PESEM OBUPA Fujuhiko   Kitagava
Na skrbi imam človeka na mrzlih cementnili tleh v praznem skladišču carinarnice. Kdo je ta človek? Ne vem. Ena noga tega človeka škripa pod mojo roko kakor prestava brez olja, druga pa je že gnila. Od jutra do polnoči, od polnoči do jutra, brez oddiha drgnem nogo, ki mu je še ostala. Zakaj naj skrbim za tega človeka? Zakaj se brigati za tujca, za tega mrt-vaku podobnega neznanca, ki ječi:  »Obup, obup. Ne
297
morem živeti brez obupa —« za tega človeka, ki m.u niti im^eiia ne poznam^ in ki z na pol zaprtimi očmi kot orošeno steklo v fosforescirajoči mesečini strmi mimo mene v pozno noč? Tega ne morem razumeti. Ne morem. Ne morem. Ne morem.
298