vedri iz Kleinkleina sta okrašeni z iztolčenim ornamentom. 
Tretja skupina veder so starejšeželeznodobni nasledniki veder 
tipa Hajduboszormeny. Po obliki so podobna starejšeželezno-
dobnim vedrom tipa Kurd, vendar so manjša, oblikovanost 
ramena pa je že situlska. Vedra so večinoma neokrašena oz. 
je okras zelo zreduciran. 
Situle so razdeljene na: situle z vratom in atašami, ki so 
lahko omega oblike (A 1), polkrožne oblike (A 2) ali dvojno 
krožne oblike (A 3); situle brez vratu z omega atašami; situle 
z enim ali dvema plastičnima rebroma na prehodu ramena v 
vrat, z atašami (A 1-A 3) ali brez njih, te situle so tudi 
bistveno večje; situle z dvignjenim dnom imajo različno obli-
kovan zgornji del posode in različne ataše; situle z vratom 
brez ataš so večinoma zelo velike (47-88 cm). 
Med kotlički s križnimi atašami so zastopani Merhartovi tipi 
B 1, B 2b in C, kotlički oblike Hallstatt in fragment kotlička 
(?) iz Strettwega. 
Sklede s kolobarjastim ustjem so razdeljene glede na obliko-
vanost "ročaja" na skupine: z žičnim ročajem, z ušescem 
pritrjenim na spodnji strani kolobarja z dvema zakovicama, z 
ušescem na robu kolobarja, pritrjenim z eno zakovico, in z 
ušescem s kvadratno razširjenima koncema, ki jc pritrjeno z 
več zakovicami. Poleg teh je še niz skled "unikatov", ki jih 
ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino. 
Unikat je tudi skleda na nogi iz Hallstatta. 
Narebrene cistc se po Stjcrnquistu delijo na serijo I (s 
stranskima ročajema) in serijo II (z gibljivim ročajem). Poleg 
njih so še nenarebrene, bogato okrašene ciste oblike Klein-
klcin. 
Pokrovi so razdeljeni na oblike Hallstatt, Kleinklein in 
Wildon. 
Amfore so po oblikovanosti noge oz. dna razdeljene na tri 
oblike. Oblika Kleinklein ima nizko profilirano nogo, oblika 
Hallstatt prstanasto nogo z omfalosom. Tretja oblika so am-
fore s konično nogo in ustjem ter dvema vodoravnima roča-
jema (ollafdrmige Amplioren). Sem avtorica prišteva tudi 
amforo iz Strettwega (Nr. 370). Leta 1985 so s projektom 
"Strettwcg" pri katerem sta sodelovala Landesmuscum Joan-
neum iz Gradca in Romisch-Germanischcs Zcntralmuseum 
Mainz, ponovno obdelali najdbe iz knežjega groba. V Mainz 
so odpeljali vse razen kultnega vozička, ki so ga obdelali v 
Gradcu. Eden od rezultatov so tudi nove rekonstrukcije 
posameznih predmetov, med njimi tudi amfore. (M. Egg. 
Neucs zum Furstengrab von Strcttweg. Arch. Osterr. 2/2, 
1991. 25-29). Ta jc po novem sestavljena iz amfore, tordiranih 
žic ("stari" deli) in noge iz dveh delov (Nr. 93 in 296). Prvi 
kos avtorica obravnava kot možno ročko z ročajem z dodat-
kom stilizirane goveje glave oblike B. drugega pa kot nogo 
sklede s kolobarjastim ustjem. 
Katalog zaključujejo podstavek iz Hallstatta, trinožnik z 
Brega (Frog), krožnik iz Schandorfa, množica nedoločljivih 
fragmentov in seznam izgubljenih posod. 
Povzetek jc pregled kronološko tipoloških odnosov (prim. 
T. 150). 
Primož PA V LIN 
Olga Kytlicova: Die Bronzegefilfie in lidhmen. VIII, 135 
strani, 60 tabel. Jindra Nekvasil, Vladimir I'odhorsky: Die 
Bronzegefii/ie in Mdliren. VIII, 43 strani, 18 tabel. Priihistoris-
chc Bronzefunde 2/12,13. Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 
1991. ISBN 3-515-05911-3. 
V dvojnem zvezku so predstavljene bronaste posode s 
Češkega in Moravskega. V prvem zvezku Kyllicova predstavlja 
žarnogrobiščne posode s Češkega. Večina posod izvira z 
območja kultur Knovfz in Milavče, z območja lužiške kulture 
sta samo dva kosa. 
Skodelc so zastopane s tipi Friedrichsruhe različic I (Mi-
lavče-Slate/Žatec-Velatiee) in II (Friedrichruhe/Nied/Oslcr-
nicnburg-Dresden). Jcnišovicc in Stillfried-1 lostomice, sklede 
pa s tipi Milavče/I laltingcn-Kongčrcs Gonnebck in Haumgar-
ten. Pri skodelah in pri skledah je še nekaj kosov, ki tipološko 
niso določljivi. 
Tudi fragmenta kotlička ni bilo mogoče tipološko uvrstiti. 
Ob cedilih tipa Zalužf se pojavlja še različica Stredokluky 
in cedilo neznanega tipa. 
Iz knežjega groba v gomili C1 iz Milavč je kotliček na 
štirikolesnem podvozju. 
Poleg kovinskih fragmentov ciste tipa Žatec so se ohranili 
tudi njeni leseni deli, ki omogočajo rekonstrukcijo izdelave. 
Med amforami sta zanesljiva tipa Gevelinghausen-Vejo-Sed-
din in Lžovice-GroBeibstadt. Poleg njiju so še fragmenti 
dvodelne bikonične posode, verjetno amfore. 
Zajemalke so eno- in dvodelne. 
V povzetku avtorica razmišlja o kronologiji, korologiji, o 
socialnem in historičnem pomenu grobov z bronastimi poso-
dami v srednji Evropi. 
V dodatku obravnava Anita Siegfried-Weiss starejšeželezno-
dobne bronaste posode s Češkega. Zastopane so skodele, 
kotliček s trakastim presegajočim ročajem, skledi, okrašeni z 
iztolčenim motivom nihala, sklede s kolobarjastim ustjem, 
korec s paličastim ročajem, ročka z ročajem v obliki goveje 
glave, kotlička skupine C po Merhartu (eden s paroma križnih 
ataš. eden z dvojnokrižnima atašama), kotliček tipa Hatten, 
vedro tipa Kurd, situle in ciste. 
V prvem delu drugega zvezka obravnava Podborsky žarno-
grobiščne posode z Moravskega. Najštevilnejše so skodele, 
uvrščene v tipe Friedrichsruhe, Osternienburg-Dresdcn, Jeni-
šovice-Kirkendrup in Stillfricd-Hostomice. 
Posode tipa Štramberk so razdeljene v etažne posode in 
sklede. Vse so okrašene z iztolčcnimi pikami in bunčicami. 
Prvi del zaključuje kotliček z dvojnokrižnima atašama sku-
pine BI po Merhartu. 
V drugem delu Nekvasil predstavlja starejšeželeznodobne 
posode. Katalog začenjajo t.i. krožnikaste sklede tipa Horškov 
(Dyšina), sledi korec s paličastim ročajem tipa Holdsky. 
Ciste so zastopane z dvema različicama - s stranskima 
ročajema (Ccrtosa) in z gibljivima ročajema. 
Ena situla ima gladko rame, druga narebreno. 
Kotliček z dvema dvojnokrižnima atašama sodi v skupino C. 
Cedilo tipa Byči skšla zaenkrat nima primerjav. 
Vse skodele so iz depoja Naklo. Tipološko so zelo različne: 
skodeli s plaščem, narebreni skodeli, skodela z izvihanim 
ustjem in skodeli z omfalosom. 
Pri velikem vedru se tipa ne da določiti, od vedra tipa Kurd 
pa je ohranjena samo ataša. 
Delo zaključujeta kronološko tipološko topografsko ovred-
notenje posod z Moravskega ter kulturna in časovna umestitev 
najdb iz jame Byčf skdla. 
Primož PA VLIN 
\. M. Kckstcin: Senate and General. Individual Decision-
Making and Roman Foreign Relations, 2M-ll)4 li.C. Berkeley, 
Los Angeles, London 1987. 381 strani. 
Eekstcinova razprava poskuša ovreči nekatere ustaljene 
interpretacije rimske zgodovine 3. in prve polovice 2. st. 
pr.Kr. Avtorjev namen jc dokazati, da zunanje politike Rima 
v tej ekspanzivni dobi ni oblikoval izključno senat; nasprotno, 
Eckstein postavlja senat v senco velikih vojskovodij, ki so 
pomembne odločitve sprejemali po svoji volji in na bojiščih 
oblikovali rimsko zunanjo diplomacijo. 
Senat je seveda imel zakonito oblast, ko je šlo za odločilne 
zadeve, a v praksi se jc zanašal na ad hoc sprejete odločitve 
generalov, ki so bile bistvene za rimsko zunanjo politiko, zlasti 
v državah zunaj Italije. 
Poglavja knjige so zato razdeljena po geografskih področjih; 
I. in II. obravnavata položaj v severni Italiji, III.-VI. dogodke 
na Siciliji, VII.-IX. Španijo, Afriko in Grčijo. 
Ena najpomembnejših ugotovitev razprave jc, da jc senat v 
posameznih državah bistveno drugače nadzoroval politiko 
rimskih generalov. V severni Italiji, vzdolž meje s Kelti, so 
patres neposredno nadzorovali dogajanje. Pričakovalo se je, 
da bodo generali ravnali v skladu z navodili senata, ki jc lu 
dejansko oblikoval politiko in zato ni bilo veliko možnosti /a 
samovoljna ravnanja. 
Drugače jc bilo zunaj Italije; senat je sicer imel nadzor tudi 
lu, a šele post festum. Potrdil, spremenil ali zavrnil je odloči-