo točko pa so dosegli s Kidričevim slepim jaškom (171,5 m).
Rudarska dela so torej v višinskem intervalu okrog 250 metrov. Med vertikalnimi
zvezami naj omenimo Glavni vpadnik, Kidričev ter Karlov slepi jašek in Dobravški
jašek.
Jamomerskih kart posameznih obzorij nismo našli, izsledili pa smo dokumente
z vsemi rovi na eni karti. Zaradi pregostega spleta rovov so v spodnjem delu jame
razmere nejasne in jih danes težko razvozljamo.
Na 1. tabeli smo med drugim podali nadmorske višine ustij vseh rovov in kote
nivojev, ki jih omenjamo med tekstom, ter dodali simbol, s katerim smo jih označili
na prilogah 1, 5 in 7.
V novejšem času so prevažali rudo po obzorjih do glavnega vpadnika in nato na
površje. Zračenje je bilo naravno. Dotok vode je znašal leta 1962 le 60 m^/dan in so jo
črpali z Novega na Savsko obzorje. Med neugodnimi okoliščinami naj opozorimo na
visok odstotek proste kremenice (silikozna obolenja).
Drovenik s sodelavcema (1980, 25) je ocenil, da so v Litiji pridobili približno
50.0001 Pb, 1000 kg Ag, 42,51 Hg in 30.0001 barita.
Na 2. tabeli smo zbrali podatke o proizvodnji, ki jih navaja Fabjančič (1972).
Za obdobje od 1537 do 1879 skoraj ni informacij. Po letu 1919 pa razpolagamo
v zvezi s svincem le s podatki o proizvodnji koncentrata, ki je vseboval okrog 75 %
Pb, kar smo upoštevali pri izračunu.
Kot kaže 2. tabela, je količina pridobljenega svinca dobro ocenjena, kajti upošte-
vati moramo tudi proizvodnjo v obdobju od 1537 do 1879. Zelo točna je Droveni-
kova ocena pridobljenega barita, medtem ko so Ag in Hg proizvedli nekaj več.
Z upoštevanjem uvoženih koncentratov pa so v litijski topilnici pridobili skoraj 121
srebra.
Poudariti moramo, da podatkov o proizvodnji rude in kovin, kvaliteti izkopnine,
preostalih zalogah rude v jami in na odvalih nismo preučevali podrobneje; opozorimo
naj le na to dokumentacijo.
O proizvodnji rude in kovin so pisali Riedl (1886), Tornquist (1929a), H oll er
(1943), Sedlar (1950), Berce (1955,1956), Mohorič (1978)in Fabjančič (1972).
Podatke o proizvodnji in kakovosti rudnih koncentratov podajata Štrucl (1962) in
Fabjančič (1966,1972), o rafiniranem svincu pa Sedlar (1950) in Žebre (1955).
O kvaliteti baritne in galenitne rude sta pisala Lap orni k (1935) in Fabjančič
(1962a, b; 1964, 1966, 1972).
Zaloge rude obravnavata Žebre (1955) in Fabjančič (1962a, b; 1965; 1972),
o količini in kakovosti starih jalovišč pa poročajo Sedlar (1950), Pastor (1952),
Drovenik F. (1956) in Fabjančič (1962b, 1966 in 1972).
0	problematiki Litijskega rudnega polja
281
Tabela 1. Osnovni podatki o rudarskih delih v rudišču Litija
Table 1. Basic data of mining workings in the Litija deposit
282
Ivan Mlakar
Tabela 2. Pregled proizvodnje
Table 2. Summary of production
Geološka zgradba rudišča
Nova površinska geološka karta (sl. 1) nudi malo informacij o zgradbi litijskega
rudišča, saj je na Sitarjevcu komaj nekaj deset izdankov, jama pa je nedostopna. Zato
smo navezani izključno na literaturne podatke, raztresene predvsem v raznih poroči-
lih, zapisnikih in drugi dokumentaciji; zelo pogosto citiranje izvora informacij je zato
neizbežno.
Eden najpomembnejših virov podatkov o razmerah v rudišču so Bercetove
(1953a, 1956) geološke karte nekaterih obzorij v merilu 1 : 500. Raziskovalec je
pregledal skupno 6.545 m rovov, na kar smo posebej opozorili na 1. tabeli. Manj
informacij je zbral Fabjančič iz spodnjih obzorij (Dobravški rov. Novo obzorje), ki
pa so prav tako nedorečene, kar velja tudi za opise vrtin (Fabjančič, 1964).
Pogrešamo predvsem podatke o genetskem značaju kontaktov in njih legi v prostoru.
O geoloških razmerah v nekaterih rovih, zlasti na severni strani sitarjevškega gre-
bena, ne vemo ničesar.
Brunnlechner (1885) je že poznal vse litološke različke karbonskih kamenin
v rudišču. Riedl (1886) je med drugim opozoril na ostanke sigilarij in kalamitov
v skrilavcih, Tornquist (1929a) pa je pisal o peščenjakih z vložki konglomeratič-
nega peščenjaka in črnih skrilavcih* zgornjekarbonske starosti. Berce (1953a) je
* Opomba. Glede na to, da danes pomeni glinasti skrilavec metamorfno kamenino, smo
pričeli uporabljati izraz skrilavi glinovec. Pri sklicevanju na stare podatke je avtor prispevka
uporabil izraze skrilavec, glinasti skrilavec in glinovec, ki pomenijo vsi skrilavi glinovec.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	283
menil, da so skrilavci najstarejši, na njih pa so kremenovi peščenjaki s polami
konglomerata. Grafenauer (1963) je peščenjak petrografsko natančno preiskal,
manj pozornosti pa je namenil drobnozrnatemu konglomeratu in glinovcu. Posebej
naj opozorimo na prisotnost bituminoznih snovi, ki se javljajo kot odlomki ali
v vezivu.
Že pri obravnavi litološke sestave kamenin v rudišču na podlagi literaturnih
podatkov, naletimo na prvi problem. Riedl (1886, 335) je opozoril, da vsebujejo
skrilavci poleg leč kremena in antracita (debeline do 15 cm) tudi leče kalcita.
Nasprotno pa je Tornquist (1929a) zatrdil, da v neorudenih peščenjakih in glinov-
cih nikjer niso našli karbonatne primesi. Še istega leta pa najdemo v Tornquisto-
vem (1929b) dopisu Rudarski združbi Litija podatek o apneno-lapornih kameninah
iz Savskega rova z opombo, da so jih doslej vedno zamenjevali z vložki glinastih
skrilavcev med peščenjaki, vendar jih lahko ločimo s solno kislino. Iz nekega drugega
dokumenta v okviru obratne korespondence iz leta 1930 pa zvemo, da se javlja
laporni skrilavec tudi na območju rudnega telesa Zora, kar so preverili s solno kislino
(Fabjančič, 1972,199). Kasneje lapornih skrilavcev iz litijskega rudišča ne omenja
nihče več.
Med karbonskimi kameninami s pregledanega ozemlja doslej nismo našli glinov-
cev s karbonatno primesjo. Prisotnost apneno-lapornih kamenin v litijskem rudišču
ostaja torej sporna.
Površinska geološka karta (si. 1) kaže, da na območju hriba Sitarjevec odločno
prevladuje kremenov peščenjak. Nekaj metrov debele konglomeratne vložke, z naj-
lepšim izdankom nad ustjem Savskega rova (S2), lahko po kosih v preperini sledimo
več sto metrov daleč.
Tudi podatki jamskega geološkega kartiranja (Berce, 1953a, 1956) dokazujejo,
da je kremenov peščenjak z nekaj vložki konglomerata najbolj pogostna kamenina
v rudišču. O tem se lahko prepričamo na Grollovem obzorju, Medobzorju ter zgor-
njem Savskem rovu, torej na treh nivojih, ki smo jih izbrali za ponazoritev razmer
v jami. Bercetove karte smo dopolnili in uskladili z našim načinom prikazovanja
podatkov ter jih predstavljamo na slikah 7b, c in d. Konglomerat je vrisal Berce tudi
na nivoju Glavnega rova, Fabjančič (1963) v Dobravški progi, v literaturi pa jih
omenjajo s čela Srečinega podkopa.
Podatki s Sitarjevca sploh ne kažejo na prisotnost skrilavega glinovca, vendar so
v jami te kamenine po pogostnosti na drugem mestu. Prav preučevanje informacij
o skrilavcu nam je omogočilo rekonstrukcijo geoloških razmer v litijskem rudišču,
zato si jih oglejmo podrobneje.
Velik pomen skrilavca za interpretacijo zgradbe rudišča so poznali že starejši
raziskovalci, vendar so imeli o njegovi legi v prostoru zelo nejasne predstave.
Riedl (1886) je opozoril na glinovce v Vzhodnem polju in poudaril, da se
v talninskem delu rudišča (pri tem je mislil na celotno območje pod rudnim telesom
Alma) skrilavci menjavajo s peščenjakom in dosežejo debelino do 30 m. Toda na
prerezu skozi rudišče jih je vrisal le na nivoju Savskega rova, in sicer pod peščenja-
kom (Riedl, 1886 - tabla 10, profil 4). Tudi Tittel (1887) je menil, da se javljajo
skrilavci v talnini peščenjaka; kamenini sta med seboj konkordantni. Nasprotno pa je
bil Tschammernigg prepričan, da je skrilavec krovnina peščenjaka (cf. Fabjan-
čič, 1972). Kropač (1919) je spet trdil, da leži skrilavec diskordantno pod peščenja-
kom.
V dokumentaciji iz kasnejšega obdobja so natančnejši podatki o legi skrilavca
v prostoru. Tako je Rudroff (1929a) poročal, da so s Savskim rovom najprej
284	Ivan Mlakar
presekali zelo debelo plast črnega-grafitičnega skrilavca, nato pa skrilavec v menja-
vanju s peščenjakom in vpadom 30° proti zahodu. Raziskovalec omenja tudi skrilavec
v Glavnem rovu št. 2.
Tornquist (1929a, b) je poudaril, da se v rudišču skrilavec in peščenjak stalno
menjavata in opozoril na skrilavčev horizont v Savskem rovu, onega v krovnini
rudnega telesa Alma ter v talnini rudnih žil Dana, Zora in Nada.
V	nekem dopisu iz leta 1930 so podatki o skrilavcu iz Glavnega, Izvoznega in
Grollovega rova. Glinovec vpada pretežno proti SW. Iz istega leta je še poročilo
Štrajherja (cf. Fabjančič, 1972)z zelo zanimivo ugotovitvijo, da vpada zahodni
skrilavec proti vzhodu, vzhodni pa proti zahodu. Raziskovalec je sklepal, da gre za
nekakšno korito iz obeh skrilavcev.
Pastor (1947a, 1948) je pisal o skrilavcu v Avgustovem podkopu, nadalje v hori-
zontalni progi med tem in Pomožnim rovom, v samem Pomožnem in Uršulinem rovu,
v tako imenovanem Skrilavčevem rovu (Schieferstrecke) ter Koblerjevem podkopu.
Zaradi prelomnih deformacij nekoč enotni skrilavčev horizont ni več sklenjen,
temveč razsekan v bloke; skrilavec se lokalno zoži ali razširi. Pas skrilavca se vleče
v dinarski smeri in vpada proti severovzhodu. K temu poročilu je Pastor dodal, da
skrilavec res slemeni v smeri NW-SE, vpada pa proti SW, torej nasprotno kot meni
Rudroff.
O skrilavcu v Srečinem rovu so poročali Vozel j in sodelavci (1949). Berce
(1953a, 1956) je zapisal, da najdemo v rudišču skrilavo-peščene sklade le izjemoma,
medsebojni odnos skrilavca in peščenjaka pa je tektonsko diskordanten. Raziskova-
lec je poudaril, da vse do Savskega rova (razen na Grollovem obzorju) nikoli niso
presekali neprekinjenega pasu skrilavca. Gre le za tanjše oziroma manjše leče,
tektonsko vrinjene v sedanjo lego. Na nivoju Savskega rova pa so skrilavci debeli več
deset metrov. Raziskovalec je še dodal, da nastopajo skrilavci tu in tam kot tanke
plasti z vmesnimi polami drobnozrnatega peščenjaka.
Po podatkih Fabjančičevega geološkega kartiranja se javljajo skrilavci še na
nivoju Karlovega prekopa, in sicer pri samem vpadniku, na večji površini pa na
Novem obzorju. Rudna telesa so nad skrilavcem, ki ima enako slemenitev, a na-
sprotni vpad - torej proti SW (Fabjančič, 1962a).
Problematika povezana s skrilavcem oziroma skrilavim glinovcem se torej kot
rdeča nit vleče skozi vso dokumentacijo o litijskem rudišču. Ker so raziskovalci
opisovali razmere iz različnih delov jame in imeli pri tem v mislih razne nivoje
skrilavca, je razumljivo, da se podatki med seboj bistveno razlikujejo, vendar jih
doslej nihče ni skušal uskladiti med seboj.
Na podlagi literaturnih podatkov lahko problematiko skrilavca predhodno ovred-
notimo takole. V jami nastopajo skrilavi glinovci v treh oblikah, in sicer kot tanke
lezike med peščenjakom, kot nekaj decimetrov debeli vložki - normalno vloženi med
peščenjake (najmlajši členi posameznih sekvenc) ter kot debelejše, več deset metrov
debele plasti. Problematični so le večji skrilavi kompleksi. Preden preidemo na njih
medsebojno povezovanje, se moramo seznaniti še z rezultati vrtanja.
V	bližnji okolici litijskega rudišča so izvrtali vsega sedem raziskovalnih vrtin
s skupni dolžini 1744,55 m (sl. 6). Najkrajša vrtina je bila dolga 130,1 m, najdaljša pa
400 metrov. V drugi polovici leta 1962 in tja do poletja 1963 so izvrtali prvih pet vrtin,
zadnji dve pa v zimi 1965/66.
Vse vrtine so usmerili proti SW (219° ali 225°), in sicer pod kotom 45°, torej
približno pravokotno na predpostavljeni potek rudnih žil. Za prvih pet vrtin vemo,
da jih je geološko pregledal Fabjančič (1964).
0	problematiki Litijskega rudnega polja	285
SI. 6. Rudišče Litija, rezultati raziskovalnega vrtanja (prirejeno po podatkih Fabjančiča, 1964)
1 kvartarna usedlina; 2 skrilavi glinovec (karbon); 3 peščenjak z vložki glinovca (karbon); 4 kremenov peščenjak (karbon); 5 kremenov
konglomerat (karbon); 6 zgneteni glinovec; 7 zdrobljeni peščenjak; 8 normalna gradacijska plastovitost; 9 oznaka skrilavčevega
horizonta; 10 pomembne točke; 11 baritna rudna žila; 12 baritno-galenitna rudna žila; 13 galenitna rudna žila; 14 pirit; 15 debelina
rudne žile v cm
Fig. 6. Litija ore deposit, drilling results (modified after Fabjančič, 1964)
1 Quaternary sediments; 2 Shale (Carboniferous); 3 Sandstone interbedded with shale (Carboniferous); 4 Quartz sandstone (Carbonife-
rous); 5 Quartz conglomerate (Carboniferous); 6 Chrushed shale; 7 Chrushed sandstone; 8 Normal graded bedding; 9 Sign of the shale
horizon; 10 Important points; 11 Barite ore vein; 12 Barite-galena ore vein; 13 Galena ore vein; 14 Pyrite; 15 Ore vein thickness in cm
286	Ivan Mlakar
Lokacije vrtin podajamo na slikah 1 in 7, na 6. sliki pa jih prikazujemo v prostoru
z najpomembnejšimi, nekoliko shematiziranimi geološkimi podatki, rekonstruira-
nimi glede na opis jedra. Litologija prevrtanih kamenin običajno ni bila sporna, kar
pa ne velja za vpad skladov. Vrtine so dokazale menjavanje glinovcev in meljevcev
s peščenjaki ter med drugim razrešile staro zadrego, ali so skrilavci z nivoja Savskega
rova del obsežnega skrilavega kompleksa v talnini rudišča.
Glinovce so presekali na dolžinah od nekaj metrov do 81 m. Tu in tam so ugotovili
do največ devet metrov debele vložke kremenovega konglomerata. Ponekod smo po
opisu jedra lahko sklepali na prisotnost normalne gradacijske plastovitosti, kar kaže
na normalno lego prevrtanih skladov. Take točke smo posebej označili.
Na 3. tabeli so vsi podatki o nam znanih mestih, kjer so v vrtinah ali v jami
dokazali skrilavce, pri čemer vedno upoštevamo zgornji kontakt s peščenjakom.
Strukturno karto skrilavčevih horizontov, izdelano na podlagi teh informacij,
prikazujemo na sliki 5c.
Na 6. sliki izstopa med drugim zelo debela plast zgnetenega glinovca ugotovljena
v vrtinah št. 6 in 7, v vrtinah 2 in 5 pa je debelina skrilavca manjša. S preprosto
konstrukcijo (sl. 5c) lahko dokažemo, da leže točke a, b, c in č na isti ravnini
z elementi 250/11°. Govorimo o prvem skrilavčevem horizontu globoko pod rudar-
skimi deli (sl. 5d, prerezi A, B in C ter sl. 9).
Kot kažeta vrtini št. 5 in 6, je pod prvim vsaj še en skrilavčev horizont, ki pa ga
zaradi preskopih podatkov ne obravnavamo in ga nismo poimenovali.
Glinovce v vrtini št. 7 do globine 85,5 m in one v vrtinah št. 3 in 6 (od 96 do
117,8 m) označujemo kot drugi skrilavčev horizont in jih istovetimo z enakimi
kameninami, dokazanimi z rudarskimi deli v najglobljih delih rudišča. Kot kažejo 3.
tabela ter sliki 5c in 7d, gre za skrilavce z zgornjega Savskega rova ter Novega
obzorja.
Tretji skrilavčev horizont poteka sredi rudišča, o njem pa imamo največ podatkov.
Razmere v štirih točkah (r, s, Ui in y) smo pokazali na Medobzorju in Grollovem
obzorju (sl. 7b, c). Posebno naj opozorimo na že omenjeno Skrilavčevo progo (točka x),
kjer so brez dvoma sekali glinovce na veliki dolžini (sl. 5d - profil B; sl. 9).
Kljub skromnim in pomanjkljivim podatkom je s strukturne karte in geoloških
prerezov jasno razvidno, da so vsi trije skrilavčevi horizonti subparalelni in rahlo
sinklinalno upognjeni. Prvi horizont je najdebelejši (maks. 75 m) tretji pa najtanjši in
doseže 30 metrov samo na odebeljenih mestih. Skrilavčevi horizonti so med seboj
oddaljeni od 50 do 160 m, običajno pa 70 metrov.
Taka rekonstrukcija geoloških razmer v litijskem rudišču pojasnjuje vse v litera-
turi nakazane probleme, vendar je v marsičem nedorečena, kar velja zlasti za
genetsko opredelitev stikov med peščenjakom in glinovcem. Tako v vrtinah št. 3 in
6 kontakti v točkah m in h niso opisani kot tektonski, kar pa ne velja za odgovarjajoče
stike v zgornjem Savskem rovu (sl. 7d - točke i do 1). Na nenormalni »diapirski«
odnos glinovca in peščenjaka na nivoju Savskega rova kaže že Riedlov profil (št.
4 na 10. tabli) iz leta 1886. Tudi Berce (1953a) je glede na močno pretrtost kamenin
sklepal na prisotnost subhorizontalne deformacije na tem obzorju. Z narivno plosk-
vijo, ki poteka v bližini drugega skrilavčevega horizonta (sl. 5, profil A), take razmere
lahko pojasnimo.
Na podoben, a mnogo bolj zanimiv problem, ki zasluži posebno pozornost,
naletimo v območju tretjega skrilavčevega horizonta.
Že starejši raziskovalci so vedeli za tektonski stik skrilavca in peščenjaka na NW
obrobju rudišča. Po drugi svetovni vojni so začeli to deformacijo označevati kot
0	problematiki Litijskega rudnega polja
287
Tabela 3. Podatki za rekonstrukcijo skrilavčevih horizontov
Table 3. Data for reconstruction of shale horizons
288
Ivan Mlakar
0	problematiki Litijskega rudnega polja
289
290_Ivan Mlakar
Tornquistov prelom. Zanimivo je, da Tornquist v svoji najpomembnejši razpravi iz
leta 1929 (a) tega preloma sploh ne omenja. Morda je nanj opozoril v enem izmed
pisem Rudniški upravi ali pa so prelom le poimenovali njemu v spomin.
Pastor je v poročilih iz leta 1947 in 1948 v zvezi z deformacijami rudnega telesa
Alma večkrat opozoril na močan prečnodinarski in proti SE nagnjeni prelom ter
poudaril, da so tudi vsa rudarska dela globlje v rudišču, usmerjena proti NW, zadela
na ta prelom.
Duhovnik (1947) je zapisal, da se rudna žila v Glavnem rovu na NW konča ob
tektonskem kontaktu s skrilavcem. Elementi stične ploskve so 130/45°, jalovi skrila-
vec na drugi strani preloma pa ima stratimetrijske elemente 240/35°.
Oba raziskovalca sta pripisovala prelomu poseben pomen, saj razdeli litijsko
rudišče na dva dela, od katerih je eden že izčrpan.
Sedlar (1950) je prelom prvi omenil kot Tornquistov in opozoril na stopničasto
premikanje blokov z vertikalnimi skoki do 40 metrov. Berce (1953a, 1956) je prelom
vrisal na več obzorjih in točneje opredelil njegovo lego v prostoru (tabela 3, točke š, t,
žiny). Fabjančič (1962a)jepisalo povprečnem vpadu 40 ° tega preloma proti SE ;
jugovzhodno prelomno krilo je relativno pogreznjeno in hkrati zmaknjeno proti
severovzhodu.
Tornquistov prelom z našo oznako »TP« smo pokazali na Grollovem obzorju in
Medobzorju (si. 7b, c) ter na vseh štirih prerezih skozi rudišče (si. 5 in 9). Tudi drugod
v NW delu jame gre za tektonski stik med skrilavcem in peščenjakom, ki vpada proti
SE pod kotom največ 45°.
Glede na lego v prostoru ne moremo »Tornquistov prelom« vključiti niti v pale-
ozojski niti v srednjetriasni model tektonskih jarkov in pragov kakor tudi ne v okvir
neotektonskih deformacij. Po naši interpretaciji gre za upognjeno staroterciamo
narivno ploskev, ki poteka vseskozi v krovnini tretjega skrilavčevega horizonta, za
kar pa iz vzhodnega dela rudišča nimamo dokazov. Taki razlagi v prid govori le
diskordantni odnos konglomeratnega vložka do glinovcev, ki se lepo odraža na treh
prerezih skozi rudišče (si. 5, prereza B in C, si. 9). Poudarimo naj še, da tudi
o genetskem značaju stika s peščenjakom v talnini skrilavčevih horizontov v večini
primerov ne moremo soditi, saj se rovi ob skrilavcu navadno končujejo.
Podatke o legi tretjega skrilavčevega horizonta in »Tornquistovega preloma« smo
ekstrapolirali navzgor ter dopolnili geološko karto (si. 1), kjer zaradi debele prepe-
rine o skrilavem glinovcu in narivni ploskvi ni sledu.
Rekonstrukcija poteka skrilavčevih horizontov daje obenem tudi odgovor na
v literaturi stalno prisotno vprašanje o legi karbonskih skladov v rudišču. Tako je
SI. 7a. Območje Litija-Šmartno, metalogenetska karta
SI. 7b. Rudišče Litija, geološka karta Grollovega obzorja (320 m)
Prirejeno po podatkih Bereeta (1953a, 1956)
SI. 7c. Rudišče Litija, geološka karta Medobzorja (268 m)
Prirejeno po podatkih Bereeta (1953a, 1956)
SI. 7d. Rudišče Litija, geološka karta zgornjega Savskega rova (239 m)
Prirejeno po podatkih Bereeta (1953a, 1956)
Fig. 7a. Litija-Šmartno area, metallogenetie map
Fig. 7b. Litija ore deposit, geological map of the Groll level (320 m)
Modified after Berce (1953a, 1956)
Fig. 7c. Litija ore deposit, geological map of Sublevel (268 m)
Modified after Berce (1953a, 1956)
Fig. 7d. Litija ore deposit, geological map of the upper Sava adit (239 m)
Modified after Berce (1953a, 1956)
0	problematiki Litijskega rudnega polja	291
Brunnlechner (1885) pisal o položnem vpadu (30 do 37718 do 35°) kamenin proti
NE (podatki so z območja rudnega telesa Alma), Riedl (1886) pa proti WSW pod
kotom 30 do 40°. Tornquist (1929a), je trdil, da vpadajo plasti pretežno proti
severu pod kotom 25 do 40°, le ob Savi vise proti jugu; gre za sinklinalo s smerjo
vzhod-zahod. V nasprotju z drugimi je Fabjančič (1964, 1966) menil, da so skladi
položno nagnjeni proti zahodu.
Vsi štirje geološki prerezi skozi litijsko rudišče jasno kažejo, da imamo opraviti
s plitvo sinklinalo s prehodom v brahisinklinalni tip gube. Vzdolžna os gube poteka
približno pod grebenom Sitarjevca (sl. 1). Če izberemo vrh Sitarjevca nad centralnim
delom jame kot izhodišče koordinatnega sistema (sl. 7a), je Berce (1963b) statistično
obdeloval vpad karbonskih skladov v okviru drugega in tretjega kvadranta. Njegov
sklep o sinklinalni zgradbi litijskega rudišča zato preseneča, razen ob prisotnosti gub
nižjega reda. To podmeno potrjujejo razmere na Grollovem obzorju (sl. 7b), kjer se
v jedru ene izmed takih sinklinal javlja kremenov konglomerat, na profilu B (sl. 5) pa
so plasti še antiklinalno upognjene.
Med disjunktivnimi deformacijami smo doslej omenili le narivne ploskve, in sicer
na nivoju zgornjega Savskega rova ter v krovnini tretjega skrilavčevega horizonta.
Na Grollovem obzorju pa so narivne ploskve tudi znotraj peščenjaka (sl. 7b).
Že s konca prejšnjega stoletja je Höferjeva (1886) razprava namenjena izključ-
no prelomnim deformacijam v litijskem rudišču. V njej omenja štiri prelomne siste-
me, med katerimi naj bi bila meridionalni in prečnodinarski najstarejša. Prelome
karakterizira položna lega, le prečnodinarski so lahko tudi strmi ali celo vertikalni.
Dinarski prelomi so premaknjeni ob prelomih vzhod-zahod. Podatki o položni in zelo
položni legi kažejo, da je Höf er kot prelome obravnaval predvsem deformacije
tangencialnega tipa.
Tornquist (1929a) je menil, da so v rudišču najpomembnejši dinarski prelomi,
vendar jih alpski prelomi s položnim vpadom (35-40°) proti severu zmikajo proti
vzhodu. Najmlajši naj bi bili meridionalni prelomi, ki sekajo vse prelomne sisteme.
Berce (1953 a) je poudaril, da so prelomi s smerjo NW-SE in vpadom proti NE
najmlajši. Gre za zdrobljene cone, ki potekajo preko celotnega rudišča. Tako opazimo
na nivoju Glavnega rova kar tri prelomnice, je sklenil svoj zapis raziskovalec.
Kasneje je skušal Berce (1963b), na podlagi podatkov jamskega geološkega
kartiranja, poleg vpadov plasti obdelati z metodami strukturne geologije tudi tekton-
ske deformacije. Razen naključno pravilnega podatka o sinklinalni zgradbi rudišča
metoda ni dala uporabnih rezultatov, sam pristop in interpretacijo pa je kritično
izvrednotil Kuščer (1965).
Na Bercetovih jamskih geoloških kartah iz let 1953 (a) in 1956 najdemo
prelome štirih sistemov, vendar raziskovalec med seboj ni skušal povezati niti
najvažnejših prelomov tako na posameznem obzorju kakor tudi v okviru celotnega
rudišča. Poleg tega na številnih mestih ni stratimetrijskih podatkov, kar so glavne
pomanjkljivosti te dokumentacije. Pri identifikaciji prelomov so zato težave skoraj
nepremostljive.
Po znani legi na površju smo lahko razpoznali le Sitarjevški prelom na dveh
obzorjih (sl. 7b, d) in ga povezali še s točko d na stiku skrilavca in peščenjaka na
Novem obzorju (sl. 5c), kjer vpada pod kotom 70° proti SE.
Okrog sto metrov SW poteka subparalelno drug - nepoimenovani prelom, vzdolž
trase prereza C (sl. 7c) pa se javlja snop dinarskih prelomov, ki jih je nakazal Berce
(1953a) na nivoju Glavnega in Izvoznega rova.
Na vzhodnem obrobju Grollovega obzorja (sl. 7b) izstopata še dva meridionalna
292	Ivan Mlakar
preloma, strmo nagnjena proti vzhodu. Verjetno gre za severni podaljšek prelomov
z območja vzpetin Poščavnik (si. 1).
O relativnih starostnih odnosih neotektonskih sistemov na podlagi literaturnih
podatkov iz jame ne kaže izgubljati časa, saj bi bili sklepi nezanesljivi. Zdi se, da so
tudi tod dinarski prelomi najmlajši.
Podatki o orudenju
V obsežni literaturi o litijskem rudišču najdemo precej informacij o orudenju. Te
se nanašajo bodisi na neko konkretno - poimenovano rudno telo z znano lego
v prostoru, še več pa jih je splošnega značaja.
Riedlova karta (1886, tabla 9) kaže, da je odkopavanje takrat seglo le do kote
okrog 300 m (Avgustovo obzorje) z rudnimi telesi tipa Alma. Na nivoju Glavnega in
Savskega rova so komaj pričeli z delom ter dobivali prve podatke o precej siromaš-
nejšem in drugačnem tipu orudenja iz spodnjega dela jame. Zato upravičeno skle-
pamo, da se vsi opisi v publikacijah s konca prejšnjega stoletja nanašajo na rudna
telesa tipa Alma, čeprav tega posebej ne omenjajo. V dokumentaciji iz obdobja med
vojnama se splošni podatki o orudenju tičejo obeh delov jame. Po drugi svetovni vojni
pa je večina podatkov iz spodnjih nivojev rudišča; o razmerah v že opuščenem NW
delu jame citirajo starejše raziskovalce. Na teh podmenah smo izvrednotili podatke
o orudenju iz že zdavnaj odkopanih rudnih teles.
Po ugotovitvah Fabjančiča (1962a, b; 1966, 1972) gre v rudišču Sitarjevec za
snop več kot 40 rudnih žil in žilic, od katerih pa je le okrog 30 % vrednih odkopava-
nja. Večje žile so sledili sto do stopetdeset metrov po vpadu (v višinskem razponu
petdeset do sto m), na obzorjih pa nekaj deset do več sto metrov daleč. Čiste baritne
žile so bile debele od deset do šestdeset cm, baritno-galenitne od enega do deset cm,
galenitno-sfaleritne od dveh do 5 cm, sfaleritne pa do deset cm; žila Alma doseže
debelino do dveh metrov.
Berce (1956) je ločil tri vrste rudnih teles. Pretežno galenitna ruda nastopa le
v manjših žilicah in lečah (izjema je Grollovo rudno telo). Baritno-galenitna rudna
telesa so največja. Pretežno baritna rudna telesa najdemo tako v tektonsko pretrtih
kakor tudi v kompaktnih peščenjakih; v tem primeru so običajno manjših dimenzij.
Rudo spremljajo ponekod leče bele ali sive gline. Ta je včasih v talnini, drugje
v krovnini žile. Tanjše kaolinitne žilice najdemo v zgornjem delu jame tudi zunaj
orudenih območij.
Mineralna zgradba rudnih žil je v glavnem simetrična. Galenit nastopa kot zelo
drobnozrnat ali pa kot grobozrnat različek s kristali od enega do dveh cm in
največjimi od štirih do petih cm v premeru. Tudi cinabarit se javlja v drobno- in
debelozrnatih agregatih; pogostni so lepo razviti kristali, kar velja tudi za barit.
Rudna telesa vsebujejo do 40.000 ton rude, običajno pa so manjša. Po naših podatkih
rudno telo Alma daleč presega omenjeno najvišjo vrednost.
Fabjančič (1962 b) je poudaril, da je Litija žilno rudišče kompleksnega sestava,
pri čemer je udeležba glavnih koristnih mineralov naslednja: barit 83,24%, galenit
16,31% in sfalerit 0,45%. Ti minerali nastopajo bodisi v skoro monomineralnih
rudnih žilah, lahko pa tudi po dva ali celo trije skupaj. Raziskovalec še poroča, da
vsebuje svinčeva ruda mineral miargirit.
Med laboratorijskimi raziskavami naj na tem mestu omenimo spektralno kemične
analize petih vzorcev galenita in štirih vzorcev sfalerita ter izotopske raziskave
0	problematiki Litijskega rudnega polja	293
žvepla (Drovenik, 1972; Drovenik et al., 1976, 1980), saj ne poznamo njih lege
v rudišču.
Opozorimo naj še na podatek, da je vseboval dvakrat rafinirani svinec 99,9883%
Pb, 0,0045% Cu, 0,0027% Sb, 0,0025% Fe in 0,0020% Ag (Riedl, 1886).
Oglejmo si nekatera pomembnejša rudna telesa podrobneje.
Rudno telo Alma. Vsi podatki kažejo, da so litijsko rudišče odkrili prav na
izdankih tega rudnega telesa visoko na južnih pobočjih hriba Sitarjevec (sl. 5, profil
A). Riedl (1886) je namreč poročal o obsežnem železnem klobuku iz limonita in
o prvih rudarskih delih prav s tega območja. Kasneje so to največje rudno telo
označevali tudi kot krovninska žila ali rudna plast Alma (Erzlager Alma).
Rudno telo ima generalno smer WNW-ESE in vpada proti severovzhodu. Prve
točne podatke o legi v prostoru daje Riedl (1886). Slika 6 na 10. tabli prikazuje
rudno telo na treh obzorjih (Zračni, Almin in Prikopni rov). Tod lahko razberemo
stratimetrijske elemente, ki se gibljejo v območju 345 od 30735 do 40°. Na 1. sliki,
kjer je Höf er (1886) vrisal razmere na Alminem podkopu, visi ponekod rudno telo
celo proti vzhodu.
Na Tornquistov shematski prerez skozi litijsko rudišče iz leta 1929 (a) se bomo
večkrat sklicevali, zato ga prikazujemo na sliki 5 a skupaj z našo interpretacijo (sl.
5b). Vpadni kot rudnega telesa Alma znaša na tem prerezu 50°.
Podatki o razsežnosti rudnega telesa po horizontali se dobro ujemajo. Höf er
(1886) je na nivoju Alminega rova vrisal 500m dolgo rudno telo, medtem ko govori
Tornquist (1929a) o dolžini 600 metrov. Höferjeva grafična dokumentacija je
podkrepljena z numeričnimi podatki, zato je bolj prepričljiva. Po naši rekonstrukciji
(sl. 7 a) znaša dolžina rudnega telesa na Alminem obzorju 550 metrov.
O vertikalni razsežnosti rudnega telesa so najbolj sprejemljivi R i e d 1 o v i podatki
(1886, tabla 10). Na drugem in tretjem prerezu je raziskovalec vrisal rudno telo do
Avgustovega rova, torej nekako do kote 300m, s čimer se je strinjala tudi večina
drugih raziskovalcev. Vendar je pisal Sedlar (1950) na podlagi nekega poročila iz
leta 1890 celo o bogato orudeni žili z Avgustovega rova.
Tornquist (1929a) je podaljšal rudno plast Alma še za 40m v globino (sl. 5a),
kar pa je, glede na shematski značaj profila, nezanesljiv podatek.
Rudno telo se torej javlja v višinskem intervalu okrog lOOm, z upoštevanjem
vpada pa je široko od 150m (sl. 5, profil A) do 270m (Riedl, 1886, profil 3).
Na že omenjenih dveh Riedlov ih profilih so tudi podatki o debelini rudnega
telesa, ki se giblje med 30 cm do 5 metrov; najpogosteje omenja raziskovalec debelino
dveh metrov.
Kot lahko preberemo v literaturi, je bilo nenadno izklinjenje rudnega telesa
v globini za stare rudarje nerazrešljiv problem. Iz raznih zapisnikov zvemo, da je bilo
rudno telo na tem mestu sploščeno in zdrobljeno, ruda pa brečasta. Najbolj pomem-
ben je podatek, da ruda preneha ob skrilavcu ter Riedlov a (1886) informacija s 3.
profila o položnem prelomu z vpadom 30° proti SW, ki odreže rudno telo nekako na
nivoju Avgustovega rova.
Z našo interpretacijo geoloških razmer v litijskem rudišču zlahka obrazložimo
izklinitev rudnega telesa Alma v globini. Rudno telo se prisloni na staroterciarno
narivno ploskev v krovnini tretjega skrilavčevega horizonta, se obenem izravna in
izklini, kar je lepo razvidno zlasti s prereza A na 5. sliki.
Na Riedlovi (1886, tabla 10) kakor tudi na Höferjevi (1886) grafični geološki
dokumentaciji izstopajo subvertikalni meridionalni prelomi, predvsem pa položne
deformacije, ki sekajo in premikajo rudno telo. Pri teh porudnih in različno orientira-
294_Ivan Mlakar
nih deformacijah gre skoraj zagotovo za upognjene narivne ploskve, subparalelne oni
v podlagi. Ob narivnih ploskvah gre ponekod za nenavadne premike blokov z juga
proti severu (si. 5 prereza A in C, si. 7 a).
Najmočnejšo tako deformacijo z vpadom proti SE (135 do 150726 do 36°) je
Riedl (1886, 10. tabla, si. 6) označil kot glavni prelom (Hauptverwurf) in opozoril na
leve zmike od 19 do 38 m, kar smo shematsko pokazali na sliki 7 a in v prerezih A in
C (si. 5). Skrajni zahodni - levo zmaknjeni del rudnega telesa Alma so nekdaj
imenovali žila Antonija (Žebre, 1955; Berce, 1956). To deformacijo iz zgornjega
dela jame in znotraj rudnega telesa Alma so raziskovalci večkrat zamenjavali s Torn-
quistovim prelomom (P a s t o r, 1947 b; Fabjančič, 1962 a, b) ob katerem se rudno
telo konča.
Ugotavljamo, da se vsi podatki o mineralih in mineralnih združbah, ki jih je zbral
Brunnlechner (1885), nanašajo na rudno telo Alma ali njegove zahodne in
vzhodne podaljške. Med minerali omenja raziskovalec galenit, cerusit, anglesit,
sfalerit, barit, halkopirit, covellin, malahit, azurit, bournonit, cinabarit, samorodno
živo srebro, hematit, limonit, pirit, markazit in siderit, poleg teh pa še pyromorfit,
viterit, spherosiderit, keramohalit, alofan, pyrolusit, vad, psilomelan, kalcit, aragonit
in kremen. Baritne kristale je podrobno preučil Zepharovich (1880, 1884).
Tudi podatki o mineralih, ki jih je nanizal Riedl (1886), se nanašajo izključno na
rudno telo Alma. Posebno naj opozorimo na barvne ilustracije št. 1, 3, 5 do 7 in 13 do
16, ki jih je izdelal jamomerec Tschemernigg in s katerimi je Riedl ponazoril
razmere v posameznih odkopih. Galenit kot glavni rudni mineral, piše raziskovalec,
nastopa pretežno v drobnozrnati obliki. Posebno lepi so bili kristali cerusita iz
zgornjih delov rudnega telesa in kot taki znani zbiralcem mineralov daleč naokrog.
Cinabarit se javlja kot oprhi, impregnacije, ali do tri cm široki pasovi, redkokdaj pa
kot kristali, a takrat zelo lepi. Ta mineral nastopa skupaj z baritom in limonitom ali
pa sam v razpokah peščenjaka, kjer najdemo še samorodno živo srebro. Živosrebrna
ruda je vsebovala od 0,7 do 37,7 % Hg, poprečje pa je znašalo 2,7 % Hg. Barit je zelo
pogosten in zapolnjuje do pet metrov, poprečno pa meter debelo žilo. Sfalerit nastopa
v 2 do 3 cm širokih pasovih.
Tornquist (1929a) je podrobno obdelal mineralne združbe v rudišču Sitarjevec,
vendar so podatki skupni za vsa večja rudna telesa. Edino 11. slika prikazuje
paragenetske odnose v rudni plasti Alma.
Posebej naj opozorimo na razmere v Prikopnem rovu, ki je še vedno v območju
obravnavanega rudnega telesa. Tod se javlja po podatkih Tornquista (1929a, 7,26,
27 in 17. si.) meter debelo, konkordantno hematitno rudno telo, ki so ga sledili dvajset
metrov daleč, vendar točne lokacije ne poznamo. S preučevanj erri rudnomikroskop-
skih preparatov je raziskovalec sklepal, da nastanek hematita ni povezan z rudonos-
nimi procesi. Gre za singenetsko rudno telo iz karbonskega obdobja. Prisotnost
barita in kremena kaže, da so ju ti procesi kasneje le preoblikovali. O povezavi
z limonitnimi tvorbami z območja Rastoke severno od Litije (Mlakar et al., 1993) ter
z limonitom pri Veliki Preski južno od Polšnika (Premru, 1983b, 52) naj dajo
odgovor bodoče raziskave.
Goga la (1927) je poročal, da je med rudnimi minerali tudi wulfenit, čemur je
pritrdil tudi Lapornik (1935), Holer (1943) pa je poudaril, da vsebuje srebronosni
galenit 20 do 25gr/t Ag.
Zanimive podatke navaja Berce (1956). Raziskovalec poroča o galenitu iz bližine
kontakta s krovninskim peščenjakom, spodnja stran rudnega telesa pa je skoraj brez
njega; gre torej za asimetrično zapolnitev. Glavna ruda je barit, ponekod impregni-
0	problematiki Litijskega rudnega polja	295
rana z galenitom. V zgornjem delu rudnega telesa se javlja poleg cinabarita tudi
limonit, v bližini izdanka pa še hematit. Sfalerit je redkost in nastopa skupaj
z galenitom.
Izmed številnih mikroskopsko preiskanih kosov rude (Grafenauer, 1963), je iz
rudnega telesa Alma verjetno le vzorec št. 7 in predstavlja »oksidirano« rudo iz
galenita, pirita, tetraedrita, sfalerita in dolomita.
Vzhodno polje in Grollovo rudno telo. Doslej smo obravnavali razmere zahodno
od ustja Alminega podkopa. Prepričani pa smo, da je orudenje v tako imenovanem
Vzhodnem polju, katerega del je tudi Grollovo rudno telo, severovzhodni podaljšek
rudnega telesa Alma (sl. 7 a). Čeprav so o tem delu jame pisali mnogi raziskovalci, je
na to povezavo opozoril samo Riedl (1886).
Raziskovalec je prikazal razmere v skrajnem severovzhodnem obrobju rudišča na
prvem prerezu in jih ponazoril še z barvnimi ilustracijami nekaj odkopov (tabli 12 in
13; slike 2 in 4 ter 8 do 12). Prerez kaže subhorizontalno, rahlo sinklinalno upognjeno
rudno telo med Alminim in Prikopnim rovom, razpotegnjeno v 190m širokem pasu
ter debelo od petdeset cm do 2 metra. Rudno telo, ki naj bi ležalo na skrilavcu, sekajo
subvertikalni prelomi in položne narivne ploskve; ob eni izmed njih, z elementi 255/
40°, se rudno telo konča.
Krop a č (1919) je pisal o večjem, skoraj vodoravnem rudnem telesu, debelem 40
do 50 cm, približno dva metra pod nivojem Pomožnega rova. Gre za drobnozrnati do
gosti galenit in rumenkasti barit. Pirit je spremenjen v limonit. Ruda s te lokalnosti je
bila izredno bogata, saj je vsebovala kar 55 do 65% Pb z 52 do 65gr/t srebra.
Tudi Tornquist (1929a) je omenil subhorizontalno rudno telo, dolgo 160m in
široko 60m, s poprečno debelino 50 cm. Ruda se javlja v neplastnatem peščenjaku
brez skrilavih vložkov in vsebuje malo barita. Na Tornquistovem prerezu št.
2 izstopa to rudno telo z nenavadno lego in je označeno s simbolom Pb (sl. 5 a).
Ilustracija nekega čela pa kaže horizontalno rudno telo simetrične zgradbe s sfaleri-
tom ob boku ter galenitom in kremenom sredi žile (Tornquist, 1929a, sl. 7).
Holler (1943) je prvi omenil Grollovo rudno telo, in sicer med kotama 300 in
330m. Pastor (1945, 1948) pa je poudaril, da gre za drobnozrnato in zelo bogato
galenitno rudo, ki se javlja v obliki nekakšne kadunje; ruda se končuje na skrilavcu.
Pod Prikopnim rovom so leta 1925 odkopavali okrog meter debelo rudno lečo in
pridobili več kot 20 vagonov čiste rude. Kamenina, v kateri se javlja Grollovo rudno
telo, je pretrta in spremenjena v brečo s skrilavčevim vezivom. Podobno lečo, končuje
Pastor, so našli tudi ob prelomu nad Glavnim rovom.
Berce (1953a) je opozoril na nekdaj enotno in pozneje raztrgane rudne leče, od
katerih je bila ena dolga 30, široka 40 in debela 1,5 m. Med minerali najdemo le
galenit, sfalerit in kremen; barit je popolnoma izostal. Na drugem mestu je Berce
(1956) poudaril, da je Grollovo rudno telo pretežno iz galenita in nastopa v kompakt-
nem peščenjaku.
Žebre (1955) je menil, da je Grollovo rudno telo vmesna žila med Almo in žilo
Glavnega rova.
Grafenauer (1963) je rudo preiskal mikroskopsko. Za vzorce št. 4, 5a in 5b
vemo, da so iz Prikopnega rova in najbrž z Vzhodnega polja. Gre za rudo iz bornita,
halkopirita, modrega covellina in idaita, pri čemer je bornit razpadel v halkopirit in
idait. Vzorci z oznako 8, 9a, 9b in 15 pa so z Grollovega obzorja in seveda istoimen-
skega rudnega telesa. V prvih treh rudnih preparatih opazimo po mnenju Grafena-
ue r j a nenavadne strukture in parageneze s cinabaritom. Gre za mirmekitsko pre-
296	Ivan Mlakar
raščanje sfalerita in cinabarita z nekaj kremenovih in dolomitnih zrn. Vzorec št. 15
pa kaže galenit, ki se spreminja v cerusit, sfalerit pa v smithsonit.
Iz novejšega obdobja je še zanimiv podatek o več strmih, do meter debelih
orudenih razpokah, ki se naslanjajo na subhorizontalno rudno telo (Fabjančič,
1972).
Po naših ugotovitvah nimamo opraviti z nekim posebnim - veznim oziroma
diagonalnim rudnim telesom, kot so ga imenovali Tornquist (1929a), Holler
(1943), Pastor (1947a) in Fabjančič (1972), temveč s severovzhodnim podaljškom
spodnjega dela rudnega telesa Alma. Nekako na nivoju 320 m se rudno telo prisloni
na staroterciamo narivno ploskev v krovnini tretjega skrilavčevega horizonta, zav-
zame subhorizontalno lego, se ponekod upogne in razpotegne v smeri nari vanj a ter
izklini.
Prav na tem območju so prisotne tudi narivne ploskve znotraj peščenjaka ter
Sitarjevški - torej dinarski prelom, ki ga omenjajo kar trije raziskovalci, in sicer
Tornquist (1929a), Pastor (1948) in Berce (1953a). Omenjene deformacije so
raztrgale nekdaj enotno rudno telo v posamezne leče in jih premaknile tudi po
vertikali.
Taka interpretacija lepo pojasnjuje vse posebnosti, ki jih opisujejo v literaturi,
natančna rekonstrukcija razmer pa danes ni več možna. Na si. 7a smo s posebno
oznako opozorili na lego Grollovega rudnega telesa v okviru litijskega rudišča, na
sliki 7b in na prerezu B (si. 5) pa je nekaj več podatkov o zapletenih geoloških
razmerah v obravnavanem območju.
Na tem mestu naj navedemo še zanimivo podrobnost. Riedl (1886, 338) je
opozoril na razstavo leta 1882 v Trstu, kjer so pokazali tudi 2.600kg težak kos čistega
galenita iz litijskega rudišča; blok je bil iz tri metre debele rudne žile. Zaradi
monomineralne sestave rude domnevamo, da je šlo za galenit iz spodnjega dela
rudnega telesa Alma v širšem smislu.
Žila Glavnega rova. Z namenom, da podkopljejo rudna telesa tipa Alma, so v 80.
letih prejšnjega stoletja zastavili Glavni rov (Haupteinbau), in sicer na koti 289m (si.
7a, simbol Gl). Zadeli so na novo - neznano rudno telo, mu sledili proti NW in ga
kasneje poimenovali kot žila Glavnega rova. Riedlova karta iz leta 1886 kaže
sledilno progo, dolgo 250 metrov.
Na Höferjevi skici (1886, tabla 14) vpada rudno telo na tem obzorju pod kotom
54° proti severovzhodu, sekajo pa ga številni prečnodinarski prelomi s srednjestrmim
vpadom proti NW ali SE.
Tornquist (1929a) je pisal o talninski rudni plasti (Liegendlager) ter vpadnem
kotu 45 do 70° (si. 5a). Posebno naj opozorimo na Holler j ev podatek iz leta 1943, da
se tudi ta žila - kot Alma, spodaj konča na skrilavcu, in sicer na koti 250 metrov.
Po vertikali so rudno telo sledili od Savskega do Prikopnega rova, torej v višin-
skem razmaku okrog sto metrov. Tako Glavni kot Izvozni rov sta spremljala žilo na
dolžini več kot 200m. Od 50 cm do meter debela rudna žila je vpadala proti severov-
zhodu (Pastor, 1945; Berce, 1953a, 1956; Fabjančič, 1962a).
Berce (1956) je opozoril, da se žila v spodnjem kakor tudi v zgornjem delu
razcepi v več krakov. Na zahodu odreže rudno telo Tornquistov prelom, na vzhodu pa
nimamo več opraviti z enotno lečo, temveč s spletom žil oziroma z orudeno cono,
katere vzhodne meje ne moremo določiti natančno.
O odnosih rudne žile s prikamenino je malo podatkov. Tornquist (1929a) je
zapisal, da se javlja na vzhodu talninska rudna plast tu in tam neposredno pod črnim,
10 do 20cm debelim skrilavčevim horizontom. Na shematskem prerezu je raziskova-
0	problematiki Litijskega rudnega polja	297
lec vrisal skrilavec v krovnini rudnega telesa kot neprekinjeno plast (sl. 5a). Pastor
(1945) pa je menil, da je rudna žila ob prelomu na stiku s skrilavcem.
Berce (1953a 1956) je poudaril, da je v talnini rudnega telesa povsod močno
pretrt kremenov peščenjak, kamenina v krovnini pa je kompaktna; stik je običajno
raven. Nad nivojem Glavnega rova je v krovnini rude različno debela raznobarvna
glina, z globino pa se njena debelina zmanjšuje in žila se tu in tam stika neposredno
s peščenjakom. Na drugem mestu (Berce, 1953a) pa lahko preberemo, da je žila na
nivoju Glavnega rova v zelo pretrtem peščenjaku, v Izvoznem rovu pa večkrat
pretrgana. Gre za zmike rudne žile ob prečnodinarskih prelomih z uval j animi lečami
rude.
O mineralni sestavi rude je nekaj več podatkov. Slike št. 5, 6, 8, 9 in 12 do 15
(Tornquist, 1929a) kažejo, da sestoji rudno telo predvsem iz galenita in barita,
ponekod pa najdemo še halkopirit, sfalerit, siderit, limonit in kalcit. Z nivoja
Glavnega rova (nekje pri Glavnem vpadniku) omenja Tornquist (1929a, 20) tudi
večje količine cinabarita.
Po podatkih Duhovnika (1947) je žila na nivoju Glavnega rova iz galenita in
barita ter do meter debela. Žebretova informacija (1955, 245) o pravilno zgrajenih
žilah z višjetemperaturnimi minerali ob bokih ter nižjetemperaturnimi v sredini žile
se brez dvoma nanaša na razmere v spodnjem delu jame in tudi na to rudno telo, kar
potrjujejo Bercetovi (1956) podatki. Žila je v glavnem iz barita, na bokih pa
najdemo galenit, sfalerit, limonit nekaj halkopirita in pirit. Nekateri od teh minera-
lov (limonit) so ponekod drobno razpršeni po baritu in peščenjaku. Cinabarit je
redkost in ga najdemo vedno sredi žile.
Vzorec št. 14 iz spodnjih obzorij, ki ga je rudnomikroskopsko preiskal Grafena-
uer (1963), verjetno pripada žili Glavnega rova in sestoji iz galenita, pirita, cinaba-
rita, metacinabarita in barita. Tudi pripomba o manjših količinah cinabarita z nekaj
realgarja, ki je zadnji kristalil iz raztopine (Grafenauer, 1963, 252), se verjetno
nanaša na to rudno telo.
Žila Glavnega rova poteka vzdolž našega prereza C (sl. 5d in 7a, c), torej v smeri
NW-SE in je drugo največje rudno telo v litijskem rudišču. Po podatkih Bercetove
jamske geološke karte iz leta 1956 je na nivoju Glavnega rova žila dolga kar 320
metrov. Kot kaže prerez B, se rudno telo v globini in seveda na severozahodu res
končuje ob skrilavcu, kot lahko beremo v starejših dokumentih, in sicer ob narivni
ploskvi v krovnini tretjega skrilavčevega horizonta.
Geološke razmere na nivoju Glavnega rova, ki jih kaže omenjena Bercetova
karta, smo ekstrapolirali na okrog 20 metrov nižje Medobzorje in jih prikazujemo na
sliki 7c. Snop neotektonskih dinarskih prelomov oblikuje več deset metrov široko
pretrto cono. Subvertikalna ali proti severovzhodu nagnjena galenitno-baritna ali
baritna ruda telesa se pod ostrim kotom naslanjajo na mlade prelome in izklinjajo, na
drugi strani pa po krajši ali daljši prekinitvi (desni poševni zmiki) spet odpirajo.
Geološki prerez B (sl. 5) kaže, da seka obravnavano rudno telo karbonske sklade
skoraj pod pravim kotom, zato so razlage o spremljajočih skrilavcih (Tornquist,
1929a; Pastor, 1945) nesprejemljive.
Rudne žile Nada, Zora, Dana in Daza. Tornquist (1929a, b) je poudaril, da se
žila Glavnega rova spodaj razcepi v žili Nada in Zora, kar je raziskovalec skušal
ponazoriti na shematskem prerezu 2 (sl. 5a). Žili se v globini končata ob lapornem
skrilavcu s strmim vpadom proti jugu. Razcepitev je raziskovalec povezoval z navz-
križno plastovitostjo peščenjaka, v katerem sta žili nastali.
Pastor (1948) je ugotovil, da zadene žila Zora na severni skrilavec, Nada pa se
298	Ivan Mlakar
končuje ob njem pet metrov nad Savskim rovom. Žebre (1955) je menil, da sta Zora
in Nada sestavni del žile Glavnega rova; Dana je samostojno rudno telo v talnini te
žile.
Tudi Berce (1953a, 1956) je trdil, da se žila Glavnega rova pod tem nivojem
razcepi in doseže Medobzorje s tremi kraki - Nada, Zora in Dana (si. 7c). Nekoliko
drugačne podatke daje Fabjančič (1962a,b, 1972) in poudarja, da so žilo Zora na
Medobzorju dokazali na dolžini več kot 200m. Žila Daza je odcep od žile Nada ali pa
je samostojna žila.
O mineralni sestavi rudnih žil skoraj ni informacij. Sliki 13 in 14 (Tornquist,
1929a) prikazujeta skoraj zagotovo razmere v rudnem telesu Nada in kažeta na
prisotnost barita, galenita in cinabarita. Sedlar (1950) je zapisal, da je žila Dana
bogata z baritom. Berce (1953a, 1956) pa je na svojih jamskih kartah označil do
30 cm debele žile kot baritno-galenitne. V žili Zora se javljajo na drugem Medobzorju
cinabaritne impregnacije. Tudi Fabjančič (1972) poroča, da je žila Zora predvsem
iz barita in le delno iz galenita.
Lego omenjenih rudnih žil, o katerih si niti poznavalci rudišča niso bili na jasnem,
smo pokazali na Medobzorju (si. 7a, c). Gre za subparalelne v smeri NWN-SES ali N-
S potekajoče rudne žile s srednje strmim vpadom proti ENE ali vzhodu. Kako se
rudne žile odcepijo od žile Glavnega rova in prepletajo med seboj, nismo mogli
rekonstruirati niti na horizontalnem niti na vertikalnih prerezih (B, C). Menimo, da
gre za nov-meridionalni sistem rudnih žil, ki se tod stikajo z dinarsko usmerjenimi
rudnimi žilami. Prečnoalpska orientacija izstopa predvsem pri rudnem telesu Nada
(si. 7a, c). Literaturni podatki o prenehanju rudnih žil ob skrilavcu se z našo
interpretacijo lepo ujemajo.
Druge rudne žile v spodnjem delu jame. Iz globljih delov litijskega rudišča
poročajo raziskovalci še o drugih rudnih telesih. Gre za Karlove, Kidričeve in Savske
žile, rudno telo Konjak itd.
O Karlovi žili sta prva poročala Pastor (1948) in Berce (1953a). Na nivoju
Karlovega rova je bilo rudno telo dolgo 65 m, vpadalo je proti severovzhodu ter se
izklinjalo ob prelomu. O isti, 150 m dolgi žili s Savskega obzorja poroča Fabjančič
(1962a). Gre za 5 do 40cm debelo žilo z 10% Pb. Na drugem mestu (Fabjančič,
1972) pa lahko preberemo, da je žila vsebovala največ barita, vendar z znatno
primesjo kalcita. Delež galenita v rudni žili je znašal 1 do 2 cm, sfalerita pa do 20 cm.
Rudo prve Karlove žile s Savskega rova je mikroskopsko preiskal Grafenauer
(1963) z vzorcema št. 2 in 11. V prvem vzorcu se javljajo galenit, pirit, sfalerit in
kalcit, v drugem pa še kremen in barit.
Okrog 18 m SW in paralelno s prvo poteka druga Karlova žila, omenjajo pa celo
tretjo, prav tako sub vertikalno ali strmo proti SW nagnjeno žilo. Z vzorcema 12a in
12b je Grafenauer (1963) z nivoja Savskega rova preiskal drugo Karlovo žilo.
V galenitu se javlja bournonit. V zvezi s temi žilami omenja Fabjančič (1972)
z zahodnega dela Novega obzorja še 60 cm debelo cinkovo žilo.
Zaradi pomanjkljive dokumentacije iz spodnjega dela jame smo lahko Karlove
žile locirali le približno. Javljajo se med kotami 230 in 250 m ter 30 do 50 m južneje,
a subparalelno s prerezom C (si. 5), in sicer v območju med drugim in tretjim
skrilavčevim horizontom.
Novo ali Kidričevo žilo so našli okrog leta 1950, saj jo Berce (1953a, 1956) že
omenja. Raziskovalec poroča, da so s Savskim rovom v bližini Kidričevega slepega
jaška (št. 8) presekali tanko galenitno žilico s smerjo NW-SE in skoraj vertikalnim
vpadom. Z globino se je debelina žilice povečala in dosegla ponekod 50 cm, pov-
0	problematiki Litijskega rudnega polja	299
prečna debelina pa je znašala 20 cm. Zebre (1955) je pisal celo o galenitni žili, debeli
do 80 cm.
V	Savskem rovu so zasledovali žilo na dolžini 20 m, na nivoju 228 m je bila dolga
54 m, na koti 190 m pa kar 70 metrov. Rudno telo seže še pod to-najnižje obzorje vsaj
do kote 171,5 m (si. 5, profil C), kar je obenem najnižja točka, kjer so v Sitarjevcu
dokazali orudenje z rudarskimi deli. Žilo so torej ugotovili v višinskem intervalu
okrog 70m, na zahodu pa naj bi jo po podatkih Bereeta (1953a) odrezal Tornqui-
stov prelom z vpadom 32° proti SE.
Berce (1956) je nadalje poročal o prelomih, ki večkrat prekinjajo rudno telo,
vendar ga ne spremljajo pretrte kamenine, kar je značilno za rudne žile na Savskem
rovu. Rudno telo vsebuje največ galenita in sfalerita, narašča pa tudi količina
kremena; galenit se je odlagal večkrat, zato ima žila asimetrično zgradbo.
Fabjančič (1962b) je poudaril, da je bila Kidričeva žila spodaj zelo bogata,
s poprečjem 13,2% Pb, v zgornjem delu pa siromašna (1,5% Pb). Ker je vsebovala
Nova žila v svojem najglobljem delu še vedno barit in galenit, so rudarji menili, da je
rudišče navzdol še vedno perspektivno (Fabjančič, 1972).
Kidričev slepi jašek in po njem poimenovano rudno žilo seka prerez C (si. 5). Po
naši interpretaciji na zahodu niso zadeli na Tornquistov prelom, temveč na drugi
skrilavčev horizont, ki so ga morda zaslutili tudi v najglobljem delu rudnega telesa na
koti 171,5 m ter poglabljanje ustavili, čeprav o tem nihče ne poroča.
Na Novem obzorju so po podatkih Fabjančiča (1962b) presekali še dve manjši
tipični diskordantni žili, in sicer Konjak in drugo Kidričevo žilo. Obe sta vsebovali
2 do 5 cm galenita ter nekaj sfalerita. Z istega obzorja omenja Fabjančič še 80 m dolgo
galenitno-baritno žilo št. 2, ki se navzdol izklinja, navzgor pa debeli; njen severoza-
hodni del seka prerez B (si. 5 in 7a). Lege šestih-paralelnih žil na Novem obzorju
v medsebojni razdalji 23, 50, 30, 48 in 46 metrov ter treh žil na Savskem obzorju
(Savske žile) s 15 do 20 cm barita in 2 do 3 cm galenita, ne poznamo. Opozorimo naj še
na rudno žilo s smerjo sever-jug in položnim vpadom proti vzhodu, ki so jo dokazali
v Glavnem vpadniku (Fabjančič, 1972).
V	istem dokumentu najdemo tudi opis geoloških razmer v Dobravškem rovu, ki so
ga v letih 1963 do 1965 gnali z Novega obzorja proti vzhodu (si. 7a, oznaka Dr).
Podatki o glinovcu ter vpadu kamenin proti zahodu potrjujejo pravilnost naše
rekonstrukcije geoloških razmer tudi v tem delu jame (si. 5, profil C).
V	prečniku, zastavljenem v krivini in usmerjenem proti jugu, so na 45. metru
zadeli na dve dinarski - Dobravški žili z največ 6 cm galenita. Eno izmed njih so
spremljali 20 m po vertikali, vendar je bila navzgor čedalje tanjša in se je izklinila.
Spodnjega, vse bogatejšega dela žile pod obzorjem niso raziskovali. Fabjančič
(1972) posebej poudarja, da so se z globino bogatile tudi preostale tri žile, ugotovljene
na Novem obzorju.
Kot kažeta 5. slika (profil C) in slika 7a, so Dobravške žile istovetne z orudenjem,
ugotovljenim v vrtini št. 2, in se javljajo med prvim in drugim skrilavčevim horizon-
tom.
V	tem delu rudišča je tudi Dobravški jašek, ki ga je predlagal Tittel (1887) in so
ga izdelali konec prejšnega stoletja do nivoja Savskega obzorja (249 m). Med kotama
262 in 252 m, torej v globini med 17. in 27. metrom, naj bi zadeli na tri rudne žile
z vpadom proti severovzhodu. O prvi žili iz globine 17 m vemo, da je bila debela 5 do
15 cm. Vse žile so vsebovale barit, pirit in galenit. V višini 252 metrov so rudo
zasledovali s krajšim rovom (Fabjančič, 1962b, 1972). Gre za orudenje, ugotov-
ljeno tudi v vrtini št. 2.
300	Ivan Mlakar
O tem okrog 27 m globokem jašku na južni strani ceste skozi Podsitarjevec in
z ustjem na koti 279 m, danes ni sledu, saj je območje pozidano. O morebitni povezavi
z drugimi rovi ne vemo ničesar.
Tudi o orudenju iz drugih obrobnih delov litijskega rudišča je v literaturi nekaj
zanimivih podatkov. Naj opozorimo na nekatere izmed njih.
O prečnoalpski kremenovi žili z nekaj galenita in barita, iz začetnega dela
Savskega rova, je poročal Tornquist (1929a). Sledove orudenja so našli še na 50.
metru in v nadkopu, kjer se rov razcepi.
V Uršulinem rovu so zadeli na rudno žilo pod skrilavcem (Riedl, 1886; Sedlar
1950), v spodnjem Antonijevem rovu pa so že leta 1885 na 50. metru naleteli na 20 cm
debelo žilo barita brez cinabarita (Fabjančič, 1972). V bližini in vzporedno z njo so
dokazali žilo z baritom, galenitom in halkopiritom ter jo raziskali tudi z nadkopom.
Žila po podatkih Sedlarja (1950) celo izdanja na površino. Na Bercetovi jamski
karti iz leta 1956 imata rudni žili smer sever-jug. Zanimiv je še podatek, da so okrog
leta 1887, ko so kopali temelje za Litijsko predilnico, na več mestih našli galenitne
žilice, menda celo v predilniškem vodnjaku ob Savi (Sedlar, 1950).
Neuspešna so bila rudarska dela na nivoju Glavnega rova št. 2 z ustjem severno od
Litijske bolnišnice ter v Srečinem rovu z nekdaj edinim izvirom pitne vode v Sitar-
jevcu (Sedlar, 1950; Fabjančič, 1972).
Poleg večjih, doslej opisanih žil, se javljajo znotraj rudišča Sitarjevec še številne
nekaj centimetrov debele mono- ali polimineralne rudne žilice, ki jih je na svojih
kartah registriral Berce (1953a, 1956). Poznamo grobo orientacijo žilic, njih naj-
večjo debelino, vpad le tu in tam, samo na nekaj mestih pa odnose do prikamenine.
Prevladujejo dinarsko usmerjene baritne in baritno-galenitne žilice s strmim vpadom
proti severovzhodu. Slede meridionalno razpotegnjene žilice s srednjestrmim vpa-
dom proti vzhodu, prečnodinarsko in alpsko orientirane žilice pa so redkost. Drobne
rudne žilice na Grollovem obzorju in Medobzorju kažeta prilogi 7b in c.
Zbrani podatki dokazujejo, da se javlja litijsko rudišče v kameninah srednjega
dela karbonske superpozicijske podenote ba (sl. 3 in 5, prereza B, C). Ruda iz vrtine št.
5 je najgloblje v prostoru in stratigrafski lestvici, saj leži pod prvim skrilavčevim
horizontom (sl. 6). Med tem in naslednjim skrilavčevim nivojem je ruda iz prve in
druge vrtine. Rudna telesa iz spodnjega dela jame, kot Karlove in Kidričeva žila, so
med drugim in tretjim, večina rudnih teles (žila Glavnega rova, Nada, Zora, Dana) pa
nad tretjim skrilavčevim horizontom. V tem bloku peščenjaka je tudi rudno telo
Alma, ki leži v stratigrafskem zaporedju kamenin najvišje. V Sitarjevcu se torej javlja
orudenje v višinskem intervalu vsaj 400 m (sl. 3).
Rudišče Zavrstnik
Na Metalogenetski karti Slovenije (Drovenik et al., 1980) ima Zavrstnik med
Pb, Zn rudišči zaporedno številko 85. Gre za rudišče na severnem obrobju istoimen-
ske vasi jugozahodno od Litije (sl. 1 in 7a).
Zgodovinski podatki
Letnice odkritja rudišča ne poznamo, vemo pa, da so leta 1838 podelili rudokopne
pravice za Rov sončnega vzhoda (Sonnenaufgangstollen) oziroma Rudnik svinca
0	problematiki Litijskega rudnega polja	301
v Zavrstniku. V obdobju od 1847 do 1855 so tod že obratovali neprekinjeno vse do
leta 1860. Leta 1855 so proizvedli 971 svinca (Riedl, 1886; Fabjančič, 1972).
Svinčevo rudo so prevažali v topilnico v Zagorju po železnici (Mohorič, 1978).
Po podatkih R i e d 1 a (1886) so dela ustavili, ker je rudo odrezal močan prelom, po
drugih informacijah (Žebre, 1955; Fabjančič, 1972; Mohorič, 1978) pa zato,
ker niso obvladali dotoka vode, ki je končno zalila rudnik.
Sedlar (1950) je našel podatek, da so v Zavrstniku rudarili tudi med 1. svetovno
vojno. Obnovitvena dela so spet zaživela po drugi svetovni vojni (Duhovnik, 1947;
Pastor, 1948).
Septembra 1951 so začeli s ponovnim odpiranjem Vitelnega jaška (v stari doku-
mentaciji so ga označevali kot Göplov jašek), dosegli obzorje v globini 13 m, vendar so
iz varnostnih razlogov dela ustavili in se leta 1954 raje odločili za vpadnik iz
Partizanskega rova; konec maja 1956 je bil ta dolg že 117 metrov.
V letu 1957 so nadaljevali z delom v vpadniku in pri prebojih v staro jamo, črpali
so vodo in obnavljali stare proge. Dosegli so nivo bivšega tretjega obzorja (211 m).
Dotok vode je znašal 500 l/min. Rudo so raziskovali in izkoriščali do leta 1959. Iz
denarnih razlogov so junija tega leta prenehali z rudarjenjem in pustili, da je jamo
spet zalila voda (Fabjančič, 1972).
Podatki o geološki zgradbi in orudenju
Na območje rudišča Zavrstnik sežeta stari geološki karti, katerih avtorji so
Vozelj in sodelavci (1949) ter Grad in Nosan (1957); na njih ni pomembnih
geoloških podatkov. Tudi z Osnovne geološke karte - list Ljubljana (Premru,
1983a) lahko sklepamo le na prisotnost alpsko usmerjenega preloma, ki seka karbon-
ske peščenjake s položnim vpadom proti NW.
Geološka zgradba zavrstniškega območja je sorazmerno preprosta (si. 1). Kreme-
novi peščenjaki s položnim vpadom proti NW pripadajo spodnjemu, predvsem pa
srednjemu delu karbonske superpozicijske podenote b2, čeprav skrilavega glinovca
na površju nismo zasledili. Območje sekata močan dinarski Zavrstniški prelom in
prečnodinarski Štangarski prelom, o katerih smo že poročali.
Rudarska dela so razpotegnjena v smeri NW-SE, in sicer v 600 m dolgem ter 50 m
širokem pasu (si. 7a). Jama je bila dostopna s Talninskim prikopom. Novim vpadni-
kom, Vitelnim jaškom in Partizanskim rovom ter nato z 200 m dolgim vpadnikom, ki
je segel vse do kote 211 metrov. Najglobja rudarska dela so bila na nivoju 170 m in
povezana z ostalo jamo s slepim jaškom; rudo so odkopavali le do dna omenjenega
vpadnika. Kot kaže geološki prerez A (si. 5d), gre za rudarska dela v višinskem
intervalu okrog 120 m. Če upoštevamo še dva raziskovalna rova višje v Štumf ovi
grapi, se višina poveča na 180 metrov.
Osnovne podatke o rudarskih delih smo prikazali na 4. tabeli.
Prve geološke informacije so iz sredine prejšnjega stoletja. Fabjančič (1972)
citira podatke avstro-ogrskega Ministrstva za finance iz leta 1857, da nastopa
svinčeva ruda v Zavrstniku kot žila skupaj z baritom in ima stratimetrijske elemente
225/60-70°. Debelina žile je znašala 2,6cm do 1,26m, raziskali pa so jo na dolžini
568 m in 113 m po vpadu. Žila je vsebovala 7,9 do 47 cm kompaktne rude, in sicer na
dolžini 76 m, po vpadu pa 18 do 26 m. Prelomne cone so bile široke 26 do 30 m, v njih
pa je bil vgneten glinovec, debel od 95 cm do 1,9 metra. Obogatena ruda, ki so jo leta
1852 prevažali v Zagorje, je vsebovala do 70% Pb.
302
Ivan Mlakar
Tabela 4. Osnovni podatki o rudarskih delih v rudiščih Zavrstnik in
Matuc
Table 4. Basic data on mining workings in Zavrstnik and Matuc ore
deposits
Zanimive podatke daje Höfer (1886). Rudna žila vpada proti SW (215/65°),
sekajo pa jo štirje subparalelni prelomi z vpadom 29 do 70° proti severu. Odseki
rudne žile so drug proti drugemu levo premaknjeni, kar je raziskovalec ponazoril
s posebno skico (Tabla 14, sl. 1) in predstavlja razmere na nivoju Talninskega
prikopa. Tudi po tej dokumentaciji naj bi bila rudna žila dolga 568 metrov.
Tornquist (1929a) se je skliceval na starejše podatke in poudaril, da so tod
prisotne le rudne žile, ki so manj perspektivne kot rudne plasti. Raziskovalec je še
opozoril na debel, zgneten skrilavec v Zavrstniškem rovu z videzom mladoterciarne
usedline.
Točnejši podatki so šele iz obdobja po drugi svetovni vojni in se nanašajo
predvsem na razmere v zgornjih in najglobljih delih rudišča. O tem so pisali Duhov-
nik (1947), Pastor (1948), Vozelj s sodelavcema (1949), Sedlar (1950), Berce
(1953a), Žebre (1955), Grad in Nosan (1957), Drovenik, F. (1956, 1959) in
Fabjančič (1972).
Iz literaturnih podatkov razberemo, da je bil Partizanski rov pretežno v pešče-
0	problematiki Litijskega rudnega polja	303
njaku, ponekod s prehodom v drobnozrnati konglomerat; tu in tam so naleteli na
glinovce. V osmih pregledanih zrnih glinencev iz peščenjaka so ugotovili količino
anortita med 8 do 48 %, običajno pa je znašala 37 %. Zrna pripadajo andezinu (Grad
& Nosan, 1957).
V	Partizanskem rovu so alpski in dinarski prelomi, med slednjimi pa je zdaleč
najpomembnejši oni na 100. metru; ob njem so uvaljani nagubani glinovci.
Vsi raziskovalci so se strinjali z ugotovitvijo, da gre v Zavrstniku za rudno žilo
oziroma orudeno prelomnico dinarske smeri, s strmim vpadom proti NE ali SW. Iz
nekega zapisnika z začetka leta 1958 pa zvemo, da je bila na nivoju 211 m v strmi
rudni žili mineralizacija sklenjena na dolžini 70 m, v intervalu 60 m pa nato večkrat
prekinjena. V glavnem gre za svinčevo-cinkovo orudenje z baritom in z zelo spremen-
ljivimi količinami prvin (0,1 do 21% Pb; 0,16 do 14% Zn ter 1,33 do 70,8% barita).
Na drugem mestu (Fabjančič, 1972) pa zvemo, da gre na tem obzorju za 50cm
debelo sfaleritno žilo, ki se konča ob prelomu. Glavno žilo so spremljale 10 do 20 cm
debele žile sfalerita s smerjo sever-jug, na kar posebej opozarjamo. Na nivoju starega
četrtega obzorja so zasledovali 10 do 20 cm debelo sfaleritno žilo celo na dolžini 70
metrov.
Pred drugo potopitvijo jame leta 1959 sta si raziskovalna dela na nivojih 211 m,
193,5 in 185,5m ogledala Duhovnik in F. Drovenik. Raziskovalca sta poročala
o strmi proti NE nagnjeni in 10 do 30 cm debeli rudni žili, predvsem iz mineralov
jalovine, kot kalcita, kremena in barita ter rudnih mineralov sfalerita, galenita, tu in
tam pirita in le redkokje halkopirita. Orudenje je bilo v žilah nepravilno razporejeno,
razen sfalerita, ki predstavlja najstarejšo fazo orudenja in se javlja ob žilnih stenah.
Z naraščajočo globino orudenje ne nastopa le v žili, temveč tudi kot impregnacije
v prikamenini predvsem s sfaleritom tako v krovnini, predvsem pa v talnini rudne
žile. Debelina celotnega orudenega pasu z rudno žilo vred znaša ponekod 5 metrov.
Na podlagi rezultatov vzorčevanja sta raziskovalca sklepala, da se vsebnost
svinca v rudi z globino zmanjšuje, odstotek cinka pa narašča. Pri meter širokem
odkopu bi v rudnem telesu znašala vsebnost Pb 0,7%, Zn pa 3% (Drovenik, F.
1959).
Iz Zavrstniškega rova imamo le podatek o žilah galenita, barita in pirita, debelih
od 8 do 10 cm. V sledilnem rovu (Sir - sl. 7a) se po podatkih Vozi j a in sodelavcev
(1949) javlja orudeni prelom z elementi 225/80°. V prelomni coni je 10cm debela
galenitna žila dolga dva metra. O tej orudeni-dinarski prelomnici s široko milonitizi-
rano cono je pisal tudi Sedlar (1950) in poudaril, da je galenit tod črn, močno
zdrobljen in razmazan v obliki »svinčevega repa«. Isti prelom so po podatkih
Duhovnika (1947) ugotovili tudi v Zavrstniškem rovu (Pa) na razdalji 103m od
vhoda, vendar tam ni bil oruden (sl. 7a).
Iz Zavrstnika je Grafenauer (1963, sl. 1) mikroskopsko preiskal kremenov
peščenjak, vendar lokacije odvzema vzorca ne poznamo. V kamenini je raziskovalec
našel orudeno »bakterijo« iz pirita (pyritosphaera).
V	literaturi najdemo tudi podatke z obrobja rudišča, vendar so nenatančni. Tako
se po mnenju Pastorja (1948) rudne žile končajo ob skrilavcu, na SE pa odreže
rudno telo prečnodinarski prelom (Sedlar, 1950). Pritrdimo lahko predvsem ugoto-
vitvam, da je v spodnjem delu jame še ostala ruda.
O starih rovih v okolici rudišča Zavrstnik ter izdankih rude, ki jih ne znamo
locirati, so poročali Vozelj in sodelavci (1949). Opozorimo naj na nezavarovani
jašek na grebenu 220 m NE od Partizanskega rova z nekaj centimetrov debelo
limonitizirano baritno žilo ter namig na neki drug jašek v bližini križišča sredi vasi
304	Ivan Mlakar
Zavrstnik (si. 1 in 7a). Sledove starih rovov z nekaj odvali smo našli v grapah severno
od Mlavčarja in Kolarja; preiskovali so bituminozne klastite.
Po podatkih prereza A (si. 5d) lahko sklepamo, da se javlja Zavrstniška rudna žila
(ali več vzporednih rudnih žil) v peščenjaku nad prvim skrilavčevim horizontom.
Glinovci znotraj rudišča verjetno pripadajo nivoju z našo oznako št. 2. Rudno telo
seka karbonske sklade skoraj pravokotno in se javlja v višinskem intervalu vsaj
stotih metrov. Na horizontalnem prerezu (si. 7a), prirejenem po že omenjeni Höfer-
jevi skici iz leta 1886, opazimo, da se subvertikalno rudno telo pod ostrim kotom
približuje neotektonskemu, dinarskemu Zavrstniškemu prelomu in se na območju
Sledilnega rova (Sir) nanj prisloni in izklini. Literaturni podatki o razmerah v tem
podkopu potrjujejo našo razlago.
S podmeno snopu subparalelnih dinarskih prelomov znotraj rudišča s širokimi
milonitiziranimi conami se ponovijo razmere, ki smo jih pokazali na si. 7c vzdolž žile
Glavnega rova v Sitarjevcu.
Zavrstniško rudišče odreže na jugovzhodu Štangarski prelom. Med porudne
deformacije uvrščamo tudi alpsko usmerjeni prelom s strmim vpadom (70°) proti
severu, ki je vzporeden Širmanskemu prelomu. Položne, v isto smer nagnjene defor-
macije obravnavamo kot narivne ploskve.
Na tem mestu naj opozorimo na zanimivost rudarsko-geološkega značaja. H ö f e r
(1886) je zasnoval tako imenovano »levo pravilo«, ki so ga kasneje pogosto nepravilno
imenovali Smidtovo pravilo. Litijski rudarji so pravilo zelo cenili, glasi pa se nekako
takole: Pri smernem raziskovanju rudne žile je treba na drugi strani preloma iskati
njen podaljšek na levi strani.
Höf er je zasnoval to pravilo z opazovanjem razmer v takrat odprtih rudnih
telesih Alma, v žili Glavnega rova, predvsem pa v Zavrstniški rudni žili (si. 7a). Glede
na podatke, kakršne prikazuje 14 tabla (Höf er, 1886), gre ob porudnih deformacijah
povsod res za navidezne leve zmike rudnih žil.
Z upoštevanjem novih podatkov o značaju porudne tektonike se s preprostim
preskusom lahko prepričamo, da to pravilo res drži, in sicer v primeru, da dinarske
rudne žile, ki prevladujejo, preseka prečnodinarski ali dinarski prelom (si. 7c), ali če
te nalegajo na narivno ploskev z običajno smerjo vzhod-zahod (si. 7a). Pri drugače
orientiranih rudnih žilah in porudnih deformacijah se zdi veljavnost tega pravila bolj
problematična.
K podatkom o mineralnih združbah, izotopni in kemični sestavi rude (Drovenik
et al., 1976, 1980) ne moremo dodati ničesar. Opozorimo naj le na dejstvo, da vsebuje
zavrstniški galenit v primerjavi z litijskim višje vsebnosti Ag, a precej manj Cu,
sfalerit pa izstopa z visokimi odstotki galija.
Rudišče Matuc (Matuza)
Na prve informacije o rudi z vmesnega območja med Zavrstnikom in Sitarjevcem
smo naletali v Höferjevi razpravi iz leta 1886. Na 14. tabli je raziskovalec vrisal
rov z oznako Matutzer Gang. Vsaj 60 m dolga rudna žila, razpotegnjena v dinarski
smeri, naj bi vpadala pod kotom 61° proti SW (si. 7a).
V zvezi z opisovanjem rudne žile Sp. Antonija s Sitarjevca omenja Sedlar (1950)
podatek, da so v Matucovi grapi našli zelo bogate žile galenita, barita in cinabarita.
Tudi Berce (1953a) opozarja, da je tam več rovov. To rudno območje, pravi razisko-
0	problematiki Litijskega rudnega polja	305
valeč, so podkopali z 450 m dolgim rovom iz rudišča Zavrstnik, za kar so morali imeti
tehtne razloge.
Kot kaže 1. slika, je geološka zgradba območja podobna oni v Zavrstniku. Položno
proti NW nagnjene sklade iz osrednjega dela karbonske superpozicijske podenote b2
preseka dinarski - Grmaški prelom.
Na situacijski karti merila 1:2000 iz novejšega obdobja so na območju grape med
Boštetom in Jančarjem vrisali štiri rove. Osnovne podatke o rudarskih delih smo
nanizali na 4. tabeli, prostorsko pa jih prikazujemo na slikah št. 1 in 7a. Pripomniti
pa moramo, da ledinske oznake Matuc ali Matuza domačini ne poznajo. Verjetno so
območje že v prejšnem stoletju poimenovali po nekem rudarju Maticu.
Opazili smo le ustje spodnjega Matucovega rova na desnem bregu potoka. Na
odvalu so večji kosi galenita, ki kažejo, da je bila rudna žila debela vsaj 10 cm. Tudi to
rudno telo seka karbonske sklade skoraj pod pravim kotom in se javlja nad prvim
skrilavčevim horizontom (si. 5d, profil A).
Na pregledani dokumentaciji rudarska dela z različnih nivojev med seboj niso
povezana po vertikali, kar kaže, da se odkopavanje iz nam neznanih razlogov ni
razmahnilo. Rov, ki naj bi povezoval Krovninski podkop v rudišču Zavrstnik z ob-
močjem Matuc, smo na prilogi 7a označili s simbolom R.
Rudišče Zagorica
Na zahodnih pobočjih približno v smeri sever-jug potekajočega grebena z najvišjo
vzpetino Cvingar, najdemo vzhodno od Litije sledove številnih rovov in odvalov. Gre
za rudišče Zagorica, ki ima na Metalogenetski karti Slovenije (Drovenik et al.,
1980) med Pb, Zn rudišči zaporedno številko 84.
Zgodovinski podatki in stara rudarska dela
Orudeno območje so v preteklosti imenovali različno. Oznako Cvinger smo zasle-
dili na enem samem mestu. Müllner (1909) je zapisal, da nastopa na hribu Cvinger
pri Zagorici svinec skupaj z železom in bakrom ter dodal, da je bilo verjetno tod
prebivališče starih vačanskih rudarjev, ki so kopali železo in morda tudi svinec za
velike železarske delavnice na Slemšku. Druge oznake za orudeno območje so Jesse
(Fritsch, 1870; Riedl, 1886; Tornquist, 1929a), Jeze (Pastor, 1947d),pri Jezeh
(Fabjančič, 1972) in končno Zagorica. Jeze in Zagorica sta vasi ob vznožju
vzpetine Cvingar (si. 1).
Fabjančič (1972) je omenil, da sta pri Jezeh ohranjena dva, najbrž keltsko-
rimska rova iz 4. stoletja našega štetja. Sedlar (1950) pa je našel podatek, da so
v Zagorici intenzivno rudarili v srednjem veku.
Znani idrijski jamomerec J. Mrak je leta 1763 izdelal karto nekega rudnika
Slatnik (Slatteneg) v srednjem Zasavju (Korošec, 1993). O starih odkopih vzhodno
od Litije pri lokalnosti Slatenek, kjer so južno od gradu sledovi stare topilnice, je
pisal tudi Hacquet (1784).
Nekdanja graščinska pristava, ki jo danes imenujejo Slatna, stoji okrog kilometer
južneje od rudonosnega območja Cvingar (si. 1). Skoraj zagotovo so pisci sporočil
locirali rudarska dela glede na takrat edini vsem znani objekt v okolici.
V nekem nepodpisanem dokumentu iz arhiva Geološkega zavoda Ljubljana, ki
306	Ivan Mlakar
obravnava načrt raziskav za leto 1955, najdemo podatek, da je rudnik obratoval med
leti 1750 in 1850. Tudi Sedlar (1950) je pisal o odkopavanju okrog leta 1800, ko je
bil rudnik last Rudarske združbe Zagorje, in v prejšnjem stoletju vse do leta 1846. Po
podatkih istega raziskovalca so tod intenzivno rudarili tudi med prvo svetovno vojno.
Leta 1947 so skušali rove obnoviti, vendar so dela opustili že naslednje leto.
Zadnje raziskave na tem objektu so se odvijale v letih od 1956 do 1958. Z rovom pri
Pleskoviču, usmerjenem proti jugu, so hoteli podkopati stara dela na območju
Cvingarja. Rov je potekal vseskozi v jalovem peščenjaku, vendar točnejših podatkov
nimamo. Na 232. metru so podkop zaradi pomanjkanja denarja ustavili.
O starih rudarskih delih so zbrali največ podatkov Pastor (1947d), Sedlar
(1950) in Fabjančič (1972). Vsi poročajo o rovih in jaloviščih na območju Velike,
Šimenčkove, Slatenske in Ojstermanove doline (sl. 7a). Sedlar je lego rovov ponazo-
ril celo z neko staro skico na prilogi št. 48, ki pa je ni mogoče zanesljivo uskladiti
z dejanskim stanjem. Osnovne podatke o najpomembnejših, danes že zarušenih
rudarskih delih, označenih z zaporednimi številkami 1 do 13, prikazujemo na 5.
tabeli.
V	zgornjem delu Velike doline sta dve vdrtini (1). Odvali so majhni, v grapi pa so
kosi barita. Na grebenu južno od tod je eno največjih jalovišč (2) z mnogo barita in
galenita.
V	spodnjem delu sosednje - Šimenčkove doline sta nad sotočjem grap dva velika
odvala (3) s prav takimi rudnimi kosi. Verjetno gre za lokacijo D (Pastor, 1947d)
oziroma za nekdanji Frančiškov rov, kjer so pri obnavljanju naleteli na veliko
praznino. Iz tega rova so nekdaj izvažali rudo ter jo spodaj prebirali in prali. Višje
v grapi sta še dva manjša odvala (4).
Ob vznožju hriba med Šimenčkovo in Slatensko dolino je zasut rov (5), drugega pa
najdemo na grebenu vzhodno od tod (6); v opornem zidu so veliki bloki barita.
Na obeh bregovih Slatenske doline je v višini 280 m odval (7) s kosi barita in
galenita. V prvem desnem pritoku je jalovišče z mnogo belega barita (8). Višje v grapi
je še nekaj manjših odvalov. Tudi v drugem desnem pritoku je v višinskem razmaku
od 310 do 335 metrov več manjših jalovišč (9), na grebenu Cvingarja ali tik pod njim
pa so sledovi številnih razkopov.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	307
Na grebenu južno od Slatenske doline so ostanki dveh rovov (10) z majhnimi
jalovišči brez kosov rude. Spodnji rov se je verjetno imenoval Johannes.
Med Slatensko in Ojstermanovo dolino lahko ob potoku Reka zaslutimo vhode
dveh podkopov (11 in 12). Po ustnem izročilu (Pastor 1947d,) so pri čiščenju rova
B (verjetno št. 11 - Reka rov) že na 100. metru naleteli na stare odkope. Na lokalnosti
št. 12 pa gre verjetno za baron Steigerjev rov. Južno do tod (13) morda kažeta manjši
vdrtini na prisotnost starih rudarskih del.
Jašek Reka je 25 metrov SE od domačije Laznik na rečni terasi (si. 1 in 7a). Zaradi
posedanja materiala in gnitja lesa je pred desetletji prišlo pri oranju do nenadnega
vdora, nakar so vdrtino temeljito zapolnili. Izdelavo 80m globokega jaška sta pripo-
ročila znana strokovnjaka Hinterhuber in Tittel iz Freiberga; dokončali so ga leta
1883. Na dnu jaška so izdelali 60 do 80 meterov dolga preseka, usmerjena proti severu
in jugu, ter našli le rudne indikacije (Sedlar, 1950; Fabjančič, 1972). Po ustnem
izročilu so naleteli na rudne sledove tudi sredi jaška (Pastor, 1947d).
Drugi jašek se je imenoval Johannes in je po naši rekonstrukciji okrog 90 m NE od
mostu čez Reko. V starih dokumentih omenjajo tudi neki vpadnik iz baron Steigerje-
vega rova.
Podatki o geološki zgradbi in orudenju
Dosedanje geološke karte karbonskega ozemlja med Reko in Jablaniškim poto-
kom (Grad & Nosan, 1957; Premru, 1983a) so brez podrobnosti. Nova geološka
karta (si. 1) pa kaže, da so karbonski peščenjaki z območja Cvingarja zahodno
nadaljevanje enako starih plasti z desnega brega Jablaniškega potoka. Na obeh
predelih vpadajo skladi položno do srednje strmo proti NW. Vložkov skrilavega
glinovca na površju nismo zasledili, iz jame pa jih omenjajo Pastor (1947d),
Sedlar (1950) in Fabjančič (1972). Rudišče Zagorica se torej javlja, tako kot
Sitarjevec, v kameninah osrednjega dela karbonske superpozicijske podenote b2 (si.
3). Na jugu so na paleozojskih klastitih različne skitske kamnine Šmarske narivne
enote. Rudonosno območje ne seka noben pomemben neotektonski prelom.
Podatki o orudenju so skromni, predvsem pa jih ne znamo prostorsko locirati.
Pastor (1947d) poroča o 1,5m debeli rudni žili v rovu A med Šimenčkovo in
Slatensko dolino. Na drugem mestu pa zvemo o meter debeli rudni žili v nekem
vpadniku. Pastor poudarja, da gre na celotnem območju za več vzporednih rudnih žil,
ki so morale biti zelo bogate.
Sedlar (1950), govori o petih rudnih žilah; točnejše podatke je našel za štiri
izmed njih. Gre za žile Steiger (204/80°), Johannis (3/59°), Zahodno žilo (183/28°) in žilo
Sluga (220/50°); zadnje tri žile si slede proti severovzhodu v razdalji po 100 metrov.
Podatki kažejo, da imamo opraviti z dinarskimi in alpskimi rudnimi žilami. Na
profilu D (si. 5) in na sliki 7a smo lahko vrisali rudne žile le shematsko in jih označili
s simboli St, J, W in SI.
Glede na sestavo jalovišč sklepamo o prisotnosti baritnih, baritno-galenitnih in
morda še galenitnih in sfaleritnih rudnih žil. Predvidevamo, da se čiste baritne žile
javljajo nad koto 320m, pod tem nivojem pa gre za polimetalno sestavo rudnih teles.
Po literaturnih podatkih bi lahko sklenili, da so rudo odkopavali predvsem do
nivoja doline (240 m) ter le tu in tam posegli v globino. Najvišje so rudarska dela na
vrhu Cvingarja, zato znaša vertikalna razsežnost orudenja najmanj 117 metrov (si. 5,
profil D).
308	Ivan Mlakar
Stik rudonosnih - karbonskih in jalovih triasnih kamenin iz Ojstermanove doline
omenjajo v literaturi na enem samem mestu. Ob stiku najdemo glinovec, v kontaktni
- milonitizirani coni pa je izdanek rude (Pastor, 1947d). Kaj je z rudo in rudarje-
njem pod triasnimi, pretežno karbonatnimi kameninami, ne vemo. Na prerezu D smo
vrisali shematsko dve rudni telesi, ki ju zgoraj odreže staroterciarna narivna ploskev.
Grafenauer (1963) je rudo z odvalov preiskal mikroskopsko z vzroci št. 3, 6a in
6b. Raziskovalec omenja med minerali galenit, pirit, goethit, lepidokrokit, limonit,
covellin in digenit. Poleg teh najdemo še barit, sfalerit, nekaj halkopirita in tetraedrit
(Drovenik et at., 1976, 206).
Podatke o izotopski sestavi žvepla v različnih mineralih so nanizali Drovenik in
sodelavci (1976, 1980).
Razpolagamo še s spektralno kemično analizo dveh vzorcev galenita in vzorca
sfalerita (Drovenik et al., 1980). Opozorimo naj na spremenljive količine Ag in Sb
v galenitu ter visoke vsebnosti Cd, Ga in Cu v sfaleritu.
Rudišče Maljek
Na območju potoka Maljek, dobre 3km NE od Litije, so sledovi intenzivne
rudarske dejavnosti (sl. 2a). Na Metalogenetski karti Slovenije (Drovenik et al.,
1980) nosi lokalnost Maljek med Pb, Zn rudišči zaporedno številko 27.
Zgodovinski podatki in stara rudarska dela
V	pregledani literaturi je malo informacij o rudarjenju na Malješkem prostoru.
Rova na NW pobočjih vzpetine Špilj sta po podatkih Sedlarja (1950) menda iz
rimskih časov. Raziskovalec poudarja, da so kasneje rudarili predvsem v Bukovem
grabnu, kjer je bila tudi topilnica in celo rudarska naselbina (obe lokalnosti smo na
sl. 2a posebej označili). Območje imenujejo danes Jazbečeve jame. Ti rovi, pravi
nadalje raziskovalec, so bili nekdaj povezani s kar 4 kilometre dolgim hodnikom
s Šmartnim. Rov, ki so ga končali leta 1648, je prišel na dan pri kapelici. V spomin na
ta dogodek da »je še danes« v šmarski cerkvi spominski kamen (Sedlar, 1950).
Zanimivi podatek smo preverjali tako v župnišču kot v šmarski cerkvi, vendar
spominskega kamna nismo našli.
Rudarski objekt Malnek, ki ga omenja Valvasor (1689), je dejansko rudnik
Maljek in so ga takrat še gradili. Lastniki so bili Dobski, nato pa Locarnski grofje. Po
podatkih tega znamenitega raziskovalca je dajala jama mnogo svinca in dobre
bakrove rude.
V	letih 1762 do 1764 so idrijski rudarji z nadzornim osebjem sledili v Malniku
(Malnick) svinčevo rudo, kartografsko osnovo pa je izdelal J. Mrak (Jevnikar,
1984; Korošec, 1993).
Ha C que t (1784) omenja iz Maljeka večje rudišče s sedmimi rovi in topilnico
svinca. Podatke povzema Tornquist (1929a).
Sedlar (1950) poroča, da je rudarsko podjetje Bergwerkschaft am Savestrom
imelo v Maljeku poleg topilnice tudi mokro mehansko separacijo (1816 do 1855).
O proizvodnji leta 1848 je pisal Fabjančič, rudarjenje okrog leta 1882 pa dokazuje
izjava rudarja Rozine (Fabjančič, 1972). O rudarski dejavnosti sredi prejšnjega
0	problematiki Litijskega rudnega polja	309
Tabela 6. Osnovni podatki o rudarskih delih v Maljeku
Table 6. Basic data on mining workings in the Maljek area
stoletja govori še podatek o Elizabetinem rovu iz leta 1849, usmerjenem iz naselja
Tenetiše pod vzpetino Špilj (Hvala, 1955).
Z začetka tega stoletja ni podatkov. Vemo pa, da so konec leta 1929 na priporočilo
Tornquista zastavili Savski ali Revirski rov in hoteli z njim podkopati stara dela
dober kilometer SE od tam.
Po osvoboditvi so 208 m dolgi Savski rov večkrat očistili, nekoliko podaljšali in
leta 1957 ustavili dela zaradi pomanjkanja denarja. V tem obdobju so usposobili tudi
nekaj drugih podkopov (Marijin rov, 2. rov, Prikopni rov), vendar podrobnejših
informacij nimamo.
Na 6. tabeli prikazujemo osnovne podatke o najpomembnejših rudarskih delih, ki
smo jih na sliki 2a označili s črkami ali zaporednimi številkami 1 do 4. Večino
podatkov o starih rovih so zbrali Sedlar (1950), Grad in Nosan (1957), Grad
(1960) in Berce (1956, 1962).
Rimska rova sta bila po podatkih karte iz leta 1957 dolga 27 ter 18 metrov
(Fabjančič, 1972); po rekonstrukciji ceste vhod v drugi podkop ni več viden.
Malješki Savski rov (SR) smo že večkrat omenili in je edini prehodni rov na
celotnem pregledanem ozemlju (si. 2a, b). Poteka v smeri 165° in je do 72. metra lepo
ohranjen. Po podatkih Bercetovega (1956) geološkega kartiranja je bil rov dolg
222 m, na nekem dokumentu iz leta 1957 pa 397 m, vendar je podatek nezanesljiv, saj
gre morda za načrt raziskovalnih del.
Na desnem bregu potoka Maljek, 400 m pred izlivom v Savo, je Penkov rov
s prečniki in jaškom, dobrih 100 m navzgor po grapi pa Topilniški rov s komaj
vidnimi ostanki stare topilnice. Višje v pobočju je podkop z nekdanjo oznako 1. rov,
SE od tod pa še Podkopni rov.
310	Ivan Mlakar
Na levem bregu so obsežnejša rudarska dela - Svetinove jame. Tu so Andrejev,
Frančiškin in Marijin rov, ki so povezani po vertikali, in še dva podkopa s staro
oznako - 2. rov.
Intenzivno so rudarili tudi na levem bregu Hrastovega potoka, ki je desni pritok
Maljeka (sl. 2a). Gre za ustja treh podkopov (levi se je imenoval Prikopni rov) in splet
rovov v vsaj dveh nivojih, povezanih z jaškom. Celotno območje so imenovali
Jazbečeve jame. Vzdolž potoka je obsežno jalovišče.
Južno od tod je na levem bregu Bukovega potoka več odvalov. Na lokalnosti št.
3	je na spodnjem jalovišču mnogo blokov kremenice. Na območju s skupno oznako
4	je vsaj šest manjših odvalov; tudi tod najdemo velike kose žilnega kremena.
Podatki o geološki zgradbi in orudenju
Tornquist (1929a) je opozoril, da karbonski skladi prav na malješkem območju
spremene dosedanjo alpsko smer, česar pa nova geološka karta (sl. 2a) ne potrjuje. Na
Gradovi in Nosanovi karti iz leta 1957, ki zajema tudi zahodni del Malješkega
prostora, ni pomembnih geoloških sporočil. Po podatkih Osnovne geološke karte
- list Ljubljana (Premru, 1983a) je ob ustju Malješkega potoka karbonski konglo-
merat, v bližini razcepa grap pa naj bi znotraj peščenjaka potekala dinarski in
prečnodinarski prelom.
Tudi nova karta (sl. 2a) kaže preprosto geološko zgradbo. Karbonske plasti
zgornjega dela superpozicijske podenote ba vpadajo položno do srednjestrmo proti
NW ali NWN, na njih pa leže grobozrnati konglomerati superpozicijske podenote ba.
Zaradi sinklinalno upognjenih skladov sežejo te kamenine do nivoja Savskega rova
(sl. 2 b), kar smo podrobneje opisali. Malješkega orudenega območja ne seka noben
pomemben neotektonski prelom.
Po podatkih Tornquista (1929a) je na Malješkem prostoru 12 rudnih žil, pri
čemer so severnejše bogatejše od južnih. Glede na razporeditev rudarskih del bi lahko
sklepali, da so v Penkovem rovu (Krvava voda ali Krvave peči) zasledovali dinarsko,
v Svetinovih jamah pa alpsko-strmo proti severu nagnjeno rudno telo. Sedlar
(1950) je zapisal, da je v zgornjem - Marijinem rovu opazoval 15 do 20 cm debelo
galenitno žilo. Na drugem mestu pa lahko preberemo, da poteka Prikopni rov
(Svetinove jame) vzdolž dinarske prelomnice z vpadom proti SW; v prelomni coni
zapolnjeni s skrilavcem so leče galenita in sfalerita, v grapi pa še sledovi barita.
Z vrha vzpetine Špilj poročajo Pastor (1953), Hvala (1955) in Grad (1960)
o kar 80 cm debeli, dinarsko usmerjeni baritni žili s sledovi galenita in vpadom pod
kotom 60° proti SW. Tudi to rudno telo smo na prilogi 2a lahko vrisali le shematsko.
Na odvalih ob Jazbečevih jamah ter na lokacijah št. 2, 3 in 4 so kosi rude iz
galenita in sfalerita, pred Marijinim rovom pa iz galenita, barita, siderita in nekaj
pirita.
Berce (1962), je prvi mikroskopsko preiskal rudo iz Maljeka in podal zaključke,
ki se nanašajo na širši prostor. Opozorimo naj na podatek o prisotnosti pretežno
baritnih ter svinčevo-cinkovih rudnih žil. Sfalerit in pirit se javljata ob stenah žil;
pogostna so izdvajanja halkopirita v sfaleritu.
Drovenik in sodelavci (1976) dajejo podatke o rudnomikroskopski preiskavi
rude z odvalov Svetinove jame in Penkovega rova z vrsto podrobnosti. Kasneje je
druga skupina raziskovalcev podala karakteristike rude z malješkega območja sku-
paj z ono iz rudišč Zavrstnik in Zagorica. Opozorimo naj na zaporedje kristalizacije
0	problematiki Litijskega rudnega polja	311
- sfalerit - halkopirit - tetraedrit - galenit; verjetno vsebuje ruda še dve generaciji
pirita (Drovenik et al., 1980).
V okviru dosedanjih laboratorijskih raziskav razpolagamo še s podatki o spek-
tralnih analizah drobnozrnatega galenita ter srednjezrnatega sfalerita z odvala
Svetino ve jame ter drobnozrnatega galenita z jalovišča Penkovega rova. Pet vzorcev
z območja Maljeka so doslej preiskali tudi na izotope žvepla (Drovenik et al., 1976,
1980) in so z istih lokacij.
Nove so spektralno kemične analize nekaterih mineralov. Iz Savskega rova so na
Kemijskem inštitutu Boris Kidrič v Ljubljani (analitik Hudnikova) spektrokemično
pregledali vzorec grobozrnatega sfalerita iz monomineralne žilice na 51. metru
(tabela 7, vzorec 4). Vzorec izstopa po nizki vsebini Cd ter precejšni količini galija in
germani ja.
Z jalovišča pod Marijinim rovom sta vzorec grobozrnatega galenita (št. 6) in prav
takega barita (št. 8). Kot taže 7. tabela, je v galenitu zelo malo bakra in nenavadno
visoka količina Sr. Tudi barit iz istega odvala izstopa po visokem odstotku te prvine,
čeprav z rudno mikroskopijo doslej na Litijskem niso dokazali stroncijevih minera-
lov. Verjetno je v kristalni rešetki barita del atomov Ba zamenjan s Sr.
Iz Savskega rova (si. 2b) so najbolj zanesljivi podatki o legi rudnih žil v prostoru.
Na 51. metru je v sivem, kompaktnem, hidrotermalno nespremenjenem prodnatem
peščenjaku ravna do centimeter široka in 15 cm dolga kremenova žilica z do Зст^
velikimi gnezdi sfalerita. Stratimetrijski elementi rudne žilice so 90/70°.
Na desnem boku in delu stropa so v intervalu med 53. in 54. metrom tri ravne
subparalelne kremenove žilice, oddaljene med seboj po 15 cm. Žilice lahko sledimo na
dolžini dobrega pol metra, debele so 1 do 2 cm in vsebujejo v srednjem delu do
centimeter čistega sfalerita. V kremenovem peščenjaku ni obrudnih sprememb.
Izmerili smo elemente žilice 80/70°.
Pri napredovanju rova so naleteli na sfaleritne žilice še na 80. in 90. metru, na
sledove galenita pa na 174. metru (si. 2b), vendar točnejših informacij nimamo.
Zbrani podatki kažejo, da se javlja orudenje na območju Maljeka v zgornji tretjini
karbonske superpozicijske podenote 1о2 (si. 2a in si. 3). Prisotne so dinarsko, alpsko in
prečnoalpsko usmerjene rudne žile.
Rudišče Hrastarija
Rudarska dela v grapah SW od Ognišarja, na severnem obrobju malješke karte (si.
2a), so dosedanji raziskovalci označevali različno. Grad (1960) je govoril o orudenem
območju Loški potok - Hrastarija, Berce (1962) je obravnaval lokalnost v okviru
Štriglovca, Žepič (1981) pa je pisal o Hrastariji. Na Metalogenetski karti Slovenije
(Drovenik et al., 1980) so na tem prostoru evidentirali le rudišče Pasjek.
Orudenje se javlja v levem pritoku Loškega potoka ter daleč od Štriglovca in
Pasjeka, zato najbolj ustreza oznaka Hrastarija.
Razpolagamo s podatkom, da so tod leta 1959 podkopavali baritni izdanek
(Berce, 1962); o rudarskih delih nimamo grafične dokumentacije. Domnevamo, da
so v Hrastariji rudarili že pred drugo svetovno vojno.
Sledove starih rovov najdemo v več nivojih, najnižjega v višini 365 m, in sicer
v glavni grapi, srednjega na koti 405 m, zgornjega v višini 430 m, oba pa v desnem
pritoku. Glavno jalovišče je v nivoju 380 metrov.
Pastor (1947a) in Sedlar (1950) sta pisala o treh vzporednih dinarskih rudnih
312
Ivan Mlakar
Tabela 7. Spektralne analize sfalerita, galenita in barita (v ng/g)
Table 7. Spectrochemical analyses of sphalerite, galena and barite (in |ig/g)
žilah. Na odvalih najdemo kose rude iz barita in galenita s sledovi pirita, sfalerita in
limonita.
Rudo je mikroskopsko preiskal Žepič (1981) z dvema zbruskoma in 6. obrusi ter
ugotovil med manj pogostnimi minerali bournonit, cerusit, halkopirit, lepidokrokit,
markazit, pirit, siderit in tetraedrit. Raziskovalec je zaporedje kristalizacije minera-
lov natančno opisal in med drugim poudaril, da sta se iz raztopin najprej izločila
siderit in ponekod halkopirit prve generacije, nazadnje pa se je izločil kremen.
V primerjavi z Litijo, ugotavlja Žepič, je tod nastal barit pred sfaleritom in
galenitom; hidrotermalne spremembe so okremenitev, kaolinizacija in morda še
alunitizacija.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	313
S te lokalnosti razpolagamo kar s tremi spektrokemičnimi analizami galenita.
Rezultate raziskav dveh vzorcev podaja Žepič (1981), zadnjega pa prikazujemo na 7.
tabeli. V primerjavi z vsemi doslej preiskanimi vzorci galenita v Posavskih gubah,
spada vzorec št. 7 iz drobnozrnatega galenita med one z visoko vsebnostjo Ag, Cu in
Sb.
V Hrastariji se javlja orudenje v spodnjem delu zgornje tretjine karbonske
superpozicijske podenote b2, kjer so konglomeratni vložki zelo pogostni (si. 2a in si.
3). Dinarsko usmerjene rudne žile, ki smo jih na geološki karti vrisali shematsko, se
javljajo v višinskem intervalu vsaj 65 metrov. Glede na mineralne parageneze
sklepamo, da je ohranjen spodnji del nekega hidrotermalnega rudišča.
Rudišče Štriglovec (Pasjek)
Rudišče Pasjek, ki ga je Drovenik s sodelavcema (1980) na Metalogenetski karti
Slovenije med Pb, Zn rudišči evidentiral pod zaporedno številko 45, je skoraj
zagotovo identično z lokalnost j o Štriglovec.
Na območju potoka Štriglovec, levem pritoku Pasjeka, so brez dvoma rudarili že
sredi 18. stoletja. To dokazuje Mrakova karta objekta Strigonci (Striglonz) iz leta
1763, o kateri poroča Korošec (1993) ter podatek Ha quêta (1784) o rudarskih
delih v Pasjeku. O proizvodnji leta 1848 je pisal Fabjančič (1972), nekaj informacij
pa dajejo tudi Sedlar (1950), Grad (I960) in Berce (1962).
Zdaleč največ podatkov je v svojem diplomskem delu zbral Žepič (1981). Gre za
geološko karto okolice rudišča in laboratorijske preiskave rude, nimamo pa podrob-
nih informacij o rudarskih delih in legi rudnih žil v prostoru.
Najnižje je podkop ob glavni grapi na koti 335 m (si. 2a, oznaka 1), okrog 200 m
SW od tod pa sta drug nad drugim dve jalovišči v višini 340 in 375 m (lokacija 2).
V grapi Popilovna, levem pritoku Štriglovca, je bilo središče rudarske dejavnosti
(območje št. 3). Sledove rovov, usmerjenih proti zahodu, najdemo v višinskem
1	Najnižja določljiva vrednost v analizah št. 4 in 5 (analitik V. Hudnik)
Detection limit for analyses Nos. 4 and 5 (analyst V. Hudnik)
2	Najnižja določljiva vrednost v analizah št. 6 in 7
Detection limit for analyses Nos. 6 and 7
3	Najnižja določljiva vrednost v analizah št. 8 in 9
Detection limit for analyses Nos. 8 and 9
4	Maljek, Savski rov - Maljek, Sava adit
5	Štriglovec
6	Maljek, Marijin rov - Maljek, Maria adit
7	Hrastarija
8	Maljek, Marijin rov - Maljek, Maria adit
9	Štriglovec
- Nedoločljivo - Not found
prazno - Ni bilo merjeno - blank - Not measured
314_Ivan Mlakar
intervalu od 395 do 475m, po podatkih Grada (1960) pa celo v višini 530m, kjer
danes poteka gozdna cesta. Največji odval je na koti 440 metrov.
Daleč na vzhodu je še lokalnost št. 4, o kateri ne poroča noben raziskovalec. Na
precej velikem jalovišču so predvsem kosi črnega skrilavega glinovca; rude nismo
opazili.
Ob spodnjem rovu na lokalnosti št. 2 odvala danes ni več. Grad (1960) in Berce
(1962) poročata o velikih kosih barita, o žilicah galenita in nekaj sfalerita.
Na območju Popilovne so po podatkih Sedlarja (1950) odkopavali 30 cm debelo
galenitno žilo. Na jaloviščih najdemo vse do višine 475 m kose barita, v kremenovih
žilicah pa galenit, sfalerit in ponekod še pirit.
S srednjih dveh odvalov na lokalnosti št. 3 je Žepič (1981) mikroskopsko preiskal
rudo z osmimi zbruski in enajstimi obrusi. Med manj pogostnimi rudnimi minerali
omenja raziskovalec anglezit, halkopirit, pirit, tetraedrit in siderit. Podatke je Ž e -
p i č ovrednotil skupaj z rudiščem Hrastarija; na nekatere med njimi smo že opozorili.
Z lokalnosti Štriglovec podaja Žepič (1981) tudi rezultate spektrokemičnih
analiz treh vzorcev sfalerita in vzorca galenita. Z glavnega odvala v potoku Popi-
lovna pa sta naš vzorec grobozrnatega sfalerita in prav takega barita (tabela 7, vzorca
5 in 9). Vsi vzorci sfalerita iz Štriglovca se odlikujejo z visoko vsebnostjo Ag, Cd, Co,
Ge, In in Sb, V galenitu pa je po podatkih Ž e p i č a (1981) mnogo Ag (300 |xg/g), Cu in
Sb. Na srebronosnost rude iz Pas jeka je opozoril tudi Fabjančič (1972). V našem
vzorcu barita je, podobno kot v Maljeku, visok odstotek Sr.
Kot kažeta geološka karta (sl. 2a) in stratigrafski stolpič (sl. 3), je orudenje
v Štriglovcu nekaj globlje kot v Hrastariji; na odvalih so namreč pogostni kosi
skrilavega glinovca. V Popilovni se javlja orudenje v višinskem razmiku vsaj 80 m. Po
razporeditvi rudarskih del sklepamo, da so na lokalnosti št. 2 zasledovali dinarsko
usmerjeno rudno žilo, kar velja skoraj zagotovo tudi za Popilovno.
Z upoštevanjem levih zmikov velikostnega reda 500 metrov ob prečnodinarskih
prelomih menimo, da je rudna žila na lokalnosti št. 2 jugovzhodno nadaljevanje one
v Popilovni. Nasprotno pa rudne žile s Hrastarije niso NW podaljšek žil s Popilovne,
kot je menil Fabjančič (1966) in kot se zdi na geološki karti (sl. 2a), temveč so del
nekega drugega - subparalelnega orudenega sistema prelomov in razpok.
Rudišče Zgornji Mamolj
Rove v grapi NE od vasi Zg. Mamolj omenjata samo Sedlar (1950) in Grad
(1960), vendar so informacije skope.
Sedlar (1950) je zasledil podatek, da so rudišče Mamolj odprli leta 1883 z dvema
rovoma. S spodnjim podkopom so na 65. metru odkrili izredno debelo galenitno žilo
z lepo kosovno rudo.
Najnižje so rudarska dela na koti 530 m. Največje jalovišče je tik pod gozdno cesto
v višini okrog 535 m, nad njo pa so ostanki še treh odvalov - najvišjega na koti 595
metrov.
Grad (1960), je na jaloviščih opazil kose barita z nekaj galenita, v višini 575m pa
so na desnem bregu bloki kremena.
Na največjem odvalu najdemo kose temno sivega muljevca z oprhi malahita.
Kemična analiza vzorca iz nekaj kilogramov orudenega muljevca je pokazala 0,59 %
Cu. Drovenik je kos orudenega peščenjaka mikroskopsko preiskal v okviru našega
letnega poročila o raziskavah iz leta 1985. Poleg žilic malahita je raziskovalec
0	problematiki Litijskega rudnega polja	315
ugotovil še galenit, barit, siderit, halkopirit, pirit, sfalerit, cerusit in limonit. Najsta-
rejša sta verjetno barit in siderit, nato pa pirit. Halkopirit in galenit spadata med
mlajše prvotne rudne minerale. Pri oksidacijskih procesih so nastali limonit, cerusit
in malahit.
Kot kažeta geološka karta (si. 2a) in stolpič (si. 3), se javlja rudišče Zg. Mamolj
v istem nivoju kot Štriglovec, in sicer v višinskem razponu vsaj 65 m. Na desnem
bregu grape poteka severni krak Štriglovskega preloma, zato so skoraj gotovo
rudarili na levem bregu, vendar ustja rovov niso ohranjena. O poteku rudnih žil ne
moremo soditi.
Lokacija Sv. Janez
Na rudarska dela v grapah NW od cerkve sv. Janeza (si. 2a) sta opozorila le Grad
(1960) in Berce (1962). Spodnji odval na koti 475 m je največji; višje ob potoku sta še
dve jalovišči v višini 500 in 505 metrov. Grad (1960) omenja z galenitom orudene
kose peščenjaka. Berce (1962) pa opozarja, da je na območju Zg. Mamolj-Sv. Janez
galenit brez barita.
Orudenje na območju Sv. Janeza se javlja najnižje v stratigrafski lestvici, in sicer
v spodnjem delu karbonske superpozicijske podenote b2 (si. 2a in si. 3). Po orientaciji
zarušenih vhodnih delov podkopov bi morda lahko sklepali na prisotnost dinarsko ali
alpsko usmerjenih rudnih žil.
Geokemične raziskave
Prve geokemične raziskave na Litijskem je zastavil Berce (1962), in sicer v ru-
dišču Sitarjevec. V prečniku iz Savskega rova proti Karlovi žili je na dolžini 75 m
odvzel vzorce na vsak meter in ugotovil ozadje z okrog 100 ^ig/g Pb in Zn. Anomalije
ob 20 do 30 cm debeli rudni žili naj bi se pojavljale samo v talnini. Raziskovalec je
zaključil, da rudne raztopine niso povzročile večje disperzne aureole, ki bi jo lahko na
površju uporabili za prospekcijo.
Sklep nas je presenetil, zato smo z geokemičnimi raziskavami na hribu Sitarjevec
- torej nad največjim Pb, Zn, Ba rudiščem v Posavskih gubah, želeli zbrati podatke
o velikosti disperzne aureole, koncentracijah glavnih in slednih prvin v njej, o korela-
ciji med njimi itd.
Razporeditev prvin po vertikali smo preučevali na profilu pod vrhom Sitarjevca.
V sivem, kompaktnem in jalovem karbonskem peščenjaku z nekaj preperine na njem
je tik nad cesto v višini 420 m ustje še odprtega rova. Mesto odvzema 16 vzorcev,
okrog 30 metrov nad rudnim telesom Alma, smo na grafični dokumentaciji (si. 1; si.
5 profila A in C, si. 7a) označili s simbolom SI. Z brazdo, široko in globoko po 5 cm ter
dolgo 20 cm, smo v 75 cm debeli rumeno rjavi preperini zbrali 14 geokemičnih
vzorcev. Prvi in drugi vzorec smo odvzeli točkasto in pripadata peščenjaku (si. 8).
Razen Ba, ki so ga določevali gravimetrično v laboratoriju Rudarsko energetskega
kombinata (REK) Trbovlje (analitik Žuža), so vse druge, okrog kilogram težke vzorce,
pripravili in spektrometrično analizirali na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič (KIBK)
v Ljubljani (analitik Hudnikova).
V neprepereli kamenini so koncentracije prvin, kot smo pričakovali, znatno višje
od vrednosti klarka v peščenjaku (Rosier & Lange, 1972). To velja skoraj v celoti
316
Ivan Mlakar
Sl. 8. Porazdelitev prvin po vertikali na profilu SI
1 kremenov peščenjak; 2 preperina s koščki peščenjaka; 3 preperina s koreninicami; 4 travnata
ruša
Fig. 8. Vertical distribution of elements in SI section
1 Quartz sandstone; 2 Soil with sandstone fragments; 3 Soil with roots; 4 Turf
tudi za preperino, znotraj nje pa se prvine obnašajo različno. Količine Pb, Hg, Cr, B in
Ga z globino naraščajo, koncentracije Ba in Be pa padajo; pri Zn, Cu, Ni, Co in
V poleg rahle variabilnosti ne opazimo zakonitosti. Posebej naj opozorimo, da so
v travnati ruši količine Pb, Zn, Cu, Ni, Co, Cr, B in Ga relativno nizke ali v okviru
prereza celo najnižje.
Podatke, sicer majhne populacije 14 vzorcev preperine, je računalniško obdelal
Bidovec in jih prikazujemo na 8. in 9. tabeli.
Kot kaže 8. tabela, izkazujejo največjo variabilnost Ba, Pb in Zr, torej prvine, ki
v preperini običajno nastopajo v težkih mineralih. Za podčrtane vrednosti r v korela-
cijski matriki (tabela 9) lahko trdimo, da so korelacijski koeficienti statistično
različni od O na nivoju zaupanja a = 0,005.
Visoka pozitivna korelacija med sorodnimi prvinami, kot Ni, Co, Cr in V, ne
preseneča, pač pa med B in Pb ter B in Zn. Računalniška obdelava je pokazala še na
pozitivno korelacijo med Pb in Co ter Pb in Cu ter seveda med Zn in Cu ter Zn in Pb.
Korelacije praktično ni med prvinami Ba na eni ter Cu, Pb in Zn na drugi strani
ter med Ni in Cu itd. Negativno korelacijo opazim.o na primer med V in Pb ter V in
Zn.
Zaradi raziskovalnih razkopov in jalovišč pobočja Sitarjevca niso primerna za
geokemične raziskave. Zato smo vzdolžni geokemični profil položili prav po grebenu
Sitarjevec - Oblakov hrib - Šitenkov hrib, kjer so možnosti kontaminacije in
premeščanja preperine najmanjše (sl. 1). Približno v smeri E-W potekajoči profil
združuje 200 geokemičnih vzorcev, oddaljenih med seboj po deset metrov (sl. 9).
Vzorčevali smo preperino (soil) iz globine 30 do 50cm, kjer so po podatkih vertikal-
nega geokemičnega prereza (sl. 8) koncentracije prvin najmanj spremenljive. Zračna
0	problematiki Litijskega rudnega polja	317
"" Tabela 8. Osnovne statistične ocene - 14 vzorcev preperine (ver-
tikalni prerez SI)
Table 8. Basic statistics - 14 soil samples (vertical SI section)
Prvina	Razpon	Poprečna vrednost	Standardni odklon
Element	Range	Average content	Standard deviation
Tabela 9. Korelacijski koeficienti - 14 vzorcev preperine (vertikalni
prerez SI)
Table 9. Correlation coefficients - 14 soil samples (vertical SI section)
Sl. 9. Geokemični profil vzdolž grebena Sitarjevec-Šitenkov hrib
Fig. 9. Geochemical section along Sitarjevec-Šitenkov hrib hillock
320_Ivan Mlakar
Tabela 10. Osnovne statistične ocene - 197 vzorcev preperine
Table 10. Basic statistics - 197 soil samples
razdalja med prvim in zadnjim vzorcem na profilu znaša 1785m, če lomljeni prerez
izravnamo, pa 1990 metrov.
Kot kaže slika 7a, geokemični profil ne poteka med centralnim delom rudišča
Sitarjevec, temveč na njegovem severnem obrobju. Rudarska dela sežejo proti zahodu
nekako do mesta odvzema vzorca z zaporedno številko 100. Vzdolž prereza je pod
preperinsko odejo siv kremenov peščenjak ter le tu in tam konglomerat; oba pripa-
data karbonski superpozicijski podenoti b2. Z geoloških prerezov A, B in C na 5. sliki
in s slike 9 razberemo, da so vzorci z zaporednimi številkami 97 do 170 iz krovnine
rudnega telesa Alma v širšem smislu in oddaljeni od njega 50 do 120 metrov.
Poleg podatkov o porazdelitvi glavnih prvin kot nosilcev orudenja (Pb, Zn, Ba in
Hg), smo zbrali tudi informacije o nekaterih drugih - predvsem slednih prvinah
z analizo vsakega desetega vzorca (skupaj 21 vzorcev).
Vse vzorce z vzdolžnega geokemičnega profila so na Pb, Zn in Ba analizirali
v laboratoriju Rudarsko energetskega kombinata (REK) Trbovlje (analitik Žuža);
prvi dve prvini z metodo atomske absorbcije, barij pa gravimetrično. Vse druge
prvine so določili spektrometrično na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič (KIBK)
v Ljubljani (analitik Hudnikova).
Računalniška obdelava, ki jo je opravil Bidovec, je zajela 197 vzorcev (manjkajo
vzorci 61, 88 in 134) kakor tudi populacijo 21 vzorcev s podatki o slednih prvinah.
Logaritmi analiznih vrednosti 197 vzorcev, pregledanih na Pb, Zn, Ba in Hg, se
dobro prilagajajo Gaussovi krivulji, kar kaže na lognormalno porazdelitev.
Osnovne statistične parametre prve skupine vzorcev prikazuje 10., korelacijo med
analiziranimi prvinami pa 11. tabela. Največjo spremenljivost izkazujeta Ba in Pb;
korelacija obstoji med Pb in Hg ter Pb in Ba.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	321
~ Tabela 12. Osnovne statistične ocene - 21 vzorcev preperine
Table 12. Basic statistics - 21 soil samples
Tabela 13. Korelacijski koeficienti - 21 vzorcev preperine
Table 13. Correlation coefficients - 21 soil samples
Osnovne statistične parametre druge populacije iz 21. vzorcev preperine kaže 12.
tabela. Podatki se dobro ujemajo z 8. tabelo, ki podaja porazdelitev istih prvin po
vertikali. Največjo spremenljivost izkazujeta Zr in V, najmanjšo pa Be in Co. Med
podatki 13. tabele naj opozorimo na visoko pozitivno korelacijo med V in Ga ter Ga in
Cr.
Rezultate geokemičnih raziskav v povezavi z geološko zgradbo litijskega rudišča
prikazujemo na 9. sliki. Opozorimo naj na posebnosti v porazdelitvi nekaterih prvin.
Iz ozadja z okrog 85 jxg/g Pb, ki seže proti vzhodu vse do vzorca št. 81, izstopa
nekaj visokih vsebnosti Pb; te leže prav na NW podaljšku rudnega telesa Matuc (sl.
322	Ivan Mlakar
7a). Pričetek sklenjenih - visokih vrednosti Pb v okviru disperzne aureole litijskega
rudišča prostorsko točno sovpada z neotektonskim Grmaškim prelomom. Krivulja
porazdelitve Pb je zelo razgibana in doseže najvišjo vrednost z 2.200 |xg/g te prvine.
Na skrajnem vzhodnem delu prereza se koncentracije Pb spet spuste na nivo ozadja.
Pravo nasprotje je krivulja porazdelitve Zn. Iz ozadja z okrog 25 џglg le tu in tam
izstopajo povišane vsebnosti te prvine, ki sicer prostorsko sovpadajo z znanim
orudenim območjem, nekaterih odsekov - bogatih s Pb, pa sploh ne indicirajo.
Podobno kot svinec se ponaša tudi barij. Iz ozadja z okrog 160 ng/g izstopata dva
vzorca z višjimi vsebnostmi Ba. Na drugi strani Grmaškega preloma so koncentracije
te prvine znatno višje v okviru močno razgibane krivulje.
Tudi pri porazdelitvi živega srebra lahko ločimo ozadje na zahodnem in vzhod-
nem delu profila z okrog 5 [Ag/g Hg ter anomalno cono; ta zajema prostor med
vzorcema št. 65 in 169. Porazdelitvena krivulja je zelo razgibana. Največje koncen-
tracije Hg prostorsko lepo sovpadajo z območji, bogatimi s Pb, in ponekod tudi
z barijem.
Kot kaže 9. slika, se druge analizirane prvine - morda z izjemo bakra, komaj
odzivajo na prisotnost rudišča, vendar je sklep nezanesljiv, saj razpolagamo le
z analizami vzorcev, oddaljenimi sto metrov med seboj.
Pri erozijskem rezu, ki zajame najvišje dele hidrotermalnega rudišča tipa Sitarje-
vec, so disperzne aureole prvin Pb, Ba in Hg najbolj izrazite in kontrastne. Ozadje
porazdelitve omenjenih treh prvin - kakor tudi cinka, je v okviru celotnega Litij-
skega rudnega polja verjetno nižje kot na 9. sliki in ga še ne poznamo.
Neotektonski Grmaški prelom odreže na zahodu litijsko rudišče skupaj z di-
sperzno aureolo, zato lahko trdimo le, da je ta v vzdolžnem prerezu večja od tisoč
metrov. Posebno naj opozorimo, da geokemične raziskave v našem primeru indicirajo
tudi posamezne orudene bloke in posredno tektonske deformacije znotraj rudišča
(Sitarjevški prelom), saj se ob njih stikajo različni deli disperzne aureole bodisi
rudnih teles ali rudišča v celoti (si. 9).
Dosedanji pogledi o nastanku in starosti orudenja
Obstoji več razlag o nastanku obravnavanih rudišč in mnenj o starosti rudonosnih
procesov. Večina podatkov se sicer nanaša na lokalnost Sitarjevec, vendar velja del
sklepov za celotno litijsko rudno polje.
Po mnenju Brunnlechner j a (1885) se javlja rudna plast Alma v istem strati-
grafskem nivoju in je nastala istočasno s prikamenino. To naj bi dokazovali asime-
trična zgradba rudne plasti, razvrstitev rudne substance v obliki pol in dejstvo, da
galenit ne nastopa v kristalih. Posebno naj opozorimo na 1. sliko (Brunnlechner,
1885), ki spominja na ilustracijo neke drsne strukture, nastale zaradi polzenja
nekonsolidiranega rudnega materiala. Pri tektonskih procesih, piše raziskovalec, naj
bi prišlo še do mobilizacije rude v razpoke in nastanka diskordantnih rudnih žil.
Brunnlechner (1885, 387) je med drugim dobesedno zapisal, da je krovnina
rudnega telesa Alma drobnozrnat, svetlo siv nekoliko sljudnat peščenjak z baritom in
piri tom. Sledi skrilava glina z lečami drobljivega peščenjaka in temna - bituminozna
skrilava glina. Neposredno v talnini rudnega telesa je drobljiv svetlo siv peščenjak,
nato drobno- ter grobozrnat konglomerat in končno trd - temen, zelo sljudnat
peščenjak. O debelinah omenjenih litoloških različkov raziskovalec ne poroča, pač pa
opozarja na prisotnost organske substance oziroma antracita.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	323
Besedilo zelo spominja na neroden opis neke sedimentacijske sekvence, ki priče-
nja z grobozrnatim konglomeratom in kjer ruda ni ravno na stiku s skrilavcem kot
najmlajšim njenim členom.
Z opazovanjem razmer v takrat edinem odprtem rudnem telesu Alma je torej
Brunnlechner (1885) sklepal na plastnati značaj oziroma konkordantno lego in
singenetski nastanek tega rudnega telesa.
Nasprotno pa je Riedl (1886, 336) menil, da Sitarjevško rudišče ni plastnatega
temveč žilnega tipa, saj plasti skrilavca in peščenjaka z redkimi izjemami, pogoje-
nimi s tektoniko, niso vzporedne z rudnimi žilami. Rumenkasta ali bela plastična
glina v podlagi rudnega telesa Alma, z videzom neke talninske skrilavčeve plasti, je
namreč produkt razpadanja talninskega peščenjaka pod vplivom meteorske vode.
Stik rudnega telesa in prikamenine je v talnini skoraj vedno oster, navzgor pa
postopen; kamenina je vse manj limonitizirana, vse svetlejša in brez ostre meje preide
v krovninski peščenjak.
Höf er (1886) je pisal o rudnih žilah, vezanih za prelome dinarske smeri. Ti t tel
(1887) je menil, da gre v Litiji za obsežno cono iz plastnatih rudnih teles, razkosanih
s prelomi in narivi, vendar o njih singenetskem nastanku ni bil prepričan. Skrilava
cona prekinja rudna telesa; ob njej se ta končujejo, vendar se pod njo spet pojavljajo.
S tieler (1927 a, b) je domneval, da sta na Litijskem prisotna dva tipa rudišč
oziroma rudnih teles. Gre za rudne plasti, razpotegnjene v smeri vzhod-zahod
z vpadom proti severu, ter strme, meridionalne rudonosne prelome, ki so dovajali
rudne raztopine.
Po ugotovitvah Tornquista (1929a) so v Sitarjevcu predvsem metasomatska
rudna telesa, pri čemer so rudne raztopine nadomeščale posamezne plasti pešče-
njaka. Tu in tam najdemo rudo v žilni obliki, kot zapolnitve odprtih prelomov in
razpok.
Metasomatska-konkordantna rudna telesa se javljajo na velikih površinah in
v povsem določenih nivojih ter slede spremembam vpada rudonosnega peščenjaka.
Rudnomikroskopske raziskave naj bi pokazale, da so orudene samo plasti peščenjaka
z žiljem organsko-glinene substance, vidnim pod mikroskopom (Tornquist,
1929a).
Rudno telo Alma, žilo Glavnega rova ter žili Nada in Zora je imel raziskovalec za
take metasomatske rudne plasti in menil, da se rudonosni horizonti znotraj zgornje-
karbonskega peščenjaka javljajo pod skrilavcem. Na shematskem prerezu (sl. 5 a) je
Tornquist (1929a) vrisal dve plasti skrilavca, ki vseskozi spremljata rudno telo
Alma tako v talnini kot v krovnini (S2 in S3), žilo Glavnega rova pa samo v krovnini
(Sl).
Metasomatska rudna telesa so najbogatejša, pravi nadalje raziskovalec, medtem
ko orudenje v žilah običajno ni vredno odkopavanja. Na presečišču z rudno plastjo
gre tu in tam za obogatitve z mnogo kosovne rude; v Sitarjevcu so jo ugotovili le
v prelomih s smerjo sever-jug, kar kaže, da so ti dovajali rudne raztopine. V teh
prelomih, pod rudnimi plastmi, je najbolj preprosta rudna parageneza skoraj izk-
ljučno iz drobnozrnatega galenita, ki se javlja kot leče ali v obliki žepov. Na
presečiščih alpskih prelomov z rudno plastjo je galenit grobozrnat in nastopa skupaj
z mnogo barita. Dinarski prelomi so slabše orudeni.
Tornquist (1929a) je v razvoju zelo kompleksne mineralne parageneze razliko-
val štiri faze in jih podrobno opisal, geološke razmere s shematskega prereza pa so
služile raziskovalcu kot izhodišče za razlago nastanka litijskega rudišča (sl. 5 a, b).
Skrilavčevi horizonti iz krovnine rudnih teles ter tanjši vložki bituminoznih skrilav-
324	Ivan Mlakar
cev znotraj peščenjaka so bile v dobi nastajanja rudišča prva ekranska struktura pod
takrat še prisotnim triasnim pokrovom (si. 5b).
Zaradi naglega znižanja temperature ascendentnih rudonosnih raztopin, pod
vplivom talne vode, so prav v območju teh ekranskih struktur nastajale bogate rudne
plasti. Pod drugimi ekrani v večji globini ni rude ali pa je siromašnejša. Različne
mineralne parageneze so se izoblikovale skladno s temperaturnimi spremembami.
Raziskovalec je zaključil, da je litijsko rudišče potektonskega nastanka (prizadet
je le prvonastali kalcit) in spada med mezo-hidrotermalna, metasomatska in apo-
magmatska rudišča.
Istega leta je Rudroff (1929a) v nekem zapisniku poudaril, da je celotno
orudenje na Litijskem pod skrilavo cono, ki je zaprla pot rudnim raztopinam.
Nasprotno pa je Pastor (1945,1947 b, c), kot najboljši poznavalec litijske jame, trdil,
da leže rudna telesa nad skrilavcem. V Sitarjevcu gre za epigenetsko zapolnitev
obprelomnih razpok na stiku s skrilavcem, ki ga lahko sledimo vzdolž celotnega
rudišča. Na presečiščih razpok in skrilavca je ruda najbogatejša, z oddaljevanjem pa
vse siromašnejša. Na nivoju Glavnega rova sta barit in sulfidna ruda ob močnem
prečnodinarskem prelomu (menimo, da gre za Tornquistov prelom) zelo zdrobljena in
kot leče razpotegnjena vzdolž preloma. Na nižjih obzorjih je ruda na stiku s skrilav-
cem izredno bogata. Rudar omenja še raztrgane baritne leče vzdolž nekega dinar-
skega preloma.
Tudi Duhovnik (1947, 1949) je pisal o rudnih žilah, vezanih na dinarske
prelome, in dodal, da so na orudenih mestih peščenjaki spremenjeni in prehajajo
v ilovico z zdrobljenim kremenom. O Tornquistovem prelomu pa je raziskovalec
menil, da je mlajši od glavne rudonosne faze in dopustil možnost sekundarne
obogatitve rude ob njem.
Vzdolž Tornquistovega preloma, pravi Sedlar (1950), so posamezna gnezda
barita, ki so jih odkopavali. Barit je deformiran, zato je brez dvoma starejši od
preloma. Raziskovalec je zaključil, da so dinarski prelomi predstavljali poti rudonos-
nim raztopinam. Prelomi s smerjo sever-jug in vzhod-zahod so redkost ter orudeni le
tu in tam - slednji z debelozrnatim galenitom.
Žebre (1955) govori o zapolnitvi prelomov in razpok ter o tektoniki, ki je
raztrgala rudna telesa in je mlajša od orudenja. Tudi Berce (1953a) ne omenja
konkordantnih rudnih teles, temveč le rudne žile in poudarja, da so vsa večja rudna
telesa v prelomih dinarske smeri; meridionalni prelomi so skoraj neorudeni. Prelome
karakterizira širok pas zdrobljenih peščenjakov. Manjše rudne žilice imajo različno
smer, vpadajo pod različnimi koti, nastopajo vedno v tektonsko pretrtih delih
peščenjaka in so pogosto vezane na bližino glavnih rudnih teles. Povsod gre za
orudene odprte razpoke. Poleg rudonosnih prelomov in razpok najdemo tudi z rudo
slabo impregnirane ali celo neorudene pretrte cone. Deformacije, kot je Tornquistov
prelom, trgajo rudna telesa. Tudi v zdrobljenih pasovih, orientiranih prečno na rudne
žile, so uvaljani kosi rude. Iz obeh strukturnih diagramov (Berce, 1956) razberemo,
da vpadajo rudne žile strmo do srednjestrmo proti NE, prelomi pa so orientirani
v dinarski, prečnodinarski in prečnoalpski smeri.
Svoje poglede o nastanku rudišč na Litijskem je Berce (1953 a, 1956, 1962) strnil
takole. Predrudna tektonska faza s konca varistične orogeneze je raztrgala kamenine
v posamezne bloke in pogojila diskordantni odnos med glinovcem in peščenjakom.
V starejšem terciarju so se karbonske plasti ponovno gubale in drobile. Iz tega
obdobja je tudi orudenje - ponekod s šibko tektonsko fazo še med odlaganjem
galenita in barita. Porudne deformacije so iz mlajšega terciarja.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	325
Grafenauer (1963, 1965) se s strukturnimi problemi ni ukvarjal, le rudo iz
Sitarjevca je mikroskopsko podrobno preiskal in izdvojil štiri mineralne faze. Te se
nekoliko razlikujejo od Tornquistovih iz leta 1929 (a). V prvi fazi si sledijo
kremen, pirit, kalcit, dolomit in siderit; v drugi sfalerit, kalcit, (siderit); v tretji
kremen, galenit, (pirit), bakrova medlica, bournonit, halkopirit in galenit, v četrti
fazi pa (dolomit), kremen, barit, siderit, (sfalerit), cinabarit, (bakrova medlica),
(galenit) in realgar.
Raziskovalec je poudaril, da se litijsko rudišče odlikuje z velikim številom mine-
ralov (okrog 50); v publikaciji iz leta 1963 so razvrščeni na tabelah po genetskih
kriterijih (hipogeni in hipergeni minerali).
Rudni in drugi minerali so se izločali iz hidrotermalnih raztopin pri srednjih in
kasneje pri nižjih temperaturah. Grafenauer govori še o normalni vertikalni
zonalnosti ter o cementaci j skem in oksidacijskem pasu v zgornjih delih Sitarjevca.
Med minerali cementacijskega pasu je raziskovalec opozoril na idait. Ta kaže na
razpad bakrovih mineralov v aridnih razmerah, kjer se je koncentrirala podtalna
voda, bogata s kloridi in dodal, da so bile zadnje take klimatske razmere pri nas
v karnijski dobi.
V zvezi s to problematiko naj opozorimo, da je bilo nad rudnim telesom Alma ob
pričetku odlaganja grödenskih skladov že okrog 800 m usedlin. Ob koncu srednjetri-
asne tektonsko - erozijske faze računamo z najmanj 1300 m, v karnijskem obdobju pa
vsaj z 1500 metrov debelo skladovnico kamenin.
Fabjančič (1962a, b; 1964,1966, 1972) je zadnji lahko opazoval razmere v jami.
Poudaril je, da so subparalelne rudne žile razpotegnjene v dinarski smeri in vpadajo
proti NE; gre za zapolnitev predrudnih razpok. Rudna telesa se končajo z izklinitvijo
ali ob skrilavcu. Rudišče je tektonsko deformirano, saj so rudne žile upognjene,
iztisnjene ali narinjene. Izraziti so zlasti porudni prečnodinarski prelomi, pri čemer
je raziskovalec mislil na Tornquistov prelom. Z nivoja Savskega rova je Fabjančič
opozoril še na paragenetske razlike v sestavi rudnih žil na eni in drugi strani te
deformacije. Na severozahodu gre za skoraj čiste sfaleritne žile, na drugi strani pa je
galenitno-baritna ruda. Zato je raziskovalec sklepal na grezanje SE prelomnega krila
za sto metrov in s tem večjo perspektivnost v globini.
Pri interpretaciji nastanka rudišč na Litijskem je bil Drovenik s sodelavcema
(1980) že vezan izključno na literaturne podatke. Zato so raziskovalci pri reševanju te
problematike iskali odgovore predvsem v primerjavi združb slednih prvin in izotop-
ske sestave žvepla med različnimi rudišči.
Še bolj kot razlage o nastanku rudišč se razhajajo mnenja o starosti rudonosnih
procesov, saj so jo raziskovalci ocenjevali v širokem časovnem intervalu od paleozo-
ika do terciar j a.
Z razlago o singenetskem nastanku rudnega telesa Alma iz Sitarjevca se je
Brunnlechner (1885) opredelil za karbonsko starost orudenja, čeprav tega pose-
bej ni omenil. Riedl (1886) o starosti rudišča ni razpravljal.
S tieler (1927a, b) je domneval, da so rudne žile posttriadne starosti in niso
pretrpele intenzivnega gubanja.
Po mnenju Tornquista (1929a) je litijsko rudišče mlajše od glavne tektonske
faze, ki je dala Posavske gube; orudenje je iz postoligocenskega obdobja. Rudonosni
proces se je začel z nastopom miocena in segal morda do sarmata. Rudišče je genetsko
povezano z ohlajevanjem neke andezitsko-kremenovo-dioritske magme v starejšem
miocenu.
Cissarz (1956) je uvrstil Litijo in druga žilna rudišča v Posavskih gubah med
326	Ivan Mlakar
regenerirana rudišča alpskega orogena in odklonil zvezo s terciarnim vulkanizmom.
Duhovnik (1956) je nastanek litijskega rudišča vezal na triasni magmatizem.
Grad in Nosan (1957) sta se opredelila za terciarno starost. Tudi Berce (1953a,
1956, 1962) je pisal o orudenju iz starejšega terciarja, kasneje pa je menil, da so Pb,
Zn rudišča v Posavskih gubah verjetno vezana na sideritno formacijo iz zgornjekar-
bonskega obdobja (Berce, 1963a).
Glede na lego v statigrafskem stolpiču je Fabjančič (1966) sklepal na mladopa-
leozojsko in delno še spodnjetriasno starost zasavskih rudišč.
Na podlagi rezultatov izotopskih raziskav svinca se je Grafenauer (1963)
opredelil za triasno, Štrucl (1965) pa za mladopaleozojsko starost orudenja. Tudi
raziskave slednih prvin kažejo po mnenju Grafenauer j a (1969) na tesno zvezo
orudenja s triasnimi predominami.
Po tehtanju vseh razpoložljivih podatkov je Drovenik (1972) in v družbi
s sodelavcema (1980) sklepal, da je orudenje v Posavskih gubah verjetno paleozojske
starosti.
Premru (1983b) je ponudil novo razlago. Študija paleogeografskih modelov naj
bi pokazala, da so hidrotermalna rudišča vezana na bližino mezozojskega transform-
nega preloma, ki je vzporeden Podvoloveljskemu transformu, in nanj pravokotno
potekajoče prelome ter na tektonsko aktivnost Idrijske in Zagorske podcone v staro-
alpski orogenezi. Ob transformnih prelomih naj bi nastala mezotermalna, proč od
njih pa epitermalna rudišča (Sb). Raziskovalec se je torej opredelil za srednjetriasno
starost orudenja.
Mlakar (1987) in Mlakar s sodelavcema (1993) so rudonosne procese povezali
z astursko tektonsko fazo v okviru varistične orogeneze in zbrali o tem precej tehtnih
dokazov z območja severno od Litije.
O nastanku Litijskega rudnega polja
V zvezi z našimi pogledi o nastanku rudišč v okviru Litijskega rudnega polja
moramo predhodno odgovoriti na več vprašanj; eno izmed njih je odnos prikamenine
do rudnih teles.
Kot smo pokazali, so nekateri raziskovalci zagovarjali konkordantni, drugi pa
diskordantni značaj rudnih teles; tretja skupina je dopuščala prisotnost obeh genet-
skih tipov.
Vse kaže, da so v starejšem obdobju rudarjenja, ko so odkopavali predvsem
zgornji del litijskega rudišča (žile Antonija, Alma, Groll in Vzhodno polje), razisko-
valci dobili vtis, da gre za konkordantna rudna telesa. Z odpiranjem spodnje jame je
postala odločitev za prisotnost diskordantnih rudnih žil bolj sprejemljiva.
O značaju rudnih teles v spodnjih in srednjih nivojih litijskega rudišča po našem
mnenju ni nikakršne dileme; gre za diskordantne rudne žile. Na jamskih geoloških
kartah (si. 7b, c), predvsem pa na geoloških prerezih (si. 5 profila B, C) se lahko
prepričamo, da sekajo nekatere rudne žile (žila Glavnega rova, Karlove žile, Kidri-
čeva žila, rudna telesa št. 2 in št. 28) karbonske sklade celo pod pravim kotom. Druga
rudna telesa, kot Nada, Zora, Dana in Daza, oklepajo s plastmi sicer ostrejši kot,
vendar o diskordantni legi še vedno ne moremo podvomiti. Tudi vsa rudna telesa
v Zavrstniku, Zagorici in na malješkem prostoru spadajo po našem mnenju v to
genetsko skupino (si. 2a; si. 5 profila A in D).
Drugačne so razmere v zgornjih delih litijskega rudišča v območju rudnega telesa
0	problematiki Litijskega rudnega polja	327
Alma. Površinska geološka karta (sl. 1) kaže na zelo položno lego karbonskih skladov.
Temu v prid govore tudi podatki Brunnlechnerja (1885), zlasti pa rekonstrukcija
lege debele konglomeratne plasti z upoštevanjem podatkov iz jame in površja (sl.
5 prereza B, C; sl. 9). Rudno telo Alma (s podaljški Antonija, Groll in Vzhodno polje)
leži subparalelno s to konglomeratno plastjo, kar velja tako za ohranjeni kakor tudi
za njen erodirani del. Ker nastanek rudišča ne povezujemo s tektoniko tangencial-
nega tipa, si ne znamo razložiti obstoja oziroma nastanka neke rupturne deformacije,
ki bi potekala subparalelno s skladi peščenjaka in bila kasneje orudena.
Za konkordantno lego obravnavanega rudnega telesa govori še asimetrična zapol-
nitev rudne plasti, o kateri sta pisala Brunnlechner (1885, 392) in Berce (1956).
Toda v zadregi smo pri vrednotenju literaturnih podatkov o skrilavcu v krovnini
rudnega telesa Alma kot morebitnem ekranu, pod katerim bi bile najugodnejše
razmere za nadomeščanje kamenine. Berce (1953a, 1956) je pregledal 250 m Almi-
nega rova, ki je sledil rudnemu telesu, vendar o krovninskem skrilavcu ni poročal.
Raziskovalec je pisal le o tektonsko zelo pretrtem peščenjaku in vložku bele ali
obarvane gline v talnini rudnega telesa, v krovnini pa je bil peščenjak nepretrt. Na že
večkrat omenjeni Tornquistov profil pa se zaradi shematskega značaja in napačnih
povezav rudnih teles (sl. 5a) sploh ne moremo zanesti. Verjetno je raziskovalec
s skrilavcem zamenjal oziroma poistovetil obrudno glino v talnini ali krovnini
rudnega telesa Alma; na tako glino je opozoril že Reidl (1886).
Tudi drugi podatki o skrilavcu v krovnini rudnega telesa Alma (Brunnlech-
ner, 1885; Smith, 1928a, e; Lapornik, 1935; Štrajher, 1936; Duhovnik,
1947) so brez podrobnosti. Kljub temu ne odklanjamo prisotnosti skrilavca višje nad
rudnim telesom, vendar opozarjamo na podatek o selektivnem orudenju le nivojev
peščenjaka z bituminoznim značajem (Tornquist, 1929a). O organski substanci
z območja rudnega telesa Alma je pisal tudi Brunnlechner (1885).
Rešitev problema o prisotnosti konkordantnih rudnih teles v litijskem rudišču
smo iskali tudi v podatkih dosedanjih laboratorijskih preiskav rude in drugi grafični
dokumentaciji. Vemo namreč, da so vse barvne ilustracije odkopov (Riedl, 1886),
slika 7 in rudni preparat zli. slike (Tornquist, 1929a) ter novejši obrusi št, 4, 5a,
5b, 7, 8, 9a, 9b in 15 (Graf en au er, 1963) iz rudnih teles tipa Alma. Slike oziroma
rudnomikroskopsko preiskani vzorci 5, 6, 8, 9 in 12 do 15 (Tornquist, 1929a) kakor
tudi novi vzorci št. 2, 11, 12a, 12b in 14 (Grafenauer, 1963) pripadajo diskordant-
nim rudnim telesom.
Barvne slike št. 2, 8, 9, 10 in 14 z odkopnih čel rudnega telesa Alma (Riedl, 1886)
jasno kažejo na konkordantno rudno plast. Na podlagi drugih prikazanih ali opisanih
struktur in paragenez pa si ne upamo ločevati konkordantna od diskordantnih
rudnih teles. Tudi Grafenauer (1963), ki je doslej najbolj podrobno preučil rudo
obeh tipov, ni opozoril na prevladovanje metasomatskih procesov v rudnih telesih
zgornjega dela litijskega rudišča. Raziskovalec se je zadovoljil z ugotovitvijo, da
Tornquist (1929a) preveč poudarja prisotnost metasomatskih struktur in sklepal,
da gre v Sitarjevcu v glavnem za žilno zapolnitev.
Proti konkordantni legi rudnih teles tipa Alma govori en sam podatek. V spod-
njem delu rudnih teles prevladuje galenitno, v srednjem pa baritno orudenje; v naj-
višjih nivojih je mnogo cinabarita. Opraviti imamo torej z normalno vertikalno
zonalnostjo in ne z izenačeno mineralno sestavo, kakršno bi pričakovali. S podmeno
o lokalno nekoliko nagnjenih skladih v dobi nastajanja rudišča ali s sukcesivnim
odpiranjem dovodnih razpok v smeri proti SW lahko pojasnimo tudi te razmere.
S preučevanjem novih vzorcev rude z odvalov nad koto 350 m, kjer lahko po
328	Ivan Mlakar
našem mnenju pričakujemo rudna telesa konkordantnega tipa, bi se morda le pribli-
žali rešitvi tega problema. Omenjeno območje je v Sitarjevcu edino mesto, kjer gre
verjetno res za konkordantne rudne plasti znotraj karbonskih skladov. V nobenem
primeru pa to ni prevladujoči tip rudnih teles v litijskem rudišču, kot lahko večkrat
preberemo v novejši literaturi (Drovenik et al., 1976, 201; Drovenik s sodelav-
cema, 1980, 25; Premru, 1983b, 49); ugotovitev velja za celotno Litijsko rudno
polje.
Iz drugih rudnih teles imamo o prečni, vzdolžni in vertikalni zonalnosti še manj
podatkov. O vertikalni zonalnosti znotraj diskordantnih rudnih žil lahko zaključimo
le, da je ta sicer prisotna, vendar ni izrazita. Spodnje dele rudnih žil karakteriziraj o
kremen, kalcit, pirit in sfalerit ter ponekod (Zavrstnik) razpršeno orudenje v prika-
menini. V srednjih nivojih rudnih teles prevladujeta galenit in barit, v zgornjih pa
barit in ponekod še cinabarit.
O horizontalni in vertikalni zonalnosti rudišč ne moremo soditi. Opozorimo naj le
na visoko lego sfaleritne rude v malješkem Savskem rovu (si. 2b in si. 3) in v rudišču
Ponoviče (Mlakar et al., 1993, si. 4). Tudi ta podatek kaže, podobno kot pri rudnem
telesu Alma, na postopno odpiranje razpok s severovzhoda proti jugozahodu.
V	zvezi s horizontalno zonalnostjo vseh Pb, Zn rudišč v Posavskih gubah se
z upoštevanjem spektralnih analiz 24 vzorcev galenita in 19 vzorcev sfalerita,
s katerimi razpolagamo (D r o v e n i k et al., 1980; Žepič, 1981; v okviru razprave), že
nakazuje ena izmed zakonitosti. Količina srebra v galenitu namreč narašča od Litije
proti zahodu (Knapovže) kakor tudi proti vzhodu (Štriglovec), kar velja deloma tudi
za antimon ter Ag, Cd in Sb v sfaleritu.
Kakšne so razmere v litijskem rudišču na presečiščih diskordantnih rudnih žil
z drugim ali tretjim skrilavčevim horizontom, v samem skrilavem glinovcu in more-
bitni prisotnosti konkordantnih rudnih teles pod ekranoma, ne vemo (si. 5, prerezi A,
B, C). Tudi o menjavanju bogatih in siromašnejših odsekov oziroma o prisotnosti tako
imenovanih rudnih stebrov znotraj rudnih teles ni točnejših podatkov.
Posebno pozornost zasluži interpretacija odnosov med orudenjem in tektoniko.
Skoraj vsi raziskovalci litijskega rudišča so namreč pisali o velikih in proti NE
nagnjenih rudnih telesih, razpotegnjenih v dinarski smeri. Enako so orientirani
močni porudni prelomi, za katere danes vemo, da so iz neotektonskega obdobja (si. 7).
Podatkov o morfologiji rudnih žil nimamo, zato tudi o genezi teh deformacij ne
moremo soditi. Gre bodisi za stare, počasi razpirajoče se in mineralizirane tenzijske
razpoke ali pa za drsne-gravitacijske, kasneje razprte ter z rudno substanco zapol-
njene prelome. Nasprotno pa imamo pri porudnih, neotektonskih dinarskih prelomih
brez dvoma opraviti s poševnimi desnimi zmiki.
V	prostorskem sovpadanju genetsko različnih in časovno razmaknjenih deforma-
cij vidimo vzrok, da so bili dosedanji opisi odnosov med orudenjem in tektoniko tako
nejasni in protislovni, problematika o starosti orudenja pa zamegljena.
Danes lahko zapišemo le, da oklepajo dinarsko usmerjene rudne žile, razporejene
v smeri E-W, z dinarskimi, neotektonskimi prelomi ostri kot od 5 do 15°, o čemer se
lahko prepričamo na slikah 7a in 7c. Ne znamo pa še odgovoriti na vprašanje, v kateri
tektonski model naj vključimo danes predvsem dinarsko pa tudi meridionalno in
alpsko orientirane orudene prelome oziroma razpoke. Morda so ti nastajali v okviru
nekdaj samostojnih sistemov tektonskih jarkov in pragov ali pa imamo opraviti
s spremljajočimi pojavi vzdolž enega ali več močnih-regionalno pomembnih, trans-
formnih prelomov, katerih lege v prostoru ne poznamo. Morda gre celo za dogajanja
visoko v krovnini nekega nastajajočega intruzivnega telesa. V vsakem primeru so
0	problematiki Litijskega rudnega polja	329
deformacije iz asturske tektonske faze, za katero govore razmere severo od Litije.
Tam smo med drugim ugotovili visoke vsebnosti Pb, Zn in Cu v mehansko dezintegri-
ranih kremenovo-limonitnih kameninah, ki so nastajale sinhrono s klastiti najvišjega
dela karbonske superpozicijske podenote ba (Mlakar et al., 1993). V okviru Litij-
skega rudnega polja kaže na tako starost lega rudišč, ki se javljajo v stratigrafski
lestvici izključno pod tektonsko-erozijsko diskordanco (sl. 3). Paleozojske starosti
rudonosnih procesov ne izključuje tudi izotopska sestava svinca (Štrucl, 1965).
Opozoriti moramo, da imajo danes vse paleozojske in mezozojske deformacije
drugotno lego, kajti upoštevati moramo gubanje in desno rotacijo Dinaridov iz
starejšega terciarja. Nepopolnih in nezanesljivih podatkov iz jame ne kaže obdelo-
vati, v dveh primerih pa lahko ugotovimo lego rudnih teles pri horizontalnih skladih.
Zavrstniška rudna žila (sl. 1 in 7a) in sfaleritne žilice v malješkem Savskem rovu (sl.
2b) z elementi 225/65° oziroma 90/70° ter znano lego plasti 300/30°, v drugem
primeru pa 155/60°, dobe po zasuku nove elemente, in sicer 210/60° oziroma 60/58°.
V prvem primeru ohrani žila dinarsko smer, sfaleritne žilice pa se spremene iz
prečnoalpskih v dinarske. Z upoštevanjem še desne rotacije Dinaridov bi dobili
prvotno lego rudnih žil v dobi njih nastajanja.
Z vidika metalogenetske rajonizacije slovenskega prostora je Litijsko rudno polje
del metalogenetskega pasu Posavskih gub. S kopičenjem novih podatkov bo treba
točneje opredeliti meje in karakteristike metalogenetskih enot tako nižjega kot
višjega reda.
Danes lahko Litijsko rudno polje, s površino vsaj 10 km^, okarakteriziramo takole:
Rudišča so običajno oddaljena med seboj od 400 do 1000 m, po vertikali se
raztezajo med 100 in 400 m (Sitarjevec) in sestoje iz enega samega (Zavrstnik, Matuc)
ali več rudnih teles (Sitarjevec, Zagorica - sl. 1, 2a, 5 in 7). Orudenje predvsem iz
galenita, barita in sfalerita se javlja izključno v klastičnih kameninah karbonske
superpozicijske podenote ba, in sicer v višinskem intervalu 700 in največ 800 m (sl. 3).
Večina rudišč je skoncentrirana v zgornjih dveh tretjinah te superpozicijske pode-
note.
Litijsko rudišče je nastajalo v globini od 300 do 700 m, ruda v Zavrstniku,
v rudiščih Matuc in Zagorica pa v intervalu od 450 do 650 metrov pod površjem. Iz
globin 150 do 350 m so rudišča Hrastarija, Maljek, Štriglovec in Zg. Mamolj. Najnižje
je orudenje na lokalnosti Sv. Janez (globina 800 m), najvišje pa baritna žila na
vzpetini Špilj, sfaleritne žilice v malješkem Savskem rovu ter seveda cinkovo rudišče
Ponoviče, ki smo ga prikazali v eni prejšnjih razprav Geologije (Mlakar et al., 1993)
in to komaj nekaj deset metrov pod tektonsko erozijsko diskordanco. Vsa rudišča so
nastala v asturski tektonski fazi v okviru varistične orogeneze.
Prevladujejo subvertikalne, subparalelne - danes dinarsko usmerjene rudne žile.
Manj pogostna so rudna telesa s smerjo N-S ali E-W, ki imajo lahko tudi bolj položno
lego. Prečnodinarskih rudnih žil ne poznamo.
Gre za tipične diskordantne rudne žile, le rudno telo Alma iz Sitarjevca je
verjetno konkordantnega tipa. To rudno telo, dolgo 550 m, široko do 270 m in
s poprečno debelino 2 m, je zdaleč največje in najbogatejše, diskordantne rudne žile
pa so redkokje daljše od 250 m, debele od nekaj centimetrov do metra, po vertikali pa
so jih sledili do 150 metrov.
V diskordantnih rudnih žilah, oddaljenih v rudiščih med seboj nekaj deset metrov,
navadno pa 40 do 45 metrov (sl. 5, profil B; sl. 7b, c), gre običajno za simetrično
zapolnitev odprtih prelomov in razpok z višjetemperaturnimi minerali ob stenah žile.
Pri konkordantnem rudnem telesu je porazdelitev mineralov asimetrična in, kot
330	Ivan Mlakar
domnevamo, s prevladovanjem metasomatskih struktur. Obe vrsti rudnih teles
obravnavamo kot epigenetska; za singenetski nastanek rudnega telesa Alma ni
prepričljivih dokazov.
Geološka dogajanja nekje na severnem obrobju Afriške plošče so v predrudnem in
porudnem obdobju potekala najbrž takole: Asturska tektonska faza je prekinila
odlaganje klastitov karbonske superpozicijske podenote b2 kot najmlajšega člena
regresijskega niza usedlin. V nestabilnem obdobju inverzije tektonskega režima je ob
prevladujočem razpiranju fundament razpokal in zaživela je hidrotermalna dejav-
nost.
Vse kaže, da so se na presečiščih danes dinarsko in meridionalno (Sitarjevec,
Zavrstnik) ali dinarsko in alpsko (Zagorica) usmerjenih prelomov izoblikovale naj-
bolj prepustne cone, ki kontrolirajo lego rudišč in rudnih teles v prostoru. Srednje in
nizkotemperaturne raztopine so se gibale vzdolž strmih do srednjenagnjenih prelo-
mov pri subhorizontalni legi skladov. Nastala so diskordantna, epigenetska rudna
telesa pretežno polimetalne in polimineralne sestave z neizrazito vertikalno zonal-
nostjo.
Dovodni kanali, ki jih danes predstavljajo večje diskordantne rudne žile, so
presekali tudi nekoliko bolj bituminozno plast peščenjaka v bližini skrilavčevega
ekrana. Pri pretežno metasomatskih procesih je nastalo veliko, epigenetsko, a kon-
kordantno ter izredno bogato rudno telo s subhorizontalno lego v prostoru (Alma).
Hidrotermalna dejavnost je zamrla. Iz obdobja prekinitve sedimentacije in erozije
v asturski tektonski fazi, ki na Litijskem ni segla globoko, so verjetno prve spre-
membe mineralnih združb.
Sedimentacijo okrog 500 m debelih klastitov zgornje strukturne etaže iz transgre-
sijskega niza karbonskih in deloma morda spodnjepermskih usedlin je prekinila
saalska orogenetska faza. Po odložitvi več sto metrov debelih grödenskih, zgornje-
permskih, skitskih in anizičnih plasti je zaživela še srednjetriasna tektonika. V obeh
primerih gre verjetno za oživljanje starih - varističnih struktur, vendar ne vemo,
katere deformacije rudišč, rudnih teles ali spremembe mineralnih paragenez so iz teh
obdobij.
O dogajanjih v zgornji triadi, juri in kredi ne moremo soditi. Večji del porudnih
deformacij je terciarne starosti. Iz starejše faze gubanja so plitve, danes dinarsko
usmerjene sinklinale in antiklinale, narivna ploskev v krovnini tretjega skrilavčevega
horizonta (Tornquistov prelom) in ona na nivoju Savskega rova v Sitarjevcu, najbrž
pa tudi narivna zgradba šmarskega območja. Stik med kompetentnimi in inkompe-
tentnimi kameninami je bila predispozicija za nastanek teh deformacij. Iz mlajše faze
gubanja so sinklinale in antiklinale z alpsko orientacijo, pri čemer so se nagubale
tudi že prisotne starejše narivne ploskve v litijskem rudišču. Obe vrsti plikativnih
deformacij sta nastali pri usmeritvi glavne, maksimalne napetosti v smeri sever-jug;
desna rotacija blokov je verjetno iz vmesnega obdobja.
Neotektonski prelomi štirih sistemov so razkosali nagubano in narivno zgradbo,
pri čemer so alpski prelomi najstarejši, dinarski pa najmlajši. Predvsem meridionalni
prelomi so se ponekod reaktivirali in so še danes potresno aktivni.
V	najmlajšem obdobju je erozija razgalila različne nivoje orudenega območja in
odnesla najvišje dele vseh znanih rudišč.
V	zvezi s porudnimi tektonskimi deformacijami naj odgovorimo še na nekaj
zanimivih vprašanj, ki so vseskozi vznemirjala litijske rudarje. Zavrstniško rudišče
ni jugozahodni podaljšek litijskega, kot lahko beremo v literaturi, temveč le ena
izmed subparalelnih dinarskih rudnih žil (vzporednih z žilo Glavnega rova), ki se
On the problems of the Litija ore field	331
nizajo po zakonih neke simetrije od Štangarskih Poljan vse do Maljeka. Zaradi
desnega zmika blokov vzdolž Grmaškega preloma, ki odreže tudi disperzno aureolo,
je NW podaljšek litijskega rudišča na drugi strani preloma lahko le na območju
severno od Šitenkovega in Oblakovega hriba.
Na nivoju Avgustovega in Savskega rova so litijski rudarji zaman podkopavali
rudna telesa tipa Alma, saj jih spodaj odreže narivna ploskev. Bogato orudeni blok
nad tretjim skrilavčevim horizontom po našem mnenju ni na prvotnem mestu, temveč
je narinjen v sedanjo lego; njegovo izvorno območje je nekje severno ali celo južno od
tod in je danes prekrito z naplavinami. Podatek o prisotnosti obsežne disperzne
aureole okrog Sitarjevca odpira možnosti odkritja tudi takih rudišč, ki jih erozija še
ni načela.
On the problems of the Litija ore field
Extended Summary
In the years 1984 to 1985 and 1989 to 1991 we studied the Pb-Zn-Ba ore deposits,
abandoned for decades, of the Litija ore field. The most important among them is
Litija, called also Sitarjevec, which was widely known in the last century for its very
rich ore, numerous minerals and pretty crystals.
As the starting point for assessment of literature data on presently inaccessible
ore deposits we used the new geological maps 1:5000. Figure 1 shows the geological
structure of the Litija-Šmartno area, while the Maljek area (fig. 2a) is situated
eastwards.
The first map (fig. 1) borders in the north upon the area which was treated in the
earlier work published in Geologija (Mlakar et al., 1993). In it detailed data on
composition and subdivision of Carboniferous beds are presented, on the environ-
ment of their forming and age problems of these rocks. The published data are valid
also for the present territory. To that only the information on rich macroflora could
be added indicating Westphalian A (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 1985,
1986) which occurs in the lower third of the Carboniferous superposition subunit ba
(fig. 1 and 3).
The approximately 1100 metres thick sequence of Carboniferous beds is overlain
by Scythian beds of alternating dolomite and fine clastics. Permian beds were
squeezed out during tectonic processes. Ladinian beds consisting of limestone and
pyroclastics lie everywhere above an tectonic erosional unconformity on various
Scythian beds (fig. 1, 3 and 4b). This is an important new result with respect to the
basic geological map - sheet Ljubljana (Premru, 1983 a, b). Cordevolian dolomit
can be found on the southern margin of the studied territory. Also Plioquaternary
and younger sediments were recorded.
The largest part of Carboniferous beds belongs to the Žiri overthrust which was
later deformed in the frame of the Litija anticline as the first-order folded structure.
The core of the fold striking E-W is visible in the Maljek area (fig. 2a). The overlying
Triassic beds belong to the first part of the Dolsko overthrust (Mlakar, 1987) and
consist of several overthrust units (fig. 4a, b, c and fig. 5, section D).
332	Ivan Mlakar
The Old Tertiary overthrust structure is dissected with four systems of neotec-
tonic faults. The alpidic faults are the oldest, and the dinaric faults - with charac-
teristic right slips - the youngest (fig. 4a). Seismically active is the meridional Litija
fault (Premru, 1983 b).
Special attention was devoted to the poorly understood geological structure of the
Litija ore deposit which was mined from 1537 till 1604, and with several intermis-
sions between 1873 and 1965. Basic data on mine workings is given in table 1, and on
production in table 2.
Geologic structure of the ore deposit was reconstructed on the basis of B e r c e ' s
geologic maps of the mine from 1953 (a) and 1956 and of Fabjančič's data for the
lower part of the pit. Decisive in the reconstruction was the role of literature data on
the existence of several shale beds which are a few tens of metres thick. They occur in
sandstones with some conglomerate, and were encountered in numerous places in the
mine (table 3), as well as in the boreholes (fig. 6).
The structural map (fig. 5c) shows several shale horizons which we marked in
graphic documentation (fig. 5, sections A, B, C, fig. 7b, c, d and fig. 9) with
consecutive numbers from 1 to 3. Cross sections through the Litija ore deposit
indicate the structure of a shallow syncline with transition to the brachisynclinal
type of fold. The contact of shale with sandstone in the hanging wall of the third shale
horizon has an overthrust character. This is true in places also for the first shale
horizon (fig. 5 section A and fig. 7d). The deposit is cut by less important dinaric and
meridional neotectonic faults.
As shown by cross sections B and C in fig. 5 and figures 7a, b and c, in Sitarjevec
prevail subvertical, dinaric, several cm till about one meter thick discordant ore veins
(the Main adit vein. New vein. Vein no. 28, etc.). On mine levels they were traced to
distances of up to 250 metres, and vertically up to 150 metres. The meridionally
striking ore veins (Nada, Zora, Dana) ore of smaller extensions, and they dip at
moderate angles eastwards. Only a third of more than 40 ore veins were minable
(Fabjančič, 1972). The largest and richest Alma orebody, with its extensions
Antonija, Groll and Eastern field (fig. 5, sections A to C and fig. 9), is probably of
concordant type.
The Zavrstnik ore deposit west of Litija was mined with interruptions from 1847
till 1959. It is a sub vertical discordant, dinaric trending ore vein, composed mostly of
sphalerite and galena (fig. 5 section A and fig. 7a). Between the deposits of Litija and
Zavrstnik extends the ore vein Matuc on which hardly any data are available.
East of Litija lies the old deposit Zagorica with discordant ore veins filled mostly
with galena and barite. The veins strike in the alpine and dinaric directions. Exact
locations of veins were not known to us; therefore they were drawn schematically
(fig. 5 section D, fig. 7a).
In the Maljek area (fig. 2a) exist smaller Pb-Zn-Ba deposits of Maljek, Hrastarija,
Štriglovec, Zgornji Mamolj and Sv. Janez. Discordant ore veins strike in dinaric and
alpidic directions.
Opinions on the genesis of ore deposits and orebodies were divided. Several
researchers (Brunnlechner, 1885) advocated the concordant and even syngenetic
(Alma) character of orebodies, and others (Riedl, 1886) their discordant character;
the third group (Tornquist, 1929a) permitted the presence of both genetic types. In
concordant orebodies the metasomatic structures should prevail, while the discor-
dant ore veins the minerals were deposited in symetrical pattern.
Microscopic examinations of ore by Tornquist (1929a), Drovenik et al.
On the problems of the Litija ore field	333
(1980), Žepič (1981), and especially by Grafenauer (1963, 1965) did not answer
clearly the question. According to our conclusions only the Alma orebody is concor-
dant, as well as its extensions.
Information on trace elements in galena and sphalerite, as well as on the sulphur
isotopie composition were contributed by Drovenik (1972), Drovenik et al.
(1976, 1980) and Žepič (1981). Some new data from various locations of the Maljek
area are listed in table 7, and many more were obtained through geochemical
sampling.
In geochemical section SI above the western part of the Litija ore deposit the
elemental distributions in the vertical direction were studied (fig. 7a and 8). Statisti-
cal results of 14 samples of weathered material are presented in tables 8 and 9.
The longitudinal geochemical section (GP) is directed along the ridge above the
north margin of the Litija deposit (fig. 7a). Statistical data on the distribution of Pb,
Zn, Ba and Hg in 197 samples are shown in tables 10 and 11. Data on several other
chemical elements in 21 samples are presented in tables 12 and 13. Results of
investigations related to the geological structure are shown in fig. 9. The dispersion
halos of Pb, Ba and Hg are the most distinct and show the highest contrast. Other
analyzed elements hardly give any indication of the presence of the ore deposit.
Also the ideas about the age of mineralization processes differ much. Researchers
advocated the Paleozoic, Middle Triassic or Tertiary age of the deposits.
By taking into consideration all available data, the geological events which took
place somewhere on the northern margin of the African plate probably had the
following course: the Asturian tectonic phase interrupted the deposition of clastics of
the Carboniferous superposition subunit ba as the youngest member of the regression
sequence of sedimentary beds (fig. 3 and 4b). In the unstable times of the inversion of
the tectonic and sedimentary regime the basement was fragmented during the
predominant extension phase. The question about the exact nature of the tectonic
model of these deformations remains open, however.
Then the hydrothermal activity started. At crossings of faults and fractures of
dinaric and meridional, or dinaric and alpidic directions the most permeable zones
developed which control the position of ore deposits and ore bodies in space. Medium
and low temperature hydrothermal solutions circulated along steep to moderately
inclined faults and fractures in the subhorizontal body of the Carboniferous beds.
Discordant, epigenetic orebodies of polymineral and polymetallic composition without
explicit vertical zoning were formed. The lower parts of ore veins are characterized by
quartz, calcite, pyrite and sphalerite, and in places by disseminated mineralization in
the host rock. At the medium levels predominate argentiferous galena (about 20 g/t Ag)
and barite, and at the upper levels barite and locally cinnabar.
The feeding channels, represented nowadays by larger discordant veins,
supposedly cut also the somewhat bituminous layer of quartz sandstone in vicinity of
the shaly screen. By metasomatic processes formed the large epigenetic, but concor-
dant and very rich Alma orebody; it was mined in the earliest times of production.
Ore deposits are situated as a rule 400 to 1000 metres from each other, they extend
in depth from 100 to 400 metres (Sitarjevec), and consist of a single (Zavrstnik) or
several orebodies (Sitarjevec, Zagorica) at about 40 metres from each other. As
shown by fig. 3, ore deposits are developed within the height interval of about 800
metres. The Litija ore deposit was formed at a depth from 300 to 700 metres. The
closest to the surface are the sphalerite veinlets in the Maljek Sava adit and the barite
vein at the Špilj rise (fig. 2a, b).
334	Ivan Mlakar
All ore deposits are situated in Carboniferous clastics of the subunit b2 below the
Asturian tectonic erosional disconformity (fig. 3). The lead isotopie composition does
not preclude the Paleozoic age of galena (Štrucl, 1965). This age is supported also
by data from the terrains north of Litija. There among others, high concentrations of
Pb, Zn and Cu in mechanically disintegrated quartz-limonitic rocks were found.
They were formed at the same time as the clastics of the uppermost part of the
Carboniferous b2 subunit (Mlakar et al., 1993).
Deposition of Carboniferous or possibly also Permian clastics of the upper
structural stage of the transgression sedimentary sequence was interrupted by the
Saalic orogenic phase. Later also the Middle Triassic tectonic occurred, charac-
terized by forming of tectonic grabens and horsts (fig. 3 and 4b), and by volcanic
activity in a broader region.
The larger part of post-ore deformations are Tertiary. There were two phases of
folding and overthrusting, and in the intermediate time the right rotation of blocks.
By one of the thrust planes the Alma orebody and some other ore veins were cut in
their lower part (fig. 5 section A and B, fig. 9).
Neotectonic faults dissected the folded and thrusted structure. The faults of
dinaric orientation form with the similarly oriented ore veins the sharp angle of 5 to
15 degrees (fig. 7 a and c), the feature which rendered very difficult the deciphering of
the correct age of mineralization. The neotectonic Grmača fault cut the Litija deposit
in the west together with its dispersion halo (fig. 9).
During the youngest times the erosion exposed various levels of the mineralized
area and removed the highest parts of all known ore deposits.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	335
Literatura
Ahlburg, J. 1907: Der Erzbergbau in Steiermark, Kärnten und Krain. - Zeitsehr. für das
Berg, Hütten und Salinenwesen im Preuss. Staat, Berlin.
Berce, B. 1953a: Rudišče Sitarjevec pri Litiji. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Berce, B. 1953b: Predlog za sledenje v rudišču Sitarjevec. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Berce, B. 1955: Problematika raziskav svinca in cinka v LR Sloveniji. - Prvo posvetovanje
o Pb in Zn, Trepča.
Berce, B. 1956: Rudišče Sitarjevec pri Litiji. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljub-
ljana, Ljubljana.
Berce, B. 1962: Poročilo o študijskih raziskavah Posavskih gub v letu 1961. Rokopis.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Berce, B. 1963a: The Formation of the Ore-deposits in Slovenia. - Rendiconti della Società
Mineralogica Italiana, XIX, Pavia.
Berce, B. 1963b: Strukturna analiza s primerom položaja rudnih teles rudišča Sitarjevec
pri Litiji. - Geološki glasnik 7, Sarajevo.
Brunnlechner, A. 1885: Beiträge zur Charakteristik der Erzlagerstätte von Littai in
Krain. - Jb. geol. R.-A., Wien.
Cissarz, A. 1956: Lagerstätten und Lagerstättenbildung in Jugoslawien. - Rasprave
Zavoda za geološko i geofizičko istraživanje N. R. Srbije, Beograd.
Češmiga, I. 1959: Rudarstvo Slovenije. - Nova proizvodnja, Ljubljana.
Drovenik, F. 1956: Poročilo o predhodni oceni rudnih zalog na območju Litije po
podatkih do konca junija 1956. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Drovenik, F. 1959: Zapisnik o pregledu raziskovalnih del v rudniku Zavrstnik na dan 20.
VI. 1959. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Drovenik, M. 1972: Prispevek k razlagi geokemičnih podatkov za nekatere predomine in
rude Slovenije. - Rud.-Metal. zb., št. 2-3, Ljubljana.
Drovenik, M., Duhovnik, J. & Pezdič, J. 1976: Izotopska sestava žvepla v sulfidnih
rudnih nahajališčih v Sloveniji. - Rud.-Metal. zb., št. 2-3, Ljubljana.
Drovenik, M., Pleničar, M. & Drovenik, F. 1980: Nastanek rudišč v SR Sloveniji.
-	Geologija 23, Ljubljana.
Duhovnik, J. 1947: Izveštaj o posetama rudniku Litija i istražnim radovima u Maljeku,
Ponovičama, na Jezeh i Zavrstniku. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Duhovnik, J. 1949: Predloži za istraživanje olovnog rudnika Sitarjevec. Rokopis. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Duhovnik, J. 1956: Über die metallogenetischen Epochen und Provinzen Jugoslawiens.
-	Berg-und Hüttenmännischen Monatshefte, 101. Jahrgang, Wien.
Fabjančič, M. 1961a: O nekaterih problemih geološke službe na obratu Sitarjevec pri
Litiji. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1961b: Petletni perspektivni načrt geološko rudarskih raziskovalnih del
v rudniku Sitarjevec pri Litiji in v njegovi okolici; 1961-1965. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1961c: Pregled rudnih zalog ob koncu leta 1961. Rokopis. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1962a: Perspektivni geološki problemi rudnika Sitarjevec pri Litiji.
Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1962b: Ekonomsko geološka analiza rudnika Sitarjevec pri Litiji. Rokopis.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič,M. 1963: Načrt geoloških raziskovalnih del na svinčevo-cinkovih rudiščih
v paleozoiku Slovenije za leto 1964 - objekt Litija. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1964: Geološke raziskave na območju Litija. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1965: Pregled rudnih zalog ob začetku leta 1965. Rokopis. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1966: O baritu na Slovenskem. - Geologija 9, Ljubljana.
Fabjančič, M. 1972: Kronika litijskega rudnika. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
336	Ivan Mlakar
Fritsch, W. 1870: Die Mineralschätze Krains. - Zeitsch. des B. und H. Vereins für
Kärnten, Klagenfurt.
Georgi] evski, P. 1951: Izveštaj o geofizičkim ispitivanjima na terenu rudnika Sitarjevec
kod Litije. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Beograd.
Godec, I. 1993: Litija nekoč in danes. - Samozaložba, Litija.
Gogala, A. 1927: Tehnično poročilo o svinčevem rudniku Litijske rudarske združbe.
Rokopis, Mežica. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Gogala, A. 1942a: Bericht über gegenwärtigen Stand der Aufschlussarbeiten im Bergwerk
Littai. Rokopis, Mežica. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Gogala, A. 1942b: Aktenvermerk über Littai. Rokopis, Mežica. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Gogala, A. 1942c: Bericht über die Besichtigung der Arbeiten in der Grube Littai.
Rokopis, Mežica. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Gogala, A. 1944: Kurzbericht über die Untersuchungsarbeiten bei Bergbau Littai. Roko-
pis, Mežica. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Grad, K. 1960: Tolmač h geološki karti FLRJ list Polšnik. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Grad, K. 1961: Geološke razmere v okolici Litije. - Geologija 7, Ljubljana.
Grad, K. & Nosan, A. 1957: Geologija Litije in okolice. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Grafenauer, S. 1963: O mineralnih paragenezah Litije in drugih polimetalnih nahajališč
v Posavskih gubah. - Rud.-Metal. zb. 3, Ljubljana.
Grafenauer, S. 1965: Genetska razčlenitev svinčevih in cinkovih nahajališč v Sloveniji,
-	Rud.-Metal. zb. 2, Ljubljana.
Grafenauer, S. 1969: O triadni metalogeni dobi v Jugoslaviji. - Rud.-Metal. zb. 3-4,
Ljubljana.
Grošelj, A. 1954: Razna nahajališča rudnin v okolici Litije. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Hacquet, B. 1784: Ortographia carniolica. 3. del. Leipzig.
Holler, H. 1943: Bericht über eine Befahrung des Pb-Zn-Baryt Bergbaues Littai am 7. 4.
1943. Rokopis, Klagenfurt. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Hvala, F. 1955: Predlog plana za leto 1955, Sitarjevec, Zavrstnik, Ponoviče, Maljek.
Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Höf er, H. 1886: Über Verwerfungen. - Österr. Zeitschr. für das Berg-Hüttenwesen. Wien.
Jevnikar, A. 1984: Primorski slovenski biografski leksikon. - Goriška Mohorjeva družba.
Gorica.
Kolar-Jurkovšek, T. & Jurkovšek, B. 1985: Nova nahajališča paleozojske flore
v Posavskih gubah med Ljubljano in Litijo. - Razprave IV. razr. SAZU, Ljubljana.
Kolar-Jurkovšek, T. & Jurkovšek, B. 1986: Karbonska (westfalijska)makrofloraiz
Zavrstnika. - Rud.-Metal. zb. 33/1-2, Ljubljana.
Korošec, B. 1993: Jamomerska, zemljemerska in kartografska šola rudnika živega srebra.
-	Idrijska obzorja. - Pet stoletij rudnika in mesta, Mestni muzej Idrija.
Kossmat, F. 1884: Geološka karta Ljubljana 1:75000. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Kossmat, F. 1913: Die Adriatische Umrandung in der Alpinen Faltenregion. - Mitt. Geol.
Gesell. 6, Wien.
Kostelka, A. 1942: Befahrungsbericht - Bergbau Littai. Rokopis, Mežica. - Arhiv Geolo-
škega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Kostelka, A. 1943: Befahrungsbericht - Bergbau Littai. Rokopis, Mežica. - Arhiv Geolo-
škega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Kostelka, A. 1944: Bericht über die Befahrung des Schurfbaues Littai. Rokopis, Mežica.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Kresal, F. 1961: Razvoj predilnice Litija ob 75. letnici. Litija.
Kropač, J. 1919: Poročilo o naslagi svinčevega sijajnika Rudniškega društva v Litiji.
Rokopis, Celje. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Kuščer, D. 1965: O vrednosti nekaterih strukturnih analiz. - Geologija 8, Ljubljana.
Kuščer, D. 1975: Ali so Posavske gube zgrajene iz krovnih narivov? - Geologija 18,
Ljubljana.
Kuščer, D. 1992: Vloga fotogeoloških raziskav pri odkrivanju potresnih prelomnic v Slo-
veniji. - Rud.-metal. zb. 3-4, Ljubljana.
0	problematiki Litijskega rudnega polja	337
Lapornik, F. 1935: Popis in cenitev entitet svinčevega rudnika Rudarske združbe Litija.
Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Lipoid, M. V. 1858: Bericht über die Geologische Aufnahme in Unter Krain im Jahre
1857. - Jb. Geol. R. A. 9, Wien.
Mih a il o vie, D. J. 1951: Seizmička karakteristika područja Litije - Geol. anali Balk,
poluostrva 19, Beograd.
Mlakar, I. 1967: Primerjava spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča. - Geologija 10,
Ljubljana.
Mlakar, L 1987: Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega
južnega obrobja. - Geologija 28, 29, (1985/86), Ljubljana.
Mlakar, L, Skaberne, D. & Drovenik, M. 1993: O geološki zgradbi in orudenju
v karbonskih kameninah severno od Litije. - Geologija 35, (1992), Ljubljana.
Mohorič, I. 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. 1. knjiga. - Založba
Obzorja, Maribor.
Müllner, A. 1906: Der Bergbau der Alpenländer in seiner geschichtlichen Entwicklung.
-	Berg und Hüttenmännische Jb., Wien.
Müllner, A. 1909: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien.
Ogorelec, B. & Premru, U. 1975: Sedimentne oblike triadnih karbonatnih kamenin
v osrednjih Posavskih gubah. - Geologija 18, Ljubljana.
Pastor, J. 1945: Poročilo. Rokopis, Šmartno. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Pastor, J. 1947a: Situacija Maljek - Spodnji Log - Pasjek - Sitarjevec. Rokopis, Litija.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Pastor, J. 1947b: Obratno poročilo. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Pastor, J. 1947c: Poročilo. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljub-
ljana.
Pastor, J. 1947d: Poročilo Zagorica - Jeze. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Pastor, J. 1948: O problemih obrata Litija. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Pastor, J. 1952: Delovni program. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Pastor, J. 1953: Rudnik Litija. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Placer, L. & Čar, J. 1975: Rekonstrukcija srednjetriasnih razmer na idrijskem prostoru.
-	Geologija 18, Ljubljana.
Placer, L. & Čar, J. 1977: Srednjetriadna zgradba idrijskega ozemlja. - Geologija 20,
Ljubljana.
Premru, U. 1974: Triadni skladi v zgradbi osrednjega dela Posavskih gub. - Geologija 17,
Ljubljana.
Premru, U. 1975: Posavske gube so zgrajene iz narivov. - Geologija 18, Ljubljana.
Premru, U. 1976: Neotektonika vzhodne Slovenije. - Geologija 19, Ljubljana.
Premru, U. 1980: Geološka zgradba osrednje Slovenije. - Geologija 23/2, Ljubljana.
Premru, U. 1983a: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, list Ljubljana. - Zvezni
geološki zavod, Beograd.
Premru, U. 1983b: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Tolmač za list Ljubljana.
-	Zvezni geološki zavod Beograd.
Rakovec, I. 1931: Morfološki razvoj v območju Posavskih gub. -Geogr. vest. 7, Ljubljana.
Ramovš, A. 1954: Karbonski konglomerati na vzhodnem obrobju Ljubljanskega polja.
-	Geologija 2, Ljubljana.
Riedl, Em. 1886: Littai. - österr. Zeitsehr. für das Berg und Hüttenwesen, Wien.
Rosier, H. J. & Lange, H, 1972: Geochemical Tables. Amsterdam.
Rudroff, 1928a: An die Rudarska združba Litija. Rokopis. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Rudroff, 1928b: Ausrichtungen der Lagerstätte gegen Westen. Rokopis, Litija. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Rudroff, 1929a: Über Hoffnungsarbeiten an Bergbau Sitarjevec. Rokopis, Litija. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Rudroff, 1929b: Koblerfeld. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
338	Ivan Mlakar
Sedlar, J. 1950: Možnost razvoja rudnikov v Posavskih gubah s posebnim ozirom na
Litijo. Diplomsko delo. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Si mié, V. 1951: Istorijski razvoj našeg rudarstva, Beograd.
Smith, A. K. 1928a: Memorandum on the Rudarska združba Litija. Rokopis, Zagreb.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Smith, A. K. 1928b: Memorandum on Striglauts. Rokopis, Maribor. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Smith, A. K. 1928c: Bericht auf Kobler. Rokopis, Zagreb. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Smith, A. K. 1928d: Raport on Sava Stollen. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Smith, A. K. 1928e: Exposée über Littai. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Stieller, C. 1927a: Exposée über Littai. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda
Ljubljana, Ljubljana.
Stieller, C. 1927b: Bemerkungen zur Rudarska združba Litija. Rokopis, Berlin. - Arhiv
Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Štrajher, M. 1936: Bericht über die Erzlagerstätte der Gewerkschaft Litija und über
deren Bergwerkbetrieb Litija in april 1936. Rokopis, Litija. - Arhiv Geološkega zavoda Ljub-
ljana, Ljubljana.
Štrajher, M. 1942: Bericht über die Blei-Zinkgruben Littai und Umgebung. Rokopis,
Bojanovo. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Štrucl, I. 1962: Problematika raziskovanja svinčevo-cinkovih nahajališč na območju
Slovenije. - Rud.-Metal. zb. 4, Ljubljana.
Štrucl, I. 1965: Nekaj misli o nastanku Karavanških svinčevo-cinkovih rudišč s posebnim
ozirom na rudišče Mežica.-Rud.-Metal. zb. 2, Ljubljana.
Teller, F. 1907: Geologische karte Cilli - Ratschach, 1:75 000. Rokopis, Wien.
Tittel, A. 1887: Gutachten über den Erzbergbau der Gewerkschaft Littai in Krain.
Rokopis, Freiberg. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Tornquist, A. 1927: Gutachten. Rokopis, Graz. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Tornquist, A. 1928: An die Rudarska združba Litija. Rokopis, Graz. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Tornquist, A. 1929a: Die Blei - Zinkerzlagerstätte der Savefalten vom Typus Litija.
-	Berg und Hüttenmännische Jb., Wien.
Tornquist, A. 1929b: Ergebnisse der Befahrung der Grubenaufschlüsse in Sitarjevec und
der Erzreviere von Maljek und Jesse. Rokopis, Graz. - Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana,
Ljubljana.
Tornquist, A. 1930: Pismo rudarski združbi Litija. Rokopis, Graz. - Geološki zavod
Ljubljana, Ljubljana.
Valvasor, J. W. 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain, Nürnberg.
Voss, W. 1895: Die Mineralien des Herzogthums Krain, Ljubljana.
Vozelj, D., Tovšak, R. & Piškur, R. 1949: Poročilo o geološkem kartiranju rudonos-
nega ozemlja v okolici Litije, Sitarjevec in del Širmanskega hriba. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Zepharovich, V. 1880: Mineralogische Notizen. - Lotos, Naturwisenschaftliche Jahr-
buch, Prag.
Zor C, A. 1946: Svinčevo-cinkova nahajališča v okolici Litije. Rokopis. - Arhiv Geološkega
zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Žebre, S. 1955: Rudarska dejavnost v območju Posavskih gub. - Rud.-Metal. zb. 4,
Ljubljana.
Žepič, F. 1981: Nastanek rudnih žil na območju Mamolja pri Litiji. Diplomsko delo.
-	Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
Waagen, L. 1919: Bergbau und Bergwirtschaft, Heft 10. - Handelsmuzeum, Wien.
Winkler, A. 1923: Über den Bau der östlichen Südalpen. - Mitt. Geol. Gesell., Wien.
339	
Navodila avtorjem
GEOLOGIJA objavlja originalne znanstvene razprave in strokovna poročila iz
geoloških in sorodnih ved. Njen osnovni namen je seznanjati domačo in tujo strokov-
no javnost s sprotnimi stanji geološke nacionalne vede v Sloveniji in z dosežki tujih
vrhunskih geologov v svetu. Rokopisi prispevkov naj praviloma ne bodo daljši od 50
tipkanih strani, v kar so vštete tudi slike, tabele in table. Le v izjemnih primerih
(natisi habilitacijskih, doktorskih in magistrskih del) je možno ob predhodnem
dogovoru z uredništvom tiskati tudi daljše prispevke.
GEOLOGIJA izhaja praviloma enkrat letno v obsegu 40 do 45 avtorskih pol. Če pa
bo uredništvo kdaj dobilo več prispevkov, bo revija izšla dvakrat ali celo večkrat
letno. Vse prispevke recenziraj o domači in tuji vrhunski strokovnjaki in so avtorji
dolžni njihovo pisno mnenje upoštevati ter svoje prispevke po potrebi tudi dopolniti.
V	želji, da bi z našimi izsledki v slovenski geološki vedi seznanjali čimširši krog
strokovnjakov po svetu, bodo odslej vsi prispevki v GEOLOGIJI objavljeni pretežno
v angleškem oziroma nemškem jeziku. Prispevke, ki obravnavajo snov slovenske
geologije, morajo avtorji pripraviti vsaj v tretjini celotne vsebine za objavo v sloven-
skem jeziku kot povzetke. Za prevode poskrbijo avtorji prispevkov sami, uredništvo
opravi le jezikovne popravke.
Prispevke je treba oddati uredništvu v dveh izvodih, napisani naj bodo praviloma
s tiskalnikom (le izjemno s pisalnim strojem) in zapisani tudi na računalniški disketi.
Rokopisi naj bodo napisani z dvojnim presledkom med vrsticami in s 3cm širokim
levim robom, vsak odstavek naj se začne z umikom v desno. Za vsakim ločilom mora
biti'presledek. Pisci prispevkov naj imena citiranih avtorjev med besedilom prispev-
ka in pri naštevanju literature podčrtavajo črtkano, imena fosilov (rod in vrsto) pa
valovito. Vse drugo bo uredilo uredništvo.
Naslovi prispevkov naj bodo kratki in naj ne presegajo 12 besed. Če je prispevek
napisan v slovenskem jeziku, mora biti njegov naslov preveden tudi v angleški
oziroma nemški jezik. Poleg avtorjevega polnega imena in priimka naj bo podano
tudi njegovo mesto službovanja s polnim naslovom vred. Vsebine oziroma kazala pri
normalno dolgih prispevkih ne objavljamo.
Na začetku vsakega prispevka je treba napisati kratko vsebino oziroma abstract,
ki naj ne presega tisoč tiskovnih znakov. Pri slovensko napisanih prispevkih mora
biti kratka vsebina napisana v slovenskem in angleškem oziroma nemškem jeziku.
V	literaturi naj avtorji prispevkov praviloma upoštevajo le tiskane vire, rokopise
naj navajajo v izjemnih in nujnih primerih z navedbo, kje so shranjeni. V seznamu
literature navajajte samo v prispevku omenjena dela. Med besedilom prispevka
citirajte samo avtorjev priimek brez inicialke njegovega imena (inicialko navajajte
samo, če je več avtorjev z istim ali enakim priimkom), v oklepaju pa navajajte letnico
izida navedenega dela in po potrebi tudi stran. Če navajate delo dveh avtorjev,
izpišite med tekstom prispevka oba priimka (npr. Jurkovše^k &_Ogo_rel_ec,_1991, 305),
pri treh ali večih avtorjih pa napišite samo prvo ime in dodajte et aí. z letnico (npr.
Mlakar et al., 1992). Literaturo navajajte po abecednem redu.
Primer citirane revije:
Pleničar, 1993: A^ricardia^^ach^^	from lov^^er part of Liburnian
beds at Divača (Triest-Komen Plateau). - Geologija, 65-68, 1 fig., 1 pl., Ljubljana.
Kendall, A. C._ 1978: Subaqueous evaporites. In:_R. G. Walker (ed.), Facies models.
- Geol."Ass' Canada, 159-174, Toronto.
340_
Fabricius, F., Friedrkhsen, & Jacobshagen, V. 1970: Zur Methodik der Palä-
otemperatur-Ermittlung in Obertrias und Lias der Alpen und benachbarten Medite-
ran-Gebieten. - Verh. Geol. B. A., J^583-593, Wien.
Primer citirane knjige:
FlügelE^ 1978: Mikrofazielle Untersuchungsmethoden von Kalken. - Springer
Verlag, 454 pp., Berlin.
Črno-bele fotografije morajo biti izdelane na trdem belem gladkem papirju
z visokim leskom. Le izjemno je možno objaviti tudi barvne slike, vendar samo po
predhodnem dogovoru z uredništvom. Črtne risbe morajo avtorji oddati na prosoj-
nem papirju ali na folijah. Risbe naj bodo izdelane izredno natančno. Zaradi enotno-
sti risb uredništvo pri večini prispevkov na svoj strošek poskrbi za njihovo ponovno
prerisavo. Pri pripravi črtnih slik obvezno upoštevajte zrcalo revije 12,6 x 18 cm, zato
pazite na velikost črk, znakov in debelino črt in imejte v mislih, da morajo biti ob
morebitni pomanjšavi slik črke visoke najmanj 1 mm. Večjih formatov od omenjenega
zrcala GEOLOGIJE ne tiskamo na zgib, je pa možno, da večje oziroma daljše slike
natisnemo na dveh straneh (skupaj na levi in desni strani) z vmesnim »rezom« ali
zgibom. Slike obeležite s številkami. V besedilu prispevka morate omeniti vsako sliko
po številčnem vrstnem redu, uredništvo pa poskrbi, da bo natisnjena na odgovarjajo-
čem mestu.
Tabele napišite s tiskalnikom ali pisalnim strojem tako, da jih je možno neposred-
no preslikati oziroma kliširati. Pri tem upoštevajte zrcalo revije in velikost črk ob
morebitni pomanjšavi. Pri korekturah tabel ni možno več popravljati ali dopolnjeva-
ti.
Table pripravite v formatu zrcala naše revije, če jih je potrebno pomanjšati,
podajte na njihovih slikah merilo ali ob že upoštevanem zmanjšanju navedite velikost
predmetov v podnaslovu. Prostor na tablah čimbolj zapolnite in ne puščajte nepo-
trebnih praznin.
Podnaslove k slikam, tabelam in tablam, ki morajo biti pri dvojezičnih člankih
tudi dvojezično napisani, avtorji priložijo na posebnih listih enega pod drugim. Zato
teh podnaslovov ne pišete med besedilom prispevka. Številko slike in tabele napišite
na levem praznem robu prispevka pri besedilu tam, kjer je le-ta omenjena. Podnaslo-
vi naj bodo po možnosti čimkrajši.
Korekture odtisov opravijo avtorji prispevkov, ki lahko popravijo samo tiskovne
napake. Krajši dodatki ali spremembe pri korekturah so možne samo na avtorjeve
stroške. Če avtor v določenem roku korektur ne vrne, le-te opravi uredništvo na
avtorjeve stroške.
Avtorji prejmejo 50 separatov brezplačno, za dodatno plačilo pa je moč naročiti še
neomejeno število separatov. Uredništvo sprejema prispevke do vključno 30. junija
v tekočem letu in se obveže, da bodo le-ti tiskani v treh mesecih. Avtorje prosimo, da
prispevke pošiljajo na naslov uredništva.
Geologija
Geološki zavod Ljubljana
Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Dimičeva ul. 14
61000 Ljubljana
Slovenija
Uredništvo
_
Instructions to authors
GEOLOGIJA issues authentic scientific papers as well as expert reports on the
sphere of geological and related sciences, its main purpose being to appeal to the
Slovene and foreign public and make it acquainted with the state of the national
geologic science and the acquisitions of top experts in the geology domain of the
world. The article scripts should not exceed the extent of 50 pages, figures, tables
and plates included. Exceptions to this rule i.e. publication of longer articles (such as
papers presenting higher university habilitation as well as master's degrees and
doctor's theses) could be agreed upon on the basis of a preliminary arrangement
made with the editorial board.
GEOLOGIJA appears normally once a year comprising 40 to 50 author's sheets.
Should the editorial board receive more articles, the periodical will be issued twice
a year or even more. All the articles are subdued to a professional revision by eminent
Slovene and foreign experts, moreover the authors of the articles are bound to take
into consideration their written account and even to complete their contributions
eventually.
Aiming at a worldwide recognition of the latest discoveries in the field of Slovene
geology bringing it thus closer to a larger circle of experts, we have envisaged
a predominantly English and German version of the articles published from now on
in the GEOLOGIJA review. The articles dealing with the issues on Slovene geology
are supposed to have at least one third of the entire content published in Slovene in
the form of an abstact. The translation is procured by authors themselves, the
editorial board will secure the language corrections.
Two copies of articles are to be delivered to the editorial office, written on
computer (only exceptionally on a typewriter) and recorded on computer diskette as
well. Double spacing and three cm left margins should be used, paragraphs starting
with indent, each punctuation mark must be followed by space. The names of authors
quoted in the text and in the bibliography should be underlined by a broken line
while the names of fossils (species and genus) by a sinuous line respectively. The rest
will be seen to by the editorial board.
The title of the article should be rather short, not exceeding 12 words. In case of
the article being written in Slovene language, there is a demand for the title being
provided in English or German, as well. Besides the author's full name, his complete
official address should be stated, too. The table of contents or the index following the
articles of normal length are not published.
The article should be preceded by a brief summary or abstract not surpassing
1000 print signs. Articles written in the Slovene language should dispose of a short
outline in Slovene, English and German respectively.
As to the bibliography, the authors should, as a rule, consider only printed
sources, manuscripts being quoted exceptionally, when absolutely necessary, with
the exact address of the manuscript depository. The bibliographic list should com-
prise only the works mentioned in the article. In the article text the mere surname of
the author is to be quoted, i.e without the initials of his name (initials being quoted
only in case of several authors by the same name), while the year of publication - if
needed, even the page - is quoted in parentheses. In case of a two-author quotation,
the two surnames are to be written out within the text of the article (for example:
Jurkovšek & Ogorelec, 1991, 305), while in case of a three or several authors
342_
quotation, write out only the first name and add et al., the date included (ex. g.
Mlakar et al., 1992). The literature is to be quoted following an alphabetic order.
Example of review quotation:
Pleničar,1993: Agn¿ardia_gachi^^	from lower part of Liburnian
beds at Divača (Triest-Komen Plateau). - Geologija, 35, 65-68, 1 fig., 1 pl., Ljubljana.
Kendall^^ A. C._1978: Subaqueous evaporites. In: R. G. Walker (ed.), Facies models.
- Geo! Ass. Canada, 159-174, Toronto.
Fabricius, F., Friedrichsen, H._& Jacqbshagen^ _V_. 1970: Zur Methodik der Palä-
otemperatur-Ermittiung in Obertrias und Lias der Alpen und benachbarten Medite-
ran-Gebieten. - Verh. Geol. B. A.,^583-593, Wien.
Example of book quotation:
Flügel, E. 1978: Mikrofazielle Untersuchungsmethoden von Kalken. - Springer
Verlag, 454 pp., Berlin.
Black and white photographs are to be produced on hard white high glistening
smooth paper. Coloured photographs will be published exceptionally only, according
to a previous agreement with the editor. Line drawings are to be delivered on
transparent paper or folio. Drawings must be carried out with extreme accuracy. For
the sake of unity the editorial staff will, in most cases, provide and finance a redraw-
ing of sketches. While preparing the sketches, pay attention to the review type face
12,6 X 18cm, heed the size of letters, signs, and line boldness as well bear in mind the
cases of figure diminishing where letters must preserve the size of 1mm, at
least. Greater formats than the above mentioned type face of GEOLOGIJA are not
printed as folded additons; the boarding staff admits, nevertheless, of the possibility
of having a larger and longer figure printed on two pages (left and right side
together) with an intermediate »cut« or folding. The figure is to be provided with
a number, numeric order of each figure is to be referred to throughout the text of
the article, whilst the editor board will see to its being printed at where it belongs.
Tables should be made on a printer or typewriter to permit their immediate
copying or clicheing, respectively. The review type face should not be neglected,
either, as well as the letter size in case of diminishing.
The plates are to conform to the review type face; if a diminishing is needed, add
a scale to their pictures or, in case of the diminishing having already been taken into
account, the size of objects in the subtitles should be stated. The space on tables
should be made a good use of, leaving no unnecessary blanks.
Subtitles to figures, tables and plates of bilingual articles are to be written in
both languages as well, authors are asked to deliver them in a subsequent order on
special sheets, that's why these subtitles do not figure in the text itself. The number of
the figure and table is to be noted on the left margin of the wording where the
mention is being made. Subtitles should be as brief as possible.
Proof-checkings are carried out by the authors of the articles themselves who are
only to correct the misprints, however. Shorter additional remarks or changes while
proofreading will be tolerated only at the expenses of the author himself. If the
corrections are not returned in due time, the editor staff will effectuate proff-reading
at the expenses of the author.
_^
Authors will be sent 50 issues free, an additional payment entailing, however, an
unlimited number of copies ordered. Articles shall have been entered by 30th June of
the current year and the editorial board will commit itself to print them in a three
months' time. The authors are requested to send the articles to the address of the
editorial board, i.e.:
Geologija
Geološki zavod Ljubljana
Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Dimičeva ul. 14
61000 Ljubljana
Slovenija
Editorial board