Bari Feraud____________________________________________________ 162 j NAS D k i J N I I L I 1 N J I S V E T Enri Feraud PESMI MOJEMU JEZIKU Sergiju Arneodu Tebi kriku ko se utrga mrzla burja tebi mraku ko hrume nevihte tebi lepemu ko se odeneš v blesk snega tebi zelenečemu cvetočemu ko lastovko sprejemaš tebi, ki si ko jaz, ponosen na Provanso tebi, ki si ko jaz, zaznal na zvezdnem nebu upajoči klic mladine Tebi, prijatelj, posvečam te pesmi odsev svoje duše neizmerno hrepenenje zajeto v pesmi mojemu jeziku in vso ljubezen do ljudi na zemlji Coumboscuro, na prvo nedeljo v septembru * Iz prvega dela: Ne maramo umreti Sanjarim o zanosu stare vode z odsevi mostov in gradov Sanjarim o zvezdni poti na nebu neizmerno sinjem brez konca Sanjarim o glasovih pesmi z vsem ognjem mladega srca Vendar nemim 163 PESMI MOJEMU JEZIKU Polagoma se spuščam v molk v konec pesmi jezika mojega jezika * Janu Calendauu Vianesu Naiglobhe v meni se taji omamni vonj planjav m host moje dežele To je vonj mojega telesa kakor se v objemu spajata vonja ljubimcev Na grebenu griča pod sijočimi žarki vzhajajočega sonca brsti življenje še uspavano v nočnem miru V meni odmevajo vroče besede ljubimca bistre ko studenec strastne ko silovit piš tople kakor zlata koža zrelega sadu To je godba mojega jezika slišim jo v pesmi morja v jeziku listja ko dih očarane sapice v tožbi delavnega kraja * Moj jezik vsak čas boš spomin na davne čase mogočni mojster Francije te boža da te bolj duši ker mu mečeš senco na čast in slavo Spomin izpiraš dečku iz zavesti 4.' 4- L. ti potepuh doma na gmajnah kjer se opajata s svobodo ruševec in divji sipek pod neizmernostjo neba in pod kraljevsko streho zvezd da se prikrije dostojanstvo siromaka v cunjah Moj jezik varuh sadovnjakov mojih dedov bogatiš me z žilavostjo gradna z voljo do življenja oljke s ponosnostjo ciprese Iz gradna črpam moč za tvojo brambo Oljka me navdaja z zmeraj novim upanjem Cipresa daje mi vso plemenitost s katero povzdigujem tvojo dostojanstvenost Lissandru in Eriju Moj sin jezika ki ga govorim doma na ulici nikoli ne zaslišiš Moj sin jezika ki ga govorim v Aupihu in v Luberounu nisi nikoli slišal v šoli Moj sin jezika ki ga govorim ob Rodanu pod skalno kupolo nikoli ne zaslišiš med vrstniki Moj sin jezika ki mi vre iz ust ko te pokličem po imenu nihče na svetu danes več ne govori Moj sin včasih premišljuješ kako da jezik mojega očeta je tuji jezik Pred sprašujočimi pogledi čutim na plečih težo zgodovine ki veže jezik v molk Moj jezik moj sin je crauski kamen ki izvira od naših dedov To je stara domačija ljudstva odprta vsem prekletstvom To je podrta hiša v rebri kjer zadnje trohice življenja krade bršljan V tem jeziku moj sin gori srce mi v ognju ki ne ugasne * 164 Molk in obroč tesnobe in obroč tesnobe streha hiše ki se podira streha hiše ki se podira drevo je mrtvo besede več ne pridejo na jezik drevo je mrtvo besede več ne pridejo na jezik robida pleza čez ovčarsko leso robida pleza čez ovčarsko leso bršljan spreminja dneve v kamen pod cestnim prahom odsotnost bivanja vse mrtvo ne sapice da pripihlja spomin streha hiše ki se je podrla streha hiše ki se je podrla obroč tesnobe obroč tesnobe v molku tiho poje kaplja * O živem toku morja okopanega v soncu o vsem kar pričakuješ bi moral govoriti bi moral ti povedati da tu živijo veseljaki tu ribiči imajo polne koše tu v roke segamo v prijateljstvu bi moral ti povedati kako dekleta ti z lepoto vznemirjajo telo in hodijo na plese srečne v plesu Enri Feraud 166 bi moral ti povedati da v mojem jeziku fantje pojejo da včeraj bo jutri da vrt cvete vse leto moral bi ti praviti zgodbe in povesti ki fantje o njih sanjajo pred spanjem o ljubezni do svobode radoživih ljudi moral bi bil govoriti rad bi ti bil pravil Če bi bila, kar nisva Laurengo Punčka moja ko se mladost poslavlja in se bliža čas pregleda kaj sem počel v življenju ko tvoj život že sluti upanje za bližnji sad punčka moja naj odstrem ti dušo naše dežele Naša dežela, tvoja dežela, odprta v šir je na svobodno morje ki v smehu boža pesek in dolbe jame v skale tvoja dežela je odprta dlan k našim bratom vse do ponosne Niče k sanjavim Mavrom in k dobrodušni Duransi k ukročeni Roni kjer se ziblje barka k tihi Kamargi in pojoči Santo Baumi tvoja dežela je odprta dlan k vsem našim bratom Languedoca tvoja dežela se vzpenja do neba da pije čisti zrak vrhov Tvoja dežela je jezik molka pripet na bitje našega srca jezik joka naših pesnikov jezik ki hoče živeti in klicati našo svobodo jezik ki ostaja v gmajnah in ne sme biti imenovan Tvoja dežela je vonj borovja in skopih terebint javor ki pije sonce in krije vodam tek trnje košeniljke in bodičevja ki z revščino zlati jim cape Punčka moja če imaš prijatelje tu v našem kraju jim povej da sredi grap kjer je življenje dejal bi nemogoče sred drč in grušča so korenine naših brstov ruševja ki ga ne izrujejo plazovi in neurja Punčka moja reci jim ... naj kakor rusje nikoli ne izgubijo upanja da znova se zarase hosta v strmem boku golovca Punčka moja razgrni jim bit naše dežele Dežela krvi Dežela zlata odprta v šir v molk, v mir Večerno sonce okopava drevje prošnja vstaja iz planjave 167 PESMI MOJEMU JEZIKU Ob viru izvira se zrak in voda spletata v čipke vezeta iskrita v luči veselih upov V bobneči pesmi padajoče vode ljubezen kleše bleske ¦v gladko skalno steno Na vsako zvezo čipka iskreč se diadem tisoč mavričnih draguljev veže presojno vez zaljubljencev Me bukve v hosti ob Savici v naše lubje fantje režejo imena svojih ljubic ob tej uri kamen šepeta skrivnosti dedov Verjamem v življenje v zrnu v ljubezen ki spaja pare v samozavest v očeh svojega fant; vzdignil bom leso napasel čredo odprl vrata luči Dežela krvi Dežela zlata odprta v šir v molk, v mir * [Savica] Me bukve v hosti ob Savici v naše lubje fantje režejo imena svojih ljubic Ob viru izvira 168 Enri Feraud 169 PESMI MOJEMU JEZIKU Spodaj v tolmunu sredi pen sejalk demantne megle v krogu pleše trušč vriska od navdušenja prestreza zveze parčkov vrezane ob viru izvira Potem jih vroče kakor mati stisne v objem ob začetku življenja vsakemu usmeri vencek Polagoma mineva čas Umirja se razburkano iskrenje valov je le še trepetanje svetlobe ki ugaša Potem v zadnjem vzdrgetu trušč vezi raztrga v derečino ki se vrže v gorsko deber Me bukve v hosti ob Savici Ko se svet pokrije s snegom ko je golo drevje kakor mrtvo se v našem lubju ko molk reže cviljenje severa počasi brišejo imena nekdanjih ljubezni Ko vetrnica zacvete med suhim listjem ko se veje oblečejo v brstje in zelenje ko se v hosti oglasi zaljubljena pesem ptic se odenemo v novo lubje da lahko fantje vanj režejo imena svojih ljubic '. i« Moder 170 Pravijo da je pri izviru Savice s krstom z vodo Bogomila sklenila večno ljubezen Sam imam pred sabo gorsko brezno, kjer izginjajo vezi pozabljenih ljubezni imena na pol izbrisana na lubju Nad valom ki nese venček najine ljubezni je roka prepletena z roko moje ljubice Sanjam o zvestih ljubeznih ki se podaljšujejo v onstranstvo V hosti ob Savici na lubju bukev fantje vrezujejo imena svojih ljubic BESEDA O AVTORJU Enri Feraud je eden sodobnih provansalskih pesnikov. Rojen je bil leta 1936 in je po poklicu zastopnik tovarn gradbenega materiala, pri provansalskem gibanju pa je tajnik Provansalske zveze (1'Unioun Prouvencalo) in podpredsednik Provansalske prihodnosti (l'Astrado Prouvencalo), provansalske literarne organizacije, ki izdaja tudi svojo revijo. V mednarodnem odboru Astrade zastopa Slovenijo Aleš Berger. Pred enim letom mi je Boris Pahor poslal Feraudovo pesem o Savici z namigom, naj jo prevedem v slovenščino in objavim. Pozneje sem po njegovem posredovanju navezal pismene stike z avtorjem in še z več drugimi provansalskimi pesniki. Pri tem se mi je odkrilo, kako življenjske, ne le pesniške so povezave med Slovenijo in Provanso, med dvema majhnima narodoma in jezikoma, ki sta ves čas ogrožena sredi jezikov z večjo mednarodno uporabnostjo. Provansalci in zlasti provansalsko gibanje namreč ves čas skrbijo za dobro povezavo z narodi in jeziki s podobno usodo, tako tudi s Slovenci in slovenščino. To se je posebej izrazito pokazalo pred dvema letoma, ob naši stiski. Sam naš avtor je septembra 1991 objavil daljši članek o Sloveniji in njenem boju za samostojnost in jo skoz zgodovino primerjal s Provanso: »Slovenija, slovanski narod, najbližji Provansi... Slovenci so se morali ponemčevati, če so hoteli sodelovati v avstrijski državni upravi, se ukvarjati s samostojnimi poklici ali sodelovati v trgovini in industriji, to je natančno isti položaj, kakor ga je imela provansalš-čina v primerjavi s francoščino. Vendar so Slovenci izkoristili priložnost, ki se je nam Provansalcem izmuznila. Napoleon je bil ob osvajanju Evrope... naklonjen slovenskemu jeziku in književnosti, tako da je v potrditev tega nastala prva slovenska visoka šola v Ljubljani... Ob istem času se je v Franciji nadaljeval boj na 171 ___________________________________BESEDA O AVTORJU življenje in smrt vseh nefrancoskih jezikov in kultur... V devetnajstem stoletju se je slovenska književnost, kakor tudi provansalska, vzdignila na raven največjih svetovnih mojstrov. S Prešernom je dobila svojega Mistrala. Slovenci so se uveljavili s Prešernovo epsko pesnitvijo Krst pri Savici, kakor so se Provansalci z Mirejo, velikim Mistralovim epom.« Ta pregled je avtor končal z mislijo, »naj se Slovenci, naši alpski bratje na vzhodu, zavedajo, da smo Provansalci z vsem srcem pri njihovem boju za rešitev nacionalne samostojnosti. Najiskreneje si želimo, da bi jih Evropska skupnost sprejela medse, saj je razvoj njihove dežele tako podoben razvoju naše... Mi sami pa si strašno želimo, da bi se med nami znova prebudil duh naše provansalske samostojnosti.« V pismu z dne 2. maja 1992 mi sporoča, da se mora za odkritje Slovenije zahvaliti »prijateljema Rastu in Tajčki Konic. Rasto Konic iz Ljubljane je arhitekt v Avignonu«, in v pismu z dne 22. decembra 1992, da bo Hugues Jean de Dianoux kmalu končal prevod Prešernovega Krsta pri Savici v provansalščino in da bo delo izšlo leta 1994. »Veriga Alp veže Slovenijo in Provanso; naj sta vzajemno spoštovanje in prijateljstvo, ki ju gojita naša naroda, zgled za Evropo prihodnosti.« To so seveda tudi naše iskrene želje, saj je med Slovenci mogoče odkriti veliko simpatij do Provansalcev in provansalščine. Med drugimi sta meni Provansa in provansalščina ljubi tako rekoč vse življenje, najbolj pa sem se jima približal pred desetimi leti, ko sem prevajal Mistralovo Mirejo (izšla 1985 v Nobelovcih) in pisal k nji komentar. V tistih krajih sem se počutil kakor doma, saj so me po marsičem zemljepisno, pa tudi po krajevnih imenih, dediščini starih Rimljanov, živo spominjali na naš Kras in na Primorsko, o provansalščini pa se mi je sploh zdelo, da je posestrima naše slovenščine v usodi nepriznane dekle ob gosposki in priznani francoščini. Ampak medtem je bilo Sloveniji dano, da je naredila korak v svetovno družino samostojnih držav. Nemara je tudi ob tem za Provansalce zraslo novo upanje. Zbirka Pesmi mojemu jeziku (Cant per ma lengo) je leta 1984 dobila Mistralovo nagrado in je kmalu pošla, tako da je leta 1991 pri založbi L'Astrado izšla v drugi izdaji (iz te sem prevedel devet pesmi). Iz vseh pesmi, ki jih tu navajam, zveni na videz otožna sprijaznjenost z usodo jezika, ki bo vsak čas le še spomin na davne čase, v resnici pa divji protest proti krivicam, ki jih mora preživljati jezik, »ki ostaja v gmajnah in ne sme biti imenovan«, saj je uradno poniževan na narečje, zato nima dostopa v šole, češ da pozna samo govorno raven, ne pa tudi tiskane. Od tod tak ogenj in taka zavzetost Provansalcev za tiskano besedo, od tod lokalni tiski, pa tudi revija in založba, od tod pesnikov »upajoči klic mladine«, ki bo vrnila jeziku, kar mu gre, da se bodo elegične žalostinke za umirajočim jezikom spremenile v radostne pesmi o pomladi, »ko znova se zarase hosta v strmem boku golovca« in - kakor slovenščini - tudi provansalščini v novi Evropi zasijejo milejše zvezde in se odpre prijaznejši prostor, kakor ga ima zdaj kot narečje, jezik nepriznane manjšine. Pesem Savica (pravzaprav je brez naslova) je iz tretjega dela zbirke Pesmi mojemu jeziku z notranjim naslovom Pesnifte za Miquello (Pouemo per Miquello). Pesem je očitno nastala ne le z navezavo na zemljepisno slovensko Savico, temveč še bolj na duhovno Prešernovo oporoko in ima obširen komentar z natančnimi zemlje-pisno-zgodovinskimi in literarnimi podatki o slapu Savici, o Prešernu in njegovi pesnitvi Krst pri Savici, »prispodobi boja slovenskega ljudstva za obrambo lastne neodvisnosti. Črtomir je simbol človeka, ki zahteva zase in za druge pravico do Janko Moder 172 duhovne, umske in politične svobode. Čeprav je konec tragičen, pesnitev ne vliva malodušnosti, nasprotno, s svojimi idejami spodbuja k pogumu, saj je pesnikova svobodoljubnost za bralca neizčrpen vir navdiha in domoljubnosti.« Avtor govori še naprej o usodi Slovencev in slovenščine^ in za konec naveže spet primerjavo s Provansalci in provansalščino, tako da mu je Savica očitno simbol provansalskega boja za samostojnost: »Ko tako primerjamo usodo slovenskega in provansalskega ljudstva, se ne moremo znebiti misli na drugo pripombo v Mistralovi pesnitvi Calendau in z njim vred obžalovati, da se Provansa ni z drugimi okcitan-skimi provincami združila v Francijo kot federativno državo. Če bi se bilo to zgodilo, bi bili ohranili provansalske svoboščine in provansalščina bi bila prav gotovo postala uradni deželni jezik Provanse. Samosvoja zgodovina tega ni dovolila, zato povzemamo Mistralove stihe iz prvega speva Calendaua, ki izražajo vse naše upanje: Razburkanih stoletij burja, plazovi katastrof, neurja mešdje ljudstva meje brišejo zaman. Domača zemlja, zlata mati, nikomur od otrok ne krati pri istih prsih ji sesati: oliva daje olje, čudež ni neznan. Na veke duša se prerajaj, ponosno, radoživo rajaj, rezgeči v hrumu Rone in vetrov ob nji! Tu kličem dušo host, divjine, zalivov v soncu sred miline, najboljšo dušo domovine, naj v mojih provansalskih stihih zaživi! S to željo se Enriju Feraudu in njegovim prijateljem pridružujemo tudi mi in v zavesti, da njihovo upanje ni zaman, navajam iz svoje spremne besede k slovenskemu prevodu Mistralovega epa Mireja optimistično misel, zapisano leta 1984: »V Franciji je bilo precej časa vprašanje provansalščine zelo boleče. Odločujoči so se namreč tako živo zavedali krivice, ki jo delajo jeziku, da so ta vprašanja razglasili za nedotakljivke (tabuje), vse francosko jezikovno področje pa razdelili na dve polovici, na tako imenovani langue d'oc na jugu in na tako imenovani langue d'oil na severu Francije. S tem so bila sicer narečja nekako tiho priznana, seveda le kot del uradne, knjižne francoščine, ne pa kot samostojne jezikovne skupine... Uradno francosko stališče se je v zadnjem času kar precej spremenilo, saj je bilo po enem od podatkov v šestdesetih letih le nekaj sto maturantov v okcitanščini, leta 1974 pa že deset tisoč. To je po svoje zmaga v Evropi na novo porojenega čuta za enakoprav-.nost jezikov in manjšin, saj smo še po drugi svetovni vojni brali, kako je vlada po svojem učiteljstvu kaznovala učence, o katerih se je zvedelo, da govorijo patois, kaznovani pa so imeli možnost pomilostitve, če so sami ,zašpecali' druge, ki govorijo provansalsko. Deloma je izboljšanje v francoski jezikovni politiki mogoče pripisati ne samo nujnemu razvoju in izmodritvi v teh vprašanjih, temveč tudi nastopom provansalskih domoljubov,« med katerimi je eden posebno delavnih tudi naš pesnik Enri Feraud. Na Prešernovo 1992 Prevedel in spremno besedo napisal Janko Moder