400
Narodska pesem v Liburnii.
Putem gredu dve sirote, Patem greda, grozno plača, Da su majka izgubile. Usritile jesa žena; Ona bila božja majka, Ona ih je upi tal a: Ca plačete dve sirote? Mi placemo i jocemo. Umeri a nam mila majka, Otac nam se oženio, Dopelal nam zlu mačeha; Zlo nas bije, zlo nrfs kara« Sve po svitu nas proganja. Ona ima dve hčerice; Svojim hčerkam kruha daje. Nam sirotam černe zemlje; Svoje hčerke lepo obuče Nas sirote cversto tuče; Svojim hčerkam nakupiva Lepo ruho napisano; Nam sirotam černo hudo Ali jako raztergano; Svojim hčerkam nakupiva Lipe pase na kutige *), Nam sirotam od konopa. Majka božja njim govori: Hod'te ho d'te dve sirote Z onem putom uzkom stazom, Kad' dojdete v ono polje, Najti čete enu crikvu, Pokraj crikve i cimitar, Na cemitri frižak grobak; Na grobku vi zaplačite, Milu majku zazovite, Prošle jesu dve sirote Z onem putom uzkom stazom; Kad' su došle v ono polje,
Našle jesu onu crikvu. Pokraj crikve i cimitar. Na cimitri frižak grobak, Na grobku su zaplakale, Milu majku naziva!e. Zemlja se je otvorila, Stala gori mila majka, Ona njima govorila: Kamo greste dve sirote. Ali moje dve hčerice? Hodte z nami mila mati! Nima nam ki kruha dati. Ena hčerka derži majku, Druga grede v ono polje, Da če brati one rože, Kim če svojoj miloj majki Glavu lepo ukititi. Majka hčerci govorila: Derži, hčerku, moju glava I lepo mi ja poiskaj, As me glava jako serbi. Hčerka majki govoraše: Aj me mane mila majko: Ki čemi su vam to červi. Majka si je na žal žela, V oni grobak nazad legla, Cerna zemlja ju zagrebla. Plakale so dve divojke, Dve divojke, dve sirote, Grozne suze prolivale, Da su majku izgubile. K njim doletil anjelj z neba: Ne plačite dve sirote! Jutro čete z manom pojti, Jutro čete z manom biti I v raju se veseliti.
Zapisal J. V,
*) Kožuh.