184 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 IZ ŽIVLJENJA MALIH GRAŠCAKOV COPOV V OBDOBJU 1748—1848 BORIS GOLEC V hribovski vasi Podkum, prej Št. Jurij pod Ku- mom, stoji na južni strani hribčka z župnijsko cerkvi- jo sv. Jurija Čopova kmečka domačija. Zunanji vi- dez izpred dvesto let'je ohranila le velika enonad- stropna hiša, nekdanji dvorec Podšentjur; na kmetiji živijo potomci graščakov Čopov, spomin na fevdalni značaj Čopovine pa je med Kumljanci domala zble- del. Doslej je pisal o dvorcu Vinko Möderndorfer v Slovenski vasi na Dolenjskem^ ter o lastnikih Majda Smole v Graščinah na nekdanjem Kranjskem.^ Mö- derndorfer je vse preveč zaupal skromnemu ljudske- mu izročilu, ga nekritično povezal z dostopnimi pisa- nimi viri in ustvaril o preteklosti PodSentjurja in Čo- pove rodbine patetično podobo, ki v marsičem ne ustreza resnici. V Krajevnem leksikonu Dravske ba- novine^ naletimo o dvorcu zgolj na nekaj izročila, Krajevni leksikon Slovenije* pa navaja tudi Mödern- dorferjeve napačne podatke. Namen pričujočega se- stavka je popraviti dosedanje zmote, predvsem pa os- vetliti gospodarski in družbeni položaj ter nasploh način življenja rodbine graščakov-kmetov Čopov v zadnjih sto letih do zemljiške odveze, ko so se Čopi postopoma povsem pokmetili in pognali v krajih pod Kumom trdne korenine. DVOREC PODŠENTJUR Dvorcu je dala imel lega pod cerkvijo sv. Jurija in je prvič omenjen s slovenskim imenom Pod Sent Jur- ja(e)m konec 17. stoletja pri Valvasorju.^ V kranjski deželni deski se je uradno imenoval Hof St. Jörgen,^ iz dokumentov pa so znane še druge oblike imena, kot St. Georgen, St. Irgen, St. Irgenhof ali St. Jör- genhof 7 Tudi ljudsko poimenovanje je bilo različno. Tako je v šentjurijski mrliški matici vpisana leta 1791 smrt Čopovega otroka u grado? slovensko pisana oklicna knjiga pa govori med letom 1815 in 1845 tri- krat o šentjurski grašini in dvakrat o grašinaku Čo- pu.^ Ustaljenega imena dvorec v tem času bržkone sploh ni imel, saj najdemo v uradnem seznamu kranjskih graščin iz leta 1854 dve imeni — Sveti Jur in PodšentjurZa slednje, ki je še najbližje Valvasor- jevemu poimenovanju, se je odločila tudi Majda Smole.^^ Do danes se je med Kumljanci ohranil neja- sen spomin na nekdanje gra5Č;>z5/:o poslopje, sicer pa je vsa starejša imena dvorca povsem zasenčilo Čopo- vo rodbinsko ime.^^ Kdo in kdaj je dvorec zgradil, ni znano. Od približ- no leta 1400 lahko po doslej znanih srednjeveških vi- rih zasledujemo le toponim Št. Jurij pod Kumom (S. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 185 Jörgen, Sand Jorgen, Sannd Jorgen)," dvorec pa ni nikoli omenjen. Po navedbah Majde Smole sega naj- starejši podatek o Podšentjurju v leto 1495, ko naj bi Friderik Rainer izročil Podšentjur Jakobu pl. Gallu v zameno za Dragomelj ob Pšati. Notico o zamenjavi je našla v seznamu starih listin graščinskega arhiva Dol pri Ljubljani.^" Toda dolska knjiga listin govori o posesti St. Jörgenberg^^ in ker v poznejših virih ne najdemo za Podšentjur nikoli imena s pripono -berg, temveč -hof, je zgornja trditev zelo vprašljiva. St. Ge- orgenberg se je namreč imenovala že v Valvasorjevi dobi opuščena graščina Šentjurjeva gora. Njeni prvi znani lastniki sredi 16. stoletja so bili povrhu še Galli pl. Gallensteini, rodbina, iz katere je izhajal tudi Ja- kob pl. Gall.^^ Tako se Podšentjur javlja šele leta 1659, ko ga je od Franca Krištofa Frankoviča kupil Franc Al- breht baron Kheysell. Kupcu je bil dvorec pri ro- ki, saj je posedoval bližnja gradova Bogenšperk in Črni potok, a ob Kheysellovi smrti leta 1672 Pod- šentjur med njegovo zapuščino ni naveden. Vrzel za- polnjuje Valvasor, ki pravi, da so bili lastniki Ber- nard pl. Gall, poznejši stotnik na Otočcu, Jurij Sig- frid baron Apfaltrer in od leta 1686 Ernest Zupan- čič. Slednji je kupil Podšentjur od Apfaltrerja in isto leto prodal svojo graščino Mala Loka pri Treb- njem. Od kdaj je bil dvorec v rokah Marije Elizabete baronice Rosetti, ne vemo. Leta 1715 ga je prodala bližnjemu završkemu graščaku Juriju Maksimilijanu baronu Valvasorju, v čigar lasti sta bila Zavrh in Podšentjur še čez dve leti ob njegovi smrti. Naslednja znana lastnica dvorca je bila Marija Terezija Merhe- rič, imenovana Fabjanič, od katere sta ga leta 1748 kupila Janez Jožef in Marija Konstancija Cop.^' Pro- dajalka, ki je živela v Ljubljani, Podšentjurju ni po- svečala posebne pozornosti, zato je bila tudi kupnina nizka.^' Zakonca Čop pa nameravata na kupljeni posesti resno gospodariti in se prav kmalu preselita iz Ljub- ljane v svoj podeželski dvorec. Po ženini smrti leta 1760 postane lastnik Janez Jožef Čop sam,^' ki je tu- di prvi vpisan v novo nastalo kranjsko deželno desko, in umre leta 1781. Po poravnavi med dediči postane leta 1789 lastnik dvorca in posesti sin Jožef Čop I. Ta ju leta 1815 izroči Jožefu IL, leta 1844 pa ju prevza- me Jožef IIL, zadnji kmet-graščak. Leta 1880 izroči že okrnjeno Čopovino sinu Jožefu IVPosest je na- to leta 1898 prepisana iz deželne deske v zemljiško knjigo okrajnega sodišča Radeče. Jožefu IV. sledi le- ta 1912 kot lastnik sin Alojzij, temu pa 1936 vdova Marija, ki izroči Čopovino leta 1956 sedanjemu go- spodarju Juriju Čopu.^^ V letih nemške okupacije, ko je bilo Kumljansko vključeno v izselitveni pas, je Čopova družina živela v Zagorju ob Savi, kmetijo pa je obdelovala priseljena tirolska družina.^^ Prvo obsežnejšo poročilo o Podšentjurju najdemo v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske. Poleg že na- vedenih imen lastnikov Valvasor nima povedati česa posebnega. Takole pravi: »Ta grad, ki se kranjsko imenuje Pod Sent Jurjam, stoji na Spodnjem Kranjskem, šest milj od Ljubljane. Čeprav stoji viso- ko v gorah, ima dovolj rodovitnega polja, travnikov, sadovnjakov in lepe gozdove. Prav nad gradom stoji na majhnem prijetnem hribčku cerkev sv. Jurija, kije dala gradu tudi ime. V bližini je visoka gora, kranjs- ko imenovana Kum, ki daleč naokoli razkazuje na svojem temenu postavljeni cerkvi sv. Neže in sv. Još- ta in kamor vsako leto vodijo velika romanja. « Malo- pomembnost Podšentjurja med kranjskimi gradovi je očitna. Bakrorez z nemškim imenom S. Georgen in slovenskim Pod Sent Jurjem prikazuje skromno eno- nadstropno stavbo z gospodarskim poslopjem ob po- ti k šentjurijski cerkvi .^^ Valvasorjeva upodobitev potrjuje izročilo, ki pra- vi, da je prvotni dvorec vzhodni del Čopove hiše, za- hodni pa da je bil dozidan leta 1794, kot priča prepro- sto vrezljana letnica na tramu v hiši. V podpritličju starejšega dela sta bila dva kletna prostora, v pritličju veža, večja shramba, črna kuhinja in t.i. špehkamra, v nadstropju pa dve spalnici.^^ Tako razporeditev Podšentjur v Valvazorjevem času. 186 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 prostorov (kuhinja, shramba, dve sobi, vinska klet) izpričuje tudi Čopov zapuščinski inventar iz leta 1781.^^ Trinajst let pozneje so bili prizidani še klet, dve sobi v pribličju in dve v nadstropju. Dozidava za- hodnega dela je vidna zlasti na podstrešju, grajenem iz različno tesanih hrastovih brun. V prvotnem dvor- cu naj bi podzemna špehkamra, kamor si prišel iz veže, po izročilu služila za zaporo upornih podlož- nikov. Pozneje so prostor uporabljali za drvarnico, pravili pa so mu še vedno špehkamra, kar je v teh kra- jih nasploh izraz za zapor.^* Od gospodarskih poslopij je na Valvasorjevem ba- krorezu upodobljen le manjši hlev, v zapuščinskem inventarju Marije Konstancije Čop iz leta 1760 je omenjena pristava,^^ inventar Janeza Jožefa pa nava- ja leta 1781 poleg prej omenjenih prostorov v dvorcu še žitno kaščo in hleve Po franciscejski katastrski mapi iz leta 1825 je obsegala Čopova domačija veliko zidano hišo, imenovano dvorec, dva večja lesena hle- va, skedenj, lopo in nekoliko odmaknjen kozolec. V primerjavi s skromnimi, pretežno lesenimi kmečkimi domovi, je bila Čopova hiša resnično graščina, velika pa so bila tudi gospodarska poslopja.^^ Dvorec je do- bil ob prvem oštevilčenju hiš leta 1771 popisno števil- ko 47, od preštevilčenja leta 1820 pa nosi vse do dana- šnjih dni številko 1.^° Le krajevno ime se je medtem dvakrat spremenilo. Sprva se je kraj imenoval Št. Ju- rij pod Kumom, nato Sv. Jurij pod Kumom in po zadnji vojni Podkum.^^ Ob dejstvu, da Podšentjur ni bil nikoli kakšno po- membnejše središče zemljiških gospodov, je tudi ljudsko izročilo o preteklosti in podobi dvorca na moč skromno. Po izročilu je stal prvotni grad na gri- ču, ki je kakšnih dvesto metrov oddaljen od Čopove domačije in nosi ledinsko ime Grac. Poslopje naj bi bilo namenjeno za stanovanje valptov in zaporo kme- tov. Po eni inačici so uporabiU njegove ruševine pri prezidavi šentjurijske cerkve, po drugi pa so zvozili kamenje v štiri kilometre oddaljene Rtiče za gradnjo podružnične cerkve sv. Brikcija, ki nosi letnico 1756. Domačini se spominjajo, da so bih ostanki zidovja na Gracu vidni še po zadnji vojni, a danes je svet obrasel z rušo in gozdom.O domnevnem starem gradu v vi- rih ni sledu. Ne omenja ga niti Valvasor niti ne najde- mo vrisanega zidovja v franciscejski katastrski mapi. Zanesljivo je le, da je na Gracu nekdaj stala zidana stavba, njenega namena pa ni več moč ugotoviti. Zrno resnice utegne biti tudi v pripovedi o valptih, saj so nekateri zemljiški gospodje pred Čopi posedovali druge pomembnejše posesti in niso stalno živeli na Kumljanskem. V Podšentjurju so tako gospodarili njihovi oskrbniki ali zakupniki. Povsem zgrešene pa so trditve Vinka Möderndorferja,^^ da so Čopi sprva živeli v starem gradu in upravljali posest šentjurijske cerkve. Spomin na graščake Čope je zaradi njihovega vse bolj kmečkega načina življenja zelo nejasen in skromen. Izročilo pozna le neko grofico Čopovo, ki naj bi kupila današnjo Čopovino, njeni sinovi pa naj bi se poženiU po okolici in razširili rodbinsko ime.^* Sicer pa je zavest o nekdanjem fevdalnem značaju rodbine med današnjimi Čopi domala izginila. Le v šali jih sosedje tu in tam imenujejo baroni.^* POSEST DVORCA v času, ko sta Janez Jožef in Marija Konstancija Čop kupila Podšentjur z njegovo gospoščinsko in podložniško posestjo, je bila v habsburških dednih deželah v polnem teku sestava katastra, po katerem so poslej odmerjali dominikalni in rustikalni davek ter kontribucijo. Po terezijanskem katastru je spada- lo leta 1749 k dvorcu le še nekaj več kot osem podlož- niških hub, medtem ko jih je bilo po stari imenjski knjigi še petnajst.'^ Na desetih gospodarskih enotah, v povprečju nekoliko manjših od ene hübe, je po za- kupnem pravu gospodarilo devet podložnikov.^^ Po- dšentjurski gospod je imel nad njimi patrimonialno sodstvo, za vse pa je bilo pristojno deželsko sodišče na Svibnem. Živeli so v bhžnjih zaselkih: Na Peči, Ravan, Na Vrhu, Podlešovje, Četež, Jazbine, Za Vrhom in Brinje.'' Od leta 1748, ko je bil Podšentjur v rokah Čopove rodbine, se je obseg njegove podložniške posesti ne- kajkrat spremenil. Najprej je Janez Jožef Čop leta 1760 kupil imenje v bližnji vasi Padež, ki je pripadalo gospostvu Rakovnik v Mirenski dolini.'^ Iz mlajših urbarjev je razvidno, da je imenje obsegalo osem hub in pol, razdeljeno pa je bilo med deset podložnikov, od katerih jih je sedem živelo v Padežu, dva v Magol- niku in eden Pod Kumom.*" S pridobitvijo padeške posesti se je Čopova podložniška posest povečala na šestnajst hub in dobro polovico oziroma na dvajset podložnikov. Ko je bil Janez Jožef leta 1781 primo- ram odstopiti svojemu upniku pet podložnikov,*^ se je združena podšentjurska in padeška posest zmanj- šala na dvanajst hub in eno šestino. Leta 1793 se je neznatno povečala za opuščeno polovico hübe v Pod- lešovju*^ in takšno stanje prikazuje še urbar iz leta 1799.''3 Do leta 1817 so odpadli še štirje podložniki, preostalih enajst pa je z zemljiškim gospodom skleni- lo pogodbo o odkupu dajatev in tlake.** Ko je pogod- ba o odvezi leta 1834 dokončno stopila v veljavo, je obsegala Čopova podložniška posest po urbarju še deset hub z enajstimi podložniki.*^ Sorazmerno s povečanjem in nato postopnim zmanjševanjem rustikalne posesti se je spreminjala tudi višina dohodkov podšentjurskega gospoda, do- kler niso leta 1834 z izgubo podložniških kmetij tovrstni dohodki povsem usahnili. Obseg in obdav- čenje posesti ter dohodke od podložnikov prikazujeta naslednji preglednici, sestavljeni na podlagi štirih let- nih urbarjev iz terezijanskega katastra ter železobarv- nega kvaterna deželne deske.*^ Davek in veUkost Leto 1749 1759 1793 1799 1834 Hube 8, 2, 1 8, 2, 1 12, 8, 3 12, 38, 3 10, —, — Dominikalni d. 7 27, 2, 2 ? 23, 38, 2 ? Rustikalni d. 30, 33, 1 30, 34, 1 43, 26, 3 44, 26, 3 34, —, — Kontribucija 48, 13, 1 48, 13, 2 72, 53, 1 75, 53, 1 60, —, — KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 187 kmetij sta izražena v goldinarjih, krajcarjih in denari- čih, s tem da je goldinar izračunska enota za hubo. URBARJI 1749 1793 1799 1834 Posesti, gospodarji 10, 9 15, 13 16, 14 12, 11 Činž (g., kr., d.) 25, 29, — 28, 26, 3 30, 23, 1 21, 38, 1 Denar (g., kr., d.) —, —, — 3, 24, — 3, 24, — 3, 24, — MALA PRAVDA Žito (äkafi) 4 3 1/2 3 1/2 1 Jagnje 4 3 1/2 3 1/2 1 Kokoši — 12 12 12 Kopuni 4 5 5 4 Jajca 40 150 150 140 Predivo (povesma) 100 85 85 60 Platno (vatli) 82 118 118 84 TLAKA (dnevi) Tovornina 6 . 9 9 8 Ročna 2 1/2 1/2 _ Živinska in ročna 5 2 1/2 3 1 1/2 Izmerjena — 72 72 72 Denarna (g, kr, d) — 32, 40, — 32, 40, — 32, 40, — V urbarjih je podložniška posest strogo razdeljena na podložnike dvorca Podšentjur in podložnike nek- danjega rakovniškega imenja Padež. Vse kmetije so bile podeljene po zakupnem pravu, razlike pa so bile v obveznostih posameznega podložnika do zemljiške- ga gospoda. Padeški podložniki so praviloma plače- vali več dajatev in opravljali znatno več tlake kot po- dšentjurski. Činža že ob nastanku terezijanskega ka- tastra ni nihče več plačeval v naturalijah, pozneje pa so z denarjem plačevali tudi obveznost tlake. O pridelku in siceršnjih dohodkih od gospoščinske posesti nimamo natančnih podatkov. Tudi tega, ko- likšno površino je do nastanka franciscejskega kata- stra obsegalo posestvo, ni moč zanesljivo ugotoviti. Sodeč po dominikalnem davku, se je obseg gospoš- činske posesti do leta 1799 nekoliko zmanjšal, saj je nominalna višina davka približno za sedmino manjša kot štirideset let prej. Iz druge polovice 18. stoletja pa imamo podatke o opremi, orodju in živini, kar za poznejšo dobo pogrešamo. Tako je bilo po zapuščin- skem inventarju Marije Konstancije Čop leta 1760*^ na pristavi šest krav, devet voličev, telica, dva para vprežnih volov, dva konja, koza in štiri svinje. Inven- tar Janeza Jožefa Čopa iz leta 1781,"^ časa najslab- šega gospodarjenja, pa navaja dva konja, dva bika, sedem krav, sedem telet, dve breji telici, pet starih in devet mladih svinj. Ker jožefinski kataster za to področje ni ohranjen, poznamo obseg gospoščinske zemlje šele iz francis- cejskega katastra.*^ Leta 1825 je posest graščaka Jožefa Lopa II. obsegala 44 parcel ali 197,6 oralov zemlje. Od tega je 22 oralov odpadlo na njive, 32,4 oralov na travnike, 35,6 oralov je bilo pašnikov ter 107,6 oralov gozda. Posest je bila sklenjena, kako- vost zemlje pa praviloma ocenjena za razred više kot pri okoliških kmetih. Naziv graščak (Gutsinhaber) za Jožefa Čopa je bil pozneje v katastru zamenjan z na- zivom dvozemljak, kar je po izgubi zadnjih podlož- niških kmetij tudi ustrezalo dejanskemu stanju. V celoti gledano se je gospodarska moč podšent- jurskih Čopov krepila do šestdesetih let 18. stoletja.. Pogled z Graca na Podkum s Čopovino v ospredju. Kmalu zatem pa se je začel upad, ki je dosegel s smrtjo Janeza Jožefa Čopa leta 1781 najnižjo točko. Pokojnikov dolg je ostal najtežje breme rodbine, vse dokler ga čez pol stoletja z odkupom lastnih obvezno- sti niso odplačali podšentjurski podložniki. Čopi so bili zaradi starega dolga v nenehni denarni stiski in le veščemu gospodarjenju naslednikov prvega gospo- darja iz rodu Čopov gre zasluga, da posesti niso izgu- bili. Vzponi in padci so se vrstili še do zadnje vojne, posest pa se je postopoma krčila, tako da obsega Čo- pova kmetija danes^° še približno 45 hektarov, od te- ga 20 hektarov obdelovalnih površin. RODBINA ČOP IN NJEN DRUŽBENI RAZVOJ O Janezu Jožefu Čopu, začetniku kumljan- ske rodovine Čopov, imamo podatke šele iz njegovih zrelih let, prav nič pa ni znanega o njegovem rodu in mladosti. Möderndorfei*^ sicer pravi, daje prišla Čo- pova družina z Gorenjskega, česar pa ne utemelji z vi- rom. V znano gorenjsko rodovino Čopov uvršča Jožefa Čopa I. tudi Slovenski biografski leksikon,'^ a ne pozna njegovih korenin. Tako kot pri nekaterih drugih Čopih se zanaša zgolj na priimek, kar še zda- leč ni pogoj, da so bili vsi Čopi tudi v sorodu. Janeza Jožefa Čopa, rojenega okoli leta 1718, zaman iščemo v danes ohranjenih krstnih maticah gorenjskih žup- nij kjer so Čopi sicer živeli, pa tudi iz drugih virov njegovega gorenjskega izvora ni moč dokazati. Prvi podatek o pradedu kumljanskih Čopov sega šele v leto 1748, ko je živel v Boštanju pri Sevnici in se, star približno trideset let, oženil v cerkvi sv. Kri- štofa v Ljubljani. Slovenski oklic v oklicni knjigi ljubljanske župnije sv. Nikolaja pravi naslednje: 188 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 »Majus 1748 — 2. hujus. G(ospod).- Joannes Joseph Tschopp Ledig v Saustaino vsame gospodizhno Mario Constantio ranziga Shlahtniga G(ospoda): Ferdinan- da Haipl Sakonsko Hzher Sa PP: Capucinarie. V poročni matici iste župnije pa najdemo zapis, da sta se 14. maja poročila gospod Janez Jožef Čop, liber, in njegova zaročenka Marija Konstancija, zakonska hči presvetlega gospoda Ferdinanda Heipla. Poročni priči sta bila gospoda Anton Wuloviz in Gottlieb Gal- liarth.5' Uganka ostaja, ali je naziv gospod odraz de- janskega življenjskega standarda in družbenega polo- žaja Janeza Jožefa Čopa ali pa mu ga oklicna in po- ročna knjiga prisojata zaradi izvora nevestine rodbi- ne. Ker boštanjske matične knjige in graščinski arhiv niso ohranjeni, ne vemo o Čopu ničesar. V zvezi s plemstvom z boštjanskega področja ne pozna Schiviz von Schivizhoffen^^ nobenega botra ali priče s priim- kom Čop. Dognano torej ni, ali je bil Janez Jožef Čop tudi po rodu iz Boštanja. Domnevamo lahko, da je bil graščinski uradnik, morda trgovec. Njegova prva žena Marija Konstancija se je rodila v družini doktorja prava in tajnika ljubljanskega vi- cedomskega urada Ferdinanda Leopolda Heipla in njegove žene Marije Katarine, rojene Alberti. Heipli in Albertiji so po imenu tujci, priseljeni iz nemških oziroma italijanskih dežel. Schiviz von Schivizhoffen je člane obeh rodbin prišteval k plemstvu, saj jih ma- tične knjige dosledno imenujejo nobiles inpraenobi- les. V prvi polovici 18. stoletja so bili Albertiji v Ljubljani že razširjena rodbina, Ferdinand Leopold Heipl pa edini predstavnik Heiplove rodbine. Z Mari- jo Katarino Alberti se je oženil leta 1705.^' Po imenu je znanih sedem Heiplovih hčera, a v ljubljanskih krstnih maticah najdemo samo štiriKer ostaUh treh ni našel v kranjskih matičnih knjigah niti Schiviz von Schivizhoffen, se zdi mogoče, da sta imela Heipla res le štiri hčere, tri pa se zaradi zamenjave dvojnih imen skrivajo za štirijni znanimi. Tako je domneval tudi Vladislav Fabjančič v Knjigi ljubljanskih hiš in njih stanovalcevkjer istoveti Marijo Konstancijo z Elizabeto Konstancijo. Krst Marije Konstancije, po- ročene Čop, v ljubljanskih krstnih maticah ni zabele- žen, ne vemo pa niti, koliko je bila stara ob smrti leta 1760, ker je svibenska mrliška matična knjiga izgub- ljena. Premoženjsko stanje zakoncev Heipl je bilo dokaj ugodno. Marija Katarina je leta 1717 kupila v Gradišču manjšo hišo z vrtom,^° leta 1726 pa še hišo z vrtom med kapucinskim samostanom in vicedomski- mi vrati.*^ Tam je družina poslej tudi živela. 50-letni Ferdinand Leopold Heipl je umrl leta 1731, 58-letna vdova Marija Katarina pa 1733.^^ Po poročni pogodbi z dne 14. maja 1748 je Marija Konstancija prinesla Janezu Jožefu Čopu v zakon 1200 goldinarjev. S to vsoto je v primeru smrti zava- rovala kot dediče svoje otroke.*' 10. junija, slab me- sec po poroki, sta zakonca kupila od Marije Terezije Merherič, imenovane Fabjanič, dvorec Podšentjur v svibenjski župniji na Spodnjem Kranjskem. Povzetek kupoprodajne pogodbe, sklenjene v Ljubljani, pravi, da spadajo k dvorcu vsa podložniška orna polja in pravice, kupnina pa je znašala 420 goldinarjev.** Za- kaj sta se Čopa odločila za nakup odmaknjenega hri- bovskega dvorca, lahko samo domnevamo. Od ne- kod sta pač morala črpati dohodke za življenje in tudi cena visoko ležečega dvorca ni bila visoka. Janez Jožef, ki je prišel s podeželja, se je bržkone bolje zna- šel na zemlji kot v Ljubljani. Iz zakona Janeza Jožefa in Marije Konstacije Čop sta znana otroka Frančišek in Marija Ana, ki ju omenja materin zapuščinski inventar iz leta 1760. Te- daj jima je bilo enajst oziroma devet let.** Frančišek Ksaverij se je rodil 11. novembra 1749 v Heiplovi hiši v Ljubljani, kjer sta starša živela kratek čas po poro- ki. Njegova krstna botra sta bila gospod Jožef Go- tard Weiss in gospa Ana Stuker, rojena pl. Wiviz, pa tudi zakonca Čop sta v krstni matici imenovana go- spod in gospa.** Kmalu zatem se je družina preselila v Podšentjur, kjer se je leta 1751 rodila Marija Ana, vendar o njenem rojstvu nimamo podatkov, ker svi- benska krstna matica iz tega obdobja ni ohranjena. Ko sta Čopa kupila dvorec, le-ta ni bil v najboljšem stanju. V preteklih desetletjih je namreč pogosto pre- hajal iz rok v roke in njegovi lastniki so razprodali skoraj polovico podložniške zemlje. Čopa pa sta za- čela s temeljito melioracijo posesti, tako da se je vred- nost dvorca in njegovega imenja do leta 1760 poveča- la s 420 na vsaj 600 goldinarjev.*' Dohodki od pod- ložniške in gospoščinske zemlje so zadoščali za lastne potrebe in plačevanje davkov, saj v zapuščinskem in- ventarju Marije Konstancije ni nikakršnih zabeležb dolga. Poleg tega je Marija Konstancija leta 1756 po- dedovala po pokojni sestri Mariji Ani tudi obe Hei- plovi družinski hiši v Ljubljani.** Zanimivo se zdi, da so Marijo Ano Heipl, ki je umrla 26. septembra 1756 na sestrinem domu v Podšentjurju, prepeljali in po- kopali v Ljubljani.*^ Ko so Mariji Konstanciji pojenjale življenjske mo- či, je 7. marca 1760 napisala v skladu s poročno po- godbo oporoko, s katero je mladoletnima otrokoma zapustila svojo doto 1200 goldinarjev.'" Datum, vzrok smrti in starost Marije Konstancije niso znani. Umrla je pred 27. marcem, ko je Ignac baron Apfal- trer prevzel nalogo inventurnega komisarja za kranjs- ko deželno sodišče.'^ Zapuščinski inventar, poslan deželnemu sodišču 30. aprila, je prava zakladnica po- datkov o premoženjskem stanju, načinu življenja, o kulturni in izobrazbeni stopnji podšentjurskih graš- čakov. Celotno zapuščino je baron Apfaltrer ocenil na 2665 goldinarjev in 54 krajcarjev, kar je bilo v pri- merjavi z zapuščinami drugih zemljiških gospodov zelo skromno premoženje. Podšentjurska zapuščina je sicer dosegala le dobro tretjino celotne, a iz inven- tarja je razvidno, da sta zakonca mnogo vložila v no- vo posest, hiši v Ljubljani pa sta samevali. Meliorira- ni pašniki, poln hlev in kašča ter redno pobrani davki brez dolgov kažejo na dobro gospodarjenje, sicer pa je bila notranja oprema dvorca skromna, prej borna. Zapuščinski inventar navaja nekaj starih luksuznih predmetov le v Heiplovih hišah v Ljubljani. Pregled- nica prikazuje vrednost ljubljanske in podšentjurske KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 189 i o kulturni in izobrazbeni ravni zakoncev Čop so- dim, da je bila nizka. Zapuščinski inventar ne omenja niti ene same knjige, s slikami so ravnali mačehovsko, tako da ob popisu vseh niti niso mogli najti, pa tudi navadnega okrasja tako rekoč ni bilo. V Ljubljani sta Čopa prosila za poročni priči in botra svojemu prvo- rojencu ljudi iz višjih krogov, v kakšnih krogih sta se gibala po preselitvi na podeželje, pa ne vemo. O bo- trinstvih bi pričale svibenske matične knjige, ki iz tega obdobja žal niso ohranjene. Iz mlajših matic vemo, da so se v svibenski župniji šteli poleg podšentjurskih graščakov za gospodo le domača duhovščina in svi- benski graščaki. Janez Jožef Čop je bil kolikor toliko podkovan v pisanju pogodb, poročil in drugih doku- mentov, pa tudi Marija Konstancija, ki je izhajala iz meščanske poplemenitene rodbine, je pridobila v mladosti vsaj osnovno, svojemu stanu primerno izo- brazbo. Njen izvor in način življenja sta porodila med Kumljanci tudi pripoved og/-o/ic/ Čop, prvi gra- ščakinji iz Čopovega rodu. Priletni vdovec Janez Jožef z dvema mladoletnima otrokoma ni mogel dolgo ostati sam. Poldrugo leto po ženini smrti se je 22. avgusta 1761'^ drugič oženil v Šentrupertu na Dolenjskem s celih dvajset let mlajšo Marijo Rozalijo Šivic z gradu Rakovnik. Šentruper- ška poročna matica je izgubljena, zato o poroki ne vemo dosti, vsekakor pa je bila premoženjske narave. 14. maja 1760 je namreč Čop sklenil z rakovniškim grofom Joštom Vajkartom Antonom Barbom kupno pogodbo za imenje Padež.^" Potrebno kupnino 1200 goldinarjev mu je z doto prinesla v zakon druga žena Marija Rozalija, hči rakovniškega graščinskega urad- nika Janeza Matija Šivica. V poročni pogodbi, skle- njeni na gradu Ravkovniku, je zapisano, da je Čop namenil nevestino doto za nakup padeškega ime- nja.'^ O Šivičevi rodbini skorajda nimamo podatkov. Ra- zen repertorija krstnih matic so uničene prav vse šent- ruperške matične knjige iz tega obdobja. V repertori- ju,^^ ki zajema obdobje od 1737 do 1847, se priimek Šivic pojavi vsega dvakrat, in sicer v letih 1754 in 1756, ko sta bila krščena Gregor in Neža Šivic. Skle- pamo lahko, da je prišel Janez Matija Šivic službovat na Rakovnik šele v začetku petdesetih let, o njegovi družini pa ne vemo ničesar. Hči Marija Rozalija, ro- jena neznano kje okoli leta 1737, je torej odraščala v ugodnejših materialnih pogojih in bila deležna stanu primerne vzgoje in izobrazbe. Janez Jožef Čop je imel v zakonu z Marijo Rozali- jo še tri otroke. Starejši sin Jožef, naslednji nosilec rodu in podšentjurski graščak, je bil rojen pred 25. aprilom 1764, ko so začeli voditi novo, še ohranjeno krstno matico, najverjetneje leta 1763, kot je mogoče sklepati iz navedb starosti ob poroki in smrti.'' Hči Marija Jožefa se je rodila 11. februarja 1768, krstili pa so jo naslednji dan v prisotnosti botrov Luke Pod- lešovarja in Helene Tome.'' Najmlajši Anton je bil rojen in krščen 3. aprila 1771, botrovala pa sta mu Pavel Košir in Elizabeta Medved.'^ Pri krstu drugega otroka je Janez Jožef imenovan gospod, pri krstu najmlajšega celo plemeniti gospod (dominus nobilis), vendar sta starša naprosila za botre kar okoliške kme- te, v prvem primeru celo podšentjurska podložnika. Zakonca sta začela gospodariti z dobrih izhodišč, saj je bila dominikalna posest meliorirana in dobro obdelana, rustikalna pa se je s pridobitvijo padeškega imenja podvojila. Zato je toliko teže razumeti, kako sta lahko v dvajsetih letih do smrti zavozila skoraj vse premoženje. Odpadli sta obe hiši v Ljubljani, podlož- niška posest se je zmanjšala za četrtino, gospoščinska je bila hudo zanemarjena, dvorec in gospodarska poslopja dotrajani, na preostanku premoženja pa je bilo še za polovico vrednosti dolga. Vzroke takega 190] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 nazadovanja lahko iščemo v prekomernem razsipništ- vu, saj obveznosti še zdaleč niso bile tako visoke. Že prvi podšentjurski graščak iz Čopove rodbine je dose- gel višek ter najnižjo točko gospodarjenja, česar pos- ledice so čutili nasledniki še desetletja. Edina večja obveznost Janeza Jožefa je bila dota prve žene v višini 1200 goldinarjev, ki jih je moral iz- plačati otrokoma iz prvega zakona. Dolg je bil 22. av- gusta 1765 vpisan v deželno desko kot breme dvorca*" in do svoje smrti ga je Janez Jožef razen 100 goldinar- jev tudi poravnal.'^ Dote druge žene, vpisane v deželno desko 3. julija 1770, pa ni bilo treba nikoli ni- komur izplačati in je bila več kot sto let pozneje izbri- sana.'^ Prvo poročilo o Čopovi zadolžitvi imamo z dne 26. marca 1772, ko je baronu Francu Apfaltrerju izdal dolžno pismo za 900 goldinarjev. Dolžniku je uspelo v petih obrokih izplačati le dobri dve tretjini posojila, in sicer v naturalijah,'^ ker gotovine očitno ni premogel. Z dne 16. decembra 1777 je znana na- godba med Čopom in radeškim papirničarjem Mihae- lom MüUerjem. Čez dobra tri leta, ko je Čop dolgo- val Miillerju še 806 goldinarjev, se je slednji odpove- dal denarju v zameno za pet podšentjurskih podlož- nikov.'* Ob Čopovi smrti tudi hiši v Ljubljani nista bili več v njegovi lasti. Kdaj sta prešli v druge roke, ni znano. Večjo hišo, v kateri je danes sedež Slovenske matice (Trg osvoboditve 7), sta do leta 1784 posedo- vala Matija Garson in njegova žena Marija Ana.'' Kot lastnik manjše hiše v Gradišču (danes Soteska 6) pa je leta 1782 naveden Čopov posojilodajalec Mihael Müller.'« Leta 1781 sta Čopovo družino pretresla dva dogod- ka. Osemnajstletni Jožef, trinajstletna Marija Jožefa in desetletni Anton so najprej izgubili mater, čez pol leta še očeta. Marija Rozalija je umria 12. januarja, pokopali so jo pri sv. Juriju, mrliška matica ji prisoja 43 let, vzroka smrti pa ne navaja." Vdovec Janez Jožef je tisto leto še bolj zanemaril gospodarstvo, po drugi strani pa skušal poravnati velikanske dolgove, kar se najbolje zrcali v odstopu petih podložnikov Mihaelu Miillerju dne 29. marca." Očitno je bil bo- lan in popolnoma brez denarja, saj je napravil dolg za zdravila celo pri lekarnarju Wagnerju. Otroci niso mogli plačati šentjurijski cerkvi niti stroškov za po- greb.s" Približno oceno Čopove zapuščine je kranjskemu deželnemu sodišču podal Jožef Mayerhoffer, graščak z bližnjih Kleviš. Do 26. septembra sta zaključila ce- nitev tudi oba inventurna komisarja, Tomaž Pallenta in Matija Žagar, ki pravita, da se njune ugotovitve ujemajo z Mayerhofferjevimi. Dvorec Podšentjur imenujeta podrtija, hlevi in žitna kašča so skoraj raz- padli, pridelek sploh še ni bil pospravljen in le s po- močjo urbarjev sta lahko ugotovila količino nekda- njega pridelka brez prave vrednosti. Po šestih letih naj bi celotno posest prevzel starejši Čopov sin Jožef, sicer pa odločitev o skrbništvu nad mladoletnimi otroki prepuščata deželnemu glavarju.'^ Vrednost Čopove zapuščine in višina dolgov sta razvidni iz nas- lednje preglednice.'^ Dolgovi so kljub poravnavam v nepremičninah in na- turalijah še vedno znašali 49,5% preostalega premoženja. Največja upnika sta bila ljubljanski ma- nufakturist von Weitenhiller s 1052 goldinarji in 8 krajcarji ter Franc baron Apfaltrer z 289 goldinarji in poldrugim krajcarjem. Za dominikalni in rustikalni davek je pokojnik dolgoval deželi 107 goldinarjev in 37 krajcarjev, bil je dolžan še 100 goldinarjev zapuš- čine prve žene, 55 goldinarjev sinu Jožefu za par vo- lov, manjše vsote pa še: lekarnarju Wagnerju, ljub- ljanskemu manufakturistu Desselbrunerju in rade- škemu papirničarju Miillerju ter kmetom Matiji Re- povžu, Lovru Medvedu, Valentinu Pajerju in Luki Smešniku. Cerkvi sv. Jurija je ostal dolžan za pogreb- ne stroške, bratom avguštincem za poslednji poz- drav, svibenskemu župniku in šentjurijskemu vikarju pa nekaj gotovine. K dolgu so slednjič prišteli še 19 goldinarjev komisijskih stroškov ob cenitvi.*^ Če pri- merjamo zapuščinska inventarja iz let 1760 in 1781 je razlika ogromna. V obdobju med nastankom obeh inventarjev je Čop nakupil precej premičnin, tako da je bila notranja oprema dvorca bogatejša, a večkrat gre tudi za nepomembne predmete. V celoti gledano, je gospodarstvo zanemaril in izdatno presegel svojo plačilno sposobnost, tako da je bilo stanje ob njegovi smrti kratko povedano porazno. Velike razlike v no- minalni vrednosti nepremičnin gre najbrž pripisati pristranskosti inventurnih komisarjev, ki sta zaradi ogromnega dolga prikazala vrednost zemljišča višjo, kot je sicer bila. O padcu ugleda Čopov zgovorno pričajo zlasti ma- tice. Botri Čopovih novorojencev so bili namreč pre- prosti kmečki ljudje, Marijo Rozalijo so kmetje v se- demdesetih letih le dvakrat naprosili za krstno botro, Janeza Jožefa pa sploh nikoli.'* S sorodstvom druži- ni imela mnogo stikov ali sploh nikakršnih. Čopov zapuščinski inventar namreč pravi da se ni oglasil noben pokojnikov brat, ki bi imel do zapuščine ka- kršnekoli zahteve. S kom so bili Čopi sicer v stikih, najzgovorneje priča seznam upnikov iz okolice in Ljubljane. Podoba družbenega položaja Čopov v tem času je v dobršni meri okrnjena ob dejstvu, da ne poznamo življenjskih poti štirih otrok Janeza Jožefa kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 191 iz obeh zakonov. Ob njegovi smrti so živeli na domu mladoletni Jožef, Marija Jožefa in Anton," medtem ko sta se Frančišek Ksaverij in Marija Ana iz prvega zakona že prej neznano kam odselila. Prav tako kot Marijo Jožefo in Antona ju zaman iščemo v sviben- skih, radeških in mlajših šentjurijskih matičnih knji- gah. O Jožefi vemo le to, da je bila ob sklepanju po- ravnalne pogodbe z bratoma 31. avgusta 1789*' že omožena z nekim Horvatom, skrbnik Jožefa in Anto- na pa je bil tedaj neki Andrej Ksaverij Repešič. Nena- vadno se zdi, da se Čopovi hčeri nista omožili v do- mači svibenski župniji oziroma šentjurijski lokaliji, kot je bila sicer navada, četudi so bili ženini doma od drugod. Jožef Čop L, drugi podšentjurski graščak iz i Čopovega rodu, je kot sin malega graščaka pridobil v \ mladosti vsaj osnovno, svojemu stanu primerno izo- : brazbo. Ker v bližini domačega kraja ni bilo šol, mu j je lahko dala osnovno izobrazbo svibenska duhovšči- na ah kakšna druga šolana oseba. Velika prelomnica , v njegovem življenju je bila smrt obeh staršev, ki sta zapustila številne neporavnane obveznosti in zelo sla- bo gospodarstvo. Skrbnik Čopovih otrok Andrej Ksaverij Repešič, o katerem ne vemo ničesar določ- nejšega, z upravljanjem zapuščine ni imel lahke nalo- ge. 15. marca 1788 je postal Jožef kot najstarejši sin dedič celotnega očetovega in materinega premoženja z dolgovi vred°° in si še isto leto poiskal nevesto v so- seski sv. Janeza pri Svibnem. Svibenska poročna ma- tična knjiga pravi, da sta se 6. oktobra 1788 poročila 25-letni gospod Jožef Čop, lastnik dvorca Podšent- jur, in 18-letna devica/era Stritih, hči gospoda Anto- na Stritiha. Poročni priči sta bila gospoda Matija Žagar in Franc Anton Argarnig.'' Stritihov rod ne izhaja s svibenskega področja niti iz širše okoHce.^"" Jerin oče Anton Stritih je v svi- benskih matičnih knjigah prvič in zadnjič omenjen ob hčerini poroki. Za lokalne razmere je pripadal višje- mu sloju, o čemer priča naziv gospod. Morda ga je na j Svibno pripeljala uradniška služba, saj je bil v grašči- ni sedež deželskega sodišča in novo ustanovljenega nabornega okraja.^"' Spet druga možnost je, daje bil Stritih trgovec, ki se je samo začasno naselil v od- maknjenem dolenjskem kraju. V svibenskih maticah zaman iščemo tako njega kot njegovo ženo. Poleg Je- re, rojene neznano kje okoli leta 1771, sta v teh krajih ostala tudi njena brata Andrej, rojen okoli 1768, in Janez Evangelist, ki se je rodil okrog 1773. Andrej je bil več kot dve desetletji upravnik Čopove posesti (Gutsadministrator) in je umrl pri 43 letih 11. januar- ja 1812 v Podšentjurju.^"^ Mljaši Janez EvangeUst je kot kmet in gostilničar živel na Svibnem št. 3. V zako- nu z Apolonijo Blaznik, ki ni bila doma iz svibenske župnije, je imel tri otroke, a je rodbinsko ime že v prvem rodu izumrlo. V primerjavi z očetom, bratom in sestro je Janez zdrknil na družbeni lestvici, saj ma- tične knjige le njega enačijo z ostalimi kmeti brez na- ziva gospod. Umrl je 28. februarja 1812, ko naj bi mu bilo 39 let.^" Prvo leto zakona je novi podšentjurski gospodar Jožef Čop I. sklenil z bratom in sestro poravnalno pogodbo glede dediščine. Antonu je obljubil plačati 523 goldinarjev in 47 1/4 krajcarja, sestri Jožefi, te- daj že omoženi Horvat, pa 417 goldinarjev in 42 1/4 krajcarja. Pogodba je bila podpisana 31. avgusta 1789 v Podšentjurju.^"" Kako je bilo z Antonovim deležem in njegovo življenjsko potjo, ne vemo. Jože- fa je dala svojo dediščino vpisati 31. junija 1791 v deželno desko kot breme podšentjurskega dvorca, iz- plačal pa jo je šele Jožef Čop II.'"* 470 goldinarjev in 23 krajcarjev je Jožef Čop dolgoval tudi sosednjemu kleviškemu graščaku Jožefu Mayerhofferju. Po po- ravnavi je Mayerhoffer znižal zahtevo na 400 goldi- narjev, ki mu jih je moral Čop vrniti v dveh letih s pe- todstotnimi obrestmi.'"* Za odplačilo podedovanih dolgov pa sta morala Jožef in Jera Čop najeti novo posojilo. Tako sta si 1. januarja 1794 od Janeza Pav- linčiča izposodila 2000 goldinarjev,'"' z dne 16. okto- copov rod 192: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 bra 1806 pa je znana tudi Jožefova zadolžnica, ki jo je izdal skrbniku zapuščine nekega Aleksa Mahoriča za 412 goldinarjev.'"' Nikakor ne smemo pozabiti, da sta prevzela zakonca podšentjursko posest v zelo sla- bem stanju. Morala sta popraviti gospodarska poslop- ja, povrhu tega pa sta leta 1794 dozidala še zahodni del dvorca s štirimi sobami, tako da je dobila Čopova hiša današnjo podobo.'"' V času njunega gospodar- jenja se je podložniška posest zmanjšala s petnajstih na enajst podložnikov,''" vendar ne vemo kdaj in na kakšen način. Jožefu in Jeri so se rodili v zakonu štirje otroci, od katerih sta odrastla le dva sinova. Prvorojenka Man- jana se je rodila 20. avgusta 1789"' in že 29. januarja 1791 umrla za goltnostjo, stara poldrugo leto."^ Sle- dil ji je naslednji podšentjurski gospodar ^oze/, rojen 10. marca 1794."^ Pol leta za Jožefom se je rodil ne- donošenček moškega spola, ki je umrl 3. septembra 1794, potem ko je živel komaj pol ure."* Najmlajši sin Jernej Joahim, rojen 12. avgusta 1797,"= pa seje še mladoleten priženil v Dolenjo vas v župniji Čatež pri Zaplazu,"" kjer je že 17. decembra 1821 umrl v 25. letu starosti. Imel je tri otroke, vendar je čateška veja Čopov že v prvi generaciji izumrla.'" Jožef in Jera Čop sta poskrbela tudi za večji ugled. Svojim novorojencem sta izbirala za botre uglednejše in imovitejše okoličane, tako Janeza Miheliča s Svib- nega ter svibenskega graščinskega oskrbnika in poz- nejšega zakupnika Matijo Žagarja z ženo Terezijo. Žagar je bil tudi cenilec zapuščine Janeza Jožefa Čo- pa in Jožefova poročna priča. Jožef in Jera sta bila krstna botra skoraj vsakemu desetemu šentjurijske- mu krščencu in navada,"' da so okoličani prosili za botra nekoga iz Čopove hiše, se je ohranila še v no- vejšo dobo. V tem času je bila Čopova rodbina še vedno omejena le na dvorec in na Kumljanskem ni pognala korenin. V okolici tudi ni imela pravega so- rodstva razen Jerineg^ brata Janeza Stritiha, kmeta in gostilničarja na Svibnem. Družini sta bili v dobrih odnosih, saj je bila Jera tudi krstna botra vsem trem bratovim otrokom."" Jera je umrla 2. marca 1814 pri 42 letih za pljučnico, Jožef pa 18. maja 1816 za jeti- ko, ko mu je bilo 53 let.'^" Jožef Čop II., zadnji pravi graščak, je odraščal v času, ko sta si starša na vse načine prizadevala gmotno opomoči in povrniti izgubljeni ugled rodbi- ne. Osnovno izobrazbo mu je lahko dala domača du- hovščina, sicer pa tudi zanj ne vemo, kje je hodil v šo- lo. Ko je pri dvajsetih izgubil mater, mu je bolehni oče sklenil čimprej najti primerno nevesto in mu izro- čiti gospodarstvo. Tako se je Jožef naslednje leto oženil na Mirni na Dolenjskem s komaj šestnajstletno Terezijo Klemen, hčerjo tamkajšnjega trgovca. Za- konska zveza je bila sklenjena 26. novembra 1815 v mirenski župnijski cerkvi, poročni priči pa sta bili go- spoda Franc Karel Ulepič in Anton Urbančič, prvi deželni uradnik in poznejši graščak na Vrhu pri Mo- kronogu, drugi zakupnik s Svibnega.'^' Istega dne je Jožef st. izročil sinu Podšentjur z 2200 goldinarji dol- ga, Terezija pa je prinesla v zakon 1000 goldinarjev dote, ki so jo vpisali v deželno desko kot breme pod- šentjurskega dvorca.'^^ Jožef in Terezija sta bila pred poroko trikrat okli- cana tudi v šentjurijski cerkvi. Oklic v slovensko pisa- ni oklicni knjigi pravi takole: »Joshef Tshopp, lejdig. Gospoda Shentjurjke grajhine Joshef a Tshoppa, inu njegove shene rajnze Jerc Strittihke sakonf ki Syn, je na Ivojimu domvanju vsame Theresa Klemenka, tudi lejdig. Gospoda Janesa Klemena Staznarja na Mirni v mirni! ki fari sakonfka hzhy je per Starejfhih.«^" Terezija Klemen, rojena, kot pravi šentjurijski »za- pisnik duš«, 7. oktobra 1799,'^* je bila najstarejša znana hči trgovca Janeza Klemena in njegove žene Marije, rojene Kane. Do leta 1807 ne vemo o družini ničesar, tako niti kje se je Terezija rodila. Omenjene- ga leta pa sta starša kupila deželnodeskino posest Šu- ta pri Šmarjeti na Dolenjskem.'^= Približno pet let so Klemeni živeli na imenju, nato so ga dali v zakup in tri leta nimamo o njih nobenih podatkov. Leta 1815, le nekaj mesecev preden se je Terezija omožila v Po- dšentjur, se prvič javljajo na Mirni, od koder so se le- ta 1824 vrnili na šutensko imenje.'^" Premoženjsko stanje Janeza in Marije Klemen je bilo ves čas dokaj ugodno. Njuna osnovna dejavnost je bila vsekakor trgovina in še leta 1829 sta bila paten- tirana kramarja v Novem mestu.'^' Šutensko imenje, pravzaprav pristava v Gorenji vasi, je imelo po fran- ciscejskem katastru prav majhno posest,'^' a kot piše v kupni pogodbi zanj, sta mu pripadali dve podlož- niški hubi, dva vinograda ter dajatve in tlaka posest- va Zbure.'^" Klemena sta se skušala v novem okolju, tako mirenskem kot šmarješkem, čimbolj uveljaviti. Tako sta za krstne botre svojih novorojencev napro- šala vedno druge ljudi, uradnike, trgovce in okoliške graščake. Tudi njiju matične knjige pogosto označu- jejo kot gospoda in gospo Klemen. Umrla sta na po- sestvu v Gorenji vasi, Marija leta 1832 v 54. letu sta- rosti, Janez pa leta 1840 pri sedemdesetih. Po imenu je znanih poleg Terezije, poročene Čop, še deset Kle- menovih otrok, od katerih je Janez Nepomuk prevzel posest, en otrok je umrl v otroških letih, štiri hčere so se omožile s kmečkimi sinovi, a življenjskih poti štirih otrok ne poznamo.'^" Ko je Jožef Čop pripeljal jeseni 1815 svojo šest- najstletno nevesto na dom, sta v Podšentjurju živela še njegov bolni oče Jožef in mlajši brat Jernej Joa- him. Kmalu po očetovi smrti je zapustil dom tudi Jer- nej Joahim. V začetku leta 1817 seje, kot že rečeno, priženil h kmečki hčeri Mariji Steigler v Dolenjo vas pri Čatežu.'^' Jožef mu je moral ob poroki izročiti par volov, sicer pa mu je pripadala še skromna dediš- čina 400 goldinarjev."^ Tako sta ostala Jožef in Tere- zija po Joahimovi poroki sama. V naslednjih osem- najstih letih se jima je rodilo osem otrok, od katerih je le predzadnji umrl kot otrok, vsi ostali pa so odrastli. Otroci so si sledili takole: Jožef (13. 06. 1817 — 09.01. mi), Franc de Pavla (02. 04. 1820 — 17. 02. 1882), ^na (30. 06. 1822 — 23. 03. 1895), Ja- nez (06. 03. 1824 — 12. 04. 1877), Antonija (12. 06. 1826 — 09. 01. 1860), Marija (30. 07. 1829 — 25. 03. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 193 1905), Matija (19. 01. 1832 — 09. 01. 1840) mMihael (29. 09. 1835 — 12. 08. 1920). Starša sta v začetku iz- birala botre samo med okoliško posvetno in cerkveno gospodo, boter tretjemu otroku je bil prvič tudi pod- šentjurski podložnik, najmlajšima otrokoma pa prav tako kmečka človeka. Štirikrat je botrovala Čopovim novorojencem graščakinja Marija Mayerhoffer s Kle- viš, trikrat kmeta Mihael Cerar in Marija Žibert, po dvakrat graščaka Anton in Marija Burger z Dol pri Litiji in kmet Urban Višnikar ter enkrat šentjurijski župnik Franc Ksaverij Kagnus.''' Gospodarjenje Jožefa in Terezije Čop ni bilo sla- bo, čeprav sta zakonca izgubila podložniško posest in s tem obeležje zemljiških gospodov. Skupaj z očetovo zapuščino je Jožef namreč prevzel tudi dolg, ki ga je naredil pred desetletji že njegov ded, in se je s prvot- nih upnikov prenašal na njihove naslednike. Dolg se ni mogel vleči v nedogled, zato je prišla mladima go- spodarjema še kako prav pogodba s podložniki o od- kupu vseh njihovih dajatev in obveznosti. Pogodbo so skleniU 14. decembra 1817 v Podšentjurju, podpi- sala sta jo Jožef in Terezija Čop, v imenu enajstih podložnikov pa svibenski graščinski zakupnik Anton Urbančič. Podložniki so se obvezali plačati za odvezo tlake 1900 goldinarjev in za odvezo urbarialnih daja- tev 854 goldinarjev. Prvo vsoto so morali poravnati v treh tednih. Čop pa jo je namenil očetovemu posoji- lodajalcu Antonu Pavlinčiču.''* V naslednjih letih so bili s podložniškim denarjem poravnani še ostali dol- govi do naslednikov posojilodajalcev Pavlinčiča in Mahoriča ter gospodarjeve stare tete Jožefe Hor- vat.''' Dokončno je bila zadeva o odvezi rešena pri novomeškem kresijskem uradu 15. marca 1834. Pod- ložniki so bili poslej dolžni plačevati samo še primšči- no in druge obveznosti ob zamenjavi gospodarjev."* Poslej je Čopova rodbina živela le od svoje blizu 200 oralov obsegajoče dominikalne posesti in postajala po načinu življenja vse bolj kmečka. Matične in oklicne knjige Čope sicer dosledno imenujejo z nazi- vom gospod in graščak (grašinak, Gutsbesitzer), pri izbiri botrov svojih novorojencev pa se Jožef in Tere- zija ne ozirata vselej le po sosednjih graščakih.'" Za dobro ime sta poskrbela Čopa še z ustanovitvijo masne ustanove pri tedaj že župnijski cerkvi v Št. Ju- riju. Po pogodbi z dne 22. avgusta 1838 sta novozgra- jeni kaplaniji odstopila oral in dvesto sežnjev obsega- joče parcelo, od katere naj bi se masna ustanova vzdrževala. Župnikova dolžnost je bila prispevati vsa- kokratnemu lastniku dvorca Podšentjur za plačilo davka 20 krajcarjev ob dnevu vseh svetih, okoli go- dov sv. Jožefa in sv. Terezije pa maševati v spomin na ustanovitelja. Priče pri podpisu pogodbe so bili trije kmetje in dolski graščak Anton Burger, masno usta- novo pa sta Čopa zavarovala z vpisom v deželno de- sko.'" Terezija Čop je umrla že 2. decembra 1843 zara- di protina, stara 44 let.'" V tem času so otroci šele odraščali in živeli vsi razen enega pri starših.'*" Le slaba dva meseca po ženini smrti je Jožef predal Pod- šentjur s pripadajočo posestjo prvorojencu Jožefu. Oče in sin sta dejansko sklenila kupoprodajno po- godbo za 3550 goldinarjev. S pogodbo se je novi go- spodar obvezal plačati očetu takoj ob prevzemu 200 in nato deset let vsako leto še 75 goldinarjev, odplača- ti približno 400 goldinarjev dolga kleviškemu grašča- ku Karlu Mayerhofferju, poskrbeti za poroko in po- ročno obleko bratov in sestra v skupni vrednosti 600 goldinarjev, sicer pa izplačati bratoma Janezu in Mi- haelu po 300, Francu še 200, sestram Ani, Antoniji in Mariji po 250 ter rejenki Jožefi Stritar 50 goldinarjev dediščine.'*' Po predaji posestva je Jožef Čop st. ži- vel še enajst let in umrl 20. januarja 1855 za pljučni- co, star 61 let.'*^ Jožef Čop III., oženjen z Alojzijo Keršič in Mo- ravč,'*' je bil zadnji podšentjurski graščak fevdalne dobe. Ob zemljiški odvezi mu je pripadla skromna odškodnina 343 goldinarjev,'** njegove obveznosti pa so bile več kot desetkrat višje. Tako je moral pose- či po nekdanji dominikalni zemlji in Čopova kmetija se je do nastanka reambulančnega katastra leta 1867 zmanjšala že za četrtino.'** Jožefovi bratje in sestre so se drug za drugim poro- čali in zapuščali dom, vendar so vsi ostali v bUžini do- mačega kraja. Franc se je priženil k polzemljakovi re- jenki Uršuli Alauf v Gorenjo vas pod Kumom, poz- neje pa kupil poldrugo kmetijo v Podlešovju. Ana se je omožila k celozemljaku Jerneju Novaku v Čimer- no pri Svibnem, Antonija k polzemljaku Francu Bo- rišku ter Marija k celozemljaku Francu Žibertu. Ja- nez se je priženil na celo kmetijo k Elizabeti Cerar v Borovak, Mihael pa k celozemljakovi hčeri Mariji Medvešek.'** Medtem ko je bila Čopova rodbina skoraj celo sto- letje omejena na eno samo družino, živečo v dvorcu Podšentjur, je sredi 19. stoletja pognal Čopov rod na Kumljanskem čvrste korenine. Naslednja generacija Čopov je že iskala zaposlitev v bhžnjih zasavskih re- virjih, nekateri so odhajali za delom drugam in vse do najnovejše dobe v veliki meri v izseljenstvo. Kljub precejšnjemu izseljevanju v preteklosti pa je Čopova rodbina danes ena najtrdnejših v vaseh pod Kumom. OPOMBE • Sestavek je nastal na osnovi naloge Rodbina Čop skozi stoletja. Družbeni in gospodarski prerez z rodovnikom, ki jo je avtor predstavil na XX. srečanju mladih raziskovalcev in inovatorjev Slovenije 6. junija 1986 v Ljubljani. Kratice: ASRS — Arhiv SR Slovenije, MMK — Mrli- ška matična knjiga, PMK — Poročna matična knjiga, RMK — Mrliška matična knjiga, ŠAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana, ZAL — Zgodovinski arhiv Ljubljana, Žu — Župnijski urad. — 1. Vinko Möderndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem, Ljubljana 1938, str. 23—26 (odslej Mö- derndorfer). — 2. Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 365 (odslej Smole). —3. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 271. —4. Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Ljublja- na 1976, str. 457. —5. Johann Weichard Valvasor, Die Eh- re des Hertzogthums Crain, Laybach-Nürnberg 1689 (Mo- numenta literarum Slovenicarum 9, Ljubljana-München 194 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988 1970), 3. Theil, str. 182. — 6. ASRS, Deželna deska za Kranjsko, Glavna knjiga III, fol. 253 (odslej Dež. d., Gl. k.). — 7. Prim, arhivske vire, ki jih navajam. — 8. ASRS, Župnija Sentjurij-Podkum, MMK 1787—1798 (odslej Šent- jurij). —9. Šentjurij-Podkum, Aufgebote Kumberg 1814— 1845. — 10. Abecedni spisek vseh seliš, graščin, gradov in gradičev v krajnski vojvodini 1854, Deželni vladin list za Krajnsko Vojvodino 1857, Drugi razdelek, Ljubljana 1857, str. 56. — 11. Glej opombo 2. — 12. Informatorja Janez Baš, 1908, Šklendrovec 8, Podkum in Pavla Kenda, 1902, Podkum 6. — 13. Milko Kos, Gradivo za historično topo- grafijo Slovenije (Za Kranjsko do leta 1500), II. zvezek, Ljubljana 1975, str. 608. — 14. Glej opombo 2. — 15. ASRS, Graščinski arhiv I Dol, knjiga št. 19,25. 11. 1495.— 16. Prim. Smole, str. 478 in 607. — 17. ASRS, Podatki o graščinah, Ki-P, 269. (odslej Podatki). —18. ASRS, Zapuš- činski inventar XLVII T-63, str. 12—13 (odslej Z.L). —19. Glej opombo 17. —20. ASRS, Dež, d., Gl. k. III, fol. 254. — 21. Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota Trbovlje, Zem- ljiška knjiga. Katastrska občina Podkum, vi. št. 242. —22. Informator Jurij Čop, 1927, Podkum 1. —23. Glej opom- bo 5. — 24. Glej opombo 22. — 25. ASRS, Z.I. XLV11 T-83, str. 2—5. —26. Informatorja Janez Baš in Jurij Čop. — 27. ASRS, Z.I. XLV11 T-63, str. 22. —28. ASRS, Z.I. XLVI1 T-83, str. 6—8. —29. ASRS, Franciscejski kataster, protokol in mapa N 53 (odslej Fr. k.). —30. Prim, matične knjige in zemljiške dokumente, ki jih navajam. —31. Glej opombi 3 in 4. —32. Informatorja Janez Baš in Jurij Čop. — 33. Möderndorfer, str. 23—24. — 34. Informator Janez Baš. — 35. Informatorji Janez Baš, Jurij Čop in Pavla Ken- da. — 36. ASRS, Terezijanski kataster, Rektificirani domi- nikalni akti, fase. 147, akt št. 20 (odslej Ter. k., Rekt.). — 37. Ibid., akt št. 1. -38. Ibid., akt št. 2. -39. ASRS, Po- datki, Ki-P, 246. —40. ASRS, Ter. k., Rekt. fase. 147, akt št. 12 in 13. —41. Ibid., akt. št. 9. —42. Ibid., akt št. 14. —43. Ibid., akt št. 13. —44. ASRS, Dež, d.. Gl. k. III, fol. 256. —45. ASRS, Ter. k., Rekt. fase. 147, akt št. 18. —46. Ibid., akt št. 1, 12, 13 in 18; ASRS, Dež, d., 1. železnobarvni kvatern K 16. —47. ASRS, Z.I. XLVII T-63, str. 22—23. —48. ASRS, Z.I. XLVII T-83, str. 6. —49. ASRS, Fr. k., protokol in mapa N 53. —50. Glej opombo 21. —51. Möderndorfer, str. 23. —52. Slovenski biograf- ski leksikon. Prva knjiga-, Ljubljana 1925—1932, str. 95. — 53. V ŠAL sem pregledal starejše matice župnij Bled, Dovje, Gorje, Jesenice, Radovljica in Srednja vas v Bohinju ter lo- kalije Koroška Bela. — 54. ŠAL, Župnija Ljubljana — Sv. Nikolaj (odslej Sv. Nikolaj), Oklici 1737—1759. — 55. ŠAL, Sv. Nikolaj, PMK 1745—1770. —56. Ludwig Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzog- tums Krain, Görz 1905 (odslej Schiviz). —57. Ibid., str. 48, 55, 64, 155, 188, 189, 190 in 197. —58. V ŠAL so v krstnih maticah Ljubljana — Sv. Nikolaj 1700—1712, 1712—1722 in 1722—1731 vpisani krsti Marije Ane (8. junija 1706), Eli- zabete Konstancije (25. maja 1710), Frančiške Terezije (29. oktobra 1715) in Frančiške Barbare Heipl (3. decembra 1723). —59. ZAL, Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, VI. del, str. 12—13 (odslej Fabjan- čič). — 60. Ibid. — 61. Fabjančič, V. del, str. 445—446. 62. Schiviz, str. 189 in 190. —63. ASRS, Dež. d., Gl. k. III, fol. 255. —64. ASRS, Z.I. XLVII T-63, str. 12—14. —65. Ibid., str. 27. —66. ŠAL, Sv. Nikolaj, RMK 1748—1755. — 67. Glej opombo 64. — 68. Fabjančič, V. del, str. 445 446, VI. del, str. 12—13. — 69. ŠAL, Sv. Nikolaj, MMK 1735—1770; Schiviz, str. 197. — 70. ASRS, Z.I. XLVII T-83, str. 10. — 71.^ASRS, Z.I. XLVII T-63, str. 27. —72. Ibid., str. 11—12, 23—24. —73. ASRS, Dež. d., 1. biserni kvatern E 16. —74. Glej opombo 39. —75. Glej opombo 73. — 76. ASRS, Župnija Sentrupert na Dolenjskem, Re- pertorij krstnih matičnih knjig 1737—1847. —77. Poročna matica mu 6. oktobra 1788 prisoja 25 let, mrliška 18. maja 1816 pa 53. —78. ŠAL, Župnija Svibno, RMK 1764—1770 (odslej Svibno). —79. ŠAL, Svibno, RMK 1770—1776. — 80. Glej opombo 63. — 81. Glej opombo 70. —82. ASRS, Dež. d.. Gl. k. III, fol. 225 in 261. —83. ASRS, Z.I. XLVII T-83, str. 1 in 9. —84. Ibid., str. 1.-85. Glej opombo 61. — 86. Glej opombo 59. — 87. ASRS, Svibno, MMK 1777—1788. — 88. Glej opombo 84. —89. Glej opombo 87. -90. ASRS, Z.I. XLVII T-83, str. 9. -91. Ibid., str. 13—14. —92. Ibid., str. 11. —93. Ibid., str. 9—10. —94. Glej opombi 78 in 79. — 95. ASRS, Z.I. XLVII T-83, str. 10. —96. Ibid., str. 14. —97. ASRS, Ter. k., Rekt. fase. 147, akt št. 16. — 98. Ibid. — 99. ASRS, Svibno, PMK 1777—1801. —100. Stritihov ni najti niti v svibenskih niti v maticah sosednjih župnij Šentjanž, Polšnik, Radeče, Dole in Sentrupert. — 101. O Svibnem glej Janko Orožen, Ostrovrharji, Celjski zbornik 1965, Celje 1965; Ivan Stopar, Svibno, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1982. — 102. ASRS, Dež. d., 2. modri kvatern M 27; ASRS, Šentjurij, MMK 1798—1812.-103. ASRS, Svibno, RMK 1788—1801, 1800—1833, MMK 1800—1837. —104. Glej opombo 97. —105. ASRS, Dež. d.. Gl. k. III, fol. 255 in 258. —106. Ibid., 2. modri kvatern M 27. —107. Ibid., Gl. k. III, fol. 255. — 108. Ibid., fol. 256. — 109. Glej opombo 26. — 110. Glej opombi 44 in 45. — 111. ASRS, Župnija Šentjurij-Podkum (odslej Šentjurij), RMK 1787— 1798. —112. Ibid., MMK 1787-1798.-113. Glej opom- bo 111. —114. Glejopomboll2. —115. Glej opombo 111. — 116. ASRS, Župnija Čatež—Zaplaz, PMK 1813—1865. — 117. ŽU Čatež-Zaplaz, MMK 1812—1855. —118. Infor- mator Jurij Čop. — 119. Glej opombo 103. — 120. ASRS, Šentjurij, MMK 1812—1830. — 121. ŠAL, Župnija Mirna (odslej Mirna), PMK 1812—1815. — 122. ASRS, Dež, d., 1. biserni kvatern N 19. —123. Glej opombo 9. — 124. ŽU Sentjurij-Podkum, Status animarum, str. 1. —125. ASRS, Dež, d., 6. modri kvatern J 17. —126. ŠAL, Mirna, RMK 1812—1827, PMK 1812—1867, MMK 1812—1827; ŽU Šmarjeta, RMK 1787—1815, 1812—1821; ASRS, Župnija Šmarjeta, RMK 1821 — 1871, PMK 1818—1862, MMK 1821—1879. — 127. Glej opombo 125. — 128. ASRS, Fr. k., protokol in mapa N 59. — 129. Glej opombo 125. — 130. Glej opombo 126. — 131. Glej opombo 116. — 132. Glej opombo 122. — 133. ASRS, Šentjurij, RMK 1812—1830, 1830—1864; ŠAL, Šentjurij, Prepis MMK 1835—1900, 1901—1964; ŠAL, Svibno, Prepis MMK 1835—1935. — 134. ASRS, Dež, d., 3. rdeči kvatern S 19. — 135. Ibid., Gl. k. III, fol. 257-258.-136 Ibid., Instru- mentalna knjiga IV, fol. 5 (odslej Inst. k.). — 137. Glej opombi 133 in 9. — 138. ASRS, Dež, d., Inst. k. V, fol. 43—44. — 139. ASRS, Šentjurij, MMK 1831—1855. — 140. Glej opombo 124. — 141. ASRS, Dež. d., listine IB IX/209—210. — 142. ŠAL, Šentjurij, Prepis MMK 1835—1900. 143. ŽU Šentjurij-Podkum, Status anima- rum, str. 1. —144. ASRS, Dež, d., Gl. k. III, fol. 253. — 145. ASRS, Reambulančni kataster, protokol in mapa N 53. —146. Glej opombi 124 in 133.