MISEL IN DELO KU LTU R N A IN SOCIALNA REVIJA * ČLANKI ZA BOLJŠI MEDNARODNI RED // A. Melik: POLITIC-NOGEOGRAFSKE OSNOVE JUGOSLAVIJE // Dr. S. Ilešič: SODOBNA POLITIKA »PROSTORA« // Dr. Ivan Hribar: SOJUZ SOVJETSKIH SOCIJALIST1ČESKIH RESPUBLIK (SSSR), H. // Dr. ing. č. Nagode: GOSPODARSTVO SLOVENCEV V JUGOSLOVANSKI DRŽAVI PA V SLOVENSKI BANOVINI; RUDE OBZORNIK Ivan Hribar — doctor h. c. // Mladina ustvarja novo zgodovino (Vek. Špindler) // Odmevi mladinske akcije (Verko) Druga vojna pomlad (Dr. D. Vrčon) // Načelo samoodločbe narodov (Odon Šorli) // Novi angleški socializem (Bojan Ribnikar) // Machiavelli in fašizem (Scrutator) Nemška manjšina na Slovaškem (P. P.) POROČILA »Družinske večernice« (Inko) // Narodno-jezikovne opombe k iškemu novemu romanu (P. P.) // Dolfe Schauer: Naša prva zadruga (Dr. S. M.) // Narodnostne prilike v SSSR (P. P.) DOKUMENTI Zapisnik dveh važnih razgovorov iz leta 1917. — Izjava slovenskih revij 23. HI. 1039. — ,■Spomenica Jugoslov. akad. d. »Jadran« 2. X. 1939. DROBTINE VII. FEBRUAR-MAREC 1941 2.-3. MMSEL IN DELO, kulturna in socialna revija, izhaja mesečno. Redakcija 2.-3. zvezka zaključena 13. marca 1941 Naročnina: za celo leto 60 din, za pol leta 30 din, posamezni zvezek 6 din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 din. Uprava: v Ljubljani na Gosposvetski cesti 4, poštni predal 322. Uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Fran Spiller-Muys in dr. Alojz Zalokar. Izdajateljstvo in založništvo: Nacionalni akademski tisk, zadruga z o. j. v Ljubljani. Predstavnik: dr. Alojz Zalokar. Tiska: Narodna tiskarna v Ljubljani. (Predstavnik Fran Jeran.) Uredništvo je prejelo: Knjige in brošure: Mira Pucova: Obraz v zrcalu. Roman v petih delih. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani 1941. — Strani 400, 8°, cena: broš. 115 din, v platno vez. 130 fiin v pol-usnje 142 din. — Roman zajema dramo življenja lepe meš5anjs(ke žene in slika slovensko socialno življenje v dobi pred svetovno vojno, med vojno in po vo;ni. živo so naslikane osebe in njihove usode (mož V|itial, žena Henrijeta, njeni ljubimci Pavel, dr. Grkovi č in Gordun ter hči Vita). Slika pogubnost iskanja sret^e v lovu za bogaartjviom. — Knjigo je opremil slikar Miha Maleš. Josipa Murna-Aleksandrova Izbrane pesmi. V Ljubljani pri Akademski založbi 1940. Izbral in skrb za besedilo je imel Avgust Pirjevec. Risbe je izvršil Miroslav Oražem. — Miniaturna žepna izdaja na finem domačiem papirju, zlata obreza, vei zava v usnje, cena 20 din. Milan Selakovič: Slikarstvo Krste Hegedušiča. Izdala Umjetnička biblioteka v Zagrebu 1940. Monografija o socialnem slikarstvu umetniške skupine »Zemlja«, ki jo je ustanovil 1. 1929. K. Hegedušič. To je bila umetnost, »koja bolje osječa istinu od ljepote«, to |je struja naturalizma. Hegedušič je razstavljal po večjih mestih doma v Jugoslaviji, i v Sofjjf, Krakovu, Parizu, v Londonu in drugod ter je sedaj v 40. letu svojega žtvfljenja ves aktiven v novih načrtih. Dr. »uro Orlič: Dubrovnika klima. Opažanja o terapeutskim i profllaktlčklm uticajima. Sa 22 slike. Izdal »Turistički savez« v Dubrovniku 1941. Strani 56. Mirko Kus-Nikolajev: Ljenin, Trocki, Staljin. S Uvodom dra. M. Curčina. »Nova Evropa«, Zagreb, 1941. Starni 78, cena 20 din. M. Jljin j E. Segal: Kako je čovjek postao divom. Preveo S. Kranjčevič. Obravnava vprašanje življenjskega prostora in borbe za življenje v prirodi v zvezi z geološkim raizvojem zemlje, rastlinstva in živalstva. Knjiga obsega 212 strani s 13 slikami. Broš. 25 din, vez. 32 din. »Hrvaflska Naklada«, Zagreb, Ffrankopanaka br. 7. »Narodna soljačka stranka«. Osnovna načela, program in statut skupine prijateljev Milana Pribičeviča, »grupe Dragoljjuba Jovanoviča« i »Zemljoradnlčke levice«. Drugo izdanje. Beograd 1940, Bana Jelačiča br. 11. Za boljši mednarodni red »... Na prelomu med dveimai dobama se pripravlja v svetu nov, pravičnejši red. Ta red novega življenja med narodi in posamezniki more biti osnovan le na večnih nravnih zakonih enake pravice in svobode za vse ter na vzajemnih dolžnostih in skupnih nalogah človeštva. Uveljaviti se more in sme samot po prostovoljnem pristanku vseh. Zato mora biti vsak narod poklican k oblikovanju bodočega mednarodnega in notranjega reda. K temu zgodovinskemu poslanstvu je poklican tudi naš narod. Vloga naše države in slovenskega naroda bo pri tem takšna, kakršno si bomo sami priborili«. (Iz proglasa vidnejših političnih delavcev naprednih skupin, objavljenega v naši prejšnji številki). Dogodki v svetu nas postavljajo pred najtežje preizkušnje. Kakor mora posameznik, ko ga življenje postavi pred odločitve, od katerih je odvisna vsa njegova nadaljnja življenjska pot, zbrati vse svoje sile, ohraniti mirnost in razsodnost ter se odločiti brez oklevanj, tako mora tudi narod V enakem položaju pokazati vse svoje najvišje vrline, ako naj brez posledic za svoj nadaljnji obstoj izbere pravo odločitev. Vodilo njegove odločitve pa je v takšnih težkih trenutkih njegov življenjski interes. Ideologije imajo v razvoju človeštva veliko vlogo. One so v marsičem gibalo dejanj. Toda sedaj, ko gre za odločitve med biti in ne biti, niso važne ideologije. Interes življenjskega obstanka je potisnjen na prvo mesto. Kakor osredotoči posameznik v življenjski nevarnosti vso svojo pozornost najprej na rešitev svojega golega življenja in mu je vse drugo postransko, tako mora biti tudi za državo v teh časih prva skrb njena rešitev. Velikim narodom, ki hočejo gospodovati drugim, so ideologije navadno le sredstvo v njihovi borbi, a niti njim ne morejo biti same sebi namen. Še manj so to seveda malim narodom, ki morajo zaradi gospodovalnih teženj drugih misliti predvsem na svoj obstoj. Zato se mali narodi še prav posebej ne morejo ogrevati za ideje, ki jim kakor koli odrekajo njih najsvetejšo pravico: pravico do samostojnega in svobodnega življenja, ki ga nihče ne sme samovoljno utesnjevati. Omejevati ga morejo in smejo samo »vzajemne jjolžnosti in skupne naloge človeštva«, kakor je to pravilno poudarila naša napredna mladina, ko je tudi k temu vprašanju zavzela svoje jasno in odločno stališče. Kakor bi bila mednarodna anarhija v nasprotju z življenjskimi interesi vseh narodov in vsakega posebej, tako bi nas tudi samovolja tega ali onega naroda v mednarodnih zadevah vodila samo do te najnižje stopnje mednarodnega sožitja, daleč vstran od vseh nravnih temeljev človeškega življenja, ki so večni in nespremenljivi. Lahko jih kdo, ki silo dvigne nad moralo, krši in prekrši, a trajno jih odpraviti ne more, ker bi se sicer sam odrekel pravici do življenja. Ko se v svetu bije borba za goli obstoj posameznikov in narodov, so vsa ideološka razmišljanja podrejenega pomena spričo življenjske potrebe vsakega naroda zase po samoohranitvi. S to potrebo so ideologije le toliko povezane, v kolikor dejstvovanje nasprotnih ideologij neposredno izzove interes samoohranitve. Ako se pojavljajo ideologije, ki odrekajo narodom pravico do samostojnosti, je povsem naravno, da se ogroženi narodi oprijemajo ideologij, ki takšno pravico priznavajo. Svobodni narodi se nikdar ne morejo navdušiti za zamisli kakršnega koli gospodstva tega ali onega naroda nad drugimi narodi. Ni pa nobene 'ovire, da ne bi sprejeli zamisli svoje prostovoljne vključitve v širšo mednarodno skupnost, zgrajeno na vzajemnih nalogah in dolžnostih človeštva. To bi bila priključitev enakih enakim zaradi skupnih koristi, ne pa podreditev nekaterih v službi drugim. Zato si svobodni narodi ne morejo zamišljati nobene mednarodne ureditve brez zavarovanja enakih pravic in dolžnosti za vse. Takšna ureditev je mogoča le na trdni federativni osnovi, izvedeni z upoštevanjem vseh, na osnovi zavrovanja ločenih in skupnih interesov. Le tako morejo biti zavarovani življenjski interesi vsakega naroda zase, pa najsi je zaradi skupnih potreb področje samostojnega uveljavljenja še tako omejeno. Sociološke razlike med velikimi in malimi državami ni mogoče odstraniti, toda napačno bi bilo iz tega izvajati sklep o večjih pravicah večjih držav nasproti manjšim. Večjim pravicam odgovarjajo predvsem večje dolžnosti. Razen tega ni mogoče nobenega naroda izključevati iz mednarodne skupnosti kot enakopravnega činitelja samo zaradi števila njegovih članov. Res je, da se niso vse male države pokazale sposo,bne doprinesti skrajne žrtve za svoj obstoj in razvoj, toda poznamo med njimi tudi zgovorne primere narodnega ponosa, hrabrosti in ljubezni do svobode, ki bodo vedno blesteli v zgodovini. Že samo ti primeri dokazujejo življenjsko sposobnost malih držav, njih pravico do življenja, pravico do samostojnosti, neodvisnosti in svobode, pravico do samostojne politike ter samostojnega presojanja lastnih interesov. Zato imajo vsi svobodni narodi pravico, da odklonijo sleherni poskus zapleta malih držav v vojno za cilje, ki so nasprotni interesom samostojnega življenja narodov. Nihče ne sme siliti malih držav, da naj izvrše samomor. Vsakdo pa jih lahko vodi v boljšo mednarodno organizacijo, ki jim jamči vse njihove življenjske pravice. Za takšno organizacijo ne le ne bo težko malih držav pridobiti, temveč tbo njihovo sodelovanje pri njenem uresničenju tudi nujno potrebno. V tem sodelovanju vidimo nadaljnji življenjski interes vseh malih in srednje velikih držav v tej vojni. Zanj se je vredno boriti, zanj je vredno tudi veliko žrtvovati. Naš narod je s svojimi žrtvami v preteklosti izkazal pred vsem svetom svojo nedotakljivo pravico do življenja, svobode in neodvisnosti v lastni narodni državi Jugoslaviji. Za očuvanje te pravice ne more biti tudi v bodoče nobena cena previsoka. Po svoji posebni zemljepisni legi in navezanosti na narode z istimi interesi pa se seveda ne moremo zadovoljiti samo s čuvanjem tega, kar je naše, temveč smo mimo najvišjih državnih interesov dolžni zgraditi tudi širšo balkansko-podunavsko skupnost, ki jo hočemo uresničiti z razumevanjem za težnje drugih narodov na tem področju, s sodelovanjem z njimi na enakopravni osnovi ter z njihovo vzporeditvijo z nami v skupnem okviru, ki naj enkrat za vselej prepreči, da bi se na tem prostoru mogli še nadalje uveljavljati tuji vplivi in križati tuji interesi. Pri tem nas mora voditi stvarno presojanje položaja, ki naj nam pomaga odstranjevati vse vzroke medsebojnih nesoglasij, saj nam prav ta vojna zgovorno dokazuje, kakšne usodne posledice lahko nastopijo zaradi medsebojne razdvojenosti držav, ki so sicer objektivno navezane druga na drugo na življenje in smrt. Balkanska skupnost po tej vojni ne sme več biti samo prazna fraza! Kot slovanska država pa bomo po tem konfliktu prisiljeni resno proučiti tudi vprašanje medslovanskih odnosov, seveda na kar najbolj realni osnovi. To proučevanje naj računa z dejstvi, vendar naj se mimo vseh ovir tudi trudi, da ne glede na posebne notranjepolitične razmere v posameznih slovanskih državah najde oblike trajnega medslovanskega sodelovanja na osnovi neposrednega izravnavanja medsebojnih nesoglasij, skupne interesne povezanosti ter medsebojnega spoštovanja. Tako je po našem mnenju trezno formuliran naš bodoči slovanski program, ki se nam ga samo zaradi nasprotnih teženj tuje propagande res ni treba nič sramovati, dasi to nekateri neupravičeno poudarjajo. Nobenega dvoma ni, da bo sporazum med Slovani eden izmed stebrov in pogojev bodoče pravične ureditve Evrope in sveta, seveda za ceno izločitve vseh tujih vplivov in zunanjega intrigiranja iz slovanskih držav. Kdor misli drugače, dokazuje, da mu dejansko ni za pravično ureditev Evrope in sveta, zlasti ne za federativno ureditev naše celine, ker si takšnega urejenega sožitja narodov ne moremo zamišljati brez urejene vzporeditve slovanskih narodov kot enega najpomembnejših činiteljev Evrope. Samo Slovani lahko končno ustvarijo tudi sintezo vzhoda in zapada, brez te pa si evropskega miru spet ne moremo predstavljati. Zato nam je tuje vsako izločanje realne medslovanske pomike iz programa slovanskih držav. Južni Slovani stoje v tem pogledu pred enakimi problemi kakor severni, dosedanje izkušnje pa nam lahko vzbujajo nado, da bo v bodoče tudi slovanska politika realno reformirana, kakor bo po tej vojni marsikaj spremenjeno v duhu bridkih spoznanj preteklosti. ★ »Tudi mi smo del one balkanske skupnosti, ki naj v sedanjem konfliktu zavaruje svoje najelementarnejše življenjske interese«. Iz uvodnika »Čigav je Balkan?« Misel in delo, februar-marec 1940). POUTIČNOGEOGRAFSKE OSNOVE JUGOSLAVIJE Kadar obravnavamo osnove naše političnogeografske pozicije, se moramo vedno znova opreti na staro ugotovitev o trojni prirodi našega državnega ozemlja. Velika večina države pripada Balkanskemu polotoku, zavzemajoč njegov severnozahodni del, toda tudi prostrano osrednje področje s prometno silno važno osnovnico Moravsko-Vardarske doline. Dasi leži ozemlje Jugoslavije na zapadni polovici Balkanskega polotoka, je vendarle z Moravsko in Vardarsko dolino v posesti centralnih delov polotoka in ima s tem osnove za osrednjo ter za vodilno balkansko državo. Z dolgo južnozapadno stranjo se Jugoslavija naslanja na Jadransko morje, kjer jej pripada del jadranskega primorja, tipičen kos mediteranskega sveta. S posegom v jadransko področje je Jugoslavija tudi sredozemska država ter je na politično- ter gospodarsko-geografskih problemih Sredozemlja zainteresirana po svoji legi in gospodarstvu, tem bolj, ko je Jadran le sorazmerno ozko morje in ko se je tudi Solunskemu zalivu približala jako krepko. S svojim severnim delom, z deželami tostran Donave in Save, sega Jugoslavija v srednjeevropsko področje. Glavni del tega pripada robju Panonske kotline in zavzema lepe rodovitne ravnine velikega nižavja ob srednji Donavi. S Slovenijo sega še na jugovzhodni del Alp, zavzemajoč prav tisti del alpskega vznožja, po katerem je od nekdaj tekla pot iz srednje Evrope na Jadran ter v Italijo. S svojim alpskim ter panonskim ozemljem je Jugoslavija neposredno povezana s srednjo Evropo in njenimi usodami. Bilo bi zelo napak, ako bi presojali pomembnost posameznih sestavin po obsežnosti ozemelj, pripadajočih trem osnovnim enotam. Balkanske dežele so najobsežnejše, toda hkrati na splošno najredkeje obljudene, dasi se v njih prebivalstvo po prirodi najhitreje množi in ostaja najbolj zvesto grudi ter patrijarhalni tradiciji. Pokrajine severno od Donave in Save ter Kolpe zavzemajo samo 26°/o celotnega državnega ozemlja, toda v njih biva 35% vsega prebivalstva države. V severnem delu Jugoslavije so poglavitne naše žitnice in važni živinorejski predeli, tu pridelajo glavne množine naše pšenice in koruze, zato je povsem umljivo, da se previšek pridelka izvaža v srednjeevropska tržišča, kamor je vrh tega po Donavi olajšan promet. Prevladujoča ravnina, dediščina po nekdanji politični povezanosti in gospodarskem sožitju ter usmerjenost trgovinsko-gospodarskih stikov so med vzroki, da drži čez državno mejo na srednjeevropsko stran preko 30 železnic, med tem ko jih na balkanskem področju prekorači mejnico samo troje, ena v Bolgarijo, a dve v Grčijo. Iz naznačenih vzrokov prihajajo dostopi do Jadrana manj do uveljavljenja, nego bi bilo pričakovati ob splošnih ugodnostih morskih poti. Prometnogeografsko je osnovne važnosti dejstvo, da je ves južnozapadni pas države in vse osrednje ozemlje zelo gorato, slabo prehodno, pa tudi najmanj obljudeno in da pripada spričo tega funkcija glavnega prometnega ožilja dolinama Savski ter Moravsko-Vardarski. Toda obe imata neugodno svojstvo, da potekata po periferiji državnega ozemlja, v velikem skoro vzporedno z državno mejo, a nedaleč od nje. V gospodarskem in strateškem pogledu je obmejna lega poglavitnih prometnih žil dokaj kočljiva stvar. Ni čuda, da je že zgodaj nastala težnja, ojačiti moravsko-vardarsko magistralo z gradnjo več ali manj vzporedne pomožne železnice skozi Kragujevac, Kraljevo in Kosovsko Mitrovico. Podobno stremljenje, ojačiti savsko prometno žilo z vzporedno pomožno železnico od Banja Luke na Dobo j, Tuzlo, Valjevo in Kraljevo, se je jelo realizirati šele nedavno. Naša najbolj naseljena, gospodarsko in populacijsko najvažnejša področja ležijo ob obeh glavnih žilah, domala vsa večja mesta so ob njih, a ob stiku obeh stoji državna prestolnica, Beograd. Ko čujemo včasih, kako govorijo o geografskem središču Jugoslavije, ki da je nekje med Sarajevom in Užicem, moramo pripomniti, da gre pri tem dejansko samo za geometrijsko središče, ki pa je določeno popolnoma mehanično. Saj ta geometrijski center ne bi bil izraz prirodnih središčnih svojstev, niti pokrajinskih, niti prometnih, ne gospodarskih, ne kulturnopolitičnih, ustanova brez ustrezajoče dinamike. Popolno nasprotje živi vlogi Beograda, nastalega ob naravnem prometnem vozlišču svetovnih dimenzij, vodnih in kopnih poti, a vrh tega sredi naj-rodovitnejše in gosto obljudene ter po prirodi bogate panonske in šuma-dinske pokrajine. Beograd je veljal v vseh časih za ključ do Balkana, vrata, ki je skoz nje šel prehod s polotoka in z Bližnjega vzhoda v nižavje ob srednji Donavi ter dalje v srednjo Evropo. Samo kraji ob morskih ožinah dardanelsko-carigrajskih se morejo po strateški legi kosati s postojanko starodavnega Belega grada. V Moravsko-Vardarski dolini sta jako važni dve postojanki, obe v prirodnem križišču zapornega značaja, gospodujoči nad dostopi v centralno balkansko območje, v njega osrčje. Prva od njih je Niš, druga je starodavno Skoplje; skozi stoletja sta zagotavljali obvlado osredja Balkanskega polotoka in vedno znova sta vršili vlogo prometnih križišč širokega Območja. Na savski poti je v zgornjem delu, v Ljubljanski kotlini, prirodno križišče osnovnega pomena, pa zelo svojevrstnega značaja. Tu poteka čez Savo že naznačena obalpska pot, ki spada med evropske prometne žile prvega reda. Tu je mogoče iz srednje Evrope po najkrajši poti in ob najmanjših ovirah do južnega morja in v deželo južnega sonca. Kako ogromnega pomena je prirodni prehod »slovenskih vrat«, kakor bi mogli označevati to stičišče med Balkanom in Italijo, Jadranom ter srednjo Evropo, odseva najbolj iz dejstva, da tečejo med Dobračem in Sušakom k morju kar štiri železnice, med tem ko drži na vsem velikem ozemlju od Dobrača na zapad tja do švicarske meje ena edina v deželo oranž, namreč ona čez Brenner. Ali, če govorimo v okviru sedanjih političnih meja: Čez malo Slovenijo Dravske banovine tečeta dve železnici na jug, enako kot čez široko dovčerajšnjo Avstrijo. Pri tem ne sme ostati nenaglašeno, da se držijo poti od severa na jug čez Slovenijo prav za prav vstran od pravega Balkanskega polotoka, o čemer si nemara mnogi niso bili na čistem. Jugoslavija meji na dve veliki sili, a z obema se stika prav na slovenskem sektorju državnih meja, s čimer je še posebej podčrtana izredno pomembna pozicija Slovenije. Lega in sestav našega državnega ozemlja je taka, da nas veže na balkansko, na sredozemsko in na srednjeevropsko stran. Katera od vezav prevladuje, zavisi od raznih činiteljev, ne samo od nas in ne samo od narave ter lege našega teritorija. Saj so z njo dane šele možnosti, ki jih izbirajo okolnosti. Naša lastna moč in notranja ubranost ter strnjenost je ena izmed njih, nemara najvažnejša. Toda soodločilno se uveljavljajo čini-telji zunanjih sil, politične tvorbe v našem sosedstvu, njihova dinamičnost in usmerjenost, cilji ter sredstva. Vse to so stvari, ki se v toku stoletij spreminjajo, in sicer močno spreminjajo; z njimi se bistveno predrugačujejo medsebojni vplivi z našim narodnim ozemljem. V starem veku si je rimski imperij priključil skoro vse ozemlje naše sedanje države, za domala pol tisočletja je dejstvo rimske države odločalo o politični usodi naših dežel. Kot izhodišče rimske penetracije so se uveljavljala pred vsem tri področja: »slovenska vrata«, t. j. prehod med Alpami ter Tržaškim zalivom, ozemlje sedanje Albanije, pa Makedonija, ki se v njej moravsko-vardarska pot izteka na Solunski zaliv. V srednjem veku je postalo za usodo naših dežel bolj pomembno sosedstvo srednje Evrope, saj so od tamkaj prihajali močni politični vplivi. Z njimi so se kosali vplivi iz evrazijskega stepnega pasu, še bolj pa velika ljudska dinamika, ki je udarila iz Male Azije preko ožin in za dobrega pol tisočletja zagospodovala nad Balkanskim polotokom. Turško dobo je pomagala pognati v zaton probuja narodov v smislu modeme civilizacije, na njenih temeljih se gradi sedanjost in bodočnost. Toda zunanji činitelji so se znova močno spremenili. Italija, ki je bila skoro poldrugo tisočletje pasiven sosed Balkana, se uveljavlja s svežo dinamiko, med tem ko je Mala Azija postala povsem pasivno področje. Na severnih mejah Balkanskega polotoka se uveljavljata dva činitelja orjaških dimenzij. Nemčija kot politični predstavitelj nemškega naroda in dejanski dedič po cesarski Avstriji je še stopnjevala staro dinamiko srednje Evrope ter ji dodala še močno gospodarsko oznako. Rusija je politična tvorba še večjih dimenzij in gotovo ne manjših razvojnih možnosti, orjaškega evrazijskega zaledja in silnih gospodarskih kapacitet. Kakor meji Nemčija ob Balkan na skrajnem sevemozapadnem robu, tako meji nanj Rusija, današnja Sovjetska zveza, na skrajnem sevemovzhodnem okrajku. Politično dogajanje več ko zadnjih sto let se je vršilo v znamenju rusko-avstrijskega antagonizma. Neposredna sodobnost je prenesla drugam težišče svetovnih trenj in postavila trumo velikih vprašanj pred vrata bodočnosti. Toda eno je pri tem izven dvoma: dejstvo, da se na severnih mejah Balkanskega polotoka začenja sklenjeno ozemlje dveh velikih narodov, ostane osnova za domnevo, da bo v bližnji bodočnosti za usodo balkanskih narodov temeljno važno sosedstvo obeh velikih severnih političnih tvorb. Kako bo bodoče razmerje med njima, to vprašanaje moramo pač pustiti ob strani, a z njim vred tudi temeljni problem, kako bo v bodoče Balkanski polotok, ki je najbolj na široko odprt na severni strani, urejal svoje odnošaje do njiju. DR. SVETOZAR ILEŠIČ: SODOBNA POLITIKA „PROSTORA" Odkar je znameniti nemški geograf Friderik R a t z e 1, eden od očetov sodobne geografske vede, v svoji 1. 1897. izišli »Politični geografiji« postavil nad eno najobsežnejših njenih poglavij naslov »Der Raum«, si je pojem prostora, ki ga ta kratka nemška beseda označuje, z nenavadno naglico utrl pot ne samo v nemška geografska premotrivanja, temveč v geografsko književnost sploh, od tam pa je kaj hitro prodrl tudi v vso ono znanstveno književnost in publicistiko, katere izvajanja slone na geografskih, posebej še politično-geografskih dejstvih. Prav s tem, da je premotrivanje političnih tvorb skušal zasnovati predvsem na pojmu prostora, v katerem te tvorbe nastajajo in od katerega so v svojem bistvu zavisne, je Ratzel ustvaril podlago za pravo politično geografijo; na tej podlagi pa se je le prehitro udomačila nekakšna praktična politično-geografska veda, ki so jo krstili za geopolitiko in ki ima po opredelitvi enega glavnih njenih ustanoviteljev ter politično-geografskih svetovalcev današnjega nemškega vodstva, znanega Karla Haushoferja — svoj namen ravno v tem, da čim bolj preudarno usmerja udejstvovanje politične moči v prostoru, odnosno da proučuje možnosti in potrebe razvoja politične tvorbe (države) z ozirom na prostor (prim. moj članek »Osnove in cilji geopolitike« v »Misli in delu« 1939, št. 6/7). Geopolitična »veda« je v nemškem kulturnem območju kaj hitro postala sila popularna, z njo vred pa tudi pojem prostora (»Raum«), največ po njenem posredovanju, precej pa tudi po neposrednem vplivu strokovne geografske književnosti, ki se je v vseh svojih panogah brž oprijela tega pojma kot glavne osnove svoje eksistenčne pravice. Iz geografije in geo- politike je »prostor« nadaljeval svojo zmagoslavno pot v praktično gospodarsko in politično književnost kot gospodarski ali življenjski prostor (Wirtschaftsraum, Lebensraum), odtod pa mu je bilo treba le še kratkega, čisto logičnega koraka v dnevno publicistiko, obenem pa v dnevno neuradno in uradno, notranjo in zunanjo nemško politiko. Kakor se je v ime in v načela »geopolitike« med Nemci kaj hitro zaljubilo mnogo ljudi ter se je celo marsikomu pri nas pred leti kaj imenitno zdelo baviti se s to »novo«, nad vse zanimivo vedo, prav tako je beseda »Raum« postala v nemškem tisku vseh vrst in panog ena najbolj priljubljenih besed, ki se je pričela uporabljati kar povprek brez posebne izbire, marsikje tudi brez posebne potrebe. Vsa najnovejša nemška geografska, gospodarska in politična književnost je naravnost okužena po nekaki epidemiji najrazličnejših sestavljenk z besedo »Raum«. Ni se mogoče iznebiti vtisa, da je postal tak pojem prostora enostavno modna krilatica. Značilno je, da se je pričela beseda »Raum«, ki po svojem prvotnem pomenu v nemščini prav za prav ravno tako težko prenese množino kakor slovenska beseda »prostor«, v vedno večji meri uporabljati tudi v množinski obliki. Pojmi kakor »die politischen Raume«, »die Grossraume«, »die Landerraume« itd. se od Ratzela dalje vedno pogosteje pojavljajo v nemškem tisku. Spričo tega pač ni nikogar presenetilo, ko se je 1. 1936. ustanovila v Nemčiji celo posebna oficiozna organizacija z nazivom »Reichs-arbeitsgemeinschaft fiir Raumforschung« (»državna delovna zajednica za proučevanje prostora«) s posebnim mesečnim glasilom, ki ima značilni naslov »Raumforschung und Raumordnung«. Spričo te invazije pojma »prostor« v nemški tiskani in govorjeni besedi ni čuda, da je glede tega pojma v veliki meri tudi zmanjkalo jasnosti in da je v zadregi vsakdo, ki bi želel našemu človeku jasno in točno opredeliti, kaj vse Nemci danes s to besedo označujejo. Razumljivo je, da so tudi resni nemški znanstveniki opozarjali na površno, nejasno, lahkomiselno uporabo pojma »prostora«, ki se je pogosto izmaličila v očitno zlorabo. Tako je nemški geograf H. Schmitthenner v svoji reviji »Geographische Zeit-schrift« še 1. 1939 skušal zajeziti neomejeno uporabo te besede v geografiji, kjer je zadnja leta povsem neupravičeno izpodrinila vse ostale pojme, s katerimi ta veda označuje teritorialno razprostranjenost v katerem koli smislu, namreč pojme kot so področje, pokrajina, območje itd. Pokazal je, kako nesmiselno tratenje besed je razmetavanje s pojmi, kakor so »kulturni prostor«, »industrijski prostor«, »afriški prostor«, »evropski prostor« in podobno, ko vendar moremo za iste pojme uporabljati čisto enostavne in bolj točne izraze »kulturna pokrajina«, »industrijska pokrajina«, pa »Afrika« in »Evropa«. Povsem po pravici je opozoril, da vodijo take označbe k manjši jasnosti; marsikdaj se to zgodi nehote, včasih pa tudi z namenom, da se pojmi skale, kar se da prav lahko razbrati med vrsticami Schmitt- hennerjevega članka. Silno nagnjenje Nemcev k poudarjanaju pojma prostora pa skuša navedeni avtor opravičiti s silno utesnjenostjo nemškega naroda ter z razlikami, ki naj bi obstajale med nemškim rajhom in nemškim narodnostnim »prostorom«. Kljub vsem nejasnostim in navzlic ugovorom se je pojem »prostora« v najrazličnejših smislih zelo na široko razmahnil. Do splošne veljave so prišli posebno pojmi »Raumordnung«, »Raumpolitik«, »Wirtschaftsraum« »Lebensraum« in »Grossraume«. Prvi med njimi, »Raumordnung«, je tem bolj merodajen, ker je dobil z že omenjeno organizacijo »Reichsarbeitsgemeinschaft fiir Raumforschung« nekakšno oficiozno tolmačenje. Cilj te organizacije je, v smislu programa-tične izjave, ki jo je prinesla prva številka revije »Raumforschung und Raumordnung«, skladno in sistematično vsestransko proučevanje nemškega »prostora«, ter na tej osnovi smiselna načrtna gospodarska in socialna ureditev tega prostora. Program torej, ki sam na sebi ni kdo ve kaj izviren, saj je v bistvu vsakega gospodarstva po načrtu, da že v svoji zasnovi zadostno upošteva moment »prostora«, odnosno posameznih »prostorov« ter njihove ureditve. V podobnem smislu si moramo tolmačiti pojem »gospodarskega prostora« (»Wirtschaftsraum«), Tudi tu gre pač za oni prostor, ki ima ali naj bi imel zaključeno med seboj skladno, po možnosti avtarhično gospodarstvo, za prostor torej, ki nikakor ni treba, da bi bil neka zaključena prirodna ali narodnostna enota, saj lahko obsega tudi zelo različne ter med seboj močno oddaljene predele, ki pa so v krožnem toku proizvodnje in porabe gospodarskih dobrin nujno navezani drug na drugega. S takim pojmovanjem »gospodarskega prostora« smo že preko one meje, ki daje gospodarski politiki »prostora« samo notranji, organizatomi značaj zaključenih prirodnih ali političnih ozemelj, odnosno »prostorov«. Gospodarstvo posameznih področij na našem planetu je danes namreč že v taki meri povezano med seboj, da je zelo kočljiva stvar govoriti o kakršnih koli absolutno veljavnih mejah takih »gospodarskih prostorov«. Tako absolutno veljavo more imeti pač le gospodarski prostor naše zemlje v celoti, vse drugo pa zavisi od stalno menjajočih se medsebojnih trenj posameznih gospodarskih velesil, ki v glavnem odgovarjajo borbi imperializmov političnih velesil. Samo po sebi se razume, da ima vsak tak imperializem svoje pojme o svojem »gospodarskem prostoru«, ki po večini niso v skladu z onimi svojega tekmeca. Povsem isto velja še v večji meri za pojem tako zvanega »življenjskega prostora«, pojem, ki je sam na sebi kaj razumljiv in nedolžen, saj ima in mora imeti vsak narod nek določen prostor, na katerem se razvijajo vse smeri njegovega življenja. Ali narodi si o obsegu svojih življenjskih prostorov po sami logiki stvari ne morejo biti med seboj edini. Oni, ki težko žive, utesnjeni na več ali manj preobljudenem ozemlju, smatrajo za svoj življenjski prostor tudi vsa ona bližnja področja, kjer se odpirajo še nove, ne dovolj izrabljene življenjske možnosti, ali kjer žive po njihovem mnenju manj vredni in zaostali narodi, ki teh možnosti ne znajo v zadostni meri izkoristiti. Tak pojem »življenjskega prostora« predstavlja vsekakor zelo raztegljivo, spretno zakrito stremljenje za gospodovanjem nad svojim sosedstvom, pa tudi na bolj oddaljenem področju. Saj se kot življenjski prostor kakega naroda neredko navajajo tudi vsa ona zunanja področja, kjer se tak politično in gospodarsko ekspanzivni narod udejstvuje samo posredno, s tem da ima v rokah tamošnja tržišča za svoje proizvode, ali pa da s svojim kapitalom obvladuje tamošnjo produkcijo. Da si Nemci svoj življenjski prostor predstavljajo na osnovi sličnih načel, vemo vsi; nismo si pa vedno na jasnem o tem, katera področja prištevajo k njemu, saj imajo ta načela silno prožno hrbtenico, ki jo je mogoče od trenutka do trenutka prilagoditi »življenjskim«, to se pravi gospodarskim, političnim ali strateškim potrebam. Če smemo verjeti novemu velikemu nemškemu atlantu z značilnim naslovom »Atlas des deutschen Lebensraumes«, spadamo k nemškemu življenjskemu prostoru tudi mi, namreč ves severni del Jugoslavije. Načelo načrtne ureditve »prostora« vodi od pojma »življenskega prostora« poedinih narodov dalje k še širšemu pojmu tako zvanih »velikih« prostorov (»Grossraume«). Tudi tu seveda nimamo opravka z nikako novo odrešilno idejo. Prizadevanja, da se velika področja naše oble čim bolj smotrno urede ter da se posamezni interesi v njih čim bolj spravijo med seboj v sklad, so se pojavila pač že mnogo prej kakor pa z nemške strani izhajajoče smernice politike prostora (»Raumpolitik«). Ideja Panevrope pa »panamerikanizem« ter vse, kar imamo še podobnega, so veren izraz podobnih stremljenj po čim skladnejšem sožitju narodov v obsegu »velikih prostorov«. Toda tudi glede tega je »politika prostora« zašla v slepo ulico, pozabljajoč, da tudi glede teh velikih enot ni nikakega absolutnega objektivnega merila, vse subjektivne poglede pa je mogoče spraviti do neke mere na skupno osnovo le z medsebojno strpljivostjo in pametnim sporazumom. Kajti sicer se nam tudi vse te izjave o »bodoči novi ureditvi« kateregakoli velikega »prostora« nujno pokažejo le kot cinično vnanje-politično orožje velikih imperializmov. Ker pa slednji po svojem bistvu ne morejo biti v svoji neomejeni moči trajni, tudi ne more biti trajna nikaka takšna »ureditev prostora«; in vendar si slednje ne moremo predstavljati drugače kakor z dolgotrajnim smotrenim in načrtnim delom po istih smernicah. To pa se da le težko izvesti na način, ki naj bi prepustil n. pr. ureditev evropskega prostora tej 'ali oni velesili, vodstvo nad ureditvijo azijskega celinskega prostora zopet drugi, tako zvanega tihooceanskega prostora tretji in amerikanskega četrti. Razlika med takim pojmovanjem o novi ureditvi »velikih prostorov« in neprikritimi nekdanjimi imperializmi bi bila le v tem, da je nekdanji izraz »interesne sfere« zamenjal izraz takega ali takega »prostora« in da se je obseg teh »sfer« ali »prostorov« s sodobnim gospodarstvom in sodobno prometno in vojaško tehniko sila razširil. Sodobna »politika prostorov« nam torej v bistvu ne more pomeniti nika-kega koraka naprej k cilju čim bolj smotrne ureditve sveta. Kvečjemu bi mogli ta stalno ponavljajoči se pojem »prostora« označiti še bolj negativno kakor Schmitthenner, ki ga je nazval kratko, pa prav posrečeno »ein verschwimmendes Modewort«. DR IVAN HRIBAR: SOJUZ SOVJETSKIH SOCIJALISTIČESKIH RESPUBLIK (SSSR), II. Največjo pozornost je zmagoslavna uporniška vladavina Sovjetske Rusije čisto naravno posvetila obrambi države. Saj je to pomenilo tudi obrambo z uporom pridobljene moči. Bila si je pa pri tem v svesti, da ji je treba glede tega priboriti si čim preje popolne neodvisnosti od tujine. Zato so Sovjeti takoj spoznali, da je ta stvar v najtesnejši povezanosti s kolikor le mogoče hitrim razvojem domače težke industrije. In spravili so se s tisto krepko odločnostjo in neustrašljivostjo, s katero se sploh odlikujejo, tudi nad rešitev tega vprašanja. Nič jih ni plašilo, da nimajo zadostno število strokovnih inženjerjev in da je rusko delavstvo v primeri z delavstvom v naprednih državah zapada silno zaostalo. Najeli so sd najboljših strokovnjakov iz Amerike, Anglije, Nemčije in niso skoparili z zlatom za njihove plače in za naročila polfabrikatov iz inozemstva. Mojstre in delavske nadzornike jim je dajala nekdanja carska industrija. Njihova naloga je bila, da z inozemskimi strokovnjaki vred, potem pa s strokovnimi šolami, ki so se ustanovljale kar na debelo, povzdignejo nezadostno izvežbanost delavcev nižje vrste. Tvornice težke industrije, zasnovane na domačih prirodnih zakladih, so se ustanovljale v vseh delih države in delo je kipelo, da je bilo veselje. Edino počasnost ruskih delavcev je budila nezadovoljstvo njihovih sovjetskih gospodarjev. Zato so si izmislili prav ruskemu značaju prisposobljen bič. Takozvano Stahanovstvo. Aleksej Stahanov, čisto priprost delavec v Donskih premogovnikih, brez šolske izobrazbe a nenavadno nadarjen in priden, iznašel je, da bi se svojim državnim delodajalcem prikupil, nov način dela, po katerem mu je bilo mogoče, mesto do tedaj običajnih trinajst do štirinajst ton, nakopati dnevno po sto in dve toni premoga. To je vzbudilo neznansko iznenadenje pri delavcih, isto tako pa tudi veselje v vladi. Obsuli so ga s častmi in denarnimi nagradami, mu poklonili lep avtomobil ter ga postavili za vzgled vsemu ostalemu delavstvu. Po vseh rudnikih in tovarnah so —■ seveda ondotnjim razmeram primemo — iskali načina za večjo delalno zmogljivost. Ker so s povečano storilnostjo rastli tudi zaslužki, je kmalu stahanovstvo zavladalo v vseh panogah ročnega dela. Počasnost ruskega delavca se je umaknila čedalje bolj spoznanju, da je škodljiva in ni daleč čas, ko jo bo nadomestila ameriška hitrost in zročnost. V sovjetski težki industriji je ta sprememba storila, da se je vzdignila na drugo mesto v svetovni produkciji; tehnična izobrazba pa je tako napredovala, da je sedaj že vodstvo skoro vse industrije v rokah ruskih, strokovno izobraženih ravnateljev. In to domače vodstvo je zaradi še boljšega napredka delovršbe pri Vrhovnem Sovjetu izposlovalo, da se v namen pridobitve na vse strani temeljito izvežbanega delavskega naraščaja ustanovijo tri vrste strokovnih šol. Te šole bodo: industrijska, železničarska in šola za tovarniški pouk. Na ta način imajo namen odgojiti vsako leto reservo kakih 800.000 strokovno usposobljenih delavcev. Stahanovci so poštah cvet ruskega delavstva, nekako novo plemstvo. Na mesto krvnega plemstva — katero si je v svoji brezmejni ošabnosti izmislilo bedastočo, da se po njegovih žilah pretaka modra kri — je v Sovjetski Rusiji nastalo plemstvo dela in uma. Da: tudi uma, kajti umstveni delavec je v tej proletarski državi, če tudi stoji zunaj njene strančne organizacije ravno tako — odnosno glede na vrednost njegovega dela celo veliko bolj — cenjen, kakor delavec, ki je član državotvorne stranke. Dejstvo namreč je, da se v Rusiji vse in vsakršno znanstveno delo kar najradostneje in najblagodameje podpira. Za načrtno znanstveno delo skrbe vseh vrst Akademije in zavodi, ki uživajo bogate državne podpore. Tako dobiva na priliko »Institut dlja eksperimentalnoj medicini« (Zavod za poskusno zdravilstvo) po 250 milijonov dinarjev letne državne podpore. Pa tudi posamezniki so te podpore lahkolahko deležni, ako se s količkaj utemeljenim predlogom, ki se tiče splošnega blagra, na pristojnem mestu oglasijo. Sploh je odgoja v Sovjetski Rusiji uravnana tako, da iz sedanjega pokolenja ne bi izhajali tako omledni »junaki našega časa«, kakor nam je enega v svojem splošno znanem romanu naslikal Lermontov, temveč nepomehkuženi, krepki, zdravi možje brez strahu in graje z nezlomno voljo in silo. Zato pa tudi sovjetski državljani izvršujejo junaštva in dosegajo uspehe, ki širom sveta zbujajo zanimanje in občudovanje. V živem spominu nam je še s kakšnim brezprimernim sa-mozatajevanjem so sovjetski letalci ob strahotnih snežnih metežih in vi- harjih rešili skoro sto Čeljuskinskih brodolomcev z ledene plošče v krajih večne zime; kako so sovjetski letalci ob zanimanju vsega sveta poleteli iz Moskve preko severnega tečaja v Ameriko in brez pristajanja prispeli skoro do granic Mehike; kako je Papaninova skupina zaradi znanstvenih raziskavanj skoro dve leti prebila v oblasti Severnega tečaja in kako so razni ruski letalci z istim namenom poletavali do kraja zemeljskega zračnega oboda. Vsi vemo, kako je ravno sovjetsko letalstvo z raznimi smelimi poskusi znalo obvladati ozračje in kako je zlasti z neštevilnimi poskusi skokov iz velike višine, katerih je v samem letu 1937. bilo več ko milijon, iznašlo način bojevanja, ki se je tekom sedanje vojne tako znamenito obnesel. In kaj naj še le rečem o uvedbi paroplovbene zveze Murmanska in Arhangelska z Vladivostokom, s postajami ob ustjih rek Oba, Jeniseja in Lene.! Še več primerov bi lahko navel, a zadovoljujem se z ugotovitvijo, da vsa sovjetska odgoja teži za ucepitvijo prepričanja, da za človeka, ki ima pogum in trdno voljo, ni na svetu nič nedosegljivega. Dejal sem, da je Rusija, kar se prirodnih bogastev tiče, najbogatejša država sveta. Toda za carske vlade so ta njena bogastva ostala neraziskana. Sovjetska vlada je pa kmalu začela načrtne raziskave in je na ta način odkrila neslutene prirodne zaklade, s katerih izkoriščanjem je Sovjetska Rusija iz zemljedelske postala industrijska država. Dočim je namreč njena industrijska proizvodnja leta 1913. iznašala 42°/o vse državne proizvodnje, iznašala je leta 1937 že 77.4%. Gonilna sila za to industrijo je bila z večine elektrika. Največja električna centrala je bila doslej v Dnj eprope-trovsku, katerega prebivalstvo je po zadnjem štetju iz lanskega leta zaradi industrijskega kombinata ob Dnjeprostroju narastlo že na 500.662 ljudi. Kako velika je podjetnost Sovjetske Rusije, vidi se nad vse poučno iz sedaj že v izvršitvi zapopadenega načrta ogromnega sistema proizvodnje električne sile, ki bi dajal na leto po šestdeset milijonov kilovatnih ur. Za njega izvedbo bo treba na Volgi in njenih pritokih zgraditi osem ogromnih pregrad in ravno toliko central, med njimi v Kujbiševu (nekdanji Samari), centralo s proizvodnjo 3,400.000 kilovatnih ur. Ob prekopu Moskva - Volga je ena centrala tega sestava že v obratu; centrali v Ugljiču in Ribinsku — kjer so 475 hektarov zemlje spremenili v umetno jezero — pa se dovršujeta. To podjetje se more vzporejati z izgradnjo kanalov, po katerih je bila Moskva zvezana s petimi morji. Človeštvo se divi piramidam v Egiptu ter obrovskim tempeljskim stavbam v Tebah in Kamaku. Z vsega sveta prihajajo ljudje tjakaj, da vidijo ta čudesa davne ljudske kulture. Mehkočutni ljudje se obenem v mislih __ ali pa tudi v družnih pogovorih — izprašujejo, koliko in kako ogromnih muk so morali ob zidavi teh spomenikov davne kulture pretrpeti ubogi sužnji. Tako se tudi naše dni, če pride pogovor na take podvige v Sovjetski Rusiji, ki se izmikajo našim malim razmeram, kaj rado — včasih iz resničnega usmiljenja, največkrat pa iz nerazpoloženja do Sovjetov — pomiluje uboge siromake, ki jih pri težkem delu uporabljajo. Saj ne zanikujem, da utegne med delavci pri takih velikih in težkih delih v Sovjetski Rusiji biti tudi takih ljudi, ki so za kazen k temu prisiljeni, morebiti celo političnih kaznjencev; vendar pa: kakšna razlika je med opisanimi deli v Egiptu in med temi velikimi napravami v sovjetski Rusiji! Tam — ako izvzamem stavbe, ki so služile verskemu kultu — ogromne piramide, ki so bile sezidane iz golega častihlepja faraonov; tukaj naprave, ki imajo povzdigniti blagostanje sedanjega in bodočih pokolenj naroda. Kolosalna razlika pada v oči. (Dalje sledi.) DR. ING. ČRTOMIR NAGODE: GOSPODARSTVO SLOVENCEV V JUGOSLOVANSKI DR2AVI pa v slovenski banovini RUDE (k sl. 16) Od rud pridobivamo: železne (131) za železarsko in jeklarsko industrijo, manganovo (132) in kromovo (135) za kovine, ki dajejo jeklu posebna tehnološka svojstva, svinčeno (133), bakreno (130), živosrebmo (136), aluminijevo (142) za pravo kovinsko trgovino, pirit (134) in žveplo ter slednjič magnezijevo, arsenovo, antimonovo, bizmutovo in uranovo rudo (136) ter nekaj dragocenih kovin. Na sliki 16. so zarisana glavna nahajališča in obratujoči rudniki. Rezerve pa so vse premalo raziskane, ker sam obseg koncesij v tem oziru ne daje nikake zanesljive slike. Govorimo sicer o načrtnosti, pri tem pa brez inventarja tavamo v neprozorni megli svoje eksploatacijske politike (a), ko ne poznamo prav za prav niti ugotovljivih surovinskih rezerv. Na splošno naštete surovine predelamo v posebnih čistilnih postopkih (praženje, pranje, mletev ali separiranje) odnosno dobivamo koncentrate, primernejše za nadaljnjo uporabo ali odvoz. V glavnem prodajamo z izjemo železne rude v tujino skoro celotni izkop v polpredelanem ali neobdelanem stanju ter uničujemo s tem svojo ekonomsko bodočnost. Finalne izdelke pa zopet uvažamo. Na domačih, deloma praženih železnih rudah, raznih dodatkih in uvoženem koksu slone plavži, katerih kapaciteta je bila nedavno z bosanskim kombinatom povečana. Produkcija surovega železa krije le glavni del domače potrošnje (b). Kritika »Jugočelika« je seveda upravičena, ker posamezni obratni elementi niso harmonično uglašeni ter osnovno vprašanje kuriva in pogona tudi ni bilo proučeno ter rešeno. Težka železna industrija pridobiva v svojih pečeh iz surovega in delno tudi uvoženega starega železa ter dodatkov mangana, kroma itd. kovno železo, navadno in specialna jekla. Dasi tudi ta domača proizvodnja še ne zadošča konsumu v državi, vendar nekatere polfabrikate tega odseka, tako zlasti ferosilicij in ferokrom, izvažamo (b). Na proizvodih domačih plavžev in peči. deloma tudi na uvoženi surovini je zasnovana vrsta valjarnic, livni c, kovačnic ter v nadaljnji POKLIC. SKUP VII. n. xn. xvu. © iuczo vsu^ % zci.nuua vsula @ fASCN.UL. 'rtj STARO in <7? CIST. VDIHA HRAM. MAT. /)» R4KIK-116J1&9 MACHA — @ UlPLOSUq tKj OSTALE KOVMi-tV,. W1>NA V <£> poutosrnaji — llLlim RUBt MANGAN RIM4 KtOMOVA RUDA Is-ržgr ol S BAKR RUM ®CvGALl\ CAi %CJNX.B£L J @ BAUKSir QT) &ŽJvasft.*. m M V @ 2EMU BAAVE untr gnoju*. 4t— ® OPEKA- @MINERAL. — © HEP.fiM.HO. [** | GRAFIT-A25EST O ^l&srEKPESčK @£UWU CEMENTARNE CEMENT HI LAPOR ©o ®Asmr. no. @ GRAMOZ + OPEKARNE^ \ <§) lARVE-LAKI-f |- SVEČE-MILO HRh _ soimi O EKSPLOZIVI UMIT. CNOM/t\l\ KARBID ■ SVPERFOSFAJ A CIANAMID FARMACEVTIKA ff 'V eUMA -KAVČUK @ \l ELEKTRODE & sl. 17. a-b-c. delale predvsem za izvoz, znaša cca 160.000 vagonov in ni bila še popolnoma izkoriščena. Domača potrošnja je nekako XU (149). Keramična industrija in izdelovalnice cementnih izdelkov so bazirane na domače surovine in polproizvode (153, 155). Otvorjeni so kamnolomi pravega marmorja, raznih vrst kraških apnencev, peščenjakov, sadre, granitov, bazalta, ki dajejo gradbeni, okrasni in tehniški material. V nizkih in visokih gradnjah trošimo največ teh surovin. Na mineralni osnovi bazira produkcija umetnih gnojil kot narodnogospodarsko važna eksportna kemijska veja. Nje proizvodi se še neprimerno malo trošijo v našem poljedelstvu. Poleg sadre in apna pridobivamo doma kalcium cianamid iz kalciumkarbida, iz uvoženih fosforjevih spojin pa pridelujemo s pomočjo žveplene kisline superfosfate. V ležiščih pri Erveniku imamo tudi domače surovine. Uvažamo kalijevo sol, čilski soliter, tomasovo žlindro in kainit. Na mineralni osnovi ali vsaj deloma na njej je zasnovana dolga vrsta drobnejše kemijske industrije, važne v gospodarstvu države, katere elementi pa v veliki organizaciji ne igrajo posebne vloge. Med te stroke štejemo: kemijsko-farmacevtsko, milno in svečarsko, barvarsko, toaletne kreme - kolomazno, črnilno in plavilno industrijo. Podrobneje se seveda tu z njimi ne morem več baviti. POSREDOVANJE V modernem gospodarskem ciklu je postalo neobhodno prehajanje dobrin od točk praproizvodnje do mesta potrošnje preko enega, največkrat pa cele vrste predelovalnih mest. Čim izraziteje je racionalizirana produkcija, tem nuj ne j e je uvezan prevozni proces v gospodarsko življenje. Ta razvoj pa je dovedel do nekega forsiranja transportov v zvezi s prekupčevanjem. Sla sta roko v roki s favorizujočimi tarifnimi stavki in prohibitivnimi carinami. Naša država z revnim kapitalom, s pomanjkljivo prometno mrežo ter majhnim narodnim dohodkom, mora v okviru smiselne štednje (ne pri perilu v bolnicah!) najti v ekonomiji transportnega dela pravo srednjo pot med pospeševanjem medpokrajinskih stikov v okviru smotrne gospodarske izgradnje in onim debitom prometnih tokov, ki zadovoljujejo stvarne in ne le iz gole spekulacije nastale prometne napetosti. Prevoz tovorov in oseb je gospodarsko-fiziološki proces, kateremu more ustrezati le enotno upravljana eksploatacija suhozemskih in plovnih prometnih linij, ne pa razbita in po strankarskih intervencijah upravljana čisto slučajnostna gradbena, koncesijska, tarifna in subvencijska politika. Te organizacijske naloge pa seveda od strankarskih legitimacij zavisni personal ne more reševati. Prišli smo že tako daleč, da režijski prevoz obsega celo V« vsega tovornega transporta, ker je — zastonj (?!), težnje po reformah pa se omejujejo na osnavljanje treh generalnih direkcij, najbrže z »narodnostno razmejitvijo« upravnih področij. Treba bo določiti državni program, po katerem naj se razporedi pra-proizvodnja in nanjo navezane predelovalne industrije. Volumen transportov je bil 1. 1938: Železnice Drž. ceste Morska plovba Celinska plovba 9655 km 10258 km 1964 km 16.50 milj. t ? 430.000 bttot. 440.000 1 2.36 milj. t 2.35 milj. t V smeri prometnih napetosti bomo morali položiti primemo dimenzio- nirane prometne kanale na osnovi skic 7 17, ki definirajo produktivne in predelovalne baze, ter skic 2 — 5, ki kažejo grupacijo konsumenta. Gotovo spada med naj izrazitejše pojave in velike zablode našega časa pomen, ki ga nesolidno misleče gospodarske skupnosti pripisujejo tujskemu prometu. Pri nas je v razdobju — iz čisto posebnih vzrokov forsiranega turistovskega dotoka — prevladoval vtis, da sta Slovenija in Dalmacija ustvarjeni baš za zabavo sosedom, da velja za naša prometna sredstva edino kriterij udobnosti za tujca in da služi vitaliteta naše rase samo »sili in veselju« turistov. Kar je pri nas v dolgih generacijah s ponosom kljubovalo, je v narodnem oziru segnilo z nekaj tisoči prenočnin. Ce bi v Primorju denar investirali v melioracije, regeneracijo oljčnih nasadov in ribarstva ter v luške naprave namesto v hotele, bi se bilo manj mladih ljudi »polatinilo« in delovna življenjska podlaga bi ne potrebovala — turističnih valut. V letu, ko je znašal b r u 11 o dohodek iz turizma 600 milijonov, je bilo celih 200 milijonov dividend izplačanih samo iz Bora. Med težke simptome naše desorientacije moramo šteti dejstvo, da mora danes, v vojnem gospodarstvu, javna roka posvečati paznjo skoro izključno samo trgovini, ki je prav za prav najmanj važen element v verigi solidno in pravilno organiziranih proizvodno-potrošnih ciklov. Pri nas pa d je baš to neproduktivno »posredovanje« postopoma pridobilo takšno finančno in politično moč, da absorbira zajezovanje njenih izrastkov vse energije, ki jih ima parcelirana državna kompetenca še na razpolago. Pri tem se produkcija sama razvija v smeri, ki jih diktirajo interesi zunanjih sil ali pa egoizem posameznikov. Konsum pa nam urejujejo namesto socialno in medicinsko izobraženih ljudi, dosluženi »ognjegasci« in občinski tajniki. ZAKLJUČKI Brez ozira na meje banovin, v nekaterih odsekih do absurdnosti kompliciranih, sem v kartogramih, ki ilustrirajo predhodni odstavek, skušal zajeti v organski razporeditvi celokupnost produktivnega gospodarskega dela v državi. Ta grafična: krajevna, snovna in množinska analiza kaže vrsto važnih dejstev. Glavna ugotovitev je na vsak način z objektivno metodo nazorno podano dejstvo, da grade v gospodarskem oziru našo državo vzdolžne neprekinjene cone, izpremenjujoče se vsaka za sebe le v mejah facielnih variacij. V samem bistvu naravnih pogojev in pod njihovim stalnim in neizpremenljivim vplivom na delo našega jugoslovanskega ljudstva ni nobenih transverzalno potekajočih poudarjenih cezur, kakor jih hočejo neki »ideologi« uvesti in vzdrževati v našem kulturnem življenju ter jih umetno prenesti še v gospodarstvo. Različnost substrata in po njem razdelnost v ekonomski strukturi je znanstveno ugotovljiva pač le po vzdolžnih pasovih, skladno z geognostičnimi faktorji. Slovenec, Hrvat ali Srb stoje vsak na »svojem« kraškem svetu pred enakimi kulturnotehniškimi in gospodarskimi problemi, prav kakor tareta poljedelskega delavca iz Prekmurja in Vojvodine načelno iste težave. Ljudstvo to prav dobro ve ter se v načinu življenja prilagojuje. Vsa plitvost naših t. zv. reformatorskih prizadevanj se kaže že iz samega dejstva, da o teh fundamentalnih ugotovitvah sploh ni nikdar govora. »Čaršije«, pa naj na njih prodajajo ponarejene ideologije, vrednostne, ali literarne papirje, so tako daleč od naroda, da pač teh osnov smotrne organizacije ne morejo spoznati. Indeks števila prebivalstva in raznih panog gospodarske delavnosti kaže, da se življenjski položaj širokih slojev naše države v povprečju ne izboljšuje. Potrošnja konsumnih dobrin se veča pogosto počasneje, kot kot narašča prebivalstvo. Še za itak prenizki življenjski standard dobiva naš človek dohodke iz ekstenzivnega izčrpavanja stoletja hranjenih gozdov in rud. Kljub svoji žalostni skromnosti živi torej »preko svojih razmer« od zelenaškega hipotekiranja svoje bodočnosti. Dosedanji sistem naše poli-tično-gospodarske organizacije ni zadovoljiv. Valovanja statistične krivulje ne zaduši nobeno voditeljsko govoričenje. V reorganizaciji našega gospodarstva moramo stremeti po smotrnem nalaganju narodnega premoženja edino z upoštevanjem lege in izdatnosti virov surovin, s primerno izbero pogonskih energij, premišljeno razporeditvijo delovne sile in strogo proučitvijo stvarnih konsumnih potreb in trgov proizvodov. Postulat enotnosti gospodarskega prostora v državi je prvi pogoj za izvajanje takega logično zgrajenega programa. To ni nikako vprašanje centralizma in avtonomij, temveč vprašanje vsakdanjega kruha te in prihodnje generacije. Čim več polizobraženih politikov ga bo mesilo, tem bolj bo grenak. Analiza lege naših industrij kaže, da smo mnogokaj podedovali v »nemogočih« legah ter z neprimernimi kapacitetami. Popravilo se je marsikaj samo od sebe s tem, da je odmrlo. Novo pa smo razmestili vse preveč s slepim izrabljanjem državne fiskalne, carinske in tarifne politike. Naj-tragičnejše poglavje v tem gospodarjenju pa so »uspehi« naše sedanje zunanje trgovine, kakor to imenujejo komentatorji iz neznanja ali pa morda oficiozni med njimi iz substancielnejših vzrokov. Po strukturi je naša država istovrstna gospodarska celota, ker je v njej razporeditev naseljenosti do mala kongruentna z rodovitnostjo poljedelsko-živinorejskega substrata. Na splošno je neintenzivno izrabljan ter po primeroma zastarelih metodah obdelovan. Velike seli, ki se pojav- 1 j a j o v zvezi z industrializacijo in i n t e n z i f i k a c i j o pridobivanja, še niso zabrisale dispozitivnega vplivanja, katerega dajejo primitivne poljedelstvene možnosti grupaciji prebivalstva. Koncentracije v novih delavnih središčih čakajo premišljenega u -smerjanja in namestitve. Prav nič pa ne kaže, da bi se merodajni faktorji tega zavedali. Sicer bi ne bilo možno, da se na ljubo par strankarskim eksponentom cepi n. pr. delavsko zavarovanje, katerega enotnost preko celega gospodarskega teritorija je prvi socialno politični postulat zaščite delavnega človeka. V posredništvu proizvodno potrošnega cikla mora državno politiko prvenstveno zanimati izgradnja komunikacijskega omrežja, trasiranega tako, da z minimalnim gospodarskim odnosno mehaničnim uporom prevaja vse ono, kar koli splošno državni gospodarski načrt spozna kot potrebno prevoza za racionalno kritje potreb produkcije in konsuma. Tarifna in gradbena politika pa morata mesto kazuističnega prilagojevanja raznim zahtevam, nastopiti kot faktorja načrtne izgradnje gospodarstva. Trgovsko posredništvo po tem konceptu stopa seveda popolnoma v ozadje za čisto tehničnimi in gospodarskimi vprašanji proizvodnje in potrošnje. Dejstvo, kako baš danes intervencionizem javne roke ostaja omejen le na distribucijo in na sankcije proti pretiranim dobičkom, kaže, da v svojem načrtnem organiziranju sploh še nismo prišli do bistva problema. 2e iz osnovnih konstatacij, dobljenih po pobližjem študiju našega gospodarskega in socialnega ustroja in položaja, sledi, da bi n. pr. vsak slovenski, hrvatski ali srbski separatizem zasigural sicer za nekaj časa politično oblast v oddeljenih federativnih elementih temu ali onemu, ne vodil pa bi nas na bližnjo pot k izboljšanju eksistenčnih pogojev jugoslovansko zemljo naseljujočega človeka. Korporativizicija bi ne bila le socialno-politična legalizacija prevlasti karteliranega tujega kapitala ali kolonata, ki pomalem prodira na naše podeželje, temveč bi kot vsako celično osamljevanje slabila pulzacijo idejnih in materielnih dobrin ter spajanje elementov z identičnimi gospodarskimi, socialnimi in zato političnimi interesi. Mesto sprostitve sil bi dobili regionalistični izolacionizem. V valovanju zgodovine pa pomeni ta reakcijo. Nedvomno je, da bomo morali Slovenci kmalu pogledati resnici v oči. Od voditeljstva bomo morali k vodstvu. Pri tem moramo računati z dejstvi, ki jih kažejo v tej razpravi skicirani kartogrami. Naravni produktivni substrat je v slovenski banovini zelo pester. N a j -izdatnejše stroke praproizvodnje, (energija in les) pa so tudi na ozemlju ostale države v dovoljni meri zastopani. Med Prekmurjem in Cerkniškim jezerom ima banovina na primeroma ozkem prostoru vse »vzore e« glavnih jugoslovanskih poljedelsko-živino- rejsko-gozdarskih tipov ekonomske izrabe tal. Skupno s smiselno vodenim delom imamo s tem možnost kvalitetne in selekcionirane proizvodnje za izboljšavanje sličnih zanemarjenih, a mnogo razsežnejših delov v ostali državi. Seveda pri takem prizadevanju ne bo smelo igrati vloge vprašanje jugoslovanskega jezika, v katerem naj se tolmači lastnost živine, kakor je bil to nedavno predmet intenzivnih diskusij na neki strokovni šoli. Z rajonizacijo poljedelstva in živinoreje je mogoče bolje izrabiti razpoložljivi substrat. Vsaka intenzifikacija in razširitev pa zahteva nujnih investicij, obremenitev. Na melioriranih kraških poljih torej ne smemo kositi sena, če ne je pravilneje, da ostane Cerkniško jezero n. pr. tako kot je. Manjka pa nam cela vrsta naravnih virov, odnosno zbiralnih področij surovin, potrebnih za obratovanje predelovalnih industrij, ki so stacionirane pri nas na skrajnem zapadu države ter delajo po velikem delu svoje kapacitete za jugovzhodni predel notranjega trga. V tem sektorju pa smemo računati na izgrajeno prometno mrežo, energijske vire in delavno sliko. To so elementi, ki nimajo avtohtono-monopolistične osnove ter se mora delavnost teh strok prilagojevati tudi po vrsti proizvodnje potrebam trga, kar zahteva velikega strokovnega znanja in poznanja trga. Ob tem položaju računajmo z dejstvom, da imajo selitve industrij na jug v velikem delu strukturalni značaj prekristalizacije gospodarskega izgrajevanja države in celega jugovzhoda Evrope. Proces ni bil sprožen po kakih političnih ali fiskalnih ukrepih, kakor si to v rubrikah naših listov stranke tako pogosto očitajo. Gotovo pa je, da mora politični parti-kularizem ta proces, na posebno škodo šibkejših edinic in po naravi manj obdarjenih predelov, samo pospešiti in ga zagnati preko opravičljivih mej. Za Slovence je življenjske važnosti, da si prisvojimo vsa industrijska produktivna sredstva, ki stoje na naši zemlji in da dalekosežno reorganiziramo posestno stanje na našem podeželju. S skrbnim proučevanjem državnega trga moramo prilagojevati produkcijo potrebam konsumenta. Oni, ki so 20 let ubijali zdravo potencialno energijo v narodu, so seveda mnenja, »da se itak ne da nič storiti«. Ljudstvo, ki si je znalo, izročeno Nemcem, Madžarom, Turkom, ohraniti življenje, pa mora in bo prišlo v lastni državi do človekavredne eksistence. V dobi organiziranja mu seveda ne smejo voditi gospodarstva ljudje, katerih moralna neoporečnost sloni na zastaranju deliktov, strokovna kvalifikacija v absolviranju c. kr. general-štabnih kurzov, praktična usposobljenost pa v številu uničenih bank. Cena prodaje slovenskega imena tujcu naj bi tudi še ne bilo merilo ugleda. Čim prej bo narodno telo izločilo take »merodajne činitelje«, tem hitreje nastopijo pri nas blagodejne posledice na polju materielne in moralne kulture. (Dalje prihodnjič.) O B Z O R N I K Ivan Hribar-docfor honoris causa Končno je izrekla slovenska univerza v Ljubljani po 22 letih svojega obstoja zahvalo svojemu naj starejšemu živečemu podporniku Ivanu Hribarju, ki je s svojo iniciativnostjo, z delom in z materialnimi sredstvi pomagal sistematično graditi prve duhovne temelje za njeno ustanovitev, — s tem da ga je imenovala za častnega doktorja. Dvajset let potem, ko je Bachov absolutizem zatrl prvi plamenček snujoče se slovenske univerze z juridično fakulteto, ustanovljeno po marčni revoluciji, je iz dalje tleče iskre zajel in poživil to idejo iz izročila generacije »Staroslovencev« 1. 1870. tedaj dvajsetletni mladenič Ivan Hribar. V boju zanjo je kot politik na vodilnih mestih (kot ljubljanski občinski svetnik, župan, deželni in državni poslanec in voditelj Narodno-napredne stranke) vzporedno v boju za politično osvobo-jenje Slovencev vztrajal celega pol stoletja, ko je z ustvaritvijo svobodne Jugoslavije dozorel tudi ta sad njegovih prizadevanj 1. 1919. 2e leta 1910 je deponiral svojo bogato knjižnico (preko pet tisoč vezanih knjig in časopisov) na ljubljanskem magistratu — za bodočo slovensko univerzo, kar je mogel storiti le kot fanatičen idealist z vero, da se bodo tedanje brezupne politične razmere Slovencev končno le zrušile. In to je res tudi dočakal. V devetdesetem letu svojega življenja je bil letos dne 15. februarja na posebno slovesen način ob navzočnosti predstavnikov kulturnih ustanov in političnih oblasti promoviran za častnega doktorja na juridični fakulteti univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani in dobil s tem vidno priznanje za svoje delo in uspehe. Ko se je ob tej priliki zahvalil predstavnikom univerze in promotorju drju Janku Polcu, je kot avtentična priča kratko in jedrnato orisal zgodovino o sistematičnih pripravah za ustanovitev slovenske univerze. Dejstva zgovorno kažejo, da bi bila enako sistematično usmerjena pot pravilna tudi po ustanovitvi univerze, ako hoče dosegati svoj pravi namen za znanost v službi naroda in njega vzgoji. Zgodovino sistematičnih priprav za ustanovitev slovenske univerze je novi častni doktor I. Hribar naslikal takole: »Kar se zlasti vseučiliškega vprašanja tiče, pa ne bo odveč, ako povem, da se mi je nujna potreba lastnega vseučilišča v Ljubljani že leta 1870., tedaj v letih, ko sem komaj stopil v praktično življenje, neizbrisno zapisala v srce. Javno zanimanje se je tedaj vrtelo okoli predloga, ki ga je leta 1869. dr. Janez Bleiweis v deželnem zboru kranjskem stavil glede ustanovitve vseučilišča v Ljubljani. To, vele-učeni gospod promotor, je bilo povod, da je, ko sem stopil v javno življenje in se jel po svojih skromnih sposobnostih udejstvovati, v mojem delovnem programu bilo že tudi lastno vseučilišče v Ljubljani. Pri tem delu pa sva se tudi prvič sešla v plemenitem stremljenju za vzvišenim ciljem, postali ste mi s svojim prijateljem Bogu-milom Senekovičem, ki ga žal ni več med živimi in katerega svetlemu spominu se obadva ob enem, a pobožnem soglasju vse tu zbrane slavne gospode, globoko klanjava, moj zvesti in marljivi sotrudnik. Od požrtvovalnih so-trudnikov v vseučiliškem odseku jih krije mnogo že črna zemlja. Zato mi večkrat, zlasti pa danes ob tem slovesnem trenutku, moji spomini hvaležno pohitevajo k njim. Srečen sem pa, da vidim danes med nami enega najmarljivejših svojih sotrudnikov vse-učiliiškega odseka, vladnega svetnika in gimnazijskega ravnatelja v pokoju dr. Lovra Požarja. On je bil z mano tudi v oni znameniti deputaciji na Dunaju, ki nam je donesla državne ustanove za obisk inostranih vseučilišč. Slavna gospoda, neke okoliščine danes — dasi je vse prej, ko razveseljiva — ne morem pustiti neomenjene. Po nekih dogodivščinah skoro neposredno pred svetovno vojno sem prišel do poraznega prepričanja, da bi nam Avstrija nikdar ne dala vseučilišča. To pa kljub temu, da smo imeli z njeno pomočjo pripravljeno četo deseterih znnastvenikov, opasanih »z uma svetlimi meči«, ki bi bili v stanu takoj vzeti Hram modric v svojo upravo. Prevelika je bila nenaklonjenost njenih odločujočih krogov za to našo najvažnejšo zahtevo in predobrodošle one dogodivščine nemškim poslancem v državnem zboru na Dunaju pri njihovi — od vlade tako rado upoštevani — nepomirljivosti proti nam. Ko pa je s slovesnim državnim aktom z dne 1. decembra 1918 bila ustanovljena država Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bilo s tem ob enem že tudi samo po sebi rešeno vprašanje slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Nič več ni bilo treba moledovanj in dokazovanj. Slovenski narod je postal vrhnosten in je s tem zadobil iste pravice ko njegova z njim v isto državo združena brata Srb in Hrvat. Jako dobro je to doumel navdušeni in za vse dobro vneti mladi naš rojak dr. Alihajlo Rostohar, ki je ob pravilnem pojmovanju položaja in zahtevi domovinske ljubezni takoj ob ustanovitvi narodne vlade smatral za nujno potrebno, da se ustanovi vseučiliška komisija, za katero je tudi že kar sestavil potrebno spomenico. Moj zvesti in plemeniti prijatelj dr. Danilo Majaron, predsednik društva »Pravnik« in bivši član Vseučiliškega odseka, je stopil komisiji na čelo in delo za ustanovitev vseučilišča v Ljubljani se je začelo. Velezaslužni, za stvar vneti in energični poverjenik za prosveto v Narodni vladi dr. Karl Vrstovšek se je za rešitev te važne zadeve tako trudil, da jo je po izvršbi nekih potrebnih formalnosti minister prosvete dr. Ljuba Davidovič že 9. julija mogel spraviti pred skupščino in da je slovensko vseučilišče v Ljubljani z zakonom z dne 23. julija 1919 postalo stvarnost.« Mladina ustvarja novo zgodovino Koncentracijsko akcijo napredne omladine sem smatral za tako naravno in potrebno ter samo ob sebi umljivo, da se mi je najprej zdelo popolnoma odveč oglašati se k stvari. Smatral sem in smatram, da je ta akcija ne samo v interesu vladajoče politične skupine, ki bo imela, če se konsolidacijska in koncentracijska akcija napredne mladine posreči, namesto raznolikih političnih skupin poleg sebe ali proti sebi le eno politično skupino. V politično zrelo razvitih deželah bi vladajoča stranka konsolidacijo opozicije nedvomno z veseljem pozdravila. To lahko mimo trdim, če pomislim n. pr. na politično-strankarske prilike v Angliji ali Združenih državah itd. Pri nas, žal ni tako. Glasilo vladajoče stranke (»Slovenec«) je prav po nepotrebnem lopnilo po omladincih, ki so s poštenimi nameni in z najboljšo voljo začeli svojo akcijo, namesto da bi jim izreklo priznanje, da stopajo v novo razvojno dobo človeštva z novimi spoznavanji in pa s trdno voljo, prevzeti nase tudi veliko odgovornost za javno delo. To mi je potisnilo v roke pero za nekaj ugotovitev. Mladina je bila in bo v življenju in razvoju vseh narodov gonilna sila, ki ustvarja zgodovino. Francoska revolucija, marčna revolucija leta 1848. in nešteti drugi podobni dogodki v svetovni zgodovini, ki so ustvarili nova razdobja v življenju narodov, so nam za to jasen dokaz. Tudi v slovenskem političnem življenju imamo za to dokaze. Mlada slovenska generacija je ustvarila dobo taborov, mlada generacija je s časopisom »Slovenskim narodom« zgradila podlago za nacionalno brezkompromisno mladoslovensko gibanje, ki je zaoralo globoke brazde v razvoj slovenskega naroda. Ko je na bivšem slovenskem Štajerskem še vladala tako zvana politična sloga, v upanju, da se bo tako slovenski narod na tem ozemlju najlažje ubranil pred nemškim navalom, smo videli, kako je slovensko kmetsko ljudstvo vedno bolj podlegalo mamljivi propagandi pod krinko »nemštvu prijaznih Slovencev«. Med vzroki je nedvomno bilo tudi to dejstvo, da je v »slogaškem« političnem življenju Slovencev očitno prevladoval en sam stan. Takrat je mlada slovenska gene- racija, ki je izšla iz narodno-radikal-nega pokreta in iz nacionalno brezkompromisnih akademskih društev pričela I. 1906., torej pred 35 leti, nov nacionalni pokret z ustanovitvijo »Narodne stranke« na Štajerskem. V razvoj tega pokreta je usodno posegla svetovna vojna. Vendar pa je ta pokret ustvaril podlago za enotno slovensko napredno politiko na bivšem Štajerskem, ki je obdržala svojo enotnost tudi še po končani svetovni vojni in bi jo bila obdržala še dalje, da niso nesrečne osebne ambicije zagrešile velikih taktičnih napak, ki so povzročile razcepitev bivše NSS. To je postalo usodno za slovensko napredno politiko, ker je v svojih nadaljnjih posledicah povzročilo še nove razcepitve. Ko v današnjih usodnih dneh našega državnega in narodnega življenja nova mlada generacija spoznava potrebo enotnega nastopa, potem ko si je usvojila enotno gledanje na bistvena socialna, gospodarska in kulturna vprašanja v sedanjosti in bodočnosti, in ko v tej svoji uvidevnosti dela za konsolidacijo in koncentracijo vsega slovenskega naprednega življa, piše s tem novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda. Generacija, ki je 35 let — včasih bolj, včasih manj posrečeno — vodila napredno politiko v Sloveniji, more in mora to stremljenje mladine samo toplo pozdravljati, želeč ji obenem, da bi se v svojem bodočem delu izogibala napakam, ki jih je včasih zagrešila njena predhodnica. Zlasti naj bi se vse osebne ambicije razbile ob skali idejne sile novega pokreta! Vekoslav Špindler Odmevi mladinske akcije V prejšnji številki naše revije smo objavili proglas »Na skupno delo!«, glede katerega so se 25. januarja 1941 sporazumeli vidnejši politični delavci naprednih političnih skupin. Proglas so II. februarja 1941 podpisali: Miha Fer-čej, kmetski sin, Zasip pri Bledu; Milan Gorišek, odv. pripravnik, Sv. Lenart v Slov. goricah; Stanko Iljaž, kmetski sin, Bizeljsko pri Brežicah; Ivan Jenko, strugar, Ljubljana; dr. France Kovič, pravni referent OUZD, Ljubljana; dr. Janko Kosti, uradnik Pokojninskega zavoda, Ljubljana; Ivan Kronovšek, kmetski sin, Orla vas pri Braslovčah; Ivan Mihelčič, elektrotehnik, Ljubljana; Alfonz Pipan, akademik, Ljubljana; Jože Praznik, čevljarski mojster, Ljubljana; dr. Boris Puc, odvetnik, Ljubljana; inž. Jože Hus, zasebni uradnik, Ljubljana; Jakob Šilc, kmetski sin, Grahovo pri Cerknici; dr. Vladimir Šuklje, odvetnik, Ljubljana; Joško Tomažič, kmet, Sv. Bolfenk pri Središču; Andrej Uršič, zasebni uradnik Ljubljana; Stane Vadnjal, uradnik OUZD, Ljubljana; Vili Vlahovič, grafičar, Ljubljana; dr. Branko Vrčon, novinar, Ljubljana. Ako izločimo nekaj namerno neresničnih prikazov teh plemenitih prizadevanj naše napredne mladine, je bil slovenski odmev te akcije vseskozi pozitiven, za kar je treba smatrati tudi vso ono dobronamerno in stvarno kritiko, ki želi akciji pomagati, ne pa škoditi. Prav je, ako jo podpisniki proglasa upoštevajo. Napredni slovenski dnevniki Jutro, Večernik in Slovenski narod) so akciji posvetili kar največjo pozornost, bodisi z objavami proglasa in drugih informativnih beležk, bodisi z lastnimi komentarji, ki so bili namenjeni širši javnosti in napisani s simpatijami za stvar. Kakor dnevniki, pa so se izkazali tudi vsi naši napredni tedniki in drugi periodični listi. »Domovina« je objavila mladinski proglas na uvodnem mestu z daljšim komentarjem pod naslovom: »Napredna mladina se je združila v delovno skupnost«. V »Novi Pravdi«, glasilu narodnega delavstva, je izšel uvodnik »Veselimo se in pozdravljamo«, ki mu je sledil izvleček iz proglasa pod naslovom: »Nov, pravičnejši red«. List izraža še posebej željo, da bi »tudi mlajši delavski rod... sodeloval pri združevanju naprednih narodnih sil in pri pripravah za bodoče reforme gospodarskega in socialnega reda«. To željo bo mladina gotovo upoštevala. »Kmetski 1 i s t« je najprej 12. februarja 1941 objavil članek »Mladina sedanjega časa«, v katerem daje pobudo, naj bi mladina sodelovala zlasti pri naših gospodarskih in strokovnih organizacijah, kjer ima najširše področje za koristno delo. V naslednji številki pa je list objavil ves mladinski proglas s podpisi in s svojim kometar-jem, v katerem poudarja med drugim, da bo doseženi sporazum »najbolj pozdravila naša vas, ki je morala nositi največ škode... zaradi nezrelega in škodljivega razbijanja naših vrst na političnem polju, čeprav je ona vsak poskus, da bi se tudi v njeno sredo zanesla politična zmeda, vselej pogumno in odločno zavrnila«. Tudi celjska »Nova d o b a« je objavila proglas s toplim komentarjem. »Slovenska beseda« pa je k proglasu, ki ga je objavila v celoti, zapisala med drugim: »Proglas pomeni pričetek akcije od ožjega k širšemu. Najprej poedinci, potem šele skupine. Cim bolj bo miselnost tega proglasa osvojila poedince v poedinih političnih skupinah, tem večji bo njegov vpliv v teh skupinah. Le po taki poti bo možno ustvariti zdravo in resnično fronto naprednega elementa v Sloveniji. Tak organski razvoj ji bo mogel ustvariti trdno in trajno podlago«. Izmed izrazito mladinskih listov, ki so objavili proglas, omenjam še glasilo jugoslovenske nacionalne mladine »Našo voljo«, medtem ko je mladinski list »Naša rast« objavil že januarja uvodnik v duhu proglasa. Tudi mesečnik »Grud a«, glasilo Zveze kmetskih fantov in deklet, je objavil v svoji februarski številki besedilo proglasa s kratkim komentarjem. Takšen je bil publicističen odmev mladinske akcije v slovenskih listih, ki so s svojim pisanjem pokazali, da hočejo mladinska prizadevanja podpirati. Podpisniki proglasa so tega širokega odmeva lahko veseli, vendar naj se zavedajo, da jim prav to nalaga še večje odgovornosti v bodoče. Izmed listov v ostali državi, ki so akciji posvetili pozornost, omenjam predvsem zagrebške »Novosti« ter beograjski »Napred«, v obliki beležk pa so o prizadevanjih napredne mladine v Sloveniji pisali še mnogi drugi listi v državi. Beograjski »Napred« je razen proglasa objavil tudi krajši informativni članek g. Bojana Ribnikarja o pomenu mladinske akcije. Tudi ta članek so ponatisnile zagrebške »Novosti«. Nekateri beograjski listi, kakor izvem, o akciji niso mogli poročati. Zelo nestvarno in vseskozi polemično pa je akcijo prikazal v beograjskem »D e-lu« dr. M. Korun v svojem »Slovenskem pismu«. V tej zvezi se želim dotakniti še nekaterih domačih negativnih odmevov mladinske akcije. Po tem, od kod izhajajo, je mogoče presoditi njihovo vrednost in njihove prikrite ali odkrite namene. Prav je, ako jih vsaj registriramo. »Slovenec« se je oglasil k akciji z beležko, ki jo je objavil 14. februarja 1941 med »Političnimi zapiski«. Glede podpisnikov je pripomnil dobesedno: »Nekateri teh gospodov so pri JNS, drugi pri SDS, tretji so pristaši samostojnega kmetijstva, eni so jugo-slovensko, drugi pa tudi levičarsko(!) usmerjeni... To zbiranje je docela razumljivo, ker jih je vseh skupaj celo za enotno fronto premalo, da bi kaj pomenili. Kako pa se bodo levičarski elementi (sic!) počutili med nacionalisti in narobe, to naj bo seveda njim samim prepuščeno. Po potrebi bomo o stvari še poročali«. Res je »Slovenec« že takoj v nedeljo 16. februarja 1941 v svojem notranjepolitičnem pregledu ponovil podtikanje, da so mlajši iz raznih skupin (JNS, SDS, kmetijci) sklenili sporazum »tudi skupaj z nekaterimi komunistično(I) navdahnjenimi mladini«. Mladinski akciji za napredno skupnost pa je poklonil svojo pozornost tudi novi šef slovenskega dela JRZ, minister dr. Kulovec, in sicer na zborovanju M JRZ v Mariboru 16. februarja 1941, kjer je po verziji »Slovenskega doma« (17. febr. 1941) izjavil med drugim: »Tako imenovana napredna mladina se tudi zbira v političnih vrstah, vidimo, da se tam zbirajo samo svobodomiselno usmerjeni ljudje. Mislim, da se ne motim, če trdim, da so mnogi od teh mladih ljudi tudi komunistično usmerjeni. (Klici: »Dol komu- nizem!«)« — »Slovenec« pa je naslednjega dne (18. februarja 1941) besedilo dr. Kulovčeve izjave prinesel takole: »Tako imenovana napredna mladina se tudi zbira v političnih vrstah, vidimo, da se tam zbirajo samo svobodomiselno usmerjeni ljudje. V tej zvezi je govornik odgovarjal na sobotni članek znanega mariborskega dnevnika, kateri odklanja grupiranje strank po svetovnem nazoru. Obenem pa isti list pozdravlja koncentracijo napredno usmerjene mladine. Dr. Kulovec to ugotavlja in vpraša: »Ali se mar ta napredna mladina ne zbira po nekem svetovnem nazoru? Ce se ne zbira, kakor želi omenjeni list na eni strani, zakaj pa potem tako podčrtujejo svojo naprednost? Ali mar s tem člankar ni samega sebe demantiral? Mislim, da se ne motim, če rečem: Ce ta mladina ni usmerjena po nobenem svetovnem nazoru, kako naj pa potem zavzema svoje stališče do svetovno nazorno usmerjenega komunizma?« (Klici: Dol komunizem!)« — »Slovenec« pripominja ob zaključku poročila: »K poročilu, ki ga je včeraj prinesel o mladinskem zborovanju JRZ v Mariboru »Slovenski dom«, nas je g. minister dr. Kulovec prosil omeniti, da se je njegov govor glede komunizma drugače glasil, kakor pa je bilo objavljeno v izvlečku. Avtentično besedilo tistega dela govora prinašamo v svojem gorenjem poročilu. Toliko resnici na ljubo«. K zbiranju napredne mladine se je oglasila tudi »Straža v viharju« (13. februarja 1941) pod naslovom: »Liberalna mladina«. Po negativnem orisu posameznih naprednih političnih skupin, se o akciji izraža takole: »Dejstvo je, da liberalna mladina danes ni enotna, da nima skupnega idejnega, gospodarskega in socialnega, sploh nazornega gledanja, temveč se lovi med desno in levo skrajnostjo in zato tudi ne pomeni kdo ve kaj med našim narodom. Kaj bo prinesla »združitev«, bomo šele videli. Želeli bi, da bi bila »združena« bolj odporna proti komunistom kot je sedaj«. »Slovenija« mladinske akcije tudi ni prezrla. Najprej je o njej pisal Josip Udovič (11. februarja 1941) pod naslovom: »Osnove političnega sodelovanja slovenske mladine«. Te osnove posnema po objavljenem proglasu, da-si tega ne omenja, v ostalem pa polemizira o tem, kdo je prav za prav mlad (polemika o krstnih listih!). V poročilu o prvi številki »Misli in dela« pa očita proglasu napredne mladine preveč »sodobno« izrazoslovje, kakor »red«, »delovna skupnost« in podobno... Liist »Avgust Jenko«, glasilo jugoslovanske nacionalistične mladine, kakor se sam imenuje, je mladinski akciji in proglasu posvetil kar štiri strani drobnega tiska, ki jih polni polemika, v katero se tu ne želim spuščati, ker je izrazoslovje tega lista premalo domače. To polemiko omenjam zgolj kot zanimivost naših dni. Končno še pripominjam, da je tudi glasilo Nemcev v Jugoslaviji »D e u~ tsche Nachrichten« iz Zagreba posvetilo proglasu daljšo beležko pod naslovom: »Schau, schau!« V njej posnema objektivno vsebino proglasa z opazko, da se je miselnost slovenske mladine močno spremenila ... Ver ko Druga vojna pomlad Kakor lani ob tem času, je svet tudi letos poln ugibanj o nadaljnjem razpletu vojne, zlasti o ofenzivnih udarih velesil osi, v prvi vrsti Nemčije. Po mnenju vojaških strokovnjakov mora namreč Nemčija čimprej in z vso težo svojih oboroženih sil poseči v razvoj vojne, ako hoče preprečiti, da bi začel čas ugodno delovati za nasprotni tabor, ki vedno bolj računa na izdatno ameriško pomoč v orožju (zlasti po izglasovanju Rooseveltovega zakona o posoji vojnega materiala) in ki je med tem izvojeval tudi nekaj pomembnih uspehov nad nemško zaveznico Italijo na sredozemsko-afriškem področju. Razen tega sta tudi Hitler in Mussolini v poslednjih govorih 22. in 23. februarja tega leta napovedala večje dogodke ob nastopu pomladi, in sicer Hitler predvsem pod-momiško vojno na zapadu ter preganjanje Angležev, »kjer koli bi se pojavili«, Mussolini pa nove operacije na sredozemskem bojišču. Ves ta čas sta velesili osi razvijali izredno diplomatsko delavnost, ki je zajemala zlasti področja morebitnega posega v razvoj dogodkov, med njimi v prvi vrsti zapadno Evropo (Francijo in Španijo) ter balkansko-podonavsko področje. Stalno je bilo med tem odprto tudi vprašanje nemške invazije na angleško otočje, medtem ko je neposredno nemško-italijansko vojaško sodelovanje na južnem bojišču postajalo iz dneva v dan večje. S tem pa so bile teoretično in praktično nakazane vse možne smeri nemške ofenzive na prehodu iz zime v pomlad. Izmed vseh teh področij je bilo zadnje tedne najbolj v ospredju p o d o -navsko-balkansko področje, kjer sta velesili osi že lansko leto razvijali svojo diplomatsko ofenzivo za pristop držav na tem prostoru k berlinskemu trojnemu paktu z dne 27. septembra lanskega leta. Akcija je v novembru 1940 uspela pri Madžarski, Rumuniji in Slovaški, a se je tedaj ustavila pri Bolgarij i. Pričakovati je bilo, da bo Nemčija svoj pritisk na to državo obnovila, tem bolj, ker so Grki med tem utrdili svoje nove položaje v Albaniji, Angleži pa z zasedbo vse Girenajke z glavnim mestom Ben-gazijem razbremenili pritisk na Egipt. Dasi je Nemčija smatrala ves čas sredozemsko bojišče za postransko bojišče in se je kolikor mogoče izogibala razširjenju vojne na Balkan, so se tudi tu pojavile zanjo v zimskih mesecih vojne nujnosti različnega značaja. Predvsem so bile to defenzivne vojne nujnosti: potreba po zavarovanju proti vsem presenečenjem z nasprotne strani, na daljšo daljavo pa tudi proti drugim nevarnostim. Konkretne priprave, zlasti vkorakanje nemške vojske v Bolgarijo, pa so seveda odkrile tudi možnosti morebitnega aktivnega posega v razvoj, zlasti v smeri proti Grčiji, v kolikor ne bi že sam diplomatski pritisk, oprt na novo dejstvo nemške vojaške navzočnosti v Bolgariji, vodil k uspehu, k sklenitvi premirja in miru med Grčijo in Italijo. V ta namen je Nemčija po že doslej znanem pdstopku sprožila akcijo, v kateri je izkoristila vsa svoja razpoložljiva sredstva: od živčne ali duhovne vojne preko diplomatskega pritiska do same vojaške intervencije v smislu vojaške zasedbe nove zavezniške države. Ponovil se je po svoje proces, ki ga je poprej že izvedla pri Madžarski in Rumuniji. Vkorakanje nemške vojske v Bolgarijo je sledilo kot naravna posledica bolgarskega pristopa k trojnemu paktu, ki je bil svečano izvršen 1. marca 1941 na Dunaju v dvorcu Belvedere. že nekaj ur po podpisu so začele prihajati lz Rumunije v Bolgarijo prve nemške čete. Daljnosežno odločitev bolgarske vlade o pristopu k trojnemu paktu In o pristanku na vkorakanje nemške vojske je vladna večina potrdila že 2. marca, opozicija pa je tudi pri tej priliki izrazila svoje nezadovoljstvo z vladno politiko. Kakšne nadaljnje posledice bo Nemčija izvajala iz tega svojega uspeha v Bolgariji, ni še znano, gotovo pa Je, da se je z nemško zasedbo Bolgarije položaj na Balkanu močno zapletel in nemški pritisk na tem področju povečal. Na drugi strani pa pomeni odločitev bolgarske vlade tudi znatno razčiščenje nekaterih nejasnosti, med njimi predvsem nejasnosti glede samega bolgarskega zadržanja, o katerem se je pred tem mnogo ugibalo. Razen tega je bolgarska odločitev sprožila tudi nekaj značilnih reakcij, ki Jih smemo prav tako označiti za doprinos k razčiščenju balkanskega položaja, čeprav se bo ves njihov pomen pokazal šele kasneje. Tu mislimo predvsem na uradno izjavo sovjetske vlade k bolgarski odločitvi, objavljeno 3. marca 1941. Sovjetska vlada ugotavlja v tej izjavi, da ne more deliti mnenja bolgarske vlade o »pravilnosti politike bolgarske vlade v tem vprašanju«. Smatra tudi, da položaj, ki je s tem nastal, »ne vodi k okrepitvi miru na Balkanu, temveč k razširjenju vojnega področja in zapletu Bolgarije v vojno«. Ker hoče sovjetska vlada še nadalje ostati zvesta svoji mirovni politiki, ne more iz teh razlogov nuditi nobene pomoči bolgarski vladi v Izvajanju njene sedanje politike«. Končno sovjetska vlada zelo ostro zavrača dosedanje »povsem svojevoljno« tolmačenje sovjetske politike v bolgarskih listih, kar Je znabiti v vsej Izjavi najpomembnejše, ker so namreč bolgarski listi od izbruha te vojne dalje prikazovali sovjetsko politiko kot politiko tesnega sodelovanja z Nemčijo in popolnega sporazuma med obema velesilama glede vseh — in med njimi tudi glede balkanskih — vprašanj. Prav ta del Izjave sovjetske vlade je proti pričakovanju našel že naslednjega dne potrdilo v uradni izjavi zastopnika nemškega zunanjega ministrstva. Iz nje izhaja, da se nemška politika na evropskem jugovzhodu ravna po dveh vodilih: 1. Nemčija, hoče na evropskem Jugovzhodu zgraditi in zagotoviti trajen mir in trden red za vse čase. 2. Vsi ukrepi Nemčije se izdajajo v znamenju vojne proti Angliji, ki bo napadena povsod, kjer koli se bo pojavila, kakor je izjavil Hitler, in ki ji bo Nemčija preprečila vsak poskus v tej smeri. Zastopnik nemškega zunanjega ministrstva je nato še pripomnil med drugim: »Ako ima sovjetska vlada dru- gačno mnenje o odločitvi Bolgarije, sprejema Bolgarija to na znanje. Ako sovjetska vlada odkrito in brez omejitev izraža svoje stališče, je to zadeva njene politike.« S tem je Berlin prvič — in v nasprotju z vsem dosedanjim pisanjem nemških listov — priznal nesoglasje med svojim in ruskim stališčem, in to prav glede Balkana, kar demantira vse dosedanje govorice o kakršnih koli vnaprejšnjih dogovorih obeh držav glede skupne politike v tem delu Kvrope ali celo glede delitve interesnih sfer med njima. To nam sedaj po nekaj mesecih potrjuje pravilnost svoječasnih domnev ob obisku Molotova v Berlinu (12.—14. nov. 1940), da ni bilo tedaj med Berlinom in Moskvo nič v naprej dogovorjeno. Z ruske strani pa pomeni izjava sovjetske vlade prvo javno formuliranje ruskih interesov na balkanskem prostoru, četudi so ti stvarno omejeni samo na Dardanele. Tudi to potrjuje pravilnost dosedanje teze, da je balkansko področje — za razliko od drugih področij, kjer oba vojna tabora lahko dosežeta neposredni stik brez upoštevanja interesov tretje velesile izven vojne — področje izrednih občutljivosti in tveganj za kakršne koli samostojne akcije, narekovane zgolj po »vojnih nujnostih« vsakega tabora zase. Kakšne utegnejo biti nadaljnje posledice sovjetske izjave, nam bodo seveda pokazali šele dogodki, ki bodo odkrili njeno praktično vrednost, toda že sedaj se vsi komentarji ujemajo v tem, da daje ta izjava proste roke Turčiji glede njenih odločitev v zvezi z novo politiko bolgarske vlade. To Je tem pomembnejše, ker sta bolgarska in turška vlada podpisali 17. februarja 1941 v Ankari skupno izjavo o nenapadanju in prijateljstvu, katere edini smisel in pomen za Turčijo bi bil prav v tem, da ne da odslej Bolgarija niti neposredno, niti posredno (na primer s pristankom na prihod nemških čet no bolgarska tla v ofenzivne namene) nobenega povoda za ogrožanje turške varnosti. Prav zato je bila ankarska izjava dogovorjena »brez posledic za pogodbene obveznosti obeh držav z drugimi državami«. Ta izjava je bila seveda podpisana pred bolgarskim pristopom k berlinski trozvezi. Zato je na dlani, da je ta pristop — posebno še, ako o njem Turčija ob podpisu Izjave ni bila Informirana — bistveno spremenil položaj in s tem tudi vrednost ankarske Izjave. To nam razlaga, zakaj je Hitler že 4. marca 1941 poslal v Ankaro z letalom svojega posebnega kurirja, ki Je Izročil turškemu državnemu predsedniku Hitlerjevo poslanico z nemškimi zagotovili glede turške varnosti ln baje tudi s ponudbo o sklenitvi nenapadalnega pakta. Naj bo s tem kakor koli, dejstvo je, da se je takoj po vkorakanju nemške vojske v Bolgarijo nemška diplomatska ofenziva nadaljevala zlasti v Ankari, medtem ko se je tudi v smeri proti Atenam povečal nemški diplomatski pritisk. Protiutež proti tej diplomatski ofenzivi Nemčije pa je pomenil obisk angleškega zunanjega ministra E d e n a in šefa generalnega štaba britanske kopne vojske sira Johna Dilla v Egiptu, Ankari in Atenah. Rezultate teh Edenovih ln DUlovih razgovorov nam bodo seveda odkrili šele bližnji dogodki, zato bi bila ugibanja o njih odveč. Angleška vlada je med tem prekinila diplomatske odnošaje z Bolgarijo (4. marca 1941). Pri ugibanjih o morebitnih nadaljnjih zapletljajih na Balkanu in presoji novega položaja ne smemo izgubiti izpred oči, da je to področje samo del velikega svetovnega vojnega področja, na katerem že nekaj časa oba vojna tabora merita svoje sile. V svetovni razporeditvi sil pa ima za njihovo končno merjenje in odločitev v konfliktu čedalje večji pomen časovni činitelj, ki na vsakega izmed vojnih taborov drugače pritiska: na Veliko Britanijo bolj v smislu nadaljnje obrambne vztrajnosti, na velesili osi pa predvsem z zahtevo po čimprejšnji odločitvi in zmagi. Zato je razumljivo, ako je dr. G ob b e ls 8. marca 1941 ponovil Hitlerjevo napoved, da mora Nemčija še v tem letu zmagati, takoj nato pa pripomnil: »Nemčija je spoznala nujnost, da mora Anglijo pregnati iz Evrope, prav tako pa tudi nujnost, da jo na njenem otoku stre, preden bi se mogel povrniti mir.« Napačno bi bilo zato misliti, da je vprašanje invazije odstavljeno z dnevnega reda. Dr. Branko Vrčon Načelo samoodločbe narodov (Misli 130 knjigi »The Britisch Case«) Britansko stališče v svetovnem dogajanju je po izjavah angleških državnikov jasno: pripomoči do zmage načelu samoodločbe narodov. Oglejmo si ga po knjigi, ki jo je pod zgornjim naslovom izdal britanski minister lord Lloyd. Načelo samoodločbe narodov izvira iz zapadne (krščanske) civilizacije, ki propoveduje načelno enakost in svobodo vsskoear ne glede na izvor ali pripadnost. To je bistvo in prednost zapadne civilizacije nasproti helenski in rimski, ki sta priznavali tudi suženjstvo. Nastopajoče krščanstvo je s to propovedjo porušilo temelje starega gospodarskega reda, ki je bil zgrajen na suženjstvu. Ko je izginilo suženjstvo, se je zrušilo tudi rimsko cesarstvo. Nastajalo je moderno človeštvo, sprva zelo počasi, kasneje vedno hitreje; dobivalo je obliko v postopnem večanju števila narodov, ki so utrjevali svojo samostojnost. S tem so dobili možnost, da nudijo svojim pripadnikom svobodo. Ta svoboda se je počasi razširjala navzdol. Najprej so jo imeli državni poglavarji (prosvetljeni absolutizem), ki so vodili usodo svojega naroda. Zatem se je državnemu poglavarju pridružilo tudi plemstvo, ki je z njim sodelovalo pri vodstvu države. Sprva višje plemstvo, nato tudi nižje plemstvo. Se pozneje gospodarski stanovi in končno narod sam. Ta razvoj je bil seveda pri različnih narodih različen. Toda pogoj za ta razvoj je bila vselej in povsod lastna narodna država. To pa iz razloga, ker je možno uspešno varovanje interesov celote le v relativno majhnih, homogenih edinicah. Cim večja so ozemlja, tem različnejši so interesi, tem težje jih je spraviti v pravičen sklad. Britanski narod nudi primer za ta koncept. Zgodovina njegovega imperi- ja je zgodovina evolucije od primitivnega kolonialnega imperija h komplicirani zvezi narodov, ki je tako svobodna, da je celo eden izmed teh narodov v sedanji vojni nevtralen (Irska), drugemu je bila dopuščena parlamentarna debata, ali naj še sodeluje v tej vojni ali ne (Južna Afrika), pri tretjem zopet je prišlo celo v teku vojne do parlamentarne krize in do volitev, ker je prodrlo mnenje, da je ta narod še premalo storil za skupni vojni napor (Kanada), pri četrtem pa so prav med vojno v teku gibanja in pogajanja, da se mu prizna položaj popolnoma neodvisnega dominiona (Indija). Upoštevajoč ta dejstva, šele prav vidimo, da so — razen osamljenega primera nevtralnosti enega člana britske zveze narodov — vsi ostali člani svobodno stopili v to vojno. Kakor sicer vsak Britanec obžaluje, da se je v njegovi zvezi pokazala izjema, pa sprejme to kot dejstvo brez pridržka. Ta individualna svoboda odločitve o najbistvenejšem vprašanju državnega življenja, o vstopu v vojno ali ne, je bistvo prave svobode, ki so jo deležni vsi narodi britanske zveze narodov. Direktna povezanost med narodnostjo in svobodo ter med svobodo in napredkom, je bistvo britanskega gledanja na svet. Toda Britanci se ne bi bojevali, če bi bila ogrožena samostojnost samo enega naroda, kakor bi sicer obsojali napadalca. Sele spoznanje in zavest, da je ogrožena skupnost, t. j. samostojnost vseh narodov in tudi britanskega, pripravi in je pripravilo Veliko Britanijo do borbe. Evropska skupnost svobodnih narodov ni namreč dragocena za varnost vsakega posameznega teh narodov, marveč tudi za občečloveški napredek. Primerjajmo samo ogromna ozemlja Rusije in Kitajske, po katerih je naseljeno veliko število narodnostnih skupin in plemen, in vendar je vso to skupnost obvladovala skozi ves razvoj zgodovine po ena sama vlada iz središča. Čeprav sta človeška in sirovinska rezervoarja Rusije in Kitajske neizmerno ogromnejša kakor oni Evrope, pa je vendar Evropa tista, ki je po svojih narodnih državah skozi stoletja vodila v napredku kulture in civilizacije. Ce bi bili Rusija in Kitajska od vsega po-četka organizirani po narodnih državah, kakor je Evropa, bi bil njun prispevek k občečloveški kulturi — kakor ga je treba tudi sicer spoštovati — še štiridesetkrat večji. Napredek za-padne civilizacije je sposobnost, da s svojimi političnimi ustanovami odkriva in razvija duhovne in razumske zmožnosti vseh narodov Evrope. Zamisel ureditve Sovjetske unije na federativni podlagi je torej v bistvu zdrava, le da se še ne da reči, da bi se vladanje iz centra (Moskve) vršilo po demokratskih principih, čeprav je možnost, da do tega postopoma še pride. Ako bi se torej imela Evropa pokoriti eni sami volji, eni sami tuji državni organizaciji, bi padla raven evropskih narodov kaj kmalu na ono kitajskega kmeta ali delavca, razen tega pa bi evropski narodi — z izjemo gospodujočega — zapadli sigurni materialni in duhovni smrti. Napredek človeštva je v tem, da gre razvoj od enostavnega k višjim, sestavljenim ciljem. Obrat k sistemu centralizirane avtokracije bi pomenil povratek k ošabni, toda votli orientalski civilizaciji. S tem, da je Velika Britanija stopila v vojno, je prevzela nase veliko od-.govomost in nalogo, a ne iz kakih sebičnih razlogov, razen samoobrambe. Kajti Velika Britanija ne želi nikakih novih ozemelj, nobenih »protektoratov«, nikakih gospodarskih »privilegijev«. Veliki Britaniji ne gre niti za vzpostavitev razmerja sil v prilog statusa quo ante. Ona se tudi ne bojuje za versailleske meje. Bori se, ker bi sicer — ob mirnem gledanju na izginjanje svobodnih narodov — zatajila svojo zgodovino, tradicijo, duhovno dedščino, kršila bi svoje moralne obveze do potomcev in bi se tako sama obsodila na stanje duhovne sterilnosti in materialnega uboštva, kar bi pospešilo konec zapadne civilizacije. Nekateri ljudje v Angliji so bili mnenja, da je množica majhnih narodov, oziroma držav, preslabotna obramba nasproti ideologiji sile, pa da naj se zato v Evropi sploh opusti na- čelo samostojnosti narodov. Male države bi se najbolje zavarovale, ako bi se v Evropi namesto nadvlade samo ene sile uvedla kaka druga politična ali gospodarska vladavina v obliki prisilnega jopiča. Taki ljudje pozabljajo, da se samostojni narodi ne protivijo izgubi svoje samostojnosti v korist te ali one sile, ampak izgubi svoje samostojnosti sploh! Moč in slava naše civilizacije pa je prav v njeni neskončni različnosti in sestavljenosti. Samo to je sad svobode, tako svobode narodov, kakor svobode posameznikov v njih. Med svobodnimi narodi, kakor tudi med svobodnimi ljudmi, seveda ni mogoče izključiti sporov. To bi se proti-vilo pojmu svobode same. Toda v smislu načel zapadne civilizacije je, da se spor tvega le, ako ima od tega koristi skupnost. To je stališče Velike Britanije tudi v sedanji vojni, ko gre za obrambo svobode pred nesvobodo, kar odtehta riziko vojne. Svobodni ljudje, ki so se svojevoljno združili v narodno državo, nimajo — že po naravi stvari same — prav nikake želje, da bi druge zasužnjili. Na drugi strani pa bi se uveljavile v državi, kjer bi vladalo verovanje v pravico močnejšega, prav nasprotne težnje. Niz majhnih držav, ki bi jih obkrožale in ki bi že iz nagona samoobrambe verovale v humanizem, bi izzivale napetosti že a priori. Princip narodnosti je edini možni način politične organizacije svobodnih ljudi, ki tako lahko združujejo svobodo z redom, enotnost z različnostjo, napredek s stalnostjo, potrebe posameznika s potrebami skupnosti in z upravno zmogljivostjo. Tudi med samostojnimi narodnimi državami lahko sicer pride do sporov, toda temu dejstvu ne moremo ubežati s tem, da se zatečemo k sistemu despotizmov. Pod njegovim površjem bi tlele iskre, ki bi se mogle vsak hip pretvoriti v požar upora in revolucij. In to tem bolj, na čim višji kulturni stopnji so narodi, ki bi morali prenašati tako obliko vladavine. Največji cinizem prejšnje vojne je bil v tem, da se je trhla Avstro-Ogrska monarhija, ki je princip narodnosti zatirala, skušala rešiti z napadom na ju- govzhod, kjer je bil ta princip pravkar dosegel triumfe. Leta 1914. je Velika Britanija stopila v vojno najprej zato, da bi popolnoma izkoreninila militaristično hegomonijo, drugič pa zato, da bi se obvarovale pravice vseh manjših narodnosti Evrope. Mirovne pogodbe, ki so sledile, so bile merilo uspeha glede obeh teh dveh vojnih ciljev. Ta uspeh je omogočilo orožje, še bolj pa ogromna večina javnega mnenja na vsem svetu. Sedanja vojna je le nadaljevanje prve svetovne vojne in se bije iz popolnoma istih razlogov kakor prejšnja, ne pa morda zaradi te ali one slabosti ver-sailleskega miru! Bije se zato, ker se je premagana skupina držav vseh 21 let po vojni neprestano branila priznati veljavnost katere koli meje sploh, pa najsi jih je zajamčila sama, ali so zanjo storili to drugi. Ta odpor pa izvira iz odvratnosti, da bi se, četudi v najmanjši meri, priznal princip narodnosti, ki je bil sprejet v vse mirovne in kasnejše pogodbe. Zato te vojne niso krive mirovne pogodbe, ampak ji moramo iskati vzroka v odporu proti načelu, ki je izraženo v njih. Finančne klavzule mirovnih pogodb so bile že davno spremenjene in ukinjene z vsem privoljenjem Velike Britanije. Zaradi njih torej ni moglo priti do vojne. Upoštevala pa se ni dobra volja, s katero so bile odstranjene. Glede teritorialnih klavzul pa moramo opozoriti, da se je prav z njimi — vsaj v glavnem — vzpostavilo in utrdilo narodnostno načelo v Evropi! Te klavzule so bile torej upravičene. Katastrofa, ki je sedaj zadela svet, izvira iz kršitve določb, ki so pravice narodov jamčile. Dejstvo je, da z mirovnimi pogodbami niso izgubile svoje samostojnosti niti Avstrija, niti Madžarska, niti Nemčija, dočim so zaživele v svobodi tako zvane nasledstvene države, baltske države, Finska, popravile so se meje Belgije in Francije ter razširile one Italije in Rumunije. Seveda pa so te države sprejele vase tudi velike narodne manjšine. Delo osvobojenja je bilo velikansko. Dejstvo osvoboditve velikega števila narodov daleč odtehta dejstvo, da je bilo tam nekaj nemških in mad- žarskih manjšin vključenih v nove države. nekaj drugih pa prisojenih obstoječim. Sicer pa se je vse, kar se je v notranjosti Avstro-Ogrske dogodilo med leti 1914-1919, izvršilo izven volje za-pada. In če kdo trdi, da je ta raztelesil avstro-ogrsko gospodarsko enoto, je res le to, da je bila Avstro-Ogrska v ruševinah že pred konec vojne, in to s spontano akcijo novoosvobojenih narodov. Ce so ti zašli kdaj pozneje v težave, je to pripisati destruktivni obstrukciji od zunaj, zlasti tudi obstrukciji preko narodnih manjšin, ki so bile zelo porabno orožje v rokah verziranih držav, ko so te izrabljale porodne in začetne težave drugih. Narodna država je izraz evropskega genija, ki omogoča življenje različnosti v državnem okviru. Nesreča je bila v tem, da so nespretnost nekaterih novih držav izrabljale nezadovoljne sile. Večina Angležev je mnenja, naj bi Zveza Narodov postala trajna evropska povojna organizacija, seveda pod pogojem, da vanjo vstopijo vsi narodi, ki bi v svoji skupnosti pomagali ohraniti mir po tej vojni. Lord Lloyd pa je skeptičen in pravi, da to ne zavisi od statutov, marveč od dobre volje vseh in vsakega posameznega naroda, da lojalno izvršuje obveze Zveze narodov. »Zedinite Evropo in če bo prevladovalo razpoloženje za vojno, boste doživeli upore. Združite Evropo v federacijo, pa boste doživeli izstope. Vzpostavite Zvezo narodov, pa se boste morali zateči k vojnim sankcijam. Dejstvo je, da je danes vojna in dokler se volja nasprotne stranke ne bo spremenila, bodo iz istega vzroka nastajale vedno nove vojne. Ce bi se pa le zgodil čudež, da bi na koncu te vojne prevladala želja za mir, se bo našla tudi oblika za mednarodno sodelovanje vse dotlej, dokler bo trajala volja za mir.« Mir ali vojna zavisita torej od misli in volje ljudi: »Naj bo zamisel bodoče Evrope kakršna koli, en pogoj je treba izpolniti: vzpostaviti je treba svobodo narodov.« Tako zaključuje svojo razpravo lord Lloyd. Posneli smo jo izčrpno, da prikažemo čim bolj izvirno angleško gledanje na sedanjo vojno in mir po njej. Odon Šorli Novi angleški socializem Krčeviti tresljaji in dvomi sodobnega človeštva, katerih vemo sliko nam kažejo sobesedniki Bogdana Radiče v njegovi nedavno izdani knjigi »Agonija Evrope« (Geča Kon, Beograd) bodo nedvomno rodili dobre nasledke. Predvsem bo zasluga sedanje vojne, da bo pospešila zgodovinsko pozabljenje enega izmed najbolj divjih obdobij človeškega žit j a. Časi, ko je človek izkoriščal človeka po načelih klasičnega liberalizma, tonejo počasi v preteklost. Kakor pri vsakem takem dogodku, se »ancien regime« krčevito brani. Za koliko so se zavlekle fantastične napovedi o skorajšnjem koncu kapitalizma! Prav nič revolucionaren ni prehod iz starega v novi red. Pri tej evoluciji vidimo najrazličnejše poizkuse, ki gredo včasi v jakobinska ekskluzivizem, na drugi strani pa v umetno podaljšanje kapitalističnega sistema. Niti prvi niti drugi ekstrem ne bosta prinesla rešitve človeštvu, kakor je niso po francoski revoluciji jakobinci in ne »coblenzardi«. Revolucijski in protirevolucijski valovi, ki groze včasi uničiti vse dobrine človeštva, pa po naravi stvari prehajajo v miren evolucijski tok. Kakor ne smemo peresa v uri preveč napeti, tako ga tudi ne smemo popolnoma odviti, če hočemo, da bo ura šla. Zato se nam zdijo smešne »revolucijske« besede na ustih enih in drugih. Tudi pri nas čitamo članke, v katerih ima beseda »revolucija« najodličnejše mesto: v vsakem stavku je skoro že obvezna. Kakor da bomo z razbijanjem duhovnih in materialnih dobrin osrečili človeštvo! Glavna skupna črta teh »revolucijskih« gibanj je predpostavljanje materialnega duhovnemu. Onemogočiti ljudem, da bi svobodno izražali svoje misli in vzeti jim osebno svobodo, to je skupni cilj enih in drugih »revolucionarjev«, pa tudi vedno bolj redkih pristašev starega reda. Kljub temu je še veliko ljudi, večina narodov na svetu, ki si želijo samo pravičnejšo razdelitev dobrin, s poštenim delom zagotovljeno eksistenco in mir. Ti narodi, od katerih nekateri danes še ječijo pod pritiskom denarnih, »novokapitalističnih« ali »revolucijskih« manjšin, bodo presrečni, ko bodo rešeni vseh teh parazitov. * To so misli, ki obhajajo nedvomno vsakega »nevistosmerjenega« človeka, ko čita novi program angleških socialistov. Angleška delavska stranka, Labour Party, je prav za prav stranka delavnih Angležev, brez razrednih razlik. Ker izpoveduje socializem, ji na splošno tudi pravijo socialistična. Njen socializem ni v okamenele struge speljana doktrina, temveč živ in prilagoden sodobnosti. Včasi je beseda socializem pomenila nekaj prevratnega, današnji program novega socializma ni za nobenega naprednega, demokratičnega in svobodno mislečega človeka ničesar drugega kot sinteza njegovega verovanja. Je to program najbolj naprednih ljudi na svetu, kajti on odklanja surovo silo, bodisi gospodarskega bodisi kakšnega drugega terorja. V evoluciji vidi srečnejšo bodočnost človeštva in zato odklanja »vsako zahtevo po diktaturi, pa naj prihaja z desne ali leve strani«. Pot, ki jo kaže, je »parlamentarna demokracija, po kateri pojde ljudstvo mimo od dobičkarskega do socialističnega družbenega reda«. Idejne smernice labouristične stranke zahtevajo novo skupnost držav, ki naj bo po svojih pravicah nad suverenimi državami. Le-ta skupnost bo lahko zaradi večjih finančnih sredstev in ugleda kakor ga je imela Zveza narodov izvedla razorožitev do tiste stopnje, ki bo posameznim državam edino potrebna za vzdrževanje notranjega miru. Vsem narodom, tudi domačinom iz kolonij — ki naj postopama pridejo po zgledu angleškega imperija preko dominionov do svobodnih držav — mora biti odprta pot za trgovino in dobavljanje surovin. Ker menijo la-bouristi, da je treba novi red v svetu zgraditi na temeljih demokracije in socializma, morajo postopoma — kakor je politična demokracija uresničila državljanske pravice: svobodo vere, prepričanja in enako pravico odločanja v občini in državi — odpasti tudi razlike in privilegiji na gospodarskem področju ter mora biti ukinjena tudi tradicija podedovan j a siromaštva ali nezasluženega bogastva. Vojna je matico klasičnega liberalizma silno izpremenila. Proces postopne socializacije se je začel hitreje razvijati. Ker smatrajo labouristi, da bi prav ničesar ne pridobili, če bi z iz-premembo gospodarskih odnošajev, s toliko hvaljeno »revolucijo«, istočasno izgubili pridobitve politične demokracije, so se rajši odločili za evolucijo v gospodarskih odnosa j ih, ki bo ljudem prinesla prvo in drugo. Kakšen svet si zamišljajo, so povedali po svojih najuglednejših predstavnikih. K smernicam labouristične stranke, ki so bile objavljene že pred dobrega pol leta, bi še pripomnili, da predstavljajo tudi formalno — saj je stranka na vladi in vodi vojno — gledanja in želje večine Angležev. Stvari sami škoduje namen, zaradi katerega so v sedanjem vojnem času izšle: pogoj uresničenja idealov je vojaška zmaga. Taktično, ne načelno, pa so od tedaj angleški socialisti revidirali tudi svoje stališče do Sovjetske zveze, ki je v smernicah razvidno iz poglavja, ki govori o finsko-sovjetski vojni. Pri iskanju novih poti ne bo nihče mogel preko stališča angleških labou-ristov. To stališče pomeni regeneracijo demokracije. Bojan Rjbnikar Machiavelli in fašizem O sorodnosti idej Machiavellija in fašizma smo često čitali, vendar so redke primerjalne študije, ki bi to sorodnost skušale tudi znanstveno dokazati. Ker je gotovo eno izmed najbolj zanimivih vprašanj, ki se nam postavljajo pri proučevanju fašistične doktrine ne bo odveč, ako tudi naše či-tatelje seznanimo s poskusom, ki ga je na tem področju izvršil pred kratkim fašistični pisec Ignazio Lampiasi (v reviji »G e r a r c h i a«, februar 1941). Lampiasi sicer ni izčrpal vse snovi, vendar je za primerjavo vzel najpo- mebnejši del Machiavellijevih in fašističnih zamisli, onih, ki se nanašajo na pojmovanje človeka, države ter o d n o š a j ev med posameznikom in državo. Njegova izvajanja zaslužijo našo pozornost tudi zaradi boljšega razumevanja ideološkega ozadja sedanje vojne, ker nas seznanjajo s fašističnim gledanjem na najbolj pereča sodobna vprašanja. Pisec izhaja iz ugotovitve, da je »fašizem zgodovinska zamisel«, ki je v političnem pogledu, kakor vse politične doktrine, podvržena stalnim spremembam. Njeno univerzalnost bi si bilo mogoče zamišljati, ako bi bile njene rešitve vprašanj, ki se tičejo posameznika, države in njunih medsebojnih odnošajev, uresničene istočasno v vseh državah iste civilizacije. Kot zgodovinska zamisel, ki izhaja iz povsem določenih časovnih in krajevnih okoliščin, pa je nanje trdno navezana. Tudi Machiavelli postavlja za temelj svoji politični doktrini zgodovinski zakon, po katerem se s časom vse spreminja. Ko se spremeni čas, je treba spremeniti tudi politične ureditve, kajti sicer bi država propadla. Fašizem je v tem pogledu zavzel isto stališče. On odklanja, kakor je zapisal Mussolini (Dottrina del Fascismo, I, 6) »vse teološke zamisli, po katerih naj bi bila v določenem zgodovinskem razdobju mogoča dokončna ureditev človeškega rodu«. To bi bilo v nasprotju z življenjem, ki pomeni »stalno spreminjanje in nastajanje«. Zato fašizem »odklanja doktrino, ki naj bi veljala za vse narode in za vse čase, kajti politične doktrine minejo, narodi ostanejo«. (Dottrina, II, 9). Kakor Machiavelli, postavlja torej tudi fašizem kot zgodovinsko zamisel dve načeli: načelo večne dinamike političnih doktrin in načelo, da fašizem ni izvozno blago. Fašizem se mora stalno spreminjati po potrebah časa, zato je njegova revolucija »trajna revolucija«. Zgodovino pa »delajo« ljudje. Zato je zlasti zanimiva primerjava o pojmovanju človeka pri Machiavelliju in fašizmu. To pojmovanje je samo navidezno nasprotno, dejansko je povsem istovetno. Machiavelli sodi zelo slabo o ljudeh. Človeka vodijo predvsem strasti, med njimi zlasti dve: ljubezen in strah. Vladar, ki bi slepo zaupal ljudem in njihovim besedam, ne da bi imel proti njim tudi orožje, bi bil izgubljen. Zato je Machiavelli mnenja, da vladar nasproti ljudem ni dolžan spoštovati dane besede, kajti ljudje, ki jih vodi zgolj sebičnost, je nasproti vladarju tudi ne bi spoštovali. V svojem »Vladarju« je zapisal: »Ljudje se bolj pritožujejo radi premoženja, ki jim je bilo odvzeto, kakor pa zaradi brata ali očeta, ki sta jim umrla, kajti smrt je mogoče pozabiti, blaga nikdar.« (XVII. pogl.) Ljudje so zadovoljni, dokler jim ne odvzameš blaga ali časti. Samo sila in moč ustvarjata prijatelje. Zato bo imel vladar »dobre prijatelje, ako bo imel dobro orožje«.. (XIX. pogl.) To tezo zastopa tudi fašizem. Mussolini je v svojem »Preludiju k Machiavelliju« zapisal med drugim: »Ako bi smel soditi svoje bližnje in sodobnike, ne bi mogel v ničemer omiliti Machiavellijeve sodbe. Morda bi jo moral celo poostriti... Posameznik se skuša vedno izmotati. On želi uteči poslušnosti zakonom, plačevanju davkov in tudi vojne se izogiblje. Redki so — junaki ah svetniki — ki žrtvujejo samega sebe na oltar domovine. Vsi drugi so v stanju potencialnega upora proti državi.« (Scritti e Discorsi, IV, pp. 108—109.) Tako si torej predstavljata človeka Machiavelli in fašizem. Ako pa je človek tak, kakšen naj bi bil po zamisli prvega in drugega? Tu moramo potegniti strogo črto med realnostjo in moralnostjo, med politiko in etiko. Problema zboljšanja človeka si Machiavelli ne postavlja, vendar pisec indirektno zaključuje, da tudi Machiavelli hrepeni po moralno boljšem človeku. Fašizem pa se je po mnenju pisca tega problema lotil direktno in ga tudi rešil, seveda le teoretično. Medtem ko je Mussolini v »Preludiju k Machiavelliju« opisal človeka, kakršen je, ga je v svoji »Doktrini fašizma« opisal, kakršen bi moral biti: »Fašist sprejema in ljubi življenje, on smatra samomor za nekaj podlega; on pojmuje življenje kot dolžnost, vzpenjanje, uspeh.« To je po Mussoliniju idealni »fašistični človek«, toda Lam-piasi sam pripominja: »Seveda s tem ne moremo reči, da bi bili Italijani od oktobra 1922 dalje drugačni kakor sta jih opisala Machiavelli in Mussolini .. -« Razlika je le v tem, da je Machiavelli ustvaril politični, Mussolini pa poleg njega še religiozni sistem. Vprašanje je seveda, ali se človek sploh more spremeniti, poboljšati. Sprememba je lahko zunanja in notranja. Glede zunanje spremembe se Machiavelli in fašizem povsem ujemata: ona je ne le potrebna, zlasti ko se razpase pokvarjenost, temveč jo je država tudi dolžna izvršiti, in sicer s čim večjo svojo avtoriteto, ki mora izločiti vse posamezne egoizme in jih podrediti enemu samemu egoizmu — egoizmu domovine. (Višje — od egoizma domovine do skupnih nalog in dolžnosti človeštva — se niti Machiavelli, niti fašizem nista povzpela. Op. pisca.) Medtem ko je Machiavelliju pobolj-šanje človeka samo zunanje vprašanje, je ono fašizmu tudi vprašanje notranje spremembe. Ta pa se more izvršiti ali prostovoljno, naravno ali pa prisilno. Machiavelli izključuje v obeh primerih resnično poboljšanje, fašizem pa to izključuje le glede tako zvanega prostovoljnega ali naravnega pobolj-šanja. Nalogo prisilnega pobolj-š e v a n j a ljudi mora prevzeti država, kajti »kolikor bolj bo fašizem prodrl v duha ljudi, dalje bo trajal... V tem je bodočnost revolucije, saj nam zgodovina pravi, da politične doktrine minejo, religiozne pa ostanejo...« Tem zamislim odgovarjajoče je tudi pojmovanje življenja pri obeh sistemih. Oba (Machiavelli in fašizem) pojmujeta življenje kot »večno borbo«. Zato postavljata kot dogmo vojaško vzgojo naroda, ki je v toliko olajšana, ker so ljudje že po naravi krvoločni. Machiavelli je na primer zapisal: »Resnica vseh resnic je, da je samo krivda vladarja, ne pa okoliščin ali narave, ako ni vojakov, kjer so ljud- je.« (Discorsi, I.) Razumljivo pa je, da so starejši ljudje (»s poledenelo krvjo v žilah in sivimi lasmi«) manj navdušeni za vojno kot mladina. Vojna je Machiavelliju dogma, fašizmu pa bistvo njegove doktrine. Trditi, piše Lampiasi, da je vojna samo katastrofa, je netočno: »Vojna pomeni sicer uničenje, toda tudi obnovo.« Zato je po mnenju pisca največja zasluga fašizma, da je mladino vzgojil v »vojnem podnebju*, kajti: »V središču našega dela mora biti borba...« Zato zaključuje svoj primerjalni spis z besedami filozofa: »Ne svetujem vam delo, temveč borbo. Ne svetujem vam mir, temveč zmago. Vaše delo bodi borba, vaš mir zmaga!« Scrutator Nemška manjšina na Slovaškem V predzadnji številki lanskega letnika naše revije smo na kratko opisali položaj nemške manjšine na Madžarskem, v zadnji številki pa problem nemške manjšine v sedanji okrnjeni Rumu-niji. Tokrat se hočemo dotakniti vprašanja nemške manjšine v tretji državi, ki se je povsem naslonila na Nemčijo', namreč nemške manjšine na Slovaškem. Za boljše presojanje sedanjega položaja te manjšine naj kot uvod omenimo, da niso Nemci na tem ozemlju, ki je do konca svetovne vojne bilo sestavni del Ogrske, v zadnjih desetletjih pred vojnd imeli nobeno pravice do lastnih nacionalnih organizacij, kajti vsa njihova organizacija se je omejevala na nekaj gasilskih in nekaj še manj številnih pevskih društev. Šele ustvaritev Češkoslovaške republike je tudi tem Nemcem prinesla možnost, da so se lahko zbirali v lastnih nacionalnih organizacijah. Omenimo naj samo postanek Nemško kulturne zveze, ki je prevzela skrb za šolstvo in prosveto, dalje nemško telovadno zvezo, gospodarske ustanove in rajfajznovke ter celo vrsto političnih organizacij, med katerimi je Karpa tsk o- n eniška stranka imela skrajno nacionalističen značaj. Teda ta stranka je bila dokaj osamljena in še v usodnih dneh jeseni leta 1938 je bila ogromna večina nemških organizacij, zlasti stanovskih, gospodarskih in športnih proti nacionalnosccialističnemu gibanju. S proglasitvijo samostojne Slovaške 8. oktobra 1938. pa je prišla nemška manjšina na Slovaškem do takih pravic, ki daleč prekašajo celo pravice nemške manjšine v Rumuniji ali na Madžarskem. Kakor pravi v novembrski številki nemškega mesečnika »Deutsche Arbeit« vodja nemške manjšine na Slovaškem državni tajnik K a r m e s i n, po katerem povzemamo naslednje podatke, je dobila nemška manjšina v nevi drža- vi takšen organizacijski sistem, ki mu priznavata i nemški matični narod i slovaška vlada monopolske pravice. Vodstvo vseh Nemcev je prevzela Nemška stranka (Deutsche Pur tei), ki je nastala iz prejšnje Karpat-sko-nemške stranke in ki se je popolnoma preosnovala po vzorcu nemške na-cionalnosocialistične delavske stranke v rajhu. Danes šteje ta stranka 140 krajevnih organizacij, združenih v sedem okrožij. Na čelu organizacije stoji dosmrtno izvoljeni vodja manjšine (Volk-gruppenfiihrer), sedaj ima to funkcijo gori imenovani državni tajnik Karme-s i n. Njemu so neposredno podrejeni razni glavni voditelji, ki vodijo vsak svoj pceebni urad. Ti uradi pa niso samo uradi stranke, temveč uradi celotne manjšine in imajo značaj javnih uradov. Tako je kulturni urad pravcato prosvetno ministrstvo, ki vzdržuje vse nemške šole (166) in nemške učitelje (610), skrbi za prosveto, knjižnice, predavanja, gledališke in kinematografske predstave, izdaja poseben znanstveni in etnografski časopis ter dva lista za učitelje, ki morajo biti vsi včlanjeni V pristojni stanovski organizaciji, in je tudi centrala za vse umetnike. Temu kulturnemu uradu je podrejen nemški oddelek v slovaškem prosvetnem ministrstvu. Urad za narodni blagor in narodno' z dl r> a v j| e vzdržuje primerno število oskrbnic, otroških vrtcev in zabavišč, zavodov za dojenčke, otroških okrevališč, porodnišnico v Bratislavi in šolske kuhinje v vseh nemških naseljih. Stroške krije po večjem delu s prispevki države, delno pa z dohodki. ki jih ima kot javnopravna ustanova z varuštvom in pod. Temu uradu je podrejena organizacija nemških zdravnikov in lekarnarjev. G ospod a rskH urad (nekakšno ministrstvo za trgovino in industrijo) ima posebne oddelke za trgovino, industrijo in za les. Ustanovil je že dve banki, urejuje zavarovanje in vzgojo vajencev. Poleg tega pa je v njem osredotočen nemški tujaki promet. Za nemške delojemalce skrbi »Deutsche Gewerk-schaft« (po naše bi bila to nekakšna zveza stanovskih organizacij), ki je v sebi združila vse prejšnje podobne ustanove. Urad za poljedelstvo in gozdarstvo ima po vsej državi razpredeno mrežo svetovalcev, ki prirejajo tečaje, predavanja in praktične poskuse. V tesni zvezi s tem uradom in z gospodarskim uradom deluje osrednja zveza nemških zadrug, ki obstoja šele dve loti, a ima že okolli 100 denarnih in gospodarskih zadrug včlanjenih, razpolaga z večjim številom skladišč, ima lastna nabavljeno centralo in celo vr-sito konzumnih društev. Z njo so združene vse organizacije gospodarskih uradnikov, lovcev, rejcev malih živali, čebelarjev in podobno. Nemci na Slovaškem imajo celo svoje lastno vojno ministrstvo1. Kajti urad za obrambo in delovno služ-b o nadzoruje vse tri nemške vojaške ediniee, med temi tudi nemški oddelek državne delovne službe (Arbeitsdienst). S tem uradom se stalno posvetujejo državne vojaške oblasti. Ta urad pa ima pravico zahtevati od moških članev nemške manjšine, da vršijo prostovoljno delo tudi v korist nemške manjšine. Njemu je podrejeno udruženje nemških bojevnikov. Urad za tisk in propagan-d o vzdržuje strankin tednik ■»Deutsche Stimmen« in dnevnik »Der Grenzbote«. Poleg tega izdaja dnevne biltene za liste v nemškem, slovaškem in madžarskem jeziku. Njemu je podrejen tudi posebni nemški oddelek slovaškega radia. Nemška oddaja uživa tolikšno samostojnost, da ima celo svoj posebni znak v pavzah, namreč prve takite pesmi »In deri Ost\vind hebt dic Fahnen« (V vzhodnik dviga>te zastave ...) Ta urad vodi tudi politično propagando med samo manjšino. Za ženstvo in za vsa spccialna vprašanja, ki so s tem združena, skrbi ženski urad. Organizacijski urad vodi centralni seznam vseh elanov manjšine, pri čemer pazi posebno na njihovo arijsko pekolenje. Finančni urad pobira narodni davek in vodi vse denarne posle manjšine. On upravlja lastnino manjšine kot itake, kakor šolska poslopja, vzgojevali-šča, v katerih se pripravljajo strankini voditelji in delavci za vse panoge javnega življenja, vzorna imetja in drugo. Finančni urad razpolaga tudi s posebno' o b 1 a č i 1 n i c o, ki skrbi za uniformiranje manjšine. Nemška manjšina na Slovaškem ima tudi svojo lastno stražo, tako zv. prostovoljna varnostno stražo (Freiwillige Schutzstaffel), ki je nastala iz prejšnjih »rediteljev«. Danes šteje okoli 5000 mož, ki so se po večini izučili pri pristojnih formacijah v Nemčiji. Njej je pridržana državna vojaška vzgoja nemške manjšine. Z njo' je združena zveza nemških športnih in telovadnih društev ter zveza gasilcev, prav tako pa tudi nemško planinsko društvo »Karpatenverein«, ki razpolaga z raznimi planinskimi kočami v Visokih Tatrah. Nemška mladina (okoli 20.000) je združena v organizaciji »Deutsche Ju-gend«, ki ima deški in moški oddelek, katera delujeta povsem vzporedno z analognima organizacijama; »Hitlerjugend« in »Bund deutscher Madchen« v rajhu. Seveda ima nemška manjšina na Slovaškem tudi svoje »ministrsko predsedstvo« v obliki urada manjšinskega v o d j e, ki je vrhovni organ celotne organizacije. Čitatelja bo najbolj zanimalo, kako se sklada taka organizacija manjšine z državnim ustrojem. Nemška manjšina si je izposlovala primemo' zasitopsftvo! v vseh pristojnih organih. Že ob proglasitvi samostojne Slovaške se je ustanovilo posebno nemško državno tajništvo, ki ga vodi vodja nemške manjšine in ki ne more torej biti imenova- no od slovaške vlade. V tem tajništvu se združujejo vse panoge avttbnomne nemške uprave v državnem obsegu. Trije nemški poslanci v slovaškem parlamentu in oba nemška člana državnega sveta se tukaj shajajo. Vsi nemški uradniki so dejansko podrejeni temu državnemu tajništvu, strokovno pa so1 včlanjeni v nemški stanovski zvezi (Ge\verk-schaft). Vodja posameznega oddelka v stanovski zveza je istočasno uradnik ana-ilognega oddelka v državnem tajništvu. P O R O ,.Družinske večernice" Koroškim Slovencem za božič 1940. Uredil Vinko Zvvitter, založila Slovenska prosvetna zveza v Celovcu. Pestre ilustracije, strani 136. Zbornik je posvečen koroškim Slovencem z geslom »Mati, domovina, Bog«, zajetim iz Cankarjevih »Podob iz sanj«, v katerih je Cankar simbolično naslikal svojemu narodu veliki petek prve svetovne vojne. Vnovič je »Evropa na prelomu, ves svet razburkan, zemlja se maje spričo boja za gospodarsko prvenstvo narodov«, ko se vse ruši. Zato moramo graditi iz sebe novo življenje. Temeljni kamni pa ostanejo: dom, družina, kmet in zemlja, nared. O teh temeljih novega življenja govore koroškemu Slovencu duhovni vodniki iz vseh rodov od Trubarja do današnjih dni: Ivan Pregelj o našem najvišjem: luč - nebo, lepota - zemlja, ljubezen - mati; Gregorčič: »Kmečki hiši«; Fr. S. Finžgar slika zgodbo študenta ob slovesu od matere na pragu v svet. Lea Faturjeva: o trpljenju in junaštvu slovenske žene. Kmeta in zemljo poveličuje Prešernova visoka pesem »Vas domača« (»Oj Vrba, srečna, draga vas domača«). Cankarjevo sliko »Nedelja« iz svetovne vojne znova čutimo z vso krvavo resnico, kako naša »gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepevala z nami!... Tudi nebesa Urad za prosveto usitreza nemškemu oddelku v prosvetnem rministrsitvu. Ureditev nemškega manjšinskega problema na Slovaškem je vsekakor edinstvena. Državni tajnik Karmesin jo smatra kot nekak začetek končne pre-u red it ve jugovzhodne Evrope po volji firorja, mi pa sri bomo po možnosti v posebnem članku skušali osvetliti bistvo tega najnovejšega načina za reševanje manjšinskih problemov. P. P. ČILA molče; v vsej svetlobi svoji so ledena in neprijazna. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli.« — »Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti!« ... Toda za velikim petkom bo prišla velika nedelja in tedaj bo »zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« Za narod govori Oton Zupančič: »Kdo si, ki rad bi kupil narod moj? S čim si prišel za duše barantat? Veš, kaj je dolgih, težkih tisoč let? Veš, kaj izsanjal v njih je kralj Matjaž? Moj narod moder je kot kralj Matjaž, moj narod star je težkih tisoč let!« Narodu svojemu pa kliče v »Naši besedi«: Rod, veš še, da tvoj kralj je z ognjem kronan bil, in da nihče iz rok mu žezla ni izvil?« Ksaver Meško govori v poslanici »Dragi koroški otroci!« o veri in domači govorici. — Slika in beseda poveličujeta simbolni lik junaškega koroškega dekleta, Miklovo Zalo v zvestobi narodu in domovini. Raznovrstno berilo poživljajo slike iz življenja kmetskih domov in z Gospe Svete, zaključujejo ga pa religiozne pesmi (Primož Trubar, Sardenko, France in Anton Vodnik). — Tudi na zunaj je knjižica po svoji opremi zelo prikupna in je bila res prav lep dar »koroškim Slovencem na božično mizo«. Inko. Narodno-jezikovne opombe ob nekem romanu Nova založba v Ljubljani je pred kratkim izdala roman Štefe Strojnikove »Jastreb kroži«. Ne bom se spuščal v oceno dela, tudi ne v razmotri-vanja, ali je pisateljica zadela tržaško življenje ali ne, pač pa se moram dotakniti nekaterih jezikovnih posebnosti pri imenih v njenem romanu, ki bi jih avtorica, ker je več časa bivala v Trstu, lahko opustila. Že takoj na začetku romana čitamo o stopnišču »ob Canalu grande« in da se je morje zajedalo »po Canalu«. Noben tržaški Slovenec, pa tudi noben Italijan ne govori o »Canalu grande«, temveč samo o »Canalu«, ki pa so ga Slovenci od nekdaj pisali »Kanal«. Tudi niso tržaški Slovenci nikdar hodili »na Piazza Grande«. To so delali morda tukajšnji Slovenci, ki so se še pred kratkim hodili ob nedeljah v Trst napajat z italijanskim vinom. Tržaški Slovenci poznajo samo »Veliki trg«. Tržaško predmestje, ki ga imenuje pisateljica »Cologna«, je za Slovence »Kolonja«. Kakor je že 1. 1876. neki R. K. dokazal v tržaški »Edinosti«, je to ime slovenskega izvora. Toda pisateljica ga rabi v svojem romanu vedno v italijanski obliki. Ona se ne obotavlja niti pisati, da se je glavna junakinja poganjala »po vijugasti strmini Co-lognske poti« (str. 22). Radoveden sem, kateri Slovenec bo razbral, da je to »Kolonjska pot«. Morda se je hotela pisateljica ponašati s svojim znanjem italijanščine in tržaškega miljeja. Toda glede tega jo je še drugače slabo odrezala. V Trstu namreč ni Ljudskega vrta »na Stadionu« (str. 16), kakor piše pisateljica očitno po analogiji ljubljanskega stadiona, temveč gre tu za Ljudski vrt na koncu Stadionove ulice (via Stadion ali, kakor so jo prej imenovali »Corsia Stadion«), ki je nosila ime po grofu Stadionu. Prav tako je nesmiselno pisati, da so hodile deklice k šolskim sestram »na Besenghi«. Be-senghi ni noben hrib, temveč je v Trstu ulica, ki se imenuje po Pasqua-leju Besenghiju. Ker pa je pisateljica dosledno hotela rabiti italijanske izraze in grafiko, bi lahko pravilno pisala »Acquedotto« in ne »Aquedotto« (str. 40), če se že ni hotela odločiti za slovensko transkripcijo. Prav tako ni čudno, da je stric - župnik pozabil, kje je »Revoltello«, kajti umetnostni muzej v Trstu se imenuje »Revoltella«. P. P. Dolfe Schauer: Naša prva zadruga Ponatis iz »Zadružnega Vestnika« št. 10.—12. iz 1. 1940. Ljubljana 1940. Samozaložba. Naša prva zadruga je bil »Aushilfs cassa-Verein in Laibach« imenovan v tedanji slovenščini »Družba v dnarno pomoč obertnikom in rokodelcom v Ljubljani«. Ustanovil jo je Ceh Jan Nepomuk Horak, rokavičar in organizator ljubljanskih obrtnikov, ter bil njen predsednik od ustanovitve do svoje smrti 1. 1893. Bila je šesta izmed v nekdanji Avstriji ustanovljenih zadružnih organizacij, ki so ubirale od nemških Schulze-Delitschevih kreditnih zadrug popolnoma samostojna pota (prva je 1. 1847. osnovana obrtniška pomožna blagajna v Aschu). Ljubljansko pomožno društvo je posnelo pravila po »Aushilfskassen Verein« v Celovcu, ki je bil ustanovljen že leta 1851. Po uveljavljenju zadružnega zakona 1. 1873. je društvo spremenilo svoja pravila skladno z novim zakonom ter bilo vpisano kot zadruga v zadružni register 1. 1874. Na občnem zboru dne 19. avgusta 1920. je bila sklenjena razdružitev (njene naloge je prevzela kot delniška družba osnovana Obrtna banka v Ljubljani) in je bila naša prva zadruga po končani likvidaciji dne 8. julija 1922. izbrisana iz zadružnega registra. To je kratka zgodovina prve slovenske zadruge, ki jo podrobno opisuje Dolfe Schauer v svojem sestavku na podlagi uradnih dokumentov in spisov ter dokazuje, da je bila to res prva slovenska zadruga, ne samo po svojem gospodarskem in socialnem namenu, marveč tudi po svojem notranjem ustroju in poslovanju. Schauerjev drobni sestavek je tehten prispevek k zgodovini našega zadružništva. Dr. S. M. Narodnostne prilike v SSSR. Po uradnem štetju, ki se je vršilo januarja meseca 1939., je bilo tedaj v Sovjetski zvezi na vsem ozemlju 21,175.000 km2 celotno 169,519.127 prebivalcev. Od teh je bilo po narodnosti: narodnost absolutno število % cel. preb. Rusi 99,019.929 58,41 Ukrajinci 28,070.404 16,56 Belorusi 5,267.431 3,11 Uzbeki 4,844.021 2,86 Tatari 4,300.336 2,54 Kazahi 3,098.764 1,83 Židje 3,020.141 1,78 Azerbajdžani 2,274.805 1,34 Gruzinci 2,248.566 1,33 Armenci 2,151.884 1,27 Mordvinci 1,451.429 0,86 Nemci 1,423.534 0,84 Cuvaši 1,367.930 0,81 Tadžiki 1,228.964 0,72 Kirgizi 884.306 0,52 Daghestanska plemena 857.371 0,50 Baškirci 842.925 0,50 Turkmenci 811.769 0.48 Poljaki 626.905 0,37 Udmurtci 605.673 0,36 Marij ci 481.262 0,28 Komijci 408.724 0,24 čečenci 407.690 0,24 Osetci 354.547 0,21 Grki 285.896 0,17 Moldavci 260.023 0.15 Karelci 252.559 0,15 Karakalpaki 185.775 0,11 Koreanci 180.412 0,11 Kabardinci 164.106 0,10 Statistika navaja še devetnajst narodnosti (med temi n. pr. Fince, Estonce, Latiše, Litvance, Bolgare, Čehoslovake in Kitajce), ki so po številu bile vsaka manj kot tisoči, toda več kot deset-tisoči del celotnega prebivalstva. Končno odpade še 0,48% prebivalstva na razne druge narodnosti, ki niso dosegle niti spodnje meje 0,01%. Ze sami Rusi so tvorili tedaj skoro 60% vsega prebivalstva, skupno z Ukrajinci in Belorusi pa preko 78%. Ako upoštevamo tudi druge Slovane (Poljake, Bolgare, Čehoslovake), se zviša to število še za 0,5%. Z novimi teritorialnimi pridobitvami Sovjetske zveze od septembra 1939 do septembra 1940, ki so ji prinesle okoli 462.700 km2 zemlje in okroglo 22,7 milijona prebivalcev, se je v marsičem izpremenila tudi narodnostna struktura prebivalstva. Absolutnih števil nimam na razpolago, pač pa sem lahko povzel relativna števila po nekem poročilu v decembrski številki nemške revije za evropske manjšinske probleme »Nation und Staat«, ki jih je s svoje strani navedla po statističnem in gospodarskem časopisu, ki ga izdaja nemški statistični urad. Ako ne upoštevamo prirodnega prirastka od začetka 1939 dalje, je sedaj v Sovjetski zvezi 19 narodnosti s preko 1,000.000 pripadniki (prej jih je bilo le 14). Na novo so se med nje uvrstili Ru-munci, Litvanci, Poljaki, Latiši in Estonci. Rumunci prej sploh niso figu-rirali kot narodnost, ostali pa so tvorili le 0,02 do 0,37 celotnega prebivalstva. Rusi so ostali na prvem mestu, vendar se je njih odstotek znižal na 51,7%. Njim sledijo Ukrajinci z 18,4%, (prej 16,56%) in Belorusi s 4,3% (prej 3,11%). Vkupno odpade nanje sedaj 143,700.000 prebivalcev ali 74,4% (prej 78%) celotnega prebivalstva. Celotno število vseh Slovanov pa se ni za toliko znižalo, ker se je precej povišalo število Poljakov. Židje so z 2,4% (prej 1,8%) od sedmega mesta napredovali na peto mesto. Turški narodi (Uzbeki, Tatari, Kazahi in Azerbajdžani) so slej ko prej za Slovani naj j ač j a skupina. Število Nemcev se absolutno ni veliko izpremenilo, pač pa se je relativno znižalo od 0.8% na 0,7%, tako da so Nemci padli od 12. mesta na 16. S priključitvijo Estoncev se je znatno povečalo število finskih narodnosti (Fincev, Karelcev, Estoncev, Komijcev, Mordvincev itd.). Relativno število vseh drugih ne posebej omenjenih narodnosti se je zaradi prirastka nekoliko znižalo, tako n. pr. Gruzincev in Armencev na okroglo 1,1%. P. P. D OKUMENTI 1.) Zapisnik dveh važnih razgovorov iz leta 1917 Sredi decembra 1917. je po prizadevanju g. H. V. Steeda prišlo do razgovorov med člani Jugoslovanskega odbora in člani italijanske vojne misije v Londonu. Prvega sestanka (14. decembra) so se udeležili od Angležev: H. V. S t e e d, Sir Arthur Evans in Se ton Watson, od Jugoslovanskega odbora: dr. Ante Trumbič, dr. Julij G a z z a r i, Jovo Banja-n i n, dr. Gustav G r eg o r i n, dr. Dinko Trinajstič in Ivan Meštrovič, od Italijanov pa šef omenjene vojaške komisije general M. Mola in stotnik Emanuel Pallavicini. Na drugem sestanku (18. decembra) je bil poleg omenjenih prisoten še italijanski major De Filippi. Razgovori so se, kakor omenja Milada Paulova v znani knjigi »Jugoslavenski odbor«, vodili s pristankom italijanskega poslanika v Londonu markiza G. Imperialija, toda brez vednosti italijanskega zunanjega ministra S. Sonnina. Dasi nista imela sestanka konkretnega uspeha, ju moramo smatrati za prvi korak, ki je dovedel do kongresa zatiranih narodnih manjšin iz avstro-ogrske monarhije, ki se je izvršil v prvi polovici aprila 1918. v Rimu in ki se je zaključil z znanim rimskim paktom. 14. decembra 1917. S t e e d izjavlja, da je dal iniciativo za ta sestanek, ki naj spravi v stik Italijane z Jugoslovani, da izrazijo svoja naziranja glede vprašanj, ld se tičejo obeh narodov. To bo pač pomoglo odstraniti nesporazumljenje. Pozna ta problem z obeh strani in je prepričan, da je lahko doseči zadovoljiv sporazum. Italijani in Jugoslovani imajo skupne življenjske interese. Jadransko morje mora biti italijansko in jugoslovansko, da se prepreči nevarnost, da ne postane nemško. Ni se treba spuščati v teritorialne podrobnosti, temveč naj se določijo načela v velikih potezah. Podrobnosti se bodo lahko rešile na mirovni konferenci ali po razsodišču, n. pr. predsednika Wilsona. Trenutek za sporazum je ugoden in ga priporoča že sedanji položaj. Obrača se na navzoče, da bi pričeli razgovore. Gen. Mola izjavlja, da se je s svojimi prijatelji rade volje odzval povabilu, potrebno pa se mu zdi poudariti, da so se podali na to poslanstvo kot navadni zasebniki brez vsakega uradnega ali poluradnega pooblastila. Misli, da se mora stremeti za sporazumom, ker je v interesu vseh. T r um b i č čestita Steedu k srečni iniciativi in tudi on poudarja, da so cn in njegovi prijatelji tu popolnoma zasebniki brez vsakega pooblastila od Jugoslovanskega odbora ali kogar koli. Strinja se popolnoma s Steedom, da je sporazum med Italijani in Jugoslovani važen in koristen za nje same in za zaveznike v obče, dostavlja pa, da si je treba, preden se bo mogoče sporazumeti, biti svesti dejanskega položaja, kakoršen je, in si zato dovoljuje pečati se z njim. Politični položaj med obema strankama je bil stvorjen po dveh dejstvih; na eni strani po konvenciji, podpisani v Londonu 26. 4. 1915. med Italijo in državami Trojnega sporazuma, na drugi strani po krfski izjavi. Konvencija je mednarodna pogodba, medtem ko je Izjava političen čin, ki vsebuje vojne cilje Srbije in jugosl. dežel Avstro-Ogrske. Srbija jo je predložila zaveznim državam in je zaradi tega zadobila mednarodno veljavo. Italija je sklenila konvencijo kot pogoj svojega vstopa v vojno. Sklepajoč to konvencijo je imela pred očmi edino le Avstro-Ogrsko, proti kateri se je hotela ojačiti in zavarovati s priklopitvijo nekaterih njenih pokrajin, predvsem ob Adriji. Ta konvencija se ni ozirala na jugoslovanski narod, ki živi v teh pokrajinah, kakor tudi v drugih avstro-ogrskih deželah. Zdi se, da je imenovana konvencija domnevala, da bo obstojala avstro-ogrska monarhija tudi po vojni in zato si je hotela Italija zagotoviti hegemonijo na Jadranu. Ni mogoče ne tožiti, da je ta konvencija globoko ranila jugoslovanski narod. Odpira Jugoslovanom pogled v še slabšo bodočnost, nego je bila dosedanja žalostna in krvava preteklost, kajti naš narod bi bil še enkrat razdeljen med več držav. Avstrija in Nemčija sta znali izrabiti situacijo, označujoč Italijo kot sovražnico Jugoslovanov. Vendar jugoslovanski narod ni izgubil smeri in je kljub konvenciji ohranil svoje simpatije antanti, prepričan, da je ta njegova prijateljica, a Avstrija s svojimi zavezniki njegov pravi sovražnik. S svojim delom v jugoslovanskem odboru v Londonu, s svojimi političnimi manifestacijami v Avstro-Ogrski in z nabiranjem jugoslovanskih dobrovoljcev, katerih je od začetka vojne do danes že 80.000 na raznih frontah, je naš narod jasno dokazal svojo privrženost za stvar Zaveznikov. Krfska izjava je program celokupnega našega naroda. Ta program zasleduje osvoboditev Srbov, Hrvatov in Slovencev avstro-ogrske monarhije, poudarjajoč zlasti zahtevo po jugoslovanskih pokrajinah ob Jadranu. Na jadranski obali je zasnoval naš narod staroda^Tio pomorsko življenje, čeravno se je nahajal pod tujim gospodstvom. V svoji neodvisni državi hoče razvijati to življenje, ki je eno krilo pljuč njegovega organizma. Konvencija in Izjava se vzajemno izključujeta v svojih osnovnih idejah. Konvencija ignorira naš narod ter ga smatra le kot avstrijsko last; Izjava nasprotno smatra ta narod kot pravni subjekt, ki teži za osvoboditvijo in politično neodvisnostjo. Pogodba je zgrajena na načelih, ki ne morejo več obstojati v novem mednarodnem položaju, medtem ko izhaja Izjava iz načela narodnosti, svobode malih narodov in načela pravice narodov do samoodločbe, kar se ne more odrekati civiliziranim evropskim narodom. To načelo je bilo tudi proglašeno po mednarodnih faktorjih. Končno izjavlja, da se zaželeni sporazum ne da doseči na podlagi konvencije in je treba to razveljaviti.. Glavna misel izjave je združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so en narod, v eni državi. Sir Arthur Evans opozarja, da je bila konvencija sestavljena ob misli, da bo avstro-ogrska monarhija obstojala še nadalje, medtem ko je treba to monarhijo absolutno uničiti. Zato konvencija nima več pravice do obstoja. Gen. Mola izjavlja — govoreč o konvenciji — da če se je z njo napravila krivica Jugoslovanom, ni to krivda samo Italije, marveč tudi velesil Sporazuma. Italija ni niti hotela, kakor tudi ne bi bila mogla vsiliti zaveznikom te pogodbe, ki je ustrezala koristim in nazorom vseh zaveznikov, predvsem Rusije. Pohlep Rusije po Carigradu in Dardanelah je bil glavno gibalo te pogodbe. Italija se je skušala zavarovati v Adriji proti ruski ekspanziji v Sredozemskem morju. Celo izhod Srbije na Jadransko morje se je smatral kot ekspanzija vseslovanske pokroviteljske sile. Po ruski revoluciji in vstopu Amerike v vojno se je položaj bistveno izpremenil. Rusija se odpoveduje vsakemu imperialističnemu razširjenju in zaradi tega je italijanska pogodba po njegovem mnenju izgubila pravico do obstoja. Treba je torej pripraviti tla za sporazum. Po njegovem mnenju je treba poiskati podlago splošnih načel in ne načenjati teritorialnih podrobnosti. Po potrebi bi se lahko predložile v razsodbo predsedniku Amerike. Meni, da bi bilo načelo narodnosti taka podlaga. Italija teži samo za tem, da se zavaruje v Jadranskem morju in nima imperialističnih pohlepov po teritorialnih pridobitvah. Misliti mora na svoj vojaški položaj. Italija po njegovem mnenju ne bo imela drugih zahtev in to bi se lahko spojilo z jugoslovansko idejo in s prijateljstvom med obema narodoma. Tu ne gre za gospodstvo Italije nad Jadranom, marveč za nadzorstvo nad tem morjem, ki bo v korist tudi Jugoslovanom. Italija, ki se je ustanovila po narodnostnem načelu, se ne more upirati združitvi jugoslovanskega naroda; po njegovem mnenju pa je treba upoštevati možnost, da se bo ta združitev le delno uresničila. Združitev Italije je bila dosežena na ta način. S t e e d opozarja, da se je treba varovati pred sličnim pripetljajem, kakršen je bil tisti, ki je povzročil neprijetna nesporazumljenja med Italijo in Francijo. Gen. M o 1 a : To ni bil edini povod, bilo je še drugih, kakor temperament in dejstvo, da sta sestri. S t e e d naproša gg. Banjanina, Gazzarija, Gregorina, Meštroviea in Trinajstiča, da se izrazijo glede potrebe združitve Jugoslovanov. Vsi izjavijo, da se popolnoma strinjajo s Trubičem, in Gregorin poudarja še, da imajo Slovenci poseben vzrok, da se odtrgajo od Avstro-Ogrske in združijo s Srbi in Hrvati, ker je slovensko ozemlje naravnost ogroženo po nemškem pritisku, ki rine germanizacijo skozi slovenske dežele naravnost proti Trstu in Jadranskemu morju. V primeru kakršne bodi notranje reforme ne bo Avstrija nikdar dovolila, da se odtrgajo od nemških slovenska ozemlja, da jih še bolj ponemči z vsemi sredstvi skupne uprave. S te e d opozarja na Cavourjevo sodbo o jadranskem vprašanju, izraženo v pismu z dne 20. decembra 1860., ki je bilo naslovljeno na komisarja Lorenza Valerija in ki se glasi: (prevod iz ital.) »Prosim V. E., da se blagovolite varovati pred vsako izjavo, iz katere bi se lahko sklepalo, da teži novo italijansko kraljestvo ne le za pridobitvijo Benečije, marveč tudi Trsta z Istro in Dalmacijo. Ni mi neznano, da so v mestih vzdolž obrežja središča prebivalstva, ki je italijansko po plemenu in težnjah, ali po deželi so vsi prebivalci slovanskega plemena. To bi pomenilo brez haska smatrati za sovražnike Hrvate, Srbe in Madžare, kakor tudi vse nemško prebivalstvo, hoteč odvzeti tako velikemu delu Srednje Evrope vsak dohod na Sredozemsko morje.« * * * 18. decembra 1917. Trumbič se vrača na tisto točko izjave gen. Mole na prvi seji, ki se tiče programa združitve Jugoslovanov, in poudarja, da je general mislil tudi na možnost samo delne rešitve omenjenega vprašanja. Deklaracija je, pravi, odločno zavrnila le delno rešitev in stavila problem v smislu popolne združitve, prečita 9. točko Izjave. Zeli podati nekoliko pojasnila, zakaj so se ne samo člani Jugoslovanskega odbora, temveč tudi vsi državni činitelji tako preizkušene države, kot je Srbija, odločili za tako radikalno rešitev. Predvsem je treba upoštevati, da se mora poroditi iz te svetovne vojne nova Evropa, preosnovana na temelju pravice in pravičnosti; to je edina podlaga za trajen mir. Mir bo moral razrešiti vsa vprašanja končnoveljavno. Jugoslovanski problem zavzema gotovo važno mesto med vprašanji, ki jih je treba rešiti, ker je nerazdružno zvezan z dvema drugima velikima vprašanjema, z avstro-ogrskim in balkanskim. Tudi jugoslovanski problem se bo moral končno vel javno rešiti. Če ostanejo Jugoslovani pod Avstro-Ogrsko, je zelo verjetno, da ostanejo tudi češke dežele, rumunske itd., to se pravi, da bi Avstro-Ogrska še nadalje obstojala, tudi če bi bila zmanjšana. Jasno je, da taka država ne bi mogla obstojati brez Jadranskega morja. To bi značilo poslabšanje položaja, ker bi bili Nemci in Madžari še mogočnejši in bi se Monarhija še tesneje zvezala z Nemčijo. Italija, kakor tudi Srbija bi še huje občutili novi pritisk germansko-avstrijsko-madžarskega bloka. V primeru, da bi se jugoslovanske dežele popolnoma osvobodile Avstro-Ogrske in da bi del teh dežel padel pod italijansko gospodstvo, je naravno, da bi se stvorila jugoslovanska »irredenta«, ki bi motila odnošaje med tema sosednjima državama Nemcem na korist. Pred tem se je treba varovati, ker bodo italijansko-jugo-slovanski odnošaji lahko prisrčni in trajni, če bodo zgrajeni na skupnih koristih in v prvi vrsti na potrebi skupne obrambe na nemški fronti. Lahko je torej razumeti, zakaj zahteva Deklaracija popolno ujedinjenje in zavrača vsako delno rešitev. Gen. Mola opozarja na vse stopinje rešitve, ki pridejo v poštev za različna vprašanja v primeru popolne, zmerne ali šepaste zmage. Sprejemajoč načelo narodnosti proti Avstriji je mnenja, da ne bi moglo biti to načelo edino odločilno pri ureditvi odnošajev med Italijo in Jugoslavijo, treba bo upoštevati tudi druge momente, n. pr.: vojaško-obrambne zahteve, kulturo, zgodovino itd. Zato misli, da se Jugoslovani ne bodo smeli postaviti v svojih odnošajih nasproti Italiji na načelo: »vse ali nič«. So ozemlja, ki jih bom imenoval »siv pas«, kjer bo treba upoštevati vse gori omenjene momente. Dalmacija ni obsežena v sivem pasu, ker ne zahteva Italija v Dalmaciji ozemlja, ker ve, da ne bi mogla držati onstran morja ozemlja, ki ni sceloma zvezano z Italijo. Vprašanje italijanske manjšine bi se lahko uredilo na drug način, n. pr. s tem, da se ustvari v jugoslovanski državi nekaka enota za italijanski živelj, to tem laže, ker bo država najbrže federativna. Kar se tiče »sivega pasu«, kjer se nahajata obe plemeni, slovansko in italijansko, je treba gledati na vprašanje z drugega vidika. Pula kot vojna in Trst kot trgovska luka sta nevzdržljivi, če nimata teritorialne kontinuitete z Italijo. Zato morata imeti svoje zaledje. Slovani se ne morejo odtegniti žrtvam. S Pulo in Trstom mora iti Istra in zaledje severno od Trsta s strategično mejo, ki je pripravna za njih obrambo. Za ugotovitev te meje se bodo poklicali pristojni činitelji. Italija bi prevzela stražo v Jadranskem morju. Želeti je, da bi se moglo predložiti konferenci Zaveznikov in Amerike za vojne cilje sporazum v tem smislu, da se bo Konvencija pregledala, da je skupno načelo proti Avstriji načelo narodnosti, da pa se bodo morali upoštevati v naših skupnih odnošajih vsi ostali momenti, ki se tičejo »sivega pasu« in da se prepusti Dalmacija bodoči jugoslovanski državi. To bi bil sporazum v velikih črtah. Sir Arthur Evans poudarja, da je obala v splošnem odvisna od zaledja. Rimljani so si zagotovili Ilirijo, t. j. približno današnjo Dalmacijo, komaj takrat, ko so že postali gospodarji Panonije in Bosne. Rimska Istra ni današnja Istra, temveč se je razprostirala le do reke Raše. Tudi Beneška republika ni imela v oblasti vzhodne Istre. Historična Istra torej ne vsebuje vzhodnega dela in ne sega dlje nego do Raše. Trinajstič ugotavlja, da je Istra skoro izključno agrarna, predvsem vinorodna dežela, zato se gotovo ne bo rešila gospodarskega poloma pod Italijo, ki je bogata zlasti vinskega pridelka. T r u m b i č opozarja, da obvladuje strateško vzhodni del Istre Reško luko in njeno kotlino, kakor tudi njeno železniško omrežje. Vračajoč se na ekspoze gen. Mole jemlje z veseljem na znanje, da nima Italija teritorialnih zahtev v Dalmaciji. Lahko zagotovi čisto pozitivno, da bi dalo ljudsko glasovanje popolnoma negativen uspeh za Italijo; ker bi vsi Slovani (600.000) glasovali proti, ni neverjetno, da ne bi onih 18.000 prebivalcev, ki so glasom statistike izjavili, da je njihov občevalni jezik italijanski, storili ravno tako. Vzroki niso samo narodnostnega, ampak tudi objektivnega značaja in predvsem dejstvo, da ne obstoja med Italijo in Dalmacijo nikaka skupna življenjska zveza. Vsi življenjski pogoji Dalmacije, njena bodočnost in njen razvo5 so odvisni od zaledja. Vendar bo Dalmacija, politično zvezana s svojim zaledjem, ustanovila važne trgovske stike z Italijo s pomočjo prečnic na Donavo in Balkan kakršne danes ne obstojajo. Rimljani, ki so imeli Dalmacijo in Balkan, so jih zvezali s takimi občili in radi tega se je razvila važna kupčija med obema obalama. Beneška republika, ki se je utrdila le na dalmatinski obali, jo je rabila le kot cesto podolžnico proti Vzhodu. Avstrija kot naslednica Benetk je porabila v principu isti sistem. Vse trgovske ceste v jugoslovanskih deželah je zgradila v smeri iz severa na jug; tako je umetno ločila v gospodarskem oziru morje od zaledja ter izkoriščala njih bogastvo v prilog avstro-ogrskega narodnega gospodarstva s središči na Dunaju in Budimpešti. To je vzrok, da Dalmacija ni mogla dobiti železnic, ki bi jo vezale s Hrvatsko in Bosno Hercegovino. Edina železnica, ki veže Sarajevo s Kotorom, je pogorska železnica, ozkotirna, zgrajena le v strategične svrhe. Kdor hoče iz Splita (središča Dalmacije) v Sarajevo, mora potovati s parnikom do Reke in potem z železnico Reka - Zagreb - Sisak - Brod. Po tem ovinku se pride laže in hitreje iz Splita v Sarajevo nego naravnost. To je gorostasnost, ki osvetljuje avstro-ogrsko politiko pri nas. — Bodoča jugoslovanska država bo vzpostavila rimski način prečnih poti, ki bo ustvaril med Jugoslavijo in Italijo znaten promet in trgovske odnošaje nedogledne važnosti. Glede Dalmacije smo torej vsi edini; pripasti mora jugoslovanski državi. Preide k vprašanju »sivega pasu«, kakor ga je izvolil imenovati general. Pravi, da ne bo mogla Italija držati Pule in Trsta brez teritorialne kontinuitete, zato morata imeti svoje zaledje. Ne sme pozabiti, da prebivajo na pretežnem delu ozemlja v tem pasu Slovani v strnjenih masah, pomešani z Italijani pa le na manjšem delu. Aneksija »sivega pasu« po Italiji bi pomenila amputacijo, ki bi povzročila globoko rano. Noče govoriti le o sentimentalni iredenti, boji se, da bo nastala tudi iredenta realnih interesov, ki so vsikdar močnejši nego človeška volja. Vprašanje »sivega pasu« je vozel vprašanja, ki vsebuje resne težkoče. Trumbič kakor tudi njegovi prijatelji ne morejo sprejeti nobene obveznosti v tej smeri. Tu gre za usodo naroda; zastopajo ga pač, nimajo pa pravice razpolagati z njim. Opozarja tudi na 3. odstavek 9. točke Izjave (Steed jo čita), ki je skupni program Odbora in srbske vlade. Gregorin dostavlja, da bi povzročila takšna ureditev prepad med Italijo in Jugoslavijo, ki bi nas slabil in bi ga znali izkoristiti Nemci in Madžari. Trumbič nadaljuje, soglašajoč z mislijo generala, da je treba Pakt revidirati na skupni podlagi narodnostnega načela in pravice samoodločbe narodov. Drugo je dopolnilo prvega. Celo Krfska izjava sta vij a voljo narodov kot glavno podlago jugoslovanskega ujedinjenja. Nekateri narodi žive izven svoje narodnostne države in so vendar zadovoljni s svojo usodo (Švica, Belgija itd.). V tej vojni ni mogoče iti preko te pravice narodov. Gen. Mola pravi, da je splošno le majhen krog intelektualcev, ki goni mase. Gregorin opozarja, da je dosegel slovenski narod v tako zvanem »sivem pasu« visoko stopinjo civilizacije, in ve, kaj hoče, zato ga je treba uslišati. Trumbič nadaljuje: Jadran se lahko brani s kopnega in morja. Ko bo odstranjena z Jadrana Avstro-Ogrska, ne bo več ogrožena njegova varnost, ker je nova Rusija opustila vsako misel na ekspanzijo. Niti v Jadranskem niti v Sredozemskem morju ne bo več sovražne mornarice in sovražnih opirališč. Vprašanje obrambe Jadrana s kopnega je mnogo resnejše. Treba je tu postaviti jez, ki bo mogel ustaviti nemški naval s severa. Bolj na severu bo čim krepkejša Češko-Slovaška tvorila prvi jez, med tem ko bodo morale na jugu Italija, Jugoslavija in povečana Rumunija napeti vse svoje moči, da postavijo nepremagljiv jez. V to svrho je treba odstraniti vsako kal nesloge in združiti interese. Kar se tiče strategije, poudarja, da je strategična meja vedno dokaz neprija-teljstva. Treba je razločevati dve vrsti mej: eno na severu proti Nemcem, drugo med nami. Jasno je, da bomo morali biti glede prve pripravljeni na vsako even-tualnost, kajti tam bo vedno sovražnik. Jugoslovanska narodna meja na severu se krije dosti dobro s strategično. Toda kaka strategična meja med Italijani in Jugoslovani ne bi mogla učvrstiti njih prijateljstva, tem manj v primeru, ko zahteva to mejo močnejši. Taka strategična meja ne bo garantirala varnosti Jadrana. Gen. Mola odgovarja na besede Trumbiča z ozirom na Trst in Pulo. Z vso silo mora poudariti, da je vstopila Italija v vojno v imenu Trsta; italijanski narod ne bi razumel te vojne brej Trsta. Poudarja to zato, ker vzbujajo Trum-bičeve besede dvom o puljskem in tržaškem vprašanju. Kar je rekel (Mola) glede strategične meje »sivega pasu«, ima realno važnost, ki jo bo treba upoštevati. Če se hoče doseči sporazum, ne bo mogoče omejiti se samo enostavno na narodnostno načelo. S t e e d kaže razliko med strategičnimi mejami proti nemški državi in strategično mejo med Italijo in Jugoslavijo. Iz Trumbičevih besed ni posnel, da bi se hotel odrekati Trstu in Puli, temveč, da se noče izraziti o vprašanju, ki je tako polno odgovornosti zanj in njegove prijatelje. T r u m b i č razlaga, da ni hotel pri omembi Trsta in Pule reči ne »da« ne »ne«, ker so tu zamotana in težavna vprašanja. Hotel je poudariti, da se on in njegovi prijatelji ne morejo zavezati niti v obliki zasebnega pogovora glede »sivega pasu« generala Mole, ki bi obsegal Istro in tržaško zaledje. Pakt sam dodeljuje Italiji Trst z zaledjem in bohinjsko železnico, ki teče vzdolž Soče in veže Trst z Bavarsko. Nihče od nas bi si ne upal prevzeti odgovornosti, da privoli v takšno amputacijo popolnoma slovanskih dežel. Gen. Mola opozori, da je bohinjska železnica neobhodno potrebna za zvezo Trsta s severom. S t e e d dostavlja, da bo treba v interesu Trsta internacionalizirati tudi železniško progo z Dunajem. Na isti način bo treba zagotoviti Čehom dohod do morja v Trstu, kakor Madžarom na Reki. Trst in Reka bosta prosti luki, prva pod italijansko suvereniteto, druga pod jugoslovansko. — Narodi, ki nimajo morja in gravitirajo k Adriji, bodo morali imeti dostop do Trsta in Reke. Čisto osebno mnenje generala Mole je, da bi moral biti Trst mednarodno mesto. Toda o tem se v Italiji ne sme govoriti, kjer je prešlo vprašanje Trsta v domeno mnenja vse dežele. Trumbič je tudi mnenja, da se narodom, ki gravitirajo k Adriji, ne sme odrekati možnost, da se je poslužijo za svoj izvoz in uvoz. To je v interesu vsega sveta. Gen. Mola resumira konverzacijo in misli, da lahko reče, da se strinjajo mnenja v tem smislu: Revizija Konvencije; narodnostno načelo proti Avstro-Ogrski; Dalmacija jugoslovanski državi; kar se tiče »sivega pasu«, bo treba upoštevati ne le narodnostna načela, temveč tudi vse druge momente, ki so važni za rpisrčne in trajne odnošaje med obema narodoma, končno se bo spoštovalo narodno pravo Italijanov v Jugoslaviji in Jugoslovanov v Italiji. Trumbič vztraja na pravu samoodločbe narodov. To načelo dopolni načelo narodnosti. Gen. Mola se ne protivi. 2.) Izjava slovenskih revij 23. marca 1939 (Izjava je bila sporazumno sestavljena, za formalni podpis na čistopisu so bili določeni spodaj označeni predstavniki revij) Uredniki podpisanih slovenskih revij izražamo ne glede na medsebojne razlike spričo svetovnih dogodkov odločno voljo do obrambe narodne in državne svobode. Zavedamo se, da sta nam narodni obstoj in razvoj zagotovljena le v Jugoslaviji, ki bo urejena v popolni enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov, nepopustljiva in trdno povezana enota proti vsem zunanjim nevarnostim. Kot člani slovenskega naroda, ki mu nad tisoč tristoletni trud na tej zemlji in stvaritve njegovega duha dajejo pravico do svobodne rasti, izjavljamo, da bomo slej ko prej, v kakršnem koli položaju, branili skupne narodne in državne vrednote. Hkrati pozivamo vse kulturne in politične delavce, zlasti pa one, ki so neposredno odgovorni za usodo naroda in države, da složno in odločno varujejo našo narodno in državno neodvisnost. V Ljubljani in Mariboru, dne 23. marca 1939. Dr. Janez Fabijan, za »Čas« Edvard Kocbek, za »Dejanje« Dr. Tine Debeljak, za »Dom in svet« Juš Kozak, za »Ljubljanski Zvon« Dr. Alojzij Zalokar, za »Misel in delo« Dr. Vladimir Kralj, za »Obzorja« Dr. Ferdo Kozak, za »Sodobnost«. 3.) Spomenica Jug akad. starešinskega društva ..Jadran" izdana na seji glavnega odbora 2. X. 1939. v Ljubljani I. Vprašanje notranje ureditve naše države je ostalo na škodo države in naroda nerešeno vseh 20 let našega skupnega državnega življenja. Dosedanje izkušnje so vsakogar prepričale, da je notranja preureditev, ki upošteva i potrebo državne enotnosti i utemeljene zahteve posameznih delov, neizogibna. Z uredbo o banovini Hrvatski je to vprašanje rešeno glede pomembnega dela naše države. Vsi iskreno želimo, da bi ta ureditev omogočila Hrvatom razvoj vseh narodnih sil, ki se doslej niso mogle pozitivno uveljaviti. II. Z ureditvijo banovine Hrvatske je urejeno sedaj najbolj pereče notranjepolitično vprašanje. Prepričani smo, da mora imeti ta ureditev dalekosežne posledice za ureditev ostalega državnega ozemlja. Zato smatramo, da bo mogoče po skrbnih upravnih, posebno pa gospodarskih raziskavah ter po povratku normalnega političnega reda v državi in torej ob sodelovanju vseh političnih skupin našega političnega življenja s potrebno preudarnostjo ter v miru in slogi rešiti tudi to vprašanje kot enoten problem notranje preureditve Jugoslavije. III. Sedaj je dolžnost vsakega jugoslovenskega državljana, da posveti tako v svojem poklicu, kakor tudi v svojem narodnem delu vse svoje sile naši državni in narodni skupnosti v pravem spoznanju, da je v teh burnih dneh Jugoslavija s svojo enotno silo najmočnejši in tudi edini varuh naše svobode in neodvisnosti. Zato pozivamo vse poštene ljudi, da delajo le kot člani naše državne in narodne zajedniee za njeno okrepitev, proti vsakršnim pojavom notranjega nemira in proti vsem drugim škodljivim pojavom našega javnega življenja, od koder koli bi prihajali. IV. Člani naše starešinske organizacije so kot narodni intelektualci dolžni, da v iskrenem stiku z narodom pojasnjujejo pomen usodnega časa, v katerem živimo, ter da poudarjajo, da bomo mogli prebroditi vse težkoče in nevarnosti samo, če bomo v pravem spoznanju vsebine sedanje evropske krize ostali složen, močan, pošten in odločen narod. DROBTINE Povampirjena dvojna monarhija. — V najnovejši številki »Mjesečnika«, glasila Hrvatskega pravniškega društva, čitamo, da je treba preurediti našo državo na temelju dualizma kot izraz razmerja med Srbi in Hrvati; Slovenci za pisca menda ne obstojijo. Zato ni nelogična njegova sklepna zahteva, da »upravo današnje političke i ekonomske prilike pružaju našoj državi u največoj meri mogučnost, da politički i privredno u mnogočem zauzme mjesto bivše dvojne monarhije«. Avtonomno stradanje. — Glede na gonjo za tkzv. likvidacijo SUZOR-a je neki naš dnevnik napisal, da je »dovolj poučen primer rudarskega zavarovanja, ki je, kakor se pravi, samostojno... To zavarovanje se ne more samo vzdrževati, a podpor ne prejema; zato upokojenci v pravem pomenu besede stradajo ... Ali je tako avtonomno stradanje res lahko ideal, da ga nekateri tako goreče zagovarjajo«. Lise. — V nekem omladinskem listu smo opazili, da niti citat iz Cankarjevega »Hlapca Jerneja«, niti besede pokojnega Kralja Zedinitelja niso izšle neokrnjene. Besede in dejanja. — »Naloga časopisa je in ostane v prvi vrsti vzgojna, idealna in kulturna. Dnevnik je danes naravnost šola, v katero hodi tako razumništvo kakor preprost človek dan za dnem do konca svojega življenja. Dnevnik mora družbi dajati pobude za dobro, višje in lepše življenje, ji nuditi vodilnih smernic političnega, kulturnega in moralnega udejstvovanja ter narodu pomagati, da se v tem oziru dviga, ne pa da ostane v brozgi svojih manjvrednih strasti in teženj« (Slovenec, 21. junija 1938). »Ali ne bi bilo lepo in dostojanstveno, ko bi se naša javna glasila dvignila visoko nad dnevne strasti in bi iz tega visokega vidika obdelovala naša narodna in državna vprašanja« (Slovenski dom, 3. februarja 1941). »V Kazini je bilo danes — menda nepriglašeno — zborovanje zaupnikov slovenske... Na zborovanju je prvi govoril..., ki je v svojem, z običajno sejmarsko duhovitostjo zabeljenem govoru...« itd. (Slovenski dom, osem dni kasneje). Iz zgodovine. — Iz parlamentarne debate je »Politika« zabeležila sledeči dogodek: ... senator Smodej podčrtava, da se v govorih vseh govornikov javlja želja za koncentracijo vseh strank, za nacionalno koncentracijo, kakor se je v svojem govoru izrazil tudi g. dr. Kramer... V zvezi s tem izjavi g. Smodej: »Koncentracijske vlade so potrebne, kadar je država v nevarnosti, n. pr. v slučaju vojne. Take nevarnosti pa po mojem globokem prepričanju sedaj ni.« Pri teh besedah opomni g. Smodeja predsednik vlade g. dr. Stojadinovič, rekoč: »Nemojte im to reči, jer če se moliti Bogu za rat. Njima je glavno koncentracija, a razlog je sporedan.« Preobrat? — O občnem zboru Zveze strokovnih klubov tehniške fakultete v Ljubljani poroča »katoliško« glasilo 6. februarja 1941: »Gotovo je potrebno, da se izboljšajo neugodne razmere slovenskega akademika, toda res je tudi, da se mnogo več doseže z legalnim delom kot pa z letaki in štrajki.« Cirkus — Isto glasilo pravi na drugem mestu: »Naši (katoliški«) študentje so se zato (ker opozorila proti sovjetskim filmom) zoper neumestno in lažnivo propagando v filmih hvalevredno postavili na svoje lastne noge. Rekli so: pomagaj si sam in pomaga ti Bog. Organizirali so se in že parkrat dosegli, da so morali podjetniki sredi predstave prenehati z goljufivo filmsko propagando v prid boljševizma.« (6. februarja 1941) — Praksa pa kaže, da tudi ta načela ne veljajo nasproti raznim kinopodjetjem enako ob enakih filmih. Velja pač: Si duo faciunt... Ko je Cirlojs-i^dgnarjem že odšel, je bil obisk — odpovedan. v. Aleksa M&tanovič: Ujedlnjenje Črne gore sa Srbijom. 49. knjig®, Biblioteke »Politika i društvo«, Bfsograd 1941, MHorada Draškovida 14. Str. 40, cena 7 din. Naša domovina, časopis za jugoslovensku orrUadinu. Beograd, Francuska br. 36. (Za člane »Ferijalnega saveza« letna naročnina 10 din, za druge 30 din.) Peter Pavlovič: Julijska Krajina in Zadrska pokrajina. Imenoslovje In politično-upravna razdelitev. Priložen zemljevid. Ljubljana 1941. Strani 96. Cena 30 din. »Družinske večernice«. KoroSkim Slovencem za božič 1940. Uredil Vinko Zwitter. Strani 136. Založila Slovenska prosvetna aveza v Celovcu. Časniki in časopisi: »Nacija i politika«. Mesečno spisanie, Sofija, ul. Denkoglou No 2. »Napred«. Izlazi sredom. Izdavačka zadruga »Politika i društvo«, Beograd. Narodni list, tednik. Split, Narodni trg. Pretplata četrvrtgodišnja 25 din. NaS glas. Organ Saveza službenika socijalnog .osiguranja u Beogradu. Naš rod. Mladinski list JUU. Ljubljana, in 3 knjige vsako lato, stane 30 din. Naša rast. Leposlovno glasilo, mladine. Mesečnik. Ljubljana, Tomanova ul. 3. Naša snaga, časopis za nacionalnu, socijalnu i kultumu obnovu. Beograd. • Naša stvarnost. Beograd. Naša volja. Glasilo jugoslovanske nacionalne mladine. Ljubljana, Masarykova 14. Nationalsoziallstlsche Monatshefte. Berlin NW. 7. Unter den Linden. Njiva. Izdaja jo Del. kult. društvo »Ljudski oder« v Buenos Airesu UT. Nova Evropa. Mesečnik. Zagreb, Preobraženska 6/1. »Oj Doberdob«, glasilo Zveze bojevnikov. Mesečnik. Ljubljana, Masarykova 14. Orač. Za bodočnost slovenskega kmeta. Mesečnik. Ljubljana, Goepoeve(tska c. 2. Otec Paisij. Mecečno spisanje. Sofija Ul. Graf. IgnjaUjev 13. Planinski vestnik, Ljubljana. Popotnik, časopis za sodobno pedagogiko, Ljubljana. La Porta Orientale. Rlvlsta mensile di studi Gulliani e Dalmati, Trieste (Trst). Pregled, časopis za politlčki i kulturni život. Sarajevo. Proteus. Poljudnoznanstven list. Ljubljana. Psyhologie. časopis pro teoretickou a užitou psichologii. Brno. »Putnik«. Planinsko-turistička mesečna ilustrovana revija, Novi Sad. Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo. Ljubljana, Miklošičeva c. 7. Radnička zaštita. Socialno politička revija. Zagreb. Službeni glasnik SUZOR-a. »Radničko osiguranje«. Upute i objaSnjenja za radnike i poslodavce, Zagreb. Slavla. časopis pro slovanskou filologu. Praha. Slavjanski vesti. Mesečen organ na slavjankcito družetvo v Blgaria. Sofija. »Slovenija« (Tednik) Ljubljana, Gosposka ul. 12. Slovenski jezik. GlasUo Slavističnega društva v Ljubljani. Slovenski Ust. Tednik južnoameriških Slovencev. Buenos Aires. Slovenski pravnik. Ljubljana. Socialni arhiv. Središnja uprava za posredovanje rada. Beograd. Sodobnost. Književna revija. Ljubljana. Sokolska volja. Tednik. Ljubljana. Srpski književni glasnik, Beograd. Statistički godišnjak kr. Jugoslavije. Beograd. Tehnika In gospodarstvo. Mesečnik Socialno-ekonomiskega instituta v Ljubljani. Tehniški nameščenec. Trbovlje. Trud i pravo. Mesečno spisanie. Sofija, Ul. Denkoglou No. 2. »Turizem«. Revija za propagando turizma banovine Hrvatske in Slovenije. Uredništvo v Ljubljani, Knafljeva ul. 5 ter na Sušaku, Strossmayerova ulica 6. Izhaja mesečno, prinaša članke v slovenskem in srbohrvatskem jeziku in krasne pokrajinske slike. Celoletna naročnina 100 din. Umetnost. Mesečnik za umetniško kulturo. Bogato ilustrirana revija. Ljubljana, Pod turnom 5. Letna naročnina 130 din Umetnost i kritika. Mesečnik za sva kulturna pitanja. Beograd. Pre|tplata 50 din. Zdravniški vestnik. Strokovno glasilo. Ljubljana. Znanost i život, časopis za popularizaciju nauke. Zagreb. Nikoličeva ul. 14/pi. Zora. časopis za družabno kulturo in izobrazbo. Društvo »Cankar« v Sarajevu. Ženski vestnik. Mesečnik za vpraSanja v ženskem pokretu. Ljubljana, život i rad. Socialno-književni časopis. Beograd. Najboljši nadomestek za inozemske čaje! Mešanica domačih čajnih rastlini Po odobrenju ministrstva socialne politike In narodnega zdravja v Beogradu z dne 11. maja 1935 I. S. br. 14.004 Naprodaj pri: Poslovalnici Kmetijske družbe z. z o. j. v Ljubljani. ZAVAROVANJA VSEH C I 9 VV | I 9 JUGOSLOVANSKA ZAVEST — prevzema V IU VIJ U VAROVALNA BANKA v Ljubljani Podružnic«' Beograd Sarajevo Osijek Eksnozlture- Mari1501, Podružnice. Zagreb Novl Sad Spllt Ekspoziture. ^ Celje Glavno ravnateljstvo v Ljubljani v novem poslopja — Gajeva ulica 2 Telefon: 21-75, 21-76, 21-77 NA IR O ID NA TIISIKAIRNA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE I TELEFON ŠT. 31-22 — 31-26 TISKOVINE OKUSNO, SOLID- GS j POŠTNI ČEKOVNI RAČUN NO IN PO ZMERNIH CENAH ■Mii 11 V L1URLJANI ŠTKV 10 S14 Odgovorni urednik: dr. Fran Spiller-Muys