73 • let. 61, 1/2024 73 • let. 61, 1/2024 UDK Viljem MERHAR * AKTUALNOST TEORETIČNIH REŠITEV ADAMA SMITHA (1723–1790)** Povzetek. Članek analizira aktualnost teoretičnih rešitev škotskega eko- nomskega misleca Adama Smitha za dobo poznega kapitalizma. Zago- varja re-aktualizacijo vseh tistih Smithovih teoretičnih rešitev, ki so bile v zadnjem obdobju zanemarjene, vključno z nakazano Smithovo moti- vacijsko dohodkovno-profitno in sistemsko tržno-plansko dualnostjo go- spodarjenja. Zavzema se za oživitev Smithove ekonomske misli, s kate- re pomočjo je treba ugotoviti, kako manj polno zaposlena gospodarstva bolj polno zaposliti. Članek Smithovo teorijo nadgrajuje s Keynesovimi rešitvami ekonomskih kriz. Poudarja pomembnost reafirmacije politične ekonomije kot družbene znanosti, ki je povezana z družbeno odgovornim gospodarjenjem. Ključni pojmi: ekonomija, ekonomska teorija, ekonomska politika, Adam Smith, Karl Marx, Alfred Marshall, John M. Keynes, Paul A. Samuelson, Thomas Piketty. UVOD Klasični ekonomist Adam Smith, na katerega se sklicujejo vsi kasnejši eko- nomisti, je bil zagovornik delovne teorije vrednosti, ki v razmerah proste kon- kurence nagrajuje producente blaga sorazmerno z družbeno potrebnim ab- straktnim delom. Za uveljavljanje te zakonitosti – nevidne roke mora poskrbeti država z odpravljanjem vseh mogočih monopolizacij v procesih gospodarjenja. V začetnem prostokonkurenčnem liberalnem kapitalizmu je bilo treba najprej s poudarjeno vlogo države v procesih gospodarjenja odpraviti predkapitalistične fevdalne odnose na vasi in cehovske odnose v srednjeveških mestih, da bi se lah- ko del denarja spremenil v kapital – v vrednost, ki se oplaja s presežno vrednost- jo: z dobičkom! Pretvorba denarja v kapital spreminja dohodkovno motivacijo enostavnih blagovnih producentov v profitno motivacijo kapitalističnih. Delov- na sila pa mora postati blago, ker mora biti osebno svobodna in brez produkcij- skih sredstev (meščanske revolucije in prvotna akumulacija kapitala)! * Dr. Viljem Merhar, zaslužni profesor, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.61.1.73 74 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 74 TEORIJA IN PRAKSA Smith (2010) je torej zaznal motivacijsko dualnost gospodarjenja. Transfor- macija dohodkovne v profitno motivacijo je Smitha spodbudila, da je opustil de- lovno teorijo vrednosti in jo nadomestil s teorijo produkcijskih stroškov, ki so jo sprejeli vsi kasnejši meščanski neoklasični ekonomisti. Ti so torej zavrgli delov- no teorijo vrednosti in jo nadomestili s teorijo koristnosti in teorijo stroškov, ki tavtološko pojasnjuje cene s cenami proizvodnih dejavnikov. Na ta način so po- litično ekonomijo kot družbeno znanost nadomestili z meščansko naravoslovno ekonomiko. S tem pa so produkcijske odnose med ljudmi nadomestili z odnosi ljudi do poizvedenih dobrin, ki morajo s svojimi koristnimi lastnostmi zado- voljevati njihove vsakokratne potrebe, z blagoznanstvom in načini proizvajanja dobrin s tehnologijo. Smith je tudi opozoril na razvojno tendenco padanja profitne mere, ki desti- mulira kapitaliste kot podjetnike, da bi denar uporabljali kot kapital! Zato se s padanjem profitne mere povezujejo zastoji v gospodarstvu. Saj se po Smithu, če akumulacije kapitala ne spremljajo procesi poglabljanja delitve dela, ne spremlja- jo produkcijske in organizacijske inovacije, ne uresničujejo Sayevi (1960) zakoni trga, ki nekritično enačijo produkcijo s potrošnjo, ponudbo s povpraševanjem in varčevanje z naložbami. Po Smithu so torej meščanski neoklasični ekonomisti povzeli le vero v tržni mehanizem, ki da bo avtomatsko uresničeval Sayeve (1960) zakone trga na ravni polne zaposlitve. S tem pa so spregledali Smithovo ekonomsko vlogo države na javnih uporabnovrednostnih neprofitnih infrastrukturnih produkcijskih in sto- ritvenih področjih gospodarjenja. Gre za spregledano motivacijsko- dohodkov- no-profitno in gospodarsko sistemsko tržno-plansko dualnost gospodarjenja, ki jo je nakazoval že Smith. Neoklasična preobrazba politične ekonomije v ekonomiko, ki pojasnjuje družbene procese gospodarjenja le z okrnjeno Smithovo (2010) nevidno roko – s tržnim mehanizmom ponudbe in povpraševanja, ki da bo s sprotnim odpra- vljanjem parcialnih neravnovesij tendenčno uresničeval Sayeve zakone trga in s tem polno zaposlitev kapitalističnega gospodarstva –, je meščanske ekonomske teoretike onesposobila, da bi z maksimiranjem družbenih dohodkov in njihovo uporabo pojasnili in odpravljali depresijska stanja, ki zaostrujejo krizo kapitaliz- ma kot družbenoekonomskega sistema. Prav kriza kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema je spodbudila te- oretični nastop Johna M. Keynesa (2006), da je ugotovil, da mu teorija, v kateri je bil vzgojen s predpostavljeno polno zaposlenostjo oz. uresničevanjem Sayevih zakonov trga, ne daje odgovorov na depresijska gospodarska stanja, ki jih tržne zakonitosti ne odpravljajo. Zato je treba odgovoriti in ugotoviti, kako manj pol- no zaposlena gospodarstva bolj polno zaposliti. S temi odgovori je treba aktivi- rati vse tiste teoretične Smithove rešitve, ki so bile z ekonomiko zanemarjene, vključno z nakazano Smithovo motivacijsko dohodkovno-profitno in sistemsko tržno-plansko dualnostjo gospodarjenja! 75 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 75 • let. 61, 1/2024 AKTUALNOST ADAMA SMITHA Ob tristoti obletnici rojstva A. Smitha, najpomembnejšega in največkrat citi- ranega škotskega filozofa in začetnika klasične meščanske politične ekonomije, moramo spoznati in priznati, da je njegov znanstveni prispevek, na katerega se sklicujejo vsi kasnejši ekonomski teoretiki, zaradi zaostrene krize kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema aktualen še dandanes. Smith je živel v času začetnega liberalnega kapitalizma, ko je sproščena konkurenca s prostim vsto- pom v produkcijske dejavnosti, ki jo je morala zagotavljati in sankcionirati drža- va z odpravljanjem cehovskih solidarnostnih produkcijskih odnosov, omogočila, da sta se trgovski in posojilni kapital začela pretvarjati v produktivni kapital. Ta je enostavno blagovno produkcijo, ki ne more z destrukcijo starih načinov proizvajanja postati prevladujoči produkcijski način, pretvoril v kapitalistično blagovno produkcijo, ki postane z razvojem kapitalizma prevladujoča. V razmerah blagovne produkcije produkcija dobrin dobi lastnost blaga – last- nost produktov človeškega dela, ki jih po družbeni delitvi dela razčlenjeni pro- izvajalci med seboj kot menjalne vrednosti zamenjujejo za uporabne vrednosti, ki jim zadovoljujejo vsakokratne potrebe. Po delovni teoriji vrednosti, ki jo je Smith zagovarjal za razmere enostavne blagovne produkcije, je vrednost blaga določena z družbeno povprečnim abstraktnim delom, potrebnim za proizvod- njo posamezne blagovne vrste. Vrednostna vsebina je torej družbeno povprečno potrebno abstraktno delo, ki se kot družbeno potrebno potrjuje na trgu z me- njalno vrednostjo – s količinskim menjalnim odnosom x blaga A = y blaga B. Zakon vrednosti, Smithova nevidna roka, bo s tržnim mehanizmom ponudbe in povpraševanja, s sprotno realokacijo produkcijskih faktorjev po področjih druž- bene delitve dela, odpravljal odstopanja cen od vrednosti. Tendenčno se bodo zato cene usklajevale z vrednostjo, ki nagrajujejo producente sorazmerno z vlo- ženim abstraktnim družbeno potrebnim delom. Afirmacija produktivnega kapitala – pretvorba denarja v kapital v razširjenih cehovskih delavnicah, tj. kapitalističnih kooperacijah – zahteva še osebno svo- bodne kvalificirane delavce, ki so brez produkcijskih sredstev. Gre za propadle cehovske obrtnike, ki jih je selekcioniral zakon vrednosti – selekcionirala jih je Smithova nevidna roka. Produktivnejši podjetniki, ki so z razširjeno delavni- co postali kapitalisti, so propadle kvalificirane obrtnike in njihove pomočnike zaposlili v svojih obratih. S širjenjem kapitalističnih kooperacij se zato povpra- ševanje po kvalificiranih delavcih povečuje. Zato se z razvojem povečuje cena delovne sile, je bil optimističen Smith, ki pa je prezrl, da so prav kapitalistične kooperacije spodbudile njegovo načelo o poglabljanju delitve dela – manufak- turno delitev dela, ki omogoča zaposlovanje tudi nekvalificirani delovni sili. Ta se namreč s procesi prvotne akumulacije kapitala sprošča tudi na agrarnem pod- ročju gospodarjenja. Smith je načelo poglabljanja delitve dela, ki s poenostavljanjem delovnih faz omogoča zaposlitev nekvalificirani delovni sili, povezoval s količinsko gospo- darsko rastjo, ki jo omogoča akumulacija kapitala in ki se prav s poglabljanjem 76 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 76 TEORIJA IN PRAKSA delitve dela sproti pretvarja v kakovostni družbenoekonomski razvoj. Saj bi se, če ne bi akumulacije kapitala spremljalo načelo poglabljanja delitve dela (če je ne bi spremljale tehnološke in organizacijske inovacije proizvajanja), povečevala produkcija – povečevala družbena ponudba z nespremenjeno tehnologijo proi- zvedenih produktov, ki bi zniževala cene in s tem dobičke. To pa bi zavrlo koli- činsko rast, ki se ne spreminja v družbenoekonomski razvoj. Za tržni koordinacijski mehanizem družbene ponudbe in povpraševanja, s pomočjo katerega se rešujejo vsakokratni družbenoekonomski problemi: kaj, koliko, za koga in kako proizvajati, je potrebno uporabljati omejene prvotne in z delom ustvarjene produkcijske dejavnike po področjih družbene delitve dela. Za to je po proizvodnji vseh blagovnih vrst, ki se jih tendenčno prodaja z uravno- teženimi normalnimi vrednostnimi cenami na ravni polne zaposlitve proizvod- nih dejavnikov, Smith, ki je prvi sistemsko uredil klasično politično ekonomijo, figurativno uporabil izraz nevidna roka. Smith z enačenjem dohodka z vrednostjo zanemarja vrednost predmetov de- la (surovin) in delovnih sredstev (orodij in predvsem strojev), katerih vrednost se s konkretnim delom postopoma prenaša kot minulo delo na nov produkt. Zato je vrednost proizvodov enaka seštevku prenesene in na novo ustvarjene vredno- sti. Gre za stroške, ki jih ima kapitalistični podjetnik z nabavo predmetov dela in sredstev za delo ter delovne sile, ki so odbitna postavka od realizirane cene blaga, da bi se ugotovil dobiček kot cilj kapitalističnega poslovanja. Prav profitni motiv poslovanja kapitalističnih blagovnih proizvajalcev, ki so zahtevali na enake kapi- talske vložke po področjih družbene delitve tudi enake profite, je spodbudil Smi- tha, da je nadomestil delovno teorijo vrednosti s teorijo stroškov proizvodnje, ki so jo povzeli kasnejši apologeti kapitalizma. Smithova argumentacija nevidne roke je pogojena z začetnim liberalnim prostokonkurenčnim liberalnim kapitalizmom, ki z atomizacijo ponudnikov in povpraševalcev onemogoča, da bi posameznik kot ponudnik oz. povpraše- valec imel vpliv na ceno, ampak se morata posameznika s svojima ponudbama oz. povpraševanjem prilagoditi veljavni tržni ceni. Zato mora država po Smithu poskrbeti tudi za prostokonkurenčne razmere gospodarjenja z odpravljanjem fevdalnih odnosov na podeželju (zagotoviti osebno svobodo) in za odpravo ce- hovsko solidarnostnih odnosov v mestih (prost vstop v gospodarske dejavnosti). Gre torej za odpravljanje vseh možnih starih fevdalnih in z akumulacijo – kon- centracijo in centralizacijo kapitala pogojenih novih monopolizacij ponudnikov in povpraševalcev. Zaradi tega mora država po Smithu že v razmerah prostokonkurenčnega li- beralnega kapitalizma poskrbeti za uporabnovrednostno neprofitno motivirane gospodarske dejavnosti na infrastrukturnih produkcijskih (sedanjih zelo razvi- tih primarnosurovinskih in energetskih, transportno-komunikacijskih, stano- vanjsko-komunalnih … dejavnostih) in storitvenih (sedanjih bančno-zavaro- valnih, socialno-zdravstvenih, državno-varnostnih, komunalno-stanovanjskih, vzgojno-izobraževalnih in kulturnih … dejavnostih) področjih gospodarjenja, 77 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 77 • let. 61, 1/2024 ki – z omejevanjem in odpravljanjem monopolnih cen – podpirajo in omogočajo nemoteno prosto konkurenčno menjalnovrednostno tržno motivirano profitno gospodarjenje. Saj bi menjalnovrednostno, in s tem profitno, motivirani zasebni upravljavci infrastrukturnih dejavnosti prakticirali monopolne cene – mono- polne profite, ki jih Smithova nevidna roka ne odpravlja! Gre torej za Smithov gospodarskosistemski motivacijski dualizem gospo- darjenja, ki ga zahteva nemoteno delovanje tržnega mehanizma – nevidne roke. Oziroma za Marxov zakon vrednosti, ki v razmerah enostavne blagovne proiz- vodnje, ki ne more postati prevladujoči produkcijski način, tendenčno z vred- nostnimi cenami poskrbi: • Za družbeno optimalno alokacijo produkcijskih virov po področjih družbe- ne delitve dela v modelu popolne konkurence. Začetni prostokonkurenčni liberalni kapitalizem se je s pospešenim spreminjanjem enostavne v kapi- talistično blagovno produkcijo temu modelu z atomizacijo ponudnikov in povpraševalcev s kapitalistično kooperacijo in manufakturo le približal ter se hkrati s kapitalistično tovarno od njega z akumulacijo – koncentracijo in centralizacijo kapitala, ki sta vodili v monopolizacijo gospodarstva, tendenč- no oddaljeval! • Za nagrade z začasnimi ekstra dohodki – profiti nadpovprečno produktivnih producentov, ki kot nosilci družbenoekonomskega razvoja uvajajo produk- tivnejše nove metode proizvajanja – inovacije (K. Marx, J. A. Schumpeter). S patentno zakonodajo, ki omejuje konkurente pri uporabi produktivnejših produkcijskih metod, se podaljšuje čas pridobivanja ekstra profitov. Upošte- vati je treba čas, da postane bolj produktivna metoda proizvajanja na splošno uporabljena. Takrat ekstra profit iz prve inovacije odpade, seveda pa se s po- javljanjem novih inovacij, ki spodbujajo družbenoekonomski razvoj, ekstra profiti ohranjajo. Z njimi pa se potrjujeta zgodovinska vloga in naloga kapita- lizma, da razvija produktivne sile dela! • Za poslovne zgube, ki s selekcijo kaznujejo in odpravljajo podpovprečno pro- duktivne producente. Govorimo o posledicah Smithove nevidne roke, ki se povezujejo s poglablja- njem delitve dela in sta jih teoretično dorekla Marx z zakonitim naraščanjem organske sestave kapitala (tj. je razmerja med sredstvi za delo in predmeti dela – konstantnim c ter nakupi delovne sile založenega – variabilnega kapitala, torej v (c > v)) in Schumpeter (1949) z inovativnimi novimi kombinacijami produkcij- skih dejavnikov, ki ohranjajo in obnavljajo ekstra profite. Ekstra profiti namreč spodbujajo kapitalistične podjetnike, da z akumulacijo kapitala – z novimi naložbami kapitala in s poglabljanjem delitve dela količinsko gospodarsko rast sproti pretvarjajo v družbenoekonomski kakovostni razvoj. Če namreč akumulacije kapitala že po Smithu ne spremljajo poglabljanje delitve dela in inovacije, se povečuje enaka struktura družbenega produkta, ki vodi v hiperprodukcijo družbene ponudbe, ko je mogoče prodati le po nižjih cenah. Z 78 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 78 TEORIJA IN PRAKSA njimi se s padanjem profitnih stopenj povezujejo gospodarske krize, ki se s sinu- sovo krivuljo (kriza – oživljanje – polet – depresija – kriza) ciklično ponavljajo in z nezaposlenostjo delovne sile najbolj ogrožajo socialno eksistenco delavcev. Zaradi tega mora biti po Smithu akumulacija kapitala, ki med drugim pove- čuje povpraševanje po delovni sili (povečanje realnih mezd), prav tako podprta s poudarjeno ekonomsko vlogo države, ki mora blažiti družbena protislovja s spodbujanjem poglabljanja delitve dela, ki gospodarsko rast sproti spreminja v družbenoekonomski razvoj. Smith optimistično napoveduje, da se bosta tako uresničevala splošna družbena blaginja in bogastvo narodov. Gre za spodbudno Smithovo napoved, ki je David Ricardo (1962) ne sprejema v celoti. Saj mezde naraščajo le nominalno, ne pa hkrati tudi realno! Dodana na novo ustvarjena vrednost – dohodek, ki ga tudi Ricardo enači z vrednostjo – se namreč razdeli med delavce, ki dobijo mezdo, kapitaliste, ki imajo dobič- ke, in lastnike zemlje, ki dobijo rente. Sestavni deli dohodka pa se spreminjajo. In to tako, da zaradi Malthusovega zakona naraščajoče populacije, ki zahteva pridobivanje hrane za naraščajočo populacijo na čedalje manj plodnih mejnih zemljiščih, ki določajo cene, zvišujejo cene agrarnih proizvodov. S tem se pove- čujejo diferencialne rente bolj plodnih zemljišč, ki jih dobijo lastniki zemlje. Po- večevanju cen agrarnih produktov mora slediti naraščanje nominalnih mezd, ki morajo zagotoviti vsakokratno reprodukcijo delovne sile, profiti kapitalističnih podjetnikov, ki so najzaslužnejši za kapitalistični razvoj produktivnih sil dela, pa padajo. Padanje profitov oz. profitnih mer – razmerja med profiti P in za- loženim kapitalom K, torej P/K – je po Ricardu mogoče zavreti z liberalizacijo mednarodnega trgovanja po načelih primerjalnih prednosti tega poslovanja ali s spodbujanjem in uvajanjem inovacij v agrarnem gospodarstvu. Ricardovo (1962) argumentacijo, da naraščajočim rentam sledi naraščanje nominalnih, ne pa realnih mezd, in da si naraščajoče rente, ki jih prejema in z žitnimi zakoni brani in ohranja ter povečuje neproduktivna fevdalna agrarna aristokracija, so uporabili meščanski kritiki angleških žitnih zakonov. Ti so z omejevanjem uvoza žit onemogočali uresničevanje primerjalnih prednosti med- narodne trgovine, ki da jo je treba z odpravo angleških žitnih zakonov liberali- zirati. MARXOVA KRITIKA KLASIČNIH EKONOMISTOV Karl Marx (1961; 1967; 1973) je po angleških klasičnih ekonomistih povzel in nadgradil njihovo delovno teorijo vrednosti z zakonom vrednosti – s Smithovo nevidno roko, ki v razmerah enostavne blagovne produkcije tendenčno uresni- čuje vrednostne cene, ki z dohodki nagrajujejo enostavne blagovne producente sorazmerno s priznanim in na trgu potrjenim družbeno potrebnim abstraktnim delom. Z zakonitim spreminjanjem enostavne blagovne produkcije v kapitali- stično blagovno produkcijo, ki je dobila ime po kapitalu – vrednosti, ki se oplaja s presežno vrednostjo, se dohodkovni motiv gospodarjenja enostavnih blagovnih producentov spremeni v profitni motiv kapitalističnih blagovnih producentov. 79 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 79 • let. 61, 1/2024 Ta uresničuje kapitalistično zahtevo, da morajo biti kapitalistični blagovni pro- ducenti tendenčno nagrajeni sorazmerno z vloženim kapitalom! Zaradi tega se v razmerah kapitalistične blagovne produkcije zakon vrednosti – Smithova ne- vidna roka po Marxu preoblikuje v zakon kapitalistične produkcijske cene. To transformacijo zakona vrednosti je Smith zaradi enačenja vrednosti z dohod- kom spregledal, saj se je zadovoljil s tem, da je pojasnil dobičke le s stroški proi- zvajanja, ki so tedaj vključevali tudi stroške delovne sile. Kasnejši meščanski ekonomisti so po Smithu povzeli le njegovo teorijo stro- škov, ki so jo nekritično povezovali s Smithovo nevidno roko. Zato so cene tavto- loško povezovali s stroški proizvodnje, vrednost blaga pa s koristnostjo. S tem so začeli opuščati in nadomeščati politično ekonomijo kot družbeno in zgodovin- sko ter razredno znanost z meščansko apologetsko ekonomiko, ki odnose med ljudmi spreminja v odnose ljudi do koristnosti dobrin (blagoznanstvo) in v pro- duktivno potrošnjo – stroške produkcijskih faktorjev in njihovo kombinacijo v proizvodnih procesih (tehnologijo proizvajanja). Oploditev kapitala s profitom se povezuje z delovno silo kot blagom. Da bi postala delovna sila blago, mora biti osebno svobodna in brez produkcijskih sredstev. Ta pogoja sta se zgodovinsko uresničila z odpravo fevdalizma – refor- mo fevdalizma in meščansko revolucijo ter s prvobitno akumulacijo kapitala: z odtujevanjem delavcev od produkcijskih sredstev. Delovna sila mora torej postati blago, da se bo denar lahko spremenil v produktivni kapital. Uporabna vrednost delovne sile je delo, ki je – kot abstraktno delo – vsebina in merilo vrednosti vseh blagovnih vrst. Vrednost delovne sile kot blaga je prav tako določena z družbeno potrebnim abstraktnim delom, ki je potrebno za proizvodnjo blagovnih vrst, ki omogočajo vsakokratno reprodukcijo delovne sile. Vsakokratni delovnik se na- mreč razdeli na potrebni in presežni delovni čas. V prvem se ustvarja ekvivalent vrednosti delovne sile, v drugem pa ekvivalent presežne vrednosti, ki se pojavlja kot profit. Denar D se spremeni v kapital K z nakupom temeljnih elementov vsakega produkcijskega procesa – predmetov dela in delovnih sredstev –, produkcijskih sredstev c ter delovne sile v, ki se jih združi v proizvodnih procesih P za proizva- janje blagovnih vrst B, ki se jih na trgu proda za več denarja – s profitom D*, ki ga v presežnem delovnem času ustvarja delovna sila. To je formula produktivne- ga kapitala D – K = (c + v) … P … B (c + v + m) – D*, D* > D! Odločilna je združitev produkcijskih sredstev z delovno silo – z delom v pro- dukcijskem procesu. Tu uporabna vrednost delovne sile – delo kot merilo in vse- bina vrednosti – s konkretnim delom prenese vrednost produkcijskih sredstev na nov produkt c, z abstraktnim delom pa ustvarja dodatno vrednost – dohodek (Y = (v + m)), ki v potrebnem delovnem času reproducira vrednost delovne sile v, v presežnem delovnem času pa še presežno vrednost m. Zato je vrednosti blaga W enaka seštevku prenesene c in novo ustvarjene vrednosti (v + m) – W = (c + v + m), ki je za preneseno vrednost c kapitala večja od Smithovega dohodka: Y = ( v + m). 80 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 80 TEORIJA IN PRAKSA Z vključitvijo konstantnega kapitala Marx popravlja Smithovo enačenje do- hodka z vrednostjo, ki je prav zaradi spregledane vloge konstantnega kapitala v produkcijskih in reprodukcijskih procesih – v krožnem toku denarja kot kapita- la in njegovem obnavljanju (obratu kapitala) – zavrgel delovno teorijo vrednosti in jo nadomestil s teorijo podjetniških stroškov. Gre za Smithovo dogmo in za to, da njegova nevidna roka tendenčno poskrbi za polno zaposlitev; to so sprejeli vsi kasnejši meščanski ekonomisti, čeprav je anticipirala »stoletni tabu« – Sayeve zakone trga, ki proizvodnjo neupravičeno enačijo s potrošnjo, ponudbo s pov- praševanjem in prodaje z nakupi. Vključitev konstantnega kapitala v strukturo vrednosti (W = (c + v + m)) je Marxu omogočila, da je opredel tri teoretično zelo pomembna merila spremlja- nja in analiziranja razvojnih tendenc kapitalizma: • organsko sestavo kapitala z razmerjem med konstantnim in variabilnim ka- pitalom (c : v), ki s spreminjanjem – inoviranjem tehnike proizvajanja zako- nito narašča (c > v), in s tem uresničuje zgodovinsko vlogo in nalogo kapita- lizma, da razvija produktivne sile dela; • stopnjo presežne vrednosti m* z razmerjem med presežno vrednostjo m in v nakupe delovne sile založenim variabilnim kapitalom v – (m* = m : v), ki zaradi naraščanja organske sestave kapitala – zviševanja družbene produk- tivnosti dela prav tako raste; • profitno stopnjo p* z razmerjem med presežno vrednostjo m, ki se pojavlja kot profit p, in založenim kapitalom ((c + v) – (p*= m : (c + v)), ki zaradi nara- ščajoče organske sestave kapitala tendenčno pada. To padanje pa zavira nara- ščajoča stopnja presežne vrednosti, ki narašča zaradi naraščanja produktiv- nosti dela v panogah, ki proizvajajo blagovne vrste, s katerim se reproducira delovna sila. Naraščajoča organska sestava družbenega kapitala vpliva hkrati na padanje in zaviranje padanja profitne stopnje. Zaviranje padanja profitne stopnje se po- vezuje z absolutno metodo (podaljševanjem delovnika in povečevanjem inten- zivnosti dela) in za kapitalizem pomembnejšo relativno metodo (zniževanjem vrednosti delovne sile) povečevanja presežne vrednosti. Ta metoda zahteva nara- ščajočo družbeno produktivnost dela v produkciji blagovnih vrst, ki reproduci- rajo delovno silo – najmnožičnejše potrošnike v kapitalizmu. Do povečane družbene produktivnosti dela pride v produkcijskih panogah, ki proizvajajo življenjske potrebščine – v drugem oddelku družbene produkcije se to zgodi z zamikom, šele potem, ko so v prvem oddelku družbene produk- cije – v produkciji produkcijskih sredstev, ki raste hitreje kot drugi, razvili bolj produktivno produkcijsko opremo za drugi oddelek družbene produkcije. S temi ugotovitvami je Marx nasprotoval Smithovi teoretično pomanjkljivi razlagi pa- danja profitne stopnje le zaradi konkurence, če akumulacije kapitala ne spremlja poglabljanje delitve dela, in tudi proti Ricardovi razlagi, da do padanja profitne stopnje prihaja zaradi vse manjše plodnosti kmetijskih mejnih zemljišč, ki jih 81 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 81 • let. 61, 1/2024 je treba obdelovati, da bi se prehranilo populacijo. Po Marxu namreč pride do padanja profitne stopnje zaradi naraščajoče organske sestave kapitala – poveče- vanja, ne pa padanja produktivnosti družbenega dela. To je zaradi zgodovinske vloge in naloge kapitalizma, da razvija produktivne sile dela, ki so jih zavirali predkapitalistični produkcijski odnosi (tlačanski na vasi in cehovski v srednje- veških mestih)! Ricardo je z delitvenimi zakonitostmi novoustvarjene vrednosti med delav- ce, kapitaliste kot podjetnike in lastnike zemlje, ki pojasnjujejo naraščajoče di- ferencialne rente plodnejših zemljišč in padanje profitne mere, dokazoval, da ne potrjujejo Smithovega optimističnega pogleda v prihodnost. S to kritiko Smitha pa je Ricardo spregledal, da je po Smithu za uresničevanje nemotenega delova- nja nevidne roke potrebna družbena oziroma državna intervencija, ki bo z za- gotavljanjem prostokonkurenčnih pogojev gospodarjenja vplivala na delitvene zakonitosti. Gre za koordinacijsko – zasebno tržno in javno – zavestno plansko in motivacijsko – profitno in uporabnovrednostno neprofitno dualnost gospo- darjenja. Skratka, za nemoteno delovanje Smithove nevidne roke mora država poskr- beti za družbeno koordinacijsko tržno-plansko in motivacijsko profitno-nepro- fitno dualnost gospodarjenja, ki jo je z opredeljevanjem ekonomske vloge države v gospodarstvu prvi zagovarjal prav Smith. Kasnejši meščanski apologetski eko- nomisti so seveda zavestno prezrli tudi to Smithovo motivacijsko in sistemsko dualnost gospodarjenja, ki je aktualna še dandanes! Marxova namenska uporabnovrednostna delitev družbene produkcije na produkcijo produkcijskih sredstev, tj. prvi oddelek, in produkcijo potrošnih sredstev, tj. drugi oddelek družbene produkcije, je omogočila Marxu, da je z raz- merji skladnosti med oddelkoma družbene produkcije opozoril na pogoje ne- motene realizacije in s tem nemotene reprodukcije družbenega bruto produkta. Za primer enostavne družbene reprodukcije, ko se vsa presežna vrednost ne- produktivno uporabi, morajo biti uresničena naslednja razmerja skladnosti med oddelkoma družbene produkcije: • Vrednostna struktura (prenesena vrednost produkcijskih sredstev c in no- voustvarjena vrednost (v + m)) produkcije produkcijskih sredstev W* – po- nudba prvega oddelka I = (c + v + m) – mora biti usklajena s porabljeni- mi produkcijskimi sredstvi in njihovo vrednostno in uporabnovrednostno strukturo v prvem I in drugem II oddelku družbene produkcije, torej I (c + v + m) = (Ic + IIc). • Vrednostna in uporabnovrednostna struktura produkcije potrošnih sredstev W** – ponudba drugega oddelka II (c + v + m) – pa mora biti v primeru eno- stavne družbene reprodukcije usklajena z družbenim potrošnim skladom: s potrošnjo delavcev in kapitalistov (v + m) iz obeh oddelkov, torej II (c + v + m) = I (v + m) + II (v + m). • Sledi, da mora biti usklajena tudi medoddelčna zamenjava družbenega bruto produkta. Potrošnja delavcev in kapitalistov prvega oddelka I (v+m) mora biti 82 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 82 TEORIJA IN PRAKSA usklajena s potrebo po produkcijskih sredstih iz drugega oddelka IIc, torej I (v + m) = IIc. • Tem temeljnim razmerjem medoddelčne skladnosti družbenega bruto pro- dukta je treba dodati še skladnost, ki se povezuje z naravo fiksnega kapita- la – dela vrednosti produkcijskih sredstev, ki jih je v začetku krožnega toka kapitala treba v celoti založiti. Njihova vrednost pa postopoma prehaja na nove produkte. Gre za strošek uporabe fiksnega kapitala – za amortizacij- sko-varčevalne in akumulacijske sklade, ki se oblikujejo z zgolj prodajami (B – D) enih, ki oblikujejo te sklade – varčevanje iz kapitala in dohodka S. Zgolj prodaje enih pa je treba uskladiti z zgolj nakupi drugih (D – B), ki za obna- vljanje fiksnega kapitala za enostavno in za razširjeno družbeno reprodukcijo aktivirajo te sklade (D – B) – investirajo I, torej (S = I). Prvi varčujejo S, drugi pa investirajo I – torej družbeno varčevanje je treba za nemoteno družbeno realizacijo in reprodukcijo uskladiti z družbenim investiranjem (S = I)! Vsi ti strogi pogoji za nemoteno družbeno realizacijo in reprodukcijo pa se naključno uresničujejo. Gre za protislovje med družbenim značajem produkci- je in zasebno kapitalističnim profitno motiviranim odločanjem o produkciji in njeni uporabnovrednostni strukturi. Neuresničevanje teh razmerij se povezuje z družbenoekonomskimi krizami hiperprodukcije kot načini nasilnega uveljavlja- nja razmerij skladnosti družbene ponudbe z družbenim povpraševanjem. Navedenim razmerjem skladnosti med oddelkoma družbene ponudbe in povpraševanja, ki jih na trgu ex post z denarjem kot menjalnim sredstvom ten- denčno uresničuje tržni mehanizem, dodaja torej Marx še nujnost usklajevanja enostranskih prodaj blaga (B – D) – oblikovanja denarnih amortizacijskih in akumulacijskih skladov (S) z enostranskimi nakupi blaga (D – B) – aktiviranja teh skladov z realnimi investicijami (I) – torej (S = I). S temi teoretičnimi rešitvami se je Marx odzval na klasični spor med zago- vorniki omejenih in neomejenih realizacijskih in s tem reprodukcijskih možno- sti v kapitalizmu: • Prvi so z deficitarnostjo družbenega efektivnega povpraševanja – s padanjem profitne stopnje opredeljevali družbene realizacijske in s tem reprodukcijske možnosti in zastoje (Smith, Malthus, Sismondi). Zato so s »tretjimi osebami«, domačimi in tujimi kupci, ki niso producenti, odgovorili na vprašanje, od kod denar za realizacijo presežne vrednost oz. profitov. • Drugi, torej zagovorniki družbeno neomejenih realizacijskih in s tem neome- jenih reprodukcijskih možnosti (Smith, Ricardo, Say, Mill), pa so s Smithovo nevidno roko in s poglabljanjem delitve dela zagovarjali Sayeve zakone trga, ki izenačujejo produkcijo s potrošnjo, ponudbo s povpraševanjem in prodajo z nakupi brez kakršnih koli omejitev. S tem pa se tendenčno uresničuje polno zaposlitev v kapitalizmu. Kasnejši meščanski ekonomski teoretiki sprejemajo Sayeve zakone trga, ker 83 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 83 • let. 61, 1/2024 naj bi se nemoteno uresničevali; s tem naj bi se zagotavljalo polno zaposlitev ka- pitalističnega gospodarstva. In to kljub Marxovi kritiki Sayevih zakonov trga, ki se uresničujejo le z uresničenimi razmerji skladnosti med oddelkoma družbene proizvodnje – produkcijo produkcijskih in potrošnih sredstev. Meščanski neo- klasični ekonomski teoretiki so torej z Marshallovo ekonomiko zagovarjali Sa- yeve zakone trga – po Keynesu stoletne tabuje s fetišizmom denarja v meščanski ekonomski znanosti! Jasno je, da Marxova razmerja skladnosti med oddelkoma družbene realiza- cije in reprodukcije veljajo tudi za razširjeno družbeno reprodukcijo, ki jo omo- goča pretvarjanje presežne vrednosti v dodatni kapital – akumulacija kapitala, ki s svojima zakonoma centralizacije in koncentracije kapitala spreminja liberalni kapitalizem s prosto konkurenco v monopolni kapitalizem z omejeno konku- renco in monopolnimi profiti, ki jih Smithova nevidna roka ne odpravlja več. Stalnost monopolnih profitov dosegajo monopolisti z monopolnimi cenami, ko prečrpavajo dobičke iz prostokonkurenčnih sektorjev gospodarstva in predvsem iz tujine. Zato se s stalnostjo monopolnih profitov povezuje družbeno podopti- malna zaposlitev družbenih produkcijskih dejavnikov, ki prikrajšuje družbe za potencialni družbeni proizvod, ki bi bil lahko večji od dejanskega, je temeljna ugotovitev J. M. Keynesa (2006). Z njo se je teoretično zbližal z Marxom. Spreminjanje liberalnega v monopolni kapitalizem je z zgodovinsko ten- denco kapitalistične akumulacije kapitala napovedal Marx s teoretičnim spo- znanjem o zgodovinski minljivosti kapitalističnega produkcijskega sistema, ker se monopolni kapitalizem povezuje s kolonializmom in imperializmom ter z imperialističnimi vojnami, ki zaostrujejo krizo kapitalizma kot družbenoeko- nomskega sistema in kličejo po družbenih reformah – po poudarjeni ekonomski vlogi države. Te morajo vsaj s Smithovo že prikazano družbeno koordinacijsko (tržno-plansko) in motivacijsko (profitno-neprofitno) dualnostjo gospodarjenja z Galbraithtovimi (1967) protimonopolnimi »nasprotnimi silami« blažiti in od- pravljati krizo monopolnega kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema! Smithove dualnosti gospodarjenja s poudarjanjem ekonomske vloge države v procesih družbenega gospodarjenja in Ricardovega pojasnila padanja profitne stopnje z družbenimi zakonitostmi delitve družbenega dohodka na naraščajo- če nominalne mezde in padajoče profite ter naraščajoče zemljiške diferencialne rente zemljiških lastnikov ter predvsem Marxovih zakonov akumulacije kapi- tala s koncentracijo in centralizacijo kapitala in njuno zgodovinsko tendenco, ki prostokonkurenčni kapitalizem razvija v omejeno konkurenčni monopolni kapitalizem in s tem v krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema, pa ne sprejemajo finančne oligarhije kot upravljavke združenega produktivnega, trgovskega in denarnega kapitala – finančnega kapitala oziroma to odklanjajo. Zato zahtevajo in lobirajo ekonomske teoretike in nosilce oblasti, da jih apolo- getsko branijo, in ne da jih z delitvenimi zakonitostmi (njihovimi nedelovnimi dohodki, ki zavirajo družbenoekonomski razvoj) krivijo za poglabljanje družbe- nih nasprotij in protislovij. 84 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 84 TEORIJA IN PRAKSA PREOb RAzb A POLITIČNE EKONOMIj E V EKONOMIKO Apologetsko branjenje kapitalističnih nedelovnih dohodkov lastnikov fi- nančnega kapitala, ki se ne spreminjajo v produktivni kapital, je meščanske neoklasične ekonomske teoretike spodbujalo, da so politično ekonomijo nado- mestili z Marshallovo ekonomiko. Ta je poudarjala in proučevala predvsem go- spodarsko fazo menjave, podcenila in zanemarjala pa celovitost in povezanost vseh faz gospodarjenja, ki so predmet politične ekonomije – produkcijo, delitev, menjavo in potrošnjo s primatom produkcije in dialektično povezanostjo. Zato so neoklasični teoretiki opustili klasično delovno teorijo vrednosti z Marxovo teorijo presežne vrednosti ter ju nadomestili s subjektivno teorijo koristnosti in s Smithovimi stroški proizvodnje. S tem so produkcijske odnose med producenti nadomestili z odnosi ljudi do dobrin, ki zadovoljujejo njihove potrebe. Seveda so naraščajočo ponudbo kupci pripravljeni kupiti po nižji ceni, ker pada krivu- lja povpraševanja. S povečevanjem ponudbe se povečajo stroški proizvodnje, ki vodijo v naraščajočo krivuljo ponudbe. Z uravnoteževanjem silnic ponudbe in povpraševanja na trgu so določene ravnovesne cene dobrin s točko, na kateri je ponudba producentov usklajena s povpraševanjem kupcev – potrošnik je kralj! V ravnovesju krivulj ponudbe in povpraševanja je cena P v prostokonkurenčnih razmerah enaka mejnim stroškom proizvodnje MC – torej P = MC. Z razvojnimi zakonitostmi se seveda prosta konkurenca spreminja v ome- jeno monopolno, ki cene zviša za stalni monopolni profit. Zato so monopol- ne cene višje od prostokonkurenčnih cen. Zaradi monopolnih profitov, ki jih tržni mehanizem ne odpravlja več, se morajo mejni dohodki MR, ki padajo hitreje kot naraščajo mejni stroški (MR > MC), uskladiti s ceno P, torej P = MR. Tako določeni optimalni obsegi proizvodnje v razmerah monopolov so torej manjši od prostokonkurenčnih. Zato so družbe v razmerah razvitejšega mono- polnega kapitalizma prikrajšane za potencialni družbeni proizvod. Hkrati pa so soočene z nezaposlenostjo proizvodnih dejavnikov. Saj Smithova nevidna roka, ki jo z Marshallovo mikroekonomiko zagovarjajo neoklasični meščanski ekonomisti, ne uresničuje več predpostavljene polne zaposlitve produkcijskih dejavnikov. KEy NESOVO REŠEVANj E EKONOMSKIH KRIz Marshallova ekonomika je bila temeljno učno gradivo študentov ekonomije od osemdesetih let 19. stoletja. Z njo je bil seznanjen tudi J. M. Keynes, ki je doži- vljal veliko družbenoekonomsko krizo med letoma 1929 in 1933. Krizne razmere v gospodarstvu z vidno in bolečo ter politično nevarno brezposelnostjo delavcev in proizvodnih dejavnikov so Keynesa spodbudile, da je zavrnil teorije, po kate- rih so ga vzgajali, in se je vprašal, kako manj polno zaposlitev spremeniti v bolj popolno: kako potrošiti celoten družbeni dohodek Y, ki ga je treba na družbeni ravni maksimirati. Ustvarjen družbeni dohodek Y pa uporabiti za individualno, skupno in splošno konzumno potrošnjo C ter za družbeno varčevanje S (torej Y = (C + S)), ki se mora uporabiti za investicijsko produktivno potrošnjo I (torej Y 85 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 85 • let. 61, 1/2024 = (C + I)). Na družbeni ravni je namreč treba v družbi ustvarjeno varčevanje S v celoti spremeniti v družbene realne naložbe: I – (S = I). Na ta način se Y = (C + S) z izenačitvijo varčevanja z investicijami (S = I) pretvori oziroma spremni v Y = (C + I)! Keynesova zahteva, da se mora varčevanje iz dohodka S uporabiti in uskladiti z neto investicijami I tega varčevanja – torej (S = I), je podobna Maxovi, ki varčevanju iz dohodka dodaja še varčevanje iz kapitala. Zato se mora po Mar- xu bruto varčevanje uskladiti z bruto investiranjem. Gornja Keynesova delitev dohodka na konzumne in investicijske sklade spo- minja na Kidričevo (1979) delitev narodnega dohodka Y na individualno potroš- njo, ki jo omogočajo plačni skladi P, in na državno organizirano in posredovano akumulacijsko produktivno ter javno skupno in državno splošno potrošnjo: Af – torej Y = (P + Af). Z javnimi akumulacijsko-potrošnimi skladi Af upravlja torej država prek uporabnovrednostnih in neprofitno motiviranih in družbeno-plan- sko koordiniranih infrastrukturnih produkcijskih in storitvenih dejavnosti, ki bi kot zasebno organizirane prakticirale monopolne cene! Zato mora biti država udeležena v delitvi dohodka. Delež države v delitvi pa je določen z državno davč- no stopnjo – stopnjo akumulacije in skladov: x = Af/P. Iz enačbe x = Af/P sledi, da je Af = Px in da je Y = (P + Px) oziroma Y =P (1 + x), plačni sklad pa P = Y/(1 + x). Po tej logiki je mogoče razčleniti tudi Keynesovo enačbo Y = (C + I) z investicijsko stopnjo x = I/C, C = Cx, Y = (C + Cx), Y = C (1 + x) in C = Y/(1 + x)! Dobili smo podoben rezultat – s to razliko, da ja Keynesov C večji od Kidričevega P. Če bi Kidričevi individualni potrošnji P dodali še jav- no skupno (socialno-zdravstvenovarstveno, pokojninsko, šolsko-izobraževalno, kulturno-prosvetno, znanstveno-raziskovalno …) in splošno državnovarstveno, represivno, s potrošnjo državnega aparata vred, bi dobili Keynesovo konzumno potrošnjo C . Tudi Keynes je iz novoustvarjene vrednosti – družbenega dohodka, ki ga je treba maksimirati in uporabiti za konzumne in investicijske namene Y = (C + I), definiral dve spremenljivki, ki ju dobimo, če delimo enačbo Y = (C + I) z dohodkom – torej Y = (C + I)/Y. Tako dobimo 1 = (C/Y + I/Y) – torej C/Y, ki meri nagnjenost k potrošnji, ki z naraščajočim dohodkom pada, ter I/Y, ki meri nagnjenost k investiranju, ki z naraščajočim dohodkom prav tako pada. Tema meriloma dodaja Keynes še profitno mero p* = P/K, ki z razvojem prav tako pa- da, kot ugotavljajo vsi Keynesov predhodniki. Vsa ta padanja, ki jih je mogoče statistično verificirati, vodijo v Keynesovo deflacijsko vrzel (S > I), ker destimulirajo profitno motivirane podjetnike, da bi varčevanje iz družbenega dohodka, ki mu je treba dodati še naraščajoče Marxo- vo amortizacijsko varčevanje za obnavljanje fiksnega kapitala, v celoti investi- rali. Zaradi tega je treba usposobiti državo, da bo profitno motivirano in tržno koordinirano mikrogospodarjenje nadgradila z neprofitno dohodkovno moti- viranim in plansko koordiniranim javnim makrogospodarjenjem. S tem bi od- pravljala deflacijske vrzeli – usklajevala varčevanje iz dohodkov in varčevanje iz kapitala S z realnimi investicijami I – torej (S = I)! 86 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 86 TEORIJA IN PRAKSA Skratka, demokratično državo je treba usposobiti, da bo lahko s podružblja- njem javnih infrastrukturnih produkcijskih (transportno-komunikacijskih, su- rovinsko-energetskih, komunalno-stanovanjskih …) in storitvenih (bančno-za- varovalnih, javnovarstvenih, socialno-zdravstvenih, vzgojno-izobraževalnih, znanstveno-raziskovalnih, kulturno-prosvetnih …) področij poslovala z upo- rabnovrednostnim dohodkovnim, ne pa s profitnim motivom. Infrastrukturna področja gospodarjenja bi namreč – kot privatno, profitno motivirana in organi- zirana – prakticirala monopolne cene, ki ne odpravljajo, ampak poglabljajo defla- cijsko vrzel (S > l), ki jo mora s poudarjeno ekonomsko vlogo odpravljati država z: • javnimi deli oziroma investiranjem in financiranjem na infrastrukturnih po- dročjih družbenega javnega gospodarjenja in s subvencioniranjem profitno motiviranega tržnega gospodarstva za premagovanje posledic gospodarskih, finančnih, ekološko-podnebnih, zdravstvenih in drugih kriz; javno investi- ranje in financiranje države s povečevanjem naložb prispevata k odpravljanju deflacijskih stanj v družbenem gospodarstvu; • transfernimi plačili, ki z redistribucijo nedelovnih dohodkov (od onih z manjšo k tistim z večjo nagnjenostjo k potrošnji), s povečevanjem družbenih konzumnih izdatkov zmanjšujejo deflacijska stanja v družbenem gospodar- stvu; • s smiselno kombinacijo državnega investiranja in financiranja ter transferni- mi plačili, ki s povečevanjem konzuma (C) in realnih investicij (I) usklajujejo družbeno varčevanje z naložbami – torej (S = I) in odpravljajo deflacijska sta- nja v družbenem gospodarstvu! Izbor možnih direktnih in indirektnih sredstev državne ekonomske politi- ke – posegov države v gospodarstvo za odpravo deflacijskih stanj v družbenem gospodarstvu, ki se povezujejo s krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema, zahteva povečevanje deleža države v delitvi novoustvarjene vrednosti – družbenega dohodka. Zahteva redistribucijo družbenih dohodkov v korist drža- ve, ki se mora iz liberalističnega »nočnega čuvaja« spremeniti (reformirati) v de- mokratični aparat, ki v razmerah zrelejšega monopolnega kapitalizma pomirjuje družbena nasprotja in protislovja. Krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema je z javnimi deli in s pomočmi brezposelnim začel reševati ameriški predsednik F. D. Roosevelt. Za teoretično podporo teh rešitev pa je, kot smo predstavili, poskrbel Keynes (2006). Keynesovo teoretično utemeljeno reševanje ekonomskih kriz z odpravlja- njem deflacijskih vrzeli je monopolni kapitalizem začelo pretvarjati v državni kapitalizem; to je bilo na splošno z navdušenjem sprejeto. Saj smo »vsi postali keynesijanci«, so bile izjave ekonomistov in politikov. S prehodom mirnodobne- ga v vojnodobno in povojno obnovitveno gospodarjenje se je ekonomska vloga države v gospodarstvu še bolj okrepila. Ta je spodbudila, da so udeleženci valu- tne in finančne komisije OZN v Bretton Woodsu (1944) vključno s Keynesom predlagali, naj se ustanovita Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka. 87 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 87 • let. 61, 1/2024 Keynes s predlogom, da bi s Svetovno banko povezali s svetovno valuto – denar- jem, ni uspel. Zato je ameriški dolar – s pravili vzdrževanja njegove stabilnosti z možnostjo zamenjav dolarskih presežkov z zlatom – postal svetovna obračunska enota. Kriza tega sistema se je z dolarsko in dolžniško krizo začela v začetku 70. let prejšnjega stoletja. Pred- in povojna uspešnost keynesijanskega reševanja deflacijskih vrzeli je spodbudila Keynesove meščanske teoretične sledilce, da so s Samuelsonovo (1966) neoklasično sintezo Marshallovo liberalistično mikroekonomiko nadgra- dili s Keynesovo makroekonomiko. Z njo so priznali in utemeljevali družbeni koordinacijski – tržno-planski in motivacijski – profitni-neprofitni dualizem go- spodarjenja. Gre za dualne mešane tržno-planske gospodarske sisteme, ki jih je OZN priporočala svojim članicam in ki po Galbraithu konvergirajo. V pretežno tržno organiziranih in koordiniranih gospodarstvih se mora z odpravljanjem deflacijskih vrzeli krepiti družbenoplanski element gospodarskega sistema; v zbirokratiziranih administrativnih povsem planskih gospodarstvih pa se mora, zaradi čedalje večjih in usodnih planskih zmot, krepiti tržni element gospodar- skega sistema. S konvergenco gospodarskih sistemov se torej dosega optimalna razmejitev med ex-post – posledično – tržno in ex-ante vnaprejšnjo plansko ko- ordinacijo družbenega gospodarstva. Z neoklasično sintezo opredeljeni sodobni mešani tržnoplanski oziroma planskotržni gospodarski sistemi se seveda povezujejo z redistribucijo nedelov- nih in neproduktivno uporabljenih dohodkov, ki ji finančne oligarhije, ki upra- vljajo s »kapital -lastnino« – s finančnim kapitalom, niso naklonjene. Podjetniško »kapital-funkcijo« so prenesle na sodobne, dobro kompenzirane menedžerje, ki kot dobro nagrajeni podpirajo in lobirajo proti redistribuciji dohodka – poveče- vanju deleža države v delitvi, s katerim država z Galbraithovimi (1967) »proti- silami« odpravlja deflacijske vrzeli in zmanjšuje razlike med dejanskim in mož- nim družbenim produktom. Če je nakazano protideflacijsko delovanje države blokirano z zaostajanjem rasti redistribucijskih davkov, se državi ponuja, da z ekspanzijsko monetarno ekonomsko politiko – z zadolževanjem pridobiva manjkajoča denarna sredstva za usklajevanje družbenega varčevanja z naložbami (S = I). Keynes je bil – po- dobno kot pred njim Marx – sicer oster kritik Sayevih zakonov trga, kljub temu pa je ob neki priložnosti nekritično izjavil, da povečano povpraševanje vse do polne zaposlite družbenih produkcijskih dejavnikov ne bo zviševalo cen – de- lovalo inflacijsko, ampak bo povečevalo zaposlitev in z njo družbeni produkt – odpravljalo deflacijsko vrzel. S to Keynesovo (2006) trditvijo je bila spregledana razlika med družbeno po- nudbo in družbenim povpraševanjem, ki ga omogoča monetarna ekspanzija. Družbeno povpraševanje se namreč z njo lahko nenadoma spremeni z odločit vijo nosilcev oblasti, družbena ponudba pa vedno potrebuje čas, da se prilagodi druž- benemu povpraševanju s strukturo te ponudbe, ki mora biti usklajena, kakor ugo- tavlja Marx, s strukturo družbenega povpraševanja. Gre za razmerja skladnosti 88 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 88 TEORIJA IN PRAKSA med oddelkoma družbene produkcije – produkcijo produkcijskih sredstev in pro- dukcijo potrošnih sredstev. Tem temeljnim razmerjem skladnosti je treba dodati še razmerje, ki zaradi narave fiksnega kapitala v krožnih tokovih kapitala z amor- tizacijo postopno prenaša svojo vrednost na nove proizvode. Zato se morajo zgolj prodaje enih (B – D), ki oblikujejo varčevalne amortizacijske in akumulacijske sklade za kasnejšo obnavljanje fiksnega kapitala in nove realne investicije S, uskla- diti z zgolj nakupi drugih (D – B), ki aktivirajo te sklade – realno investirajo I, torej (S = I). Oblikovanje S in sproščanje varčevalno-investicijskih skladov iz kapi- tala in dohodkov I je torej treba po Marxu in Keynesu sproti usklajevati! Možnost financiranja usklajevanja družbenega varčevanja z investicijami, ki se ponuja nosilcem oblasti z ekspanzivno fiskalno in monetarno politiko, ko lobistom finančnih oligarhij uspe zavirati ali celo zmanjševati deleže države v delitvi družbenega dohodka, se torej povezuje z Marxovimi razmerji skladnosti med oddelkoma produkcije produkcijskih in potrošnih sredstev. Če so razmerja medoddelčne skladnosti porušena, bo ekspanzivna monetarna politika deflacij- sko vrzel spremenila v inflacijsko – v stagflacijo, tj. v inflacijo in stagnacijo druž- benega gospodarstva. Ne glede na pravila, s katerimi so udeleženci konference v Bretton Woodu ustoličili ameriški dolar kot svetovno obračunsko enoto, se je v začetku 70. let v ZDA zaradi ekspanzivne fiskalne in monetarne politike pojavila dolarska in dolžniška kriza, ki je deflacijsko vrzel spremenila v inflacijsko – v stagnacijo ob inflaciji. To krizo so reševali z revalvacijo valut v nedolarskih državah in z deval- vacijo dolarja v ZDA. N E O L Ib E R A L I S T IČ N A P R O T IR E F OR M A C I j A DRŽAVNEGA KAPITALIz MA Prav dolarska kriza z naraščajočim državnim zadolževanjem je spodbudi- la monetarnega teoretika M. Friedmana (1968), da je kot vnet zagovornik libe- ralizma in kvantitativne teorije o denarju z ostro kritiko zavrnil ekspanzijsko monetarno politiko, ker da vsako povečanje količine denarja v obtoku deluje inflacijsko. Temu mnenju so sledili še drugi v ekonomski liberalizem zagledani ekonomisti (Hayek 1991), ki so se obrnili proti keynesijanstvu, in s tem proti po- udarjeni ekonomski vlogi države v gospodarstvu. Ta naj ostane pri svoji liberali- stični vlogi »nočnega čuvaja«, ki bo ohranjala privilegiran monopolni status ne- delovnih finančnih oligarhij, ki so podjetniške in poslovodne funkcije prenesle na dobro kompenzirane kadre, opremljene z znanjem, ki jo oligarhi zagovarjajo in skupaj z neoliberalističnimi fundamentalisti podpirajo. Dobro kompenzirani kadri zato lobirajo pri nosilcih oblasti, da z liberali- zacijo in deregulacijo ter s privatizacijo in denacionalizacijo gospodarstva – z reaganizmom in thatcherizmom – izrinjajo in odpravljajo pomembne in teore- tično podprte družbenoekonomske pridobitve keynesijanstva. Na ta način se je državni kapitalizem vrnil v razmere liberalističnega imperialnega monopolnega kapitalizma s krizami in vojnami ter z zaostreno ekološko problematiko. 89 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 89 • let. 61, 1/2024 Z liberalizacijo in deregulacijo gospodarstva se je namreč zameglila meja med legalnostjo in legitimnostjo, ki je finančnim oligarhijam omogočala moral- no vprašljive selitve firm v države z najmanjšimi davčnimi stopnjami in denarne transakcije v davčnih oazah ter družbeno škodljive in neproduktivne denarne špekulacije na sekundarnih borznih trgih kapitala. Z vsemi temi »manipulaci- jami« so se izogibale plačevanju davkov in prispevkov v matičnih državah. Zato so se – poleg lobističnih pritiskov na zmanjševanje davčnih in prispevnih stopenj – s floskulo, da je treba državo omejevati, ker da je «slab gospodar«, začeli zmanj- ševati tudi javni državni dohodki, ki so spodbujali privatizacijo in denaciona- lizacijo tudi na infrastrukturnih področjih plansko koordiniranega in dohod- kovno motiviranega gospodarjenja. S privatizacijo teh področij gospodarjenja se je začelo družbeno planiranje z uporabnovrednostno dohodkovno motivacijo pretvarjati v podjetniško planiranje s profitno motivacijo, ki z maksimiranjem monopolnih profitov ne odpravlja, ampak ohranja in poglablja Keynesove defla- cijske vrzeli (S > I), ki se pojavljajo kot Pikettyjeve razlike med stopnjami rasti dohodkov iz kapitala, ki se s fevdalizacijo kapitalizma pretvarjajo v rente (R), ve- čje od stopenj rasti družbenega gospodarstva oz. družbenega razvoja (G) – torej (R > G)! Te razlike med stopnjama rasti dohodkov iz kapitala in gospodarsko rastjo pojasni dejstvo, da se znaten del denarnega kapitala iz družbenih varčevalnih amortizacijskih in akumulacijskih skladov (S) ne uporablja za realne, ampak nerealne – kvazinaložbe (I). To je za nakupe delnic na sekundarnem trgu kapi- tala ali za nakupe (sovražne) prevzeme že delujočih podjetji, ki s centralizacijo kapitala, ki ji ne sledi njegova koncentracija, povečujejo le kapital – lastnino fi- nančnih oligarhij, ne povečujejo pa produkcije in zaposlitve, »kapital-funkcije«. Zaradi tega se ohranja Keynesova deflacijska vrzel, ki kliče po vnovični reformi kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema. Z liberalizacijo in deregulacijo ter privatizacijo in denacionalizacijo gospo- darstva se je torej s keyenesijsko ekonomsko teorijo utemeljeni in z družbenimi reformami izoblikovani državni kapitalizem kot farsa vrnil v družbenoekonom- ske razmere, iz katerih je izšel – v »liberalistični« monopolni kapitalizem z vsemi njegovimi nasprotji in protislovji, ki jih je začel uspešno reševati keynesijanstvo z mešanimi tržno-planskimi gospodarskimi sistemi, ki nadgrajujejo ex post tržno z ex ante plansko koordinacijo družbenega gospodarjenja, ki jo je z motivacij- sko – profitno-neprofitno in sistemsko – tržno-plansko dualnostjo družbenega gospodarjenja nakazoval že Smith. SKLEP Že klasični ekonomist A. Smith kot prvi urejevalec politične ekonomije kot družbene znanosti je torej opozoril na ekonomsko vlogo države, ki mora zago- tavljati prostokonkurenčne razmere na menjalno-tržno organiziranih področjih gospodarjenja, na infrastrukturnih netržno uporabnovrednostno motiviranih javnih dejavnostih pa preprečevati monopolizacijo teh dejavnosti. Saj bi sicer kot 90 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 90 TEORIJA IN PRAKSA zasebno organizirane prakticirale monopolne cene, ki jih tržni mehanizem ne odpravlja več, čeprav kot javno organizirane in neprofitno motivirane podpirajo in omogočajo delovanje tržno menjalnovrednostno profitne motivirane dejav- nosti. Zato mora infrastrukturna področja gospodarjenja, z nadgradnjo profi- tnega z uporabnovrednostnim dohodkovnim motivom, organizirati in upravlja- ti država. Gre torej za Smithov dualizem gospodarjenja, ki so ga spregledali vsi kasnejši meščanski klasični in neoklasični ekonomisti, ki so spodbudili keyne- sijance, da so ga s Samuelsonovo (1966) neoklasično sintezo oživeli in se s tem približali Marxu. Keynesijansko reševanje krize kapitalizma kot družbenoekonomskega sis- tema, ki se povezuje z redistribucijami dohodkov in premoženja, pa, kot smo poudarjali, finančne oligarhije ne sprejemajo z navdušenjem. Zato so se upirale in lobirale za zniževanje davkov, čemur so sledili nosilci oblasti, odvisni od fi- nančnih oligarhij. Ti so začeli odpravljati obetavni keynesijanski način reševa- nja krize kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema. Državni kapitalizem pa so – z ekonomskim fundamentalizmom, z vero v zadostnost samo Smithove nevidne roke brez Smithovih teoretičnih opozoril, da mora država zagotavljati prostokonkurenčne – nemonopolne razmere gospodarjenja – vrnili v razmere (neo)liberalističnega monopolnega kapitalizma. Ta pa je z neoimperialistično globalizacijo gospodarstva in neprimernim odnosom do primarnih produkcij- skih dejavnikov znova zaostril in poglobil krizo kapitalizma! Obnovljeno krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema, ki je s svo- jimi pojavnimi oblikami: gospodarskimi, finančnimi, vojnimi, zdravstvenimi, okoljevarstvenimi, klimatskimi, begunskimi in drugimi krizami znova zaostrila družbena nasprotja in protislovja, bo torej mogoče reševati tudi z reafirmacijo vseh tistih Smithovih teoretičnih rešitev, ki so jih neoliberalistični fundamen- talisti zavestno zavrgli. Politično ekonomijo kot temeljno družbeno znanost so nadomestili z ekonomiko kot naravoslovno znanostjo, ki produkcijo pojasnjuje s tehniko, vrednost pa s koristnostjo dobrin. Skratka, zaradi poglobljenih družbenih nasprotij in protislovij sedanjega ne- oliberalističnega fundamentalizma je treba reafirmirati politično ekonomijo kot družbeno znanost. Ta pa se povezuje z družbenoodgovornim gospodarjenjem – s trajnostnim razvojem in z njim usklajenim družbenoekonomskim sistemom. To je s Smithovo motivacijsko – menjalno- in uporabnovrednostno ter sistemsko – ex post tržno in ex ante plansko dualnostjo družbenih koordinacijskih meha- nizmov, s katerimi se rešuje družbenoekonomski problem: kaj, za koga oz. koli- ko, kako, kje, kdaj … proizvajati oz. uporabljati družbeno omejene primarne in z delom pridobljene kapitalske produkcijske faktorje. Te pridobivamo z ustvarjal- nim človeškim delom »očetov bogastva« iz zemlje – »matere« bogastva narodov« (Petty 2014; Smith 2010). »Očeti z materjo bogastva narodov« pa s poglobljeno krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema po našem esejistu E. Ko- cbeku že dolgo »družno kličejo na pomoč!« 91 • let. 61, 1/2024 • Aktualnost teoretičnih rešitev Adama Smitha (1723–1790) 91 • let. 61, 1/2024 Gre za družbeno odgovorno gospodarjenje, ki zahteva reafirmacijo politične ekonomije kot družbene znanosti. To so nakazali že keynesijanci, ki so odprav- ljali deflacijske vrzeli z družbeno povpraševalne strani, in tako prezrli družbeno ponudbeno stran in njeno strukturo, ki mora biti usklajena s strukturo družbe- nega povpraševanja. Prav zaradi zanemarjanja ponudbene strani, ki jo poudar- jajo marksisti, je monetarna ekspanzija deflacijsko vrzel spremenila v inflacijsko vrzel; ta je spodbudila neoliberalistične fundamentaliste, da so, kot kritiki pou- darjene keynesijanske vloge države v gospodarstvu, zahtevali, da so se z libera- lizacijo in deregulacijo ter privatizacijo in denacionalizacijo gospodarstva začele odpravljati obetavne keynesijanske pridobitve, ki spodbujajo sintezo keynesijan- stva z marksizmom. Družbenoodgovorno gospodarjenje torej z reafirmacijo politične ekonomije zahteva postliberalistično sintezo keynesijanstva z marksizmom, ki bo uresni- čevala Smithovo motivacijsko in sistemsko dualnost gospodarjenja z mešanimi plansko-tržnimi oz. tržno-planskimi gospodarskimi sistemi, ki konvergirajo! Ali nas bo družbenoneodgovorno gospodarjenje imperialistične faze mo- nopolnega kapitalizma v odnosu do primarnih proizvodnih dejavnikov, ki jih ponuja zemlja in jih pridobiva človeštvo z delom delovne sile, s pojavljanjem go- spodarskih, finančnih, energetskih, vojnih, zdravstvenih, ekoloških, podnebnih in drugih kriz, ozavestilo, da neodgovorno gospodarjenje, ki se povezuje s krizo kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema, nadomestimo z družbenoodgo- vornim gospodarjenjem? To od družboslovnih znanstvenikov zahteva neapolo- getski znanstveni napor, da z reafirmirano in renovirano politično ekonomijo uskladi z družbeno odgovornostjo. LITERATURA Černe, France. 1960. Planiranje in tržni mehanizem v ekonomski teoriji socializma. Ljubljana: Cankarjeva založba. Galbraith, John Kenneth. 1967. The New Industrial State. London: Hamish Hamilton. Friedman, Milton. 1968. “The Role of Monetary Policy”. The American Economic Review 58 (1): 1–17. Hayek, Friedrich August. 1991. Pot v hlapčevstvo. Ljubljana: DZS. Keynes, John Maynard. 2006. Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja. Ljubljana: Studia humanitatis. Kidrič, Boris. 1979. Socijalizam i ekonomija. Priredio V. Merhar. Zagreb: Globus. Marx, Karl. 1961, 1967, 1973. Kapital: kritika politične ekonomije I, II, III. Ljubljana: Cankarjeva založba. Merhar, Viljem. 2010. Neoliberalistična protireformacija državnega kapitalizma. Ljubljana: E k o n o m sk a f a k u l t e t a . Piketty, Thomas. 2014. Capital in the Twenty-First Century. London: The Bedlknap Press. Ricardo, David. 1962. Načela politične ekonomije in obdavčenja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Roll, Eric. 1956. Povijest ekonomske misli. Poglavje o Williamu Pettyju, 77–88. Zagreb: Kultura. Samuelson, Paul A. 1966. The Collected Scientific Papers of Paul Samuelson. Cambridge: MIT Press. 92 TEORIJA IN PRAKSA • Viljem MERHAR 92 TEORIJA IN PRAKSA Say, Jean Baptiste. 1960. “Say’s Law’. V The Critics of Keynesian Economics, Henry Hazlitt (ur.), 11–22. Princeton: Van Nostrand. Schumpeter, Joseph. A. 1949. The Theory of Economic Develoment. Cambridge: Harvard U n i ve r s i t y P re s s . Smith, Adam. 2010. Bogastvo narodov: Raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Ljub- ljana: Studia humanitatis.