CENA 4,00 €
Jože Bajzek
Božič - vesela novica
Uvodnik
Mojca Polona Vaupotič
Kraške zgodbe, napisane v mozaiku
Rozina Švent
Rado Lenček (1921 -2005)
Mitja Petaros
Numizmatične izdaje Banke Slovenije
kazalo
Jože Bajzek: Božič - vesela novica	1
Aleksandra Panič: Dom spominov	2
Vladimir Kos: Božičnemu morju	4
Rozina Švent: Rado Lenček	5
Andrejka Jereb: Pesmi	9
Irena Žerjal: Peta Avenija in smrtne zagate (23)	11
Boris Pangerc: Argentina 1993 (4)	13
Majda Artač Sturman: Alojz Rebula: Kominform vZabrinju	16
Saša Martelanc: Ko še nihče ni slutil	18
Pod črto	19
Mojca Polona Vaupotič: Kraške zgodbe, napisane v mozaiku	20
Mitja Petaros: Numizmatične izdaje Banke Slovenije 2014	23
Antena	25
CVsem bralcem in prijateljem voščimo vesele praznike in srečno novo leto 20 j p
mmg
Miroslav Košuta
mm m «nomo ©ra©
Knjiga Miroslava Košute Zapisi na orošeno okno zajema izbrane zapise, ki so bili doslej razpršeni po revijah, časopisju in knjigah ali prebrani na prireditvah in radiu, torej različni po vsebini in namenu, nastali pa so v časovnem razdobju od 1.1958 do 1.2014.
N_________________________________________________
SLIKA NA PLATNICI: Cerkniško jezero (foto Danilo Pahor).
■
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 uprava@mladika.com; redakcija@mladika.com www.mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z.
Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276.
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu št. 193 dne 6.4.1957-ISSN 1124-657X
m
Tisk: Grafika Soča d.o.o. - Nova Gorica
Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadla Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček, Zora Tavčar, Evelina Umek In Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Dlomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00€.
Celoletna naročnina za Italijo In druge države 30,00 €;
po letalski pošti: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 €.
Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika -Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00).
Jože Bajzek
Božič - vesela novica
V neki župniji so otroci pripravili božično igrico o Jezusovem rojstvu. Razdelili so si vloge in vsak se je moral naučiti svoj del, ki ga je potem predstavil med nastopom. Neki desetletni fant je imel vlogo gospodarja prenočišča, kjer sta Jožef in Marija iskala prostor, da bi prenočila. Njegova naloga je bila le to, da odpre vrata in s svetilko v roki pove Jožefu in Mariji, da zanju ni več prostora. Ko sta Jožef in Marija potrkala na vrata, jima je odprl. Jožef je rekel, da iščeta prenočišče in da bo Marija morda še to noč porodila otroka. Fant, ki je igral vlogo gospodarja prenočišča, je povedal to, kar je moral povedati, da zanju ni več prostora, ker je vse zasedeno. Potem je gledal za Jožefom in Marijo, kako sta žalostna odhajala. Ta žalostni pogled se je tako dotaknil njegovega srca, da ni zmogel drugače, kot da je zaklical za njima: »Hej, vrnita se nazaj, v prenočišču sicer ni več prostora, toda jaz vama bom odstopil svojo sobo.« Njegovo dobro in plemenito srce je reagiralo drugače, kot mu je predstava predpisovala. Našel je prostor za Marijo in Jožefa. Morda je celo pokvaril načrtovano predstavo, toda naredil je nekaj plemenitega, kar je druge zelo navdušilo in so mu močno zaploskali. To je spontana reakcija otroka, ki ima veliko prostora v svojem čutečem srcu.
Naše največje težave niso v tem, da nimamo ničesar, ampak v tem, da imamo vsega preveč, pa pogosto ne vemo, čemu vse to. Ali kot je rekel Viktor Franki, da se človek zaveda, da je svoboden, mora tudi vedeti, zakaj je svoboden. Naše notranje praznine ne more napolniti nič zunanjega. Koliko več steklenic vina potrebujemo, da napolnimo svojo notranjo praznino, koliko več droge, denarja, prestižnih avtomobilov, bolj udobna in razkošna stanovanja, bolj eksotično počitniško potovanje? V katerikoli smeri iščemo svojo rešitev, nikoli ne pridemo do konca, kajti z izobiljem ni mogoče napolniti svoje praznine.
Zakaj nas vse to ne more zadovoljiti? Verjetno smo tako ustvarjeni,
ali z drugo besedo, ker nas Bog ni ustvaril po tej podobi. Po neki drugačni podobi smo ustvarjeni in samo po tej podobi lahko pridemo do najglobljega zadovoljstva in izpolnitve.
Božič ni zgodba o pastirjih, ki so prihiteli v Betlehem, angelih, ki so oznanili pastirjem veselo novico, treh kraljih, ki so se prišli poklonit novorojenemu. Božič ni v tem, da razsvetlimo ulice, da damo božični ton trgovinskim izložbam, da nakupimo darila za svoje drage. Božič se ves nanaša na Jezusovo rojstvo, ko se je Bog učlovečil v zemeljski stvarnosti in rojstvu. Če odmislimo bistvo in pomen tega dogodka, je vse drugo le puhla zunanjost, ki se vrti v prazno. Ta zunanja podoba praznika nas je danes tako močno omrežila, da pozabljamo na bistvo. Če želimo iskreno in pošteno obhajati Božič in božične praznike, moramo imeti opravka z Jezusom. Za to gre. On je v središču tega praznika. On je vesela novica za človeštvo.
Božično sporočilo, ki nam ga daje Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edino-rojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3, 16) To je naše božično darilo. Ali smo ga pripravljeni sprejeti in videti ta božji dar?
Neka žena je možu podarila darilo, ld ga ni odprl nekaj let. Si lahko predstavljate občutke te žene? Bog nam daje božično darilo, svojega Sina, mi pa morda tega darila ne odpremo in ne sprejmemo. Si lahko mislimo, kakšni so božji občutki do nas?
Božič vedno prihaja k nam z veliko čudovite glasbe, lepimi pesmimi, živahnimi barvami, bogatimi darili in upajmo tudi z lepimi spomini, ki nas spremljajo skozi življenje. Pa saj je tako tudi prav, da le ob tem ne pozabimo, da nas Božič spominja na Je-zusovo rojstvo. Bog je postal človek in je živel med nami v svojem Sinu Jezu-
su.	V tej globoki zavesti in veri lahko doživljamo res blagoslovljene božične praznike.
Aleksandra Panič
Dom spominov
Novela je bila priporočena na 42. literarnem natečaju revije Mladika
Sončni žarki so preganjali jutranjo meglico in se lesketali v kristalni vodi. Z vonjem po sveže pečenem domačem kruhu so prebujali male zaspance. Marko je skočil iz postelje, si navlekel črtasto majico in modre hlače ter se odpravil proti kuhinji. Vase je spravil nekaj koščkov kruha s slivovo marmelado in popil kozarec mleka. Noge so ga že nesle proti izhodu, pograbil je povodec nemškega ovčarja Ronalda in stekel ven.
Ura je odbila pet. Ni mogel več spati, zato je počasi vstal. Zunaj je bilo še temno. Prižgal je luč in zmedeno pogledoval po sobi. V kotu ob oknu, zastrtim z umazano zelenimi zavesami, je stala rjavo bleda omara, na sredini je bila velika postelja, ki je močno spominjala na tiste iz bolnice.
»Kje sem?! Menda ne v bolnici,« je zamrmral.
Odprl je vrata in stopil na hodnik. Mimo je prišla mlada negovalka in ga prijazno ogovorila:
»Gospod Marko, zgodnji ste kot vedno. Izvolite tablete - te pred zajtrkom, ostale dobite pozneje.«
»Tablete?« je še bolj zmedeno vprašal.
»Ja, saj veste, takšne, da se boste bolje počutili.«
»Kje sem in kdo ste vi? Mislim, da je to pomota. Z nekom ste me zamenjali. Domov moram!« je prestrašeno dejal.
»Ne skrbite, doma ste. Tu v domu za ostarele prebivate že pet let. Saj se boste spomnili,« ga je skušala pomiriti.
»Pridite z mano v dnevno sobo. Cilka in Tone sta že prav tako vstala.«
Spustil je Ronalda, daje lahko pretegnil svoje tace, ko je neutrudno prinašal palico, katero je zalučal v različne smeri. Naenkrat se je zapodil mimo njega, skočil in na tla podrl dečka, ki je skupaj z drobno deklico prihajal po hribu navzgor. Mahal je z repom in močno lajal, tako da se ga je deklica ustrašila in umaknila stran.
»Nič se ne boj, Klara,« je rekel Marko. »Kar pobožaj ga, ne bo te ugriznil.«
Klara je plaho stegnila roko in pobožala razigranega Ronalda po hrbtu. Nasmehnila se je, ko je videla, da je na prvi pogled strašni nemški ovčar čisto prijazen kuža.
V dnevni sobi so na veliki sedežni garnituri sedele tri postave - gospa z velikimi očali je kvačkala rumen šal, gospoda na drugem koncu pa sta nekaj vneto razpravljala. Na desni strani sobe je stal še nekdo, ki ni umaknil pogleda z okna. Ko sta vstopila Marko in negovalka, je gospa z velikimi očali odložila svoj šal in ga pozdravila. Negovalka se je obrnila k Marku: »Paule se spomniš, kajne Marko?« Marko je pogledal po sobi. Počutil seje majhnega, utesnjenega in v središču pozornosti, zato je le nemo prikimal.
»Prisedi« mu je rekel gospod z zelo opazno brazgotino na obrazu. Negovalka mu je pomagala do stola. »Prepuščam te dobri družbi.«
Marko in Ivan sta spuščala pisanega zmaja, Ronald pa jima je bil ves čas za petami. Skočil je in vrvico zmagoslavno zagrabil z zobmi. Zaman sta ga dečka prepričevala, naj jo izpusti. Nedaleč stran je sedela Klara in izdelovala ogrlico iz marjetic. Začela sta jo dražiti in vleči za kitke. S tem, da sta ji vzela punčko Lili, pa sta prestopila mejo. Jezno je zakričala nanju in stekla stran.
»Ne maram samotarjev. Kako sploh postaneš takšen?« se je namrdnila Cilka.
Gospa z velikimi očali je poravnala šal.
»Nihče ni imel časa zanj ...«
Cilka se je zavrtela na stolu.
»Cele dneve bulji skozi okno. Za nekatere je dom 'hiralnica'.«
Moški se je obrnil in vprašal negovalko: »Kdaj lahko grem domov?«
»To sprašuje že mesec dni,« Cilka ni razumela nikogar razen sebe.
» ... ne more se navaditi,« je sočutno rekla gospa z velikimi očali.
»Pa kaj še, tu se lahko druži s 'sovrstniki'!«
»Takšnim je zelo težko pomagati, saj si ne želijo pomoči. Tudi oni, Franci se ni vklopil, moral je oditi,« je svoj lonček pristavila močna ženska, ki je ravnokar vstopila v sobo.
»Prav imaš, Branka. A tudi nam ni z rožicami postlano. Osebje je zanič!« je negodovala Cilka.
»Sama sem zelo zadovoljna, sobo mi počistijo, imam zajest, pa zdravnik je tukaj, imam družbo,« je rekla Paula.
»Hrana tudi ni za prehvalit, jedilnica je mrzla, pa takile posebneži, ki nič ne govorijo.«
Cilka je pokazala na gospoda pred oknom in na Marka.
»Ah, ne razumete ...«je tiho rekla Paula in se zavlekla še globlje v naslanjač, tako da je skoraj ni bilo videti. Bila je drobna ženica, blage nravi in plaha.
»Kaj pa ti veš!? Tebe vsak prevara. Mogoče je on tat, ki ti je ukradel denar?«
»Ne, kako lahko poveš kaj takega, Cilka?« se je branila Paula.
»Po moje je bila Monina hčerka. Vedno pride na obisk prepozno in se smuka okoli vseh nas,« se je vmešala Branka.
»Kako lahko ...« Paula je v zadregi zastala, saj je negovalka ravnokar pripeljala Mono v vozičku.
»Moja soseda se je naprtila sinu, si lahko mislite,« je modrovala Cilka.
»Otroci morajo na svoje,« je Paula prekinila tišino, kije nastopila.
» ... tisti na kmetiji so nekoč skrbeli za svoje starše, danes pa vsi delajo v službah po cele dneve,« je sklenila Paula.
»V soboto bo zabava s plesom,« je naznanila negovalka.
»Ona je tatica, stavim,« jim je prišepnila Cilka.
Paula je zmajala z glavo. Cilka je razvijala neresnične, neverjetne in žaljive teorije.
»Tista, nova, Karmen, je pred tednom dni padla in si skoraj zlomila kolk. Na svoje oči sem videla.« Cilka je bila kot CIA ali FBI.
»Tale potrebuje nadzor,« je pokazala na Marka. »Ušel bo, ti pravim, da bo ušel. Poznam takšne.«
Obrnila se je proti Branki, ki je nezainteresirano pogledala proti Marku. Sedel je in molčal.
»Problem je, da je sam v sobi, ne tako kot mi, ko se lahko pogovarjamo,« je sočutno pripomnila Paula.
»Saj si ne želi deliti sobe, ... bi pa moral vedeti, da dom ni poceni, ... upoštevaj, kaj vse imamo, kosilo, popoldanska malica, delavnice, ... ne rečem ... tudi sama nisem zadovoljna s hrano ... in negovalke so lene ...« Cilka je začenjala s svojo vsakodnevno kritiko.
»Ni res! Negovalke so zelo prijazne, in vse je čisto, lepo zloženo ...« Paula je dvignila glas, kljub svoji plahosti.
»Poglej tisto, ki plete jopico in jo potem razpara pa začenja znova,« je Cilka pokazala s prstom proti suhljati postavi v kotu.
» ... doma so je pretepali in ji niso dali nič zajest.«
»Ne, ne. Sara mi je povedala, da si izmišljuje, pozablja. Bolezen je to,« je z žalostnim glasom rekla Paula.
»Vse nas lahko doleti,« je pomislila.
»Grem se uredit, moji pridejo na obisk,« se je opravičila in odšla v sobo.
Bil je le izgovor, ni več mogla poslušati Cilke. Usedla se je na posteljo. Zagledala se je v slike sorodnikov na steni. Jan je že star petnajst, kmalu bo gimnazijec. Maja študira v Ljubljani.
»Ah, ne more si vsak privoščiti, da se stara doma,« je zavzdihnila in vstala.
Zalila je rože in zložila kvačkane šale.
»... vsak dan se uredi, a njeni nikoli ne pridejo, nekateri pravijo, da sploh nima svojcev,« je slišala Cilko, ki se je hitro potuhnila in se obrnila k Branki.
» ... je natvezila, da je filmska igralka, in da je igrala v holywoodskem filmu ha ha ha.«
Pauli, ki se je ravnokar vrnila, je negovalka nalila čaj.
»Tale Vera je tako pridna!« je rekla Paula.
»Strežnica kot strežnica,« je zamrmrala Cilka. Videlo se je, da išče kaj slabega o njej, a ji trenutno nič ne pride na misel.
»Delovna terapevtka se reče,« jo je popravila Paula.
»Kakorkoli,« Cilka je že vstala in nekaj prišepnila na uho negovalki.
»Spet je treba zamenjati plenice. Za to je pa dobra negovalka!« je rekla Branka.
Čez nekaj časa se je vrnila. Bila je v stari formi.
»Marko, kako kaj?«
Ni je niti pogledal.
»Ta je vedno zaspan, nafilan s pomirjevali. Baje je bil zelo navezan na svojega psa.«
Cilka je že bila pri novi temi.
»Zajtrk zamuja. Nič ne delajo, nič, sami lenuhi,« je nergala.
»Nekateri niso nikoli zadovoljni, če bi jim stregel sam cesar,« je rekla Paula sebi v brado.
»Gospa Cilka je prava opravljivka, « je pomislil Marko. »Toliko ima za povedati. O gospe Pauli, katero so okradli, o gospe Moni, ki se je sprla s hčerko, o negovalki Aniti, ki naj bi bila tatica, o gospodu Tonetu ...«
K sreči so jih poklicali na zajtrk. Marko se je izgovoril, da mora na stranišče. Imel je srečo, receptorke na vhodu ni bilo, in naslednji trenutek je že bil zunaj.
Hodil je hitro. »Čim prej moram priti domov,« si je mrmral. Vrtel se je v krogu, ulice so mu bile popolnoma neznane. Ko je že tretjič šel mimo istega parka, se je odločil, da povpraša za smer.
»Želite?« ga je vljudno nagovorila prodajalka v trafiki.
»Ali mi lahko poveste, kako se pride do ...«
»Seveda. Pojdite desno pri prvem križišču, nato naravnost do krožišča, pa levo pri trgovskem centru in zagledali boste avtobusno postajo.«
» ... ni daleč, le za vozni red povprašajte.«
Prodajalka je opazila, da je Marko rahlo zmeden, zato je dodala: »Vam kar napišem na listek. Včasih si je težko zapomniti več stvari hkrati.«
Mama je pripravila malico in jo pospravila v torbo.
»Pazi nase! Veš, da ne smete k spodnjemu toku reke?«
Marko je prikimal.
»Priden dečko,« je dejala.
»Tudi ti pazi nanje, prav?«
Ronald je veselo skakal, kajti Mama mu je ravnokar bila ponudila veliko klobaso.
Ivan in Klara sta že čakala nanju. Bilo je vroče popoldne in voda je z vsemi svojimi čari vabila mlade radovedneže, da bi se ohladili v njej. Otroci in pes so zaplavali, se potapljali, čofotali in igrali. Ronald si je prisvojil star kos lesa, zabaval se je tudi s preganjanjem rac.
»Čas je, da se odpravimo domov,« je rekel Marko
»Samo skočim po lesene palice.«
»Grem s teboj, Ivo,« je rekel Marko.
Obrnil se je proti deklici.
»Klara, ostani tukaj. Takoj se vrneva!«
Niti pet minut se nista zadržala.
»Klara!« je zaklical Ivan.
\
Vladimir Kos
Božičnemu morju
Valovi, valovi, čakajte še malce!
Zvonovi da Božič vam dahnejo v valčke -v cel svet Ga nosite, v cel žalosten svet.
Od Večnih Treh Eden izbral je Marijo, iz Nje da nocoj se kot Dete rodil bo -za vse nas kot Mož bo nekoč šel umret.
In ne pozabite, božični valovi,
da vstal bo od mrtvih med vsemi grobovi
in Človek ostal bo, ki ljubi naš svet.
»Tam je,« je zakričal Marko in stekel k spodnjemu toku, kjer je reka prehajala v nevarne brzice.
Pripravljala se je, da bo skočila v vodo.
»Marko, Ivo, poglejta!«
Obrnila se je proti njima in pomahala, a že naslednji trenutek je ni bilo.
Mahala je z rokami in poskušala obdržati glavo nad vodo. Marko je skočil in zaplaval proti njej. Držal jo je za roko, a tok je bil močnejši.
»Marko!« ...
Zaman se je borila, reka je bila premočna. Drobni glas se je izgubljal v šumenju brzic. Ronald je glasno zalajal in skočil v vodo, da reši nemočno deklico. V trenutku ko jo je dohitel, sta skupaj izginila v neznano.
»Naslednja postaja: ...«je napovedal voznik avtobusa. Izstopil je in takoj začutil, daje doma. Stopal je po blatni poti, ki je vodila do hiše. Njegove hiše, ki je bila prenovljena.
»Kdo je to naredil?« se je spraševal. Pred hišo je stal deček, ki je zaklical: »Mama, mama, nek čuden stric je tukaj!«
»Oprostite gospod, iščete koga?« je vprašala dečkova mama.
»Pravzaprav ne, tukaj živim ... je Ivo že prišel?« je vprašal.
»Kateri Ivo? Koga iščete, gospod?«
»Gospod, zakaj me kličete gospod? Iščem mamo.«
(dalje) i*-
Rozina Švent
Rado Lenček (1921-2005)
Ob desetletnici smrti slovensko-ameriškega profesorja in znanstvenika
Skoraj prepričana sem, da bi ta obletnica minila neopazno, če se ne bi pred kratkim zgodil še en pomemben in usoden dogodek ... 25. novembra 2014 je na svojem domu v New Yorku preminila njegova soproga Nina Lovrenčič Lenček, ki bi 18. januarja 2015 dopolnila 91 let življenja. Svojega soproga je preživela za skoraj deset let in v tem času je poskrbela, da je bil celoten njegov bogati arhiv (za cel kontejner ga je bilo - vključno s knjižnico, ki šteje ok. 3.500 enot) prepeljan v Slovenijo v Narodno in univerzitetno knjižnico. Prav sedaj je v zadnji fazi obdelave (dela se računalniški popis gradiva) in bo
tako že v kratkem na voljo raziskovalcem. Čaka pa nas še popis knjižnega gradiva ...
In šele sedaj se nam je razkrilo vse bogastvo arhiva, ki poleg Lenčkovih del vsebuje tudi bogato korespondenco z več sto dopisniki tako iz Slovenije kot iz zamejstva in iz sveta. Do potankosti se nam tako razkrivajo tudi začetki njegovega etnološkega in kulturno-zgodovinskega raziskovanja, ki so vezani na desetletno obdobje, ki ga je preživel kot profesor na slovenskih srednjih šolah v Gorici in v britan-sko-ameriškem pasu Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) v Trstu. Predvsem je pomembno gradivo, ki w
tpi (dalje s prejšnje strani)
Presenečeno gaje pogledala.
»Mamo? Najbrž ste zgrešili hišo.«
»... kako to mislite? Tu sem doma.«
Marku se je malce zavrtelo. Hiša je bila njegova, ženske ni poznal. In kdo je tisti fantiček?
»Kje je moja mama? Moram ji povedati. Jaz nisem nič kriv. Klara je stekla ... nisem ji mogel pomagati ...«
Ženska je pogledala Marka. Zdelo se ji je, da začenja razumeti, za kaj gre.
» ... mislite, da bo mama razumela?«
»Mame smo zato, da razumemo, mar ne?« je blago rekla.
»Kako je ime vaši mami?« je previdno vprašala.
»Darinka. Darinka Kotnik. Sem Marko.«
»Špela. In to je Martin.«
Marko je iz žepa izvlekel staro fotografijo. Morala je biti posneta pred mnogimi leti, bila je zmečkana, barve so zbledele. S slike seje smehljala visoka rjavolaska s sinom v naročju.
Špela se je zamislila. Pred njimi so tukaj živeli neki drugi ljudje ...
»Mislim, da bi bilo dobro, da si ... odpočiješ, Marko. Bi poskusil moj jagodni kolač?«
»Bi,« je rekel Marko.
Fantič je dojel, da mamino svarilo o tujcih v tem primeru ne velja. Starec je izgledal popolnoma nenevarno.
Vstopili so v hišo. Dečkova mama je postregla pecivo, ld je Marka spomnilo na tisto, ki ga je jedel v otroštvu. Medtem ko se je pogovarjal z dečkom, je gospa odšla v drugo sobo.
Radovedno si je ogledoval kuhinjo.
»Tako. Zamenjali so vse pohištvo. Lepo.«
Čez nekaj minut so prišli policisti.
»Še sreča, da ste ga našli in nas poklicali. Danes zjutraj je gospod spet odtaval iz doma za ostarele. Alzheimerjevo bolezen ima ...«je Marko slišal policista, skozi pol odprto okno avtomobila. Zleknil se je v sedež in zaprl oči.
Dve postavi sta tekli po hribu navzdol. Klara mu je mahala v pozdrav, za njo pa je tekel Ronald.
ga je napisal za oddaje na Radiu Trst A in segajo v čas od leta 1948 do 1955, praktično skoraj do odhoda v ZDA, kamor se je z vso družino (ženo Nino in hčerkama Bibico in Alenko), preselil že naslednje leto.1 Čeprav je na vseh prispevkih kot avtor naveden le Rado Lenček, mi je gospa Nina zaupala, da je pri njih sodelovala tudi sama oz. jih je nekaj napisala kar sama, ker Rado ni imel časa - torej je bila nekakšna moževa soustvarjalka (zlasti pri zadnjih, ko je imel Rado veliko opravkov v zvezi s selitvijo družine). Za Nino pa je bil to tudi poseben izziv in veselje, saj je že od malih nog rada poslušala zgodbe in legende, ki jih je pripovedoval njen oče, dr. Joža Lovrenčič.1 2
Rado Lenček je zasnoval tudi poseben ciklus etnoloških oddaj, ki so bile na sporedu ob nedeljah zvečer (19.15-19.30, od 2. okt. do 25. dec. 1955).
PO DOMOVIH NAŠIH DEDOV3: izbrana poglavja o slovenski ljudski umetnosti
Slovenski dom. Estetika slovenske arhitekture Kozolec, kralj slovenske domačije Čebelnjak, galerija naših ljudskih umetnikov Bogkov kot in slike na steklo v naših domovih Skrinja slovenskega dekleta in žene Avba in peča, kras in bogastvo nekdanje ženske noše Srček in nageljček v slovenskem ornamentu Od kraškega kamnarstva do ribniške suhe robe Od starega belokranjskega kola do potrkane polke Ženin in nevesta se branita pred zlimi duhovi Romanja in »odpustki« s starih slovenskih božjih poti
Kako živa, klena in nazorna je naša govorica O čem so peli naši dedje. Motivno bogastvo slov. narod. pesmi
Pravljice naših starih mater
Stoletna lipa - središče slovenskega življenja
1	Ker se to gradivo v arhivu Radia Trst A, kot kaže, ni ohranilo, je še toliko bolj dragoceno, saj nam razkriva del njegovega programa, ki je bil usmerjen izrazito narodnozavedno in buditeljsko.
2	Dr. Joža Lovrenčič (1890-1952), slovenski pesnik in pripovednik. Prav za otroke je napisal oz. zapisal več pripovedi, legend, črtic in povesti iz življenja na Primorskem (veliko jih je vezanih na rojstni Kred in Nadižo).
3	Naslov je bil naknadno prečrtan s svinčnikom in spremenjen v »Iz sveta naših starih«. Na nekaterih kopijah gradiva pa je še vedno ohranjen prvotni naslov. V arhivu so se
ohranila vsa besedila razen 15. poglavja, katerega naslov je bil naknadno pripisan s svinčnikom, in vprašanje je, če je ta prispevek sploh sestavil.
Pobliže si oglejmo enega izmed etnoloških zapisov, ki je vezan prav na praznični čas.
OKNO V SVET
Četrtek, 6. 1. 1955
Od 10.00-10.15 (5 str.)
Napisal: prof. Rado Lenček
Za starimi kraškimi koledniki
Saj so tudi k vam že prišli trije kralji: Gašper, Miha in Boltežar. Vsak s svojo krono na glavi, tretji, najmanjši, ves črno namazan po obrazu.
»Noi siamo i tre re ...« so hiteli prepevati, kaj ne? No, vsaj gori pri Sv. Ivanu jih srečujemo vse od božiča ... Prvi trije so prišli že tam prve dni decembra. »Noi siamo i tre re...« so kleče peli pred vrati. Seveda so jim povsod vrata pred nosom zaprli. Da ne bodo drugič prišli že sredi poletja oznanjat svete tri kralje.
No, tem, ki prihajajo v teh dneh, pa ne uide dar-ček, ki ga črni Boltežar vlovi v svojo puščico. Saj so pa tudi skrbno opravljeni in prihajajo z dostojno resnostjo. Moja punčka jih je takoj spoznala: »Iz naše šole so - ministranti!« »Pa še po slovensko kaj zapojte, če znate,« sem jim rekel. In so zapeli: »Sveta noč, blažena noč.« Kake prave stare kolednice niso znali. V petdesetih letih je od stare slovenske navade ostala na robu Trsta le ena samcata italijanska pesem, v primeri z bogatim kraškim izročilom, vsebinsko in glasbeno, skrajno revna, pol beraška popevka ...
In vendar vedo še naši najstarejši očanci po kra-ških vaseh marsikaj povedati, kako vse drugače je bilo za njih dni - koledovanje po Krasu, kako priljubljeni so bili kraški koledniki - pa ne otroci, ampak odrasli fantje - povsod, kamor so prišli, in kako bogato so jih obdarili za to, da so prišli voščit k svetemu večeru, novo leto ali k prazniku svetih treh kraljev. Kako tudi ne, saj je bilo koledovanje kot po vseh slovenskih deželah tudi na Krasu zelo staro izročilo. Za naš del spodnjega Krasa imamo celo najstarejši zapis trikraljevske kolednice, zabeležen in tiskan že v začetku 17. stoletja, točneje 1607. Italijanski servit Alasia4 ga je zapisal menda tam okoli Devina nekje. Gotovo je slišal kolednike, ki so hodili z zvezdo okoli po kraških vaseh:
4	Alasia da Sommaripa (ok. 1578-1626), it. duhovnik, slova-ropisec. Naučil seje slovenskega jezika in tujim dušnim pastirjem v pomoč izdal Vocabolario Italiano e Schiavo (1607) z 2.800 gesli, oblikoslovnim uvodom in primeri besedil. Z italijanskimi grafemi zapisano besedje je jemal iz kraškega narečja in knjižnega jezika slovenskih protestantov. (Povzeto po Velikem splošnem leksikonu, DZS, Ljubljana 2006,1. zv., str. 70.)
Maksim Gaspari: Koledniki.
Ta svetla zvezda, ta je vzšla za ono stranjo črne gore, ona nam sveti široko, široko ino visoko.
V zvezdi stoji dete mlado, v rokah drži en križ zlati, v križu so zlati puštobi: daje to dete pravi Bog... itd. itd.
Torej, vsaj tristo let so kraški koledniki gotovo koledovali za tri svete božične praznike in v tem obdobju bogato razvili in obogatili častitljivo navado, ki je na obrobju romanskega sveta značilno slovenska; če pa je kdaj z robov našega življenja zdrknila v tujo sredino, je pri tem ohranila tako očitna znamenja svojega porekla, da jih doslej še nihče ni mogel tajiti. Razpadanju in opuščanju tega lepega običaja pa so bili priče že najstarejši še živeči kraški očetje. Tako-le proti koncu prejšnjega stoletja je ono staro, pravo kraško koledovanje pričelo toniti v pozabo. Tako je na primer ugotovljeno, da so v Tomaju zadnjič prišli resni koledniki leta 1892 ali 1893, v Križu leta 1889. Najdlje je živel ta običaj v naših Trebčah in tam bi lahko še marsikaj zvedeli o njem. Zelo dolgo se je koledovanje ohranilo tudi v Dutovljah, toda resnost je vidno pojemala. Fantje, ki so hodili koledovat, so namreč peli zelo razglašeno, začeli jemati s seboj godca in pijaniti. Upravičeno lahko torej trdimo, da je pravo koledovanje na našem Krasu ugasnilo še pred nastopom dvajsetega stoletja.
Že iz doslej povedanega je razvidno, da je bilo staro kraško koledovanje bogato obredno. Kako je to mišljeno?
Prvič je treba poudariti, da nekoč to ni bilo kolovratenje otrok po hišah kot danes, ampak resen obred, ki so se ga udeleževali odrasli fantje. Pa ne le po trije. Cel zbor jih je šel koledovat in pri vsaki hiši so se razdelili v dve skupini. Eni so šli na borjač pred hišo, drugi so se ustavili zunaj pred dvoriščnimi vrati. Zbor pred hišo je pel »naprej«, zbor zunaj pred dvoriščem pa se je oglašal vmes.
In tukaj smo že pri drugi značilnosti kraškega koledovanja: ubrano petje. Ne razglašeno lajnanje: »Noi siamo i tre re ... «, ampak pravo, resno - ubrano petje. Dokler se je ohranila ta sestavina koledovanja, je običaj sam živel močno zakoreninjen.
Tretjič pa je bilo koledovanje zares obredno, to se tudi pravi, da se je vršilo po nekem predpisanem redu, ki se nam še danes najlepše razodeva iz samih starih pesmi kolednic.
Stare kraške kolednice namreč obstojijo iz štirih sestavnih delov, ki drug za drugim ustrezajo poteku koledniškega obreda. Najprej je nekakšen uvod in pozdrav hiši in njenemu gospodarju. Sledi jedro, ki je navadno kaka stara pripovedna pesem. Na koncu sledi pravo slovo s priporočilom za dar, vmes pa po navadi razni pripevi ali refreni, ki vežejo glavne tri dele v obredno celoto. Vendar pa v obrednost takega starega resnega koledovanja še ne spada šarjenje in šminkanje, kakršno zasledimo šele na drugi stopnji običaja, ko resno obredje zdrkne v otroško igro.
Navadno so koledniki začeli s prepevanjem pred župniščem. Duhovniku so najprej zapeli - posebno kolednico, ki so jo vedno peli le njemu. Lepo ohranjeno nam jo je zapisal pokojni Virgilij Šček5 in se glasi takole:
Najprej so ga fantje pred vrati pozdravili in mu obljubili pesem:
Dober večer Bog daj, naš gospod!
Mi vas prelepo prosimo,
da bi nas hteli poslušat,
ker vam čemo eno pesem zapet
od Jezusa, Marije,
od teh svetih praznikov,
5	Virgilij Šček (1889-1948), slovenski duhovnik in narodni delavec.
od tega rojstva božjega od teh svetih kraljev treh, ki nam je Bog dal učakati, da bi jih učakali še za naprej.
Potem so dalje peli napovedano pesem, ki se je pričela z značilno podobo: Leži, leži ravno polje ... in pripovedovala o beli pšeničici in polju ravnem, ki bo služila mašniku za svete hostije. In tedaj se je zunaj pred borjačem oglasil večji zbor fantov in zapel: Vse je sveto’, vse je lepo, kjer sveto Jezusovo je Telo.
In oni znotraj so zopet nadaljevali:
Ondod kropite božjo kri, kjer visoke so gorice, kje so trte nizkice!
Iz trte teče vinčece, iz vinca pride sveta kri, od mašnika požegnana, od mašnika povzvišena.
In zunaj so tedaj spet v zboru zapeli:
Cartana sveta Rešnja kri, cartana sveta Rešnja kri...
Ali ni bilo to res pravo obredje, v pravem pomenu besede - obredje. Kot bi bili v cerkvi, kot pri starih ljudskih običajih, ki se jih je treba do pike natančno držati, sicer zgubijo svojo blagoslovijo moč.
No, in potem so od župnika šli koledovat dalje po vasi. K vsem družinam, pred vse domove. Poslušajte, kako so v Trebčah pozdravljali:
Dobro jutro, Bug daj, gospodar in tudi gospodinja vi!
Mi smo prišli tukaj le kukr ani fantje pošteni.
Če vam čemo anu pesem spet od tega leta novega, od tega rojstva božjega, ki je Bug nam dal ga učakati in še za naprej uživati.
Poslavljali so se pa tako-le. No, pa da ne bo samo o gospodarju in gospodinji, poslušajmo, kako so se trebanski fantje včasih poslavljali od deklice, ki so ji najprej zapeli kako primerno pesem, nato pa dodali:
Dekelca, zdaj ti je pesem spojena na tuoje brumno poštenje.
Zdaj te prau lepo prosimo z’an božji dar, z’an beu denar, z’an bokau vinca al pej dva.
Če pa so peli hišnemu gospodarju, so znali biti trebanski fantje tudi drugače nadležni in prosili so še: Zan kuart orehu al pej tri.
Mi smo slišali praviti, da ste kukca zadavili.
Naj bo kukec al svenjčica, nam se rajma klobasičica ...
Seveda vse to potem, ko so mu odpeli še vse blagoslove, ko so njegovo ime vpletli celo v samo pesem in ga tako še posebej počastili. Plačilo, nagrada je morala priti, pa čeprav prvotno koledniki gotovo niso radi nje hodili okoli kraških domov. Vendar je prišlo v navado, da so bili obdarovani. »Koledovav-cem so povsod kaj podelili, večidel klobase ali suhega svinjskega mesa,« poroča Volčič izza srede preteklega stoletja. Križanom so po vaseh dekleta pripravljala pomaranče. Kolikor deklet je bilo pri hiši, toliko pomaranč je moralo biti pripravljenih; in v vsaki pomaranči je bila zataknjena najmanj desetica.
Klobase, jajca, mast, orehe, teran, skratka, kar so nakoledovali, so koledniki nato spravili do svetih treh kraljev ali do nedelje potem. Tedaj pa so pri kakem kmetu priredili skupno večerjo in ples. Tako poročajo še živi kraški očetje. Seveda pa je vse to - s pobiranjem darov vred - bilo že znamenje propadanja starega običaja.
Danes pravega koledovanja nikjer več ni. Čas je zavihral nad nami in njegov tempo je tak, da se mu težko upirajo še veliko resnejše in dragocenejše duhovne vrednote.
To je bilo zapisano pred šestdesetimi leti - le kaj bi porekel dr. Rado Lenček danes??? Zapis je prepisan dobesedno in brez kakršnihkoli slovničnih popravkov. Tako kot v vseh drugih prispevkih tudi ta izraža Lenčkov kritični odnos do spreminjanja (komercializacije!) starih ljudskih običajev. Istočasno pa skuša na prijazen način ne le obuditi (ohraniti) stare in že skoraj pozabljene običaje, ampak tudi ohraniti vse narečne posebnosti posameznih krajev.
Andrejka Jereb
Svetloba letnih časov
Cikel pesmi je prejel tretjo nagrado na 42. literarnem natečaju revije Mladika
POMLAD
Zvrhano lopato
blesteče snovi
si mi poslal,
da meje oplazila
po loku utrujenega hrbta,
me ovila v trepetavo kepo,
čisto majhno in nebogljeno,
kot glavico kukajočega zvončka,
ki se nikoli pravočasno
ne odkrije izpod snežne odeje.
Ko se prebujam, kot tvoje ustnice, čutim, kako se topi kristalna koža tega jutra.
Nekje vmes drsim.
V	svetlobi zračnih valov. Plujem z oblaki.
Tam me nič ne utesnjuje.
Ne šibkost nog, ne hripavost srca.
Hote in voljno se prepuščam toku.
Kakor sanjski trak me prileplja
na prostranost svežega zraka.
V	odsevu tisočerih barv se izrisujejo obrisi vulkanskih pečin
in metulji v meni začutijo mir.
POLETJE
Nekje daleč, onkraj svetlo vijolične utripajoče črte obzorja stoji pokrajina spominov -temno zelena perut odprta v let.
Čutim pljuske, vodni upor, čutim sol.
Plameni predejo ugodje. Telo miruje.
Čaka sončno kapljo, da ga oblije.
Širjava.
Vse naokrog igre.
Toplota vre.
Morje je željno božanja.
Se majejo drobni koraki.
Se majejo biseri skozi nasmeh.
Še mivka trepeče in nebo.
Stopica dete sredi dotikov valov. Na deviški peni si piše spoznanja.
JESEN
Trave ujete	Glej!
v sinkopah mrzle reke.	Zvezde obešajo svoje svetilke.
Visoka in obilna	V šumljave srčne grimase vdihni veter. Zvabi ga v lahkotno zibanje misli.
peresa oblakov. V njih drobtine	V” gostolenje vodovja. V škropot češarkov.
jutranje zarje.	V veveričje opletanje z repom.
Dotiki srebrne svetlobe	Samo ne v potemnelo st obraza.
v nasmehu dneva.	Ne v strjeno kri.
Najina koža šepne čez vlakna zlata.	Ne v žarkasti vonj po odhodu.
ZIMA
Zatok.
Sprehod k zahodnemu soncu.
Odprte sape merijo gibljivost in čvrstost.
Tehtamo dan, ki spominja na vstajenje.
Sem in tja zatok naguba misli, da se kakor naphani sneg posedajo po žilah.
Fazan v ločju spleta gnezdo.
Tako smo mi nekoč gradili, le da se danes sence gostijo in razum ne obvlada nepojmljivih občutkov izginevanja.
Toda do teme je še daleč in koraki čutijo slanost februarskega morja.
Čigre nas zvedavo opazujejo.
Svetloba pozimi je padajoča zavesa. Prostor ima najnižji uklon dobrotljivosti. Čas se stisne k tlom, kot bi se sušil.
Pozimi sem bolj krhka.
Upognjena,
kot bi bila daritvena posoda za natakanje skopo odmerjenih kapelj veselja.
Takšnih, kijih nudijo zvoki zibajočih se otroških ust, in onih, ki potrkajo izza oken necvetočega obzorja.
Le redko so v milosti kratkozvočnih akordov nakapane v dvojino.
Zima je v glažuti zapečeni čas.
Daleč je do vznikle korenine zraka.
new york
Irena Žerjal
Peta Avenija in smrtne zagate
(ali »marmelada newyorških kolačev« - 23. del)
Zavist
Minilo je nekaj let odtlej, ko sva se razšli kot ne-prijateljici. Zdenka sedi s svojim postaranim možem, kije medtem postal kar slaven politik, pred napovedovalko. Tako obsedim pred televizijskim ekranom, da bi slišala, kako se je svet medtem, ko se nismo ne slišali ne videli, usmerjal v njunem življenju.
Ona ima glavno besedo, kar ji paše. Učinkuje kot uravnovešena in simpatična politologinja, medtem ko je Aljaž zelo redkobeseden in v glavnem potrjuje vsemu, kar Zdenka pove. Brhki napovedovalki se ne posreči, da bi ga pripravila do bolj jasnega dvogovora, medtem ko je ona, gospa, karseda zgovorna, seznanjena z dejstvi, ki jih zahteva »sedanja politična situacija«.
V ozadju si ogledujem dvorec, v katerem živita, z razkošnim vrtom in prelestnim razgledom na morje. Zares dobro gospodarita, izjavlja tudi moja nekdanja prijateljica. Zares, ob vsem tem razkošju nikakor ne razumem, zakaj je on čemeren in tih. Kot onemela soha za živahno postavico moje nekdanje vandrovke! Ker je tako tihcen in čemeren, se napovedovalka niti ne ozre več vanj, ampak živahno razpravlja z dopadljivo sogovornico. 'Naj svet ve, da v tej družinici ukazujem jazi' bi bilo po mojem njeno pravo sporočilo.
Kdo bi si mislil, da bo v teku let nekdanja dobrodušna Zdenka postala tako mogočna političarka!
Ojej! Ob gledanju tega pestrega programa sem zasmodila golaž v kozici! Prehod v preteklost nas včasih tako prevzame, da pozabimo na sedanjost!
Morala bi biti zadovoljna, da se tudi tukajšnja politika oplemenituje z odličnimi ženskami, a Zdenka nekako ne paše v moje predstave o dobri poti manjšin. Če pa se je tako spremenila, da je sposobnejša od moža, potem je prav, da tako nastopa. Jaz je prav zagotovo ne bom volila, mlajšim pa je ta figura nemara všeč!
Ko z ognja odstavim napol prežgani golaž v drugo posodo, prelivam, kar se rešiti da. Spet ostanek skrbno pretakam v drugo kozico, in sem na srečo dobre volje, sicer bi vse skupaj zlila v lijak!
Zakaj se mi zaustavi čas, ko pomislim na stare rajže in stare prijatelje?
Moji mladi so že tu! In jaz skušam rešiti iz dobrega golaža tisto, kar se rešiti da! Skoraj nič! Lepo, da so na svetu hladilniki! Tam je nekaj rezerv in to bom pogrela ob mešanju polente, ki je vsem všeč!
Ob kuharjenju skušam odvrniti vztrajne misli na mojo nekdanjo prijateljico, ki sije tako dobro utrla pot v svet!
Telefonira Neva, in to kar pozno ponoči! Neva ima zelo pestro družinsko življenje; poleg sedanjega moža še nekaj otrok, ki so tako ali drugače obstali v njenem domu, vsaj dve nečakinji in posvojenka Indijka iz Madrasa. Vzgaja jih po svoje, to je ljubeče.
Zdaj mi komentira ves pogovor, ki smo ga vsi videli. Svojega ironičnega stališča do uveljavljene prijateljice ne more prikriti, jaz pa pravim, da so vsi politiki podvrženi določenemu protokolu.
»Zdaj, ko se na Balkanu dogajajo zverinske zgodbe, ko trpijo, kot v vseh vojnah, najmanj krivi in najmanj zaščiteni, se ona širokousti; kot da bi mi ne mogli vplivati na stare lisjake, saj se tudi v našem mestu še vedno širi apartheid, in kot vemo, se s svojim možem udeležuje barantanja na pojedinah in na vseh vrstah shodov, kjer se kažejo nove elitne pričeske ali obleke! Ne bi nadaljevala, ker upam, daje dovolj dokazov, kako je domišljava!«
»Ni treba, da mi poveš še kaj, ker ti rečem, da je ne bom volila!«
»Veš, tisti, ki pridejo v določene areale, zlasti tisti, ki sojih komaj dosegli, se imajo kar čez noč za nekaj več od nas!«
»Ah, to je bilo v vseh dobah enako!«
»Ni povedala niti besedice o pravih problemih dandanašnje družbe!«
»Je ne zanimajo preveč, se mi zdi!«
»Pametno politiko lahko vodijo le nesebični akterji!«
»Popolnoma soglašam!«
Ob vsem, kar sem jih slišala od mojih domačih zaradi prismojenega golaža, kije bil obljubljen in je po njem cela kuhinja smrdela še pozno v noč, je Nevina vnema, da bi vzbudila tudi v moji duši gnev, splahnela v nič.
Rešljivost in pogubnost
Telefon! Čujem Zdenkin pozdrav, opravičevanje, razposajeno izražanje veselja, da se srečava »po tolikih letih«.
»Pridi, ko imaš čas!«
Pospravljam, kuham, šivam, v šoli poučujem, se udeležujem vedno pogostejših popoldanskih in večernih konferenc, komaj čakam, da »sine poletje« in se poberem s kovčki ali z navadno malho v Švico. Tam
so moji stari znanci, pravzaprav sošolka z družino, kjer doma še vedno govorijo po slovensko in me vabijo kar dve desetletji, naj pridem, jaz pa kar dve desetletji obljubljam in sama sebi verjamem, a potem postane čas gospodar mojih premikov; sprotne dolžnosti niso samo moj aksiom!
Medtem ko se utrjujem v svojem kozmosu, prikoraka neko lepo človeče na hišni prag; v resnici obstane pred menoj, vsa obsijana od neznanih žarkov gospa prijateljica Zdenka.
»Ti si pa nekaj posebnega...«
Ne dokončam stavka, ko je ona v slogu modernih rapperjev objela mojo nerodno postavo in skakaje vstopila v kuhinjo. Se smeje, kot bi bilo na tem svetu vse smešno, steguje filmsko lepe noge in ploska mojemu zmedenemu sprejemu. Zagostoli, kako seje lepo voziti po Združenih državah, saj je vsa vzhičena, srečna in navdušena nad vsem, kar je na zadnjem potovanju videla in doživela.
»Kdaj ste se vrnili?« zamrmram.
»Oh, vrnili smo se po dolgih mesecih-včeraj.«
»In ti nisi nič utrujena?«
»Mi zavidaš?«
»Nikakor ne! Jaz se samo čudim!«
Pobliskuje z naličenimi očmi, razkazuje svoje predolge nohte, obrača pramene prelepih las, njen glas ima poseben zven...
Posrečena varianta iz filmskega sveta, si rečem, le škoda, da seje s tem končala faza prijazne in razgledane osebe, kakršna je bila prejšnja Zdenka.
»Saj sem mislila tudi na vas, ko smo bili takrat v tistem starem hotelu!«
Saj, si pravim, spadam takorekoč med mrtve stvari, nekako »vredne spomina«, ona pa je zaslužna gospa, pomlajena od same sreče!
»Ti ne moreš vedeti, kdo vse nas je gostil po Pensilvaniji! Letali smo s privatnimi helikopterji! Oh, ker je bencin poceni, si lahko privoščijo bajne stvari!«
»Kljub temu pet ljudi na dan pogine od kriminala samo v New Yorku, poročajo v italijanskih časnikih,« zamrmram.
»Pa ne v tistih predelih, kjer smo bili mi! Naši gostitelji so nadvse premožni, a tudi nadvse gostoljubni!«
»Tajkunov se je nabralo povsod zadosti in preveč! Nastopajo kot nekoč filmske zvezde. In kaj znajo? Šte-diti, kopičiti, zapravljati! Se šopiriti! Sami lakotni in lahkomiselni turbokapitalisti! Gradijo zase, grabijo zase! In tako družbo ti obožuješ!«
»Nisem vedela, da si postala taka komunistka!«
Se nasmejem, zavijem z rokami v njenem sedanjem slogu, jo vprašam:
»Boš kavo, čaj ali aperitiv?«
»Kavo, darling!«
Si kar mislim, kako zelo sem »darling«, vsa siva in skrehana v svoji sivi vsakdanjščini.
»Ti kar pripoveduj, jaz pa sem že navajena komentirati nadvse odkritosrčno in še kaj zraven! Vsaka od naju doživlja neenake metamorfoze!«
»Smo poslušali čudovite koncerte, zlasti jazz!«
»Aha!«
»Črnci imajo zares smisel za improvizacijo ter melo-dioznost!«
»Imam še vedno na podstrešju dedkovo zbirko jazzovskih plošč! Če hočeš, jih greva poslušat takoj po kavici!«
»Nehaj biti tako sarkastična, Marjanka!«
»Nič te ne sme motiti! Sva veliko skupaj preživeli, veliko skupaj preštudirali, po mojem premalo žalovali za Evico, našo čudovito prijateljico!«
»Mejduš, da sem ves čas, vsak dan, mislila nanjo in nate...«
»Si prižgala svečo v tisti slovenski cerkvi tam, pri vhodu v podzemlje?«
»Mi ne pride na misel, da bi prižgala sveče! Raje molim!«
Naj kar natolcuje! Nima publike vsak dan, kot jaz v šoli! Le da so moji učenčki kritični! (Zdenka v sedanji obliki bi jim bila všeč!)
»Torej ste poslušali virtuozne izvajalce jazza!«
»Ampak, to je zares doživetje! Na slavnostnih koncertih vsi pričakujejo nekaj posebnega, in ko se tisto posebno uresniči, ploskajo tudi predsednice in fina družba!«
»Roboti, ki se vedejo kot v starih filmih famozni zvezdniki!«
»Zares ne vem, kako misliš shajati s tako ciničnimi pripombami!«
Jaz ne posnemam ne starih ne novih spektakularnih oseb, zanimajo pa me bolj umetniške kot mondene zgodbe!«
»Ti si pač pedagoginja in te enostransko usmerjajo...«
»Služba je služba!«
Še vedno se vede razposajeno, mi opisuje živahno vožnjo čez prostrane nižine, filmska mesteca, vsakovrstne drugačnosti čezatlantskega sveta, ki sojo osrečile.
»To vaše potovanje je bilo drugačno kot takrat...«
(se nadaljuje)
Boris Pangerc
Argentina 1993
Vtisi in zapisi s turneje Tržaškega okteta (4. del)
Sreda, 13. oktobra 1993
Zatem smo si ogledali predstavo. Gauchi so morali v jahalnem diru sneti z jermena, ki je visel nad stezo, sortico. Sortica je rinka, ki jo mora gaucho zadeti in natakniti na elegantno zaobljeno leseno paličico, nato jo ponudi eni od prisotnih dam in ta mu mora dati poljubček.
Predstava je bila spektakularna, pravi matador pa je bil Cacho Lombardi sam.
Mladi črnolasi gaucho je sortico poklonil tudi Sandri.
Poglavje zase je bilo kosilo. Med kosilom je trio mladih fantov pel španske in argentinske ljudske pesmi, plesalec in plesalka sta plesala tango, v naslednji točki pa je mladi, lepi Argentinec plesal divji ples in v ritmu udarjal po tleh z boleadoras; to so vrvice, ki imajo na vsakem koncu pritrjeno kovinsko kroglico, in z njimi lovijo teleta. Vrvico jim zaženejo pod noge, da se vanjo zapletejo in padejo. Argentinec je plesal z boleadoras ob ritmu bobna, na katerega je udarjala soplesalka Ivana.
To je bila res fantastična predstava in zijali smo vanju z odprtimi usti, brez diha.
Potem je napovedovalec pozdravil turiste in navedel, iz katerih držav prihajajo: ZDA, Mehika, Urugvaj,
Bolivija, Italija, Nemčija, Avstrija, Argentina in še cela vrsta drugih držav. Nato je prevzel besedo Cacho in na njemu lasten način predstavil Tržaški oktet. Slišal nas je bil namreč peti v kapelici, ko smo za našo zabavo »rekli« dve latinski; ostal je prav presenečen.
Povabil nas je, naj zapojemo eno pesem, ko pa so nas ljudje slišali, so zahtevali še, tako da smo vsega skupaj zapeli tri: Pobratimijo, Mario Cristino in Vive l'amour. Doživeli smo viharno odobravanje, pravo ovacijo.
Po naši predstavi je začel ples. Med plesom je Ladi imel pravi šov, da so ga vsi gledali in se nasmejali do solz. Eno od Kubank je tako živo vrtel, da je začela omedlevati in so jo morali odnesti na zrak. Potem je zmešal še eno, Nemko, ki tudi ni zdržala Ladij evega ritma in je kapitulirala, preden bi jo obšla slabost. Smeha ni bilo ne konca ne kraja.
Cacho se nam je tako priljubil in mi njemu, da nam je podaril za spomin svojo pergameno, vsakemu posebej pa še koledar za prihodnje leto in vsakemu napisal še posvetilo.
Prepričal sem ga, da mi napiše v kroniko prijazno misel in mi je napisal ganljivo pesem ljubezni med ljudmi. Poljubil sem ga in skoraj so ga premagale solze. Ker se je predčasno poslovil, smo mu v restavraciji pustili našo razglednico s prisrčnim posvetilom in podpisi.
A todos los Eslovenos en esta oportunidad les entrego mi amistad sincero, como sereno son todos hermanos buenos que conoci en la ocasión poreso con emoción les digo sinceramente que siempre estosan presente en mi husmilde coracon.
Cacho Lombardi (el alegre payador) 13.10.1993
Težko je bilo zapustiti »Campo Argentino« - bili smo vsi pod močnim vtisom ognjevitih doživetij.
Nato nas je Franci peljal pogledat »Tigre«, to je delto, kjer se združita reki Parana in Urugvaj, nato pa smo se odzvali vabilu Marjete Šenkove in šli k njim domov na kavo.
Kar smo doživeli v tisti gostljubni hiši, v kateri so nam zatrepetale duše, ko da bi prišli v lastni dom, nas je spravilo iz tira.
Jože in Marjeta Šenk, štirje otroci, prav toplo slovensko ognjišče. Otroci izjemno lepo vzgojeni, slovensko pa govorijo tako, da kar strmiš, čeprav hodijo v argentinsko, to je špansko šolo in obiskujejo slovenski tečaj samo ob sobotah.
Kakšno slovensko zavest imajo ti ljudje, je za nas skoraj nepojmljivo! Koliko žrtvujejo za svoje slovenstvo v moralnih močeh, v denarju, v trudu vsake vrste, je tako plemenito, da se imamo od njih samo naučiti in jih jemati za zgled.
Otroke vzgajajo v ljubezni do jezika in do slovenske kulture strogo, vendar tako, da otroci že od malih nog vzljubijo materni jezik. Ker so to politični emigranti, so morali dolga leta prenašati ignoriranje matične Slovenije, pa tudi današnja Slovenija je do njih bolj hladna.
Pri Šenkovih se je oglasil tudi Tine Vivod. Ob omizju pa se je razvila cela vrsta vsebinsko zelo pestrih in raznolikih pogovorov. In tu je blestel Vivod - preprost,
Marjeta (na desni zraven Jožeta Korena) in Jože Šenk (pod lučjo zraven Walterja Kovačiča), izredna
gostitelja, s svojo zgledno slovensko družino na svojem domu v Buenos Airesu v hvaležnem objemu članov Tržaškega okteta in pokončnega Tineta
Vivoda, ki zaradi izrednih razmer sicer trenutno čepi z rokami na mizici.
umirjen, gosposki v govorjenju in v manirah, pravi aristokrat duha. Pripovedoval je, kako so se nekateri Slovenci uveljavili v Argentini do take mere, da imajo po njihovi zaslugi vsi Slovenci v Argentini visok ugled, da so splošno priznani in cenjeni.
Vivod je tudi pokazal, kako suvereno obvlada tudi evropske politične in ekonomske razmere, kar pa se tiče problematike tržaških Slovencev, je bil manj informiran, zato je pa zastavljal natančna in tehtna vprašanja, na katera je zelo argumentirano, jasno in poglobljeno odgovarjal Jože Koren. Vivodo je predvsem zanimal odnos Italijanov do nas in pa odnos italijanske politike do Slovencev ter razmerje italijanske politike do svobodne in suverene Slovenije.
Pogovor je bil na taki višini, obenen pa tako sproščen in širok, da smo vsi ostali od mize bogatejši, polnejši, trdnejši v nas samih.
Res - doživetje, ki je težko opisljivo in težko ponovljivo.
Ladi je prav povedal, ko je rekel, da smo prišli v Argentino z občutkom, z željo prinesti skozi mehke akorde domačih in priljubljenih slovenskih pesmi del domovine, prišli smo ponudit malo kisika, dajati poguma tukajšnjim Slovencem - v resnici pa nas oni učijo, kako je treba gojiti, ohranjati in prenašati iz roda v rod ljubezen do materinščine in do svoje lastne kulture.
Šenkovim smo za slovo zapeli Na trgu. Nato smo si stisnili roke in se poljubili.
A doživetij ta večer še ni bilo konec. Franciju smo izrazili željo, da nas popelje nekaj popit v kakšen poseben lokal. Peljal nas je v oštarijo »Mama Vieja« (Sta-
ra mama), oštarijo, v katero je zašlo že več slovenskih skupin, pa tudi posameznikov, n. pr. Lojze Peterle.
To je res poseben lokal, poseben pa je tudi njegov lastnik Héctor, ld nam je ob slovesu podaril vizitko in obesek za ključe, mi njemu pa kaseto, našo fotografijo s posvetilom ter pesmi Kolo in La niña blanca v živo.
Prosti dan ja - a posut z zlatim prahom globokih, mestoma pretresljivih notranjih doživetij.
BUENOS AIRES Četrtek, 14. oktobra 1993
Ura je tri popoldne, pri nas je sedem zvečer. Z Jožetom sediva tu pod uto na dvorišču »Rožmano-vega« zavetišča in piševa vsak po svoje. Jaz pišem s peresom, ki mi ga je podarila teta Julija.
Sinoči sem pisal do 2.45, spat sem šel ob treh zjutraj. Vstal sem nekaj minut pred osmo. Sploh nisem utrujen. Vse v meni vre, vse globoko doživljam in vsrkavam vase. Nebo se čisti, sončno je.
Preživeli smo mirno in lagodno dopoldne. V kilometer oddaljeni slovenski predilnici sem kupil nekaj stvari. Vse skupaj za 120 dolarjev. Gospa prodajalka je bila izjemno prijazna. Izrazil sem željo, da bi plačal z Visa kartico, a ker ni imela pri sebi strojčka za registracijo, mi je stvari spakirala in rekla, naj pridem jutri z gotovino. Nikoli prej me ni videla ne poznala, a mi je zaupala.
Živo mi je stopila v spomin izkušnja izpred nekaj let v slovenski zlatarni pri nas na Tržaškem. Želel sem zaročenki kupiti prstan za rojstni dan. Ker pa je bil zelo drag, sem prosil, da bi ga plačal v dveh obrokih. Gospodar júnior se je šel pogajat zadaj v trgovino, in ko se je vrnil, je s prav judovsko priliznjeno kretnjo rekel: »Ja, veste, ne moremo tako.« Pa me je med drugim dobro poznal, kot književnika in pevca Tržaškega okteta. Nikoli več na tista vrata, sem se zaklel - in tako tudi drži.
V domu smo se privadili in nam je pravzaprav lepo. Upraviteljica Ljerka Lovrečič je zelo prijazna, vedno na uslugo in ljubezniva, čeprav svojski značaj. No, pa se da lepo z njo zmeniti, ker je zelo natančna in do pičice drži besedo.
Ob enajstih smo imeli vajo. Starejši gospod, ki živi v domu, se je pritaknil Ladiju za hrbet in skoraj do konca poslušal vajo, pokonci, ne da bi trenil. Videl
Poklon v »Domu Carapachay« velja občinstvu, organizatorjem koncerta in turneje in vsem argentinskim Slovencem.
sem tiste stare, izmučene in že nekoliko odsotne oči in se mi je v srce zasmilil. Tako pozorno je poslušal in takšen blažen izraz je imel na obrazu, oči pa so mu sijale radostno, kot da doživlja nekaj velikega in nenadejanega.
Po vaji ali med zajtrkom, ne spominjam se več natančno, je Ladi ponudil gospe Ljerki, da bi zapeli pri maši, ki jo imajo ob sobotah tukaj v domu. Odločno, s široko kretnjo in dvignjenim kazalcem je zamahnila in rezko odgovorila: »Ne bo potrebno!« Morda se ji je zdelo, da če sprejme ponudbo, nas bo izkoriščala za nekaj, za kar se nismo domenili, tako je vestna in rigorozna.
Po kosilu je sama ponudila, da zberemo majice in da nam jih opere.
»Likala pa vam jih ne bom, veste, ker jaz ne likam. Nikoli!«
Bomo že sami, smo jo potolažili. Tisti »sami« je bil vljudnosten, ker sem potem jaz osebno s Sandrinim li-kalničkom za potovanja zlikal majice celemu oktetu ...
Po vaji sem nekoliko osvežil protokol na odru, ker sem opazil, da smo zadnje čase nekoliko nerodni in okorni.
Pa še eno fineso, ki sem jo doživel včeraj v »Čampo Argentino«, bi rad zapisal. Gaucho, ki sem ga prosil za sortico za spominček, je rinčico potegnil iz žepa in jo dal bližnji natakarici, da mi jo izroči. Natakarica mi jo je poklonila in kdor dobi sortico, mora dati poljubček. Finesa me je prijetno presenetila, ker gaucho ni bil na uradnem »prikazu« in bi mi jo lahko sam naravnost predal v roko. Pa se je hotel držati pravil sortice do potankosti. V tem primeru je bila natakarica china. In jaz sem ji tudi po vseh pravilih pritisnil dva vroča poljubčka na lici.
(dalje na naslednji strani) w
Majda Artač Sturman
Alojz Rebula: Kominform v Zabrinju
Ob jubileju devetdesetletnika Alojza Rebule so se slovenske založbe poklonile njegovemu ustvarjalnemu peresu s ponatisom nekaterih del [V Sibilinem vetru, Devinski sholar, Divji golob). V tem okviru sta Celjska Mohorjeva družba in Goriška Mohorjeva družba skupaj s tržaško Mladiko izdali knjigo, ki v slogu uspešnic ponuja v eni knjigi dva romana, ob ponatisu dela Divji golob (prva izdaja 1972) še novi Rebulov roman Kominform v Zabrinju. Naslov je preprost, celo nepoetičen v nasprotju z naslovi drugih znanih Rebulovih pripovednih del, kraj Zabrinje, v katerem se večidel odvija dogajanje, pa spominja na vas, iz katere se v mesto spušča tramvaj. Poimenovanje Zabrinje (poitalijančeno Ginepraia) priklicuje občutek zamejskosti dogajalnega
prostora. Sploh je tudi v tem delu pisatelj sledil navadi, da svoje like označuje z neobičajnimi, obenem pa izvirnimi, včasih celo neverjetnimi poimenovanji (npr. Dolfo Hrasto-vljan, Andraž Limpid, Trešetar idr.). V tem procesu sta se razbohotili tako pisateljeva ustvarjalna kot tudi humorna žilica, ki prenikata na dan skozi dramatično, mestoma skrivnostno zgodbo.
Roman je postavljen v povojni čas, v obdobje kominforma, ko je v vrstah tržaških in slovenskih komunistov prišlo do razkola med vidalijevci in babičevci. Resolucija informbiroja je dodobra pretresla levičarske vrste in opazno zdesetkala vpis slovenskih otrok v slovenske šole. Pisatelj je na to zgodovinsko ozadje postavil zgodbo o vaških nasprotjih, idejnih in celo fizičnih spopadih, dvomih,
sumničenjih, pa še o vohunjenju in zasledovanju jugoslovanske tajne policije, vse z mero realizma, kančkom grenkega humorja in smislom za hitri tempo dogajanja, da se novi kratki roman prebere na dah.
Rebula, ki zna svojim nosilnim likom vdahniti nadih človeškosti in človečnosti ter zaigrati na vse strune stavčne melodije in sloga, predstavlja izreden primer nenehno snujočega besednega ustvarjalca. Pripovedna dela zadnjega desetletja Nokturno za Primorsko, Ob babilonski reki, Skrivnost kostanjevega gozda, če naj navedem samo nekatera, odražajo njegov miselni, oblikovni in slogovni razvoj oziroma premik glede na prejšnjo literarno produkcijo. Predvsem je opazno, da se avtor odmika od antičnega sveta v smer sodobnejšega dogajanja - zlasti •*-
-m (dalje s prejšnje strani)
Zdaj se pripravljamo na odhod na koncert v kraj »Carapachaj«. To ime mi zveni tako poetično in eksotično, da mi prav zadiši po Indijosih. Verjamem, da bo tudi današnji dan bogat in poln neizbrisnih vtisov.
Po koncertu v domu Carapachay
V Slovenski dom »Carapachay« smo sicer prišli pravočasno, vendar, ker je bil danes delavnik, so ljudje kapljali počasi in smo koncert začeli s tričetrtur-no zamudo.
Slovenski dom je ljubek, ima prostorno notranje dvorišče, ima pa tudi dvorano, ki ni ravno velika, a spominja na stare domove po Sloveniji po vojni ali na naše predvojne dopolavore.
Dvorana se je med nastopom napolnila do zadnjega kotička. Peli smo dostojno. Med pavzo pa je v slačilnici spet bil tak živ žav, da smo postajali kar nestrpni.
Izjemno prisrčno in domače vzdušje se je ustvarilo po koncertu na dvorišču ob kozarcu vina. Zanimivo, da ljudje - dokler ni prisedel oktet k mizi - se sploh niso dotaknili ne pijače ne jedače.
Predsednici Mici Korošec sem izrazil vse svoje občudovanje za organizacijo.
Sploh pa se je na dvorišču ustvarila prava velika slovenska družina in smo peli, se zabavali in smejali do poznega.
Z Mici sva pila in veliko razpravljala. Ima agencijo za organizacijo kongresov. Šele eno leto dela na svojo roko, drugače pa - kot predsednica - vodi društvo Slovenski dom. Zapeli smo ji njeno najljubšo pesem Oj, Triglav moj dom - in jo postavili v sredino okteta.
Pokoncertno vzdušje je bilo res enkratno; ljudje so nas obkrožali in dobesedno trgali z nas in iz nas koščke domovine. Nekaj klanfarskih smo zapeli tudi skupaj, tako da se je ustvarila kot ena velika družina in je bilo težko ločiti se.
(se nadaljuje)
-m so mu ljuba poglavja iz slovenske polpretekle zgodovine, kot npr. povojni eksodus, svinčena »previsna leta«, v novem romanu leto 1948.
Zgodovinska snov ni več preobleka sodobnega sveta, kot, denimo, v njegovem najboljšem romanu V Sibilinem vetru ali pa v biblijskem delu Jutri čez Jordan ali v romanu Zeleno izgnanstvo iz obdobja humanizma, temveč je mogoče delo brati brez zastrtih pomenov, neposredno. To dejstvo nedvomno predstavlja izziv oziroma priložnost za bralce, ki se težko lotijo zapletenejšega ali daljšega teksta.
Rebula se v zadnjem delu vrača na Kras, od koder je kot mlad pisec z zgodovinsko povestjo Devinski sholar (1954) in z mohorjanko Klic v Sredozemlje (1957) stopil na pisateljsko pot in se kot zrel avtor suvereno razhodil po širjavah evropsko in svetovno razgledane literarne in esejistične ustvarjalnosti. To dokazujejo njegova vrhunska nagrajena in prevedena dela.
Vendar Kras ostaja Rebulova prva ljubezen. Knjigo posveča 'Prijatelju Miroslavu Košuti, vnetemu sogovorniku o naši primorski usodi'. Oba sta zavezana od burje prečesani primorski pokrajini, Košuta razgibani lepoti morja, kriških ribičev in bark, Rebula zelenemu izgnanstvu kraškega zaledja in trdoživosti kraškega človeka, kateremu je postavil spomenik v romanu Kačja roža. V njem vidi predvsem upornost in ponos. S temi potezami je oblikoval v zadnjem romanu lik glavnega junaka, pomiloščenega obsojenca Posebnega fašističnega sodišča, komunista, a nepartijca Dolfa Hrastovljana.Ta vaški skalar, ki lovi modrase in prodaja njihov strup, je človek strpnosti, idealizma, zna se zazirati v globine, zato na razklano in razburjeno vaško skupnost zna vplivati združevalno.
Njegov govor pred različno opredeljenimi vaščani izzveni realistično in utopično obenem, v njem poudarja tri vrednote, bratstvo, pravico in zemeljskost, ki so ga kot levičarja pritegnile. Zlasti ta zadnji element, povezan z ljubeznijo do živali, dreves, narave, govornika uverja, da se bo Zemlja z veliko začetnico v prihodnosti nekdaj prelevila v eno samo globalno državo brez meja in postala nova domovina srečnega bratstva in miru. Junaka odlikuje človečnost v odnosih z ljudmi, kar se izkaže tudi v dveh stranskih zgodbah, ki se razpleteta pozitivno, sam pa podobno kot junaki antične drame sicer idejno zmaga, fizično pa podleže.
Rebula obsuje predmestno vaško okolje s simpatijo, vživlja se vanj, ne obtožuje, opazuje vaške odnose in vsakdanje življenje. V romanu je izrisal, vendar ne
poglobil nekaj likov, med katerimi izstopa intelektualec, astronom Andraž Limpid. Izkušnja ob posegu Udbe, da bi vohunil zanjo, ga psihično stre, da mora prebolevati hudo duševno krizo, a naposled je zaključek pomirljiv. Nekaj besed gre nameniti ženskima likoma Julki in Maldi, kijih karakterizirajo praktičnost, življenjskost in odprtost, saj nasprotno od moškega dela sveta, ki prisega ali na strankarsko glasilo LVnita ali na slovenski dnevnik, razbirata informacije iz Demokracije.
Realistični zamah in razmeroma preprost besednjak prispevata k »ljudskosti« besedila, pa čeprav se v njem prepletajo biblijski motiv edena, poosebljeni pojmovni samostalniki, ki jih Rebula rad zapisuje z veliko začetnico (Praenergi-ja, Energije, Zemlja idr.), namigi na velikane italijanske literature, kak italijanski oziroma francoski stavek. Daleč od citatnosti v antičnih jezikih se razvijajo dialogi, krepki, vsakdanji, s kakim narečnim ali italijanskim izrazom (zigoto, avviamento), s kako tujko (škandalozen, blefiranje, ovacija, demoliranje) in celo z grobim izrazom, ki se ga nista branila ne Dante ne Prešeren.
Mojstrstvo velikega besednega ustvarjalca in stilista čutim v tem, da preigrava visoke in nizke tone, da se ne brani razglašenih akordov, da iz jezika izvablja nov zven. Kot bralki mi dokazuje, da lahko v prepišno-sti romansko-slovanskega ali večjezičnega prostora kot berem tako lahko spregovorim o vsem v slovenščini, tudi s kakim lokalizmom ali tujko, če je potrebna. Izrazi, kot pregustirati, zafrkancija, grehota, partizanje-nje, službica, Polslovenec, poiznanost, krampološka in samokolniška poezija, odražajo jezikovno gibljivost in prožnost našega jezika.
Rebula, jezikovni virtuoz, me zna očarati z barvitostjo in muzikaličnostjo ene same povedi (Videtiškrlatne blazine rododendrona in srebrnih vertikal njenih skal), ostaja pa prvenstveno velikan duha, ki zna v drobnih človeških zgodbah in usodah vžgati ob iskricah dvoma tudi plamen večjih razsežnosti, ki se odpira na široko v ogenj vere, v neskončnost človeku nedoumljivih globin. Devetdesetletnemu pisatelju, razpetemu med zabrinjsko stvarnostjo in matično domovino, med slovenstvom in svetovljanstvom, med transcendenco in imanenco, je, opremljenemu z močjo besede in domišljije, uspel nov literarni podvig.
Ad multos annos! - ali bolje rečeno - Ad multos li-bros, spoštovani pisatelj Rebula!
Rebula
Saša Martelanc
Ko še nihče ni slutil
Ob srečanju s fotografijo izpred sto let
Ko so se letos širom po Evropi spominjali izbruha prve svetovne vojne, so se tudi pri nas zvrstile številne pobude, začenši seveda s pi-etetnim spominom na žrtve po frontah in tudi v zaledjih. Obujali so se še ohranjeni spomini, marsikaj je oživelo v luči novih spoznanj, precej nanovo napisanih knjig je približalo sedanjemu rodu nekdanje stiske in trpljenje s trajnimi posledicami za tisoče, stotisoče, milijone.
Še enkrat smo zaplavali v čarne podobe Stefana Zweiga in njegove spomine na včerajšnji svet, »zlato dobo varnosti«, ki se je nalomil in nazadnje zrušil kot dokončni, apokaliptični odmev na strele v Sarajevu. Vsakdo se je lahko tudi zamislil nad krhkostjo obrednega rotenja, »da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo« - ko pa se je, že dobri dve desetletji kasneje, v novi svetovni vojni.
V naše uredništvo je skoraj po naključju zašla drobna, že zelo zbledela fotografija, stara točno sto let. Na njej je fantič, star deset let, pred eno izmed stavb v rojstnem kraju Barkovlje pri Trstu. Na sebi ima uniformo avstro-ogrskega vojaka, izdelano po meri zanj, z nekaterimi rekviziti, ki dopuščajo domnevo, daje bil pod dobrodušnim pokroviteljstvom tam nastanjene posadke. Fantiču pravijo vsi Sandro, v krstni knjigi in v šolskih listinah pa je zapisano Aleksander Martelanc.
Na fotografiji ni datuma. Iz nekaterih sicer zelo bledih sledov pa izhaja, da je bila slika zagotovo posneta še pred vojno, čeprav ne dosti prej. Takrat seveda še nihče ni mogel slutiti, kakšni viharji se bližajo. Nihče, najmanj seveda desetletnik, ki je komaj končal četrti razred obče ljudske šole, kot se je tedaj reklo. Uniformo mu je dal izdelati njegov oče, ki je imel deset otrok, med njimi tegale, očitno posebno ljubljenega. Čas je bil za tisto družino še neskrben, sorodniško in poslovno so bili povezani z gradbenim podjetjem, ki je slovelo daleč naokoli.
Kasnejši nesluteni viharji bodo zajeli tudi tisto družino v Barkovljah, fantičev oče bo moral obleči pravo uniformo in se iz vojske ne bo vrnil, veliko podjetje bo po vojni izhiralo in nastopil bo čas težkega preživljanja. Dežela se bo znašla v položaju
okupacije po tujih silah, najprej vojaških, potem še preostalih, vse do načrtovanega izničenja narodovega imena, narodove duše.
Pa so se spet zavrtela desetletja, vse sirote iz fantičeve družine so se v življenju znašle in tudi uveljavile. Miniaturni avstro-ogrski stražar je šel potem skozi pravo vojaščino, najprej kot nabornik v kraljevini Italiji, kasneje pa v kraljevini Jugoslaviji, kamor se je izselil in si v slovenskem glavnem mestu ustvaril družino z izvoljenko iz - seveda! - njegovih Barko-velj. Kot uradnik v veliki tovarni papirja se je uspešno uveljavil in postopno napredoval: bil je cenjen zaradi strokovne resnosti in hkrati priljubljen zaradi veselega družabnega značaja. Poleg družine je rad imel lov, planine, amatersko slikarstvo in dobre knjige. Vse življenje je imel srčno rad Slovenijo in njene
Na križišču otroštva in zgodovine.
Barkovlje na začetku prejšnjega stoletja.
barkovljanske šole po F. S. Finžgarju. Svoje spomine na šolski čas je skončal takole: »Življenje je potekalo normalno in neskrbno. Kar so med šolskimi počitnicami 1914 nekega dne začeli sopihati tovorni vlaki v smeri proti Miramaru. V nas mulcih so vzbujali posebno pozornost, v tovornih vagonih pa so bili kaj žalostni potniki. Peljali so vpoklicance proti Galiciji in Karpatom, na bojno polje. Idile barkovljanske slovenske ljudske šole in še marsičesa je bilo konec. Iz šolske dobe sem odnesel neizmerno hvaležnost in spoštovanje do učiteljev. Daši nisem imel posluha, mi še danes zveni v ušesih tista nežna in poučna slovenska pesem »Stoji učilna zidana«. Ob zvoku te pesmi vstaja v mojem spominu mogočna stavba barkovljanske slovenske obče ljudske šole. Ta stavba je ostala v vsej tej dobi nespremenjena in nedotaknjena do danes.«
ljudi, ohranil pa je tudi spoštovanje do urejenosti in solidnosti nekdanje monarhije, ki ji je nekoč ... stal na straži pri desetih letih ... Dočakal je 84 let.
Kadar je le mogel, je prihajal na obisk v ljubljene Barkovlje, kjer je poznal vsak kamen in vse ljudi svojega časa, s hišnimi vzdevki in značajskimi lastnostmi vred. Zato se je tudi razumljivo rad odzval, ko sta ga leta 1982 rajna prof. Elvi Miklavec in Angel Turk povabila, da kaj napiše v zbornik ob poimenovanju
Pod črto
NEPOPRAVLJIVI
nedavni obletnici padca berlinskega zidu smo lahko brali zapise, komentarje, spomine in gledali televizijske dokumentarce o travmatičnem dogodku, ki je vse presenetil in zrušil velesilo ter z njo idejo, s katero je hotela osvojiti svet. Skoraj tri četrt stoletja so mnogi istovetili to idejo z napredkom in pravičnejšo družbo, temelječo na znanosti. Čeprav je bil zgrajen iz zelo trdnih materialov, se je zid porušil na en mah kot konstrukcije iz igralnih kart, s katerimi zabavamo otroke. Do takrat nihče ni mogel misliti, da se ta kolaps more zgoditi tako bliskovito in v taki obliki, še bolj pa so bili presenečeni in zaprepaščeni privrženci ideje odrešujočega komuniz-
ma. Morda še najbolj presenečeni pa so bili nosilci oblasti, na kateri je slonel komunistični sistem. Komaj nekaj mesecev prej je Honecker še zagotovljal, da bo zid stal še sto let.
Mimo je šlo četrt stoletja in povsem človeško bi bilo pričakovati, da bodo komunisti po petindvajsetih letih sposobni razmisliti, zakaj je padel berlinski zid, oziroma, zakaj so ga sploh postavili in tako krčevito čuvali. Toda zgleda, da še tako prei-skušena analitična sposobnost marksizma ni bila dovolj prepričljiva, da bi jih pripravila do samoispraševanja o vzrokih propada komunizma. Med vrsticami redkih, ki so pri nas ob tej priložnosti kaj napisali, razberemo niti ne zelo skrito obžalovanje, da je
zid in z njim ves sistem padel, zabavljajo nad krizo tržnega gospodarstva, gojijo neozdravljivo nostalgijo nad pridobitvami netekmovalne prakse realnega socializma, se hvalijo, da so vedno volili za KPI, zmerjajo Ukrajince, ker niso hoteli sprejeti komunizma (hkrati pozabljajo, da je 5 milijonov ukrajinskih kmetov umrlo dobesedno zaradi lakote) in se zdaj obračajo proč od Moskve. Vse to, ker ne znajo ali ne vedo, kako se lotiti resnične analize propada ideje, ki je hotela spremeniti svet. Nasilje, ki je to idejo spremljalo od začetkov in je povzročilo toliko žrtev, jih ne ovira, da bi vanjo še vedno verjeli. So neozdravljivi utopisti ali nepopravljivi konservativci?
Mojca Polona Vaupotič
Kraške zgodbe, napisane v mozaiku
Umetnica Megi Uršič Calzi
Umetnica Megi Uršič Calzi je nekoč zapisala: »Ljudje mislijo, da je kamen mrzel. To je samo navidezno. Je snov polna energije, ki stopi na plan, ko začutim potrebo po izpovedi. Lahko čutim njegovo energijo in jo prepletam s svojo. Včasih se prepusti in mi dovoli, da ga božam, gladim, oblikujem po svoji zamisli in v njem uživam. Pogovarja se z mano, le prisluhniti mu moram. Kadar pa trmari, uberem drugo pot, bolj premišljeno, ki mi odkrije šibko točko na vhodu v njegovo bit.«
V Sloveniji je, nasprotno od Italije, mozaična umetnost precejšnja neznanka in jo nekateri običajno zamenjujejo z obrtniškim mozaikom.
Mozaik je tehnika, kjer mojstri pripravljene - nasekane, vlite, žgane ali narezane mozaične kamenčke (lat. tesserae) sestavljajo neposredno z lepljenjem ali vtiskovanjem v primeren omet. Lahko jih tudi lepijo ali sestavljajo na zrcalno obrnjeno predlogo, oziroma karton in jih zalijejo - vtisnejo po parcelah v svež omet na steni.
Ob besedi mozaik, ki označuje eno najžlahtnejših, pa tudi najstarejših umetniških zvrsti, številni najprej pomislijo na starorimske in bizantinske sijoče mozaike. Kako da ne, saj so prav v tistem času tudi najbolj »cve-
Od leve: Golobici, Kras v poletju in Gradnje.
teli«. Vendar pa so ornamentalni mozaiki bili znani že v stari orientalski - babilonski umetnosti, v 4. st. pr. Kr., v mestu Uruk, kjer so jih Sumerci izdelovali iz dekoracij školjk, kremena in gline.
Nadaljevanje te kulture je sledila v stari Grčiji in v Rimu in predvsem v rokah slednjih je ta umetnost dosegla zares nepredstavljiv sijaj, svoj smisel ter hkrati zapletenost. Izkušen rimski izdelovalec mozaikov je lahko iz teh oglatih »črepinj« pričaral vrtinčaste zavoje in iz njihove trdote priklical neverjetno gibanje in človečnost. Veliki mozaiki, kakršne so odkrili v Pompejih, niso le presenetljive upodobitve iz vsakdanjega življenja, ampak tudi osupljivo pričevanje o umetniški občutljivosti civilizacije, ki je pogosto veljala zgolj za militaristično. Kakovost in vrhunec pa je izdelava mozaikov dosegla v bizantinskem obdobju, saj so umetniki poleg tal in sten krasili še oboke in fasade cerkva ter palač. Uporabljali so koščke marmorja, naravnega kamna, barvnega stekla ter celo zlato in srebro. Z mozaiki je namreč tako kot z drugimi dragocenimi materiali - od kamna, do draguljev: ustvarjalci so uprizarjali različne motive svetnikov, svetopisemskih zgodb, narave in tudi portrete.
Megi Uršič Calzi, rojena v Šempetru pri Novi Gorici, je ena izmed
■ . »•
Nordio" v Trstu, kjer je pridobila maturitetno diplomo. Študij je nadaljevala na beneški akademiji, kjer je leta 1996 diplomirala z odliko. Dve leti kasneje je uspešno zaključila podiplomsko izobraževanje iz mozaične umetnosti; diplomirala je na inštitutu za mozaično umetnost v Raveni, in sicer na posebnem internacionalnem programu v organizaciji Evropske skupnosti, Regione Emilia-Romagna, Comune di Ravenna in C.F.P. Albe Steiner di Ravenna.
slovenskih strokovnjakinj mozaične umetnosti. Ustvarja prav tako na področju slikarstva in kiparstva, preizkusila se je tudi že v izdelavi ilustracij. A tokrat jo predstavljam kot mozaicistko.
Njena pot izobraževanja pa je bila sledeča: po končanem obveznem šolanju seje Megi U. Calzi vpisala na Inštitit "Istituto Statale d'Arte Enrico e Umberto
Leta 2007 je zaključila izobraževalni program na National Research Council in Rome -Cultural Heritage Department - Institute of Science and Technology for Ceramics in Faenza na temo "Archeometrical study, techno-logical and diagnostic studies for conservation of ceramic, mosaic and stone material" ("Arheometrijske, tehnološke in diagnostične študije v procesu konzervacije keramike, mozaika in kamna"). Nato je po dveh letih zaključila še magistrski študij iz umetnostnozgodovinske dediščine Sredozemlja na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Umetnica in predavateljica sicer živi in dela v Trstu, kjer občasno poučuje tudi umetnost in upodabljanje na slovenskih srednjih šolah.
V preteklih časih je bil kamen, v naši deželi še posebej izrazit akter v kraških


Zgoraj od leve: Koper in Koper, mestni stolp; na sredi: Izola in Piran 2; spodaj: Piran 7, Repen in Skopo.
Od leve: Vihar, Stanovanjske vrtnice in Vipava.
domovih in v sakralnih objektih, ki so zasute z njegovo govorico ter s samo geološko zgodovino. Kamen nosi svoje sporočilo, ima svoje življenje in svoj žar.
Zelo je veličasten. Morda ravno zaradi barve. Ali pa zaradi različnih barv, ki so že same po sebi, brez pretiranega obdelovanja stavbni okras.
Umetnica posveča posebno pozornost slovenski kulturni dediščini. Genius loči, ki je pri ustvarjalki močno prisoten, je navdušil že več njenih umetniških ciklusov. Med najbolj prepoznavnimi je ciklus slikarskih mozaikov iz domačega kamna, v izvirni ravenski tehniki, na temo »Kraški motivi«.
Glede na to, da so lahko mozaiki sestavljeni iz različnih materialov, pa je posebnost omenjene tehnike Calzijeve v tem, da imajo vsi le en skupen izvor: kamen. Značilnost njenega ustvarjanja je še v tem, da zna z največjo mero tenkočutnosti kamnu prisluhniti ter se približati njegovi površini, njegovi strukturi ter njegovi biti. Barvna paleta kamnov, najdenih v kraški naravi, je sicer omejena, vendar ustvarjalka kljub temu obvlada njihov kolorističen značaj, da z njim uspešno snuje izbrane ikonografske motive. Na upodobitvah izrazito izstopajo tako barvna kot svetlobna stopnjevanja. V vsakem motivu je mogoče najti tako piko kot črto in barvo. Vse upodobljene elemente na mozaiku lahko opazujemo ob sprehodu z očmi skozi fizično maso pogosto prikazanih zgodovinskih stavb, te pa se nas ravno zaradi mozaične tehnike večkrat dotaknejo z občutkom impresije. In prav to doživetje je tisto, ki zrcali skrivnost slovenskih krajev, njihove tihote, sanj in lepote. Vse to pa je izdelano z umetničinim pretanjenim občutkom do ustvarjanja in z njeno ljubeznijo - tudi do kamna. In iz slednjega veje pridih Krasa.
Megi U. Calzi se je predstavila že na mnogih samostojnih ter skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Kanadi in v Avstraliji. Umetnica prav tako sodeluje z javnimi in privatnimi ustanovami pri izdelavi projektov, ki so namenjeni ohranjanju kulturne dediščine. Za Pokrajinski muzej v Celju je Calzijeva ustvarila kopijo antičnega mozaika iz celjske bazilike. Ta je bil prvič
predstavljen decembra leta 2007 v okviru razstave »Od škofije do škofije«.
Poleti leta 2007 je Megi Uršič Calzi na povabilo Filozofske fakultete iz Ljubljane vodila likovne delavnice za otroke izseljencev ter otroke iz zamejstva na temo slovenskega izročila. Visoke ocene za izvedbo delavnic so vodile do ponovnega sodelovanja tudi naslednje leto, ko so delavnice ponovili za odrasle izseljence in zamejce. Še istega leta je s finančno pomočjo Republike Slovenije in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravila in vodila program likovne šole v Bolto-nu. Navedeni projekt je pomemben ravno zaradi tega, ker se v njem pojavlja tržaška, torej zamejska umetnica pri Slovencih v izseljeništvu s podporo matice - Republike Slovenije.
In: »skozi naše izkušnje in tradicijo govori kamen o preteklosti. Slike, ki se nam kažejo, so v prostoru od nekdaj - za danes in jutri. Na krilih spomina prihajajo k nam in se pustijo opazovati, tihe in večne. Koliko časa še, do kdaj jim bo dano prihajati k nam z vetrom in nas opominjati, da je v srcu te snovi duh davnih časov. Za temi prizori je toplina domačega ognjišča in moč kraške burje, ko slika z ognjenim čopičem po listih ruja. Nad to pokrajino je muza modrosti potrosila svoje plave bisere na brin. Drobni kamenčki so abeceda doživetij, sekvence spominov. Naj nam presledki med temi drobnimi teserami pričarajo brazde kraških njiv in kamnitih zidov. Naj bodo te moje stvaritve delčki v mozaiku prizadevanj za ohranitev vseh dnevovin noči, solz in nasmehov in vseh besed, katerih je bil priča kamen, iz katerega so narejene. Naj moja doživetja ob ustvarjanju teh mozaikov postanejo Vaša svetla in topla vez, kot je naš Kras«, je še dodala Calzijeva.
Mitja Petaros
Numizmatične izdaje Banke Slovenije 2014
Zbiratelji in numizmatiki so bili letos še posebno potrpežljivi do Banke Slovenije, saj so morali čakati do pozne jeseni, da je glavna bančna ustanova v Sloveniji izdala obljubljene numizmatične novosti oziroma skovala letošnje spominske in zbirateljske kovance. V prejšnjih letih so bili taki kovanci poslani v promet v prvi polovici leta (večinoma spomladi, najkasneje pa do meseca junija), letos pa so z izdajo nekoliko zakasnili; kakorkoli že, so od 17. novembra 2014 na razpolago vse numizmatične novosti, ki so bile predvidene za letošnje leto.
Letos so v Sloveniji dali v obtok spominski kovanec vrednosti 2 €, ki se lahko uporablja po vsej Evroregiji, v počastitev 600-letnice kronanja Barbare Celjske. Ta je bila zelo pomembna predstavnica celjskih grofov in je v svojem času (rojena je bila leta 1392 v Celju) dosegala zelo visoke položaje v evropskem političnem sistemu. Zelo mlada se je leta 1405 poročila s tedaj vdovcem in petidvajset let starejšim ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim in postala ogrska kraljica (poroka je bila seveda političnega značaja, kot je bilo tedaj v navadi, saj je na tak način Sigismund vračal usluge Hermanu II., očetu Barbare Celjske, ki ga je leta 1396 rešil gotovega ujetništva ali celo

u^aû U
—jUsr	r ill

^^,0 Qc&’R P*8"* .
(ZlfZ ^ v-S ' pr-** “V
smrti po Izgubljeni bitki, ko je bila evropska viteška vojska poražena proti Turkom). Leta 1409 sta povila edlnorojenko, hčer Elizabeto Luksemburško. Leta 1411 so Sigismunda izvolili tudi za nemškega kralja in 8. novembra 1414 so zato kronali tudi njegovo soprogo, Barbaro Celjsko, ki je postala nemška kraljica (kasneje, leta 1437, sojo okronali samostojno tudi za češko kraljico). Barbara Celjska je torej imela zelo pomembno vlogo pri vzpostavitvi miru na velikem delu tedanje Evrope med poljsko krono in tevtonskim viteškim redom ter med litvansko kneževino ter poljskim in ogrskim kraljestvom. S svojega uglednega položaja je seveda tudi pomagala Celjskim grofom.
Barbara Celjska je bila ena najnaprednejših in najbolj svobodomiselnih žensk svojega časa, poznala je več jezikov in se ukvarjala z diplomacijo, zagovarjala je novejše kulturne tokove, bila je nedvomno zelo inteligentna in ambiciozna, zaradi česar si je tedaj marsikdaj nakopala negativne ocene glede svojega delovanja. Leta 1408 sta s soprogom Sigismundom ustanovila znameniti viteški Zmajev red, v katerem so se zbrali vsi najožji cesarjevi sodelavci in takratna evropska politična smetana, Barbara pa je bila edina ženska članica tega elitnega reda (kot zanimivost, člana Zmajevega reda sta bila tudi Celjska grofa Herman IL, sicer Barbarin oče, in njegov sin oz. Barbarin brat, Friderik IL). Barbara Celjska je umrla 11. julija 1451 na Melniku na Češkem in je pokopana v katedrali sv. Vida na Hradčanih v Pragi, kjer je grob mnogih evropskih vladarjev. Barbari Celjski so torej letos v Sloveniji posvetili spominski obtočni kovanec 2 evrov, v nakladi 1 milijona kosov, skovali pa so ga v Royal Dutch Mint na Nizozemskem. Avtor podobe na averzu kovanca (reverz z napisom 2 na zemljevidu Evrope je običajen in enak za vse obtočne evre) je grafični atelje Studiobotas d.o.o. iz Ljubljane in je po mnenju mrsikoga zelo posrečen (prikazuje stilizirano podobo proslavljene osebe ob treh šesterokrakih zvezdah iz grba Celjskih grofov).
Barbara Celjska In njen spominski kovanec 2 evrov.
Serijo zbirateljskih kovancev pa so pri Banki Slovenije letos posvetili 200-letnici rojstva fotografa Janeza Puharja.Ta seje rodil 26. avgusta 1814v Kranju, študiral je v rojstnem mestu in Ljubljani, zaključil semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika (služboval je marsikje, najprej v Leskovcu pri Krškem, med svojim fotografskim ustvarjanjem pa seje posebno navezal na Metliko, Ljubno na Gorenjskem, Bled, Cerklje). Ko je bil kaplan na Dovjem, je hudo zbolel na pljučih in se je vrnil domov v Kranj, kjer je umrl 7. avgusta 1864 in je tam tudi pokopan. Puharje bil že kot študent izredno nadarjen (še posebno za glasbo in jezike), zanimala ga je tudi dagerotipija - fotografija na bakrene plošče s pomočjo srebra. Ta postopek fotografiranja je bil izredno drag, zato je Puhar poskušal nove načine in namesto bakra je uporabljal steklo, namesto srebra pa razne kemikalije, tako je leta 1842 izumil fotografijo na steklu (kar je bilo izredno pomembno pri razvoju svetovne fotografije nasploh). Svoja spoznanja je tudi objavljal najprej v časopisu Carniola, ko pa je svoj postopek opisal leta 1843, je poročilo o tem objavila tudi dunajska Akademija znanosti. Posto-

Avtoportret Janeza Puharja in spominski kovanci posvečeni pionirju fotografije.
pek je imenoval hyalotipija ali prosojni svitlopis (danes in tudi že za časa njegovega življenja so njegove slike imenovali puharotipija). Prednost tovrstne fotografije je bil nedvomno zelo kratek čas ekspozicije (Puharjeva osvetlitev je trajala 15 sekund, medtem ko so ostali takrat merili čas osvetlitve še v minutah ali celo urah), zelo jasni in pozitivni pogled, ki ga je omogočila uporaba stekla, In tudi preslikava na papir. Puharjeve fotografije so tudi zelo obstojne, saj so danes po 150 letih še zelo dobro ohranjene. Leta 1852 je Nacionalna akademija za poljedelstvo, obrt in trgovino v Parizu Puharju podelila diplomo in častno članstvo ter ga poimenovala »iznajditelja fotografije na steklo«. S svojimi fotografijami je sodeloval na raznih mednarodnih razstavah (London 1851, New York 1852, Pariz 1855) in vedno žel velike uspehe ter nagrade. Puhar pa je bil vsestranski umetnik, saj seje poleg Izumiteljstva na fotografskem področju ukvarjal tudi z glasbo, izražal seje v poeziji (kot je bila takrat navada, je pisal v slovenščini in tudi nemščini), dobro je risal in slikal. Zato je ob 200-letnici njegovega rojstva Republika Slovenija izdala serijo zbirateljskih kovancev za njegove zasluge na področju izumiteljstva in za pionirsko vlogo na področju fotografije.
Na seriji kovanec so upodobljene Cerklje na Gorenjskem, to je pokrajinski motiv iz Puharjeve fotografije, kije bila prva pokrajinska fotografija pri nas. Banka Slovenije je izdala zlatnik vrednosti 100 € (prodaja pa ga po 320,00€, čeprav vsebuje 7 gramov zlata čistine 900/1000) in v nakladi 1.500 kovancev; srebrnik vrednosti 30 € (prodajna cena je 40,00 € za 15 gramov srebra 925/1000) in v nakladi 2.000 kosov ter dvokovinski kovanec vrednosti 3 €, ki ni iz dragih kovin, v nakladi
150.000	kovancev. Ti kovanci se lahko uporabljajo le na ozemlju države izdajateljice. Dizajn je za vse tri kovance enak (zlatnik je nekoliko manjši, saj premer znaša 24 milimetrov, srebrnik in dvokovinski novec pa imata isti premer 32 mm), avtorica pa je Maja Vodlan iz Domžal, kovnica je tudi tokrat nizozemska kraljeva kovnica oziroma Royal Dutch Mint.
Kot običajno je Banka Slovenije tudi letos dala zbirateljem na razpolago vse kovance z letnico 2014 v posebnem pakiranju (v navadni in osebni proof tehniki kovanja).
Numizmatika se od vedno povezuje z zgodovino in tako smo tudi letos, ob priložnostnih izdajah Banke Slovenije, lahko poslali v svet košček slovenske kulture in spomina na pomembne može in žene iz naše preteklosti, ki so pripomogli k uveljavitvi slovenskega duha v času svojega življenja.
antena
Umrla je prof. Helga Glušič
V	Sežani je 3. oktobra umrla slovenska literarna zgodovinarka prof. dr. Helga Glušič. Rodila seje 21. marca 1934 v Ljubljani, kjer je diplomirala in doktorirala na Filozofski fakulteti, na kateri seje tudi zaposlila leta 1960 kot knjižničarka, poklicno pot pa nadaljevala kot asistentka, docentka, izredna in redna (1984-96) profesorica zgodovine slovenske književnosti. Objavila je vrsto razprav in člankov. Posvečala seje socialnemu realizmu, slovenski pripovedni prozi druge polovice 20. stoletja, mladinski književnosti, a tudi zamejski in zdomski književnosti, zlasti v Severni in Južni Ameriki.
Umrl je akademik Milko Matičetov
V	Ljubljani je 5. decembra umrl veliki strokovnjak za ljudsko izročilo iz Rezije in Benečije, narodopisec akademik Milko Matičetov. Rodil se je v Koprivi na Krasu 10. septembra 1919. Gimnazijo je obiskoval v Kopru in Gorici, nato je diplomiral na leposlovni fakulteti v Padovi. Še zelo mlad seje uveljavil kot zbiralec ljudskega blaga, kot dijak je bil dejaven v krogu Virgila Ščeka in pri ilegalnih glasilih primorske mladine. Po vojni je doktoriral v Ljubljani pod mentorstvom prof. Ivana Grafenauerja s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek. Najprej seje zaposlil v Etnografskem muzeju v Ljubljani, od leta 1952 do upokojitve leta 1985 je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Tam je zasnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi in ga stalno bogatil z evidenco in prepisi objav, na podlagi terenskega dela pa še z novimi zapisi in zvočnimi posnetki z vseh koncev slovenskega etničnega ozemlja, posebej iz zamejstva v Italiji. Samo v Reziji je nabral več kot 3.000 pravljic. Pred desetimi leti ga je tamkajšnji občinski svet soglasno izvolil za častnega občana. Veliko je objavljal in predaval. Leta 2001 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Stare in nove vezi v Parizu
Društvo Slovencev v Parizu, ki mu predseduje Ana Stegu Vičič, je ob letošnjem dnevu državnosti 14. junija v Chatillonu pripravilo posebno srečanje pariških Slovencev.
Somaševanje je vodil novi predstojnik Slovenske katoliške misije mag. Alek Zwitter. Častna gosta sta bila tržaški pisatelj Boris Pahor, kije imel slavnostni govor, in Kranjski oktet, ki ga zdaj vodi v Bariločah rojeni Ivan Arnšek.
V	kulturnem programu pa so se predstavili v francoskem okolju uveljavljeni rojaki, ki ohranjajo zvestobo koreninam. Recitirala je slovensko-fran-coska pesnica Mateja Bizjak Petit. O svojem delu je spregovorila v Franciji rojena prevajalka in založnica (Editions franco-slovenes & Cie) Zdenka Šti-mac, ki je prevedla in izdala v francoščini Martina Krpana. Milan Matejčič je predstavil svojo tretjo pesniško zbirko L'allegresse lucide (Preudarna radost), novejša priseljenka Nataša Repovž
pa je pripravila fotografsko razstavo Preproste besede.
Umrla je Nina Lenček
V	New Yorku je 25. novembra preminila kulturna delavka, knjižničarka Nina Lenček. Rodila seje 18.januarja
1924 v Ljubljani. Bila je hčerka pesnika in pisatelja, medvojnega ravnatelja gimnazije v Gorici Jože Lovrenčiča ter vdova po znanem slavistu prof. Radu Lenčku. Z njim seje leta 1946 poročila v Gorici, kjer sta se jima rodili hčerki Bibi, ki je slikarka, in Lena, ki je slavistka. Od tam so se preselili v Trst, leta 1956 pa v Združene države.
Nina Lenček se je kot bibliotekarka in strokovnjakinja za slovansko bibliografijo uveljavila zlasti na univerzi Columbia v New Yorku. Napisala je več študij.
Leta 2010 sta Mohorjevi družbi iz Gorice in Celja v knjigi z naslovom Ves vaš ljubeči očka, Pisma hčerki Nini izdali pisma, ki jih je prejemala od očeta, od katerega jo je ločevala železna zavesa.
Obletnice v Nemčiji in Belgiji
Slovenska župnija v Frankfurtu je 31. maja praznovala 50-letnico. Za zbrane rojake je maševal beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar.
V	dvorani pa so z govori in slikami obnovili prehojeno pot. V Vestfaliji so sicer za izseljence skrbeli slovenski in nemški duhovniki že pred več kot sto leti, po drugi svetovni vojni pa je bil prvi stalni duhovnik dr. Franček Prijatelj, ki mu je sledil dr. Edo Škulj. Oba sta prišla iz vrst politične emigracije v Argentini.
Največje število župljanov je preseglo številko 3.000. Sedaj jih je okrog 2.000, v zadnjih dveh letih pa seje pridružilo 300 novih zdomcev.
Slovenska župnija v Mannheimu pa je svojo 50-letnico praznovala 25. maja v bližnji škofiji Speyer, 12. oktobra pa je s proslavljanjem nadaljevala v Herbolzheimu blizu Freiburga, kamor je prišel tudi upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojzij Uran. Tudi pri začetkih te župnije je bil Franček Prijatelj. Prvi Slovenci so v tamkajšnje rudnike prišli že pred drugo svetovno vojno, po drugi svetovni vojni so se tam naseljevali politični begunci in ekonomski izseljenci.
V	Eisdnu v Belgiji pa so 9. marca praznovali 65. obletnico Slovenske katoliške misije, ki pokriva belgijski in nizozemski Limburg. Njen začetnik je bil msgr. Vinko Žakelj, danes pa je slovenski župnik za ves Beneluks dr. Zvone Štrubelj.
V	južnem Ontariu
V	slovenski župniji sv. Gregorija Velikega v Hamiltonu v Kanadi, ki letos praznuje 50-letnico obstoja, so 22. junija praznovali 25. Slovenski dan. Udeležilo se ga je več kot 400 ljudi.
Prireditev je povezana z delovanjem Slovenske koordinacije v južnem Ontariu, ki je bila ustanovljena ravno tako pred 25 leti in povezuje slovensko župnijo v Hamiltonu in šest društev: London, Kitchener, Sava, Slovenski park, Bled in Lipa Park.
MCadiiiih Wdni sejem
Srečanje s pesnikom Marijem Čukom (levo) in Vinkom Avsenakom (desno).
Založba Mladika je prvi teden decembra priredila v prostorih Slovenske prosvete svoj prvi knjižni sejem, na katerem je bralcem ponujala svoje izdaje. Ob tem je tudi priredila tri srečanja z avtorji in nanje povabila dijake slovenskih višjih šol vTrstu. Srečanj so se udeležili pesnika Marij Čuk in Miroslav Košuta in zgodovinar Vinko Avsenak. Vsi trije so pri Mladiki zadnje čase izdali knjigo. Na srečanju z Vinkom Avsenakom, kije uredil dnevnik Alojza Goriupa iz prve svetovne vojne, je založba vsem udeležencem poklonila izvod zanimivega vojnega dnevnika.
Deziderij Švara, tgorZobin, Miroslav Košuta in Marij Čuk (levo); Guido Barello in Miro Oppelt (desno); Tone Bedenčič (spodaj).
Zadnji mesec v letu je bil v Peterlinovi dvorani kar živahen. V prostorih na Donizettijevi je založba Mladika priredila Miklavžev sejem in več srečanj z avtorji njenih izdaj. Redno so se odvijali ponedeljkovi večeri. Te vedno beležimo na teh straneh, tako jih bomo tudi tokrat za ves december.
V ponedeljek, 1. decembra, je časnikar Miro Oppelt v pogovoru z avtorjem predstavil knjigo »La tortura del silenzio«, ki govori o polpretekli romunski stvarnosti. Časnikar in avtor knjige Guido Barello je bil večkrat na obisku v Romuniji, zato je nazorno prikazal romunsko »tranzicijo«, ki se veliko ne razlikuje od tranzicij v drugih deželah vzhodne Evrope. Zaradi praznika je večer 8. decembra odpadel. V ponedeljek,
15.	decembra, pa je bil večer res praznično obarvan, saj se je odvijal pod naslovom Praznične barve umetnosti in so na njem sodelovali kar štirje ustvarjalci. Slikar Deziderij Švara je postavil na ogled svoje najnovejše slike, s pesnikoma Marijem Čukom in Miroslavom Košuto pa se je urednica Nadia Roncelli pogovarjala ob izidu dveh njunih zadnjih knjig. Ves večer je glasbeno povezoval harmonikar Igor Zobin. Zadnji ponedeljkov večer so člani društva posvetili bližajočim se božičnim praznikom. O pomenu tega lepega krščanskega praznika je govoril škofov vikar za slovenske vernike na Tržaškem Tone Bedenčič.
P. Placido Cortese ob 70-letnici smrti
Ob 70-letnici smrti p. Placida Corteseja, ki je podlegel mučenju v bunkerju gestapa v Trstu domnevno 15. novembra 1944, se je zvrstilo več spominskih pobud.
Njegov lik je tudi ponovno zaživel v medijih.
V Trstu je 29. oktobra skupina približno tridesetih slovenskih in hrvaških minoritov, katerim so se pridružili tudi nekateri tržaški italijanski redovniki, obiskala kraje njegovega mučeništva na Oberdankovem trgu in v Rižarni. Med njimi so bili slovenski provincial p. Milan Kos, nekdanji hrvaški provincial p. Ljudevit Maračič, tržaški gvardijan p. Tiberio Zilio ter generalni asistent minoritov za Srednjo Evropo p. Miljenko Hontič. Spregovorila sta jim raziskovalec Cortesejevega življenja Ivo Jevnikar in bivši interniranec Ljubomir Sušič, v obeh krajih pa sta se oglasili molitev in pesem.
Dne 15. novembra je bila velika slovesnost v Padovi. Začela se je v dvorani samostana sv. Antona. Udeležence so pozdravili rektor bazilike p. Enzo Poiana, namestnik provinciala Severne Italije p. Oliviero Svanera in občinska odbornica Alessandra Brunetti. Direktor založbe Messaggero di santAntonio p. Fabio Scar-sato je predstavil anastatični ponatis Cortesejevega življenjepisa sv. Antona iz leta 1940. Ivo Jevnikar, ki je povezoval srečanje, je nato z avtorico, tržaško pisateljico Eleno Blancato, predstavil njeno kratko leposlovno delo o Cortesejevih zadnjih dnevih Ruah. Nekaterim pričevanjem o človekoljubnem delu in trpljenju p. Corteseja je bilo mogoče slediti na filmskem platnu, nakar je osrednji postulator p. Angelo Paleri poročal o zahtevnem beatifikacijskem postopku za p. Corteseja. Srečanje se je v dvorani končalo z branjem odlomkov Iz odrskega dela p. Francesca Ruffata Žrtev molka, v baziliki pa s slovesnim somaševanjem, ki ga je vodil upokojeni tržaški škof Eugenio Ravignani. Zadnja točka je bil Ravignanijev blagoslov nekdanje Cortesejeve spovednice nasproti kapele z relikvijami za glavnim oltarjem. Zdaj je spremenjena v spominsko obeležje s Cortesejevo sliko in podatki o njegovem življenju in delu.
Knjiga Elene Blancato je bila nato v središču pozornosti na srečanju, ki ga je 20. novembra priredil v Trstu Klub prijateljstva. Po pozdravu predsednice Slovenske Vincencijeve konference Ivice Švab je spored usklajeval Ivo Jevnikar. Prof. Marija Cenda je v avtoričini prisotnosti predstavila knjižico Elene Blancato Ruah - II soffio dello spirito. Svoje ilustracije v knjižici je slikar in fotograf Paul David Redfern predstavil s svojim videom. Sledilo je predvajanje dokumentarca Paola Damossa Pogum molka - pater Plácido Cortese v slovenskem prevodu.
Cortesejeva spovednica v baziliki sv. Antona (foto: Miro Oppelt).
V
J
Slovenisti v ZDA
Ameriško Društvo za slovenistične študije (The Society for Slovene Studies - SSS, spletna stran: www.slovenestu-dies.com) je imelo svoje letno srečanje ob robu konvencije Zveze za slovanske, vzhodnoevropske in evrazijske študije, ki je bila od 20. do 23. novembra v San Antoniu vTexasu. Na srečanju so med drugim razpravljali o Pobudi za slovenske raziskave na državni univerzi Ohia v Columbusu, do katere je prišlo v sodelovanju z Društvom za slovenistične študije in ZRC SAZU.
Člani SSS so imeli tudi več referatov na sami konvenciji.
Umrl je škof Edvard Pevec V nedeljo, 14. decembra, je v Clevelandu umrl tamkajšnji upokojeni pomožni škof Anthony Edward Pevec. Rodil seje 16. aprila 1925 v Clevelandu slovenskima priseljencema. V duhovnika je bil posvečen leta 1950, doktoriral je leta 1964. Služboval je v več župnijah, tudi v slovenskih narodnih župnijah sv. Lovrenca in sv. Vida v Clevelandu. Dejaven je bil tudi v šolstvu in kot rektor bogoslovnega semenišča. Od leta 1982 do upokojitve leta 2001 je bil clevelandski pomožni škof. Rad je bil dejaven tudi v slovenski skupnosti.
Priznanji Zedinjene Slovenije
Ob Dnevu državnosti so imeli Slovenci v Argentini osrednjo proslavo v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Priredila sta jo krovna organizacija Zedinjena Slovenija in Medorganiza-cijski svet.
Zedinjena Slovenija je tudi letos v soglasju z Medorganizacijskim svetom podelila spominski plaketi za zasluge pri izgradnji in napredku slovenske skupnosti. Prejela sta ju kulturnik Ciril Jan iz Slovenske vasi in podjetnik Herman Zupan, ki je uspešen v gospodarstvu, a vedno prisoten tudi v skupnosti zlasti v Slomškovem domu.
Umrla je Julka Štrancar
V Trstu je 24. novembra preminila učiteljica in prosvetna delavka Julka Štrancar. Rodila seje 27.januarja 1929 v Trstu, kjer je po vojni maturirala na učiteljišču. Poučevala je na različnih slovenskih šolah, zadnja leta službe pa je opravila na šolskem skrbništvu. Prva leta po ustanovitvi je bila tajnica Društva slovenskih izobražencev. Dejavna je bila tudi pri Slovenski Vincencijevi konferenci.
Concordia et Pax
Goriško čezmejno spravno in duhovno gibanje Concordia et Pax, ki vsako leto prireja Poti spomina in sprave, na katerih na obeh straneh meje opozarja na žrtve različnih nasilnežev, je 18. oktobra priredilo srečanji v spomin na mučeniško smrt glasbenika Lojzeta Bratuža na Trgu Lojzeta Bratuža v Podgori in na partizanski umor duhovnika Alojzija Obida pred župniščem v Štmavru.
Na Dunaju nagrajena Bernarda Fink
Septembra so na Dunaju podelili častni naziv »komorna pevka« v Argentini rojeni in na Koroškem bivajoči izjemni mezzosopranistki Bernardi Fink Inzko.
Med slovenskimi pevci sta bila pred njo s tem nazivom počaščena za svoje vrhunske umetniške dosežke na področju klasične vokalne glasbe le Anton Dermota in Marjana Lipovšek.

Umrl je knjižničar Marjan Pertot
Sredi mnogih delovnih načrtov je zaradi hude bolezni 8. decembra v nabrežinski bolnišnici preminil tržaški knjižničar, prosvetni in kulturni delavec, publicist Marjan Pertot.
Od ustanovitve leta 1982 je bil duša Knjižnice Dušana Černeta v Trstu.
Star je bil 79 let, saj se je rodil 15. avgusta 1935 na Kon-tovelu. V mlajših in srednjih letih je bil v domači vasi med stebri prosvetnega dela v Kulturnem društvu Prosek-Konto-vel, a tudi med ustanovitelji in vodilnimi garači Amaterskega odra Jaka Štoka, Športnega društva Kontovel in zadruge Kulturni dom Prosek-Kontovel.
Pozneje se je ves predal knjižničarskemu, bibliografskemu ter publicističnemu delu ter svoja zanimanja uresničeval v Trstu, kamor se je tudi preselil. Sodeloval je z ustanovitelji Slovenske levice pisateljem Borisom Pahorjem, prvoborcem Vekoslavom Špangerjem, glasbenikom Ubaldom Vrabcem in drugimi. Potem je pomagal Slovenski skupnosti in Slovenski prosveti. Domači vasi in gledališkemu delu na Proseku in Kontovelu pa je leta 2004 posvetil knjigo V domovini Jake Štoke.
Marjan Pertot je maturiral na učiteljišču in se zaposlil v Ljudski knjižnici. Nato je 17 let delal v Narodni in študijski knjižnici. Že takrat je skupno s Tončko Kolerič v ciklostiliranih knjigah objavil bibliografije slovenskega tiska v Italiji med obema vojnama, bibliografije tega tiska v letih 1945-1954 in v letih 1955-1964 ter šolskih knjig v letih 1945-1966.
Nato je bil do upokojitve uradnik na deželi, najprej kot tajnik svetovalske skupine Slovenske skupnosti. Ves prosti čas, po upokojitvi pa sploh ves čas je posvetil Knjižnici Dušana Černeta, ki je nastala leta 1982 in je specializirana v zbiranju zamejskega in zdomskega tiska. Bil je njen upravnik in v njenem okviru je sestavljal bibliografije in študije na podlagi gradiva, ki ga je zbral v njej, in zelo številnih, plodnih stikov, ki jih je pri tem navezal z njegovimi ustvarjalci v matici, zamejstvu in po svetu.
V knjižni obliki je izdal bibliografije slovenskega periodičnega tiska v Italiji 1945-1980, slovenskega tiska v Argentini, Veliki Britaniji in Kanadi. V dveh debelih knjigah je predstavil gledališko delo Slovencev v Argentini: leta 2008 povojne emigracije (Slovensko gledališče v Argentini 1948-2007), leta 2011 pa predvojnih, primorskih beguncev (Lepa Vida ob Srebrni reki).
Žal ni dočakal izida že dokončane sorodne obsežne knjige o gledališkem delu Slovencev v Kanadi. Pripravljal je še bibliografijo slovenskega izseljenskega cerkvenega tiska v zahodni Evropi ter druga dela.
Za svoje knjižničarsko delo je leta 1996 v Ljubljani prejel Trubarjevo plaketo, za knjigo Lepa Vida ob Srebrni reki pa leta 2012 nagrado Vstajenje v Trstu.

V Ženevi je 23. septembra umrl poslovnež Ivo Gregorc. Pri nas je bil znan kot eden zadnjih, ki so oktobra ali novembra 7 944 na sedežu gestapa v Trstu srečali svetniškega minorita p.
Placida Corteseja, ki je bil že skoraj na smrt izmučen. Njemu je dal znameniti nasvet: »Molči in moli!«
Gregorc seje rodil v premožni ljubljanski družini 9. septembra 7 925. V času okupacije so ga Italijani kot dijaka trgovske akademije aretirali, češ da širi sovražno propagando in zbira sredstva za Osvobodilno fronto. Po posredovanju družine so ga internirali v Treviglio pri Bergamu, kjer je lahko nadaljeval s študijem.
Pod nemško okupacijo se je pridružil Slovenskemu Rdečemu križu, ki ga je poslal za pomočnika svojemu pooblaščencu v Benetkah dr. Ivu Boletu. Tam je srečal slikarja Zorana Mušiča.
Med nemško operacijo proti obveščevalni skupini Vauhnikove-ga omrežja, ki jo je v Trstu vodil časnikar Jože Goleč, sta bila tudi Gregorc in Mušič zaprta v Trstu in internirana v Dachauu, do smrti pa sta ostala velika prijatelja. Medtem ko se je Mušič po vojni kmalu umaknil iz domovine, je Gregorc ostal v Ljubljani in se vpisal prej na pravno, potem pa na ekonomsko fakul- jvo Gregorcvsvojem uradu vženevl k]ergaje teto, ki jo je dokončal leta 7 950. Ker je odklonil vpis v partijo in	/ef0 2003 fotografirala Alenka Puhar,
so ga bremenili sumi »anglofilstva«, so ga nove oblasti dvakrat
zaprle in poslale na prisilno delo. Zato se je kasneje izselil v Švico in si tam ustvaril družino. S Slovenijo pa je ostal tesno povezan. Po pogrebu 29. septemba v Švici je bil 10. oktobra še pogrebni obred s položitvijo žare v družinsko grobnico na Žalah v Ljubljani.
UMRL JE IVO GREGORC

Za domačim dvoriščem
Že spomladi je Posoško središče za zgodovinske in družbene raziskave ter dokumentacijo Leopoldo Gasparini iz Gradišča v sodelovanju s Skladom Dorče Sardoč iz Gorice izdalo knjigo Dietro ii cortile di časa, La deportazione dei civili sloveni nei campi di concentramento italiani al confine orientale. Čeprav je knjiga izšla v italijanščini, nosi tudi slovenski naslov Za domačim dvoriščem, Deportacija slovenskih civilistov v italijanska koncentracijska taborišča na vzhodni meji.
Sestavili so jo zgodovinarji Metka Gombač in Boris M. Gombač iz Ljubljane ter Dario Mattiussi, ki je ravnatelj središča, predstavlja pa nadgradnjo več njihovih skupnih projektov na omenjeno temo. V središču je vsebina razstave o trpljenju otrok v taboriščih Ko je umrl moj oče, ki je od leta 2005 obiskala številne kraje v Italiji, Sloveniji, Avstriji, Hrvaški in Srbiji, nastala pa je na podlagi risb in spisov, ki so jih nekateri preživeli otroci pripravili spomladi 1944 v partizanskih šolah na Notranjskem in Dolenjskem. Metka in Boris Gombač imela v letih 2009-12 intervjuje z nekaterimi njihovimi preživelimi avtorji. Objavila sta jih lani v knjigi Trpljenje otrok v vojni, Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč. To gradivo je zdaj tudi v novi italijanski knjigi.
Knjigo so predstavili na simpoziju Pozaba dučejevih taborišč, ki gaje pripravilo slovensko veleposlaništvo v Rimu 9. aprila v tamkajšnji Hiši spomina in zgodovine. Takrat so tudi odprli že omenjeno razstavo Ko je umrl moj oče.
Ob odprtju razstave v Rimu si novo knjigo o Slovencih v taboriščih ogledujejo od leve veleposlanik Iztok Mirošič, soavtor Boris M. Gombač in rimski župan Ignazio Marino.
Zavod sv. Stanislava:
1.400 OTROK IN MLADIH
Zavod sv. Stanislava je s 1. septembrom sklenil svojo »vzgojno vertikalo«. Gimnaziji seje pred šestimi leti pridružila osnovna šola Alojzija Šuštarja, nanovo pa so odprli vrtec Dobrega Pastirja. Osnovna šola in vrtec sta na omenjeni dan dobila prostore v novi zgradbi. Skupno je zdaj v Zavodu več kot 1.400 otrok in mladih ter več kot 200 zaposlenih.
Pahorjevi italijanski spisi
Pri založbi Diabasis v Parmi je izšel izbor zapisov, ki jih je pisatelj Boris Pahor v zadnjih šestdesetih letih napisal v italijanščini. Za knjižno izdajo jih je uredil prof. Elvio Guagnini.
Knjiga nosi naslov Venuti a galla, Scritti di metodo, di polemica e di critica (Dvignili so se na površje, Metodološki, polemični in kritični zapisi). Avtor obravnava identiteto in usodo manjših narodov, pomen kulture, Evropo, slovensko kulturo in književnost v Trstu.
r	1
V ZDA se je poslovil prof. Janez Grum
V mestu Milwaukee v ameriški zvezni državi Wisconsin je 8. novembra umrl vidni predstavnik povojne politične emigracije v Severni Ameriki prof. Janez Grum. Malo prej je dopolnil 102. leto starosti, saj seje rodil 18. oktobra 1912 v Spodnjem Kašlju pri Ljubljani. Obiskoval je klasično gimnazijo in univerzo v Ljubljani ter postal profesor klasičnih jezikov. Kot povojni emigrant pa je v Ameriki delal v tovarni.
Prof. Janez Grum seje oblikoval med Tomčevimi mladci in idealom Katoliške akcije je ostal zvest do smrti. Med vojno in revolucijo se je kot pripadnik Slovenske legije pridružil domači vaški straži, nato domobrancem, v okviru neizpeljanega načrta o prehajanju iz domobranstva v ilegalo pa proti koncu vojne četnikom.
Za preučevalce vojnih let je bil zelo natančen vir informacij o protirevolucionarni strani, o tem pa je pisal tudi sam. Tako je tudi bistveno sodeloval pri končni redakciji knjige v dveh zvezkih Staneta Kosa (to je Nikolaja Jeločnika) Stalinistična revolucija na Slovenskem.
Prof. Janez Grum je bil znan tudi pri nas. Ob njegovih prejšnjih jubilejih smo pisali o njem v Anteni. Do pred nekaj leti je redno vsako jesen obiskoval znance in prireditve v Trstu, Gorici in na Koroškem, še prej se je na poti ustavljal tudi pri prijateljih v Rimu in Miin-chnu, po demokratizaciji pa seje po kak mesec na leto zadrževal zlasti v matični Sloveniji. Bil je naročen na več zamejskih časopisov in revij, tudi na Mladiko.
Poslovil se je vidni član Slovenske pravde Marjan Goriup
V	kraju Lewes v Vzhodnem Sussexu v Angliji je 7. avgusta preminil Marjan Gorjup (sam je zadnja leta uporabljal menda izvirno obliko Goriup). Za seboj je imel zelo značilno življenjsko zgodbo. Bil je eden zadnjih predstavnikov zanimive povojne politične skupine Slovenska pravda, ki je med drugim izdajala neodvisni mesečnik KlicTriglava.
Rodil se je 27. maja 1924 v Trstu. Oče Mario se je ukvarjal z gledališčem kot igralec in režiser, mati Pavla Fabjan je bila knjigovodja. Kmalu se je družina preselila v Jugoslavijo. Na gimnaziji v Ljubljani je bil v tesnih stikih s profesorjem Antonom Ovnom, ki je med okupacijo postal zgodnja žrtev komunistov.
Od ustanovitve leta 1939 je sodeloval v njegovem društvu Mrtva straža, ki je na taborih za mlade in v publikacijah opozarjalo na zatiranje Slovencev v Italiji in Avstriji. Pridružil se je nato Mihailovičevemu gibanju, bil interniran v Gonarsu, ob koncu vojne pa seje s četniki prek Gorice umaknil v Italijo.
V	povojnih taboriščih seje ukvarjal s kulturnim delom in je urejal Jugoslovanski vestnik. Po premestitvi v Nemčijo je bil 29. oktobra 1947 med ustanovitelji Slovenske pravde, 24. decembra pa je dospel v Veliko Britanijo. Najdlje je-tako kot nekateri drugi Slovenci - delal v monitoringu (služba, ki jo za vlado opravlja BBC, s tem da posluša tuje radijske oddaje in sestavlja poročila o njih) za srbo-hrvaške in italijanske sporede. Ob razpadanju Jugoslavije je bil kot upokojenec vpoklican.
Gorjup je bil v vodstvu Slovenske pravde, katere gonilna sila je bil Dušan Pleničar, in leta 1948 prvi urednik Klica Triglava. Pisal je pod psevdonimoma Lojze Zupan ali Ivan Stanič. Kot »Lojze Zupan« se je udeleževal srečanj Demokratske Jugoslavije in Liberalne internacionale ter bil nekaj časa član Narodnega odbora za Slovenijo za liberalno skupino. Ob ustanovitvi Konference Svetovnega slovenskega kongresa za Veliko Britanijo je stopil v njen odbor.
Umrl je prof. Gabrijel Devetak
Dne 9. oktobra je umrl strokovnjak za marketing in inovacije, univerzitetni profesor in plodni publicist iz Nove Gorice prof. dr. Gabrijel Devetak.
Rodil seje 29. septembra 1938 v Mirnu. Kot ekonomist je bil nad 40 let na vodilnih delovnih mestih v gospodarstvu, od leta 1988 do konca pa je predaval na številnih slovenskih fakultetah in visokih šolah, tako na primer v Mariboru, Kopru in na Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Poleg strokovnih knjig in razprav je veliko objavljal tudi v medijih. Sodeloval je tudi z Novim glasom in Radiom Trst A.
Teologinja s. Alenka Arko
Papež je 26. julija imenoval novi, deveti sestav Mednarodne teološke komisije, kije bila ustanovljena leta 1969. Predseduje ji kardinal Gerhard Ludwig Müller, med 30 člani pa je tudi slovenska redovnica s. Alenka Arko iz Skupnosti Loyola. Pred njo so bili slovenski člani Mednarodne teološke komisije prof. Anton Strle (1974-80), prof. Franc Perko (1986-92) in prof. Anton Štrukelj (1997-2004).
S.	Alenka Arko se je rodila 26. oktobra 1966 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti leta 1990 diplomirala na Oddelku za slovenski jezik in književnost ter na Oddelku za etnologijo. Po diplomi je stopila med redovnice Skupnost Loyola. Študij teologije je opravila na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Gregoriani v Rimu, kjer je leta 1999 zagovarjala doktorsko disertacijo na temo Notranji človek pri Gregorju iz Nise, Antropološka metafora v iskanju celostnega ovrednotenja človeka.
V letih 1992-95 je bila zaposlena na uredništvu slovenskega programa Vatikanskega radia. Nato je s sestrami iz skupnosti odpotovala v Sankt Peterburg in se vključila v delo za obnovo tamkajšnje krajevne Cerkve. Predava sistematično teologijo na Inštitutu sv. Janeza Krizostoma in dogmatično ter patristično teologijo v Katoliškem semenišču Marija -Kraljica apostolov v Sankt Peterburgu. Občasno kot gostujoči profesor predava v Medškofijskem semenišču za srednjo Azijo Marija - Kraljica Cerkve v Karagandi (Kazahstan). Ureja filozofsko-teološko revijo Folia pe-tropolitana in sodeluje pri teološkem izobraževanju laikov.
Umrl je msgr. Cvetko Žbogar
Cerkev na Goriškem in slovenska narodna skupnost v Italiji sta 2. oktobra izgubili uglednega in priljubljenega duhovnika, kanonika stolnega kapitlja msgr. Cvetka Žbogarja.
Še dva tedna pred smrtjo je vsak dan maševal in delil zakramente pri Sv. Ivanu v Gorici, ob nedeljah pa je daroval maši v slovenščini ob 10. uri pri Sv. Ivanu, ob 18.30 pa pri kapucinih.
Msgr. Žbogar seje rodil v Gorici 20. marca 1923, v duhovnika pa je bil tam posvečen 28. junija 1946. Prejel je imenovanje za župnijskega upravitelja v Čepovanu, vendar je tam julija prebil le prvo noč, saj ga je »ljudska oblast« že naslednje jutro izgnala, češ da nima dovoljenja za bivanje v Coni B takratne razdelitve Primorske po Morganovi liniji.
V	naslednjih letih je bil kaplan v Podgori in Štandrežu, klasične jezike pa je poučeval v Malem semenišču in na klasičnem liceju Trubar v Gorici. Od leta 1982 do upokojitve je bil vodja Slovenskega pastoralnega središča pri Sv. Ivanu, kjer je po upokojitvi ostal duhovni pomočnik.
Novi ljubljanski nadškof
V	Ljubljani in Vatikanu so 4. oktobra sporočili, da je papež Frančišek za novega ljubljanskega nadškofa imenoval dotedanjega provinciala slovenskih frančiškanov p. Staneta Zoreta. Škofovsko posvečenje je prejel 23. novembra, nakar je prevzel nadškofijo.
Novi nadškof je Gorenjec in seje rodil 7. septembra 1958. V duhovnika je bil posvečen leta 1985. Služboval je tudi na Sv. Gori.
Spomin na škofa Barago
Letošnji Baragovi dnevi so bili 18. in 19. oktobra v Marquettu v ameriški zvezni državi Michigan.
Prvega dne so slovesno blagoslovili novo kapelo, kjer so zdaj posmrtni ostanki božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Barage. Pri somaševanju v slovenskem jeziku, ki ga je vodil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, je pel zbor iz Lemonta. V nagovoru je msgr. Jamnik poudaril, da se je postopek beatifikacije pospešil zaradi čudežnega ozdravljenja raka na jetrih.
Naslednjega dne je bila v stolnici maša v angleščini.
100-letnica Slovenskega
NARODNEGA DOMA V CLEVELANDU
Slovenski narodni dom v Clevelandu, ki je od odprtja osrednje kulturno in družabno zbirališče slovenske skupnosti v »ameriški Ljubljani«, praznuje letos stoletnico, saj so pobudniki 22. aprila 1914 sprejeli sklep o odprtju doma ter izvolili pripravljalni odbor. Najprej so obnovili starejšo stavbo, nato pa zgradili sedanji dom z dvema dvoranama. Slovesnosti ob odprtju so bile 1. in 2. marca 1924.
Obletnic ustanovitve in izgradnje so se spomnili 16. avgusta. Prireditev je vodil Tony Petkovšek. Med slavnostno večerjo je igral Jeff Pecon Orchestra. Zapela sta moška zbora Fantje na vasi in Mi smo mi, folklorne plese pa je izvedla skupina Kres. Nastopilo je tudi več govornikov.
Umrl je Viktor Tanze
V tržaški bolnišnici na Katinari je 4. decembra ob poslabšanju dolgotrajne bolezni preminil podjetnik in javni delavec Vito (Viktor) Tanze. Rodil se je v znani nabrežinski družini 20. julija 1939. V Trstu je maturiral na trgovski akademiji, nato je dolgo delal pri podjetju Olivetti v Ivrei pri Turinu, kjer se je tudi poročil. Po povratku v Nabrežino je nekaj let vodil veliko tiskarno v Ron-kah, kot zelo razgledan mož pa seje vključil tudi v domače javno življenje. Tako je bil odbornik v domači hranilnici, kot predstavnik Slovenske skupnosti pa občinski odbornik za proračun pod županom Depangherjem in nato - po razhodu dotedanjega zavezništva in nesrečni županski kandidaturi - opozicijski svetovalec.
Slovenski dekan papeškega zavoda
Kongregacija za katoliško vzgojo v Vatikanu je 21 .julija za triletje 2014-17 imenovala salezijanca, doktorja krščanske in klasične književnosti ter izrednega profesorja krščanske antične latinske kniževnosti Mirana Sajovica za dekana Papeškega zavoda za starejšo latinsko književnost (Pontificium Institutum Altioris Latinitatis). Gre za eno izmed šestih fakultet Papeške salezijanske univerze, ki je danes znana kot Fakulteta za krščansko in klasično književnost.
Dr. Sajovic se je rodil leta 1970 v Celju. V duhovnika je bil posvečen leta 1999. Po doktoratu na že omenjeni fakulteti v Rimu je bil takoj pritegnjen med njene predavatelje. Tečaje latinščine pa je pripravil tudi v Pekingu.
r
Spomin na p/timo/tsfce padadce
A

V	Škrbini pri Komnu je bila 11. novembra že 17. žalna slovesnost v spomin na padle in pomorjene primorske padalce. Po maši zadušnici so na slovesnosti spregovorili novi komenski župan Marko Bandelli, odpravnik poslov britanskega veleposlaništva v Ljubljani Christopher Yvon, nekdanji veleposlanik v Ljubljani David Lloyd in slavnostna govornica Irena Uršič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, ki je med drugim tam postavila odmevno razstavo o prekomorcili in uredila njen katalog.
Y	Kulturnem domu v Komnu pa je bil že 7. novembra večer, povezan
s spominsko svečanostjo. Na srečanju z naslovom Pogrešani padalec Marjan Fegec in spomin na Boba Plana ter Cirila Kobala, ki ga je vodil časnikar Ivo Jevnikar, je o Fegecu govoril mladi zgodovinar iz Tolmina Martin Glažar. O Bobu Planu in njegovem medvojnem delu v ameriški službi OSS v Sloveniji je govoril zgodovinar Blaž Torkar, o nekdanjem pripadniku ISLD Cirilu Kobalu pa Stojan Fakin, ki ima velike zasluge za vse pobude v spomin na primorske padalce.
Na slovesnosti v Škrbini govori britanski odpravnik poslov Christopher Yvon (foto: Alessandro Fegez).
»SLOVENSKI NEAPELJ«
Slovenski veleposlanik v Italiji Iztok Mirošič je po odkritju plošče v spomin na Cirila Kotnika v Rimu uspel še s sorodnim podvigom v Neaplju. Skupno s tamkajšnjim županom Luigijem De Magistrisom je 30. septembra odkril italijansko in slovensko spominsko ploščo slovenskemu borcu za svobodo Miroslavu Žvabu v Ul. Cisterna dell'Olio 5, kjer je živel do smrti 28. januarja 1988.
Miroslav (Federico) Žvab seje rodil v Kazljah pri Sežani 27. novembra 1908. Med drugo svetovno vojno je v Neaplju odigral pomembno vlogo pri vodenju italijanskega osvobodilnega gibanja in v tako imenovanih »štirih dnevih Neaplja« med 27. in 30. septembrom 1943, ko je prišlo do vstaje proti nacistom. V Neaplju seje znašel, ker so mu prisodili konfinacijo na otoku Ventotene. Zaradi posledic mučenja vTrstu pa so ga na poti v konfinacijo sprejeli v neapeljsko bolnišnico. Ko je okreval, je oblikoval odporniško skupino in vodil vstajo v četrti Vomero. Po vojni je ostal v mestu in bil v vodstvu kasnejšega sindikata CGIL in zveze borcev. Leta 1958 je prejel italijansko državno odlikovanje.
Lektorat slovenščine na univerzi L'Orientale v Neaplju, ki ga od leta 1985 vodi Aleksandra Žabjek, pa je 3. in 4. oktobra priredil mednarodni simpozij ob stoletnici poučevanja slovenskega jezika v Neaplju. Prvi predavatelj je bil pred stotimi leti beneški Slovenec profesor Bruno Guyon. Vavli, kjer je bil simpozij, je slovenski veleposlanik Mirošič tudi odprl razstavo akademskega slikarja Franca Goloba iz Nove Gorice.
Veleposlanik Iztok Mirošič in župan Luigi De Magistris pred ploščama (foto: Vetia Cammarano, tiskovni urad Občine Neapelj).
za smeh in dobro voljo
-Tega zdravila vzemite šest žličk!
- Ne morem, gospod doktor, doma imamo samo tri žličke.
Mladenič vpraša doktorja:
»Ali bom lahko igral kitaro, ko bom ozdravel?« »Kako, da ne?«
»Sijajno! Nikoli še nisem igra! na kitaro.«
- Moj oče je mizar. Kaj pa dela tvoj? -Vse, kar mu reče mamica.
-	Otroci, ali se lahko z vami igram Indijance?
-	Ne, dedek, ne moreš! Ti si že skalpiran!
-	Moj sin bo gotovo inženir, reče prva mamica, vsako igračko, ki jo dobi, razdre in jo potem spet sestavi.
-	Moj bo odvetnik, reče ponosno druga, nenehno se prepira s prijatelji.
-	Moj bo zanesljivo natakar, vzdihne tretja, sploh ne pride, ko ga pokličem.
Zakaj pa jokaš, Tone?
Ali nisi bral, da je v Ameriki umrl neki milijarder? Saj vendar nisi bil v sorodu z njim!
Saj ravno zato jokam.
Na Čopovi v Ljubljani sedi slikar in na platnu ustvarja podobo starega mestnega jedra. Mimo prideta policista in eden reče:
»Vidiš, kako se muči, ker nima fotoaparata!«
Američan je kot turist obiskal Albanijo in ponesreči s cigaretnim ogorkom povzročil požar, ki je zaradi suše in slamnatih zgradb popolnoma opustošil deželo. Albanci so se sklenili maščevati. V Ameriki so poiskali slamnato hišo in jo zažgali. Naslednji dan so lahko prebrali v časopisu:
»Neznanci požgali albansko ambasado!«
Policaja sedita na robu bazena. Prvi vrže vanj kocko sladkorja, potem pokusi vodo in nezadovoljen reče: »Mmmm ..., ne, ne, ni sladka!«
Drugi mu odvrne: »Seveda ni sladka, če je ne pomešaš!«
Starejša gospa je sedela na klopci v parku in s kruhom krmila golobe. Drobne koščke belega kruha je metala okoli sebe in klicala ptice. Mimo je prišel mladenič, jo nekaj časa opazoval, nato pa pristopil k njej in očital:
»Vi mečete hrano stran, v Afriki pa otroci stradajo!«
»O, mladenič, jaz sem že prestara, da bi kruh lahko vrgla tako daleč!«
Hudič je obiskal svetega Petra in mu predlagal nogometno tekmo med nebom in peklom. Sveti Peter seje razveselil povabila:
»Ne razumem, kako si prišel na to idejo, saj imamo v nebesih vse najboljše nogometaše sveta!«
»Mi imamo pa vse nogometne sodnike!« mu odgovori hudič.
Mali Jure si je želel sestrico, zato je Bogu napisal pismo:
»Ljubi Bog. Sem zelo priden, zato si želim sestrico.« Po tem stavku se je ustavil in začel razmišljati. Vstal je, vzel vrv in Marijin kip tesno povezal in ga skril v omaro. Potem je nadaljeval s pisanjem:
»Če želiš še kdaj videti svojo mamo...«
Ste poravnali naročnino
■
Celoletna naročnina 30,00 €.
Letalska pošta: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 €.
Poštni račun: 11131331; uprava Mladike, Ulica Donizetti 3 v Trstu (pon.-pet. med 9. in 17. uro).
Bančni račun: Zadružna kraška banka - Banca di Credito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00).
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICI
č 67
Mladika v novem letu
II 117 986
2014
920141584,10
Vsem, ki bodo naročnino 2015 poravnali do 31 Januarja 2015, darujemo] ki so tu navedene (po razpoložljivosti zaloge posameznih knjig). Naročnino poštnem računu 11131331 ali pa tudi osebno na upravi Mladike, Ulica Donizetti 3 vTrstu od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro.
Plačniki v tujini lahko plačate s čekom ali po banki na: Zadružna kraška banka - Banca di Credito Cooperative del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916 - SWIFT: CCRTIT2TV00).
Wm$
Za vse NOVE naročnike veljajo isti pogoji in darila, kakor so navedeni zgoraj. Poleg tega pa prejme, kdor se prvič naroči na našo revijo, še posebno darilo:
monografijo Bogdana Groma MOJE KORENINE v vrednosti 60,00 €.
Odločite se in pohitite!
ton.
*&£"V25£
Li«° iS
St. 5
Uda Turk Nenavadne zgodbe Lipeta Kosca
rpi*ÁZ-l° °«
RI°TTISM o
Št. 2
Miro Tasso
ÜN ONOMASTICIDIO DI STATO
Št 3
Anamarija Volk Zlobec in Magda Starec Tavčar Štiri zgodbice izpod odeje
št. 1
John Earle
Cena domoljubja ali
II PREZZO DEL PATRIOTTISMO
Št. 4
Jana Kolarič Zima z
OGNJENIM ŠALOM