546 »SVETOVA LITERATURA« O PESNIKU CIRILU ZLOBCU (»O nekem pesniškem tipu«) V Pragi že XXXI. leto izhaja pestro urejevana dvomesečna revija Svčtova literatura, ki pogostoma objavlja tudi članke in prevode iz slovenske književnosti. Za prvo letošnjo številko (pozno dospelo) je znani češki kritik in požrtvovalni prevajalec iz slovenščine, dr. František Benhart prispeval članek z naslovom O nekem pesniškem tipu, posvečen ustvarjalnosti pesnika Cirila Zlobca. Povzemamo njegova mnenja o Zlobčevem pesništvu do predzadnje knjige, o zadnji pa prinašamo piščevo besedilo v prevodu. Dr. Benhart v uvodu navezuje ugotovitev o različnosti ljudi na različnost pesnikov, ki jih je mogoče deliti na razne pesniške tipe, ki vsak po svoje poživlja bogastvo in utrip sleherne narodne /književnosti. Pisec se ustavlja pri našem drugocenem pesniškem tipu ne le glede na njegovo umetniško ustvarjalnost, temveč tudi kot primeru splošne človeške in državljanske aktivnosti. V tesnem prostoru nevelike narodne skupnosti Slovencev sta značilni usoda in delež pesnika Cirila Zlobca, ki je ostal suveren pesnik, četudi deluje tudi kot družbenopolitični aktivist in mnogo-stranski organizator, ki spominja na stari »buditeljski« pesniški tip; to pa mu ne preprečuje, da njegova poezija po pesniški ideji in izražanju ne bi bila izrazito sodobna in moderna. Dr. Fran- tišek Benhart podčrtuje, da je bilo preteklo leto za Cirila Zlobca v marsičem izredno pomembno. Omenja zlasti tri dogodke: pesnik je 1985. doživel življenjski jubilej 60 let, ki pa zanj ne pomeni upokojenskega počitka; med letom je bil izvoljen na zelo odgovorno mesto predsednika pisateljske zveze Jugoslavije; ob jubileju sta izšli kar dve novi knjigi njegovih pesmi. Prva od njih z zgovornim naslovom BESEDA je luksuzno opremljena in vsebuje izbor 100 pesmi, kakor tudi zajeten seznam vseh kritiških glasov domačih in tujih ocenjevalcev o njegovem književnem delu. Izvemo, da je pesnik hkrati tudi prevajalec, glavni urednik Sodobnosti, urednik na radiu, družbenopolitični funkcionar. Iz seznama ocenjenih knjig je razvidno, da je do lani izdal Zlobec osem pesniških zbirk in pet izborov iz njih, dva romana in dve publicistični deli. Zunaj domovine je izšlo 9 knjig prevodov pesmi dn roman. Kot prevajalec se lahko ponaša z 12 knjižnimi prevodi iz italijanske poezije, 6 iz sodobne italijanske proze, 12 je knjižnih prevodov neslovenskih pesnikov Jugoslavije. Sestavil je tudi šest pesniških antologij jugoslovanske in italijanske poezije. Zlobec je prejel deset domačih književnih nagrad in dve mednarodni (podeljeni v Italiji); je imetnik državnih odlikovanj: treh domačih, enega italijanskega. Cirila Zlobca je dosedanja kritika označevala za pesnika »ljubezni in jeze«, dalje kot pesnika vračanja k otroštvu in na primorski Kras, k tradiciji vaškega rodu, k italijanski okupaciji in partizanski vojni. Temu nasproti navaja pisec, da je izbor Beseda nov način branja te poezije: pesmi kakor da so podu-hovljene, bolj obrnjene navznoter, k notranji problematiki. Očitna je tudi sprememba v pesniški govorici, saj je postala lahkotna, nezamotana, skoraj »pogovorna«. Z izjemo prvih začetkov Zlobče-vega pesnjenja (Pesmi štirih, 1953) Zlobec ne uporablja rime, izvečine piše 547 VI. Zorzut t. i. svobodni verz, vendar verz z no-trajnim ritmom in neko formalno zakonitostjo, izhajajočo iz njegove lastne poetike, ka je Šla skozi logični razvoj postopnega dozorevanja. Pisec pripisuje pomen pesmim, iki so v sedanji izbor Beseda sprejete iz prejšnje knjige Glas in so vnesle vanjo predvsem radikalen odmik od iluzornosti in težnjo dospeti do globljih, prvinskih in trajnejših pesniških spoznanj. Pesnikova »fiziogno-mija« se je s tem v tej knjigi izrazito »dinaimizirala«: ne srečujemo se več toliko s pesnikom izpovedi, zapisov stanj, občutij in spominov, temveč ga opazimo, kako išče, bega, je nekam usmerjen, nekaj prehiteva, kakor bi nikoli ne bil zadovoljen s tem, kar je. Dr. Benhart opozarja na množico Zlobčevih pesniških poti: naprej, nazaj, brez cilja, vabeče, na silo, poti besede in k besedi, poti obstajanja in ustvarjanja, poti vase in v sebi, skozi tesnobo v sebi, skozi temne, skrite kotičke svoje notranjosti. Občutek nekakšne pesniške nemoči postavlja pesniku vprašanje o lastnem obstoju, o lastni identiteti: Kdo sem?, Kaj sem?, Sem? Vse je bolj kot prej še negotovo, dvomi se večajo, vsepovsod se porajajo zmerom nove antinomije, svet postaja velik, nedoumljiv paradoks. Človek se v tem spremenljivem svetu prav tako neprestano spreminja. Iz naravnost progra-matične pesmi Moja kratka večnost dodaja dr. Benhart k podobi pesnika Cirila Zlobca trditev: »Sem, kar nisem bil nikoli. / Sem, kar ne bom nikdar več. / Trenutek sem... / Vsak trenutek je neskončen ... / moral si bom priznati: / sem, kar sem že včeraj bil, / Sem, kar tudi jutri bom ostal. .. / Jeseni 1985. je izšla nova Zlobčeva zbirka, preprosto imenovana NOVE PESMI, ki je drobna knjižica s komaj 40 povečini nevelikimi pesmimi, razdeljenimi na pet razdelkov. Tudi tukaj Ciril Zlobec razpolaga z razmeroma široko skalo zanj značilnih motivov. Ne manjka — razumljivo — niti ljubezen- ske motivike, ni pa vrnitev k doživetjem vojnih let in h Krasu. V večini pesmi se umirjena, toda premišljena, ne zgolj naključno izbrana metaforika suče okoli človeka v sedanjem svetu, okoli njegove samote, odtujenosti (tudi sebi) in nove, usodnejše opredeljenosti. Pesem Smer vrnitve je eno samo vprašanje: »Je moj korak dovolj možat / in moje noge še nedolžno bose, / še otroško krvaveče, / da v puščavi, ki potujem čeznjo, / če že ne poti, vsaj sled / začrtal bom za smer prestrašene vrnitve / od nikoder?« Za zadnji razdelek zbirke je karakteristična vnovična naslonitev na tradicijo prednikov (»pesem v desetih stavkih« Vonj po prednikih), k rodu, rodbini; posebno zadnji dve pesmi, Zamolčana pesem sinu in Pobegla pesem hčerki izpovedujeta mnogokrat preverjeno pesniško »filozofijo«, v kateri se z novo močjo pojavljajo na površini nezamenljiva zlobčevska dognanja in maksime: »Ne bom ti rekel, sin, / ne ustavi se na pol poti, ta del / je že za nami, / zdaj bolj kakor cilj /. ¦./, svet postaja nam začetek, daljen, temen, / nekje tam onkraj strašne gore časa, / iki vanjo morda, ikdo ve, zagrizli / smo se v strahu pred svetlobo ...« Po formalni strani kaže Zlobčeva najnovejša pesniška zbirka izrazito novost: pesnik se v njej (prvič po svojem de-butu) vrača k rimi. To ni vrnitev na vsej črti, a niti le na osnovi naključja, da bi nastala rima samo tu pa tam, kakor bi veleval »prosti tek« pesmi. Ne, rimi je pripadla višja sestavna funkcija. Riimanih pesmi je šest, to so do popolnosti izdelani soneti, od katerih vsak končuje en razdelek te zbirke. Kakor povedo nazivi teh sonetov (Tišina, Ljubezen, Beseda, Vmes, Davnina in Iz roda v rod), je pesnik vanje zbral bistvo svojih inspiracijskih virov in tako vsej zbirki vtisnil stopnjevani značaj strnje-nosti in »prekrvitve«, osredotočenosti nase (»Molče sestopam vase. Si bom res / prišel do dna? Bom spet ostal kje vmes?«). 548 »Svetova literatura« o pesniku Cirilu Zlobcu Zlobčeve NOVE PESMI pričajo po- programa revije Svštova literatura, da popolnoma jasno, da ta pesnik, prevaja- bo v tem letu v njej sledilo še več objav lec, urednik itd., itd. niti najmanj ni o slovenski književnosti. Kakor smo utrujen in ne omahuje pod bremeni, ki doslej izvedeli, so predvideni naslednji jih je — kdaj že — vzel na svoja pleča, prispevki: prevod ARNOŽA Draga Jan- čeprav so bila nemalo oddaljena od carja, prevod radijske igre Žarka Peta- njegovega pesniškega poklica. Nasprot- na, prevod dveh novel Antona Ingoli- no, zdi se, kakor bi prav z njimi in pod ča, ocena Gradišnikove knjige in zbor- njimi nadalje pesniško rastel in si pri- nika scifi, ocena zbirke Daneta Zajca, pravljal tla za nove umetniške osvojitve zapis o najmlajši slovenski poeziji in — ali povedano po njegovo: k stalno prevod pesmi treh mladih pesnikov, novim začetkom na doslej neprehojenih Podobno intenzivno, kot je mišljeno poteh. Tak je pač ta pesniški tip. za letos, je ta »revija tujih književnosti« tiskala prispevke o slovenski književni ------ dejavnosti (prav tako o drugih jugoslovanskih književnostih) tudi v preteklih Prednjo informacijo z naslovom O letih, s čimer smo lahko izredno za- nekem pesniškem tipu uporabljamo kot dovoljni. priložnost, da navedemo iz tekočega (Povzetek in prevod: VI. Zorzut)