glas
Settimanaie - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PER<?UE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAŠ UVODNIK
Velik praznik
V	našem zamejstvu smo te dni priče velikemu prazniku - Slovenski Evrošoli '95. Pri nas gostuje več kot 300 učencev in dijakov, ki pripadajo raznim evropskim manjšinam, od Frizijcev in Kataloncev pa do Baskov in Lužiških Srbov, ki se udeležujejo prireditve, ki so jo z velikim naporom organizirale slovenske šole v Italiji.
Slovenska Evrošola '95 je torej velik praznik. Za nas Slovence v Italiji pa predstavlja praznik v prazniku 50-letnica obnovitve naših šol takoj po 2. svetovni vojni, katere praznovanje poteka v okviru Slovenske Evrošole. V tržaškem oz. goriškem Kulturnem domu sta na programu slavnostni akademiji.
Na ta praznik pa je legla velika senca. Prav v torek je prišla vest, da je italijanski minister za šolstvo Lombardi podnisal odlok, ki med drugim predvideva združitev dveh slovenskih nižjih srednjih šol na Tržaškem. Šola Fran Erjavec iz Rojana naj bi bila od 1. septembra dalje podružnica šole Ivan Cankar od Sv. Jakoba; šola Fran Levstik s Proseka pa podružnica šole Srečko Kosovel z Opčin. Podobna nevarnost baje preti tudi nekaterim višjim srednjim šolam, tako italijanskim kot slovenskim, v Trstu in Gorici. Zaman so bili torej posegi in protesti slovenskih šolnikov in staršev, nič ni zalegel niti poseg slovenskega zunanjega ministrstva. Italijanski šolski minister je torej osvojil predlog tržaškega šolskega skrbnika Vita Čampa, proti kateremu se je negativno izrekel tudi tržaški pokrajinski šolski odbor in glede katerega prizadeti starši še čakajo razsodbo Deželnega upravnega sodišča. Zadeva torej še ni zaključena.
Pričakovati je, da bosta tudi z mednarodne manifestacije, kot je Slovenska Evrošola '95, prišla obsodba in protest zoper tako ravnanje, ki krši mednarodne dogovore o statusu slovenske šole. V to smo prepričani. Navsezadanje je tudi to oblika internacionalizacije našega vprašanja.
Ivan Žerjal
Krvave solze
Če pa Kristus ni vstal... Potem je seveda vse zaman. Minil je še en praznik, ko BESEDA NI MESO POSTALA. Ko smo molili le z mislimi, pa vere nismo uresničevali z DEJANJI; kajti Kristus ni abstrakten pojem, Kristus je v slehernem od nas. V nas samih je mrtev ali pa živ. Vsa ideologija ne pomaga nič. Evangelij je mrtev, če ga ne živimo skozi svoja majhna ali pa velika dejanja vsak trenutek, zdaj in tu.
Torej: Ali je Kristus res vstal v slehernem od nas? Odgovorimo si, vsak zase! Tudi ta, ki to piše, torej jaz sam!
Če smo ostali egoisti, ni vstal. Če nam pomeni poslovnost več od ljubezni, ni vstal. Če eno molimo in drugo delamo, tudi ni vstal. Če še sovražimo soseda, brata, sestro, mater, očeta, znanca, ženo, moža, samega sebe..., potem je še zmerom mrtev. Če se bojimo tistih, ki jih je pričevanje žive ljubezni izmučilo do umobolnosti, potem se Kristus v nas ni prebudil. Če zapiramo oči pred materialno stisko sočloveka, a mi imamo vsega več kot preveč, potem naš Kristus še zmerom leži mrtev. Če bolj verjamemo obrekovalcu ko svojemu notranjemu glasu; če izrekamo sodbe kar tako, brez premisleka; če nas je strah pred drugim; če uporabljamo soljudi le kot kline na lestvi našega družbenega vzpona, potem... potem...
In če se sprenevedamo, pa v krvavih solzah, ki se pojavljajo, ne prepoznamo solz trpeče Bosne, Somalije, Čečenije..., smo hinavci in izdajamo Kristusa ob sleherni besedi naše vsakodnev-
ne, še tako vroče izšepetane molitve. Če torej v teh krvavih solzah ne prepoznamo trpeče Ljubezni, ki nas več ne prosi, ne roti z navadnimi solzami, ker je teh pač zmanjkalo, potem... Če se sprašujemo: KJE JE KRISTUS? pa bogatimo ob tej in drugih vojnah, potem... Če od tega izkopička dajemo Cerkvi, da bi si olajšali vest, potem... Če nam v prsih bije srce, izrezano še živemu bojevniku nekje sredi Bosne, pa naše ustnice šepetajo: »Kristus, usmili se!«, potem... Če obnavljamo zapuščene cerkvice in smo slepi za bedo, za lakoto, za neizmerno trpljenje, ki ga vsak dan gledamo po televiziji ali pa pred svojim pragom, potem... Če osvetljujemo naše cerkve, da se kot kristali bleščijo v nočno nebo, a so cerkvice, kapelice, svetišča Ljubezni v naših srcih porušena, oskrunjena, izničena, potem... Če iztezamo dlani in jezike, da bi prejeli hostijo in z njo Naj svetejše, pa v sebi nimamo ljubezni, potem... Če zaničujemo trpina iz bajtice v Paracagu in ne vidimo njegovega pričevanja živega Evangelija, potem... Če kot papige ponavljamo stereotipe, pa se ne zevedamo strašne notranje praznine, potem...
Potem smo hinavci, ki mimo živijo z dvojno, trojno, četverno moralo. Kajti, resnično: ni Kristusa izven naših del. V njih je živ, na pol živ ali pa mrtev. Torej ne pretvarjajmo se in ne pričakujmo, da bo nekdo drug za nas ali namesto nas vstal od mrtvih!
Tako, vidite, resnicaje v svojem bistvu zelo preprosta.
Marjan Tomšič
Kako smo obhajali velikonočne praznike?
Več ljudi po cerkvah
Kot so nam sporočili iz raznih krajev, je bilo letos po cerkvah več ljudi kot ponavadi. Manj jih je sicer prišlo na veliki četrtek in veliko soboto, nekaj več na petkov križev pot, največjo prisotnost pa so zaznali na oljčno nedeljo in na samo Veliko noč.
Ekumenski križev pot v Rimu
Vsakoletni križev pot na veliki petek v Rimu s papežem na čelu je pravi dogodek, ki ga neposredno prenašajo televizijske postaje različnih narodov.
Od lani pa je dobil ta obred poseben ekumenski pečat. Na papeževo vabilo je lani poskrbel za besedilo carigrajski pra-
voslavni patriarh Bartolomej I., letos pa je glavne misli napisala luteranska redovnica sestra Maatje. Ta ni prišla slučajno v javnost; v Vatikanu je že bila prisotna na sinodi za redovniške poklice. Pri obredu jo je zastopala sestra Minke de Vries. Zraven papeža je bil tudi pravoslavni duhovnik moskovskega patriarhata p. Joan Sviridov.
To so pomembne simbolične poteze. Vemo, da sedanji papež gleda s posebno pozornostjo na novo tisočletje, predvsem pa na zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo.
Papeževe besede na Veliko noč
Njegove besede, posebno ob takem dnevu, dobivajo svetovni odmev. Vsi mediji poročajo o tem. Negativna značilnost nekaterih časnikarjev pa je ta, da dajejo papeževim besedam le socialni in politični pomen ter gredo mimo tistega verskega navdiha, ki preveva duh teh besed. Njegovo poslanico lahko razumemo le v duhu stavka sv. Avguština: Krščanska vera je vera v vstajanje Jezusa Kristusa. Ta je bistveni namen vsakega papeževega posega; tega pa nekateri ne razumejo in dajejo posamične pripombe, ki nimajo kaj opraviti s celoto.
Papež se je spomnil manjšin, kijih današnji svet prezira: spomnil seje na Kurde, Indiose, nekatera afriška plemena, ki so v nevarnosti, da izginejo. »Velika« politika teh ljudi ne omenja; papež pa jih omenja z edinstvenega balkona na trgu sv. Petra in opozarja, da imajo pravico do življenja tudi oni, ki večkrat nimajo niti branilca.
Velika noč v znamenju kulture
Nekateri praznujejo Veliko noč »po spominu«. Ne gredo v cerkev, imajo pa se še za vernike, morda čutijo kaj domotožja, morda si ne drznejo stopiti v cerkev, ker bi jim bilo nerodno. Doma in v krogu domačih ali prijateljev praznujejo Veliko noč z boljšim »velikonočnim« kosilom in pestrimi darovi. Tem Nikodemom voščim iz srca, naj jim bo prijetno, naj jim to kosilo »tekne« in naj ga obnavljajo.
Obhajanje skrivnosti
Marsikdo drug pa v teh dneh čuti potrebo po večjem zbližanju z Bogom. Zaveda se, da ima z njim odprte račune, in čuti potrebo po spovedi in obhajilu.
Bog deluje v nas na različne načine. Sprejmimo ta tihi veter, ki veje v nas!
g.s.
Papež je na Veliko noč voščil v 57 jezikih
Kamen je bil odvaljen od groba
Nekega aprilskega jutra je prispel romar v majhno mestece v Dalmacijo. Rdeče sonce je vzhajalo na obzorju in njegovi žarki so odsevali v mirnem morju. Vse je dišalo po pomladanskem cvetju. Po grmovju so veselo žvrgoleli kosi. Bila je Velika noč.
Tisto nedeljsko jutro je bil romar nenavadno srečen. Zavest, da je Kristus vstal, ga je napolnjevala z veliko radostjo. Mislil sije sam pri sebi: »Moja mati me torej ni rodila za smrt, ampak za življenje!«
Zvonovi so vabili k maši. Ljudje so se iz vseh koncev zgrinjali proti cerkvi. Romar se je pomešal mednje. Ko jih je slišal govoriti v tujih jezikih, ni mogel zadrževati ganjenosti. Od sreče so mu solze tekle po licih. Zavedel seje: Gospodovo vstajenje pomeni rešitev za vse narode, za ves svet. Ta misel je dopolnila njegovo veselje.
Odkod romarju ta vera, ta gotovost? Zaradi žena, ki so šle zgodaj zjutraj h grobu. Našle so namreč kamen, od groba odvaljen. Vstali Gospod se je nato prikazal Mariji Magdaleni in svojim učencem, s katerimi je tudi jedel.
Tudi naša vera v vstalega Gospoda temelji na izkustvu tistih, ki so videli in zaupali. Ker se je Gospodova napoved, da bo vstal od mrtvih, uresničila, zaupamo, da bomo tudi mi vstali z njim, kot nam je obljubil.
Ali ste že kdaj razmišljali o tem, kako bo v nebesih? Lepo bo. Bo nekaj podobnega kot v primeru, ko ste bili z ljubljeno osebo ali s skupino prijateljev. Zaradi lepote odnosa ste si želeli, da bi tisto srečanje trajalo vso večnost. Iz takega
srečanja ste izšli obogateni, polni miru in upanja za prihodnost. V nebesih si bomo v polnosti bratje in sestre. Ne bomo se več čutili ogrožene drug pred drugim. Ne bo se nam potrebno pretvarjati. Naša telesa bodo prenovljena, poduhovljena. Najlepše pa bo to: za vedno bomo skupaj z Gospodom. Neutrudno bomo zrli njegovo lepoto.
Kristus je vstal in vstali bomo tudi mi. Ne živimo, kot da kamen od groba ne bi bil odvaljen in kot da Kristus ne bi vstal! Poglobimo svojo zavest, da smo ustvarjeni za večno življ enj e in ne za večno troh-neje v grobu!
Ivan Hočevar
Spor med škofom in frančiškani v Mostarj u
V	Mostarju že dolgo traja nesporazum med fračiškani in škofom. Škof Ratko Perič hoče namreč odvzeti frančiškanom nekatere župnije in jih izročiti svetnim duhovnikom. Ta spor je dosegel višek v nedeljo, 2. aprila. Škof je odvzel frančiškanom štiri mestnežupnje. Verniki so se temu uprli in vdrli v župnišče ter s silo odvedli škofa in tajnika. Šele proti večeru so ju izpustili. Zoper to nasilje so se oglasili in ga obsodili kardinal Tomko, tajnik kongregacije za vero, frančiškanski general Schaluck in kardinal Kuharič. Nesporazum med škofom in frančiškani zadeva tudi Medju-gorje, ker škof Perič nikakor noče priporočati romanj v ta kraj, ker še ne zaupa v medjugorske dogodke.
Papeževa enciklika Evangelij življenja in zakon št. 194 o splavu
2.del: Dvoličnosti in nejasnosti zakona 194
1. Zakon št. 194 iz leta 1978 ne govori o splavu, ampak o prekinitvi nosečnosti, ki ni tehničen izraz za splav, ampak besedna zveza, ki ima bistveno drugačen poudarek in torej bistveno drugačen pomen. Splav (abortus) izhaja iz latinskega glagolaaboriri, ki pomeni umreti, prekiniti življenje. Poudarek je torej na spočetem otroku, ki je že živo bitje, živeča človeška oseba. Izraz prekinitev nosečnosti pa se nanaša izključno na mater. Splav torej ni več splav, ampak prekinitev nosečnosti. Pozornost ni več na pravici spočetega otroka do življenja, ampak na pravici matere, da odloča o življenju in smrti spočetega otroka.
Po drugi strani pa 1. člen pravi, da prekinitev nosečnosti ne sme biti sredstvo za kontrolo in omejitev rojstev, in slovesno izjavlja, da »država... ščiti človeško življenje vse od njegovega začetka.« Škoda le, da ne pove tudi, kdaj se človeško življenje začne. S tem pa zakon daje samemu sebi jasen in neizbrisen pečat dvoličnosti, kar je po drugi strani neizogibno, ko zakonodajalcu ne gre za izbiro ene ali druge opcije, ampak predvsem za kompromis, ki naj vsaj formalno omogoči, da bo volk sit in koza cela. Razumljivo je torej, da so se zainteresirani znašli večkrat v zagati pri izvrševanju omenjenega zakona, ki v bistvu temelji na teh osnovnih in uvodnih dvoličnostih, zaradi katerih lahko vsa naslednja pravila pomenijo obenem nekaj in obratno od tega.
2. Kratek povzetek vsebine zakona.
V	prvih devetdesetih dneh po spočetju se lahko mati odloči za »prekinitev nosečnosti«, če ima razloge, da bi lahko »nosečnost, porod ali materinstvo pre-
2. velikonočna - bela nedelja
»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem«
Marsikdo od vas najbrž pozna znamenito knjigo Mali princ, ki jo je napisal in z risbasmi okrasil francoski pisatelj Antoine de Sa-int Exupery. Pisal jo je v prvem letu druge svetovne vojne, ko je živel v izgnanstvu v Ameriki. Veliko seje družil z otroki, se z njimi igral in poslušal njihova modrovanja ter si to zapisoval. Knjiga je prvič izšla leta 1946 in od tedaj jo prevajajo v neštete jezike in jo vedno znova tiskajo. Mali princ velja za otroško knjigo, toda pisatelj jo priporoča tudi odraslim, kajti '»vsi odrasli so bili najprej otroci, toda le redki od njih se tega spominjajo.« V omenjeni knjigi se Mali princ nekoč pogovarja z lisico, ki dečku posreduje veliko dragocenih naukov. Med drugim mu pravi: »Cuj mojo skrivnost! Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
To mi je prišlo na misel ob zgodbi nevernega Tomaža, ki jo slišimo vsako leto kot evangeljski odlomek na drugo velikonočno ali belo nedeljo. Pripovedovanju svojih prijateljev apostolov in drugih, ki so videli vstalega Jezusa, ni verjel, ker ni znal gledati s srcem, ampak se je dal voditi sa-
Silvester Čuk
moglavnosti, kije bila združena z napuhom. Razlagalci Svetega pisma so si edini v sodbi, daje imel Tomaž Jezusa rad nič manj kot drugi apostoli. Menijo, da so ga zaradi njegove vročekrvnosti in črnogledosti močneje potrli dogodki velikega petka. Njegova velika napaka je bila, daje zapustil družbo apostolov in učencev in tako ni bil navzoč, ko se je na Veliko noč zvečer vstali Gospod prikazal v dvorani zadnje večerje. »Dokler se na lastne oči ne prepričam, ne bom veroval!« je trmasto izjavil. Ob srečanju z Gospodom teden dni kasneje je iskreno izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus gaje prijateljsko pokaral: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.«
»S temi besedami Jezus ne bla-gruja tistih vernikov, ki za svojo vero ne iščejo razlogov,« piše p. Albin Škrinjar. »Vera mora biti pametna in razumna. Človek mora vedeti, zakaj veruje, ali v tem ne sme pretiravati. Poznamo nesrečne, uboge ljudi, ki iščejo vero, pa je na najdejo... Nekaj jih vleče v lepoto, ki jo deloma vidijo, deloma slutijo, pa se ne morejo otresti dvomov in kar naprej
čakajo.« Zelo pomembno je, kar piše malo naprej: »Niso dovolj zdrave oči v glavi. Srce, to je, naša duhovna narava mora biti zdrava, da bomo jasno gledali resnice nravnega, duhovnega življenja. Živeti moramo po resnici, če hočemo, da nam duhovne oči ne bodo oslabele.« Za vero je torej potrebno čisto in ponižno srce, kajti vera ni najprej sad našega modrovanja, ampak dar Boga za življenje v prijateljstvu z njim.
Drugi nauk, ki nam ga ponuja Tomaževa zgodba, pa je ta: ljudje smo ustvarjeni kot občstvena bitja, potrebujemo drug drugega. To velja tudi v veri. Naša vera ne more biti samo zasebna zadeva, kakor so nas prepričevali vsa ta desetletja po vojni, ampak mora biti tudi občestvena. Izpovedujemo jo skupaj z drugimi; moja vera se hrani ob tvoji veri, tvoja vera mi je v oporo. Zato Cerkev naroča, da se ob nedeljah in praznikih kot občestvo zbiramo k maši. Ni treba posebej poudarjati, kako je skupna, občestvena vera dragocena in nujna pri vzgoji mladih rodov. Bog hoče, da prihajamo pred njega skupaj in se čutimo odgovorne eden za drugega. ^
Silvester Čuk
dstavljali resno nevarnost njenemu fizičnemu ali psihičnemu zdravju, glede na njeno zdravje ali na njeno ekonomsko, socialno ali družinsko stanje, ali glede na slučajnosti, v katerih je prišlo do spočetja, ali v predvidevanju nepravilnosti spočetega.« Mati se mora v teh primerih obrniti na zdravstvene posvetovalnice, ki naj bi previrile vse alternativne možnosti (se to vedno dogaja?), da bi se lahko izognili splavu. Po devetdesetih dneh nosečnosti pa lahko mati prosi za prekinitev nosečnosti, le kadar nosečnost ali porod predstavljata »hudo smrtno nevarnost« za mater ali kadar obstajajo »patološki procesi, kot na primer tisti, ki zadevajo nepravilnosti spočetega; procesi, ki povzočajo resno nevarnost za fizične ali psihične zdravje matere.«
Zakon dopušča tudi ugovor vesti tistim zdravstvenim delavcem, ki naj bi sodelovali pri prekinitvi nosečnosti.
Ob tem samo eno vprašanje. Mnogi (v glavnem vsi mediji oz. tisti, ki nam prek njih govorijo) stalno poudarjajo, da predstavlja veliko zaslugo zakona št. 194 občuteno zmanjšanje števila splavov po letu 1978, ko je zakon stopil v veljavo. Da seje število splavov zmanjšalo, je res: od leta 1983 do leta 1991 seje zmanjšalo za 31,4%. Vprašanje pa je, če je tores zasluga tega zakona ali pa morda - kot menijo nekateri drugi (sicer redki) znanstveniki - le posledica dejstva, da ste se prav v osemdesetih letih zelo razširili
(tudi pod vplivom medijev) reklama in uporaba raznih kontracepcijskih sredstev, s katerimi se matere izogibajo nosečnosti in torej splavu; to pa so sredstva, ki pa so za krščanski nauk prav tako nesprejemljiva kot splav. In to je papež v zadnji encikliki spet poudaril.
3.	Se kratek pregled kazenskih določb zakona št. 194 v zvezi s »prekinitvijo nosečnosti«. Zakon predvideva na splošno tri različne kategorije: prekinitev nosečnosti proti materini volji (od 4 do 8 let zapora), prekinitev nosečnosti z materinim soglasjem, toda v kršitvi formalnih predpisov istega zakona (do treh let zapora; v tem primeru je predvidena tudi kazen, sicer precej manjša, za mater) nenamerna povzročitev splava in polovična kazen za povzročitev prehitrega rojstva).
Prav v teh kazenskih določbah se skriva eno od največjih protislovij omenjenega zakona. Če namreč prekinitev nosečnosti proti materini volji povzroči tudi materino smrt, je predvidena kazen od 8 do 16 let zapora.
Paradoks obstaja v dejstvu, da je najnižja kazen za navadni umor 21 let zapora in za nenamerni umor (»omici-dio preterintenzionale«) od 10 do 18 let zapora. Pri prekinitvi nosečnosti, ki povzroči tudi materino smrt, imamo dve žrtvi (spočetega otroka in mater), kazen pa j e znatno nižj a kot pri navadnem umoru ene same osebe.
(dalje prihodnjič) Damjan Hlede
Pred cerkvijo svetega Petra v Rimu se je za Veliko noč zbrala stotisočglava množica kristjanov
Slovo apostolskega nuncija Piera Luigija Celata
V sredo, 19. aprila 1995,je apostolski nuncij nadškofPier Luigi Celata ob odhodu iz Slovenije daroval slovesno sveto mašo v ljubljanski stolnici ob 18.30 uri skupaj s slovenskimi škofi.
Nadškof Pier Luigi Celata je bil imenovan za prvega nuncija v Republiki Sloveniji 24. junija 1992, 15. julija istega leta pa je izročil poverilna pisma predsedniku države Milanu Kučanu. S tem so bili vzpostavljeni diplomatski odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem. 6. februarja letos je bil nadškof Celata imenovan za nuncija v Turčiji.
Nadškof Celata seje rodil 2 3. januarja 1937 v kraju Pitigliano v Italiji. V duhovnika je bil posvečen 8. oktobra 1961. Veliko let je deloval v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je bil med drugim zadolžen za spremljanje cerkvenih zadev v nekdanji Jugoslaviji. Več let je bil tudi zasebni tajnik takratnega vatikanskega državnega tajnika kard. Casaro-lija. 12. decembra 1985je bil imenovan za apostolskega nuncija na Malti in hkrati za naslovnega škofa Docleje. V nadškofa je bil posvečen 6. januarja 1986. 7. maja 1988je bil imenovan še za apostolskega nuncija v Republiki San Marino. Ves čas je bil tudi posebni svetovalec v vatikanskem državnem tajništvu. To je bilo zalo pomembno zlasti za njegovo vlogo na Malti, kjer je uspešno vodil pogajanja z vlado za splošno ureditev odnosov med Cerkvijo in državo.
V času njegovega službovanja v Sloveniji je bil 16. decembra 1992 Alojz Vran imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa in posvečen v Rimu 6. januarja 1993; 19. januarja 1993 pa je bila ustanovljena samostojna Slovenska škofovska konferenca.
Nuncij Celata je obiskal vse tri slovenske škofije, cerkvene gimnazije v Vipavi, v Šentvidu nad Ljubljano in v Želimljem, se srečeval z mladimi (Stična) in z redovniki in imel več pogovorov s predstavniki države.
Politično dogajanje v Italiji
V	nedeljo bodo upravne volitve. Ker bodo zajele širok krog volilcev (pri nas bomo sicer volili samo v manjših občinah), zavzema ta vo-lilnapreizkušnja velik politični pomen: od nj ihovega rezultata je odvisna usoda Dinijeve tehnične vlade in še marsikaj drugega. Volitve bodo v znamenju volilne reforme, ne bodo pa še reformirane, kar bo omogočilo, da bo volitve preživelo neverjetno veliko število strank. Zaradi tega ni pričakovati, da bi te volitve povzročile večje premike na parlamentarni ravni. Med volil-ci prevladuje negotovost, zaradi česar je negotov tudi izid. To je sicer nujna posledica velikega prevrata v sistemu strank, ki ga je doživela Italija v zadnjih letih obenem z raznimi preiskavami proti podkupovanju. Sodniki so še vedno v središču pozornosti: Di Pietra snubijo politiki, hkrati pa letijo nad sodnike huda sumničenja in očitki raznih nepravilnosti. Zdi se, da v Italiji ne more nihče ostati čist, kar še veča nezaupanje volilcev. Pričakovati je občutno nižjo volilno udeležbo.
Buttiglione še naprej igra dokaj čudno vlogo: po eni strani podpira Dinijevo tehnično vlado, na katero
je do nedavnega še prisegel, po drugi pa se mu mudi na politične volitve in sam predlaga nezaupnico vladi: rad bi izkoristil, kar je ostalo od bivše KD, ki seje razdelila na vsaj štiri dele, avtentičnih kristjanov pa je bolj malo. Nekaj nastaja okoli Prodija, toda zanj se zdi bolj zainteresirana levica, ki mora pridobiti konsenz predvsem na sredini, če hoče zares konkurirati navezi Fini-Berlusconi-Butti-glione.
Pokojninska reforma vzbuja seveda veliko zanimanje, toda zdi se, da so v teku velike kupčije, pri katerih bodo kratko potegnili upokojenci. Sindikati trdovratno branijo nekatere privilegije, ki bodo morali nujno odpasti. Plačali bodo novi rodovi. Toda delavci niso pripravljeni upoštevati stiske sindikatov, ki bi morali plačevati svoje stare grehe.
Karzadeva volitve, smo Slovenci v Italiji brez dvomov. Volili bomo samo v nekaterih manjših občinah tržaške, goriške in videmske pokrajine, povsod imaipo na voljoslo-venske indemokratične kandidate tako za župane kot za svetovalce. Zato tudi ne more biti dvomov za volilce, ki berejo naš list. -S
Veliko upadanje števila Slovencev
Iz Beneške Slovenije
Politična prihodnost videmskih občin ter pokrajine je v tem Poprazničnem času najpogostejša Kipa pogovorov. Na upravnih volitvah 23. aprila bodo namreč obnovili mandat občinskim svetovalcem 114 občin na Videmskem ter pokrajinski upravi. Izmed 114 občin videmske pokrajine jih ima 18 več kot 5 tisoč prebivalcev, kar pomeni, da bo prišlo v primeru, da kandidat za župana ne dobi absolutne večine, do drugega volilnega kroga oz. balotaže 7. maja. Med občinami z več kot 5 tisoč prebivalci so tudi Čedad, Humin, San Giovanni al Natisone, Čenta in seveda Videm. V ostalih manjših občinah bo zmagal kandidat z relativno večino glasov. Ob fragmentarnosti občinskih list s podobnimi programi (v sredenjski občini ima 500 volilcev na izbiro kar 4 liste) gre posebna pozornost predvsem videmski občini ter pokrajini, kjer se levosredinska koalicija, ki je upravljala obe ustanovi, ni predstavila v isti listi; ljudska stranka je namreč videla več možnosti v Severni ligi. Vendar tudi sama levica ni znala najti skupnega imenovalca in se za pokrajino predstavlja kar s tremi kandidati. Levosredinske sile pa se bodo še srečale na balotaži.
Na političnem prizorišču naše manjšine pa je treba zabeležiti srečanje med našim predstavniškim organom, t.j. začasnim zastopstvom Slovencev,ter predsednikom deželnega sveta FJK Cru-derjem. Beseda je tekla o finansiranju predvsem štirih zamejskih ustanov, ki so zaradi zakasnitve le-tega v hudi finančni stiski; med temi je tudi dvojezični center v
Špetru. Predstavniki štirih ustanov so obvestili tudi javnost v Sloveniji in v Ljubljani pripravili tiskovno konferenco. Špetrski šolski center sta v Ljubljani zastopali Marina Černetič ter Antonella Bukovac. O finančni stiski naše manjšine je razpravljal tudi slovenski parlamentarni odbor za mednarodne odnose, v katerem je J. Šturm-Kocjan naštela vsa odprta vprašanja, ki pestijo našo skupnost.
S kulturnega področja moramo omeniti pomembno publikacijo, ki jo je pripravila občinska uprava v Podbonescu, in sicer »Pulfero, ambiente storia cultura«. Gre za izčrpno delo, ki dokumentira zgodovino ter sedanjost bogate vaške tradicije; narava, okolje, zgodovina, vera, toponomastika, pesmi, igre, basni, legende, problem emigracije, figura pesnika Dina Me-nechina; več zornih kotov za spoznanje posebne realnosti z bogato tradicijo ter zgodovino.
V	Reziji pa moramo zabeležiti niz srečanj o rezijanski kulturi in ljudskem izročilu, ki se je pred kratkim sklenil na rezijanskih osnovnih ter srednjih šolah. Že peto leto občinska uprava ter Re-zajanski dum pripravljata tovrstna predavanja, da bi osvestila mladino o posebno zanimivi realnosti, ki jo proučujejo celo evropski jezikoslovci, etnografi in muzikologi; gre sicer za pomembno pobudo, vendar lahko dodamo, da je le simbolična, kajti nostalgija po tradiciji, ki umira, ni pravi pristop za ohranitev izročila, ki je bistveno tudi za samo prihodnost teh za življenje neprijaznih krajev.
Erika Jazbar
Bomo Slovenci počasi izumrli?
Prebivalstvo Republike Slovenije se zadnja tri leta številčno močno zmanjšuje. Pred časom so v Sloveniji objavili študijo, iz katere je razvidno, da slovenski narod vztrajno in polagoma izumira. Predvsem je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da je v zadnjih dvajsetih letih zelo upadlo število mladih ljudi. Torej se tudi v Sloveniji dogaja podobno kot v drugih zahodnih državah, namreč to, da se starostna meja ljudi nevarno viša, medtem ko otrok ni ali pa jih je zelo malo. Starostno skupino do 20 let v Sloveniji dosega le 28 odstotkov prebivalstva, karje odločno premalo za normalen razvoj nekega naroda. Družine imajo v Sloveniji vedno manj otrok; če pa jih imajo, je to eden ali sta dva; trije otroci v slovenski družini so že izjema. To je za rast slovenskega naroda premalo. Po predvidevanju strokovnjakov naj bi se do leta 2020 v Sloveniji občutno povečalo število upokojencev in se še zmanjšalo število mladih. To seveda prinaša s sabo zelo veliko težav. Ena od teh je tudi ta, da bo tudi Slovenija postala stara država, saj bo že v naslednjem stoletju večinsko prebivalstvo Slovenije zelo staro. Star narod pa nima nobene prihodnosti, razen smrti, ki ga gotovo čaka na koncu poti.
Neka mati-gospodinja je vzkliknila: »Kako rada bi se zatekla na samoten otok, da me nihče ne vidi, proč od ljudi!« Tistega otoka si želi preveč ljudi in bi bil preveč obljuden. Ostanite, kjer ste!
❖	❖ •>
Mnogi časopisi ponavljajo, da je papež star in truden. To je tudi prefinjen način, kako udušiti njegov glas.
❖	❖ ❖
Dolgo časa že nisem vzel v roke zemljepisnega učbenika, da bi si osvežil zemljepisno znanje. Žal mi ni treba ga vzeti. Osvežijo mi ga vojne v deželah, za katere nisem vedel. V tem času štejejo že de-
Razkol v Istri se poglablja
Milan Gregorič
V	soboto, 14. aprila, se je v Pulju zaključil prvi Svetovni kongres Istranov, ki naj bi postal tradicionalen in naj bi se odslej ponavljal vsaki dve leti. Na njem se je zbralo okrog 800 delegatov iz hrvaške Istre kljub opozorilom in nasprotovanjem, tudi iz istrske diaspore, celo tiste, nam sovražne. Kongres je delal v štirih sekcijah (politična, kulturna, ekonomska in sekcija mladih). Predsednik istrske županijske skupščine Damir Kajin je v predkongresnih izjavah poudarjal, daje glavni namen tega zbora Istranov dialog in da bo to strpen in dostojanstven »poskus, če že ne preseči, pa vsaj razumeti ovire, ki so stoletja omogočale odprt in enakopraven dialog na tem prostoru.« Če se, seveda, po krivdi koga (drugega) ne bo sprevrgel v kaj nezaželjenega. Dodal je še, »da bo čas pokazal, koliko bodo udeleženci Kongresa dalekovidni,« da pa bi lahko ta dogodek pomenil »vstajenje nove Istre« hkratni »potrditvi suverenosti Hrvaške«. Istrski župan Luciano Delbianco pa je pozval javnost in udeležence, »naj ne spolitizirajo Kongresa«, ker naj bi bil njegov moto predvsem v geslu »Vsaj imeti rad svojo domovino je vendarle dovoljeno«. Zagotovil je tudi, da se zaključni dokument, ki ga bo pripravila politična komisija, ne bo sprejemal s preglasovanjem. In prav tu seje vse zalomilo. Komisijo je namreč vodil Ivan Pauletta, znan jastreb iz vrst Istrskega demokratskega zbora (IZD). Sestavljali pa so jo, poleg drugih iz vrst idezejevih disidentov, Tudjmano-ve HDZ in drugih istrskih opozicijskih strank. Slednji so namreč že pred Kongresom opozarjali na neprimernost Paulette kot predsednika komisije, vendar so bila opozorila preslišana. In tako se je, ob diametralno nasprotnih pogledih na temeljna politična vprašanja (autonomija, regionalizem id.), razklala na dvoje najprej komisija in za njo še Kongres ter sta bila sprejeta dva ločena zaključna dokumenta. Eden v veliki dvorani, z aklamacijo številnih članov IDZ in njihovih simpatizerjev iz diaspore, ki vztraja na Istri (vključno slovenski) kot enotni čezmejni regiji in drugi-v sosedni dvorani, ob podpori istrskih opozicijskih strank in predvsem HDZ, ki tako vizijo v sedanjih okoliščinah odklanja.
Tako seje v naprej idealiziran »strpen in dostojansten poskus dialoga« pod težo neumisljene in krute politične stvarnosti sprevrgel v svoje nasprotje, t.j. v še večji razkol. Prava pravcata lekcija iz politične naivnosti ali slepote. S Kongresom je HDZ hkrati, prvič po vojni in verjetno v politični praksi nasploh, pozval vidne predstavnike neoiredentističih sil onstran meje (npr. Paola Sardos Albertinija), da glasujejo in se izrekajo o politični usodi Istre in Istranov. To pa je približno tako, kot če bi ovce povabile volka v svojo stajo, naj soodloča o njihovi usodi.
32. literarna Vstajenje	za
Komisija literarne nagrade Vstajenje, ki jo sestavljajo prof. Diomira Fabjan Bajc, prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevnikar, urednik Mladike Marij Maver in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 11. aprila 1995 v prostorih Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3 in pregledala 25 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski pesniki, pisatelji in znanstveniki. Po temeljiti presoji se je soglasno odločila, da podeli literarno nagrado Vstajenje za leto 1994 Rafku Dolharju za življenjsko delo na področju planinske literature, kateri je posvetil vrsto knjig, ob izidu dela Od Trente do Zajzere, ki je izšlo pri GMD in je posvečeno znanemu tržaškemu planinskemu pisatelju Juliusu Kug)ju.
Komisija je svojo odločitev ute-
Iskrice
vetdeset vojn.
❖ ❖ ❖
Zadnje čase se širi želja po svetem. Dnevnik Unita' je daroval svojim bralcem evangelije, II Cor-riere della sera religiozno glasbo, tednik Epoca bo izdal tri brošure s stvarnim kazalom Sv. pisma, da o nekaterih novih rubrikah z versko vsebino po TV niti ne govorimo.
Ali se človek zaveda, da je padel nizko, ko je zavrnil Boga in čuti domotožje po njem?
❖ ❖ ❖
Nekateri hočejo zaslužiti na račun jokajočih kipcev. Na veliki petek so v večkrat omenjeno italijansko mesto prišli prodajalci; tam so pro-
meljila takole: Knjiga je sad resnega raziskovalnega dela in avtorjevega lastnega ustvarjalnega pristopa ter je hkrati prikaz naše polpretekle zgodovine v literarnem ključu.
Dela Rafka Dolharja so ukoreninjena v naš prostor in čas. Prikazujejo zahodno mejo slovenskega narodnostnega prostora in tukajšnjega človeka, odslikavajo lepoto Julijcev in Krasa, obenem pa izkazujejo pisateljev močan narodnostni in humanistični čut. Zadnja knjiga - kot večina prejšnjih - se odlikuje tudi po izbranem fotografskem gradivu. Vse fotografije, ki so marsikdaj prave umetnine, je avtor sam posnel.
Podelitev nagrade bo 24. aprila 1995 na večeru Društva slovenskih izobražencev.
dajali svoje kramarije in tudi »por-chetto« (na sam veliki petek in pred cerkvijo!). Krajevni župan - ateist -pripravlja čudovite stvari za tisoče in tisoče romarjev.Upam, da jih ne bo, da bo ljudi srečala pamet. Iskanje senzacije ni zdravo!
♦J«
Tekanje za jokajočimi madonami je lažna religioznost. Podobo ali kip Matere božje imamo v svojih cerkvah in jo lahko kar doma molimo in ne potrebujemo rdečih ali belih solz.
Bogu pa dajmo vedno možnost, da se poslužuje neznatnih stvari, da nas opozarja na našo nezvestobo do njega.	Venček
Nova številka Mladike
V	četrtek, 13. aprila, je izšla nova številka Mladike. Uvodnik nosi naslov Slovenska manjšina med Rimom in Ljubljano in je posvečen zadnjim aktualnim dogodkom v zamejstvu. Sledi novela Katarine Mahnič Postaja Pesek, nato je objavljen spomin Vlastje Simočiča na Franca Jezo z naslovom Franc Jeza v štiri-ci. V rubriki Iz arhivov in predalov, ki je v glavnem posvečena polpretekli zgodovini, je objavljen prispevek Saše Rudolfa o Josipu Dolencu, enem izmed tistih primorskih fantov, ki so jih zahodni zavezniki 1. 1943 vrgli s padalom na slovensko ozemlje, da bi vzdrževali stike s partizani, in ki so takoj po vojni skoraj vsi izginili brez sledu. Zora Tavčar se je tokrat pogovarjala z znanim slovenskim kulturnim delavcem iz Pariza dr. Evgenom Bavčarjem, Egidij Vršaj pa je za to številko Mladike napisal razpravo o zelo aktualnem problemu nepremičnin istrskih optantov; naslov prispevka j eSIovenija v Evropi in ezulske nepremičnine v Istri. Ob dvajsetletnici izida knjižice Edvard Kocbek pričevalec našega časa, ki stajo leta 1975 napisala Boris Pahor in Alojz Rebula, in afere, ki ji je sledila, je napisal prispevek Martin Jevnikar. Ta je napisal tudi oceno zbirke črtic Irme Ožbalt Mrzle peči.
Objavljena je tudi ocena knjige Antona StresaClovekin njegov Bog ter prispevka Magde Jevnikar o dveh likovnih razstavah v zamejstvu. Prisotne so običajne Mladikine rubrike Antena (ki poroča o dogodkih v matici, zamejstvu in zdomstvu), Mogoče bi vas zanimalo vedeti, da... (zanimivosti) in Pod črto (krajši kritični zapiski o aktualnih vprašanjih).
Skupaj z Mladiko je izšla tudi njena mladinska priloga Rast. Izmed njenih prispevkov velja omeniti pogovor s prof. Marijanom Kravosom o Slovenski Evrošoli '95.
iž
Primorski duhovniki žrtve zadnje vojne
V	knjigi Palme mučeništva, ki je izšla že v drugi izdaji, so navedeni tudi primorski duhovniki, žrtve druge svetovne vojne.
Naj jih navedemo:
Leta 1943:
Atilio Cormons je bil župnik v Srednjem v Beneški Sloveniji. Postal je žrtev nemškega napada novembra 1943.
Franc Gabrejna je bil župnik v Lozicah pri Šentvidu. Nemci so ga
15.	novembra odpeljali v Ajdovščino in ga tam ustrelili.
Placid Sancin je bil župnik v Dolini pri Trstu. V septembru 1943 so ga partizani aretirali in ustrelili ter pokopali neznano kje.
Anton Šatej je kot novomašnik prišel za župnika v Štanjel na Krasu. V nedeljo, 26. septembra 1943, so ga ob veliki nemški čistki nemški vojaki aretirali ter pod Rihember-kom še isti dan ustrelili.
Leta 1944:
Alojzij Obit je prišel v goriško škofijo iz videmske. Nazadnje je bil v službi v Podsabotinu in Štmavru. Dne 5. januarja so ga partizani odpeljali iz župnišča v Štmavru in ga likvidirali nekje v Podsabotinu.
Anton Pisk je kot upokojenec bival v župnišču v Kanalu. Konec oktobra 1944 so ga na kanalskem vrhu partizani aretirali in nato 28. oktobra umorili v Spodnji Trebuši.
Lado Piščanč je bil kaplan v Cerknem. Na svečnico so ga aretirali partizani in naslednji dan ustrelili na Lajšak nad Cerknim.
Ludvik Sluga je bil kaplan v Cerknem. Skupaj z Ladom Piščancem in 14 drugimi Cerkljani je bil aretiran in likvidiran; njih trupla so vrgli v brezno.
Mirko Vekjet je bil župnik v Boljuni v Istri. Septembra 1943 so ga Nemci aretirali, odpeljali v Da-
chau, kjer je umrl dne 20. februarja 1944. 1. septembra tega leta je postal žrtev partizanov bogoslovec Rudolf Trček, doma iz Črnega vrha. Tam je bil, ko so partizani napadli domobransko postojanko. Ko seje hotel umakniti, gaje pokosila partizanska strojnica.
Leta 1945:
Janez Dorbolo'je prišel v goriško škofijo iz Beneške Slovenije in bil župnik v Zgoniku in na Vrabčah, nazadnje je bival v Ljubljani. Dne 3. marca so ga partizani zajeli v Sama-torci, ustrelili in vrgli v kraško brezno.
Franc Setničar, kancler v goriški nadškofiji, je postal žrtev ameriškega bombardiranja goriške severne železniške postaje na belo nedeljo, 8. aprila 1945. Bomba je zadela njegovo hišo v ul. Cappella in ga ubila.
Viktor Perkan je bil župnik dekan v Jelšanah; 6. maja gaje neki partizan ustrelil na pokopališču v Jelšanah.
Ernest Bandelj je postal žrtev četnikov; pri Prvačini so ga 30. aprila 1945 vrgli v Vipavo, kjer je utonil.
Leta 1946:
Upokojeni katehet Filip Terčelj je postal žrtev partizanov dne 7. januarja 1946 nekje pri Davči v Poljanski dolini.
Izidor Zavadlav je zadnji v vrsti teh duhovniških žrtev na Primorskem. Bil je župnik na Gorenjem polju pri Anhovem . Ko seje vračal iz Marijinega Celja, so ga zahrbtno napadli in v gozdu ubili 15. septembra.
Vseh žrtev med primorskimi duhovniki v zadnji vojni je bilo torej 16. Padli so kot žrtve Nemcev, partizanov, četnikov, zavezniškega bombardiranja. Delili so usodo svojih ovčic.
Tam gor je moja vas
V	ponedeljek, 10. aprila, je bil zvečer v komorni dvorani SCGV Emil Komel koncert ljudskih pesmi Beneških dolin z naslovom Tam gor je moja vas. To je skupek skladb, ki jih je na podlagi etnografske in muzikološke študije Pavleta Merkuja priredil Daniele Zanettovich, tržaški uveljavljen in priznan skladatelj in dirigent, ki je z ženo prof. Eleno De Martin kakovostno vzgojil vrsto goriških mladih glasbenikov, tudi slovenskih. Izvirnost in neposrednost beneškega ljudskega izročila sta s svojim melosom in ritmom že pritegnili tudi slovenske skladatelje, ki so te motive preoblikovali in dali življenje vokalnim in instrumentalnim stvaritvam, sodobnemu in svobodnemu izrazu.
Prvi del koncerta je priložnostni ubrani k\}artet klarinetov (Claudio Tassinari, Piero Ricobello, Mad-dalena D'Ambrosio, Mario Zanet-te) dodelano izvedel deset krajših beneških ljudskih in pivskih motivov.
Sledila je izvedba vokalnega ansambla pevk iz šole prof. Elene De Martin, ki so same že uveljavljene na koncertnem in pedagoškem področju. Pod vodstvom Fabiane Noro so pele sopranistke Lorella Grion, IreneLionetti, LilianaMoro, Lorena Ribis, Maria Taran, mezzosopranistki Patrizia Belloni in Ma-nuela Marussi ter alta Elena De Martin in Franka Žgavec; na tolkala jih je spremljal Giorgio Fritisch. Podale so šest pesmi nabožne vsebine, ki so izzvenele kot nekak od-
Pesniška zbirka Ivana Tavčarja v italijanščini
Pri milanski knjižni založbi Editrice Nuovi Autori je pred kratkim izšla pesniška zbirka slovenskega tržaškega pesnika Ivana Tavčarja z naslovom »Lo spessore del tempo«. Pesmi Ivana Tavčarja so v italijanščini; to je zanimivo, saj je avtor sicer tržaški Slovenec. V lično oblikovani knjižici, ki šteje nad 120 strani lepega tiska, je izbranih okrog sedemdeset poezij, ki so vse v nevezani obliki, se pravi, da pesnik ne dela rim in se raje drži proste pesniške oblike. Ivan Tavčarje refleksiven pesnik, saj je njegova poezija polna meditacij o življenju in smislu našega bivanja. Pesniški jezik je zelo preprost in lahko rečemo, da Tavčar nalašč izbira take besede, ki so hitro vsem dojemljive. Morda zato, da bralcu hitreje posreduje svoje vtise in impresije, morda pa tudi zato, kerje danes v poeziji že preveč besedičenja. Kakorkoli že, Tavčarjeve italijanske poezije so pred nami in prav je, da zabeležimo njihovo prisotnost, kot tudi dejstvo, da je Ivan Tavčar naše gore list, ki piše v italijanskem jeziku. Da ni prvi med nami, ki mu teče pero lepše in hitreje v italijanščini, je dokazal že Maurensig s svojo uspešnico o šahu. Tavčar pa je vsekakor za vse nas odkritje, saj o njem ne vemo kaj dosti. Živi in dela v Trstu, kjer seje rodil leta 1943.
Zanimivo bi bilo vedeti, če piše poezije tudi v slovenščini. Če pa jih ne piše, bi bilo gotovo dobro, če bi nekatere njegove pesmi prevedli v slovenski jezik, saj so nekatere njegove poezije prav sodobne in bi se ne sramovale primerjave s pesmimi sodobnih slovenskih pesnikov. Med prebiranjem knjižice poezij bi človek niti ne podvomil, da gre za slovenskega avtorja; pa tudi, da gre za Tržačana, bi se mikomurne sanjalo. Le ena pesem o Krasu izdaja pesnikovo rojstno deželo.
-jP-
mev iz daljne preteklosti, prežete z narodnimi miti, baladnimi motivi in ljudsko živo in svežo religioznostjo.
V	tretjem -zadnjem - delu bogatega in neobičajnega koncerta je godalni k\’cirtet Prometeus Pianoquar-tett (Lucio Degani-violina, Massi-mo Piva - viola, Luigi Puxeddu -čelo, Andrea Rudi - klavir) sugestivno, mojstrsko in temperamentno poda! še trinajst ljudskih krajših -tudi bolj ali manj znanih - motivov.
Številna publika (več kot sto ljudi) je z veseljem prisostvovala koncertu slovenskih beneških motivov v izvedbi v glavnem italijanskih (ne samo goriških) zrelih glasbenikov. Tako je glasba postala stičišče, most, na katerem sta se srečali dve kulturi ob zajemanju iz narodnega bogastva prav ljudske glasbe, kije tako res bila, kakor pravi Pavle Merku, prava »posoda najstarejših in naj pristnejših
notranjih resnic.«
DD
V	Ljubljani je izšel ponatis knjige o računstvu za splošne ljudske šole, ki jo je v letih od 1891 do 1892 izdal dr. Franc Močnik, velik slovenski šolnik, matematik, teolog in domoljub. Delo je v nakladi 1.500 izvodov ponatisnila zasebna založba Jutro v sodelovanju z občino Cerkno, in sicer v počastitev 180-letni-ce rojstva dr. Franca Močnika. Naš veliki rojak seje rodil 1. novembra 1814 v Cerknem. Med leti 1832 do 1836 je študiral tudi bogoslovje v Gorici. Od 1836. pa do 1846. leta pa je poučeval na goriški normalki. Močnik je bil doslej najplodovitejši pisec matematičnih učbenikov, ki
Ponatisnjena knjiga o računstvu velikega slovenskega šolnika dr. Franca Močnika
so vplivali na vse narode Evrope, drugi strokovnjaki označujejo v prav posebno pa na šolstvo dežel, ki njegovem narečju »od nimir za so te učbenike prevedle v svoje nimr,« kar pomeni »od zmeraj za
jezike. Učbeniki slavnega rojaka iz Cerknega so izšli v slovenskem, nemškem, hrvaškem, srbskem, albanskem, bolgarskem, češkem, italijanskem, madžarskem, novo-grškem, poljskem, romunskem, slovaškem in ukrajinskem jeziku. Napisal je 142 knj ig o različnih stopnjah matematike, od katerih nekatere njegove učbenike še zmeraj uporabljajo. Računice dr. Franca Močnika, ki ga je avstroogrska oblast za njegove zasluge odlikovala tudi z nazivom Vitez, pedagogi in
zmeraj«.
Njegove knjige naj bi bile skratka za zmeraj uporabne, tudi tedaj, ko bodo minile vse šolske reforme in reforme reform. Dr. Franc Močnik pa je veliko prispeval tudi k razvoju slovenskega šolstva.
Po njegovi zaslugi seje v osnovnih šolah na območju Avstroogrske v drugi polovici prejšnjega stoletja slovenščina pričela uveljavljati kot nemščini enakopraven jezik.
M.
V
Krožek Virgil Sček izdal štiri pomembne publikacije
Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček je v prejšnjem tednu izdal štiri pomembne in koristne publikacije. Tri so zgodovinskega značaja, ena pa vsebuje mednarodne dokumente in listine o varstvu manjšin.
Gre namreč za popravljen ponatis dveh diplomskih nalog, ki sta ju I. 1979 oz. 1982 zagovarjala Nadja Maganja in Aleš Brecelj, za govore Virgila Ščeka v italijanskem parlamentu (delo je pripravil Marko Tavčar) in za drugi del zbirke dokumentov o varstvu manjšin, ki vsebuje dokumente Organizacije združenih narodov, Sveta Evrope in Evropske unije (knjigo je uredil Ivo Jevnikar).
To so štiri izjemne publikacije, saj prispevajo tako k ozaveščanju o
naši polpretekli zgodovini kakortudi o mednarodnih normah, dokumentih in listinah, ki določajo zaščito narodnih manjšin. O le-tem je krožek V. Šček povabil pred kratkim v svojo sredo tudi predsednika Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) dr. Christopha Pana.
Diplomski nalogi Nadje Maganja (»Trieste 1945-1949: Nascita del movimento politico autonomo slo-veno«) in Aleša Breclja (»/ gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949-1952«) sta prva zgodovinska dokumenta o začetku samostojnega slovenskega političnega natopanja v zamejstvu - točneje: na Tržaškem - po koncu 2. svetovne vojne.
Njima se pridružujeta še nalogi Adrijana Pahorja (»// crepuscolo
del TLTe ipartiti autonomi sloveni 1952-1954«) in Brune Ciani (»Trieste 1954-1956: il Memorandum dTntesa e i gruppi politici autonomi sloveni«), ki ju je krožek v knjižni obliki že izdal leta 1993. Knjiga Marka Tavčarja o govorih Virgila Ščeka v rimskem parlamentu pa je pomembem prispevek k osvetljevanju lika tega velikega Primorca, katerega življenje in dejavnost Tavčar že dalj časa raziskuje.
Izid teh štirih knjig je torej zelo pomemben za celotno našo skupnost.
Prav bodo prišle vsem tistim, ki se ukvarjajo s proučevanjem naše polpretekle zgodovine in tistim, ki si dan za dnem prizadevajo za uveljavljanje naših pravic v različnih forumih.
Ljubljana ob potresu na Veliko noč pred 100
(14. - 15. april 1895)
leti
Iz Letopisa Misijonske družbe (An-nales de la Congregation de la Mis-sion (tome 60) 1895, str. 372-377), ohranjenega v arhivu materne hiše v Parizu. Pričevanja, ki do sedaj še niso bila objavljena, je iz francoščine prevedel p. Robert Petkovšek. Pismo g. Nežmaha, duhovnika Misijonske družbe, g. A. Fiatu, generalnemu predstojniku.
Ljubljana, 1. maja 1895 Prečastiti oče general!
V	noči z velikonočne nedelje na velikonočni ponedeljek nas je božja roka hudo udarila. Ob enajsti uri in dvajset minut smo začutili strašen potres. Časopisi so o nesreči te katastrofe pretiravali; mi pa, ki smo bili priče temu dogodku, lahko povemo resnico.
Ob enajsti uri in osemnajst minut 14. aprila smo zaslišali nekaj strašanski eksploziji podobnega v notranjosti zemlje, kije privzdignila hiše in zaradi katere so se hiše še nekaj časa majale. Knjižna omara v naši sobi, svečnik in drugi predmeti so popadali na tla; odprla seje ekonomova blagajna; naše brate sem slišal kričati in br. Filip, ki je bil tedaj bolan, je padel s postelje na tla.
Dunajski plakat za pomoč Ljubljani
Nemudoma smo vstali, se oblekli in odšli z g. superiorjem v dnevno sobo, kjer smo zmolili litanije in molitve, ki so za take nesreče predvidene po obredniku. Tam smo ostali približno do dveh zjutraj. Zemlja se je še vedno tresla in sunki so se ponovili večkrat; ta dan smo jih našteli od dvajset do štirideset.
V	mestu sta vladala zmeda in vznemirjenost. Da bi g. škof pomi-
Porušene hiše v Ljubljani
ril in potolažil prestrašene meščane, je s kanoniki opolnoči obšel mesto in obiskal vse njegove predele. Naše sestre in vdane strežnice bolnih so v bolnišnici odnašale bolnike z njihovih postelj na vrt. Bogate prebivalce mestaje bilo videti, kako so svoje male otroke posajali v kočije in jih odvažali, da bi jih rešili. Približno tri tisoč oseb, moških in žena, je odšlo v okolico mesta, kjer so spali po vagonih. To je storil tudi upravitelj Kranjske dežele. Tako se je končala noč od 14. na 15. april.
Ljubljana, glavno mesto Kranjske, je sedaj skoraj prazna. Danes je že sedemnajsti dan po katastrofi, potres pa se še ni končal; sunki se še nadaljujejo, čeprav niso več tako močni. Kar zadeva nas, smo nekaj časa spali zunaj hiše pod verando, sestre pa v baraki na vrtu bolnišnice.
Posledice potresa v Ljubljani so strašne. Mesto je razdejano. Škoda je bila ocenjena na pet milijonov florintov. Nekatere hiše so se zrušile; več kot dvesto jih bo potrebno porušiti. Večina cerkva v mestu je uničenih. Potrebno jih bo v celoti ali delno porušiti. Razen stolne so vse druge zapite. Svete maše so na trgih ali v kakšni podeželski kapeli.
Sestre v Ljubljani imajo šest zgradb; vendar ni nobena tako zelo poškodovana kot bolnišnica in njena cerkev. Z rušenjem seje že začelo.
Cesarska vlada na Dunaju je v teh dneh poslala v Ljubljano deset inženirjev, da bi ocenili škodo in nevarnost. Eden izmed njih je včeraj
opravil pregled naše hiše in cerkve. Ugotovil je, da je hiša še dobro ohranjena in da ni utrpela velike škode; zaprl pa je cerkev. Podeželski župniki živijo v najetih stanovanjih. Letos tudi ne bo šmarnične pobožnosti ne pridig ne slovesnih maš. Bog sam je pridigal.
Vendar pa delamo v misijonih, zlasti po župnijah, kjer cerkve niso tako poškodovane. Ta ponedeljek, 29. aprila, se bom vrnil iz misijona in če Bog da, bom 4. maja odšel na drug misijon.
Prečastiti oče, priporočite nas v molitev Vincencijevi družini. A fla-gello terrae motus libera nos Domine!
S spoštovanjem, Vaš vdani
Urban Nežmah , duhovnik Misijonske družbe
Nekaj drugih podrobnosti, o katerih so poročale Hčere krščanske ljubezni (sestre usmiljenke) v zvezi s katastrofo.
Sestra Leopoldina Brandis, vizi-tatorica, je želela obiskati naše uboge sestre v Ljubljani in odpotovala iz Gradca 6. maja. Čez noč se je ustavila v Celju, kjer je potres povzročil nekaj škode, a ne velike. Naslednjega dne je ob štirih zjutraj odšla iz Celja in prišla v Ljubljano.
Ob dveh so zaprli ves promet za vprego zaradi cesarjevega prihoda, ki je na poti v Pulj hotel tudi sam potolažiti nesrečne ljudi in jim pomagati v stiski. Prvič po veliki nesreči so bili ubogi prebivalci srečni ob misli, da bodo videli priljubljenega vladarja. Najprej je njegovo veličastvo obiskalo bolnišnico. Zdravniki in uslužbenci bolnišnice,, več gospodov in gospa Združenja rdečega križa (ki so za bolnišnico zastonj oskrbeli barake), naša vizitatorica s sestro prednico in več drugimi sestrami, ki niso bile zavzete z delom pri bolnikih, so pričakovali njegovo veličastvo v vrtu pri vhodnih vratih. Ob pol štirih je bilo mogoče že od daleč slišati navdušene vzklike množice. Cesar, obdan s spremstvom, vojaškim ministrom, več maršali in visokimi gospodi, se je pripeljal na skromen vrt. Njegovo veličanstvo se je na kratko zadržalo v zelo prijaznem pogovoru z zdravniki. Pozanimal se
je, kje so bolniki, če ni nihče ranjen in če bodo obljubljene barake zadostovale. Nato se je obrnil k naši častiti sestri vizitatorici in ji prijazno rekel: »Zelo sem vesel, da vas vidim.« Na odgovor, da smo zelo veselepozomosti, ki namjojenjego-vo veličanstvo izkazalo, je rekel: »Slišal sem, s kakšnim pogumom in s kakšno hrabrostjo so sestre rešile bolne v tako kratkem času.« Nato se je obrnil proti sestri prednici in vprašal: »Kje bivajo sedaj vaše sestre?« »V barakah, vaše veličanstvo.« »Ampak, tudi vi ste -mar ne - preživeli zunaj več noči?!« Cesarje hitro namenil še nekaj besed predstavnikom Združenja rdečega križa, nato se je lahkotno povzpel po stopnišču, odkoder je lahko videl vse razdejanje; ko je prišel nazaj, se je njegovo veličanstvo obrnilo k sestri vizitatorici: »Saj to je grozno! Stavba je strašansko poškodovana.« Nato se je cesar s spremstvom vrnil na vrt, šel od barake do barake, da bi videl in potolažil uboge bolnike; z mnogimi od njih se je zelo prijazno pogovarjal. V eni izmed barak je njegovo veličastvo reklo našim sestram: »Tudi uboge sestre je bilo strah, mar ne? In sedaj morajo živeti v barakah s svojimi bolniki; tudi to
je priložnost, da si naberemo nebeških zakladov.«
Po končanem obisku seje njegovo veličanstvo vrnilo k vhodnim vratom, kjer ga je čakala kočija; vse njegovo visoko spremstvo mu je sledilo. Naenkrat se njegovo veličanstvo obrne, gre mimo svojega spremstva in se ustavi pred sestro vizitatorico, ki gaje od daleč spremljala s sosestrami. Z okrašenim klobukom v rokah reče počasi in slovesno: »Moje priznanje in topla zahvala vsem sestram za njihovo širokosrčnost in predanost, s katero zdravijo in rešujejo svoje.« Cesarje nato obiskal še veliko drugih zgradb. Poročajo o več drugih primerih, ki kažejo, kako je bilo njegovo srce dobro in sočutno. Naj navedemo le enega. Ko je od daleč videl polje, kjer so najbolj revni imeli svoje šotore, je cesar stopil iz kočije, šel naravnost proti enemu izmed šotorov in vstopil; obdali so ga ubogi ljudje in pripovedovali o svoji nesreči. Pritekli so tudi sosednji prebivalci in njegovo veličanstvo jih je tolažilo, kot se zgane sočutje dobrega očeta ob nesreči njegovih otrok.
Ob pol sedmih je cesar obiskal še bolnišnico za kolero in blagovolil reči našim sestram, daje očaran nad redom in čistočo, ki sta tam vladala.
5. aprila letos je v Rimu star skoraj 82 let umrl eden največjih kiparjev našega časa, gotovo pa največji še živeči italijanski kipar Emilio Greco. Po rodu je bil Sicilijanec, saj se je rodil v Cata-niji leta 1913. Kaj kmalu je začel slikati, se izšolal in imel prve razstave že v letu 1933. Takrat se je tudi preselil v Rim, kjer je od tedaj tudi živel in delal. Bil je poznan kot odličen risar; slavni Picasso si je ogledal razstavo njegovih risb v Londonu in po ogledu dejal: »Ta človek je gotovo najboljši risar, kar jih je v Evropi.« Čeprav Emilio Greco ni bil preveč vesel tega komplimenta, ker je vse svoje energije vlagal v kiparstvo, moramo povedati, da so njegove risbe izredno lepe in prav tako tudi vrsta
Umrl je italijanski kipar Greco
mi. Šele časje pokazal, da je imel Greco prav. Sicer pa je sklesal tudi kip papeža Janeza XXIII., ki danes stoji v cerkvi sv. Petra v Rimu in gaje naročil Pavel VI., velik ljubitelj in poznavalec umetnosti. Poseben kip in umetnina zase pa je skulptura, ki jo je Greco posvetil Collodijevemu Ostržku. Ta je v letih petdeset spet razdelil občinstvo na tiste, ki ga kritizirajo, in na tiste, ki umetnika slavijo. Danes velja Grecov Ostržek že za klasično umetnino. Tako tudi vsa njegova dela, ki jih po svetu hranijo v največjih muzejih, največ v Vatikanskem muzeju, v Louvru in v Greco parku na Japonskem, kjer so kiparju na odprtem pripravili stalno razstavo.
Jurij Paljk
Italijanski tisk v veliki nevarnosti
Preprost človek se ne zaveda, kaj se dogaj a v Italiji na področju tiska. Kot je znano, je že potekala velika akcija, da bi prevzele časopise v svoje roke samo nekatere družine ali skupine. Nekaj podobnega opažamo tudi v svetu televizije.
Dogaja se, da tisk zahaja v hude finančne težave in je celo prisiljen prekiniti svojo dejavnost, ko ni pogodu nekaterim krogom. Vzemimo na primer katoliške tednike: v državi jih je 136 s približno petimi milijoni bralcev. To je svoboden glas, ki se ne ujema z načrti nekaterih, zato nastanejotežave... Te so: povišanje cene papirja in poštnine. Alije jasno, kako se nekateri igrajo s svobodo tiska?
Iz istih razlogov morajo dnevniki dvigati cene. Povečini stanejo sedaj 1500 lirna izvod. Določitev cene je sicer svobodna in vsaka uprava časopisa postopa, kakor se ji zdi. Tako imamo različne cene: 1800 ali 1400 ali celo 900 lir, v nekaterih dneh tedna stanejo nekateri dnevniki kar 2000 lir in več.
Pod vplivom takih dogodkov (ali bolje rečeno: problemov) se je znašel tudi naš Katoliški glas.
Toliko v vednost, da bodo naši bralci vedeli, kako je s tiskom. O tem naj samipremislijo.
njegovih grafik, posebno tistih, ki jih je napravil v tehniki suhe igle. Emilio Greco je veliko razstavljal doma in po svetu, njegove skulpture pa so vse izredno razgibane in sledijo t.i. arhaično-sici-lijanski šoli;
Emilio Greco spada med kiparje, ki so ostali zvesti figuraliki, pa čeprav so svoja dela oplemenitili z novimi, večkrat tudi abstraktnimi in naravnost avantgardnimi elementi.
Za njegove kipe velja, da so izredno harmonično narejeni; ženski liki so izrazito senzualni. Veliko je delal tudi po naročilu in marsikdo se bo spomnil velikanskih polemik, ki so sledile njegovemu delu v mestu Or-vieto, kjer je napravil vrata za stolnico in postavil kipe pred cerkev. Nekateri so se takrat spraševali, kako je mogoče uskladiti moderno umetnost z renesančnimi umetnina-
SSk pričakuje ugodne volilne izide
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti Gorica je pred bližnjimi občinskimi volitvami najprej zavzelo zelo naklonjeno stališče do pobude o Evrošoli; obenem pa zelo negativno ocenilo možnost združitve višjih šol na Goriškem. V tej točki je nujno podvzeti vse korake znotraj in zunaj manjšinskega prostora, da ne bi prišlo do škodljivih ukrepov in okrnitve slovenskega šolstva.
V	zvezi z volitvami je Pokrajinsko tajništvo SSk Gorica prepričano, da bodo volilci razumeli trenutek, v katerem je v novih časih tudi slovenska manjšina v Italiji, in da bo zaradi tega podprlo zamisel povsem prenovljenih občinskih uprav v Doberdobu, Sovodnjah in v Steve-rjanu. Županski kandidati Marija Ferletič, Savo Klede in Hadrijan Corsi so zelo dobro prestali predvolilno preizkušnjo s konkretnimi programi, z ugledom svojih kandidatnih list in z doslednostjo stranke, ki seje vsa leta vztrajno zavzemala za
narodnost kot zaščito, živahno kulturno življenje, zdravo šolstvo in učinkovit gospodarski razvoj. Poleg tega ni težko dokazati, da morajo biti v novem času občinske uprave odločnejše pri upravljanju in da morajo slediti predvsem reševanju povsem stvarnih življenjskih problemov, obenem pa se hitreje odpreti nastajanju nove Evrope, ki tudi našim krajem nalaga prenovljeno miselnost in predvsem drugačno upravljanje, kot smo ga bili vajeni doslej. V tem smisluje Slovenska skupnost izrazito pomladila sestav svojih list, ker je zagotovilo, da je resnično pripravljena na nove izzive in spremembe, do katerih še vedno prihaja in ki vse bolj posegajo tudi v življenje slovenske manjšine. Gre za spremembe, ki zahtevajo, da se manjšina tesneje strne okrog svojih prvih novih uprav, hkrati pa okrepi skupno bivanje z vsemi pripadniki večinskega naroda.
Slovenska skupnost Gorica
Velik uspeh gojencev slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel
Predstavitev knjige Triglavski kralj
V	nedeljo, 17. aprila, seje v Doberdobu začel Praznik pomladi, ki ga vsako leto organizira SKD Hrast. Gre za praznik, s katerim hočejo Doberdobci in bližnji Kraševci obuditi spomin na preteklost, ko je bil na velikonočni ponedeljek v njihovem kraju živinski sejem. Danes tega sejma seveda ni več, je pa zato Praznik pomladi lepa priložnost za kulturne prireditve in tudi za zabavo. Lepo vreme je organizatorjem pomagalo, da so prvi dan lepo izpeljali. Že popoldan so za najmlajše organizirali slikarski ex-tempore in potem mlade slikarje tudi ustrezno nagradili. Ob 18. uri pa so v župnijski dvorani svečano odprli skupinsko fotografsko raz-
Na božjo pot
Verniki iz slovenske duhovnije sv. Ivana v Gorici smo šli, kot vsako leto, tudi letos v Emavs. Izbrali smo si novo cerkvico Marije Pomagaj, ki jo je dal zgraditi kmet Karel Gantar v Doleh nad Idrijo in so jo v lanskem avgustu zelo slovesno blagoslovili. Zvonovi so nas slovesno sprejeli, ko smozačeliob 10. liri sv. mašo. Navdušeno smojo spremljali z velikonočnimi pesmimi in po maši so nas gostoljubno pogostili z zakusko.
Nato smo nadaljevali pot v Idrijo, kjer smo najprej obiskali lepo okrašeno župno cerkev sv. Jožefa delavca, ki je prav lani obhajala svoj srebrni jubilej. V novi gostilni pri Škafarju so nas zelo dobro pogostili tudi z idrijskimi žlikrofi. Popoldne pa smo se peljali po dolini Idrijce in Soče v Drežnico in počastili Srce Jezusovo v mogočni farni cerkvi.
Še kratek postanek v Kobaridu in ubrali smo pot po dolini Soče skozi Kanal domov.
Hvala Bogu za lep sončni dan in za lepa doživetja; vsem, s katet oni smo se srečali, pa lepa hvala za prijazno gostoljubje.
Udeleženka
Matija Faganel - oboa (mentor Andreja Kon jedic): 3. nagrada 1. c kategorije 24. tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije Ljubljana, 11. marca 1995
Aleksandra Pavlovič - klavir (mentor Sijavuš Gadžijev): 1. nagrada (95/ 100) kategorija F na »Concorso inter-nazionale di mušica per igiovani Citta' di Stresa« . Stresa, 1. aprila 1995
Peter Gus - violina (mentor Jurij Križnič): 3. nagrada 2. a kategorija na 1. tekmovanju mladih violinistov in violončelistov Primorske Postojna, 8. aprila 1995
Rupa
stavo domačih avtorjev na temo Od Julijcev do Krasa. Takoj za otvoritvijo razstave so predstavili avtorja knjige Triglavski kralj gorenjskega pisca Ivana Sivca. Knjiga opisuje življenje in delo znamenitega dovškegažupnika Aljaža, kijeohra-nil Triglav Slovencem in spisal vrsto skladb, od katerih je gotovo najbolj znana Oj, Triglav moj dom. Avtorje v svojem posegu podčrtal predvsem pomembno narodnostno delo župnika izpod Triglava.
Praznik pomladi v Doberdobu se je nadaljeval z ljudsko veselico pod velikim šotorom, v katerem so igrali narodno zabavne viže Gorenjski muzikantje. Nadaljeval se bo že v soboto in nedeljo.
V	ponedeljek, 3. aprila, smo pospremili na njeno zadnjo pot Delko Jaki vd. Cotič. Bila je iz znane rodbine Jakljevih iz Rupe. Njeni strici so imeli v Rupi pred prvo svetovno vojno dobro vpeljano strojarno kož. Po prvi svetovni vojni so se zadeve poslabšale in Jakjevi so odšli v Karlovac na Hrvaško. Pokojna Delka seje rodila pred 85 leti v Rupi. Bila je učiteljica-šivilja. Poročila se je s Feličetom Cotičem iz Sovodenj, po domače pri Markotinih. Vendar se je zanjo tedaj začel pravi križev pot. V nežni mladosti ji je namreč umrl otrok. V vihri druge svetovne vojne je prišlo še do tragičnega izginotja moža Feličeta; še zdaj se ne ve, kje počiva. Čeprav je bivala veliko let v Gorici, je vedno rada prihajala v rodno vas k svojini. Vedno je ohranjala življenjsko vedrino in humor ter živela zares iz vere.
Mimogrede naj omenim, da je pokojnica doživela tako starost zaradi zdravljenja z vodo (umivanje z mrzlo vodo, sopara, ovitki in druga Kneippova priporočila). Svoja bogastva je rada podarjala vsakomur, ki se je za to zanimal.
Pokojnico bomo ohranili v najlepšem spominu za njeno potrpežljivost, dobroto in vedrino, ki jih je do zadnjega nosila v sebi, čeravno je zadnje mesece hudo trpela.
Naj ji bo dobri Bog bogat plačnik za vse, kar je dobrega storila. Sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
D.B.
Peč
14. marca letos je v goriški bolnišnici tiho odšel k Očetu blagi Franc Juren. Od 15. marca počiva na domači božji njivi, kjer pričaku je slavnega vstajen ja. Vse življenje je z veliko ljubeznijo obdeloval zemljo, trpel od rojstva dalje. Vdano je prejemal zakramente življenja. Saj ima sam Bog posebno ljubezen do malih. Nečak in družina, ki sta ga imela v svoji sredi kot ljubega člana, sta ga obdajala z veliko skrbjo in nego v vsem. Kljub vsem težavam je dočakal kar 83 let. Pokopali smo ga na n jegov rojstni dan ob veliki udeležbi prijateljev in vaščanov.
Vsem, zlasti nečaku in njegovim, izrekamo še enkrat prijateljsko sožalje.	žu
Tiskovno sporočilo SKGZ-SSO
Slovenska narodnostna skupnost iz Furlanije - Julijske krajine bo enotno počastila 50. obletnico osvoboditve in padca nacifašizma. To bo storila z deželno manifestacijo, ki bo 1. maja ob 16. uri v občinskem parku v Doberdobu (Gorica).
Odločitev za skupno proslavljenje tako pomembne obletnice je bila sprejeta v Enotnem zastopstvu Slovencev v Italiji, ki ga sestavljajo Slovenska kulturno gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij, kulturne organizacije Slovencev iz videmske pokrajine, Demokratski forum Slovencev, deželni slovenski komisiji Stranke demokratične levice in Stranke komunistične prenove ter Slovenska skupnost. Manifestacije se bodo udeležili tudi pomembni predstavniki iz Slovenije in Italije.
Kulturni spored bodo oblikovali združeni pevski zbori z Goriškega, člani Gledališke šole Gorica in Odra '90 ter Godba na pihala Kras iz Doberdoba.
Prirediteljski odbor
SSk Števerjan
Sekcija SSk v Števerjanu je dober teden pred občinskimi volitvami zbrala odbor in kandidate. Ugotovili so, da so županski kandidat Hadrijan Corsi in vsi kandidati za občinske svetovalce dobro pripravili svoje predvolilne nastope, ki so izzveneli v prepričanju, da potrebuje Števerjan v novem času novo upravo, ki bo lahko sledila spremembam časa. Stranka SSk v Števerjanu zaradi tega z zmernim optimizmom gleda na bližnje volitve, ki naj bi prinesle kraju nov zagon in nove oblike skupnega življenja z vsemi pripadniki večinskega naroda. Ugotovili so tudi, da bodo volilci po vsej verjetnosti prepoznali pomembnost trenutka in oddali glas stranki, ki se vedno dosledno zavzema za zaščito narodnosti, za kulturno življenje in zdravo šolstvo ter uspešno gospodarstvo.
Ob vsem tem velja omeniti razveseljivo dejstvo, da so zelo aktivni prav mladi kandidati, ki so vnesli v kraj večjo živahnost, medtem ko je bila kvaliteta županskega kandidata Hadrijana Corsija že od vedno jasna in nesporna ter prav gotovo sprejemljiva za celoten Števerjan.
ooK
Spust po Vipavi
V nedeljo, 23. aprila, prireja Kajakaško društvo Šileč Prijateljski spust po Vipavi z vsemi vrstami nemotornih čolnov. Člani društva so preveslali Vipavo v vsej dolžini že pred tremi leti, večkrat vadijo in se spuščajo po italijanski strani meje od Gabrij do izliva v Sočo. Tokrat pa gre za množičen spust, podoben Soški regati, ki poteka že deset let vsako jesen od Solkana do Podgore.
Prijateljski spust po Vipavi bo daljši, saj se bo začel ob 10. uri v Renčah, cilj pa bo pod avtocestnim mostom v Sovodnjah, kar pomeni, da bo potrebno veslati približno 400 metrov tudi v protitoku po Soči. Prireditelj računa na udeležbo vseh, ki živijo ob Vipavi blizu Renč in ostalih krajev in imajo kakšno plovilo. Z italijanske strani bodo prišli člani društva Silec in italijanski kajakaši. Če pobuda uspejo bodo prihodnje leto ponovili.
SSk o pomanjkljivosti prejšnjih uprav
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti Gorica je opravilo analizo prejšnjih uprav v Doberdobu, Sovodnjah in v Števerjanu. Ugotovilo je, da so posebno v zadnjem času uprave delovale prepočasi in premalo odločno v odnosu do velikih sprememb, sredi katerih se je znašla tudi slovenska manjšina. Uprave niso pokazale dovolj smisla za pravilno ovrednotenje svojih krajev, pri čemer velja še posebej omeniti velik odliv ljudi na delo izven občine, kar se je v zadnjem obdobju pričelo kazati kot pešanje domačih dejavnosti, trgovine ipd. S tem v zvezi velja izpostaviti nedorečeno politiko do okolja, kjer bi morala uprave delovati preventivno, kar dokazuje usad na pokrajinski cesti Oslavje-Števerjan. Regulacijski načrti se tudi še kako tičejo življenja ljudi; načrti namreč preprečujejo mladim, da bi si svoje domove postavljali na območju rodne vasi. Za skoraj vse uprave je bilo značilno, da so vlagale preveč energij v lepe napovedi; uresničenega je bilo zelo malo. Pogosto je tudi mogoče dokazati premalo resnične volje za reševanje žgočih problemov, med katerimi velja omeniti predvsem šolo v Jamljah, kjer bi se dalo napraviti dosti več, ali na prepogosto opuščanje rabe slovenščine na občinski sejah. Med vsemi stvarmi in pomanjkljivostmi bode v oči dejstvo, da so uprave v veliki meri zanemarile povezanost z bazo, s svojimi ljudmi, in da seje to pogosto kazalo tako, da ljudje o pomembnih stvareh sploh niso bili informirani, ali pa, da njihovega glasu, tudi v obliki zbiranja podpisov, uprave niso upoštevale. Mnogo od naštetih stvari gre na račun ideološkega izročila, ki so ga zastopale prejšnje uprave in s katerim se stranka SSk ni nikdar istovetila; narobe, Slovenska skupnost je bila vedno za življenjsko reševanje problemov vseh posameznih občinah.
Slovenska skupnost Gorica
Praznik pomladi v Doberdobu
Občinske volitve v Zgoniku, na Repentabru in v Dolini
		
Od leve: županski kandidat liste Skupaj - Insieme v Dolini Boris Pangerc ter županska kandidata SSk v
Zgoniku Joško Gruden in na Repentabru Renco Milič
V	nedeljo, 23. aprila, bodo vo-lilci treh okoliških občin na Tržaškem izvolili nove župane in občinske svete. Volitve bodo potekale po novih volilnih pravilih večinskega sistema, po katerih lista, ki prejme večino veljavnih glasov, izvoli 60% svetovalcev in župana, ostalih 40% svetovalcev pa pripade ostalim listam sorazmerno s prejetimi glasovi. V Zgoniku in na Repentabru bo tako zmagovita lista imela župana in osem svetovalcev, ostale liste pa štiri svetovalce. V Dolini bo zmagovita lista dobila župana in 11 svetovalcev, ostalih pet pa druge liste.
Ker gre pri teh volitvah za občine s pretežno slovenskim prebivalstvom, si zato oglejmo, kakšne liste so se oblikovale. V občini Zgonik so se predstavile štiri liste: SSk z županskim kandidatom Jožkom Grudnom,
levičarska lista Skupaj-Naprej z županskim kandidatom Tamaro Blažina ter italijanski Pol svoboščin z županskim kandidatom Umbertom Ercolessijem.
Na Repentabru se predstavljajo: lista Slovenske skupnosti z mladim županskim kandidatom Rencom Miličem, Napredna lista z županskim kandidatom Alek-sijem Kružmanom ter nepoznana lista Združenje Hrvatov.
V	občinah Zgonik in Repenta-bor so slovenski občani še v takšni večini, da ni nevarnosti, da bi zadevni upravi prišli v roke neslovenskih krogov;zato se je Slovenska skupnost odločila nastopiti samostojno z lastnim znakom, da se tako zagotovi izvolitev čim večjega števila slovenskih svetovalcev ne glede na to, katera lista zmaga.
Drugačen pa je položaj v dolinski občini. Če bi tu stranke, ki so v zadnji mandatni dobi dokaj
uspešno vodile občino (SSk, DSL, SKP, bivši PSI), nastopile ločeno, bi gotovo prišlo do balotaže med slovenskim in italijanskim županom.
Da se ta nevarnost prepreči in obenem ohrani občina v domačih rokah, so se omenjene stranke ob podpori Civilne družbe dogovorile za listo SKUPAJ-INSIEME z županskim kandidatom Borisom Pangercem. Lista ima konkretne možnosti, da že v prvem krogu volitev zmaga z absolutno večino.
V	tem primeru ne bo potreben drugi krog volitev (balotaža).
V	informacijo naj povemo, da na tej listi kandidirajo tudi trije kandidati, ki jih je predlagala krajevna sekcija Slovenske skupnosti. To so prof. Aldo Stefančič, inž. Damjan Raseni (Ražem) in prof. Fulvija Premolin.
(D)
Naša beseda
Vsako leto ob Veliki noči izide na Očinah list Naša beseda, ki je namenjen slovenskim vernikom v župniji sv. Jerneja. Tudi letosje izšla in prinaša vrsto prispevkov, ki se dotikajo dogodkov v življenju župnije v preteklem letu.
Na začetku je objavljena kratka črtica Alojza Rebule z naslovom Kamenček z vrta. Sledi zapis župnika Zvoneta Štrublja o škofovem pastirskem obisku na Opčinah, za tem pa poročilo o postavitvi plošče žrtvam bombardiranja Opčin 20. aprila 1944, ki so jo odkrili 28. decembra lani. Objavljen je tudi govor, ki ga je ob tej priložnosti imel dr. Drago Štoka. Dr. Štoka je prispeval tudi krajši zapis ob 45-letnici smrti znanega dolgoletnega openskega župnika Andreja Zinka, Pavel Vidau pa članek ob 50-letnici konca 2. svetovne vojne. Sledijo krajša poročila o krajevni stvarnosti: o pomembnosti zahajanja v domačo cerkev (Berta Vremec), o delovanju zbora Sv. Jernej (Marica Dolenc), o mladinski verski skupini in mladinski glasbeni skupini (Breda Susič), o ženski duhovni skupini (Ani Tretjak), o zborih Vesela pomlad (Majda Danev) in o gledališki skupini Tamara Petaros (Lučka Susič). Stanka Čuk je prispevala daljši članek o 15-letnici ustanovitve Sklada Mitja Čuk, Majda Artač Šturman pa poročilo o gledališki predstavi Vaje v slogu.
Pavel Vidau navaja pomembnejše dogodke pri Banih v lanskem letu in na začetku letošnjega, zatem si lahko preberemo zgodovinski oris o orglah v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah. Stanko Andolšek je napisal intervju z Alojzom Ferlugo o praznovanju 50-letnice društva Višava na Ferlugih leta 1955 (delovanje je nato zamrlo); Ivan Artač se spominja Opencev, ki so se v vojnem času s padalom vrgli na slovensko ozemlje v okviru sodelovanja z britansko obveščevalno službo in slovenskimi partizani. Še posebej je tu omenjen Josip Dolenc, ki je po vojni izginil (o njem je tudi poročal Ivo Jevnikar v Mladiki). Objavljena sta odlomka iz del Sare Perini in Virginije Macor o življenju naših prednikov, ki sta bili nagrajeni z nagrado Albina Bubniča; Berta Vremec pa je prispevala članek o igrah, ki so šle v pozabo. Zadnji prispevek je izpod peresa Ivana Artača, ki se spominja pok. prof. Borisa Tomažiča.
Poleg tega lahko v Naši besedi najdemo tudi statistične podatke o življenju v župniji (krsti, poroke, smrti), seznam najstarejših župlja-nov in spored velikonočnih verskih svečanosti. Objavljena je tudi pismena zahvala ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja prof. Ivanu Artaču za knjigo Opčine - zgodovinski oris župnije.
Počastitev Jožeta Golca
V	tržaški Rižarni so nacisti 4. aprila pred 50 leti usmrtili in sežgali časnikarja Jožeta (Jojota) Golca, ki je vodil tržaški del obveščevalnega omrežja za zahodne zaveznike, ki sta mu načelovala polkovnik Vladimir Vauhnik in Ante Anič, ter enega izmed njegovih kurirjev - Rafaela Požarja.
Ob tej obletnici je bila 12. aprila na nekdanjem morišču maša za obe žrtvi, a tudi za vse ostale Golčeve sodelavce in znance, ki so v Rižarni ali po drugih taboriščih postali žrtve nacističnega uničevalnega stroja, ker so se mu uprli iz ljubezni do človeštva in zgodovine.
Jeseni 1944 so se zvrstile aretacije v Trstu, Gorici, Vidmu, Benetkah, Padovi, Ljubljani in drugod. Vsaj 20 ljudi je izgubilo življenje (v Rižarni poleg obeh omenjenih še družina Šibenik - oče Matija in mati Frančiška ter hčerka Tilka, pripadnika DOS Tugomer Sušnik in Slavko Zelen ter morda še kdo), več pa se jih je vrnilo iz taborišč (iz Trsta je znan pok. duhovnik Peter Šorli). Žrtve se med seboj velikokrat niso poznale, imele so tudi različne ideale in politično so bili različno opredeljeni; vsem pa gre naše hvaležnost za največjo žrtev, ki sojo mogle utrpeti za svobodo.
Srečanje v Rižarni ni bilo ne manifestacija ne zgodovinski posvet, temveč izraz spontane želje, da bi
Prešernov nagrajenec Alojz Rebula in glasbena skupina Jonatan gostje v SKK
Slovenski kulturni klub, ki vsako soboto večer prireja srečanja za mlade, je v začetkom meseca aprila prilagodil svoj urnik bližajočemu se poletju. Sedaj so dnevi že daljši, vreme postaja lepše, zato je razumljivo, da mladi radi ostajajo na odprtem čim dlje. Sestanki v klubu se sedaj začenjajo ob 19. uri in ne več ob 18.30.
Zadnji trije pred velikonočnimi prazniki so bili za mlade organizatorje kar uspešni. Na zadnjem sestanku odbora SKK je bilo sklenjeno, da se tudi mladi spomnijo obletnice konca druge svetovne vojne. Tako so klubovci 25. marca organizirali filmski večer, na katerem so si ogledali film Schindler's list, ki govori o antisemitizmu med drugo svetovno vojno in o koncentracijskih taboriščih. Kratek uvod na to temo je pripravila mentorica kluba prof. Lučka Susič.
Prvo soboto v aprilu pa so se mladi srečali z letošnjim Prešernovim nagrajencem, s pisateljem Alojzom Rebulo. Večerje potekal v res prijaznem vzdušju: pisatelj je odgovarjal na vprašanja številnih mladih, ki so se udeležili srečanja. Govoril je o svojem študiju antične grščine in latinščine in o svoji ljubezni do slovenskega jezika; govoril je o svojem ustvarjanju, o morali v delu umetnika, pripovedoval je o svojih izkušnjah v profesorskem poklicu in o svojih pustolovščinah, ko je plezal po gorah itd. Njegovo pripovedovanje je bilo tako zanimivo in zabavno, da so se mladi z njim
zaustavili v pogovoru več kot dve uri, kar je že pravi rekord. Ob začetku večera pa je gledališki krožek SKK pripravil recital odlomkov iz njegovih del.
V	soboto, 8. aprila, je bilo srečanje, uglašeno na velikonočne praznike. Srečanje je bilo namreč - za spremembo - v obliki koncerta. Nastopila je vokalno-instrumentalna skupina Jonatan iz Brezovice pri Ljubljani. To je skupina mladih, ki se ukvarja z glasbo in petjem že celih 10 let, lani pa je izdala svojo prvo kaseto. Pojejo predvsem pesmi z versko vsebino, njihova posebnost pa je v tem, da predvsem zadnja leta pojejo pesmi, ki jih sami napišejo in uglasbijo. Pri teh dajejo največjo težo ravno besedilu: v njih se sprašujejo za smislom življenja, odkrivajo božjo ljubezen, posvečajo pa se tudi aktualnim problemom -zelo pretresljivi sta npr. dve njihovi pesmi o splavu. Skupina Jonatan ni zanimiva samo zato, ker ima pesmi, ki so mladim zelo blizu, temveč tudi zato, ker publiko vedno prijetno preseneča s sproščenostjo svojih pevcev, z navdušenjem, s katerim pojejo, in z uglašenostjo ter ubranostjo glasov njihovih pevcev. Po koncertu sta sledili družabnost in zakuska.
Slovenski kulturni klub bo s svojo dejavnostjo začel spet po velikonočnih praznikih: 22. aprila bo na vrsti izlet v Gorico, kjer se bodo klubovci udeležili proslave v sklopu Evrošole.
Breda Susič
Pobude mladih v velikem tednu
Mladina pri bedenju v openski cerkvi na veliki četrtek (Foto Davorin Križmančič)
Mladi so tudi letos v velikem tednu oblikovali vrsto verskih pobud, zlasti na Opčinah in na Repentabru. V sredo, 12. t.m., sta bila v openski župnijski cerkvi sv. Jerneja spokorno bogoslužje in spovedovanje mladih družin. Uvodno misel je posredoval salezijanski duhovnik Janez Vodičar, ki dela z mladimi v verski gimnaziji v Želimljem. Na veliki četrtek zvečer sta bila na Opčinah češčenje Najsvetejšega in ura molitve. Udeležili so se ju lahko mladi iz vseh župnij. Bedenja seje udeležilo veliko mladih Slovencev, bili pa so prisotni tudi italijanski mladinci.
Na veliki petek seje na Repentabru odvijal že tradicionalni križev pot, ki so ga oblikovali člani Slovenske zamejske skavtske organizacije, vodil pa gaje njihov duhovni asistent Tone Bedenčič. Zbralo se je lepo število skavtov, pa tudi drugih mladih, ki so v hladnem petkovem večeru s pohodom podoživeli Kristusovo trpljenje. Križev pot se je končal v repentabrski župnijski cerkvi s petjem in obhajilom.
bile ob 50-letnici tudi te zamolčane žrtve deležne javnega spomina.
Zanje in za vse žrtve Rižarne je maševal dr. Angel Kosmač. Sledil je razgovor, ki ga je vodil Ivo Jevnikar in v katerega je poseglo več
sorodnikov in znancev ter sodelavcev pomorjenih rodoljubov.
Pred spominsko ploščo so položili šopek s slovensko trobojnico in napisom Žrtvam iz skupine Jojo Goleč.
ZADRUZNA KRAŠKA BANKA
Zadružna kraška banka obvešča cenjene člane, da bosta izredni in redni občni zbor v drugem sklicanju dne 23. aprila 1995 s pričetkom ob 9. uri v občinski telovadnici v Zgoniku s sledečima dnevnima redoma:
Izredni občni zbor:
1. odobritev novega zadružnega statuta
Redni občni zbor:
1. poročilo Upravnega odbora, prikaz in obrazložitev obračuna z dne 31.12.1994;
2. poročilo nadzornega odbora;
3. razprava in odobritev obračuna, poročil in predloga o razdelitvi dobička iz leta 1994;
4. določitaev višine zneska, ki naj ga doplačajo novi člani;
5. dololčitev višine posojila, ki se sme podeliti posamezniku;
6. določitev najvišje meje dolgoročnih blagajniških in podpisnih kreditov;
7. določitev sejnin in honorarijev članom upravnega in nadzornega odbora;
8. izvolitev štirih članov upravnega odbora.
Če se kdo ne more udeležiti občnega zbora, prosimo, da pooblasti izključno drugega člana.
Za vstop v dvorano je obvezno vabilo.
SLORI
Predsednik Slovenskega raziskovalnega inštituta
sklicuje
REDNI OBČNI ZBOR
v četrtek, 27. aprila 1995, ob 18.30 v prvem sklicu in ob 20. uri v drugem sklicu v Gregorčičevi dovrani, ulica s. Francesco 20 v Trstu. Dnevni red:
1. poročilo upravnega sveta;
2. obračun za leto 1994 in predračun za leto 1995;
3. poročilo nadzornega odbora in razrešnica;
4. volitve upravnega sveta, znanstvenega sveta in nadzornega obora;
5. razno.
PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEČ prireja 25. in 30. aprila ter 1. maja 1995 v RUPI
TRADICIONALNI PRAZNIK FRTALJE
SPORED:	TOREK,	25.	APRILA
Proslava ob 50-letnici zmage nad nacifašizmom ob 16.30:	nastop	Godbe	na	pihala;
VIKTOR PARMA iz Trebč;
nastop skupnega zbora članic ZSKP;
govor časnikarja Radia Trst A
IVA JEVNIKARJA;
ples z ansamblom ROM-POMPOM.
NEDELJA, 30. APRILA
ob 16.30:	nastop mladinskih in otroških zborov: Vrh sv.
Mihalela, Rupa-Peč, Št. Maver in O. Župančič iz Štandreža;
tekmovanje v cvrtju najboljše frtalje; ples z ansamblom HAPPY DAY. PONEDELJEK, 1. MAJA
ob 18.30:	veseloigra dramske skupine iz Štandreža
(Janez Starina: Človek brez smeha); ples z ansamblom HAPPY DAY.
Deloval bo dobro založen buffet s tipično frtaljo, specialitetami na žaru ter s pristno domačo kapljico.
Pod pokroviteljstvom Skupnega zastopstva Slovencev v Italiji SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ in SLOVENSKA KULTURNO GOSPODARSKA ZVEZA vabita na
ENOTNO DEŽELNO PROSLAVO OB 50-LETNICI ZMAGE NAD NACIFAŠIZMOM IN OSVOBODITVE DOBERDOB, 1. maja 1995, ob 16. uri.
Obvestila
Moški zbor Fantje izpod Grmade in dekliški zbor Devin prirejata
KONCERT VELIKONOČNIH PESMI
v novi cerkvi v Štivanu v soboto, 22. t.m., ob 20.30.
Sodelavce obveščamo, naj zaradi praznika 25. aprila pošljejo svoje prispevke najkasneje do ponedeljka, 24. aprila, opoldne.
Darovi
Za cerkev sv. Lovrenca na Vrhu sv. Mihaela: Renato Devetak (Čotou) z družino ob 50. obletnici smrti brata Avguština 300.000; Zebka Korošec in Russian za rože 20.000; druž. Devetak v isti namen
50.000 lir.
Za Pastirčka: Vilko Čekuta, Kanada 100.000 lir.
Za lačne: Mery P. 50.000 lir.
Za Sveto goro: M.P. s prošnjo za zdravje 50.000 lir.
Za brata misijonarja Ivana in Pavla Bajca: vaščanka M.P.
100.000 lir.'
SLOVENSKA SKUPNOST GORICA prireja zaključno družabno srečanje pred nedeljskimi volitvami v petek, 21. aprila, ob 20.30 v gostilni Pri Mari v Sovodnjah.
* *
TEOLOŠKO PASTORALNI TEČAJ. V četrtek, 27. aprila, bo ob 20.30 v prostorih male dvorane Kato-liškega doma zadnje predavnje v sklopu letošnjih verskih razmišljanj. Govoril bo p. Ivan Hočevar na temo: Verujem... v odpuščanje grehov, naše vstajenje in večno življenje.
MISIJONAR ERNEST SAKSIDA bo imel ponovitev zlate maše v cerkvi sv. Ignacija v Gorici v nedeljo, 30. aprila, ob 9. uri.
❖ •:* ❖
SSG - TRST. Sergej Verč SAMOMOR KITOV. Krstna uprizoritev, režija Mario Uršič. Premiera v petek, 21. t.m., ob 20.30 red A. Ponovitve: v soboto, 22. t.m., ob 20.30 red B, v nedeljo, 23. t.m., ob 16. red C, v ponedeljek, 24. t.m., ob
16.	red I, v torek, 25. t.m., ob 16. red H. v sredo, 26. t.m., ob 20.30 red D, v četrtek, 27. t.m., ob 20.30 red E, v petek, 28, t.m., ob 20.30 red F.
❖	❖ ❖
NABREŽINA. V nedeljo, 23. aprila, bo zbor Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja pel v nabrežinski cerkvi velikonočne pesmi med mašo ob 9. uri. Mesečni nastop zborov-gostov spada v sklop praznovanj ob 200-letnici naše cerkve. Vabljeni!
❖	❖ ❖
ZGONIK. Na belo nedeljo bo 23. t.m. v Zgoniku ob 17. uri slovesno somaševanje v bizantinskem obredu in cerkveno-slovanskem jeziku za 30-let-nico duhovniškega jubileja župnika dr. Jožefa Markuže. Pel bo zbor bogoslovcev iz Ljubljane. Lepo vabljeni, posebno častilci sv. Cirila in Metoda.
❖
PRAZNIK STARŠEV V BAZOVICI. V nedeljo, 23. t.m., ob 18. uri v Bazovici: DRUŽINA NEKOČ IN DA
NES. Nastopajo Šavrinjske pupe iz Šmarij nad Koprom s petjem; pogovori in otroški pevski zbor Slomšek iz Bazovice. Vabljeni!
❖	❖ ❖
MARIJIN DOM PRI SV. IVANU IN OTROŠKI ZBOR KRESNICE gostujeta mladinsko skupino s Proseka in Kontovela s predstavo SALON EXPON v nedeljo, 23. aprila, ob 17.30, ul. Brandesia 27. Toplo vabljeni mali in veliki na veseli popoldan!
❖	❖ *
V	DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV v Trstu bo v pone-delje, 24. aprila, gost zgodovinar dr. Aleš Gabrič, ki bo predstavil svojo knjigo o socialistični kulturni revoluciji, oziroma o slovenski kulturni politiki v letih 1953-1962. Začetek ob 20.30.
ŠKEDENJSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ bo odprl razstavo o škedenjski krušarici v Etnografskem muzej u v Kopru (Gramscijev trg) v torek, 25. t.m., ob 18. uri. Govorila bosta ravnatelj koprskega Etnografskega muzeja in Dušan Jakomin. Pel bo MePZ Skedenj pod vodstvom Aleksandra Sluge.
❖	❖ ❖
MARIJINA DRUŽBA MARIJE MI-SLOSTLJI VE V TRSTU vabi vse svoje članice in druge žene ter dekleta na duhovno obnovo, ki bo v Marijinem domu v ul. Risorta 3 od srede, 26., do nedelje, 30. aprila 1995. Vodil jo bo p. Franc Murko, minorit iz Sostra pri Ljubljani.
Začetek duhovne obnove bo v sredo, 26. aprila, ob 17. uri. V četrtek, petek in soboto bo zjutraj ob 8. uri sv. maša z razmišljanjem, popoldne ob 17. uri pa govor in evharistični blagoslov. V nedeljo, 30. aprila, bo ob 8. uri pri Novem sv. Antonu sv. maša z govorom, popoldne ob 17. uri pa sklepna pobožnost v Marijinem domu. Vsak dan bo priložnost za spoved in osebni razgovor z voditeljem duhovne obnove. Prisrčno vabljene.
Pisma bralcev
Pismosovodenjskimvolilkaminvolilcem
V	nedeljo, 23. aprila, bomo tudi v Sovodnjah obnovili občinsko upravo. Vsi vemo, da je upravljanje občine zahtevna naloga, ki angažira celotno ekipo za to izvoljenih oseb; ni samo stvar posameznika ali malih skupin, ki bi odločale o vsem.
Glede napornega upravljanja sovodenjske občine so izkušnje iz zadnjega mandata dovolj zgovorne. Pomislimo le na neuporabljene deželne prispevke, ki jih je uprava morala vrniti; na stroške za pripravo zemljišča in načrtov za zgraditev socialnega centra, ki se mu je uprava sedaj dokončno odpovedala (po 12 letih propa-gandiranja občinske enotnosti); na denar za izplačilo raznih zakasnelih obveznih upravnih aktov. Vsakdo se o tem lahko sam prepriča, saj pravilnik dovoljuje občanom se seznanjati z občinskimi dokumenti.
Tisti, ki se zavedajo resničnega stanja uprave, bodo lahko rekli, da je vzrok zanj splet negativnih okoliščin. Ni nam
do tega, da bi dosedanjim upraviteljem očitali napake in nerodnosti. Za tako stanje ni namreč kriv le dosedanji župan, ki je na koncu mandata ostal sam, skregan z vsemi.
Občino ogrožajo kočljivi problemi glede posegov na njenem področju. Eno izmed spornih vprašanj je brez dvoma zgraditev financarske šole-vojašnice. Glede le-te uprava sploh nima jasnega stališča razen pred leti izglasovane resolucije; in vendar pripada polovica letališča naši občini. Dve drugi zadevi, glede katerih odbor ni bil enoten, sta ekologija in skrb za okolje. Sledili so si nerazumevanja in spori, ki so privedli celo do odstopa enega odbornika (uradno iz osebnih razlogov).
Se in še bi lahko navajali take in podobne primere, vendar se ustavimo tukaj. Dovolj je to, da začnete razmišljati o tem, komu je najbolje zaupati glas. Stanje ni lahko in zato je treba vložiti vse sile, sposobnosti in razpoložljivost, da se stvari spremenijo.	Remo	Devetak
V Novi Gorici o narodnoobrambnem gibanj u primorskih Slovencev
Pripravljalni odbor za proslavo 50-obletnice osvoboditve ter zmage nad fašizmom in nacizmom bo v Novi Gorici ob omenjenem jubileju priredil razgovor ob okrogli mizi. Potekal bo 21. aprila z naslovom Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v obdobju od 1918. do 1947. leta. S svojimi prispevki bodo sodelovali zgodovinarji in javni delavci: dr. Milica Kacin-Wohinz, dr. Irene Mislej, dr. Branko Marušič, dr. Jože Pirjevec, mag. Boris Mlakar, Marko Waltrisch, Nataša Nemec, mag. Nevenka Troha, dr. Boris Gombač, Peter Stres in Saša Vuga. Program bo povezoval pesnik in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Ciril Zlobec.
Spričo različnih stališč o Zorku Jelinčiču, enem od voditeljevNa-rodnoobrambne organizacije TIGR, ki so se pojavila kot odmev po objavi knjige njegovih spominov pri Goriški Mohorjevi družbi, o čemer smo poročali tudi v KG, bo nemara zelo aktualna predvsem ocena TIGR-a. O tej organizaciji bo govoril zgodovinar Peter Stres, ravnatelj osnovne šole na Dobrovem v Goriških Brdih. Za svojo temo je pridobil zapisnik razprave o TIGR-u, ki jo je dne 13. junija leta 1958 imel Izvršni komite tedanjega CK slovenske Zveze komunistov. Na omenjeni seji so sodelovali vsi člani tedanjega partijskega in političnega vodstva Slovenije. Sklenili so, daje treba organizacijo TIGR osamiti tudi v razmerju do organizacije Zveze borcev, češ da je bilo vodstvo TIGR-a dejansko agentura angleške in francoske obveščevalne službe.
Omenjena okrogla miza se bo pričela v petek ob 16. uri v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici.
M.
katoliški glas
Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice:! modulo (5 cm višine v	enem	stolpcu) 45.000 lir +	19% IVA.
Možne	so	sestave z več enako velikimi
moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
FC
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV