LETNIK XVII., ST. 29 (800) / TRST, GORICA ČETRTEK, 2. AVGUSTA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jernej Šček
Olimpijski letni
časi
So reči, ki se ponavljajo, a vsakič drugače. Ciklično, krožno, ritmično. Vsako leto nas vračanje letnih časov preseneča, čeprav je vedno ista zgodba. A kaj, ko se ruj tako škrlatno blešči, kaj ko nam ob prvem snegu vsem gre na otroško, ko se vselej z nasmehom in polno košaro pridelkov vračamo z rodovitne njive. V popoldanski poletni sopari sanjamo o zmrzali in težkih "bundah", pozimi pa šklepetaje tarnamo, kdaj se bomo otresli mraza.
Nekoliko daljša in dražja časovna parabola sadi, kali in žanje naj večji športni spektakel tega sveta. Končno smo v petek, 27. julija, dočakali slavnostno odprtje poletnih olimpijskih iger 2012, 30. olimpijade moderne dobe, ki se po letu 1908 in povojnem 1948 že tretjič vrača v London. V slogu "transparentnega" 21. stoletja je bilo veliko povedanega, preden je 10.500 športnikov iz 204 držav stopilo na Otok. Legendarni režiser Danny Boyle naj bi se z otvoritveno predstavo z 10.000 nastopajočimi na olimpijskem stadionu v Stratfordu vrnil k preprosti tradiciji. Velika Britanija se je z ruralnih zelenih gričev in ravnin z industrializacijo dvignila nad evropskega "kmetavzarja", zdaj pa se vrača v slogu post-kolonializma, ko je za gospodarski pospešek celo Commonvvealth odveč. Gostovanje OI ponese državo na Olimp nesmrtnih. Seveda ne gre samo za razprodane stadione, olimpijskega duha, fair-play, življenjski trud in ambicije tisočerih atletov, vzhičenost naroda ali migetanje kraljevih zastavic. Že res, da bomo do 12. avgusta vsak dan ploskali nepoznanim atletom, iskreno navijali in sočustvovali ob porazih fenomenov disciplin, za katere prvič slišimo, loščili čevlje protagonistom novodobne športne mitologije. Tako pač je: eni telovadci ciljajo, garajo in tekmujejo v sponzorski in medijski anonimnosti, drugi pa za podobno delo dobivajo 17 milijonov dolarjev letno (pomnožite krat pet in potegnili boste črto začetne peterke ameriškega Dream team-a). Ljudstvo bo lahko vsaj šestnajst dni obilno poma-licalo z igrami, če že kruha primanjkuje. Olimpizem ohranja svoj čar v nagovorih javnih delavcev, a tudi v srcih športnikov ter športnih ljubiteljev. Še vedno združuje svet v mavrico petih krogov. Da pa je to vse - iluzija. Klubski magnati, oglaševalski mogotci, profesionalizem. Filmsko vlogo olimpijca je potrebno igrati 24 ur na dan. Samo poglejte, kdo se gnete v prvih vrstah. Publika tam visoko nad stadionom, v "mešani coni" fotografi, reporterji, sponzorji. Mi odločamo, kdaj se kaj začne, komu beseda, kdo obstaja. Za nami pa globokomorske finančne odločitve. Kaj storiti, stavka, bojkot? Kje pa, le zavedanje, da kapital ne obstaja. Kako, boste rekli? Kaj pa spread, bond, bdp? Finančni faktorji pogojujejo naš življenjski standard, toda ustvarili smo jih sami. Finančni kapital je bila politična odločitev, zdaj pa čiračara kot nekakšna camera obscura. Prav tako so se pred tremi desetletji odločili za razvoj civilizacije na podlagi posojil in lizinga, sedaj pa se s tehnično odločitvijo vračamo k zategovanju pasu. Če bi pred leti TKB namesto foteljev, louvrskih trezorjev in lestencev v palači Arrigoni poskrbela za finančno avtonomijo manjšine, bi mladi lahko upali v prihodnost, zaposlitev. Vsako obdobje ima svoj luksuz. Odločitve, pač.
Vso srečo športnim olimpijcem, prijetno spremljanje navijaškim olimpijcem in, kaj pa č' mo, dober zaslužek finančnim olimpij -cem. Prosim, ne samo iger, tudi kruha nam dajte.
Ob “izgonu” nadškofa Alojza Urana iz domovine
Bomo kdaj izvedeli resnico?
u
V”
V n
zvezi z upokojenim ljubljanskim nadškofom msgr. Alojzom Uranom in njegovim predvidenim umikom iz Slovenije po navodilu Svetega sedeža se v nekaterih slovenskih medijih omenja tudi moje ime, češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe, ki zadevajo mojega naslednika na sedežu ljubljanske nadškofije. Eden od pobudnikov podpore nadškofu Uranu, gospod Valentin Zibelnik, je v preteklih dneh na spletnih straneh med drugim zapisal, da naj bi podpisani imenovanje Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa leta 2004 označil kot 'kadrovsko napako'. Novinar Dela mi v Sobotni prilogi z dne 28. julija 2012 podtika isto trditev: izjavil naj bi, da je imenovanje nadškofa Urana 'kadrovski kiks'. Kakor trdi, naj bi 'Rode po Vatikanu svojega škofovskega naslednika postavljal v slabo luč prav v časih, ko se je Uran odločil, da finančno že precej razmajani mariborski nadškofiji ne bo pomagal z denarjem Gozdnega gospodarstva Bled, ki je prek Metropoli-tane v lasti ljubljanske nadškofije1. Nepreverjenih in neutemeljenih namigovanj so polni tudi drugi mediji, češ da naj bi s svojim vplivom in celo s spletkami vplival na dogodke v zvezi z nadškofom Uranom. Vse navedene trditve so laž, vsa namigovanja so izmišljena, so daleč od resnice in zavajajo javnost. Ob imenovanju Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa leta 2004 sem povedal, da to resda ni bila moja izbira, da pa spoštujem odločitev svetega očeta. O kadrovski napaki ali kiksu nisem govoril. Prav tako lažna, krivična in izmišljena je trditev, da sem nadškofa Urana v Vatikanu postavljal v
Sporočilo uredništva
Uredništvo Novega glasa sporoča cenjenim bralkam in bralcem, da bo zadnja številka pred poletnim premorom izšla v četrtek, 9. avgusta, naslednja pa bo izšla v četrtek, 30. avgusta. Uprava v Gorici bo zaprta od ponedeljka, 13-, do petka, 17. avgusta.
slabo luč ravno v času, ko se je odločil, da mariborski nadškofiji ne bo pomagal z denarjem Gozdnega gospodarstva Bled. To je hkrati tudi zunaj vsakršne logike in zgodovinskega konteksta. Ko sem leta 1997 postal ljubljanski nadškof metropolit, so ljubljansko nadškofijo vabili, naj pristopi k sodelovanju pri projektih mariborske škofije. Tedaj sem jasno povedal, da Ljubljana pri teh projektih ne bo sodelovala. Če se je nadškof Uran pozneje - o tem ne vem nič - odločil za isto linijo, sem tega samo vesel. Da bi ga zaradi tega v Vatikanu ' postavljal v slabo luč' - komu kaj takšnega lahko sploh pade na misel?! Kako naj bi se izneveril smeri, v kateri sem deloval kot ljubljanski nadškof, samo da bi škodoval svojemu nasledniku? Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: 'Tout ce qui est excessif est insignifiant1. 'Vse, kar je pretirano, je brez pomena'", je izjava kardinala Franca Rodeta, ki jo je v ponedeljek, 30. julija, posredovala Slovenska škofovska konferenca, medtem ko je 25. julija ista ustanova medijem na Slovenskem poslala "Skupno izjavo ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa in upokojenega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana", ki se je glasila takole: "Ob ponovnih govoricah v povezavi z umikom upokojenega nadškofa msgr. Alojza Urana sedanji ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres in upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran obžalujeva, da se je v javnosti pojavilo toliko različnih domnev, ki so med katoliškimi verniki in v celotni javnosti sprožile nemir in nezaupanje.
Obžalujeva, da so to nelagodje nekateri izkoristili za ponovno izražanje svojih nestrpnosti in predsodkov do katoliške Cerkve.
Res je, da je nadškof Uran v dosedanjih pogovorih v Vatikanu v pokorščini sprejel navodilo, da se v bližnji prihodnosti začasno umakne iz Slovenije. V tem ne vidiva kršitve človekove pravice do bivanja v domovini, ampak spoštovanje pravice Cerkve, da klerikom zapove kraj bivanja.
Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.
Vernikom sva hvaležna, da čutijo s Cerkvijo, s škofi in duhovniki, ter jih prosiva, da ohranijo edino-
st in zaupanje. Verjameva, da bodo vse stiske, ki jih v tem trenutku doživlja Cerkev, okrepile našo krščansko identiteto, zrelost in odgovornost zanjo. Zato jih tudi prosiva, naj v teh težkih časih okrepijo svoje molitve za Cerkev".
Že če samo gornji izjavi prebere še tako neuk bralec in vernik, mu je jasno, da je slovenska Cerkev ponovno v vrtincu hude nevihte in medijskega pogroma, saj je mimo vseh uradnih virov v javnost pricurljala vest, da je msgr. Alojz Uran "izgnan iz Slovenije". Pojavljala so se taka in drugačna ugibanja, zakaj je temu tako. Prav našemu goriškemu duhovniku g. Karlu Bolčini, ki je izvedenec za cerkveno pravo, gre zasluga, da so mediji na Slovenskem končno le začeli razmišljati bolj umirjeno, saj so g. Bolčino kontaktirali za pojasnila domala vsi slovenski mediji, citirala ga je tudi Slovenska tiskovna agencija.
Dejstvo pa je, da je bila s tem dogodkom, predvsem pa s prikrivanjem tega, da bo msgr. Uran na jesen najbrž odšel živet v Trst, narejena velika škoda, in to predvsem zaradi sprenevedanja in neumestnega prikrivanja objektivnih stvari. Čisto dovolj bi bilo, če bi se že ob prvih namigih o tem, da se je msgr. Uranu in msgr. Krambergerju prepovedalo javno nastopanje, pred meseci jasno povedalo, za kaj sploh gre, ne pa da sprenevedanju in poraznemu molku ni bilo videti konca. Živimo v globalizira-nem svetu, informacije tečejo po internetu, vsako skrivanje je škodljivo, še posebej za Cerkev, do nas kristjanov pa ponižujoče, saj imamo občutek, kot da bi nas vrh Cerkve imel za male, zaupanja nevredne otroke, kar seveda nismo. Včasih je veljalo, da je imel Vatikan najboljšo diplomacijo; danes v to na Slovenskem lahko dvomi prav vsakdo, vsaj po zadnjem dogajanju v Sloveniji v Cerkvi sodeč, saj sredi medijskega meteža apostolski nuncij ne more enostavno "biti na dopustu” in se tako izogniti vsakemu komentarju, predvsem pa pojasnilom, ki si jih, vsaj verniki, če že drugi ne, gotovo zaslužimo! Predvsem pa smo slovenski verniki ob tem zadnjem dogodku lahko upravičeno besni, da smo morali o zadevah, ki se tičejo priljubljenega dušnega pastirja, kar je msgr. Alojz Uran vsekakor še danes, informacije izvedeti iz laičnih in slovenski Cerkvi gotovo, milo rečeno, nenaklonjenih medijev.
Da so bile določene informacije izkrivljene, je dejstvo; in prav to govori o tem, da bi bili odgovorni dolžni vernikom povedati že veliko prej resnico: da bo msgr. Alojz Uran moral v tujino na bivanje.
Ne škodljivim posegom na Krasu in podpora kraškim javnim upravam
Deželne volitve in pozornost na načrte za infrastrukture
Zadovoljstvo ob sprejetju novega evroprojekta SSO
V Kanalski dolini je potrebna večja pozornost
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti - zbirne stranke Slovencev v Italiji - se je prejšnji torek, 24. julija, sestalo na zasedanju, ki je bilo namenjeno aktualnim političnim vprašanjem in pripravam na deželne volitve, ki bodo prihodnjo pomlad. Posebna pozornost pa je bila namenjena tudi raznim okoljskim vprašanjem, ki zadevajo sporen načrt za gradnjo hitre železnice Benetke - Trst, lokacijo električne centrale na biomase na Opčinah in lokacijo plinskega terminala v Tržaškem zalivu. V ospredje je prišla tudi tema, ki zadeva 17. člen vladnega zakonskega odloka 95/2012 za korenito zmanjšanje pokrajin.
Deželni tajnik Damijan Ter-pin je v uvodnem poročilu najprej obravnaval priprave na deželne volitve leta 2013. Izrazil je zadovoljstvo, da je deželna tajnica Debora Serracchiani sprejela kandidaturo za predsedstvo dežele. Slovenska skupnost pozitivno ocenjuje izkušnjo sodelovanja z Demokratsko stranko tako v deželni svetniški skupini kot tudi v raznih krajevnih upravah, v katerih izvoljeni SSk in DS aktivno uresničujeta in razvijata uspešne upravne izbire. Različni pogledi na določena odprta vprašanja sodijo v normalno politično dialektiko in vsekakor v iskanje možnih sintez. Zato bo SSk predlagala že septembra deželno politično omizje z vodstvom DS, da preveri možnost, pogoje in programsko osnovo za razvoj odnosov in nadaljnje sodelovanje tudi s pogledom na prihodnjo volilno pomlad z volitvami v rimski parlament in obnovo deželne uprave.
Deželno tajništvo SSk je vzelo v
pretres vprašanje državnih volitev in v zvezi s tem analiziralo dogajanje v italijanskem parlamentu, kjer potekajo pogajanja za nov volilni zakon. Tajnik Ter-pin je vodstvu stranke orisal pogovore s parlamentarno skupino SVP, s katero že potekajo dogovori, da bi v nov volilni zakon vključili tudi določilo člena 26 zaščitnega zakona št. 38/01 za olajšano izvolitev predstavnikov slovenske narodne skupnosti.
%
Damijan Terpin (foto DPD)
Deželno tajništvo SSk je na podlagi poročila pokrajinskega tajnika za Tržaško Petra Močnika zavzelo stališče glede lociranja infrastruktur na področju, kjer živijo Slovenci. Stranka SSk podpira negativno mnenje, ki so ga izdale občinske uprave na go-riškem in tržaškem Krasu na račun načrta za gradnjo hitre železnice. Čudijo se zato stališču tržaške občine, ki podpira ta načrt. Pristojne oblasti in vodstvo železniške družbe morajo upoštevati naravne in družbene posebnosti prizadetega področja, zato je SSk prepričana, da je edina možna rešitev posodobitev obstoječe proge. Prav tako je tajništvo SSk podprlo pobudo pro-
ti električni centrali na biomase in stališče rajonskega sveta za vzhodni Kras, ki ravno tako oporeka lokaciji. SSk je tudi zelo zaskrbljena nad dogajanjem okoli morebitne gradnje uplinjeval-nika. Italijanska vlada mora spoštovati mnenje javnih uprav in prebivalstva, ki od vsega začetka opozarjajo na negativne posledice objekta na okolju in razvoju, ki se razširijo tudi na slovensko stran.
Krčenje števila pokrajin je v sklopu dežele FJk vprašljivo. Deželno tajništvo SSk je mnenja, da mora deželni predsednik Renzo Tondo uveljaviti posebno avtonomijo naše dežele in najti pravo rešitev. Pokrajine ne smejo postati grešni kozel in se ne smejo ponoviti nerodnosti, ki so prizadele Gorske skupnosti, pri čemer so bili najbolj oškodovani ravno Slovenci na Krasu, saj so takrat edini ostali brez tovrstne upravne enote.
Pokrajine lahko odigravajo pomembno koordinacijsko vlogo skupaj z občinami in bi jim bilo treba kvečjemu povečati pristojnosti, kar se tiče upravljanja ozemlja in storitev. Dežela FJk mora tudi poudariti dejstvo, da so pokrajine Gorica, Trst in Videm pomemben organ pri izvajanju določil zaščitnega zakona 38/01 in nudijo slovenski narodni skupnosti pomembna predstavniška in upravitelj ska mesta. Prav na ravni nižanja ravni izvoljenih predstavnikov Slovenci ne moremo več popuščati, saj pomeni izguba prisotnosti v izvoljenih organih javne uprave hudo poseganje v obče priznane demokratične in državljanske pravice, posebej manjšine.
Med udeleženci ministrica Ljudmila Novak in predstavniki SSk
Poletni izlet Enotne liste
Poden in Slovenj Plejberk, ki ležita v osrčju Karavank na jugu Koroške, sta bila v petek, 27. julija, kraja vsakoletnega izleta Enotne liste, zbirne stranke koroških Slovencev. V prekrasni dolini pod Vrtačo (2181m) se je zbralo lepo število udeležencev, ki so si privoščili dveurni pohod med travniki in bogatimi gozdovi. Na koncu pohoda je bilo krajše druženje na domačiji Podnar,
med katerim so bile izpostavljene aktualne teme, ki zadevajo stanje Slovencev na Koroškem, odnose med Avstrijo in Slovenijo, politično dogajanje v Sloveniji ter odnose med sestrskima strankama Enotne liste in Slovenske skupnosti.
Uvodni in pozdravni nagovor je imel predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik, ki ni mogel mimo hude istitucionalne krize v koroški deželni vladi zara-
Drago Stoka
Izvršni odbor SSO - Sveta slovenskih organizacij je v sredo, 25. julija, imel v Gorici svoje zadnje zasedanje pred poletnim premorom. Ob deželnem in pokrajinskih poročilih so člani Izvršnega odbora namenili največ pozornosti stanju v Kanalski dolini, pripra-
vi na oktobrsko deželno konferenco o slovenski narodni skupnosti in novem evroprojektu ENRI.
V uvodnem predsedniškem poročilu je Drago Štoka omenil razne pobude, na katerih je zastopal SSO. Pri tem je poudaril obiske v Sloveniji, kjer je bila letos namenjena velika pozornost Slovencem izven meja Republike Slovenije, kar je celotni Izvršni odbor pohvalno ocenil. Posebnega priznanja so bili deležni organizatorji letošnjega števerjanskega Festivala, ki je tudi tokrat privabil veliko število ljudi. Sporočilo tega velikega kulturnega dogodka je še vedno močno usmerjeno v ohranjanje in razvijanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu. Zanimiv in aktualen je tudi program letošnjih študijskih dnevov Draga 2012, ki bodo potekali od 31. avgusta do 2. septembra na Opčinah.
V nadaljevanju seje je Izvršni odbor SSO obravnaval problem kulturnega stanja in vzdušja, ki je nastalo v Kanalski dolini po nedavnem občnem zboru SKS
Planika, o katerem je poročal časopis Dom v zadnji številki. Odbor je z zaskrbljenostjo sprejel v vednost, da ni bilo vnesenih bistvenih sprememb v vodstvo društva, ki ostaja tako brez sodelovanja in vezi z večino slovenskega življa v Kanalski dolini. Zato je po mnenju Izvršnega odbora SSO nujno vzeti v pretres željo širšega kroga ljudi po oživitvi novega pristnega duha kulturnega življenja Slovencev v Kanalski dolini.
Izvršni odbor je analiziral pozitivne in negativne odmeve na objavo dokumenta SSO o komunikacijskih sredstvih in bil mnenja, da so obravnavane tematike trdno veljavne in potrebne še nadaljnje raziskave in poglobitve. Zato so sklenili, da jeseni skliče Deželni svet SSO, na katerem bo tematika o zamejskih medijih, to je o tisku, radiu TS A in spletni strani deležna tudi dokončno trdnih sklepov.
Deželna konferenca o slovenski manjšini, ki jo je predsednik Deželnega sveta FJk Maurizio Franz sklical za 13. oktober in bo potekala v Gorici, mora biti, po mnenju Izvršnega odbora SSO, trenutek resne in poglobljene razprave o stanju znotraj skupnosti in o načinih, kako čim bolj učinkovito nastaviti razvoj, tako v sklopu javnih uprav kot tudi v delovanju in strukturah civilne družbe. Izvršni odbor je tako sklenil, da bo o tem primerno obvestil čim večje število članic SSO in jih vključil v sodelovanje. V tem smislu je Izvršni odbor določil, da pripravi predlog, ki bo imel za osnovno razvojno smernico ovrednotenje kapilarnega delovanja na ozemlju, kjer živi slovenska narodna skupnost.
Izvršni odbor SSO je nadalje z zadovoljstvom sprejel v vednost informacijo, da je bil sprejet
Povejmo na glas
Evropski projekt ENRI, ki ga je SSO prijavil na razpis. Celoten postopek priprave in vsebino novega evroprojekta je Izvršnemu odboru predstavil Ivo Cor-va. Evroprojekt ENRI je standardne vrste, spada v sklop prednostne osi št. 1 in zadeva uporabo obnovljivih energetskih virov in energetskega varčevanja za tretji sektor, kamor spada tudi delovanje neprofitnih društev in organizacij.
Izvršni odbor SSO je sprejel v vednost tudi odklonilni odgovor deželnega odbornika za šolstvo Roberta Molinara na prošnjo občinskih uprav Tipa-
Maurizio Franz
ne, Barda, Naborjeta-Ovčja vas in Trbiža za ustanovitev posameznih dvojezičnih oz. troje-zičnih šol. Odbor je ugotovil, da bi predlog župana občine Ti-pane Elia Berre o ustanovitvi ene same dvojezične šole v Terskih dolinah verjetno naletel na boljši odziv. Vsekakor je napovedano povišanje učnih ur slovenskega jezika v šolah dveh občin pozitiven napredek za širjenje in uveljavitev slovenskega jezika na tem izpostavljenem področju.
Izvršni odbor SSO je na predlog predsednika SSO Stoke sprejel novo članico KD Melo-dia. Članom Izvršnega odbora je Štoka orisal delovanje in cilje društva, nato je prišlo do soglasnega sprejetja nove članice.
di več primerov korupcije. Podčrtal je temeljne ideale enotnega političnega nastopanja in delovanje Enotne liste, ki ga zelo pogujejo volilna pravila in visok vstopni prag. Kljub tem težavam pa so predstavniki Enotne liste povsod uspešno dejavni. Še najbolj pri tem izstopa delo župana Franca Jožefa Smrtnika v občini Železna Kapla.
/stran 3
Za mlade pa še vedno nič?
Medtem ko kriza z vse večjo ostrino stopa v naše življenje in že kaže znake rušilnega namena, se slej ko prej zavemo, da ni več dosti časa za reševanje najbolj ogroženih slojev. In med njimi seveda posebno mesto zavzemajo mladi. Mladi, ki nimajo pravih perspektiv in se utapljajo v vse večji brezposelnosti in celo resigniranosti. Vsak drugi med tistimi, ki nimajo dela, niti ne študira in niti ne išče več zaposlitve, kar je milo rečeno skrajno zaskrbljujoče. To pomeni, da mladi ne verjamejo več v kakršno koli spremembo na bolje, kar je trda nezaupnica starejšim generacijam, ki bi vendar morale kaj storiti. Toda dogodki kažejo, da v starejših generacijah verjetno ni moči za velika dejanja in s tem tudi ne pripravljenosti nanje. V tem smislu je Banka Italije pred dobrima dvema tednoma objavila podatek, ki bi ga moralo časopisje in vsi mediji objaviti na prvih straneh. Vsa zadeva pa je šla mimo na notranjih straneh časopisov z zelo kratkim zapisom in bledim naslovom, ki očitno ni želel vzbuditi pozornosti. Banka Italije je obvestila javnost, da so se posojila za nakup stanovanja v štirih letih krize, torej od 2008 dalje, v primeri s prejšnjim štiriletnim obdobjem zmanjšala za 20%. V istem času pa so se enaka posojila za mlade do 35 let ravno tako zmanjšala, vendar za več kot 30%. Podatek je osupljiv toliko bolj, kar se tiče mladih, saj ni težko razumeti, da je nakup stanovanja zanje, in še posebej za mlade družine, temeljnega pomena oziroma nepogrešljiva dobrina za pričetek sa-
mostojnega življenja. Da je medijska meglitev omenjenih dejstev več kot sumljiva, priča kratka razlaga banke, zakaj je temu tako. Pogoji za posojilo so v zadnjem času nekoliko zaostreni, zato je tudi povpraševanja nekoliko manj. Pozor, tu pa so navedbe, ki so nevzdržne. Pogoji za posojilo so nekoliko zaostreni, potemtakem zaostreni tudi za mlade? Pred mlade v težavah, v kakršnih so, se postavljajo ostrejši pogoji za nakup stanovanja ? Za nakup prvega stanovanja, za pričetek njihovega samostojnega življenja? Kje pa so olajšave? In kaj je z obljubami, bolje rečeno frazami, da mora družba v prvi vrsti poskrbeti za mlade? Za mlade, ki so naša prihodnost, za mlade, na katerih gradimo? Namesto olajšav ostrejši pogoji za najem posojila, je to mogoče? Kam smo prišli in kaj kot družba sploh mislimo? Uradna družba res misli skrbeti za mlade? Ali pa so banke republika zase, ki nikomur ne odgovarjajo in nikogar ne poslušajo, pač pa opravljajo posle zgolj po ekonomskem ključu, ki ne pozna nikogar, če le-ta ne jamči za finančno kritje? Je družba v odnosu do bank že popolnoma brez moči, kljub temu da jih nenehno zalaga z velikanskimi vsotami pomoči oziroma dokapitalizacije? Tovrstno stanje je izjemno žalostno in že grozljivo. Spodmika tla prihajajočim generacijam, s tem pa nas vse spreminja v ljudi brez prihodnosti. In brez prihodnosti ni pravega življenja, ni dostojanstva, so le temna obzorja, ki ubijajo luč.
Janez Povše
POGOVOR
//
Politik, publicist in planinec dr. Rafko Dolhar
Človek ne more živeti izkoreninjen kot kamen na cesti"
Generacije minevajo, pomembne osebnosti in njihova dela pa ostanejo. Dr. Rafko Dolhar je ena izmed nezamenljivih figur za vse, ki živimo na zahodnem robu slovenskega etničnega prostora. Politični in kulturni delavec, zadnjih šestdeset let vodilni član stranke Slovenska skupnost, zdravnik po poklicu in predsednik Slovenskega zdravniškega društva Trst-Gorica, strasten planinec in opisovalec narave, ki ga je venomer vabila k sebi. Spoznal sem ga preko njegovih planinskih knjig, ki jih dlakocepsko iščem po bolšjih trgih. Navdihuje me in poučuje, pa naj bo preko opisov suhih kraških stezic za nabrežinskim sanatorijem, preko fenomenalne zgodbe o življenju Juliusa Kugyja ali pa preko opisa globokih potez divjin Dunje in Zahodnih Julijcev. Literatura mi je odprla vrata do častitljive osebe, ki je svoje življenje posvetila svojim krajem in ljudem.
Poznam vas preko gorniške literature. Kaj bi rekli o svojih trbiških letih, ki se zrcalijo v predanosti Zahodnim Julijskim Alpam? Je bila "presaditev" v Trst težavna?
Rojen sem na Trbižu in sem od prvega dne slovenske šole prišel v Trst, k nonotom k Sv. Ivanu. Tu sem se udomačil in se tudi ob študiju medicine v Padovi vedno vračal. Sveže diplomiran sem začel izvajati poklic v kraškem sanatoriju. Nobenega preskoka ni bilo, ker smo doma vedno govorili "standardno" slovenščino, toliko je res, da ko sem prišel v gimnazijo, sem govoril boljše kot moji tržaški sošolci. Profesor slovenščine je celo mislil, da sem kak begunec iz Slovenije. Smešna stvar za fanta iz krajev, v katerih se razen v Žabnicah in Ukvah slovenščina ne govori.
Hribi so vam blizu od mladih nog.
Oče je izkoristil vsako prosto nedeljo, da je šel v hribe in me vzel s seboj. Navezal sem se predvsem na domači okoliš Zahodnih Julijcev s pretvezo, da ob nedeljah obiščem družino. Z nekaterimi prijatelji z Jesenic smo naskakovali Vzhodne Julijce, druga gorstva sem zanemaril. V 90. letih sem bil na trekingu (pohodništvu) na Himalaji v območju Nepala. Domača vrhova sta seveda Montaž in Viš; prvega sem obiskal s sestro že pri dvanajstih letih. Oče je bil zelo pogumen, naju je brez naveze peljal tja gor.
Iz visokogorja na prgišče Krasa. Vaši opisi sprehodov za delovnim mestom po Krasu, tja do Šentlenarta, Volnika in Grmade, nam razkrijejo idilično pokrajino, ki jo morda v živčnem vsakdanu spregledamo. Ali ta vaš Kras še obstaja?
Kras mi je prvič nadomeščal hribe, toda poleg izredno lepe pokrajine od Glinščice do Grmade so me fascinirali ljudje. V letih političnega izpostavljanja sem prišel v stik z njimi in njihovimi problemi. Ob kraških sprehodih sem stopil do ljudi, iz dolgih pogovorov pa sem njihove probleme ponesel na politično omizje. Skoraj nostalgična slika ob vzdušju "oddaljenosti" današnje politične elite, naj bodo to bocconijevski tehniki ali oportunisti, ki niso tam za ljudstvo...
Jaz sem stopil na teren, med ljudi in njihove zgodbe. Včasih
smo med neštetimi volilnimi kampanjami imeli stike z območjem, spoznavali smo ljudi in oni nas. Danes volilnih shodov ne prirejajo več, morda le kako zborovanje. V mojih časih je bil stik z ljudmi veliko bolj neposreden: mislim, da je to še danes pogoj "dobre" politike, ki kljub vsemu ostaja reševanje problemov ljudi.
Zadnje hribovsko vprašanje, in sicer o naši planinski poti SPD Trst, potem pa obrneva stran. Bili ste oblikovalec "vertikale", ki povezuje Tromejo z Glinščico in poteka ob zahodnem slovenskem robu. Ali je danes še aktualna? Ali se vam ne zdi, da je njen kulturni pomen takšen, da si ne smemo dovoliti njenega izumrtja?
Velik podvig, ki smo si ga z dr. Mašerovo in drugimi zamislili in izpeljali, je nekako "ostal v zraku". Nekaj časa so po vertikali hodili, zaradi nevzdrževanja pa markacije bledijo, v Benečiji so se popolnoma izgubile. Brat je pred dvema letoma poskušal priti čez, toda bilo je mučno. Slabo je označena, zaraščena in brez vmesnih postojank za prenočevanje. Ravno pod nami v Gašparjetih je dober primer: na zemljevidu SPDT "Trst in okolica" je ta panoramski odsek označen, na terenu pa je pot povsem izgubljena. Obnovitev vseh petih delov trase (posvečenih dr. Alojzu Dolharju, dr. Henriku Tumi, duhovniku Martinu Čedermacu, dr. Klementu Jugu in Zorku Jelinčiču) ne bo lahka, saj je območje obsežno, manjka pa nam izurjenih markacistov. Smisel poti SPDT je, da obiskovalca popolje na pomembne kraje, ki jih navadno spregledamo. Sicer dobrodošla ponovna oživitev zahteva veliko moči in ljudi, ki jih trenutno ne vidim.
V	letošnjem letu ste po 60-let-nem aktivnem udejstvovanju zapustili predsedniško mesto Slovenske skupnosti. Nekaj dolžnostnih vtisov, prosim. Za to izkušnjo mi ni žal. Začel sem kot občinski svetovalec in ugriznil v politično jabolko. Takrat smo rabili veliko časa za majhne rezultate: ali tako ali pa... nič. Koliko desetletij je, recimo, trajalo, da je župan Illypo strašni borbi za slovenske smerokaze v Križu, Bazovici in Trebčah postavil še vse ostale! Ob vseh slovenskih pisateljih in kulturnikih še vedno lahko stopamo samo po treh, poimenovanih bazoviških ulicah. Danes se sprašujemo: ali je to malo ali dosti? Za malo pravice smo se veliko borili in celo zaščitni zakon ne zagotavlja izvajanja vseh določil, npr. vidne dvojezičnosti. Občinskega odbornika nismo dobili kljub tej nam tako naklonjeni občinski upravi. Predsednik občinskega sveta je jalov kompromis, saj je po mojem občinska oblastna ravni odbora.
O začetkih...
V	začetku je na levosredinskem polu Komunistična partija veliko kontestirala, a brez vplivne besede, kajti v demokraciji ukaže pozicija, opoziciji pa onkraj kritiziranja ni dovoljeno. Takrat je bilo osem ali devet slovenskih občinskih svetnikov, od
tega sva z Dušanom Hreščakom delala v večini, pet ali šest komunistov pa v opoziciji ni doseglo veliko. Po "nesrečnem Osimu" so se stvari znatno spremenile na slabše, po toliko letih se spet nekaj svetlika, saj z levosredinsko koalicijo na oblasti lahko nekaj dosežemo. Težka situacija je v deželnem svetu, kjer se Gabrovec in Kocjančič trudita iskati dobre diplomatske odnose. Nekoč je bila odpornost naših ljudi do nepravičnosti večja, nekako "razkomodili" smo se, tako da ne dvigujemo dovolj
prahu ob neizvajanju zakonskih predpisov. Zakaj ne udejanjamo pravic, ki smo jih že dosegli, npr. to, da z majhnim namigom povrnemo poitalijančeni priimek v prvotno slovensko obliko?
Kakšne so danes politične naloge, prioritete Slovenske skupnosti?
Prva je izvajanje že uzakonjenih političnih pravic. Drugič: trnov problem zastopanosti slovenske manjšine na ozemlju. Desetletja smo se borili za pravilno uporabo kraškega območja, za omejitve škodljivosti "avtoporta" na Fernetičih, proti strukturi v Se-sljanskem zalivu. Prav zanima me, koliko nekaj sto novih prebivalcev t. i. Porto Piccolo v Se-sljanu bo tam privezalo ladjo, koliko bo v občini novih prebivalcev. Naše borbe za regulacijske načrte niso bile zaman tako ostre. Vidnih rezultatov napačne politike, ki s pretvezo turizma potisne v ospredje rezident-ni program in z njim spremembo demografske slike, je veliko, npr. spalno naselje Girandole v Zgoniku in Porto San Rocco v Miljah. Zdi se mi, da se borimo proti mlinom na veter. Dosti se govori o povezavi morje-Kras, sam pozitivno ocenjujem pobude mladih vinarjev in kmetovalcev, ki obdelujejo zemljo na sodoben način in vlivajo poguma kraškim ljudem z ustvarjanjem delovnih mest in z oživitvijo ruralne ekonomije.
Ali je razmah osmič in agritu-rizmov na Krasu primer dobre prakse, prava reprezentančna dejavnost tega desetletja?
Lahko, čeprav bi se morale ob njih oplajati in razvijati tudi druge gospodarske dejavnosti. Živinoreja, sirarstvo, paša: da so pršuti res s Krasa in sir res iz Zi-daričeve mlekarne! Zakoni določajo odstotke “domačnosti" pridelkov, toda rad bi se prepričal, da se surovine ne kupujejo v Zadrugah.
Sedaj pa vprašanje glede
združitve obeh krovnih organizacij, enotne slovenske stranke in skupnega predstavništva.
Različni ljudje različno mislimo. Tu so neke pogojenosti, zaradi katerih ne verjamem, da je možno združiti obe krovni organizaciji. Različni so zgodovina, struktura in ekonomski temelji, kar se pozna še danes s tem, da ima ena večjo podporo od druge. To je kvadratura" kroga. Prav tako sem prepričan, da Slovenska skupnost ne more zbrati pod sabo vseh Slovencev po vzo-
ru južnotirolske ljudske stranke. Tam je situacija čisto drugačna, pri nas pa vzdušje določa polarna razdelitev. Ideologije ne izginjajo, ampak se celo poglabljajo. Včasih smo imeli eno komunistično partijo, zdaj jih naštejemo štiri ali pet zaradi dlakocepstva. V naši stranki je sicer prostora za različne idejne skupine, za tiste, ki hodijo k maši, in za tiste, ki ne hodimo, a ne sme priti do enoumja. Zato je nemogoče, da bi imeli eno samo večinsko stranko. Seveda bi v Slovenski skupnosti rad videl čim več Slovencev, toda prepričani marksisti se v njej ne bodo "počutili" doma. Pa še to: v časih levega centra smo bili mi jeziček na tehtnici slovenske manjšine. Mi smo se postavljali za probleme in se borili zanje, opozicija je bila sicer bolj številna, a brez realnega vpliva. Glavno je, da sodelujemo in si ne mečemo polen pod noge. Rešitev je v tem, da različni mišljenjski modeli najdejo skupni cilj vsaj v tistem, kar koristi vsem. Kdor zanemarja narodnost in še
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak se je Enotni listi zahvalila za povabilo. V svojem nagovoru je poudarila prizadevanje za dvig ravni sodelovanja med Slovenijo in Slovenci v zamejstvu in po svetu. Žal je to danes močno pogojevano od hude finančne in gospodarske krize, ki je zajela tudi Slovenijo. Pozdravila je prizadevanja za enotnost in enotno nastopanje, ki označuje delo Enotne liste. Večji smisel za enotnost bi po
veruje v svetovno revolucijo, bo pač ostal svojega mnenja, jaz pa svojega.
So torej slovenska zavest, kultura in pripadnost točka, za katero Slovenska skupnost ne priznava kompromisa? Narodnostno vprašanje je temeljna pregrada z drugim delom manjšine in ne more biti drugače. Recimo: do danes je slovenskega parlamentarca v Rimu jamčila komunistična partija veni ali drugi obliki. Slovenska skupnost je slovenske poslance vedno podprla in dogajalo se je, da nas niso niti povohali. Primarne volitve ali koprski primer, kjer ima italijanska manjšina garantiranega parlamentarnega poslanca s pičlimi petnajstimi glasovi: "čez cesto" imamo zgled, kako se lahko po zakonu jamči zastopstvo manjšinskega poslanca. Kdor drži škarje in platno, ne bo pustil vajeti iz rok, razen če pride po zakonu do drugega načina izvolitve manjšinskega poslanca, ne po strankarski, ampak po narodnosti liniji. Žal smo daleč od tega. Še naprej bodo izbirali "politbiroji", ne pa ljudje na ozemlju.
Kje se imamo danes Slovenci v Italiji boljše? Kaj pa vas je najbolj razočaralo?
Na splošno se imamo boljše povsod, celo v Benečiji in Kanalski dolini, kjer so do pred dvajsetimi leti še strašili Gla-dio in karabinjerji. Koliko generacij smo tam izgubili? Z dvojezično šolo v Špetru smo končno vzgojili mlade do nižje srednje šole s slovenskim jezikom, a višje šole še dolgo ne bo. Še vedno bodo izjeme hodile na gimnazijo v Gorico. Asimilacija je vedno na pohodu. V nedogled lahko razpravljava, ali je dobro, da se v slovenske šole vpisujejo otroci, ki niso slovenskega materinega jezika. Vprašanje je, kaj pridobimo in kaj izgubimo.
Kaj pa na Tržaškem?
Nisem pesimist. Prireditev je toliko, da te je kar strah, ko moraš izbirati med obvestili v časopisu ali po radiu. Dramatična je gospodarska situacija. Trst je staro mesto, mladi se borijo s problemom zaposlitve. Potem ko je krovna organizacija zavozila Kreditno banko in t. i. družbeno gospodarstvo, so mladi ostali praznih rok in ta luknja se še ni zapolnila. Situacija zaposlitve naše mladine je bila pred 20 leti veliko boljša, čeprav so bili kanali za visoka mesta "rezervirani". Vloga Trsta kot ekonomskega posrednika med Zahodom in Vzhodom ne funkcionira, podjetja propadajo.
Mislite, da smo imeli v manjšini priložnost pred raz-
njenem mnenju potrebovali tudi v slovenskem političnem prostoru, še posebno v sedanjih okoliščinah.
V	imenu stranke Slovenska skupnost je spregovoril deželni podpredsednik Hadrijan Corsi, ki je podčrtal sorodnost idealov, na katerih delujeta EL in SSk. Prvi od teh je ravno enotno in samostojno politično nastopanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem in v deželi FJk. Omenil je težave, ki jih doživljajo javne uprave, predvsem slovenske občine na obmejnem
padom Jugoslavije zagotoviti večjo gospodarsko samostojnost, s katero bi se danes boljše spopadli s krizo?
Ta možnost je obstajala, mladi so delali v podjetjih družbenega gospodarstva. Da je vse propad-
lo	samo zaradi razpada Jugoslavije, je res samo deloma. Propad Safti in TKB ni nedolžna zadeva, vse to ima kdo na vesti. Če bi pogačo zakrivila Slovenska skupnost, bi nas pribili na križ. Glede investicij je vprašanje, ali je bil, denimo, nakup mega palače na trgu Oberdank upravičen. Marsikdo je takrat pač živel “potratno". Italijanom se ne godi boljše: Lista za Trst nas je zmerjala z balkanizacijo mesta, zdaj pa jo imajo: "kitajskizacijo Kako po vašem Slovenci iz Italije doživljamo matico? Tudi mi smo raznoliki, meje identitete so dokaj prepustna stvar.
To je težko in obojestransko vprašanje. “Stari" so čutili za svojo bolj Jugoslavijo kot Slovenijo, saj so se celo upirali razpadu balkanske države. V prejšnjem režimu je bila Slovenija za ene matica, za druge pa mačeha, danes smo vsi sinovi iste matere. Mentaliteta manjšinca pa je kljub padcu meje, možnosti državljanstva in skupni prestolnici še vedno ostala enaka. Ne vem, kako bo naprej, saj smo spet tam: ali smo Slovenci z italijanskim državljanstvom ali smo italijanski državljani slovenskega jezika? Nič skupnega nimamo s Kalabrijci, nekoč smo rekli, da niti z Bosanci, kmalu ne bomo imeli nič skupnega niti z Ljubljančani. Ko sem bil predsednik tržaškega gledališča, sem vedno pravil, da bi morale naše predstave krožiti po Sloveniji, slovenske pa se ustaviti v Trstu in Gorici. To, da smo avtohtoni in samozadostni, ne olajša čutenja enotnega slovenskega kulturnega prostora. Ne vem, koliko je bilo vzajemnega branja časnikov, Primorskega in Dela denimo; stike z obeh strani nekdanje meje dobro goji Primorska poje. Več pa bi lahko storili tudi na področju športnih sodelovanj.
Za konec še to: zakaj je danes še pomembno biti aktivni v skupnosti, za "narodov blagor", na različnih nivojih, društvenem, političnem, kulturnem in športnem?
Mislim, da človek že po naravi ne more biti samotar in živeti izkoreninjen kot kamen na cesti. Živi lahko le družbeno življenje v skupnosti, saj pripadnost vpliva na njegovo mentalno ravnotežje. Število slovenskih društev in prireditev nam nudi boljše pogoje kot italijanskim someščanom. Pripadnost v naši skupnosti enačim s solidarnostjo in možnostjo sodelovanja.
Jernej Šček
prostoru, zaradi krčenja državnih sredstev, saj je avtonomija pri upravljanju narodnostnega ozemlja temelj za razvoj narodne skupnosti. Corsi je še izrazil upanje, da bo Slovenija čim prej in uspešno premostila sedanjo krizo.
Na tradicionalnem izletu Enotne liste so bili poleg strankinih članov prisotni še slovenska generalna konzulka v Celovcu Dragica Urtelj, podpredsednik NSKS Nanti Olip, predsednik ZSO Marjan Šturm in svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja Janez Strgar. Za SSk sta se izleta poleg Hadrijana Corsija udeležila še pokrajinski tajnik Julijan Čavdek in član deželnega tajništva David Grinovero.
Z 2. strani
Poletni izlet...
2. avgusta 2012
Kristjani in družba
Je sončenje res nekaj normalnega?
Cas dopustov je tudi čas porjavelosti
Sezona je na vrhuncu, z njim pa tudi čas dopustov oz., če rečemo z znamenito pesmijo Alpskega kvinteta, "Cas počitnic". Kaj pa ljudje na počitnicah počno? Predvsem morajo dokazati, da so bili "na morju" z določenim znamenjem. To znamenje pa je "porjavelost". Znamenje, ki je nekoč zlasti zaznamovalo težaškega delavca, saj so zagoreli v tem času bili naši predniki, ki so grabili po senožetih, ki so delali v pristaniščih, ki so delali karkoli težaškega pač. Danes je ravno obratno, saj predvsem zaznamuje tiste, ki imajo kaj pod palcem, saj ostanejo "beli" danes zlasti tisti, ki si morja ne morejo privoščiti, medtem ko so bili nekoč beli "gospodje". In prav zanimivo je bilo oni dan, ko sva se z bratom odpravila na osvežitev v Sesljan, kjer sva, kakor je kasneje natančno ugotovila bratova tašča, "dvakrat skočila v morje in šla domov". Po tistem drugem "skoku" v morje so se nekateri že začeli cvreti na žgočem soncu, da bi porjaveli na vsakem centimetru svojega telesa. Poleti je to že tako vsakdanji spektakel, da se
nam že zdi nekaj povsem normalnega, pa vendar to nikakor ni normalno. Današnja, naša kultura je namreč prva in edina, ki je porjavelost uvrstila med zaželene vrednote, če ni postalo že nekaj družbeno obvezujočega. Od časov stare Grčije in Rima, pa vse do let po 1. svetovni vojni, bi človeka, ki bi se prostovoljno nastavljal sončnim žarkom, obravnavali kot duševno moteno osebnost. Še danes se v deželah, kjer so ohranili vsaj delček kulturne-
ga izročila, kdor mora stati na soncu, pokrije, kolikor se le da, kakor dokazujejo puščavska ljudstva. Pa da ne bo sedaj kdo rekel, kakšni moralisti, da smo in kako želimo preprečiti razkrivanje telesa, saj so že stari Rimljani, ki so vendarle radi gledali gola telesa, označevali tiste, ki so bili porjaveli, s pomenljivim izrazom - infec-tus. Ta beseda namreč pomeni tudi "okužen" ali "nečist". Dane govorimo, kako so porjavelost samo imenovali adustio, ki pome-
ni "opeklina". Kakšen pomen naj damo temu čudnemu obredu? Zdi se, da je zadeva predvsem vezana na tisti "zdravi slog življenja", ki predvsem slavi telo in telesno zdravje, saj porjavelost ne nazadnje predpostavlja življenje na prostem, torej tudi zdravo. Morda je to še eden od mnogih eksorcizmov proti bolezni in smrti, ki sta postali tako nezaželeni, saj današnja duševno in duhovno osiromašena družba nima pred njima nobene obrambe več. S porjavelostjo namreč lahko povežemo še mnogo drugih zadev, predvsem pa je v središču skrb za svoje telo, ki morda ni pomembna celo jesen in zimo, postane pa izredno pomembna spomladi, saj poleti pride tisti "preizkus v kopalkah", kakor mu pravijo Italijani, ko je pojava še kako važna. Ni pomembno, kakšni smo, temveč, kakšni se zdimo. Zraven temu "zdetju" spada seveda še obvezna plažna knjiga, da se ja vidi, kako skrbimo tudi za svojo kulturo, za svojega duha. Če pustimo ob strani, kako zahtevne knjige je na žgočem soncu mogoče brati. Vendar se v hladni, domači senci bere veliko lažje. Kakor se tudi veliko lažje diha v hladu domačih zidov, kakor smo se lepo naučili, ko smo poleti pomagali pri obiranju breskev. Zgodaj smo vstali, do desetih dopoldne obirali, potem pa šli domov in z obiranjem nadaljevali šele v poznih popoldanskih urah.
AV
Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina
Včasih imamo verniki pri bogoslužju občutek, da je današnja liturgija preživeta, kako bi nam to razložili, predvsem pa nam povejte, zakaj je usklajena liturgija sploh pomembna! Verjamem, da včasih vernike res prevzemajo takšni občutki, ampak ne bi rekel, da je preživeta liturgija, kolikor bolj, da je čas pokazal, kako nikamor niso pripeljale vse deviacije, ki so se v zvezi s svetim bogoslužjem zgodile. V imenu nekega približevanja liturgije ljudem se je pravzaprav vse skupaj izvotlilo, izvodenelo. Vrata smo na s teža j odprli svetu, vendar preveč na hitro, pompozno, nepremišljeno. Tako je tu-
di sveto bogoslužje postalo v mnogih elementih zelo posvetno. Vemo namreč, da se svet pač ravna po določenih "modah", te pa so zelo spremenljive, nestalne, hitro se menjavajo in izginjajo. Kar je tako bilo npr. moderno v sedemdesetih letih, je danes preživeto. Vse je prišlo skozi cerkvena vrata, od človekovih pravic, pa do rock in pop melodij. Kaj smo s tem dosegli? Natančno tisto, kar se vselej zgodi, kadar računamo samo na človeka in njegove moči, njegov razum, ne računamo pa na to, da je zaznamovan z grehom - nasprotje željenega. Liturgija se je tako pravzaprav od ljudi odtujila, ne pa se jim približala. Katoliški nauk vendarle pri pojmovanju razodete vere ne upošteva zgolj in samo Svetega pisma, temveč tudi izročilo. Slednjemu smo se v pokoncilski Cerkvi kar nekako odpovedali. Tisočletni zaklad naenkrat ni imel več prav nobene veljave, ker se je začelo vse znova. To-
da, ali niso vse ideologije tudi začele šteti leta znova, pač od nastopa določene opcije (fašizem je lep primer tega!)? Zakaj je pomembna usklajenost? Ker je liturgija predvsem Božje delo. Osebek liturgije je vendarle Bog in njegova Cerkev, v najširšem pomenu, ne zgolj mi, tukaj zbrani. Duhovnik je zavezan k služenju Bogu, torej je tudi služabnik liturgije. Toliko se govori, kako je evharistija središče krščanskega življenja, potem pa kar naenkrat ni važno, kako jo obhajamo. Toliko se govori o edinosti med kristjani, potem pa vsakdo mašuje po svoje. Ali ni ravno tu lepa priložnost, da bi bili v edinosti? Ni res, da je važna predvsem vsebina, oblika pa ne, ker mora biti oboje med sabo usklajeno. Kot bi rekli, da je važno samo vino, ne pa tudi sodi, v katere to vino damo. Ponižnost, pokorščina in usklajenost, pa se liturgija ne bo zdela prav nič preživeta, tudi zato ne, ker je narejena po meri človeka.
Osebno verujoči vedno izkazuje strpnost in odprtost
Človek bitje duha
V sodobni filozofiji so zadnje čase začeli prevladovati pogledi, da človek ni le zgolj biološko bitje, pač pa tudi bitje duha. Pri tem spoznanju dobimo potrditev, da človek ni več v vsem podvržen biološkim danostim, ampak je zmožen tudi presegati biološko in fizično raven. O tem sem razmišljal, ko me je nagovoril članek v enem od časopisov, v katerem je avtor zagovarjal tezo, da bi človek ostal človek na svoji fizični ravni, pa tudi biološki ravni.
Res je, da smo bitja narave in njenih zakonitosti, smo pa tudi duhovna bitja in tako tudi zmožni celo samopreseganja. To dokazuje dejstvo, da, če bi tega ne imeli, bi ne bili zmožni razvijati znanosti ne umetniškega izraza, še manj tehnike ... Smo bitja s preteklostjo in prihodnostjo, ko z znanjem in delom ustvarjamo kulturo, civilizacijo in s tem tudi zgodovino.
Zmožni smo celo več: presegati samega sebe. To dosežemo tedaj, ko obvladujemo svoja čustva pa tudi čute, ko smo zmožni delati dobro ali soustvarjati zastonjsko
ljubezen, ko delujemo brez osebnega interesa, ko se žrtvujemo za druge... Vse to dopolnjuje dejstvo, da je človek tudi duhovno bitje. Seveda se človek velikokrat sprašuje tudi o smislu svojega življenja in o svojem položaju v svetu kot tudi o pomenu svojega obstoja. Tako smo stopili pred vrata skrivnosti, na katera odgovarjamo z našo religiozno zavestjo. Bog, ki je moč in bitje, ki iz nebivanja prikliče v bivanje vse, kar obstaja, se človeku razodeva kot nekdo, ki človeka presega in zato mu človek iz no-tran je po trebe želi izraziti hvaležnost in ga tudi časti.
Zrel človek izraža hvaležnost poleg Bogu tudi staršem za svoj obstoj, za trud, ki so ga vložili v njegov razvoj. Enako tudi vsem, ki so mu pomagali in ga podpirali ali ga podpirajo v življenju. To je pri zrelem človeku nekakšna potreba po "vračanju", kar je od
drugih prejel za življenje. Če kdo nekaj prejema, še ne pomeni, da tudi tistemu pripada. Zato tudi sprejemanje verskega nazora ne pomeni pripadnosti določeni veri. Ko sprejmemo pripadnost določeni veri in pripadnost skupnosti, ki ji ta vera pripada, sprejmemo tudi potrebo po varnem bivanju v svetu, ki ga doživljamo v svoji negotovosti. Čeprav je ta potreba bolj potreba
po notranji želji. Sicer pa želja obstaja ali pa ne obstaja, potrebo imaš po njeni izpolnitvi, ne pa po želji sami! Potreba, da sem nekje varen skupaj z drugimi, še ni moja osebna vera, kajti osebna vera nastopi tedaj, ko se človek duhovno odpre. Če kdo
osebno veruje, ne more verovati kar na slepo. Ko pripadam Katoliški cerkvi, mora ta pripadnost biti svobodna. Če kje, je prav tu človek svoboden do svojega Stvarnika. Zato se mora vernik v svojem verskem občestvu najprej prepoznati v ustvarjalnem občestvu, kjer lahko udejanji svojo osebno vero. Ta je namreč za vernika zavezujoča. S tem se vernik tudi pred Bogom zaveže, da celo da svoje življenje, če bi to zahteval Bog, za svojo vero, vendar le svoje življenje, ne življenja drugih.
To ni verski fanatizem. Pri verskem fanatizmu vernik ne deluje iz osebne ponotranjene vere, ampak iz slepe privrženosti verski instituciji, ki ji pripada. Njegov namen je v tem, da bi prisilil druge k enaki podreditvi za ceno izgube lastnega življenja.
Osebno verujoči ni nikoli nasilno naravnan na drugače mislečega, ker je njegova vera drugačna. Osebno verujoči vedno izkazuje ne le strpnost, ampak tudi odprto spoštovanje in sprejemanje drugače mislečega.
Ambrož Kodelja
Ruska kapelica pod Vršičem
Spet je združila Slovenijo in Rusijo
Ob Ruski kapelici pod Vršičem so se pred kratkim s tradicionalno slovesnostjo spomnili ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je med prvo svetovno vojno zasul snežni plaz. Premier Janez Janša, častni pokrovitelj slovesnosti, je v nagovoru pred okoli 2000 zbranimi kapelico označil za simbol prijateljstva, ki povezuje slovenski in ruski narod.
Vodja ruske delegacije, namestnik predsednika zgornjega doma ruskega parlamenta Jurij Vorobjov pa je poudaril, da Ruska kapelica ni le kraj spomina na tragične dogodke prve svetovne vojne, ampak tudi potrditev duhov-
pa je eno od najpomembnejših zagotovil za mir, stabilnost in blaginjo naših narodov ter hkrati v globalnem svetu garancija za ohranitev naših skupnih civilizacijskih vrednot", je poudaril Janša. Saša Geržina, predsednik društva Slovenija-Rusija, ki je tradicionalno prireditev, že 20. po vrsti, organiziralo skupaj z občino Kranjska Gora in ruskim veleposlaništvom v Sloveniji, je podčrtal pristnost slovesnosti, ki se je ohranila vsa ta leta. "Prava prijateljstva se sklepajo počasi in trajajo dolgo", je poudaril v uvodnem nagovoru pred politiki, poslanci, gospodarstveniki, diplomati in ostalimi, ki
ne sorodnosti in vzajemne naklonjenosti slovenskega in ruskega naroda. Ob tem se je Sloveniji zahvalil za zgledno ohranjanje kapelice.
Janša je izrazil prepričanje, da Ruska kapelica prispeva k prepoznavnosti Slovenije v Rusiji. K medsebojnemu poznavanju in krepitvi stikov pomembno prispeva kulturno sodelovanje. Tudi slovenska vlada po besedah njenega predsednika preučuje možnosti za odprtje znanstveno-kulturnega centra v Moskvi. Premier je še dejal, da je Rusija za Slovenijo ena najpomembnejših gospodarskih partneric. Glavnino menjave s slovenske strani predstavljajo zdravila, z ruske pa energetski viri. "Gospodarsko sodelovanje je torej v znamenju zdravja in energije, kar je dobra osnova in obet za širitev menjave tudi na druga področja", je poudaril Janša.
Ob tem je izrazil zadovoljstvo ob ruskih investicijah v Sloveniji, ki bi si jih po njegovih besedah želeli še več. Premier verjame, da bodo k temu prispevali tudi pravkar sprejeti vladni ukrepi za izboljšanje slovenskega poslovnega okolja. Dvostransko sodelovanje med državama na področju gospodarstva bo po Janševem mnenju v prihodnje okrepilo tudi polnopravno članstvo Rusije v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO).
Odkar je Slovenija tudi članica EU, dobiva Ruska kapelica po premierjevih besedah še dodaten simbolni pomen, saj simbolno kliče po strateškem partnerstvu med celotno EU in Rusijo. "Vzpostavljanje in krepitev tega partnerstva je ena najpomembnejših nalog sedanjih upravljavcev v vseh prestolnicah celine. Njegovo dokončno oblikovanje v -upajmo - bližnji prihodnosti
so ob tej priložnosti prišli pod Vršič.
Uvodni nagovor bi sicer po prvotnih načrtih moral imeti zgodovinar Jože Pirjevec, a v kabinetu predsednika vlade so predlagali, da bi na prireditvi raje govoril Geržina. "Z akademikom, zgodovinarjem, prijateljem, našim članom Pirjevcem sva potem sklenila, da zaradi danih okoliščin ljudi v imenu društva nagovorim jaz", je novinarjem ob kapelici pojasnil Geržina. "Odločitev ni bila lahka, s prijateljem Pirjevcem sva vse dobro premislila. In v imenu dobrih odnosov z Rusijo, v imenu vseh ljudi, ki so prišli, ne da bi vedeli za stvari, ki so za nekoga bolj, za drugega manj pomembne, mislim, da je prevladala strpnost in to, da je bil osrednji cilj lepa spominska slovesnost", je še dejal predsednik društva. Premier pa po slovesnosti ni želel dajati izjav.
Iz Rusije so se slovesnosti ob 96-letnici kapelice pod Vršičem udeležili še delegacija dume na čelu s Sergejem Železnjakom, enota ruskih gardistov in delegacija ruske pravoslavne cerkve, ki jo je vodil voskresenski škof Sava. Premier Janša se je po slovesnosti v Kranjski Gori sešel na dvostranskih pogovorih s podpredsednikom sveta federacije Vorobjovom.
Po slovesnosti ob kapelici se je v Kranjski Gori začelo družabno srečanje, na katerem so bile zbranim na voljo specialitete ruske in slovenske kuhinje.
S tem so se sklenile letošnje tradicionalne prireditve ob obletnici postavitve kapelice, s katerimi se predstavniki Slovenije in Rusije vsako leto konec julija spomnijo več sto umrlih ruskih vojakov, ujetnikov v prvi svetovni vojni, ki jih je pri gradnji ceste čez prelaz zasul snežni plaz.
Kristi ani in družba
2. avgusta 2012
Zakaj se duhovniške vrste redčijo?
Kazen - Strafunga
V	mesecu avgustu smo v cerkvenem življenju priče raznih duhovniških premestitev. Seveda to velja za tiste škofije, ki imajo še koga premeščati, so pa škofje, ki se vse bolj zavedajo, da pač biti "far" ni nekaj nobel, ker ti lahko vsakdo skače po glavi in ti reče, kar mu pride na misel. Sicer pa tudi z drugimi poklici ni nič boljše. Ljudje postajamo drug do drugega vse bolj osorni in brezobzirni. Če pa še primerjamo našo mladino, nad katero bi se vsaj včasih kar zjokal, pa dodam: "Hruška ne pade daleč od drevesa, četudi se pokotali po pobočju, ostane hruška"!
Enkrat na leto se srečava z upokojenim univerzitetnim profesorjem iz Porticcia pri Neaplju. Tam je dolga leta vodil katedro za mutagenezo na Biotehniški fakulteti. Njegov oče je bil v prvi svetovni vojni na našem Krasu bolničar v italijanski vojski ali v bolnišnici, ki je bila v tedanji naši napol porušeni doberdobs-ki cerkvi. Za letošnji obisk je pripeljal s seboj še nekdanjega sodelavca, po poklicu mikrobiologa, da smo lahko obujali stare spomine na čase, ko smo si s tem služili kruh ... Po ogledu Postojnske jame me je poprosil, ali bi mu od daleč pokazal Sv. Križ na Vipavskem. "Z veseljem"! mu rečem, "pa tudi popeljem na pokopališče, da vidite zanimive mozaike na grobovih kapucinov in končno tudi staro mestece Križ". On pa: "Ne, kraj želim videti samo od daleč"! Dobro, si
mislim, pa naj bo po njegovem. Ko se po avtocesti peljemo mimo kraja, vzdihne: "O, ubogi moj stric! Tu je trpel"! Nisem namenil veliko pozornosti temu vzdihu in ga niti nisem vprašal, kaj to pomeni. Šele zvečer pri večerji mi je razložil. "Želel sem videti od daleč Sv. Križ. Tam je en mesec prebil moj stric, brat mojega očeta, tik pred zadnjo vojno. Bil je duhovnik v majhni vasici s kakšnimi 150 dušami skoraj na peti Škornja. Edino njegovo bo-
gastvo je bil osel. Ta mu je služil predvsem za nošenje drv, ki jih je hodil skupaj z domačini nabirat na morsko obalo, da je z njimi kuril in se pozimi grel. Ker pa zaradi revščine ni pošiljal na škofijo dajatev, saj ni imel nič, je bil kaznovan z mesecem poboljševanja. Preživel ga je v Sv. Križu na Vipavskem. Popoldne je
sedel na vlak in prišel v Trst tretji dan zjutraj. Od tam je šel z vlakom v Gorico, kjer se je javil pri kapucinih. Tamkajšnji gvardi-jan mu je ponudil skodelico vode in košček kruha, potem pa povedal, da mora pot nadaljevati peš proti Ajdovščini. Nekje pred tem krajem bo videl napis Sv. Križ, na gričku pa malo mestece. Tam je kapucinski samostan, kjer bo bival. Tja je prišel peš proti večeru. Si predstavljate pojavo: črn talar, črn klobuk s kovčkom, ki koraka po zaprašeni cesti proti Ajdovščini...? Tam je preživel en mesec, potem pa so ga zopet napotili peš v Gorico. Od tam se je pot nadaljevala tako, kot se je začela. Ko je prišel domov, je na-
jprej pogledal, kaj je z oslom. Ker ga ni bilo v hlevu, je vprašal sosedo. Ta mu je povedala, da je v tem času poginil. Stric je začel bolehati in v slabem letu je umrl... Za njim pa so ostali spomini, ki jih je pripovedoval bratu. Koliko ponižanja je tam daleč v tuji deželi doživel in kako grdo so z njim ravnali. Rad je tudi pripom-
nil, da tam ljudje govorijo neki čisto drug jezik, ki ga ni razumel, saj je samo enkrat preko zida govoril z nekim moškim, ki je bil na sosedovem dvorišču, ker je imel prepoved kakršnega koli stika s komerkoli že.
Spomin mi poroma v čas, ko je v Solkanu vodil župnijo prelat Andrej Simčič. Ta je bil veliko let kriški župnik. Tudi on je pripovedoval, da je svetokriški kapucinski samostan veliko let služil kot nekakšna kaznilnica za duhovnike in da so tamkajšnji italijanski patri s temi duhovniki zelo grdo ravnali. Čeprav je vedno poudarjal, da, ko so Nemci požgali vas Cesto, so prav kapucini ljudem priskočili na pomoč in jim prinašali, kar so imeli - od hrane, odej do pohištva. Kakor koli že, zgodovina se neusmiljeno ponavlja, in če pomislim, da je nekdo, ki je "zatajil" nedeljsko nabirko, da bi se preživel, dobil takšno cerkveno kazen, me upravičeno stisne. Pred odhodom smo izračunali, da je nedeljska mašna nabirka, če bi jo pretvorili v sedanje evre, pri tem duhovniku znašala od 5 do 7 evrov ... Bi vi, ki ste to prebrali, želeli biti v koži tega duhovnika? Sodbo prepuščam vam! Pa tudi aktualno vprašanje, zakaj se duhovniške vrste tako redčijo, da ne rečem izumirajo. Naredite kaj, da bi se to stanje spremenilo, ali raje opletate s takšnimi in drugačnimi vici in zbijate slane šale na račun duhovniškega stanu?
Ambrož Kodelja
Vipavski Križ, samostan
In memoriam / Lazarist, po rodu iz Mirna
Umrl je g. Alojzij Grilj
Dne 24. julija je na Sardiniji umrl g. Alojzij Grilj, rojak iz Mirna. Rodil se je 21. aprila 1919 v zaselku Japnišče pri Mirnu v številni družini kot predzadnji
izmed sedmih otrok. Kot piše v knjigi Župnija Miren skozi stoletja (2009), je njegov oče Jožef v težkih letih ostal brez dela; pridružil se je pobiralcem streliva in ob eksploziji nesrečno izgubil življenje, ko je bilo Alojziju komaj sedem let. Osnovno šolo je obiskoval v Mirnu. Pri trinajstih letih je domače presenetil z odločitvijo, da gre za misijonarja. Septembra 1932 je
bil sprejet v malo semenišče družbe sv. Vincencija v kraju Scarnafigi (pokrajina Cuneo), avgusta 1937 pa v noviciat misijonske družbe lazaristov v Chieriju pri Turinu, kjer je
končal licej in študiral teologijo. V mašnika ga je 24. februarja 1945 posvetil škof Lanzo v Saluzzu. Prvo daritev je želel opraviti doma pri Žalostni Materi Božji na Gradu, toda cerkev je bila poškodovana in potrebna obnove: v stropu je bilo veliko lukenj, razbite so bile šipe, uničena razsvetljava. S skupnimi močmi so Mirenci cerkev očistili, najnujnejše popravili in
jo okrasili. Sam g. Grilj si je zavihal rokave, z drugimi čistil cerkev in tudi uredil električno razsvetljavo. Na dan pred malim šmarnom, 7. septembra, je v spravnem obredu v zadoščenje blagoslovil za silo popravljeno in očiščeno cerkev. Kip Žalostne Matere Božje so iz goriške škofije, kjer je bil shranjen zaradi vojne, pripeljali v župnijsko cerkev in ga na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra, v procesiji slovesno prenesli na Grad. Novo mašo je pel ob 10. uri. Po kvatrnici se je novomašnik vrnil v Turin. Leta
1947 je prišel obiskat domače in g. Alojzij Mlakar ga je želel obdržati na Gradu. Na praznik svetih Petra in Pavla je g. Grilj pridigal v Cerkvi. Njegova homilija je povzročila velik "ropot" med komunisti in od tistega dne so pazili na vsako njegovo besedo. Po priključitvi Mirna Jugoslaviji se je zaradi varnosti umaknil v Italijo. Leta
1948 je odšel za vodjo Marijine
družbe in ekonoma v Sassari na Sardinijo. Leta 1960 so ga poslali za nekaj let v Videm in Como (tam je imel po župnijah po osem ali devet misijonov letno) in nato spet v Cagliari. V letih 1974-87 je bil kaplan v tamkajšnji bolnišnici, potem se je za stalno vrnil v Sassari. Njegova žetev je bila obilna: vodil je okrog 140 ljudskih misijonov po različnih župnijah, največ na Sardiniji. Sardincem se je tako priljubil, da so ga poimenovali kar "padre Gril-lo". Zlato mašo je obhajal 28. maja 1995 v župnijski cerkvi v Mirnu, 1. oktobra pa mu je ob ponovitvi zlate maše v Sassariju spet zapel mirenski zbor. Na god sv. Jurija, 24. aprila 2005, je v Mirnu slovesno praznoval biserno mašo. Čeprav je deloval v italijanskih krajih, mu je vedno bil posebno drag spomin na domače kraje, predvsem na Miren in Grad. Vsi, ki so ga poznali, ga bodo ohranili v najlepšem spominu.
Avgusta na Višarje
24. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje 5. avgusta 2012
Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov vabita prvo nedeljo v avgustu na Svete Višarje, kjer se bodo spet srečale tri Slovenije: matična, zamejska in izseljenska. Pešpot bodo udeleženci začeli ob 8. uri ob vznožju gore nad Žabnicami, od koder se bodo ob premišljevanju križevega pota povzpeli do Marijinega svetišča. Za vzpon je na voljo tudi žičnica. Ob 10.30 bodo prisluhnili predavatelju prof. dr. Jožetu Trontlju, predsedniku SAZU. Ob 12. uri bo slovesna maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval msgr. Metod Pirih. Ob 13. uri bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program. Pri programu bo sodeloval Cerkveni mešani pevski zbor iz Podbrezij.
Višarski dnevi mladih 2012
Rafaelova družba vabi mlade Slovence iz domovine, zamejstva in tujine na Višarske dneve od četrtka, 2., do nedelje, 5. avgusta 2012. Program: četrtek: Celovec-voden ogled po mestu, srečanje z gostom; petek: Gospa Sveta, Vetrinj, Rož, vzpon na Svete Višarje; sobota: vzpon na Lovce, srečanje z gostom; nedelja: udeležba in sodelovanje na tradicionalnem Romanju treh Slovenij; pogovor, druženje, prepevanje ... Starostna omejitev: od 20. do 35. leta. Pohitite s prijavo! Več informacij na tel. 01438 30 50, rafaelova. druzba@siol. net
Kratke
Štandreška dekanija / Tri romanja
Štandreška dekanija organizira V soboto, 11. avgusta, romanje na Svete Višarje. Sveta maša ob 11. uri. Cena za kosilo, žičnico in avtobus znaša 40 evrov. Vpisovanje do konca julija.
V ponedeljek, 27. avgusta, bo skupno goriško-tržaško romanje na Barbano. Sveta maša ob 11. uri. Vodi msgr. Dino De Antoni. Avtobus in barka 15 evrov. Vpisovanje do 19. avgusta. Romanje na Barbano za družine pa bo V nedeljo, 2. septembra popoldne. Ob 15. uri odpelje posebna barka za udeležence tega romanja. Mašo vodi msgr. Metod Pirih. Cena za barko 5,50 evra. Za prevoz do Gradeža poskrbi vsak sam. Vpisovanje v župnijah.
Dogodki v avgustu in septembru ob Slomškovem letu
Od 26. novembra 2011 do 25. novembra 2012 pod geslom Svetost prenavlja svet poteka v slovenski Cerkvi Slomškovo leto, kije namenjeno počastitvi spomina 150. obletnice smrti blaženega Antona Martina Slomška. Programje osredotočen na ohranjanje žive zavesti pomena njegovega življenja in dela.
V četrtek, 2. avgusta 2012, bo v župniji Celje - Sv. Cecilija potekalo praznovanje ob porcijunkuli, povezano s Slomškovim letom. Ob 8.00 bo sveto mašo daroval celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek.
V nedeljo, 12. avgusta 2012, bodo pri sv. Križu nad Belimi vodami z dekanijskim slavjem obeležili 150. obletnico posvetitve tamkajšnje cerkve, ki jo je opravil ravno škof Slomšek. Sveto mašo bo ob 15.00 daroval škof Lipovšek.
Na Danijelovo nedeljo, 26. avgusta 2012, bo v celjski stolnici ob 10.00 potekala sv. maša, povezana z vsebino Slomškovega leta.
V petek, 31. avgusta 2012, bo ob 17.30 v Šentjurju pri Celju potekala molitvena ura za nove duhovne poklice, ob 18.30 pa bo sledila sveta maša.
V soboto, 1. septembra 2012, bo v župniji Laško ob 19.00 sveta maša, nato bo v atriju župnišča sledil literarno-glasbeni večer, posvečen bi. Slomšku.
V podružnični cerkvi bi. Slomška na Gornji Bistrici v župniji Črensovci vsakega 24. v mesecu poteka Slomškov večer. Ob
17.30	je molitvena ura, ob 18.00 pa sv. maša.
V župniji Odranci vsakega 29. v mesecu ob 19.00 poteka molitev za svetniške kandidate, ob tej priložnosti verniki zmolijo tudi molitev za Slomškovo kanonizacijo.
Dodatne informacije: info@nadskofija-maribor. si ali www. slomsek. net.
Na god sv. Jakoba starejšega župnijski praznik v Trstu
Ob sv. Jakobu starejšem so v Trstu slovesno praznovali župnijski praznik prav na njegov godovni dan, 25. julija. Slovesno bogoslužje, ki je potekalo v italijanskem in
slovenskem jeziku, je vodil župnik Rosa. Ob njem je poleg mnogih duhovnikov somaševal tudi ravnatelj Slovenskega pastoralnega središča v Trstu, msgr. Marij Gerdol. Bogoslužje je imelo tudi ekumenski značaj, saj so prisostvovali tudi duhovni voditelji iz grške in srbske pravoslavne cerkve v Trstu. Poudariti velja, da se je župnija na dogodek duhovno pripravljala s tridnevnico, pri kateri je sodeloval letošnji zlatomašnik Franc Prelc iz župnije Sv. Anton pri Kopru. V nagovoru je župljanom zaželel, da bi postajali vidno znamenje nevidne Božje ljubezni.
S slovesno pesmijo je sodeloval tudi združeni zbor ZCPZ iz Trsta, ki gaje vodil njegov zborovodja Edi Race in ob sklepni pesmi Marija skoz' življenje doživel val navdušenja med zbranimi verniki.
Sv. maši je sledila lepo organizirana evharistična procesija po ulicah, kije po besedah župnika Rose znamenje ljudi, ki so na poti in pričujejo za evangelij. V procesiji sta imeli vidno mesto tudi bandera sv. bratov Cirila in Metoda in slovenska pesem. Rosa je opozoril še na pripravo na škofijsko sinodo in leto vere v Katoliški cerkvi, ki je pred vrati. / bja
33. Rimini Meeting v Italiji
V	Riminiju bo od 19. do 25. avgusta potekal triintrideseti Rimini Meeting, ki velja za eno največjih krščanskih prireditev na svetu, saj se je v tednu dni udeleži okrog milijon obiskovalcev. Letos bo potekal pod geslom Človek in neskončnost; pobuda zanj pa izhaja iz dela Luigija Giussanija Religiozni čut, kjer Giussani pravi: “Narava človeka je odnos z neskončnim”. Prireditev je pripravljena v obliki okroglih miz, predavanj, srečanj in pogovorov o sodobni družbi, kulturi, izobraževanju, veri, arhitekturi, glasbi ipd. Sporočilo in namen Meetinga je ocena sedanjega stanja ter predlogi z rešitvami s krščanskega zornega kota. Rimini Meeting poteka v obliki sejma krščanstva in se ga vsako leto udeležujejo predsedniki držav in vlad, znani sodobni filozofi, teologi, ekonomisti, umetniki ter pripadniki drugih religij. V sedmih dneh se bo zvrstilo okrog 200 predavanj, 35 koncertov, 10 športnih dogodkov, 8 razstav ter številni ogledi filmov, gledaliških predstav in drugih prireditev. Dodatne informacije so dostopne na spletni strani www. meetingrimini. org.
G. Grilj biseromašnik
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Poletno središče Srečanja 2012
Klovni na obisku • ••
Dne 24. julija (šesti teden poletnega središča) nas je animatorka Damijana poklicala v zbor. Povedala nam je, kako bo potekal teden v središču, da bomo v petek imeli odprtje naše Olimpijade in športni dan. Nenadoma so se na igrišču Zavoda Sv. Družine prikazali klovni. Bili so zelo lepi in smešni, oblečeni v bele halje. Povedali so nam, da so oni posebni
klovni - taki, ki obiskujejo bolne otroke in starejše bolnike v bolnišnicah, tako da jim bo s smehom in dobro voljo lažje. Klovni so skakali, plesali, se z nami igrali, povedali pa so nam tudi zgodbo “Kako se je rodil klovn”: 'V nebesih so leteli angelčki, med njimi pa je bil glavni Angel, ki je premišljeval, kako bi naredil posebnega človeka... Tako je med ostalimi izbral angelčka, oblekel gaje v smešna oblačila, mu dal močne roke, veliko srce in velik rdeč nos. Ostali angelčki so ga vprašali, čemu služi to bitje, on pa jim je odgovoril, da bo to KLOVN, ki bo prinašal dobro voljo otrokom in odraslim ljudem'.
Za konec smo se vsi skupaj slikali, klovni pa so nam iz balončkov še izdelali meče za dečke in rožice za deklice ter nam jih tudi podarili.
Klovni so nam bili zelo všeč in upamo, da bodo še kdaj prišli v središče. Med temi klovni je eden, ki ga vsi otroci dobro poznamo: naša animatorka Maja (klovn Pika), kije bila za nas zelo smešna, zabavna in lepa. / “Središčniki” (Srečanja 2012)
Ob koncu telovadnega tečaja v Gorici
Brezskrben teden v objemu gorske tišine
POGOVOR
Aldo Jarc, predsednik Združenja prostovoljnih krvodajalcev iz Doberdoba
Potreba po prostovoljnih krvodajalcih
bo vedno živa
Kot lani so tudi letos v drugi polovici junija poletno sezono v koči sv. Jožefa v Žabnicah v Kozarenci ob istoimenskem hudourniku, ki je ob deževju kar glasno žuboreč, odprle gospe, ki v melanholičnih jesenskih in mrkih zimskih dneh razgibavajo ne več prožne mišice v domu Franc Močnik ob cerkvi
sv. Ivana v Gorici. Te razgibalne urice potekajo ob strokovnem, natančnem vodenju profesorice telesne vzgoje Maje Leban, ki se, žal, tudi tokrat ni mogla udeležiti gorskega letovanja v družbi svojih "učenk".
Letos se je v žabniški koči, ki jo je zgradil msgr. Franc Močnik v daljni prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja in jo velikodušno namenil julijskemu in avgustovskemu počitnikovanju go-riških fantov in deklet (v ločenih skupinah, seveda!), zbrala nekoliko manjša skupina tečajnic. Med temi sta seveda bili gospa Mirka in Zvonka, ki sta kot vselej poskrbeli, da je vse potekalo brezhibno, kot si že vrsto let prizadevata za nemoten potek telovadnega tečaja. Gospe so se v tednu dni, daleč od mučnih vsakdanjih skrbi in ponavljajočega se dela, dobro odpočile in se imele prav "luštno". Največ počitniške-
ga oddiha so preživele kar ob koči, ki stoji prav ob robu strmo rastočega gozda, zato je zrak tam res osvežujoč. Ob sproščenem kramljanju so se z "otroško" vnemo predajale družabni igri človek ne jezi se in se pri tem prijetno zabavale. V poznem popoldnevu so se sprehodile do žab-niške cerkve in se udeležile večerne sv. maše. Večkrat so se tudi pomudile pri kipu Lurške Marije, ki stoji pod smrekami nedaleč od koče. Ob čudovitem pogledu na v soncu bleščeče se Sv. Višar-je jim je misel kar sama splavala k Materi Božji. K njej so tudi poromale, sicer z žičnico, saj bi bila večurna hoja malce preveč obremenjujoča. Svetovišarski Materi so v starodavnem svetišču zaupale vse svoje težave in prošnje, potem pa se naužile gorskih lepot. Želja po sladkih jagodah jih je popeljala v Avstrijo, do nekoč slovenskega kraja Bača, kjer so z užitkom nabrale vabljive sadeže. Nekatere so na krajšem sprehodu po Žabnicah šle na drugi konec vasi obiskat krepko nad devetdesetletno gospo Angelo Pivk, h kateri je z ženo Mirjam rad zahajal nepozabni, zmeraj izredno prijazni in ustrežljivi vsestranski kulturnik Viktor Prašnik. Počitniški dnevi so ob domačih kuharskih dobrotah (nekatere gospe so zelo spretne kuharice!) prehitro minili. Kočo sv. Jožefa so gostje zapustile z željo, da bi se prihodnje leto spet vrnile v njeno domače naročje.
ne
Aldo Jarc je v domačem Doberdobu zelo dejaven na različnih področjih, od politike prek sociale do kulture. Ker je po naravi velikodušen, pa njegovo ime poznajo tudi daleč naokrog...
Poletje je tudi čas, ko sekcije krvodajalcev pozivajo k darovanju krvi... Kako pa je z vašo?
Ker v juliju in avgustu veliko ljudi hodi na dopust, marsikje zmanjka kri. Problem je vgoriški pokrajini še kar občuten. Naša doberdobska sekcija pa v tem času ne zaznava upada darovanj krvi. Vedno imamo od deset do dvajset krvodajalcev, ki redno darujejo tudi v juliju in avgustu; to mi je v posebno zadovoljstvo. Problem je v tem, ker je krvodajalcev vedno manj, in to iz več razlogov. Zaradi krčenja finančnih sredstev zdravstveno podjetje v zadnjih letih reže število izvidov darovalcem. Naši ljudje rade volje postajajo krvodajalci, ker tako pomagajo drugim; prav pa je, da ob darovanju prejmejo izvide, da sploh vedo, pri kakšnem zdravju so.
Zadnjih pet let ste predsednik doberdobskega ZPK? Kaj vam pomeni voditi tako združenje danes?
V zadnjih petih letih, ko sem nasledil Jožefa Ferletiča, našega ustanovitelja in prvega predsednika, se je pri vodenju krvodajalcev spremenilo veliko stvari. Predsednik ima danes vedno več nalog in odgovornosti, treba je voditi tudi računovodstvo. Prispevke dobivamo iz dobrodelnih namenov in nekaj malega, kar nam daje ob koncu leta zdravstvena ustanova za vsako darovanje članov sekcije. S tem denarjem uresničujemo razne projekte. Trenutno pripravljamo brošuro, ki je doslej na razpolago samo v italijanščini. Imamo namen jo pripraviti v slovenskem jeziku za osnovne in srednje šole. Brošura o promociji krvodajalstva je res lepa in zanimiva: gre za igrico v 24 straneh, prek katere lahko mladi spoznajo, kaj je telo, kaj so rdeča in bela krvna telesca, hemoglobin itd. Bila bi lahko res koristna za naše šole v zamejstvu. Ko bomo imeli na razpolago dovolj finančnih sredstev, jo bomo tiskali.
V teh petih letih sem imel dela na pretek. Vedno moramo biti prisotni in osveščeni, saj se zakoni v Italiji stalno spreminjajo.
Koliko let ste sploh krvodajalec?
Začel sem, ko sem postal polnoleten; sedaj sem star 55 let. Nisem pa daroval redno, ker sem pred leti imel nekaj zdravstvenih težav. Letos sem prejel srebrno značko. Ponosen pa sem na doberdobskega krvodajalca - ime mu je Vojteh Mokole -, ki je daroval več kot 170-krat. Mislim, da je to na celotnem območju pravi rekord. Lepo je tudi, da se kar nekaj mlajših zgleduje po njem, darovali so več kot stokrat. Stvar je skoraj "nalezljiva", postaja pravo tekmovanje. To mi daje tudi moč, da nadaljujem svoje prostovoljo delo.
Vezani ste na tržiško bolnišnico. Sodelujete dobro s transfuzijskim oddelkom?
S tržiško bolnišnico sodelujemo zelo dobro. Predsedniki imamo možnost se pogovarjati z zdravniki, vabimo jih na naše seje, redno nas osveščajo z novostmi, da smo stalno ažurirani. Z nami se zelo dobro obnašajo, kar se ne dogaja
vedno in povsod. Če se pojavi kakšen problem s posameznimi krvodajalci, nas predsednike takoj obvestijo. Prav tako nas kličejo, če potrebujejo kri kakšne posebne Rh skupine. Vedno iščemo oseben stik in dialog.
Krvodajalci imajo danes žal vedno manj časa za darovanje krvi, delodajalci pa jim niso vedno naklonjeni. Tudi zato smo dosegli, da lahko pri nas darujejo tudi ob sobotah zjutraj. Evropa ima vedno strožje predpise, mi pa se borimo, da ohranimo vsaj minimalne pravice krvodajalcev. Potreba po krvi postaja s časom vedno večja; ker je ni mogoče pridobiti na umeten način, bo potreba po krvodajalcih vedno živa. Sploh pa je v Italiji največ krvodajalcev v naši deželi, Venetu in Emilii Ro-magni, od koder pošiljajo kri tudi na jug države, kjer ni te kulture.
Društvo je septembra lani
praznovalo 40 let obstoja.
Kakšen je bil njen razvoj?
Naša sekcija spada pod tržiško območje krvodajalcev, ki skupno šteje osem sekcij. Goriško območje jih ima več, ker ima tudi več občin. Z zadovoljstvom povem, da si že več let pri predsednikih sekcij v go riški pokrajini prizadevam, da bi tesneje sodelovali in se združili, še zlasti ko gre za naše pravice. Na Tržiškem imamo okrog 2.500-3.000 krvodajalcev, na Goriškem okrog pet ali Šest tisoč. Če nastopamo enotno, imamo več moči tudi pred zastopniki zdravstvenih ustanov. Moj trud ni bil zaman, končno se uresničuje to, kar sem dolgo želel. Pred nekaj tedni je namreč prišlo do sestanka, na katerem smo se odločili za večje sodelovanje. Že smo se lotili nekaterih projektov glede skupnih publikacij in oglaševanja. V odboru bom imel posebno vlogo zaradi poznavanja slovenskega jezika.
Leta 1971 smo začeli z desetimi krvodajalci. Šlo je za prostovoljce, ki so delali v tržiški ladjedelnici. Krvodajalsko gibanje se je pri nas razvilo prav v ladjedelnici in se razširilo na bližnje občine. Leta 1971 so tako bile ustanovljene vse sekcije s Tržiškega. Začeli so torej delavci, sekcije pa so se kmalu lepo razvijale po zaslugi mlajših, ki smo prišli zraven. Stvar nas je zanimala in imeli smo občutek, da pomagamo drugim.
Koliko članov in aktivnih
darovalcev imate?
Ponosni smo, da imamo vdober-dobski občini povprečno zelo visok odstotek krvodajalcev. To nam zavida marsikatera občina. Doberdob ima približno 1460 prebivalcev, trenutno imamo 143 aktivnih krvodajalcev, skupno z neaktivnimi oz. tistimi, ki bi lahko še darovali, pa imajo kakšne težave, in s tistimi, ki se še čutijo člane sekcije, pa so že presegli 65. leto starosti, nas je okrog 250. V letu 2011 smo darovali 42 vrečk plazme 167 vrečk krvi. Za našo sekcijo so to lepe številke.
V zadnjih letih smo našli tudi nekaj darovalcev kostnega mozga (ADMO), večinoma so to mladi. Sploh se je z leti naše društvo zelo pomladilo, srednja starost je približno 40 let. Sicer pa ne delamo dosti "propagande". Najboljši način, da pritegnemo mlade zraven, je pogovor z vrstniki. Mi kvečjemu prirejamo predavanja po šolah.
Po vsej Goriški, kajne?
Ja, predvsem po slovenskih šolah. Lani so me klicali tudi v Slovenski šolski center v ul. Puccini iz Gorice. V Zdravstvenem domu v Novi Gorici sem srečal zdravnico, ki je prišla govorit o darovanju krvi. Avditorij je bil skoraj poln višješolcev, kar me navdaja z velikim zadovoljstvom, predvsem zato, ker so me poklicali sami študentje. Tudi tako smo pridobili nekaj krvodajalcev; niso vsi iz Doberdoba, radi pa so se pridružili naši sekciji. Zame ni pomembno, v katero sekcijo se vpišejo: glavno je, da darujejo kri in pomagajo.
Sodelujete s sovodenjsko sekcijo?
Seveda sodelujemo. Naša in sovo-denjska sta edini slovenski v goriški pokrajini. Pred leti smo npr. ob kulturni prireditvi skupaj nabirali denar za poplavljence v Škofji Loki. Skupaj prirejamo tudi predavanja; v zadnjih letih smo npr. organizirali večer o boleznih, ki jih prinašajo klopi. V kratkem bomo imeli še kaj.
Kaj nam lahko še poveste o predavanjih in dobrodelnih pobudah?
Največ predavanj organiziramo na večstopenjski šoli iz Doberdoba, pa tudi v Sovodnjah, Štever-janu in drugod. Prirejamo tudi predavanja o zdravem stilu življenja in odvisnostih. V Novi Gorici imamo na razpolago zelo dobre predavatelje. Letos sem govoril z direktorjem Zdravstvenega doma; zmenila sva se, da bi s prihodnjim šolskim letom organizirali še več podobnih srečanj za šole. Vse jim seveda ponujamo brezplačno; za morebitne stroške poskrbi naša sekcija oz. slovenski Rdeči križ. Mislim, da je to zelo dobro za šole; zastonj jim namreč nudimo odlično pripravljene izvedence, ki predavajo v slovenskem jeziku. Upamo, da bodo šole to priložnost izkoristile.
Z goriško zdravstveno ustanovo sem zmenjen, da bi v Doberdobu jeseni predavali o preventivi raka na črevesju in dojkah. Ljudje namreč prejemajo na dom vabila za preglede; ker pa niso dovolj informirani in neradi hodijo v bolnišnico, se jih bojijo. Ti izvidi pa so pomembni, kajti zgodnja diagnoza morebitnega obolenja znatno poveča možnost učinkovite ozdravitve.
Že pet let naša sekcija tudi nabira plastične zamaške za hospice Via di Natale izAviana. Kjerkoli sem o tej nabirki govoril, so se otroci navdušili in še naprej nabirajo. Dobro je, da vedo, za koga nabirajo in da tako pomagajo. Za ta projekt sem našel stik z družbo Iris, z občinsko upravo in banko; Iris mi je dala zabojnike, ki sem jih namestil po vseh šolah. S tem je veliko dela, je pa tudi veliko zadoščenja. V skladišču že imamo
za en tovornjak zamaškov; v naslednjih tednih jih bomo odpeljali vnabirni center v Rudo, od koder jih bodo peljali v podjetja, kjer iz njih delajo stolice, mize, zaboje itd. Izkupiček namenjamo, kot že rečeno, za hospice. Isto velja za izkupiček baklade, ki jo prirejamo vsako leto v septembru.
Po svojih močeh - prek slovenskega Rdečega križa - pomagamo tudi brezdomcem oz. tistim, ki so zaradi krize izgubili službo. Ko me pri RK vprašajo, organiziramo nabirko in jim nosimo - v Novo Gorico ali Kranj -predvsem obleke ali pa denar. Meseca junija smo nekaj darovali tudi za potresence v Emilii. Naš cilj je vedno in vsekakor prostovoljno in solidarno delo.
Več kot 20 let ste pobrateni z območno organizacijo Rdečega križa iz Kranja in Kamnika. Naslednje leto bo že 25 let! S Kranjem sodelujemo dobro, v zadnjih letih smo sodelovanje še pospešili in okrepili. Dosegli smo celo, da bi bili pripravljeni v primeru potrebe, vsaj simbolično, mi darovati kri pri njih, oni pa pri nas. S predsednikom iz Kranja Marjanom Gantarjem sva dosegla tudi, da sta se pobratili šoli iz Doberdoba in Kranja, ki sodelujeta z obiski in različnimi izmenjavami. Podobno velja za civilno zaščito. Dolgo smo si prizadevali - lani nam je to končno uspelo -, da sta se pobratili tudi občini. To je za nas krvodajalce velik uspeh! V zamejstvu nimamo primernih izvedencev, ki bi mladim govorili npr. o prvi pomoči ali podobnih temah. V Sloveniji imajo to odlično urejeno, otroci imajo osnovno znanje že v prvih razredih. Z RK smo podpisali listino, da bomo iskali skupne točke še na dmgih področjih, v športu, turizmu itd. Pripravljeni so priti k nam in nam pomagati.
Sodelovanje s Kamnikom pa je kljub raznim poskusom ostalo na mrtvem tiru in je zamrlo, saj nimamo konkretnih skupnih točk. Za to mi je res zelo žal.
Kaj lahko stori mladi človek, ki bi rad postal krvodajalec? Potrebni sta dobra volja in želja pomagati drugemu. Če hočeš postati prostovolnji krvodajalec, je potrebno to dvoje. V našem času je vse manj prostovoljcev in vse več brezbrižnosti, vsakdo misli le nase, ljudje nimajo občutka za pomoč drugemu. Vsakega mladega zato sprejemamo z odprtimi rokami. Biti krvodajalec ni velika stvar, konec koncev je preprosto. In vendar ljudem pomagaš. Jaz lahko govorim, kolikor hočem... Za mlade pa je najboljše, če prisluhnejo drugim mladim, ki so že krvodajalci. Ti so še najbolj prepričljivi!
Danijel D.
S-rifijl
G "Ti r i' ; " T
Praznik sv. Ane v Pevmi
Štiridnevno slavje v počastitev vaške zavetnice
le solze mame Elene in potešile njeno žalost. Smrt pa ni konec vsega, ne. Je vrnitev v večno domovino, je življenje v Božji luči. Kdor odide, je še vedno z nami, naučiti se moramo le prisluhniti njegovi prisotnosti.
"Smrt ni nič. Sem samo odšel na drugo stran, kot bi bil skrit v sosednji sobi. Jaz sem še vedno jaz in ti si ti. Ostal bom v tvojih mislih, ostal bom s teboj. Ne joči. Če bi poznal skrivnost neskončnosti, kjer sedaj živim, ne bi jokal. Vedno bom s teboj v tvojih zemeljskih bojih, čeprav so mi zemeljske stvari sedaj daleč, ker sem srečen v Bogu. Ne joči, če me imaš rad, smej se, tvoj nasmeh je moj mir. (Sveti Avguštin)
Zbogom zlata Katja, zbogom ma-
li	angel!
Mami in očetu pa moči, poguma in upanja v teh trenutkih slovesa.
UJa
Zbogom, KATJA!
PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA, MEŠANI PEVSKI ZBOR PODGORA in MOŠKA VOKALNA SKUPINA AKORD
Obvestila
za
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatelj prof. Silvana Kersevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Cividal (Via Kugv, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 M 003 5/0 036 225: SWIFT CIVIIT2C S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil KomeL tel. st. 0481 532163 ali 0481 547569.
Prosvetno društvo Štandrež prireja od 8. do 9. septembra 2012 izlet na ogled biserov Toskane. Prvi dan si bodo ogledali Sieno in srednjeveško vasico Montepulciano. Drugi dan se bodo odpeljali do kraja San Gimignano. Cena potovanja na osebo pri najmanj 45 udeležencih znaša 145 evrov, za člane društva in sodelavce 140 evrov. Vpisovanja so možna do 26. avgusta. Akontacija 100 evrov ob vpisu. Za podrobne informacije potovanja: Božo (tel. št. 0481 20678), Vanja (tel. št. 347 9748704).
Društvo Jadro in Ženski pevski zbor iz Ronk vabita na tradicionalni orgelski koncert ob prazniku sv. Lovrenca. Igrala bosta Mirko Butkovič in Matej Lazar. Cerkev sv. Lovrenca v Ronkah, četrtek, 9. avgusta, ob 20.30. Vabljeni!
SCGV Emil Komel organizira dva poletna glasbena kampusa za učence in novovpisane otroke od 6. do 12. leta starosti z urnikom od 9. do 13. ure. Od 27.8 do 31.8 bo potekal na sedežu v Gorici pihalni in trobilni kampus (za info prof. Fabio Devetak - email: fabio2410gm@gmail. com). Od 3.9. do 7.9. pa kampus vseh instrumentov na podružnici na Plešivem (vpisnina do 20. avgusta). Za informacije in vpisnine info@emilkomel. eu Romanje v Maribor 20. avgusta ob 150-letnici smrti bi. A. M. Slomška. Obiskali bomo tudi njegovo rojstno hišo. Vpisujeta Dekanija Štandrež, župnijski urad tel. št. 0481 21849, in župnija Zgonik - tel. št. 040 229166. Pri vpisu akontacija 20 evrov. Lepo vabljeni na romarski izlet. Mladinski dom prireja pripravo na vstop v srednjo šolo od 3. do 7. septembra (za peto-prvošolce) in tečaje slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, ponavljanje matematike in glavnih učnih snovi v novi ponudbi Srednja na štartu, od 27. avgusta do 7. septembra (za srednješolce). Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328-3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski	pošti
mladinskidom@libero. it. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča, da se vpisovanje za 8-dnevni izlet na Sardinijo od 25. septembra do 2. oktobra nadaljuje nepreklicno do 15. avgusta. Zato vabi društvo člane in prijatelje, naj se čim prej prijavijo po tel. 349-4042060 (Eda L.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.), 0481532092 (Emil D.). Na račun 300 evrov. Pohitite. V primeru nezadostnega	števila
udeležencev bo izlet odpadel. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča udeležencem izleta, povezanega s piknikom, da bo v nedeljo, 5. avgusta, odpeljal v Miramar in Koper prvi avtobus ob 8. uri s trga Medaglie d'oro/Gorišček, nato s postanki pri vagi, v Podgori pri športni palači, v Štandrežu pri
Arcobalenu in na Pilošču. Drugi avtobus bo odpeljal ob 8.15 s Pilošča, nato iz Sovodenj pri lekarni in cerkvi ter iz Doberdoba. Udeleženci morajo imeti dokument, veljaven za tujino. Priporoča se točnost!
Prodajamo vino iz Goriške rdeče sorte - merlot, barbera, cabernet
-	v rinfuzi, količina 10 tisoč litrov, cena od 0,80 evra do 1,20 evra za liter. Tel. št. 00386 41 625393.
Nudim likanje in čiščenje. Tel.
št. 00386 41885539.
Prijazna in zanesljiva gospa srednjih let, z večletnimi izkušnjami, nudi vsestransko pomoč in nego starejšim in bolnim, tudi 24-urno varstvo, vse po dogovoru. Pripravljena tudi na pomoč pri čiščenju doma in raznih opravilih v gospodinjstvu. Kontakt: 00386 5 3882358 ali 00386 40303493.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Prodajam stanovanje v Gorici, 85 kvadratnih metrov (dve spalni sobi, kuhinja, dnevna soba in kopalnica), mirno okolje, garaža. Za informacije pokličite na številko (+39) 335 6525946. Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393.
Sožalje
Prerani odhod Katje je vse nas
hudo prizadel. V tem težkem trenutku izrekamo kolegici Eleni, možu Ivanu in svojcem občuteno sožalje. Ravnateljica, učno in neučno osebje večstopenjske šole Gorica
Darovi
V	spomin na Vanjo Korošec por. Coglot daruje družina 200 evrov za cerkev sv. Ivana v Gorici, 200 evrov za športno društvo Dom v Gorici in 100 evrov za večstopenjsko šolo v Doberdobu.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 3.8.2012 Jo 9.8.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www, radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 3. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
Nedelja, 5. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 6. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zanimivosti doma - Humor.
Torek, 7. avgusta: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru
-	Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 8. avgusta (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Pogledi na šport - Izbor melodij. Četrtek, 9. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Poletna glasba -Zanimivosti po svetu - Humor.
ZAHVALA
VANJA KOROŠEC por. COGLOT
Prisrčno se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali, sočustvovali z nami, kakorkoli izrazili sožalje, za vsak stisk roke, darovalcem cvetja, vsem, ki ste blažili bolečino njej in nam, in ne nazadnje vam vsem, ki ste s številno prisotnostjo počastili spomin nanjo.
Svojci
Gorica, Doberdob
Tudi letos so se v Pevmi prireditelji praznovanj ob prazniku domače zavetnice sv. Ane zelo zavzeli in potrudili, da je čim lepše in v sproščenem ozračju potekal štiridnevni spored v Športno-kulturnem središču Pevma na obširnem prostoru pri nekdanjem župnišču. Pod taktirko novonastalega združenja Krajevna skupnost Pevma - Štma-ver - Oslavje, ki je nadomestilo ukinjeni rajonski svet, kulturnega društva Naš prapor, župnije sv. Mavra in Silvestra ter Združenja pridelovalcev rebule -Oslavje se je v štirih prazničnih dneh zvrstilo kar nekaj dogodkov s pestro vsebino. Na sam god sv.
Ane, v četrtek, 26. julija, pod večer so prišli na svoj račun odbojkarji; na sporedu je bil namreč turnir v odbojki s tričlanskimi ekipami, in sicer 2. Memorial David Sossou, v spomin na prerano preminulega učitelja, ki je bil zelo priljubljen pri otrocih, kolegih in starših. V petek, 27. julija, v soparnem julijskem večeru, se je na prireditvenem prostoru zbralo lepo število obiskovalcev, čeprav je bilo isti dan v Londonu slovesno odprtje poletnih olimpijskih iger, ki je pred televizijske zaslone gotovo priklenilo veliko gledalcev. Na pokritem odru se je najprej predstavila glasbena skupina Dac-capo iz Šlovrenca, ki se je ponovno sestavila po desetletnem premoru in izvaja predvsem rockov-sko glasbo. Za njo in za kratkimi pozdravnimi nagovori podžupana goriške občine Roberto Sarto-rija, predsednika Združenja pridelovalcev rebule - Oslavje Silvestra Primožiča in predsednika Krajevne skupnosti Pevma - Štmaver -Oslavje Lovrenca Peršolje je na odrskem prostoru s trobili in piha-
li	zakraljevala glasbena skupina Radio Zastava, ustanovljena v naši deželi 1.2005. Od tedaj si je priborila svoj glasbeni prostor z značilno glasbeno mešanico, ki jo navdihujejo furlanski napevi, pa tudi
glasbenih okusov. Petkov večer je bil na splošno bolj balkansko usmerjen, saj so se iz kuhinje na prireditvenem prostoru vile tipične vonjave po čevapčičih, lignjih ..., ki so vabile goste, da so jih pokusili in se vsestransko naužili balkanskega duha. Sobota, 28. julija, pa je bila bolj domače obarvana. Na odru so se v veselje mladine (škoda da je ni bilo več!) zvrstile mlade rock skupine. Kako znajo iz glasbil izvabljati rock glasbo po zgledu velikih rockerjev, so pokazali člani skupin - s skoraj obveznim angleškim imenom - Statale 56, v glavnem iz Goriške, že stalni gost tega večera, PNG iz Čente, BK Evolution iz Benečije, Dusty Dream iz Goriške in Evil Kevil iz Livka na Kolovratu.
Že v soboto pod večer se je iz pevmskega zvonika oglašalo vese-
velikodušno posredovali duhovno hrano svetu, ki j e bolj kakor zemelj skega kruha lačen Boga".
Po mašni daritvi se je, v vročem, soparnem dopoldnevu, po vasi vila procesija, po lepi ustaljeni navadi, ki jo želijo krajani ohranjati, čeprav se žal, kot povsod, redčijo vrste vernikov.
Po cerkvenih obredih v čast domače zavetnice sv. Ane se je dogajanje preselilo v Športno-kultur-no središče, kjer je bila poleg zelo zanimive rezbarske razstave osem-najstih umetnikov samoukov, ki jo je pripravilo rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo iz Solkana (o njej smo obširno poroča-
li	v prejšnji številki našega tednika), razstava slik in prikaz kakih 200 diapozitivov natečaja V domačem vrtu cvetijo.... Barvne fotografije cvetja pisanih barv v vazah, na vrtovih in balkonih so pričale, da domačini ljubijo rože in naravo nasploh in da imajo radi lepo urejeno okolico, polno raznolikih rož, ki lepšajo domače vasi in so zato privlačnejše ne samo za domačine, ampak tudi za tuje obiskovalce. Komisija, ki so jo sestavljale gospe Sonja Bensa, Francesca Saher in Mirjam Radinja, gotovo ni imela lahkega dela, ko se je odločala za nagrade. Teh pa so bile deležne Patrizia in Aleš Markovič (balkon), Aleš Figelj (kompozicija), Tonica Peršolja, Lidja Sosol (žametni cvet), Liljana in Silvan Primosic (kotiček) in Nadja Kovic (posebnost). Čestitke vsem nagrajencem, pa tudi ostalim ljubiteljem cvetja!
Nedeljski večer in z njim letošnje praznovanje sv. Ane, za uspeh katerega so zaslužne zgledno združene vse kulturne in druge moči vasi Pevma, Štmaver in Oslavje (kar je še posebno v teh kriznih časih zelo pomembno!), je sklenila narodnozabavna glasba v izvedbi ansambla Brjar iz Goriških Brd.
Iva Kočič
"avstro-ogrski" odmevi in slovensko ter srbsko-bosanske melodije,
v	katerih se prepletajo zvoki swin-ga, folka, punka in še marsičesa. Skupina je imela uspešne koncerte po Italiji, Avstriji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji... Nastopila je že na mnogih mednarodnih festivalih in povsod vzbudila pozornost z značilno, svojevrstno glasbeno usmeritvijo. V Italiji je najbolj iskana in zaželena balkan-skupina. Tudi na pevmskem prazniku je ustvarila posebno vzdušje in navdušila privržence tovrstnih
lo	pritrkovanje. Iz zvonov so izvabljali praznične melodije trije mladi pritrkovalci iz Štmavra, Martin Peršolja, Luka Feri in Andrea Cor-si. V nedeljo so se jim pridružili še nekateri drugi in zvonovi so radostno oznanjali jutranje slavje v domači cerkvi. Slovesno sv. mašo je daroval župnik g. Marijan Markežič, ki je v dvojezični pridigi, katere središčna tema je bila dobrota, omenil tudi, da je papež mladini ob njihovi skrbi za prihodnost dejal: "Položite svoje življenje v Jezusove roke in On vas
bo sprejel, blagoslovil in ga uporabil na način, ki presega vsa vaša naj drznejša pričakovanj a". S stisko se srečuje tudi naša mladina in zanjo smo vsi dolžni kaj storiti: Jezus namreč pravi, da potrebuje naš talent, velikodušnost, noge, roke ..., da lahko priskoči na pomoč potrebnim. "V današnji Božji besedi", je dejal g. Markežič, "nas Jezus vabi, naj postanemo njego-
vi	'sodelavci' kot deček, ki je ob Jezusovi pomoči s petimi hlebi in dvema ribama nasitil več tisoč ljudi. Svojemu bližnjemu moramo izkazovati dobroto, ki prihaja od srca in gre naravnost k srcu, kajti "dobrota je žarek tiste ljubezni, ki prihaja od Boga, odpira oči srca in duše za Boga; po delih dobrote smo vsi božji glasniki", je dejal g. Markežič in končal svoje misli z besedami: "Bog daj, da bi tudi mi
danjih drugih zborov, maševal je župnik Marijan Markežič, so-maševal pa domači župnik Josip Caha. Katjino belo krsto so na božjo njivo nesli sorodniki in prijatelji.
Katja je obiskovala OŠ Josip Abram v Pevmi. Bila je poseben otrok. Kljub mnogim težavam, s katerimi se je srečevala, je bila vedno nasmejana in dobre volje. Gledala me je, se smejala in redno spraševala: "Lidija, ma kako se kličeš ti"??? in radovedno čakala na moj odgovor. "Ne vem, ti kaj rečeš?" je bil moj odgovor. Ali pa: "Ne vem, veš ti, kako je meni ime"? "Ne", je odgovorila ona, ali pa "ti si Lidijaaaaaa in jaz Katjaaaa. Ali ne"? Odgovori so bili vedno drugačni in njej je bila ta igra izredno všeč, saj jo je igrala z vsemi učitelji. Rada je pela, najraje pesmico Mi se imamo radi.
Katja je rada hodila na izlete s starši z avtodomom. Prevozili so veliko poti in spoznali mnogo krajev. Tudi letos so preživeli skupaj nepozabne počitnice na morju na Hrvaškem in v Avstriji.
Žgoča bolečina skeli v vseh nas. Ni odgovora na naše zakaj. Praznina je za starše nenadomestljiva. Ni zemeljskih besed, ki bi posuši-
In memoriam
Katja Peršolja
Rojstvo in smrt sta največji skrivnosti našega življenja. Ko odide nekdo, ki smo ga imeli radi, nas stisne pri srcu, še hujša je bolečina, ko odide mlad človek.
Katja Peršolja je nepričakovano
umrla zaradi krvavitev, do katerih naj bi prišlo zaradi močnega pritiska varovalnega pasu ob trčenju. Od nje smo se poslovili v soboto, 28. julija. Nabito polna podgorska cerkev je pričala, da smo Katjo imeli vsi radi. Prišli so Katjini nek-
odšla v soboto, 21. julija. S starši se je vračala s počitnic po Avstriji, ko je družina bila vpletena v prometno nesrečo. Katja je kmalu začela tožiti, da jo boli v trebuhu, morda so zdravniki njeno stanje nekoliko podcenili in tako je
danji sošolci s starši, prijatelji, mamini in očetovi sodelavci, ga. ravnateljica Elisabetta Kovic, nekdanji Katjini učitelji, veliko je bi-
lo	šolnikov, prijateljev, vaščanov. Med mašo in na pokopališču so peli MePZ Podgora in pevci nek-
Gledališče Verdi v Gorici / Sezona 2012/13
Bogata pahljača raznolikih dogodkov
Na tiskovni konferenci, ki je bila v goriški občinski palači, v četrtek, 26. julija 2012, so goriški župan Ettore Romoli, odbornik za kulturo Ro-dolfo Žiberna in umetniški vodja goriškega gledališča Walter Mramor predstavili novo sezono gledališča Verdi v Gorici. Osrednje mestno gledališče želi tudi v prihajajoči sezoni, ki jo prireja goriška občina v sodelovanju z Deželo FJK, Fundacijo Goriške hranilnice in Hranilnico Furlanije Julijske krajine, nadaljevati zgodovinsko nalogo, ki jo je zače-
lo	spomladi 1.1740, ko je bilo slovesno odprtje novega gledališča, poimenovanega tudi gledališče Bandeu, po imenu njegovega ustanovitelja in lastnika. Kot je v živahnem nagovoru poudaril odbornik za kulturo Žiberna, je gle-
dališče v zadnjih letih s premišljeno izbrano ponudbo privabilo v svoje vrste veliko število gledalcev, ki ne prihajajo le iz Gorice. Prireditelji sezone Verdijevega gledališča upajo, da bodo tudi letos gledalci zadovoljni s ponujenim programov in da bodo v čim večjem število vpisali abonma, ki ga lahko izbirajo po svojih okusih. Tudi za sezono 2012/13 je umetniški vodja Mramor, ki to nalogo uspešno opravlja že enajst let, izbral dvajset različnih kulturnih dogodkov, ki sestavljajo dramski, glasbeno -plesni sklop in tako imenovane velike dogodke z gostovanji prestižnih umetnikov s svetovne
umetniške scene. Mramor je ob bežnem pregledu vseh predstav in prireditev, ki se bodo zvrstile
na Verdijevem odru, povedal, da izbira ni bila lahka, a upa, da bodo predstave zadovoljile čim širši krog gledalcev. Začetek sezone bo letos v ponedeljek, 29. okto-
bra, ko bo nastopil igralec Neri Marcore' tokrat v vlogi pevca s skladbami znanih italijanskih kantavtorjev v glasbeni priredbi Valterja Sivilottija; spremljali ga bodo glasbeniki Orchestra del-1'Accademia Naonis iz Pordenona. Program glasbe in baleta obsega še predstave Daniel Ezralovv Constructions (29. novembra 2012), opereto J. Straussa Netopir skupine Corrada Abbatija (11. decembra 2012), musical Shrek
(3. januarja 2013), prestižni baletni večer Principals of New York City Ballet (28. februarja 2013; edini nastop v naši deželi), Stefano Bollani Danish trio (11.
marca 2013), opereto Dido and Aeneas (11. aprila 2013; v vlogi Didone bo nastopila goriška pevka Romina Basso). Ob koncu pa bo še edinstven dogodek: klavirski koncert v temi Blind date s Cesarejem Piccom. Med velike dogodke spadajo plesni Spektakel
11	vento delPOriente, ki ga bo izvajal Royal Mongolian Ballet (20. decembra 2012), musical Franke-stein junior (7. februarja 2013), plesna poslastica Correria/Agwa, Compagnie Kafig -Companhia Urbana de Danca di Rio (16. marca 2013) in skupina desetih glasbenikov, ki bodo predstavili Earth Wind & Fire experien-ce feat Al McKay (3. maja 2013). Gledališki program obsega osem predstav: Gosi e' (se vi pare) Fuigija Pirandella z Giuliano Fojodice v režiji Micheleja Placida (5. novembra 2012), Macbeth W. Shakespeara (21. novembra 2012) v režiji Andree De Rosa, Kramer contro Kramer v režiji Patricka Rossija Gastaldija (17. decembra 2012), Cyrano de
Bergerac v režiji Alessandra Pre-ziosija (8. januarja 2013), koprodukcija Khora teatro in Stalnega gledališča iz Abrucev, Molierovo La scuola delle mogli (Šola za žene) v režiji Marca Sciaccaluge in izvedbi Stalnega gledališča iz Genove (21. januarja 2012), ITIS Ga-lileo z Marcom Paolinijem (19. februarja 2013), Questi fanstasmi Eduarda de Filippa s Carlom Giuffrejem (2. marca 2013) in Art Jasmine Reza v režiji Giampiera Solarija in izvedbi Nuovo Teatro, Gli ipocriti.
Abonmajska kampanja se bo začela 3. septembra, ko bodo lahko do 15. septembra pri blagajni gledališča Verdi potrdili abonma dosedanji abonenti; od 20. septembra dalje pa bodo lahko vpisali abonma novi abonenti.
Kot lani bodo študentje in družine, posebno v božičnem času, imeli določene ugodnosti. Potrjeno je, da bodo tudi v sezoni 2012/13 potekale v mali dvorani gledališča Verdi Storie d'inverno, popoldnevi ob branju pravljic; prireja jih CTA - Deželno središče za animirano gledališče.
K
Lutkovni festival v Nadiških dolinah
Spet vzpostavljena pretrgana čarobna umetniška vez
Lansko leto se je po sili razmer - finančnih sredstev ni bilo! - pretrgala tista očarljiva nit, ki je povezovala lutkovno umetnost s prebivalci Nadiških dolin. Sedemnajst let se je tkala in stkala trdne vezi med krajani in umetniki, ki so na povabilo Deželnega središča za animirano gledališče - CTA, ki ima sedež v Gorici, prihajali iz italijanskih mest in raznih srednjeevropskih krajev ter z zgodbami svojih malih protagonistov podžigali domišljijo otrok in odraslih. V letošnjem juliju sta umetniška vodja festivala Roberto Piaggio in Antonella Caruzzi, ki vodita CTA, v sodelovanju z Gorsko skupnostjo Ter, Nadiža in Brda in ob podpori občin iz Nadiških dolin spet oživili, si-
cer v manjšem obsegu, čarobne trenutke z osemnajsto izvedbo te edinstvene prireditve. Letošnji festival je trajal tri dni, od 20. do 22. julija, in je bil po besedah Roberta Piaggia izredno dobro obiskan. Na enem izmed
%
4
teh svojevrstnih gledaliških srečanj se je nabralo okrog 150 ljudi, kar je res izredno. Gledalci so prišli od vsepovsod in bili
iskreno navdušeni nad izbiro programa, ki je vseboval devet različnih predstav. Prva je bila na vrsti pravljica La storia del-Tape blu (Zgodba modre čebelice), ki jo je napisala, zrežirala in odigrala igralka Serena Di Blasio ob glasbeni spremljavi Mattea Sgo-bina. Zelo sugestivna je bila predstava Praga -začarano mesto češkega umetnika Pavla Vange-lija z nadrobno izdelanimi lutkami in z glasbeno kuliso velikih mojstrov, Mozarta, Haydna, pa tudi starih carillonov. Lutkar iz Parme Patrizio DalTArgine je postregel s predstavo Florindo in-namorato (Zaljubljeni Florindo), navezano na com-medio delLarte, polno nepričakovanih obratov. Alberto De Bastiani iz Vittoria Veneta je
s svojimi lutkami pripovedoval pustolovščine, katerih protagonisti so volkovi, pa tudi velikani, zmaji ..., čarovnije, ki ozdravljajo vse bolezni. Gost letošnjega festivala je bila tudi lutkovna skupina Teatro Matita iz Kopra, ki je uprizorila drobno predstavo Kosti, nekakšen domišljijsko bogat koncert za lutke in ... kosti. Lutkovna skupina Roggero & Rizzi iz Va-reseja je uprizorila predstavo Oricacaori, zgodbo, povzeto po G. Basileju oz. Calvinu. Gledališče Papelito iz Ankarana z Brankom Solcem se je predstavilo s Kameleonom, prosto povzetim po zgodbi Francesca Tullia Altana Kamillo Kromo. Nenavadna je bila tudi uprizoritev skupine Le Strologhe iz Bologne /Viterba z igralkama Carlo Taglietti in Valentino Turrini, ki sta za uprizoritev uporabili kruh, zelenjavo, moko in razne kuhinjske pripomočke ter z njimi ustvarili smešne junake. Čarobno trid-nevje v družbi lutk se je končalo s predstavo La gatta Ceneren-tola (Muca Pepelka), ki jo je
Predstavljamo
Adriana Itri
Drugo reprizo naše poletne rubrike Predstavljamo namenjamo tržaški likovni umetnici Adriani Itri. Slikarka ima za seboj že nekaj samostojnih in skupinskih razstav, in sicer ne samo v naših krajih, ampak tudi in predvsem v drugih italijanskih deželah ter evropskih državah. Med vsemi naj omenimo njen samostojni umetniški nastop v tržaški občinski dvorani Arturo Fittke jeseni 2010 ter gostovanji v kraju Olbia na Sardiniji in bavarskem gradu Eggersberg, ki sta se zvrstili letos. Adriana pravi, da je na področju slikarstva popoln samouk. Za seboj namreč nima kake posebne umetniške izobrazbe. V Trstu je dokončala znanstveni licej, služba pa jo danes zaposluje pol dneva. Svoj prosti čas tako prvenstveno namenja slikarstvu.
V	mladih letih je uporabljala predvsem akvarelno tehniko. V njeni dnevni sobi namreč visijo miniature akvarelnih pejsažev, ki so v glavnem sad njene fantazije. Zanimivo je, da se je njena umetniška pot nadaljevala pred približno desetletjem, in sicer potem ko je prav toliko časa
slikarsko mirovala. Danes slika predvsem v tehniki olje na platno, barv pa nanj ne nanaša s čopičem, ampak s slikarsko lopatico. Njene slike so abstraktne, čeprav vanje vpleta oziroma vnaša tudi nekatere figurativne elemente. Med njimi lahko večkrat zasledimo cvetje, ki je Adriani simbol osamljenosti, pa tudi srce, ki ga upodablja na mnogotere načine in z uporabo večjega števila barv.
Adriana pravi, da je za umetnika bistveno soočenje z gledalcem, ki marsikdaj postane tudi kupec, iz tega srečanja pa za umetnika izhajajo zelo velika zadoščenja. Slikarka je tudi mnenja, da imajo umetniki (pre) malo možnosti, da bi svoja dela razstavljali, kakor je treba. Galerije namreč od umetnikov zahtevajo zelo velike denarne vsote, prav zaradi tega Adriana razmišlja o odprtju lastnega slikarskega ate-lierja. Danes namreč ustvarja v
prostorih lastnega stanovanja, ki je v tržaški mestni četrti Svetega Vida.
Na svetovnem spletu in njenem Facebook profilu so tudi podatki o tem, da prireja oziroma sodeluje na umetniških delavnicah. Ena od teh je bila v kraju Portogruaro, in sicer v dveh re-
f Nf
'	j	-	,i
E
prizah, ki sta skupno zajemali 9 srečanj. Prvi sklop je bil namenjen otrokom, drugi pa odraslim slušateljem oziroma gledalcem.
Kako pa Adriana na splošno gleda na svet umetnosti tudi v javnosti? Je prirejanje njenih razstav enostavna ali zapletena stvar? Veliko je seveda odvisno od umetnika samega, ki se mora na lastno pest pozanimati glede prostorov in k besedi povabiti likovnega kritika oziroma umetnostnega zgodovinarja. Marsikdaj pa mora umetnik sodelovati tudi pri dogodkih oziroma prireditvah, ki mu niso prav všeč, ampak spadajo k njegovi razvojni poti. Najpomembnejša pa je vsekakor volja do tega, da se slikar predstavi javnosti, čeprav marsikdaj tvega tudi gospodarsko oziroma denarno. Kako pa umetnik oziroma umetnica usklajuje svoje likovno in delovno ter družinsko življenje? Marsikdaj stvar ni lahka, tudi slikarska dejavnost pa ni vedno enosmerna oziroma stanovitna. Zgodi se namreč lahko tudi to, da času mirovanja, ki traja tudi več mesecev, sledi teden dni kratko obdobje, ko nastane tudi pet ali več umetniških slik.
Primož Sturman
odigrala skupina Oltreilponte iz Turina. Igralca Fabiana Ricca in Beppe Rizzo sta zanjo preje-
la nagrado za najboljšo lutkovno predstavo na prireditvi Giocateatro 2012 v Turinu.
Čeprav je 18. Lutkovni festival v Nadiških dolinah trajal le tri dni, je doživel izjemen uspeh. To je za prireditelje, CTA, velika vzpodbuda za nadaljnje načrtovanje in uresničevanje te svojevrstne prireditve, ki je posebna prav zato, ker ima za scenarij odročne kraje v skrivnostnih Nadiških dolinah.
IK
Poslušajmo... z branjem
Giovanni Allevi - Joy (Ricordi/Sony, 2006)
Tokratnega prvaka glasbene poslušalnice sem našel na tv spotu italijanske televizije. Morda se boste čudili, zakaj sem izbral prav njega. Morda se kdo s to izbiro ne bo strinjal, toda rad bi preko njegove zgodbe pokazal, kako krut je lahko svet glasbene industrije. Najprej te ni, potem si samo ti, na koncu pa... puf!
To vsekakor ni njegov čas, preveč so viharji govoric in glasbenih zdrah tolkli po njem. V letošnjem letuje Giovanni Allevi ponudil samo zbirko Secret love, ki bo ostala neopažena. Zadnje studijsko delo Alien se ni prodajalo slabo, preko neuspelega oz. pretencioznega simfoničnega poskusa s ploščo Evolution leta 2008 pa smo že pri vrhuncu Allevi-manije. Njegov najboljši izdelek je četrti album Joy, izdan 29. septembra 2006.
Legenda pravi, da naj bi nastal med vožnjo v rešilcu po paničnem napadu v Milanu, potem ko se je ravnokar vrnil s kitajske turneje. Obljubil sije, da bo z glasbo izrazil veselje do življenja v primeru rešitve. S 150.000 prodanimi kopijami je to najbolj prodajan album klavirskih kompozicij nasploh.
Pianist in komponist Giovanni Allevi se je rodil aprila 1969 v mestu Ascoli Pičeno v Markah. Iz klavirja je diplomiral leta 1990 na konservatoriju v Perugi, medtem je leta 1998 opravil diplomo iz filozofije, I. 2001 pa še diplomo iz kompozicije na konservatoriju Verdi v Milanu. Odločilni zagon je dobil na izpopolnjevanju v Arezzu pri maestru Carlu Albertu Neriju. Pop in fusion kariero je začel ob boku Jovanottija in basista Saturnina Celanija, medtem je pisal klasično muziko za glasbene kulise in opere, rojevale pa so se tudi avtorske ideje, kijih je zbral na anonimnem ploščku 13 dita.
Ob albumu No concept nam bo plošča Joy pomagala razumeti, zakaj velja Allevija spoštovati. Puristi klasične glasbe so mu napačno, neupravičeno metali polena pod noge. Uvodno ležerna, skoraj otroška Panič ter razgledna Portami via ali razmišljujoča Downtown so viže, ki odpirajo prostor za topla, srečna čustva. Allevijevske arpeggie leve roke dopolnjuje izpovedna, pogosto preprosta tema, težavnostna stopnja skladb pa ni vedno zanemarljiva. Obožujem skladbo Vento d'Europa, v kateri zaveje svežina odprtih misli, nekoliko “pocukrana” je znana Back to life, zdaj pa grand finale: naj se kritiki klavirskega popa preizkusijo z vratolomnima Jazzmatic in New renaissanse.
Giovanni Allevi ni Richard Clayderman. S svojim revolucionarnim pristopom h klavirski kompoziciji in z vrhunskim izvajanjem mu je uspelo široke množice približati sicer posodobljenemu, morda poenostavljenemu svetu instrumentalne glasbe. Alije bolj klasika ali bolj pop, ni važno. Pomembno je, daje Alleviju uspelo približati gledališču Rossetti in “okravatanemu” okolju veliko mladih, ki bi drugače še naprej poslušali Špice girls. Mislim, da škoditi ne more. Legendarni Marthi Argerich teden prej to ni uspelo. Seveda: argentinska pianistka pol stoletja obvladuje klasično sceno, z Allevijem pa so že pometli. Glasba, dolgi kodri in plah glas so menedžerjem služili, dokler pač so.
Jernej Šček
Gradež / Zbor Alternatim in organist H J. Botor
Založba Mladinska knjiga
Zajeten knjižni izbor za poletje
Za mlade bralce...
Pri Mladinski knjigi so sredi poletja za mlade bralce predstavili novosti iz zbirk Sinji galeb,
ičc A ■ /
Srednji svet,
Odisej in Deteljica. V tej je izšla knjiga Nataše Konc Lo-renzutti Enajst-nik, zbirko Sinji galeb pa so obogatili s ponatisoma dela Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta, knjigo Momo Michaela Endeja ter delom Andreasa Steinho-
fla Riko, Oskar in kamnita tatvina.
Knjiga Lorenzuttijeve Enajstnik prinaša izbor črtic, ki jih je pisala več let. Naslov izvira iz besedne igre, ki jo je iznašel njen sin, ko je bil star enajst let. Nekaj zgodb je resničnih, nekaj izmišljenih, nekaj pa takih, da avtorica danes niti sama ne ve več, ali so se kdaj resnično zgodile ali so le plod njene domišljije. Ilustracije za knjigo je prispevala Suzi Bricelj. V zbirki Sinji galeb so izdali fantastično pripoved Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta. Pravljica, ki sodi v kanon slovenske otroške in mladinske literature, je prvič izšla leta 1956 pod psevdonimom Langus. Zupan je namreč v tistih časih veljal za prepovedanega avtorja, je povedal Niko Grafenauer. Zupan je leta
Ciril Zlobec
1983, ko je izšel ponatis pravljice, podpisan z njegovim imenom, prejel Levstikovo nagrado. Zupanova pravljica, ki po Grafe-nauerjevih besedah velja za prvo fantastično povest na Slovenskem, prinaša pripoved dečka Teka in njegovih dogodivščin na Luni. Ilustracije so delo Maksima Sedeja, naslovnico pa so oblikovali študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Pravljični roman enega najuspešnejših nemških   avtorjev Michaela Endeja Momo je pri Mladinski knjigi dočakal tretji natis. To je zgodba o pogumni deklici in sivih gospodih, ki kradejo čas. Knjigo je prevedel Lojze Uršič.
Steinhoflovo delo Riko, Oskar in kamnita tatvina je zadnja knjiga iz serije dogodivščin o Riku in njegovem prijatelju Oskarju. Steinhofel velja za enega najbolj priljubljenih nemških mladinskih pisateljev. Delo je izšlo v prevodu Neže Božič.
V zbirki Srednji svet je izšla druga knjiga iz trilogije Hrup in kaos Patricka Nessa z naslovom Zakaj in zato. Gre za antiutopično pripoved o svetu nekje nekoč v prihodnosti in obenem zgodba o človečnosti. Delo je poslovenil Andrej Hiti Ožinger.
V zbirki Odisej, v kateri izdajajo problemsko literaturo za mlade, je tokrat izšel nekoliko lahkotnejši roman angleške avtorice Sophie McKenzie o zaljubljenosti z naslovom Zaljubljena, zatreskana. Spremno besedo k delu, ki ga je prevedla Manica Baša, je zapisala psihologinja Vesna Pišek. Za mlade po srcu...
JOLKA MILIC
TUJI PESNIKI O NAŠIH KRAJIH IN LJUDEH
Umetniki za Karitas
18. Mednarodna likovna kolonija
“Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli...” (prim. Mt 25, 35-37).
To je geslo kolonije in prodajnih razstav letošnjega dogodka Umetniki za Karitas, ki bo na Sinjem Vrhu od 13. do 17. avgusta 2012. V četrtek, 16. avgusta, ob 18. uri, pa bodo obiskovalci deležni Dneva odprtih vrat.
Prireditelji so za to priložnost pripravili pester program, ki bo vseboval nastop Gledališke skupine Mladi z gore pod vodstvom Ivice Vidmar in Pevske skupine Fantje s'pod velba. Prisotne bodo pozdravili koprski škof Jurij Bizjak, ajdovski župan Marjan Poljšak in ravnatelj ŠK Matej Kobal. Prisotne bo nagovoril tudi posebni gost, to je direktor Družine Tone Rode. Udeleženci letošnje kolonije so Solvana Andric Todič, Vesna Benedetič, Milena Gregorčič, Anka Krašna, Ede Posa in Buba Posa iz Madžarske, Darko Slavec, Karmen Smodiš, Viktor Šest, Veljko Toman, Alenka Viceljo in Vinko Železnikar; častna gosta pa bosta letos ilustratorka Jelka Reichman in kipar Mirsad Begič. Ob Dnevu odprtih vrat bosta udeležence in njihova dela predstavili Jožica Ličen in Anamarija Stibilj Šajn. Takrat bo mogoč ogled in nakup likovnih del: izkupiček prodanih del bo namenjen otrokom v stiski. Uradnemu dogodku bo sledilo družabno srečanje. (Informacije: gsm 041429 713 ali jozica. Iicen@rkc. si. Spletna stran: http: //karitas-kp. rkc. si//)
Pier Paolo Pasolini
KOBARID
"Gospa Giulia Batistona, vaš sin je bolan, zgrudil seje sam pod figovo senco".
"Če mu je slabo, ga odnesem spat, imam sedem drugih, usmiljenja vrednih otrok".
Pod figo je ležal, položili so ga na posteljo, bel pod figo, in še bolj bel v postelji.
Že poganjajo marjetice, otrok pa stoka, a njegova mati ga pusti samega trpeti.
Zrastejo trobentice, in otroček joka, njegova mati ga pusti samega s kosom kruha.
Ah, ubogi moj mali, ki joče noč in dan, ampak imam sedem drugih, usmiljenja vrednih otrok"!
Pšenica je zazorela, otrok pa je vreščal, gospa Giulia je v vrtu padla na kolena.
"Vsi moški v vojni, mi pa tukaj trepetamo za te uboge otročičke, ki niso nič krivi"!
Ko listje začne padati, je otroku malo bolje,
gospa Giulia gre v sobo, mu počeše lase.
Ob prvi mrtvi uši med zobki glavnička zadoni top vzdolž Tilmenta. Ob drugi uši, zmečkani med nohtoma, se oglasi grmenje kanona nad krajem Valcunsat.
Ob tretji uši med stisnjenimi in ledenimi prsti zagrmi top že med vaškimi zidovi.
Ob četrti uši mimo usahlih živih mej in kupi razvalin peljejo bombardirani vlaki.
Ob peti uši se razbeži na stotine vojakov po širni videmski cesti in blatnih stezah.
Ob šesti uši se božje oči zaprejo nad Furlanijo, kjer že mrgolijo Nemci in Slovani.
O avtorju
Italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec Pier Paolo Pasolini je bil rojen v Bologni leta 1922.
Mladost je preživel v več italijanskih mestih (v Parmi, Cone-glianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj časa tudi v Idriji), ker je bil njegov oče pehotni poročnik in se pogosto selil z družino. Književnost je doštudiral v Bologni. Med vojno in še potem je živel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v različnih furlanskih narečjih in zbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in ... pohujševanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj časa učil v privatni šoli, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te književne skupine začel vneto navduševati za Gramscija in marksizem. Leta 1975 je bil umorjen v Rimu (Fiumicino). Vzrok njegove nasilne smrti še dandanes ni popolnoma pojasnjen, očitno pa je šlo za politični umor. Leži na pokopališču v Casarsi, njegov grob je tik zraven groba nadvse ljubljene matere. V tem furlanskem mestu v nekdanji materini hiši je tudi Študijsko središče Pier Paolo Pasolini (Centro studi Pier Paolo Pasolini).
Nekaj pesniških zbirk: La meglio gioventu'
(Boljša mladina), 1954. (Leta 1975 so zbirko ponatisnili s številnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventu' - iz te dvojezične zbirke v fur-lanščini, ki jih je sam avtor prelil v italijanščino, je gornja pesem v prevodu Kobarid - v furlanščini Caporet, po italijansko pa Caporetto - sodi v cikel Romancero iz leta 1953, ki je bil vključen v že omenjeno knjigo, izdala pa jo je založba Einaudi v Turinu). Nato Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L'usignolo della chiesa cattolica (Slavček katoliške cerkve), 1958; La Divina Mimesis (Božanska Mimeza): La religione del mio tempo (Vera mojega časa), 1961; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice) in Trasumanar e orga-nizzar (Poduhovit in organizirat), 1971. Izdal je več romanov, scenarijev, esejističnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna. Na internetu so na razpolago izčrpnejše informacije, tudi o knjižnih prevodih v slovenščino.
Prevod iz furlanščine (s pomočjo italijanščine!)
in notica o avtorju Jolka Milič
Prof. Henrvk Jan Botor
Biseri srednjeveške glasbe
Med številnimi poletnimi koncerti se najdejo tudi pravi biserčki za sladokusce. Tak je gotovo bil glasbeni večer v ponedeljek,
30. julija, v gradeški baziliki sv. Evfemije, kjer so gostje iz Poljske ponudili zanimiv in posebno dragocen spored sakralne glasbe.
V starodavni katedrali se je zbralo - poleg turistov od vsepovsod - veliko ljudi iz vse Goriške, še predvsem pa iz Doberdoba, saj je nastopil pevski zbor Alternatim iz Krakova, ki ga vodi Suzi Ferfoglia, po rodu iz kraške vasi. Življenjska pot jo je zanesla na Poljsko, kjer je med drugim doktorirala iz humanističnih ved; po diplomi iz klavirja, ki jo je opravila že v Italiji, je svoje znanje in veselje do glasbe še nadgradila, saj je diplomirala iz orgel. V Krakovu vodi zbor Alternatim, skupino študentov z Inštituta za cerkveno glasbo na univerzi Janeza Pavla II., ki se ukvarja predvsem z antično nabožno glasbo, s koralom in polifonijo. V Gra-dežu je zbor izvedel izbor pesmi in hvalnic za Camino v San-tiago de Compostela iz Kaliksto-vega kodeksa (Codex Calixti-nus) : gre za t. i. Knjigo sv. Jakoba, heterogen "priročnik" za srednjeveškega romarja, dragulj v bibliografiji iz začetka drugega tisočletja, saj vsebuje pridige, liturgična in druga besedila o kultu sv. Jakoba ter napeve, ki veljajo za naj starejši repertoar francoske polifonije. Glasba iz Codexa ponuja čudovit izsek stanja glasbene kompozicije tistega časa, v kateri se spajajo francosko-španski ele-
menti. Pesmi so bile svečane in meditativne, skrivnostne in nežne, pa tudi - ob spremljavi malih ritmičnih instrumentov - živahne in praznične. Prvo in zadnjo so mladi izvajalci odpeli v počasnem sprevodu po baziliki.
Zborovsko petje se je ves čas prepletalo z orgelskimi melodijami: zbor Alternatim je namreč spremljal prof. Henryk Jan Botor, izvrsten organist in skladatelj, ki se je uveljavil že konec
90. let, ko je osvojil prvo nagrado na natečaju Vox basilica Ca-lissiensis, njegova skladateljska dela pa so izvajali tudi ob obisku Benedikta XVI. v Krakovu leta 2006. Vrhunske orgelske improvizacije, ki so kot inter-mezzi povezovale posamezne napeve, so bile sodobne in svobodne, in vendar genialno usklajene z dovršenim petjem krakovskega zbora, ki je bučno ploskanje občinstva nagradil z dodatnim biserčkom, prvo poljsko pisano pesmijo, Marijino hvalnico iz 14. stoletja. / DD
Vitomil Zupan
Esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? literata, urednika in prevajalca Cirila Zlobca in Nasprotja: Eseji in legende literarnega teoretika, literata in profesorja Denisa Poniža ter knjiga spominov Moj oče,j>sihia-ter Kanoni novinarja Črta Kanonija so nove knjige Mladinske založbe.
Ciril Zlobec je pričujoči izbor svojih besedil iz zadnjih desetletij začel sestavljati in dopisovati po svojem dopolnjenem 80. letu. K temu sta ga nagovorila sodelavca Državnega arhiva Slovenije in Rokopisnega oddelka NUK. "Začel sem razmišljati o svoji etični drži v javnosti, kako sem se vedel v kriznih trenutkih", je enega od vzgibov za nastanek knjige opisal Zlobec.
"Trn iz naslova ni namenjen bralcem, ta trn se je zadrl globoko vame.
Življenje ni črno-belo, je trn in je radost", je na predstavitvi povedal Zlobec. Zbrana in dopolnjena besedila se nanašajo na polja kulture, umetnosti in politike -na vsa tista področja, na katerih
je bil Zlobec dejaven.
Poniž je doslej objavil sedem esejističnih knjig, zbirka Nasprotja je tako osma knjiga esejev, ki so nastali posebej za to knjigo. Kot je sam povedal, eseje piše iz treh razlogov: "Vseskozi sem potreboval malo spanja, zdaj ga rabim še manj in nočem izgubiti občutka za lepa in navdihujoča jutra". Kanonijeva knjiga pripoveduje o življenju in delu pionirja slovenske psihiatrije, dr. Janeza Kanonija, hkrati pa tudi o zgodovini slovenske psihiatrije in psihiatričnih zavodov na Studencu, Poljanskem nasipu, Razorih in Begunjah ter njegovih sodelavcih, psihiatrih Alfredu Šerku, Bogomirju Magajni, Leonu Kaminu in drugih. Ob študiju medicine in potem psihiatrije je bil Janez Kanoni tudi glasbenik, mislec, navdušen smučar in alpinist. Kot je dejal Kanoni, je bil oče zaslužen za širjenje psihiatričnih dispanzerjev po slovenskih bolnišnicah in s tem za "odpiranje" psihiatrije. Knjiga se začne s prizorom iz leta 1977, ko je bil oče na smrtni postelji, sklene pa se s spremnim zapisom psihiatra Slavka Ziherla.
Potovanje v tisočera mesta
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV obvešča, da bo avtobus za udeležence
POLETNEGA SEMINARJA ZCPZ V LAŠKEM
odpeljal v nedeljo, 5. avgusta 2012, ob 14.30 izpred Marijanišča na Opčinah
Kratke
Načrt o termoelektrarni na Opčinah vzbuja več kot upravičene dvome
Deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec je za tokratno zasedanje Deželnega sveta pripravil svetniško vprašanje na hitri odgovor v zvezi s pobudo družbe Iniziative Industriali Triestine srl, ki načrtuje gradnjo termoelektrarne na biomaso na Opčinah.
V	centrali, ki naj bi imela 37 MW moči, bi sežigali predvsem palmovo olje, ki je vse prej kot okolju prijazno gorivo.
Gabrovec poudarja, da je načrt že od vsega začetka naletel na neodobravanje domačinov, ki so upravičeno vznemirjeni. Projekt je ekonomsko vprašljiv, na več mestih je pomanjkljiv in tudi tehnološko že zastarel. Priznana ameriška ustanova za varstvo okolja je že zdavnaj črtala palmovo olje iz seznama biogoriv. Pričakovati je, da se bo temu prilagodila tudi Evropa, saj je na dnevnem redu Evropskega parlamenta kar nekaj zakonskih osnutkov. Obenem moramo upoštevati nezanemarljive posledice, ki bi jih imelo prevažanje 60.000 ton goriva letno iz Slonokoščene obale v tržaško pristanišče, od koder bi ga predvidoma s tovornjaki vozili še na Opčine. Izbrano območje -nadaljuje Gabrovec v premisah svojega svetniškega vprašanja
-	je gosto naseljeno, poleg tega pa se nahaja tik ob evropsko zaščitenih conah Natura 2000 in državne meje. Je kdo že povprašal in obvestil o tem tudi Slovenijo? Predstavnik SSk se obenem sklicuje na dejstvo, da je izbrano področje že onesnaženo od preteklih industrijskih dejavnosti, kar pa se v projektu ne omenja, kaj šele da bi bila predvidena potrebna bonifikacija. Na vse te kritičnosti je že jasno opozorilo tudi uradno mnenje vzhodnokraškega rajonskega sveta.
Zaradi vseh navedenih dvomov in pomanjkljivosti deželni svetnik SSk zahteva od deželne uprave, naj načrt usmeri v postopek o natančni presoji vpliva na okolje, v katerega bi bilo koristno in dolžnostno vključiti tudi sosednje občine v Sloveniji.
Deželni svet odobril popravek v korist kamnarske dejavnosti na Krasu
Deželni svet Furlanije Julijske krajine je v minulem tednu obravnaval in odobril zakon, ki prilagaja deželno zakonodajo evropskim direktivam. Zadnji “evropski" zakon, kot mu pravijo,
se osredotoči predvsem na izvrševanje evropske odredbe 2006/123/CE o storitvah znotraj
Evropskega trga in posodobitvi izvajanja uredbe 2009/147/CE (zaščita ptičev). Med obravnavo zakonskega osnutka so svetniki predložili zajetno število popravkov. Med temi je posebno omembe vreden tisti, ki dodaja k 14. členu zakona nova določila v zvezi s kamnoseško dejavnostjo znotraj območij, ki so zaščitena na podlagi evropskih določil Natura 2000 (Sic-Zps). “0 težavah kraških kamnosekov sem bil podrobno seznanjen, saj sem v teh letih imel več srečanj z njimi in ničkoliko je bilo pobud v deželnem svetu, s katerimi sem skušal ublažiti velike težave, kijih imajo zaradi delovanja znotraj zaščitenih območij” poudarja deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec. Po uvedbi zaščitenih območij ZPS SIC na Krasu so se kamnolomi in posledično tudi znamenita obrt kamnoseške obdelave kraškega kamna znašla v velikih težavah zaradi nejasnih pravil, ki so večkrat spravila v obup številna obrtniška podjetja na Krasu. V evropski zakon smo vnesli popravek, ki bo nedvomno olajšal trenutno nevzdržno stanje, ocenjuje Gabrovec, saj znotraj zaščitenih območij ponovno odpira možnost, seveda ob upoštevanju preostalih naravovarstvenih določil in preučitvi vplivov na okolje, razvijanja obstoječih in tudi ponovnega odprtja nekdaj opuščenih kamnolomov okrasnega kamna, se pravi kategorije, ki je edina značilna na Krasu. Na osnovi istega popravka bodo lahko kamnolomi spremenili svoj obseg, v kolikor bi bilo to potrebno in koristno za okoljsko in naravno prenovitev obrabljenega območja, torej smotrnejšo reorganizacijo dejavnosti znotraj kamnoloma.
“Prepričan sem, da je bil popravek v mejah možnega pravilno ustrojen, ker v okviru zakonskih določil o varstvu okolja prispeva k olajšanju kamnoseške dejavnosti, ki je že stoletja prisotna, tradicionalna in še do danes gospodarsko pomembna na našem ozemlju. Od tu moja odločitev, da sem kot (žal) edini predstavnik opozicije utemeljil podporo in pozitiven glas za popravek, ki so ga predlagali kolegi iz vrst Tondove večine. Upati je, da bo srečno prestal tudi rimsko in nato bruseljsko oceno, saj so glede problematike posebej negativno nastrojeni zlasti nekateri samozvani, a še kar vplivni naravovarstveniki... ” zaključuje Gabrovec.
Deželna posvetovalna komisija za slovensko jezikovno manjšino
Priprave na Deželno konferenco o varstvu slovenske jezikovne manjšine
Precejšen del sestanka, ki ga je Deželna posvetovalna komisija imela v torek, 24. julija, v izpostavi Deželnega sveta v dvorani Tessitori, je bil namenjen organizaciji poteka in dnevnega reda Deželne konference o varstvu slovenske jezikovne manjšine, ki ga predvideva deželni zakon iz leta 2007 in bo 13. oktobra v Gorici. Kot je uvodoma povedal vodja urada za jezikovne manjšine na deželi FJk Giuseppe Napoli, bo znanstveni del konference temeljil na strokovnih raziskavah Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki bodo analizirale med drugim položaj slovenske manjšine in odnos javnih uprav do nje. Ob tem delu konference, izrazito strokovne narave, s katerim so se prisotni, v prvi vrsti krovni organizaciji SSO in SKGZ, strinjali (predsednika krovnih bosta v tem uvodnem delu podala tudi nekaj svojih misli), pa je beseda tekla tudi o obsegu in politični 'podobi', ki naj ga ima prihodnje goriško snidenje. In tu so se mnenja kresala. Predsednik SSO dr. Drago Štoka je zaželel, naj na konferenco nikakor ne vpliva ozračje politične kampanje v vidiku prihodnjih deželnih in državnih volitev. Srečanje naj bo namenjeno razglabljanju trenutnega položaja slovenske manjšine, ki se v tem času sooča s perečim vprašanjem prispevkov. Kljub določilom zaščitnega zakona ni namreč še znano, kakšna bo usoda vsote več kot petih miliijonov evrov, ki jih Rim dolguje manjšini. Dr. Štoka je pozitivno ocenil 'predujem' dežele v višini treh milijonov evrov, to mašenje luknje pa še zdaleč ne pomeni dokončne rešitve. Svojo zaskrbljenost glede tega je izrazil tudi član komisije
Janez Povše, ki je obenem za vedrejši potek konference predlagal vključitev v program tudi kulturne (pevske) točke. Predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ Štoka in Pavšič sta soglašala, da je v uvodni del snidenja ob sklicatelju konference, predsedniku deželnega sveta Mauriziu Franzu, nujno vključiti tudi predsednika deželne vlade Renza Tonda, zlasti pa predsednika posvetovalne komisije in kul-
turnega odbornika Elia De Anno. Predsednika SSO in SKGZ pa razmišljata vsak drugače o politični vsebinski razsežnosti dogodka. Predsednik SKGZ Pavišč odklanja potek konference kot golo množenje majhnih problemov slehernega diskutanta: lanska deseta obletnica zaščitnega zakona, peta obletnica deželnega zakona, obenem pa prihodnja ustanovitev vladnega omizja za slovensko narodno skupnost na notranjem ministrstvu ter bližajoče se srečanje slovenske in italijanske vlade v Ljubljani naj postanejo priložnost za neko širšo debatno okolje, v katerega je potrebno vključiti širok spekter javnih upraviteljev, tudi takih, ki slovenski narodni skupnosti niso naklonjeni: "Drugače poslušamo vedno in samo sebe", nam je
povedal Pavšič po končanem sestanku posvetovalne komisije. Predsednik SKGZ nam je obenem dejal, da bo njegov uvodni poseg obravnaval kopico tematik, med temi bo tudi reorganizacija financiranja v manjšini. V dokumentu, ki ga je SKGZ poslal odborniku De Anni glede poteka konference, je jasno povedano, da je treba poiskati take rešitve, ki bodo tako z vsebinskega kot tudi s finančno-sistemskega vidika najboljše in ki
bodo nudile kvaliteten razvoj v naši organizirani stvarnosti. Glede predlogov za potek konference se je s Pavšičem strinjal Aleš VValtritsch, Ace Mermolja pa je želel, da bi raziskovalnemu delu ob koncu konference sledili politični sklepi. Tudi Iztok Furlanič je izrazil željo, da bi po koncu celodnevnega srečanja izrekli konkretne predloge za naprej. Predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka pa se s pogledom Rudija Pavšiča ne strinja: "Kakšen prid bi imela naša manjšina, ko bi proti njej spregovoril, denimo, župan iz Rezije", nam je prav tako po sestanku dejal predsednik SSO. Eno je po njegovem mnenju temeljito proučevanje trenutnega stanja manjšine in možnosti razvoja našega narodnega telesa v FJk v prihodnje,
drugo je razvodeniti in dejansko izničiti srčiko konference z aktivno prisotnostjo prevelikega števila javnih upraviteljev. Naj torej goriško snidenje ne postane gola manifestacija, v luči drugačnih - političnih - računic prisotnih, je mnenja predsednik SSO Štoka. Ta konferenca naj bo torej priložnost za manjšino, da se globlje zazre vase, da si izpraša vest brez demagogije in da poišče izhod iz zatohlosti, v katero jo -kljub splošni vitalnosti njene organiziranosti - silijo nekatere ustaljene dinamike, ki ji onemogočajo neki širši, neobremenjen razvoj.
V	dvorani Tessitori se je oglasil tudi Miha Koren, ki je zahteval, naj Dežela bolj učinkovito obvešča glede poteka konference in samega dogodka tudi občinske	svetnike
slovenskega jezika.
Prav Koren je med obravnavanjem drugih točk dnevnega reda glede meril in smernic za določitev intervencijskih programov za posege na družbenem, gospodarskem in okoljskem razvoju področij v Videmski pokrajini, ki so vključeni v seznam odloka predsednika Republike, posredoval nekaj informacij glede gradnje večnamenskega središča v Benečiji. K tej temi je prisotne povabil predsednik SKGZ Pavšič. Koren je pojasnil, da so dela stekla v poletnih mesecih, znesek del znaša 400 tisoč evrov, ki jih odmerja 20 člen zakona št. 38: tej vsoti je treba prišteti še sredstva Gorske skupnosti. Odprtje središča bo predvidoma okrog Božiča. Marina Černetič je predlagala, naj se v seznam med omenjene gospodarske in družbene dejavnike vključijo tudi manjšinske in stanovske organizacije.
IG
, ;
Foto IG
Infrastrukturni premiki RS in njihov učinek
Železniška proga Trst - Divača spet v ospredju
S snovanjem pomembne železniške infrastrukturne politike na jugozahodnem predelu svojega ozemlja slovenska država dejansko zarisuje prihodnost svoje prometne vpetosti v nadaljnje strateške povezave na področju evropske tovorniške mreže. Razplet prihodnjih načrtov pa je obenem tesno povezan z usodo, ki jo država želi nameniti svojim vsestranskim nacionalnim gospodarskim interesom. Zadeva je vse prej kot enostavna, saj se v tej igri bijejo različni dejavniki, ki imajo za seboj jasno določene cilje in namen ohraniti lastna interesna področja.
V	matični domovini je namreč prišla na dan novica, da v sedanji finančni perspektivi EU država ne bo zaprosila za sofinanciranje gradnje tira železniške proge med Divačo in Koprom, ki jo čaka preprojektiranje. Ta novica je najbrž spravila v slabo voljo upravitelje Luke Koper, saj na nastanek nove povezave z Divačo, od koder bi transportni kontajn-erski promet nadaljeval svojo pot do osrčja Evrope, čakajo dalj časa. Najbrž bi ta zamuda lahko škodila samim državnim interesom, še zlasti, če se pristojni v Ljubljani ogrevajo za načrt hitre železniške povezave med Divačo
in Trstom. Medvladna komisija je namreč pred nedavnim potrdila načrt gradnje omenjene železniške povezave in v dveh letih naj bi državi pripravili vse potrebno za začetek gradnje. Hitra proga Trst-Divača sodi namreč v načrt t. i. 5. koridorja v sklopu prednostnega projekta vseevropskega prometnega omrežja, o katerem smo v naših krajih slišali dokaj enotno nasprotovanje zaradi izredno hudega posega v okolje, ki bi ga gradnja odseka od Ronk do Trsta zahtevala na Krasu (z izkopom desetin kilometrov dolgega predora pod kraškim področjem).
Prvotni načrt je predvideval povezovalno traso med Trstom in Slovenijo na območju Brega (v neposrednem stiku z Dolino Glinščice), čemur je dolinska županja Fulvia Pre-molin odločno nasprotovala. Projekt nove trase naj bi zato po drugačnih 'ovinkih' zavil na kraško planoto skozi Opčine (v tem primeru bi morali po besedah predsednika vzhod-
nokraškega rajonskega sveta Marka Milkoviča krepko posodobiti zastarano progo, ki zdaleč ne bi bila primerna za sodobni tovorniški promet, kaj šele za hitro železnico): vse do Divače namreč.
Na pristojnem slovenskem ministrstvu trdijo, da bo proga v končni podobi predstavljala
pomembno evropsko železniško prometno smernico, ki bo dala novega zagona mednarodni transportni politiki, obenem tudi domačemu trgu, tudi v vidiku povezav z Balkanom.
Kaže torej, da po drugi strani ta načrt sodi v interes Slovenije, za kar ga je jpotrebno čim prej pospešiti. Čeprav je sedaj treba
počakati na postopek priprave državnega prostorskega načrta in posledične izdelave predloga najustreznejše variante (postopek naj bi speljali najkasneje do začetka prihodnjega leta), je že govor o neki realni podobi nove trase. Na slovenski strani meje bi proga tekla slabih deset kilometrov od 21-kilometrske skupne dolžine: načrt bi bil po prvih izračunavanjih vreden več kot milijardo evrov, slovenski delež naj bi znašal 300 milijonov evrov. Dela naj bi se začela 2015, končala pa sedem let kasneje.
V	Luki Koper namreč že razmišljajo, kako bi ta razplet botroval zaostajanju delovanja koprskega pristanišča v primerjavi s tržaškim. Morebitna povezava med Koprom in Trstom z devetk-ilometrsko traso ne bi privedla do ključne rešitve problema, saj bi Koper (in posledično tudi Slovenija) tvegal preusmeritev vseh blagovnih tokov na italijansko železniško omrežje, tržaško pristanišče pa bi itak imelo neposredno razprto pot na peti koridor.
Zaradi navedenega, kako naj torej Slovenija pretehta svoje državne interese?
NOVI
Edi Race o tradicionalnem seminarju ZCPZ
Cerkveni pevci so stražarji na postojankah slovenstva
Kot vsako leto se tudi v tem poletnem obdobju pevci Združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov pripravljajo na odhod na poletni seminar, ki bo tokrat v zdravilišču v Laškem. Gre za osvežujočo razbremenitev po dolgi in zahtevni sezoni, ki pa nikakor ne sloni le na golem uživanju topliškega okolja: "To je predvsem priložnost, da se zatopimo v teden dni intenzivnega pevskega
pastoralnem središču in na celotnem ozemlju Tržaške škofije.
"V pretekli sezoni je Združeni zbor imel dvajset vaj, vsaj dvakrat na mesec pa je nastopal na raznih verskih svečanostih. Cerkveni pevci so namreč sestavni del liturgije. Prav zato si moramo pri ZCPZ vedno prizadevati, da so programi sveži in zanimivi. Združeni zbor dejansko skrbi za koordinacijo in prenovitev pevskih programov z vključitvijo novih
urjenja zlasti novih programov, da se poglobimo v študij novih skladb, ki jih s svojim izvajanjem oplemenitimo ob vsaki novi sezoni. Seminarji se navadno vrstijo v letoviških krajih, najraje v objemu slovenskih toplic", nam je povedal Edi Race, zborovodja Združenega zbora in član odbora ZCPZ.
"ZCPZ prireja seminarje od leta 1970. Takrat je Zveza enotedenska srečanja prirejala na Koroškem, potem pa smo tradicijo nadaljevali v naši matični domovini. Zaslugo za to hvalevredno pobudo gre pripisati takratnemu odboru, kateremu je predsedoval prof. Zorko Harej. Za seminarje so si veliko prizadevali tudi prof. Humbert Mamolo, Tone Kostnapfel, Ljuba Smotlak in Berta Vremec. Pomembno vlogo so glede našega poletnega pevskega druženja odigrali tudi slovenski duhovniki na Tržaškem, g. Dušan Jakomin, pokojna g. Stanko Zorko in g. Marijan Zivic. Vsi ti so bili dejansko pionirji našega seminarja”.
Edi Race je v pogovoru za naš tednik poudaril nenadomestljivo poslanstvo, ki ga Združeni zbor in ZCPZ izvajata v Slovenskem
skladb in izvajanjem starejših in manj znanih pesmi slovenske cerkvene zborovske zakladnice. Na tak način predstavlja in ohranja lepoto slovenske umetne in cerkvene pesmi".
Edi Race je kot zborovodja dejaven že celih petdeset let. Pobliže je tako spoznal vse dinamike, ki so krojile usodo našega zborovskega, zlasti pa cerkvenega petja. "ZCPZ je nastala leta 1963. Namen je bil združiti vse slovenske cerkvene zbore na Tržaškem v eno organizacijo, ki bi usmerjala njihovo delo in stalno obnavljala njihove programe. Slovensko cerkveno petje ima v našem okolju izrazito narodno in politično vrednost: cerkveni pevci so zato stražarji na postojankah slovenstva. Prav zato morata vsak dober pevec in pevovodj a poznati cerkveni in posvetni repertoar. Poudariti je treba, da imajo cerkveni pevci ravno v liturgičnem okolju nenadomestljivo vlogo. Večkrat se slovenska beseda v mestnem središču ohranja ravno v cerkvi: to je primer nedeljske maše pri Novem sv. Antonu, za katero si je takoj po vojni močno prizadeval msgr. Jakob Ukmar. Poslanstvo cerkvenih pevcev nas-
ploh je še toliko bolj omembe vredno, saj nastopajo dejansko vsak teden ob nedeljskem bogoslužju. Naši pevci morajo prilagajati svoj prosti čas verskim svečanostim: na ta vidik žal večkrat pozabljamo in njihovo dejavnost imamo za samoumevno. Naši pevci pojejo, molijo in poslušajo slovensko brano in govorjeno besedo. Poleg tega neutrudno sodelujejo pri vajah: v opensko Marijanišče zahajajo ob son-
fll
Edi Race
cu in dežju. Pevski seminar je zato neke vrste nagrada pevcem, ki celo leto predano sodelujejo pri bogoslužju. ZCPZ je zato vedno prispevala del stroškov za bivanje v toplicah, tokrat pa zaradi nelahkih finančnih okoliščin je ta podpora, žal, odpadla. Pri ZCPZ smo zato zadovoljni, da so člani to situacijo sprejeli in se kot zmeraj v lepem številu odzvali na letošnji seminar".
Na tako dolgi zborovodski poti je Edi Race opazoval, kako se je struktura naših pevskih sestavov spreminjala. "Nekdanji mladi pevci so danes že starejši, mlajših moči pa ni veliko prav zaradi prej omenjene požrtvovalne drže cerkvenega pevca, ffvala Bogu, pa
beležimo stalno udeležbo na seminarjih: letos se ga bo udeležilo 97 pevcev. Res je tudi, da se je v letih repertoar cerkvenih skladb spremenil. V tradicionalno glasbeno kulturo postopoma vstopajo primesi sodobne glasbe in tudi novi inštrumenti (npr. kitare); prihodnost bo povedala, ali je to pozitivno ali ne. Železni repertoar Združenega zbora izhaja po večini iz tradicionalne slovenske cerkvene zborovske zakladnice. Segamo vsekakor tudi po sodobni zborovski literaturi, da se prilagajamo današnjim liturgičnim težnjam:	izvajamo	namreč
skladbe Jožeta Trošta, Dine Slama, Aleksandra Vodopivca, Adija Daneva, Patricka Quaggiata in Ivana Florjanca. Osebno sem močno navezan na Ubalda Vrabca, ki je bil dejansko moj mentor. Rad izvajam njegove posvetne in cerkvene skladbe".
Mentorji, ki v obdobju seminarja usmerjajo pevce, so priznani glasbeni pedagogi. "Zaradi njunih kakovosti smo letos v našo seminarsko sredino ponovno povabili prof. ffeleno Fojkar in zborovodjo Mirka Ferlana. Na naših seminarjih so se sicer zvrstili skorajda vsi zborovodje s Tržaškega. Glede na zmožnosti vsakokratne sestave Združenega zbora se Zveza domeni z mentorji za program seminarja. Letos je odločitev padla na izvajanje tretje Matičeve maše. Vaje bomo namenili tudi svetnemu programu, mentorstvo katerega bomo zaupali Mirku Ferlanu. Ta program bo zbor v prihodnji sezoni izvajal na raznih pevskih revijah".
Edi Race je razčlenil tudi vsakodnevni program seminarja. Jutranje ure so namenjene intenzivnim vajam, "ki vključujejo tudi urjenje glasu, večanje znanja glasbene teorije pevcev in študij novih skladb. Ob pol devetih do ene ure si pevce izmenjujeta glasbena mentorja. Po kosilu je na vrsti spoznavanje okolice in njenih znamenitosti, dejansko je program prost. Večeri pa so prepolni radosti, take, ki ti jo lahko nudijo le cerkveni pevci"!
V sklopu seminarja so od leta 1986 začeli prirejati tudi tečaje za organiste. Zveza namreč namenja veliko pozornosti tej dejavnosti. Tečaje je sprva imel prof. Bergant, nato pa prof. Tomaničeva. Sedaj pa so to mentorsko vlogo zaupali prof. Klančiču. ZCPZ prireja tečaje za organiste tudi med letom v openski cerkvi sv. Jerneja. Vodi jih mlad in obetaven organist, rojak iz Istre Matej Lazar.
IG
MeCPZ Sv. Jernej - Ob koncu sezone
Obisk Kanalske doline
Člani MePZ Sv. Jernej so letošnje pevsko leto sklenili z enodnevnim izletom v Kanalsko dolino v nedeljo, 1. julija. Po načrtu je avtobus odpeljal z Opčin v smeri Trbiža že ob sedmih. Ob prihodu v cerkev sv. Egidi-ja v Žabnicah je openske pevce pozdravil župnik msgr. Dionisio Mateucig, nato je sledila kratka vaja na koru pred bogoslužjem ob 10. uri, med katerim je MeCPZ Sv. Jernej izvedel Slavnostno mašo za solo, trobento, mešani zbor in orgle skladatelja Damijana Močnika, ki je doživela velik uspeh, predvsem po zaslugi zborovodje Janka Bana, sopranistke Mojce Milič in tenorista Marjana Strajna ter instrumentalistov Vinka Skerlavaja (orgle) in Žive Komar (trobenta). Zbrani verniki, ki so prišli od blizu in daleč,
pa so lahko zapeli znane nabožne pesmi, ki jih Slovenci prepevamo Bogu v čast od Milj do Trbiža in še čez.
Ob prisotnosti ga. Neli in sina
vse, kar je storil za tržaško cerkveno zbrovsko stvarnost kot eden od ustanoviteljev ZCPZ-Trst, ter za njegovo prizadevanje na kulturnem in političnem področju za dobrobit naše narodne skupnosti.
Po kosilu je o nekdanjih in sedanjih razmerah slovenskih ljudi v Kanalski dolini spregovo-
4
Marka so se nato Openci s pesmijo poklonili spominu dr. Zorka ffareja, ki počiva na bližnjem pokopališču, hvaležni za
ril predsednik SKS Planika Rudi Bartaloth. Kmalu potem je avtobus zapeljal proti Belopeškim jezerom, da bi tam openski
cerkveni pevci našli vsaj malo svežine sredi izredno vročega popoldneva. Pred odhodom proti domu jih je čakal še obisk po povodnji (leta 2003) obnovljene cerkve v Ukvah, nato so se lahko prepričali o močni slovenski prisotnosti na zahodnem robu skupnega kulturnega prostora v preteklih stoletjih s sprehodom po pokopališču, kjer so še ohranjeni nagrobniki s slovenskimi imeni in priimki. Po poučnem ogledu prostorov zadružne sirarne v Ukvah, v katerih nastaja med drugim tudi zelo okusen sir Montasio, so se openske pevke in pevci okrepčali v manjši priložnostni dvorani in se nato počasi odpravili proti domu po nenavadno prazni avtocesti... Večina naših sodržavljanov je takrat že strmela v ekrane in navijala za eno ali drugo nogometno moštvo, ki se je potegovalo za naslov evropskega prvaka. Ne da bi se zmenili zanje, so se Openci mirno in varno vračali v domači kraj prepolni prijetnih vtisov!
AL
Obvestila
Romanje v Maribor 20. avgusta letos ob 150-letnici smrti bi. A. M. Slomška. Obiskali bomo tudi njegovo rojstno hišo. Vpisuje župnija Zgonik - tel. št. 040 229166. Pri vpisu akontacija 20 evrov. Lepo vabljeni na romarski izlet.
Narodna in študijska knjižnica in Knjižnica Damir Feigel sporočata, da bosta od 25. junija do 31. avgusta odprti s poletnim urnikom, in sicer od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure. Zaprtje zaradi dopusta: Narodna in študijska knjižnica od 13. do 24. avgusta; Knjižnica Damir Feigel od 6. do 17. avgusta; Odsek za zgodovino od 30. julija do 15. avgusta. Knjižnica Dušana Černeta, Donizettijeva 3 v Trstu, obvešča, da bo zaradi dopusta zaprta od 6. do 17. avgusta.
Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za slovenske misijonarje: F. V. 30, J. S. 20 evrov; za misijonska vozila (MIVA): M. M. 30 evrov. Darove lahko nakažete tudi preko Banke: IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan via Cordaroli 29 34135 Trst
V spomin na moža Stojana daruje Anica 50 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco Trstu.
V spomin na moža Draga Bucika daruje žena Albina 50 evrov za Društvo rojanski Marijin dom.
TRNOVCA
| Kulturno-umetniški center Skerk
Razstava o prvi svetovni vojni pri nas
Vkulturno-umetniškem centru Skerk v Trnovci so pred nedavnim odprli bogato razstavo z naslovom Prva svetovna vojna pri nas, ki bo obiskovalcem na voljo do polovice septembra.
Razstavo je postavilo novonastalo društvo Hermada - Vojaki in civilisti, ki mu predseduje Jože Skerk. Društvo je bilo ustanovljeno, da bi obudilo spomin in ovrednotilo bližajočo se stoletnico I. svetovne vojne, s posebnim poudarkom na ozemlje južnega Krasa do morja, kamor spada tudi občina Devin-Nabrežina in na katerem so se v času vojne vrstile vse enajste italijanske ofenzive, na poti proti Trstu, ki so jo branile avstro-ogrske enote. Na tem področju je bilo veliko število krvavih spopadov z deset-tisočimi mrtvimi ter težko in lažje ranjenimi; silovita italijanska bombardiranja ne samo po jarkih, temveč tudi po zaledju, z rušenjem vasi in uničenjem kakršnekoli človeške dejavnosti, so prebivalstvo prisilila v večletno begunstvo, po katerem so se domačini vrnili na popolnoma uničeno ozemlje. Bogate vasi in kraška zaselka Nabrežina in Sesljan, ki sta slovela kot turistična centra, kamnolom, ki je nudil delo do 3600 ljudem, so utrpeli izredno škodo.
Doslej neobjavljene fotografije osvetljujejo tudi zgodovino o bataljonu "Nabresina", ki so ga sestavljali mladoletni prostovoljci iz vseh večjih mest habsburškega cesarstva; na ogled je še 19 neobjavljenih slik avstro-ogrske 420-milimetrske obalne havbice, ki so jo od prvotnega namena proti ladjam prilagodili za obleganje: ta je predstavljala največje topniško orožje cesarstva, izstrelki so tehtali do 1.000 kg, in vendar so jo lahko s pomočjo naprav, ki jih je zasnoval Porsche, prevažali in prestavljali. Razstava Prva svetovna vojna pri nas želi tudi prikazati dejstvo, da so italijanski topovi z velikim dometom, nameščeni zahodno od Tržiča (33° Raggruppamento artiglieria d'assedio), svoje težke prebojne granate usmerjali na vse, tudi najmanjše zaselke na Krasu tja do Komna in Tomaja. Že od leta 1915 so ti topovi silovito in neprenehno obstreljevali celotno kraško območje, še posebno med 10. in 11. ofenzivo; tako so po vojni vasi Štivan,
Medja vas, Devin, Cerovlje, Mavhinje ostale popolnoma porušene, Nabrežina, Slivno in Sempolaj pa so utrpeli velike škode.
V razstavišču v Trnovci je obiskovalcem na voljo približno 300 reprodukcij fotografij, med katerimi je tudi več takih, ki so prvič na ogled. Izvirnike fotografij hranijo v številnih okoliških muzejih, bistveno vlogo pa so odigrali privatniki, ki zbirajo tovrstno gradivo. Reprodukcije pričajo o razdejanju naših vasi predvsem na območju sedanje devinsko-nabrežinske občine in o vsakdanjem življenju ljudi, o vojakih, ranjencih in mrtvih, o življenju v jarkih, pa tudi o domovih, cerkvah ter o topovih, ki so iz Laškega streljali na Kras. Bogati in zelo dobro ohranjeni so eksponati uniform, granat in drugega orožja, karte in doku-
menti, maketa taborišča v kraju Wagna, ki je postalo zatočišče za 18.500 oseb in je slovenskim otrokom nudilo pouk v materinem jeziku.
Jože Skerk se je v svojem nagovoru posebej zahvalil številnim krajevnim zbirateljem, ki so omogočili, da je do razstave sploh prišlo. Bogat album fotografij hrani družina Legiša iz Sesljana, Bruno Santini pa ima najboljšo kolekcijo granat. Zelo dragoceno je bilo tudi sodelovanje z raznimi muzeji.
Jože Skerk je nadalje povedal, da je bila tudi sama domačija v Trnovci med tarčami topov, pa čeprav je bila v njej nameščena bolnišnica. K sreči ji je lega prizanesla in domačija je bila rešena.
Območje devinsko-nabrežinske občine pa je bilo v vojnem vrtincu od maja 1915 do kobariške bitke oktobra 1917, ko se je fronta premaknila na reko Piave. Novonastalo društvo in razstava želita zato spregovoriti o vojni in počastiti padle ter spomniti tudi ali predvsem na civilno prebivalstvo, ki je zaradi uničenja, begunstva, bolezni in lakote vsakodnevno trpelo.
2. avgusta 2012
Beneška / Aktualno
SPETER
Čedad: 15. kongres Zveze Slovenci po svetu
Žal, mladi še zmeraj odhajajo iz Benečije
V petek, 27.L in soboto, 28. julija, je v Špetru in Čedadu potekal 15. kongres Zveze Slovenci po svetu pod skupnim naslovom Investicija v rast in upanje. V občinski dvorani so se v petek zbrali predstavniki iz držav, kjer delujejo krožki Beneških Slovencev, od Avstralije do Kanade,
Južne Amerike in Evrope, predvsem pa iz Belgije in Švice. Prisotna je bila tudi skupina mladih sinov in vnukov izseljenih Benečanov, ki v teh tednih obiskujejo deželo svojih prednikov.
Na občnem zboru je špetrski župan Tiziano Manzini spregovoril o luči, ki jo zagledaš v očeh izseljencev, ko se spet srečajo in zapojejo domače pesmi. Direktor deželnega urada Giuseppe Napoli je podčrtal, da je za rast našega prostora temeljnega pomena učenje jezika sosedov. V imenu deželnega odbora in sveta je spregovoril svetovalec Igor Kocijančič, ki je poudaril pomen korenin.
S slovensko pesmijo se je predstavil mešani sestav Tri doline iz Kravarja, daljši poseg je imel predsednik Zveze Dante Del Medico. Poudaril je, da sta se iz Benečije v nekaj desetletjih izselili dve tretjini prebivalstva. To, kar ni uspelo fašistični Italiji, je uresničila povojna oblast, ki je dolinam onemogočila razvoj, in zato so morali mladi oditi. V zadnjih letih se slika bistveno ni spremenila, možnosti ni veliko in mladi mo-
rajo še danes zapuščati rojstne vasi.
Delovanje Zveze pripomore k temu, da Benečani ohranjajo svojo identiteto, čeprav so rojeni na tujem. V kriznem obdobju pa pre-
pogosto poslušamo, da podpiranje Zveze le obremenjuje skupno blagajno, je pristavil Del Medico.
Daljše razmišljanje je podala Jole Namor, ki je med drugim dejala, da je identiteta v današnjem času večplastna in kompleksna, ne podedujemo je ob rojstvu, temveč gre za dolgotrajni proces. V glo-baliziranem svetu smo lahko protagonisti, če imamo trdne korenine, ki jih moramo vsakodnevno krepiti. Mladina ima danes močnejšo osnovo, slovenski jezik ni več omejen le na družinsko okolje. Za uresničitev daljnosežnih ciljev pa moramo verjeti vanje, biti drzni in si upati večjih
korakov, je še pristavila.
Kongres Zveze se je nadaljeval v soboto na čedajskem sedežu organizacije z izvolitvijo novega vodstva, v nedeljo pa je bil na vrsti 34. Praznik emigranta v Bardu, na katerem je bila poleg sv. maše tudi predstavitev nove knjige Po poteh sveta, v kateri so zbrana različna pričevanja.
Zvezo slovenskih izseljencev so ustanovili v švicarskem mestu Orbe leta 1968. Njeno delovanje se je v zadnjih letih precej spremenilo, saj je Benečanov, ki so rojeni v Nadiških dolinah, po svetu vedno manj, prijemi, ki jih mora Zveza imeti do mlajših generacij Slovencev, pa se razlikujejo glede na državo, v kateri so Slovenci rojeni. Danes ne govorimo več o Zvezi beneških izseljencev, ampak o Zvezi Slovencev, ki živijo po svetu. Če je nekoč Zveza predvsem pomagala izseljencem na najrazličnejše načine, je danes njena naloga predvsem ta, da skrbi za ohranjanje slovenske in beneške identitete pri mlajši generaciji, ki poredko obvlada še slovensko narečje in pri kateri se vezi z domovino prednikov krhajo.
Sicer pa je delovanje Zveze tudi dinamično, pred kratkim so na primer v argentinski Cordobi ustanovili nov krožek Beneških Slovencev, krožki po svetu so povezani v štiri federacije, in sicer ob argentinski še v kanadsko, avstralsko in evropsko.
Zveza izdaja tudi svoje glasilo Emigrant, ki ga pošiljajo na 2.500 naslovov po celem svetu.
Slikarska razstava sedmih umetnikov Planet Bardo
Ustvarjanje ob tesni povezavi med umetniki in domačini
Ameriški Slovenci so proslavili že 31. slovenski festival SNPJ
Udeležilo se ga je okrog 5000 gostov iz ZDA in Kanade
Ameriški Slovenci so v najmanjšem mestu v ZDA "Borough of SNPJ" od petka, 13., do nedelje, 15. julija 2012, pripravili že 31. slovenski festival SloveneFest v organizacij i Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), ki se ga je udeležilo okoli 5000 ljudi iz ZDA in Kanade.
"Od vseh slovenskih prireditev, ki sem jih obiskal v ZDA, je ta v Enon Valleyju zanesljivo največja in najbolje obiskana", je v telefonskem pogovoru za STA povedal generalni konzul v Clevelandu Jure Žmauc, ki je poskrbel, da so v muzeju slovenskega doma postavili potujočo razstavo skupine umetnikov (Meta Zobec Novak, Dobrila Pintar, Gorazd Jordan, Toni Ra-sh ter Lynn Miller) ter razstavo čipk Vande Lapajne iz Idrije. Razstava je bila doslej že v Clevelandu, Lemontu in Washing-tonu, septembra pa se bo selila v Bethlehem v Pensilvanijo.
Zmauc je ob tem dal pobudo, da bi v domu SNPJ postavili stalno razstavo o "novi Sloveniji", torej o dosežkih države in državljanov po osamosvojitvi. V slavnostnem govoru se je Žmauc ob tej priložnosti znova zahvalil prisotnim za vse, kar so storili, da so ZDA pred 20 leti priznale samostojno Slovenijo.
SNPJ so ustanovili leta 1904 za pomoč slovenskim priseljencem pri življenjskem za varovanju. Organiza cija, ki ima danes 40.000 članov, je leta 1965 v Enon Val-leyju na zahodu Pensilvanije ob meji z Ohiom odprla rekreacijski center, leta 1977 pa so ustanovili samostojno občino, ki je z 19 prebivalci najmanjša v ZDA. Glavni razlog je bila lažja pridobitev dovoljenja za točenje alkohola.
Tokratni SloveneFest je bil že 31. po vrsti in tudi letos so goste na petih odrih zabavali številni ansambli polke iz ZDA in Kanade. V nedeljo je potekal tudi tradicionalni izbor Miss SNPJ, ki ima sicer že 46-letno tradicijo.
Občina SNPJ je od jeseni leta 2000 do pomladi leta 2001 izvedla 1,7 milijona dolarjev vredno obnovo, pri čemer so postavili tudi muzej oziroma Center slovenske dediščine. Maja 2001 je prenovljeni center slovesno odprl nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan. Občina SNPJ je namenjena predvsem počitnicam in rekreaciji članov, ki lahko plavajo v olimpijskem bazenu, lovijo ribe v jezeru, se ukvarjajo s športi in počivajo v okoli 50 počitniških kočah.
Čezmejni projekti občin Podbonesec in Kobarid
Skupne jasli in dom upokojencev
Odprtje državne meje je bilo za Beneške Slovence življenjskega pomena, predvsem zaradi možnosti čezmejnega sodelovanja, s katerim so dobili naši ljudje nove razvojne možnosti. Še pred kakim letom bi bila zamisel o otroških jaslih v Podbo-nescu/Pulfero za otroke iz Benečije in Posočja prava utopija. Zdaj se je to zgodilo. Podboneški župan Piergiorgio Domeniš in kobariška kolegica Darja Hauptman sta v sredo, 18. julija, podpisala dokument, ki postavlja temelje temu projektu. "Začenjamo pri naj mlajših, z jaslimi za otroke do 3. leta starosti. Nadejamo se, da bo sodelovanje med našima občinama raslo skupaj z njimi", je za Dom povedal Domeniš.
V Benečiji je za odprtje samostojnih jasli premalo otrok, na Kobariškem pa je vpisov več kot
prostorov na razpolago. Dvojezične jasli naj bi podprla dežela Furlanija Julijska krajina s 50.000 evri za obnovitev prostorov, kjer je prej domovala
Darja Hauptman in Piergiorgio Domeniš
osnovna šola. Odprtje napovedujejo jeseni 2013.
"Računamo na vpis začetnih 20 otrok iz Nadiških dolin. Vrtec že imamo, osnovno šolo pa smo zaradi pomanjkanja vpisa zaprli leta 2010. V teh prostorih bomo postavili dvojezično ustanovo, saj je dvojezičnost veliko
bogastvo za otroke in starše", je še povedal podboneški župan Domeniš. Hauptmanova je navdušeno sprejela sodelovanje, saj se "v Kobaridu često dogaja, da se v jasli vpiše več otrok, kot jih lahko sprejmemo". V Podbonesec naj bi prihajali predvsem otroci iz vasi pri Robiču ter tisti, ki že hodijo v Špeter.
Občini Podbonesec in Kobarid bosta odslej sodelovali tudi na področju starejših generacij.
Dogovarjajo se o tem, da bi projekt novega doma upokojencev v Kobaridu postal čezmejni, s tem da bi lahko vanj sprejemali tudi Benečane, ki raje domujejo v Sloveniji kot v Furlaniji. S predlogom Hauptma-nove se strinja tudi Domeniš, ki poudarja prostorsko stisko premajhnega doma za ostarele v Špetru.
Prva občana skupno poudarjata, da je meja dokončno padla, saj se danes konkretno realizirajo čezmejni projekti. Predvsem za Benečijo se odpirajo nove poti in novi časi.
JŠ
Občinski svetnik dr. Mario Canciani
O "slovenskem" Vidnu
V Vidnu se povečuje zanimanje za slovenski jezik in kulturo. Slovenski raziskovalni inštitut Slori je pred dvajsetletjem ocenil, da živi v furlanskem glavnem mestu pribl. 5 do 6 tisoč slovenskih prebivalcev, doma iz videnske, goriške in tržaške pokrajine ter iz Slovenije. Po teh podatkih naj bi bila občina Viden najbolj "slovenska" v pokrajini.
V petnajstdnevniku Dom objavljajo pogovor z dr. Mariom Can-cianijem, občinskim svetnikom v Vidnu, ki spodbudno spregovori o slovenski prisotnosti v mestu. Po njegovem mnenju tam živi pribl. 10.000 Slovencev, kar znaša 10 odstotkov populacije. Ob zdravniškem delu že vrsto let organizira tečaje slovenskega jezika v vasi Godia; sprašujemo pa se, ali bo mogoče povrniti mestu neke vrste stalno organizacijo po
vzoru starodavne bratovščine sv. Hieronima iz leta 1452?
Svetnik Canciani pravi, da je nacionalizem in predsodke spoznal v svojem otroštvu kot istrski pri-bežnik; živel je vrsto let v Rojanu, tako da s slovenskim življem čuti posebno bližino. Tečaje organizira tretje leto zapored, in sicer v župnijskem centru v Godii, kjer je povpraševanja toliko, da so morali postaviti številčno omejitev. Prijavljajo se različni profili, študentje, zaposleni, kulturni delavci.
Prvotno so bili tečaji namenjeni
samo občanom, danes pa vanje stopajo tudi učenci iz Terskih in Nadiških dolin ter Kanalske doline. Ob obujenem pobratenju videnske občine z Mariborom pravi, da je celo tržaška uprava spraševala po podrobnostih iniciative za vzpostavitev sličnih tečajev v Trstu. Canciani bi rad okrepil slovensko alfabetizacijo v
Vidnu, tudi s poglobitvijo pobratenj ne le na ravni politike, ampak predvsem kulturnih ustanov in društev.
JŠ
Dr. Mario Canciani
niške kolonije Alpe Jadran, ki so en teden preživeli v tesnem stiku z ljudmi in krajem središča Lemgo di Pradielis, da bi ustvarjali in dobili navdih ob pogledu na tamkajšnje lepote in na podlagi izkušenj, ki so si jih nabrali v stiku z domačini, ter zgodb, ki so jih slišali iz pogovorov z njimi. Letošnji na koloniji sodelujoči umetniki so domačin Luigi Moderiano iz doline Tera, Maria Grazia Renier iz Furlanije, Gregor Maver iz Slovenije, Mar-
V soboto, 28. julija, so v Bardu odprli razstavo Planet Bardo - Esplora-zioni Artistiche in Alta Val Torre (Planet Bardo - Umetniška raziskovanja v gornji dolini Tera) 2012. Razstava spada med praznovanja ob 34. dnevu nekdanjih emigrantov. Na razstavi razstavlja svoja dela sedem umetnikov, gostov druge umet-
gitt Pittscheler iz Južne Tirolske, Ondrej Kohout in Eva Vones iz Češke in Dany Bouts iz Belgije. "Planet Bardo - pravi umetniški vodja kolonije Dino Durigatto -je projekt, porojen med ljudmi in želi biti med njimi. Tesen stik med umetnikom, krajem in krajani je bistven za razvoj nekih korenin in za neko pristno kulturno delo". Ta izkušnja se je izkazala kot zelo dobra, saj se ta kolonija, samo lučaj stran od Tarcen-ta, že širi na bližnje kraje. "Prav zaradi tega -
dodaja Toni Zanussi, tehnični vodja Planeta Bardo - je naš namen, da bi ta zamisel, ki se je porodila v občinski upravi, postala neka stalna prireditev". V dveh letih se je nabralo že štirinajst slikarskih del; "naš namen je", pravi župan iz kraja Lusevera, Guido Marchiol, "uresničiti pinakoteko, ki naj bi vsebovala vsaj 28 umetniških del". Kolonijo so letos uresničili ob podpori dežele FJK, videmske pokrajine in trgovske zbornice, gorske skupnosti Tera, Nadiže in Brd, Fundacije CRUP, kreditne banke iz Tarcenta, banke Medio-lanum, Inštituta za slovensko kulturo iz Špetra, združenja Confindustria iz Vidma in ob sodelovanju nekdanjih emigrantov Lusevera in središča za kulturne raziskave Lusevera.
Sloveniia
--------^	M-
Javnost pričakuje razlago primera nekdanjega nadškofa in metropolita Alojza Urana
Nujna pomiritev v politiki in skupna zavzetost za premaganje krize
Slovenska javnost je bila najprej osupla in presenečena, potem pa je postala zaskrbljena ob sporočilu pristojnega vira v Vatikanu, da bo moral upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran zapustiti Slovenijo in se preseliti v cerkveno ustanovo na tujem. O vzrokih tega ukrepa, kakršnega v Sloveniji še ni bilo, je veliko ugibanj, domnev in kritičnih razmišljanj, kljub pomirjujočim izjavam papeškega nuncija Juliusza Janusza in ljubljanskega nadškofa ter metropolita dr. Antona Stresa. Oglasil se je tudi Alojz Uran in povedal, da bo izpolnil sklep cerkvenih predstojnikov in se začasno preselil v tujino. Potrjeno je, da bo prebival v neki cerkveni ustanovi v Trstu. Primer nekdanjega nadškofa in metropolita je v slovenskih občilih pojasnjeval tudi cerkveni pravnik Karel Bolčina, sicer župnik v Štan-drežu.
Toda zadeva se zapleta, ker se je v Ljubljani osnovala Iniciativa za ohranitev dobrega imena nekdanjega nadškofa in metropolita Alojza Urana, ki je v Sloveniji, med verniki in tudi laiki, zelo priljubljen. V Iniciativi zatrjujejo, da si bodo prizadevali, da nekdanji cerkveni dostojanstvenik ostane v svoji domovini, ker je slovenski državljan in kjer mu najlažje omogočijo zdravljenje. O razpletu za zdaj lahko samo ugibamo, dodajamo pa mnenje
teologa in odgovornega urednika revije Ognjišče, Boža Rustje, ki je na slovenski javni televiziji dejal, "kako je prepričan, da bo Alojz Uran glede vseh domnevnih obtožb dokazal svojo nedolžnost".
V politiki pa potekajo dvojni pro-
bi se bruto domači proizvod v državi znižal za dva odstotka. To je največ med vsemi državami, ki najemajo posojila pri evropski banki za obnovo in razvoj. Ugodnejše pa so napovedi vlade, Banke Slovenije in vladnega urada za makroekonomske analize in
cesi, ki jih vodijo in usmerjajo isti politični prvaki. Na skupnem prizorišču vse stranke, ki pripadajo levemu in desnemu ideološkemu in političnemu bloku, poudarjajo, da je potrebno povečati napore za premagovanje globoke in vsestranske krize. Le-ta dobiva nova obeležja. Evropska banka za obnovo in razvoj napoveduje, da bo Slovenija v letu 2013 gospodarsko še bolj nazadovala, saj naj
razvoj. Zelo kritično pa je stanje javnih financ, to zaradi naraščanja javnega dolga, ki se je v zadnjih treh letih podvojil, in izgub v vseh treh državnih bankah. Gre za Novo ljubljansko banko, Novo kreditno banko Maribor in za A banko Vipa. Njihovo poslovanje je bilo in je še zmeraj skrajno slabo in neodgovorno ter očitno pod močnim vplivom politike. Te banke so, denimo, odobrile kar
za okoli 7 milijard evrov tako imenovanih slabih posojil vplivnim podjetjem, gospodarskim družbam in posameznikom. Takšni krediti, vsaj v večjem delu, ne bodo nikoli vrnjeni. Bonitetna hiša Mood's v ZDA je našim državnim bankam v prejšnjih dneh občutno znižala vrednost in koristnost, napoveduje pa jim nove, še nižje ocene.
V vladi menijo, da je mogoče zlom celotnega sistema javnih financ preprečiti, morda tudi s sredstvi, ki bi jih pridobili s prodajo delov državnega premoženja. Hkrati pa nekateri finančni izvedenci menijo, da bo morala tudi Slovenija za ureditev svojih financ prositi za pomoč evropsko komisijo. To pa bi pomenilo, tako meni premier Janez Janša, nezaupnico ugledu in prestižu Slovenije.
Ko pa isti strankarski ljudje, ki se zavzemajo za pomiritev in skupno zavzetost pri premagovanju krize v državi, stopijo na politično prizorišče, postanejo nepopustljivi borci za uveljavitev in prevlado svojih "resnic", bodisi na levem bodisi na desnem polu slovenske družbe in države. Zaradi tega ni pričakovati uresničitve
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije
V letu 2011 se je v Slovenijo priselilo več prebivalcev, kot se jih je odselilo
Po negativnem selitvenem prirastu v letu 2010 se je leta 2011 v Slovenijo znova priselilo več prebivalcev, kot se jih je iz nje odselilo. V Slovenijo se je v tem letu namreč priselilo 2059 prebivalcev več, kot se jih je odselilo. Število priselitev in odselitev v zadnjih letih sicer upada.
V letu 2011 se je v Slovenijo priselilo 14.083 prebivalcev, kar je skoraj za desetino manj kot leta 2010, v tujino pa se jih je odselilo 12.024 oz. za četrtino manj kot leta
2010.
Za Slovenijo je že več kot desetletje značilno, da se vsako leto odseli več državljanov Slovenije, kot se jih iz tujine vrne. Takšno nihanje se je nadaljevalo tudi v letu 2011. Iz Slovenije se je odselilo 1361 državljanov Slovenije več, kot se jih je priselilo. V letu 2011 se je v Slovenijo priselilo 10.765 oseb s tujim državljanstvom. Največ, 3387, jih je bilo državljanov Bosne in Hercegovine, sledilo jim je 1230 državljanov Kosova in
1174 državljanov Srbije. Državljanstvo ene od držav članic EU je imelo 1990 priseljencev. Največ je bilo državljanov Bolgarije, Italije in Nemčije, je objavil Statistični urad RS. Po njegovih podatkih pa je 943 priseljencev imelo državljanstvo katere od preostalih držav sveta. Med njimi je bilo največ državljanov Ukrajine, Rusije in Kitajske.
V letu 2011 se je iz Slovenije odselilo 4679 državljanov Slovenije in 7345 tujih
predloga vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, naj vlada sprejme in nato predloži v odločanje parlamentu resolucijo, v kateri bi politično in moralno obsodila komunizem kot sistem in njegove zločine ter počastila upornike proti komunizmu in borce za suverenost Slovenije. Zoper takšno resolucijo, ki bi bila skladna z evropskimi pravnimi akti o obsodbi totalitarnih režimov, se je izrekel zgodovinar prof. Jože Pirjevec iz Trsta, ki je sicer reden gost in soudeleženec razprav o aktualnih zadevah in temah v Sloveniji.
Pri soočanju strank in politik rdeča zvezda ostaja poglaviten predmet sporov. Revija Mladina ta simbol revolucije in komunizma ponuja v maloprodaji po ceni 14 evrov za majico z rdečo zvezdo, ki ima napis "ne dam rdeče
zvezde". Teolog in časnikar Božo Rustja pa je v novi številki revije Ognjišče o rdeči zvezdi zapisal naslednje: "Dokler je šlo za boj proti okupatorju, so uporniki nosili triglavke (znamenje slovenstva), s slovensko trobojnico. Ko so uporniškemu gibanju vsilili revolucionarni značaj, je triglavko nadomestila titovka, trobojnico pa zvezda. Vsaj na Primorskem so partizani zvezdo doglo skrivali. Bali so se, da bi s tem odbili ljudi".
Predsednik parlamenta dr. Gregor Virant je sprejel odlok o razpisu volitev za predsednika države. Te bodo 11. novembra 2012, torej na Martinovo. Za zdaj je za najvišjo predstavniško funkcijo v Sloveniji prijavljenih 6 kandidatov, med njimi dve ženski.
Marijan Drobež
državljanov. Največ državljanov Slovenije se je odselilo v Nemčijo, Avstrijo in na Hrvaško. V te tri države je namreč odšlo 46,8 odstotka odseljenih slovenskih državljanov.
Med tujimi državljani, ki so v letu 2011 zapustili Slovenijo, je bilo največ državljanov republik nekdanje Jugoslavije, ki so se večinoma odseljevali v svoje izvorne države.
V Sloveniji je bilo lani registriranih tudi 107.988 notranjih selitev, kar je za 1,3 odstotka več kot leto prej. Med prebivalci, ki so tega leta prijavili spremembo bivališča, se jih je 80 odstotkov preselilo v drugo občino, ostali pa so se preselil v drugo naselje znotraj iste občine.
Kratke
Poletna šola slovenščine za mlade slovenskega rodu
V Domu Soča Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Tolmin poteka od 21. julija do 4. avgusta Poletna šola slovenščine, namenjena otrokom in mladostnikom slovenskega rodu, ki živijo v tujini. Tokrat poletno šolo obiskuje 58 mladih od 7. do 17. leta iz 12 držav, so sporočili z Zavoda RS za šolstvo. Mladi prihajajo iz Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Francije, Hrvaške, Makedonije, Nemčije, Nizozemske, Srbije, Španije, Velike Britanije in ZDA. Zavod RS za šolstvo poletno šolo slovenščine organizira že več kot dve desetletji in v tem času se je je udeležilo nad 1300 mladih iz evropskih držav ter drugih celin, na katerih živijo Slovenci in njihovi potomci. Poletna šola je sestavljena iz dopoldanskega programa, ki je namenjen učenju slovenščine, in popoldanskega ter večernega programa, kjer so v ospredju ogledi kulturnozgodovinskih znamenitosti, izleti v naravno-geografska zanimiva okolja ter športno-rekreacijske in druge družabne aktivnosti. Poletno šolo bodo končali v Šolskem centru Tolmin s kulturno prireditvijo, na kateri bodo udeleženci staršem ter širši javnosti v slovenskem jeziku pokazali, kaj vse so se v tem času naučili, spoznali in doživeli.
V polletju večja prodaja mesečnih in tedenskih vinjet, prodaja letnih padla
V prvih šestih mesecih letos seje prodaja mesečnih in tedenskih vinjet v primerjavi z enakim obdobjem lani
povečala, prodaja letnih_____________________________
vinjet pa je padla. Po podatkih Darsa je bilo do začetka turistične sezone skupno prodanih 1,3 milijona tedenskih,
295.000 mesečnih in
790.000 letnih vinjet.
Prodaja tedenskih vinjet se je glede na enako obdobje lani v prvem polletju letos povečala za skoraj pet odstotkov, prodaja mesečnih pa za nekaj manj kot odstotek.
Prodaja letnih vinjet je bila
medtem manjša za približno tri odstotke, so za STA povedali v Družbi za avtoceste v RS (Dars). Cestninski nadzorniki Darsa so v prvem polletju letos zaradi neuporabe ali nepravilne uporabe vinjet izdali skupno nekaj več kot
19.000 plačilnih nalogov, kar je približno 2000 manj kot v enakem lanskem obdobju.
M
vi
VH
•
IX
X
XI xu
REPUBLIKA SLOVENIJA O
1 12 23
2 13 24
3 14 25
4 15 26
5 16 27
6 #28
7 18 29
8 19 30
9 20 31
10 21
11 22 %
760999999126
O' Vifi u KlKnif Ir Mr« tnt* »
pravoslavne cerkve Irineja in beograjskega nadškofa in metropolita Stanislava Hočevarja zaprosilo, da spomenik blagoslovita.
Edvard Rusjan je bil prvi slovenski letalec. Prvič je poletel na področju Malih Rojc v okolici Gorice, na današnjem goriškem letališču, 25. novembra 1909. Dvokrilno letalo EDA I, s katerim je prvič poletel, je zgradil skupaj z bratom Josipom. Brata sta se januarja 1911 odpravila na turnejo po balkanskih mestih. Po uspešnem nastopu v Zagrebu sta 8. januarja odšla v Beograd. Kljub opozorilom zaradi močnega vetra, se je Edvard 9. januarja 1911 odločil za polet. Po uspelem vzletu je močan sunek vetra zlomil krila letala, ki je nato strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Edvard je dobil hude poškodbe in umrl med prevozom v bolnišnico. Na njegovem pogrebu se je zbralo kar 14.000 ljudi.
Beograd / Letalsko pionirstvo
Spominsko obeležje letalcu Edvardu Rusjanu na kraju nesrečne smrti
Na kraju nesrečne smrti enega od pionirjev svetovnega in legende slovenskega letalstva Edvarda Rusjana v Beogradu je tamkajšnje slovensko veleposlaništvo letalcu postavilo spominsko obeležje. Slovesno odkritje spomenika, ki ga je izdelal in podaril Marmor iz Hotavlja, so pripravili na dan Rusjanovega rojstva. Slovenski letalec je 9. januarja 1911 nesrečno končal življenje v podnožju Kalemeg-danske trdnjave, pokopan pa je na beograjskem novem pokopališču. Spomenik je zamenjal dosedanje začasno obeležje na kraju Rusjanove smrti in bo gotovo nov razlog za postanek tudi za številne
obiskovalce Slovenije. Zbrane na slovesnosti je med drugim nagovoril slovenski veleposlanik v Beogradu Franci But, ki je poudaril, da je bil Rusjan prava atrakcija svojega časa ter da so ga v Srbiji sprejeli kot svojega. "Edvard Rusjan je zaznamoval zgodovino
Beograda iz Beograda in je postal del naše zgodovine", je v imenu
beograjskih oblasti poudaril namestnik predsednika mestnega sveta Zoran Alimpič.
Odkritju spomenika so poleg visokih predstavnikov mesta Beograd prisostvovali tudi predstavniki Letalske zveze Srbije, ki so sodelovali pri pobudi za postavitev obelež-
ja, Letalske zveze Slovenije, Slovenci, ki živijo in delajo v Beogradu, ter drugi gosti iz Slovenije, ki prihajajo iz okolij in ustanov, povezanih z Rusjanovim imenom. Hkrati je veleposlaništvo patriarha Srbske
14 2. avgusta 2012  Primorska / Gospodarstvo
Kolesarski podvig
Okoli Bodenskega jezera
Koncert na osrednjem trgu v Palmanovi
Paolo Conte je navdušil s svojo glasbo in poezijo
Skupina župljanov cerkve sv. Ivana v Gorici je organizirala zanimiv športno-rekreativni podvig: kolesarjenje okoli Bodenskega jezera (320 km) in še izlet po poteh Primoža Trubarja v Tiibingenu in Derendingenu. Na pot se je odpravilo šest kolesarjev, medtem ko je prtljago prevažal kombi, ki ga je dal na razpolago Mladinski dom iz Gorice.
Šlo je za pestro in veselo družbo, ki je po večurnem kolesarjenju večere in noči preživljala v cam-pingih ob jezeru. Okolica Bodenskega jezera je polna kolesarskih poti, ki so vzorno urejene in označene; poudariti pa je treba tudi, da šoferji avtomobilov zelo spoštujejo kolesarje in jim vedno dajejo prednost na križiščih. Pot je peljala kolesarje iz Bregenza v Avstriji v Lindau in Friederich-shafen v Nemčiji, nato v kraj Stein am Rhein v Švici (z obiskom znamenitih slapov na Renu), pa spet v mesto Kostanz v Nemčiji (z obiskom otoka Rei-chenau) ter končno spet v Bre-genz po južni obali jezera. S kolesom okoli jezera potuje zelo veliko turistov, veliko je družin z majhnimi otroki, še največ pa je starejših moških in žensk. Na ko-lesarkih stezah je mogoče opaziti poleg normalnih koles tudi
Premoženje, ki ga bogataši po svetu pred dosegom da-carjev skrivajo v davčnih oazah, je bilo konec leta 2010 vredno od okoli 17 tisoč milijard do dobrih 25 tisoč milijard evrov, razkrivajo rezultati študije, ki jo je izvedel ekonomist James Henry.
Kot povzema BBC, je neobdavčeno bogastvo primerljivo s skupno vrednostjo ameriškega in japonskega gospodarstva, pri čemer številka vključuje zgolj denar na bančnih računih, ne pa luksuznih nepremičnin in drugih dobrin. "Izgubljeni prihodki zaradi neplačanih davkov so po naših ocenah ogromni. Tako veliki so, da
kolesa za invalide, pa še dvojna kolesa in vozičke na kolesih za otroke. Bodensko jezero in okolica predstavljata v resnici srce Evrope: tu že desetletja ni mejnih prehodov, kraji imajo boga-
to zgodovino. Tu obstaja tudi kultura čistoče, med ličnimi hišami s cvetjem vseh vrst. Pokrajina je lepo obdelana, posajena s sadnim drevjem in lepimi vinogradi. Za tiste, ki bi želeli napraviti ta podvig, naj povemo, da je mogoče kolesariti in se peljati z barko med posameznimi kraji, da povsod dajejo v najem kolesa in da je turistična ponudba izredno bogata. Po petih dneh kolesarjenja se je skupina odpravila še v Stuttgart, kjer jih je v Slovenskem domu sprejel g. Zvone Štrubelj. V nedeljo, 21.
bi lahko občutno spremenili finančno stanje celih držav", opozarja Henry, ki je vrednost denarja, skritega v davčnih oazah, izračunal s pomočjo podatkov
Banke za mednarodne poravnave (BIS), Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Svetovne banke in posameznih vlad. "Po drugi strani ta študija razkriva
julija, je bila v tamkajšnji cerkvi sv. Konrada maša za Slovence, Albance in Nemce. Vzdušje pri maši in na zakuski po njej je bilo enkratno. V nedeljo popoldne je bil na sporedu še obisk mu-
zeja avtomobilske hiše Daimler-Benz-Mercedes, zvečer pa družabnost ob dobrotah žara in petju. V ponedeljek je sledil izlet po krajih, kjer je pred 500 leti deloval Primož Trubar in kjer je tudi pokopan. G. Zvone je po tej poti vodil veliko število ljudi, saj je velik poznavalec življenjske zgodbe slovenskega reformatorja. Trubar je s svojo markantno osebnostjo zaznamoval tudi mesto Tiibingen in okolico, kjer nanj spominjajo razni napisi, po njem pa nosijo ime tudi vrtec, dom, ustanove in ulice.
dobre novice. Svet je odkril ogromen kup finančnega premoženja, ki bi ga lahko uporabili za reševanje najbolj perečih globalnih problemov", še dodaja.
V	poročilu o raziskavi Henry posebej poudarja učinek, ki bi ga lahko denar iz davčnih oaz imel na 139 držav v razvoju, če bi do njega lahko prišle lokalne davčne uprave. Po njegovi oceni so namreč najbogatejši državljani teh držav od 70. let minulega stoletja do leta 2010 v davčne oaze prenesli najmanj šest tisoč milijard evrov. Poročilo poudarja tudi, da "superbo-gatim" pri izogibanju plačevanju davkov pomaga "podjetna skupina strokovnjakov s področij zasebnega bančništva, prava, računovodstva in investicij". Raziskavo o premoženju, skritem v davčnih oazah, je ob podpori vlad nekaterih držav, ki jih vse bolj skrbi problem utaje davkov, naročila organizacija Tax Justice Network, ki se bori proti davčnim oazam.
V	Palmanovi je bil v četrtek, 26. julija, koncert, ki ga bomo ljubitelji vrhunske glasbe dolgo pomnili, saj je sloviti jazzist, kantavtor, poet Paolo Conte nastopil z desetčlanskim ansamblom odličnih glasbenikov in predstavil lep izsek iz svojega bogatega, že 40-letnega glasbenega dela. Večina poslušalcev gotovo sploh ne ve, da je prav Paolo Conte napisal slovito pesem Az-zurro, s katero je zaslovel Adriano Celentano, v podzavesti vsakega ljubitelja dobre glasbe pa je prav gotovo njegova neverjetna Un gelato al limon, ki je v Palmanovi na osrednjem trgu v zvezdnatem mestu pod zvezdami odvetnik iz Astija ni zapel, je pa zapel vrsto skladb, ki so številne prisotne več kot le navdušile.
Leta 1937 rojeni Paolo Conte je nastopil na prostem, njegova spremljevalna skupina je ne-
verjetno posrečen izbor izjemnih glasbenikov, ki vsi igrajo več instrumentov, sam pa je v Palmanovi, to je nevsakdanje zanj, zapel dve pesmi ob mikrofonu, sicer je bil dobesedno skrit za klavirjem. Prav to, da na koncertu dejansko vidiš samo njegovo glavo in njegovo značilno nagnjenost telesa na stran, daje vsemu poseben čar. Preprost oder, svetlobna kulisa je šla od živo rdeče do temno modre, prepričala je tudi oranžna z neverjetno lepo zeleno, sicer pa je bila le glasba tista, ki je očarala
Ameriški e-trgovinski velikan Ebay je v drugem četrtletju ustvaril 692 milijonov dolarjev čistega dobička, kar je 144 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, ko je ta znašal 283 milijonov dolarjev. Ebay je prihodke okrepil na račun uspešnega poslovanja njegovega spletnega plačilnega sistema Paypal, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Prihodki tega ameriškega trgovinskega velikana so v drugem trimesečju znašali 3,4 milijarde dolarjev, kar je 23 odstotkov več kot v predhodnem obdobju.
ljubitelje dobre glasbe. Dobre sem zapisal zato, ker Paola Con-teja ne moreš samo "stlačiti" v odličen jazz, niti ga ne moreš imenovati samo kantavtor, prav gotovo pa ni rocker in ne pop pevec, kot mu tudi navezanost na ljudsko izročilo ni tuja. Predvsem pa je Paolo Conte odličen pesnik, ki zna preliti svoja občutja v pesmi in nato te pesmi imenitno uglasbi; ne nazadnje je eden redkih italijanskih glasbenikov svetovnega slovesa in zato se nismo čudili nad dejstvom, da je bilo v Palmanovi na koncertu izjemno veliko ljubiteljev njegove glasbe iz Slovenije, Avstrije in Hrvaške. Koncert v Palmanovi je spadal v turnejo, na kateri Paolo Conte predstavlja svoji najnovejši cd-plošči, nov album Nelson in ploščo izbora njegovih največjih uspešnic. Turnejo je Conte z bandom začel že leta 2010, nastopil je že v Londonu, Lizbo-
ni, Amsterdamu, Parizu in drugod. Naj omenimo, da je Francija dejansko njegova druga domovina, kar je že samo po sebi zgovorno, saj Francozi ne slovijo ravno po gostoljubnosti na glasbenem področju, sami pa imajo vrsto vrhunskih šansonjerjev, a Paolo Conte jih je že zdavnaj prepričal, kot je Conte tudi cenjen v domovini jazz glasbe, v ZDA. Tudi z imenitno pesmijo o kolesarskem šampionu Bartaliju, ki zmaguje na touru in se Francozi zaradi tega jezijo, je prepričal vse, celo same Fran-
Ebay večino svojih prihodkov ustvarja z zaračunavanjem provizije prodajalcem v spletnih trgovinah, prihodke pa ustvarja tudi s spletnim plačilnim sistemom Paypal. Paypal je omenjeno trimesečje sklenil
coze; tudi to pesem smo slišali v Palmanovi.
Neverjeten je Paolo Conte! Kdor ni v Palmanovi pod zvezdami zasanjal, ko je Paolo Conte s svojimi godci zaigral čudovito pesem, poznano pod imenom Milonga, čeprav je njen pravi naslov Alle preše con una verde milonga, nima več srca in ne duše!
Če smo v Palmanovi nekateri, ki Conteja ne slišimo ravno pogosto, če ga sploh kdaj v živo, dobesedno onemeli ob njegovi vrhunski skladbi L'orchestrina, v kateri je prav vsakemu od svojih odličnih godcev dal možnost, da so pokazali, kaj znajo, duet saksofonov je bil nekaj najlepšega, kar lahko v glasbi slišiš!, smo seveda bili presrečni, ko je zaigral eno najlepših hvalnic jazz glasbi, kar je Sotto le stelle del jazz.
Ja, pod zvezdami smo v Palmanovi poslušali neverjetno dober Conte jev jazz, in kaj zato, če večina ni vedela, da je Paolo Conte zrastel v družini, kjer je oče, sicer po poklicu notar, bil navdušen glasbenik jazza in je Paolo prav z njim začel igrati klavir, a je tudi Paolov brat Gior-gio zrastel v imenitnega bobnarja ter je tudi zato Paolo leta 1974 dokončno obesil odvetniški plašč na klin in se ves posvetil glasbi, a šele potem ko je za druge napisal vrsto uspešnic.
Da je Paolo Conte tudi slikar, ve malokdo, a to, da z ironijo gleda na življenje, vemo vsi, ki imamo radi njegovo glasbo, in smo zares vsi odšli z njim, ko je zapel svojo neverjetno lepo Via con me, v kateri vabi zgovorno: "Pridi, pridi z menoj"!
In mu tudi zato nismo zamerili, ko je zaigral "kot bis" samo še eno skladbo po končanem koncertu ter stisnil nekaj rok v množici, ki se je zgrnila pod oder, ter pokazal na svoje grlo z zgovorno kretnjo, da pač ne more več.
Vrhunsko!
s 113,2 milijona aktivnih registriranih računov, kar predstavlja 13 odstotkov več aktivnih računov kot v enakem obdobju lani. Paypal sicer več kot polovico prihodkov ustvari zunaj ZDA.
"Imeli smo uspešno drugo četrtletje", je ob objavi rezultatov zapisal izvršni direktor Ebaya John	Do-
nahoe. Med razlogi	za
uspeh je poudaril prodajo pametnih telefonov in ta-bličnih računalnikov, ki se je v zadnjem času opazno povečala.
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC IIŠK.^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 31. julija, ob 14. uri.
John Donahoe
Izsledki študije ekonomista Jamesa Henryja
V davčnih oazah skritih na tisoče milijard evrov
FotoJMP
Jurij Paljk
Finančni uspehi prodaje na spletu
Ebay v drugem četrtletju več kot podvojil dobiček
Vsako življenje je vredno spoštovanja
Ljudje, ki rešujemo deževnike
Pred dnevi me je urednik in prijatelj Jurij osupel in zgrožen nad dogodkom, povabil, naj tudi jaz nekaj svojega napišem o pokolu v Koloradu. Ne vem zakaj, a že v tistem trenutku mi je prišel na misel nemški zdravnik, teolog, pisatelj in filozof Albert Schvveitzer, ki je nekoč dejal, da je on med tistimi ljudmi, ki rešujejo deževnike. Ko jih najde sredi ceste, na soncu, jim pomaga do vlažne zemlje, kajti vsako življenje, tudi življenje najmanjšega in najbolj enostavnega bitja, ima neprecenljivo vrednost.
Tudi sama sem med tistimi, ki rešujejo deževnike: ko ne morejo več prečkati asfalta. Smilijo se mi, kot se mi smilijo vsa živa bitja, ne samo živali, tudi rastline. Večkrat se nama z možem zgodi, da v gozdu obvezujeva mlada, poškodovana drevesca, da rešujeva čebelo izvode ali dvigava ježke na cesti in jih nosiva na varno v travo. Življenje je sveto, vsako življenje, tudi življenje najbolj neznatnega in nam nepomembnega bitja. Je del čudovite celote, neprecenljive lepote, poleg tega pa imam občutek, da vse in vsak hlepi po tem, da bi ga izživel do zadnjega trenutka. Zato mi je tudi nepojmljivo, da bi komu vzela življenje. Ne razumem ljudi, ki ne pritisnejo na zavore, ki vidijo nebogljeno žival na cesti in celo uživajo ob njenem trpljenju. Ne razumem ljudi, ki se igrajo na vojno, in
staršev, ki nikoli ne razložijo svojim otrokom, koliko gorja je na svetu prizadela puška, ki si jo oni tako želijo, pa čeprav samo v obliki igrače. Občutek imam namreč, da se vse začenja pri teh malih, na videz nepomembnih stvareh. Življenje začne izgubljati svojo vrednost, postane nekaj nepomembnega in ni več spoštovanja in pietete.
Pri otrocih se začne že v mladih letih ob gledanju televizije, kjer je nasilje na dnevnem redu, kjer je lažje videti umiranje kot zaslediti zgodbo o prijateljstvu in poštenosti. Ta televizija, kjer so zlikovci heroji, je otrokom dostopna v vsakem trenutku, prav tako internet. In sama vem, kako gre to. Na začetku zatiskaš oči, ker ne prenašaš trpljenja, ne moreš gledati krvi in nasilja. Nato jih ne zapiraš več, samo težko in nelagodno ti je, nazadnje se privadiš. Enostavno privadiš.
Na nasilje sem se žal, z grenkobo to priznam, privadila tudi sama. Življenje mi je še vedno najpomembnejše, saj sovražim ljudi, ki jim avto pomeni več kot nebogljena srna, ki pravijo, kaj meni mar za afriške otroke, saj niso moji. Takih ljudi ne maram, strah me je ob njih in nočem njihovega prijateljstva. Na nasilje pa sem se vseeno navadila, vsaj pasivno. Žal sem namreč med tistimi, ki jim je na večer, ko imajo vsega preveč, televizija dobro razvedrilo. Navadno sem namreč preveč utrujena, da bi brala, in
ob knjigi zaspim. In zagotavljam vam, na televiziji, vsaj italijanski, slovenskih kanalov, odkar smo prešli na digitalni signal, moja antena ne lovi več, sta nasilje in ubijanje na dnevnem redu. Predvsem ameriške nadaljevanke nam dan za dnem predstavljajo zgodbe množičnih morilcev in psihopatov, ki ubijajo, ker so bili sami žrtve ali ker jim ubijanje pomeni užitek. In na kri, na smrt, ob katerih sem kot mladenka zatiskala oči, sem se enostavno navadila. Saj so jih polni tudi vsakodnevna poročila, dokumentarci in angažirane oddaje. Živimo v svetu, kjer je nasilje pogostejše od dobrote, v svetu, kjer je dobrota celo smešna, nenormalna. In zmrazi me, ko pomislim na otroke in mladoletnike. Sama sem namreč televizijo začela gledati v puberteti, pa še tedaj le nekaj otroških programov, o živalih, ker so mi od malega živali pri srcu. Današnji otroci pa tako rekoč spregovorijo in shodijo ob televiziji. Starši imajo vsega dovolj, utrujeni so in zadovoljni so, če dajo otroci mir, pa četudi namesto otroškega programa gledajo kriminalko. Pravzaprav ne gre le za kriminalke, nasilje je vedno in povsod spektakel, vsak dan bolj. Spomnimo se samo, kako je v času vojne v Iraku bombardiranje Bagdada spremljalo vsako poročanje; prizore razsvetljenega nočnega neba, kjer so odmevale eksplozije ameriških "inteligentnih" bomb, smo spremljali s tako brezbrižnostjo, kot bi šlo za novoletne ognjemete. In ob poročanju o atentatih, ob prizorih okrvavljenih teles, ob lepo, do skrajnosti izdelanih kriminalkah, ob ljudeh, ki kupujejo strelno orožje, rasejo in dozorevajo naši otroci, mi pa postajamo vsak dan
Daleč smo od enakopravnosti
Tako včeraj kot danes - Olimpijada je tudi pokazatelj odnosa do žensk
v
Športni kanal televizijske mreže RAI je v teh prvih olimpijskih dneh v dokaj skritem jutranjem času med drugim predvajal film "Berlin 36" režiserja Kasparja Heidel-bacha. Gre za zgodbo nemške Židinje Gretel Bergmann, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot mladinka izjemno perspektivna v skoku v višino. Leta 1934, ko so se Judom v Reichu že pisali hudi časi, jo je oče poslal študirat in trenirat v London, kjer je postala mladinska državna prvakinja. Pred olimpijskimi igrami 1936 v Berlinu so nemške oblasti močno pritiskale na Gretelino družino, da bi se vrnila v domovino, saj je bila kandidatka za olimpijsko kolajno, ki bi jo nemški olimpijski komite zelo rad podaril Hitlerju.
Nemčija se je tako obenem želela predstaviti kot odprta in tolerantna država, ki ima tudi Žide med reprezentanti. Bergmannova se je tako vrnila domov in se udeležila priprav na OI. Čeprav je bila daleč najboljša, pa so jo na ukaz nacistične stranke dva tedna pred začetkom Iger izključili s seznama olimpijcev. Namesto nje je bila izbrana druga najboljša skakalka, Marie Ketteler, ki je bila v resnici moški, a je njeno pravo istovetnost družina vse od rojstva skrivala na nezdrav in nasilen
način. Marie, ki je med pripravami delila spalnico z Gretel -med njima se je razvilo iskreno tovarištvo, je naposled za las zgrešila olimpijsko zlato kolajno. Tudi njen lik pa je povzet po pravi zgodbi Dore Ratjen, ki je - četudi v resnici moški - nastopila na berlinski olimpijadi
kot atletinja. Gretel se je naposled preselila v ZDA, kjer se je poročila in vseeno imela briljantno športno kariero, Dora/Marie pa je po medijskem in pravnem škandalu vendarle lahko zaživela s svojim pravim spolom, nepravično pridobljeno medaljo pa je kajpak morala vrniti.
Ogled filma je ponudil kar nekaj zanimivih vzporednic z današnjim olimpijskim dogajanjem. Zlasti zgodba Marie spominja na kalvarijo srednje-
progašice Caster Semenya, ki je dolgo časa niso pustili tekmovati, ker so ocenili, da ima previsoko stopnjo moških hormonov. Semenya, ki jo vodi nekdanja olimpijska prvakinja v teku na 800 metrov Maria De Lourdes Mutola iz Mozambika, je bila na slovesnem odprtju zastavonoša Južnoafriške republike in bi znala biti s prihodnjim tednom med velikimi protagonisti londonskih olimpijskih iger.
Sploh pa so vredni razmisleka nekateri splošni poudarki na žensko tematiko v športu (in ne samo) nekoč (v času filma) in danes. Športni krožek v letih Hitlerjeve Nemčije je bil že dokaj napreden, v istem domu so živeli tako ženski kot moški atletski talenti, zvečer so imeli plese, v sobah so lahko sprejemali tudi partnerje. Dandanes pa poročajo o državah, ki so komaj sprejele dekleta kot športnice in potnice na olimpijado, druge pa na letalu namestijo moške v luksuzni razred in ženske v ekonomskega... Kot kaže, vsaj ne bo tekmovalk, ki bi morale nastopiti s pokritim obrazom, ponekod pa smo še daleč od enakopravnosti. Planetarna izložba, kot je olimpijada, je navsezadnje pomembna tudi kot prižnica za opozarjanje na protislovja današnje družbe. Malo propagande ne škodi, bi se strinjali novinarji v času raj ha in Margarete.
HC
bolj brezbrižni. Ali pa celo navdušeni. Srhljiv je namreč podatek, da je po pokolu v kinodvorani Aurora v Združenih državah močno narasla prodaja orožja ...
V	časih, ko družba ne pozna več etike, morale in vrednot, se, predvsem v očeh najstnikov, morilec zlahka prelevi v heroja.
Pa ni treba čez ocean, da se prepričamo, kako narobe je z nami.
Dovolj je, da pometemo pred svojim pragom. Samo nekaj dni pred pokolom v Ameriki je slovenski motorist v Poreču, na nekem mitingu, do smrti zabodel vrstnika. Z nožem, kar tako, morda ker ga je v igri zmočil, morda ker mu je šel na živce, morda samo, ker je bil Hrvat. Narod, ki je na svoji koži doživel nestrpnost in rasizem, postaja ne-
strpen in nasilen. Do sosednjih narodov, do istospolno usmerjenih, do klošarjev, do sočloveka. In tudi pri nas, v tej majčkeni, bedni deželici med Alpami in morjem, ni več nobenega spoštovanja do trpljenja, do soljudi... in do življenja, kot največje vrednote.
Zadnjič me je zmrazilo, ko je prijateljica objavila na Face-booku, da so slovenski navijači nogometne ekipe iz Maribora v Sarajevu vzklikali "nož, žica, Srebrenica"... Obšel me je gnev nad lastnim narodom, spraševala sem se, kako je to sploh mogoče, in še enkrat preklinjala tisto neumno kotalečo se žogo in človeško bedo, ki ne pozna usmiljenja, spoštovanja, ki ne zna ceniti življenja, ampak se navdušuje nad nasiljem, vsak dan bolj... Za nas, ki pomagamo deževnikom in odnašamo s ceste prestrašene ježke, pa je vse to zelo, zelo boleče. Celo brezupno.
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 121
Eden od sicer blagih očitkov, a vedno očitkov, ki mi jih občasno na moje pisanje v tej rubriki da prijatelj, ki ne želi biti imenovan, ker se je izselil iz naše slovenske skupnosti v Italiji, pa čeprav živi med nami, je ta, da premalokrat pišem o poeziji, ki pa jo on redno bere, ker da je edina, tako mi vedno ponavlja, ki ga še prepriča, tudi takrat, ko mu je in mu ostaja nerazumljiva, nedojemljiva. Čeprav mu vedno znova pripovedujem, najina srečanja so redka, kot so redka vsa moja srečevanja s pravimi prijatelji, žal, ko mu torej ponavljam, da ne more zahtevati, da bi vsi ljudje prebirali poezijo, saj je vendar poezija le za izbrance, mi vedno znova zatrjuje, da je poezija najbližja drugi njegovi veliki ljubezni: glasbi. Kot po navadi tudi redno doda, da je sam najbolj srečen takrat, ko mu uspe spoznati umetnika, ki na visoki ravni združuje oboje: poezijo in glasbo. In mi v ta namen vedno ponuja dva umetnika, ki sta še kako označila najino generacijo, se pravi generacijo tistih, ki smo danes v srednjih letih.
Lou Reed in Paolo Conte sta najprej pesnika in šele nato glasbenika, pravi ta moj prijatelj, ki se je iz naše srede umaknil, nikdar več ne reče o tem ničesar, čeprav vem, da ga ta njegov hoteni eksil iz slovenskega javnega življenja boli, kajti ta moj prijatelj ni eden tistih slovenskih ljudi, ki živijo sredi nas, a je z njimi tako, kot da jih ni, če pa že so, so samo zato, da se okoristijo v skupnosti, od sebe pa za skupnost ne dajo ničesar.
Spominjam se, da sva pred leti šla z njegovim avtomobilom na neko odmevno likovno razstavo daleč v Veneto, pobral me je pred domom, samo tiho sva se pozdravila, niti kave ni hotel, češ da jo bova pila na avtocestni postaji, takoj sem razumel, da ima enega tistih tihih dni, ko je bolje ob njem molčati. Sam pravi, da je tišina med dvema prijateljema lahko tudi lep pogovor. In sva odpeljala proti nižini, pri San Giorgiu pa je samodejno prižgal radio in zaslišala se je glasba umetnika iz Astija, ki je odvetniški poklic zamenjal za klavir in glasbo, ki je svoje srce dal jazzu in prepevanju. Paolo Conte je pel o tem, kako nekateri razumejo jazz, o tatovih zvezd in jazzu, skratka, poslušala sva njegovo Sotto le stelle del jazz in tiho sem pripomnil, da je še malce zgodaj za jazzovsko glasbo Paola Con-teja, ki si ga tudi sam večkrat zavrtim zvečer, a sem nazaj dobil lakoničen in jedek: "Za Paola Conteja ni nikoli prezgodaj in ti, ki pišeš pesmi, bi to moral vedeti"!
Molčala sva v od jutranje rose sveže umito ravnino, avto je gladko drsel mimo vrste tovornjakov, niti po postanku v Fratti, kjer sva spila dobro kavo, ni bilo nič drugače, nasmehnil se mi je šele takrat, ko sem se sam veselo namuznil, ko je iz zvočnikov zadonela Lou Reedova pesem Perfect day.
"Oh it's such a perfeckt day, I'm glad I spent it with You... Oh, kako popoln dan je to in sem zato vesel, da sva ga skupaj preživela..." sem potiho pomagal zapeti Lou Reedu in prijatelj, ki nima posluha, je bil vidno vesel.
Počasi sva se začela pogovarjati o knjigah, likovni umetnosti, lepem in dobrem, drvela sva sredi sveta, a svet je bil daleč s svojo pritlehno stvarnostjo. Imela sva krasen, popoln dan, bi rekel Lou Reed v svoji čudoviti pesmi, niti pretirano razočarana nisva bila, ko sva se po ogledu razstave odpravila na kratek potep po mestu, pričakovala sva namreč več, a se poznava, veva, da vedno in povsod pričakujeva več.
Ko sva se vračala, je v avtu donel žametni glas Leonarda Cohena, ki ga ima prijatelj tudi za enega tistih srečnežev, katerim so bogovi dali poezijo in glasbo v zibelko, da nas, navadne smrtnike, osrečujejo.
Elegantni Leonard Cohen je pel dekletu in nama, naj vendar zaplešemo z njim do konca ljubezni. "Dance me, dance me to the end of love! - Pleši, pleši z menoj do konca ljubezni"! je pel Leonard
Cohen in spet sem mu z baritonom pomagal, ko je zapel: "Dance me very tenderly and dance me very long! - Pleši z menoj zelo nežno in pleši z menoj zelo dolgo”!
"A veš, kaj mi je še vedno uganka, česa mi še ni uspelo razvozlati"? je bolj sebi kot meni navrgel prijatelj.
Pomolčal sem, da je lahko nadaljeval: "Nikjer še nisem našel ustreznega opisa stanja, v katerega me popelje visoka umetnost, pa naj gre za pesem ali za sliko, pa naj gre za poezijo ali odličen roman. Sam bi to stanje duha dal nekam vmes med melanholijo, žalost, tiho veselje..."
"... in željo po neskončnem, Večnem, nedosegljivem", sem nadaljeval.
"Ko si nekje med zavedanjem končnosti in občutkom, da te nekaj Večnega presega, a tega ne moreš dojeti, še kako pa to občutiš"! sem še dodal in prijatelj se je nasmehnil.
"Prijatelj, slikar Safet Zec, ta bosanski mojster slikanja na videz nepomembnih detajlov našega vsakdanjika in obenem slikar, čigar olja kar žarijo z notrajno svetlobo trajne simbolike, ki kar kliče po Večnem, mi je nekoč dejal, ko sem mu razlagal stanje duha, v katerega me dobesedno pahnejo njegove umetnine, da sam to stanje imenuje 'dobra žalost'", sem rekel prijatelju, ko je na poti domov zavil na avtocestno postajališče, kjer sva spila popoldansko kavo.
"Pa ni samo to"! je rekel prijatelj.
"Seveda ni", sem odvrnil, ker se sam še kako zavedam, da gre za več.
"Po moje se tega ne da opisati, je to dejansko tista naša, človeška meja, je to tisto okno v neznano, okno v nebo, ki nam omogoča, da zaslutimo, kako smo majhni, a obenem tudi večni"! sem pomodroval naprej in še dodal, da je meni bilo izjemno všeč, kako je papež Janez Pavel II. v svojem odmevnem Pismu umetnikom to poimenoval "nostalgija po Lepem".
Prijatelj je molčal.
Spominjam se, da mi je pred leti na enem najinih romanj po razstavah vrhunske umetnosti umirjeno dejal, da sam ne veruje, čeprav, to pravim jaz, živi kot kristjan.
"In ti po svoje zavidam", je še dodal, "da se še vedno kregaš z Bogom"!
"Dej, napiši kaj v svojo rubriko o poeziji, o poetih, predstavi kako njihovo knjigo, še posebej neznane pesnike predstavljaj"! je vztrajal prijatelj, ki dnevno bere poezijo.
Samo še Jolko Milič poznam, ki tako bere poezijo, saj za mladenko s Krasa vem, da ne more zaspati, če ni prebrala vsaj nekaj pesmi, če že ves dan ni prevajala poezije.
"Ne nazadnje bi moral vedeti, še posebej ti, ki se vedno sprašuješ, kaj sploh počneš tu, da so prav pesniki tisti, ki nenehno iščejo odgovor na to temeljno vprašanje", je bil nepopustljiv prijatelj.
Ko sva dospela do doma, je tudi on za čas izstopil; prižgal sem cigareto v poletni večer, ko me je vprašal, katerega od slovenskih pesnikov, ki jih ne pozna, mu priporočam v branje.
Prijatelj je eden tistih, ki ne hodijo po knjige v knjižnico, ampak jih kupujejo.
"Jutri namreč nameravam v Ljubljano"! je rekel pred odhodom, kar je pomenilo, da "bo šel spet na pohod za knjigami", kot to njegovo početje nenehnega nakupovanja knjig imenuje žena, ki se je po dolgih letih le dokončno vdala in to moževo strast sprejela kot danost.
"Poglej, če najdeš kaj pesniških zbirk Petra Semoliča"! sem mu rekel, ko je odpeljal, in dodal, da je meni to odličen in premalo poznan slovenski pesnik.
Naslednji dan mi je na prenosni telefon prišlo prijateljevo sms sporočilo: "Kot bi napisal ti: Peter Semolič je car"!
Slovensko zdravniško društvo Trst Gorica
Zelena Koroška za sprostitev in umiritev duha
Po že dobro ustaljeni navadi, ki bi jo bilo res škoda prekinjati, se je Slovensko zdravniško društvo Trst Gorica tudi letos odpravilo na dvodnevni izlet na Koroško, ki je imel tokrat bolj sprostitven značaj. Kar lepa skupina članov in prijateljev društva se je zbrala na Dunajski cesti na Opčinah, blizu spomenika padlim, in se na toplo sončno soboto, 30. junija 2012, z udobnim manjšim avtobusom slovenskega avtoprevoznega podjetja s Koprskega, pod spretnim šofiranjem včasih kar drznega Marka, odpeljala po slovenski avtocesti na Avstrijsko čez prelaz Ljubelj v Karavankah. Tam jih je na trdo delo taboriščnikov, ki so morali kopati predor, bridko opomnil spomenik. Vseskozi je veselo razpoložene izletnike pozdravljala zelena pokrajina z list-nato-iglastim gozdom, potem pa z zorečimi pšeničnimi polji. Med potjo se je, obsijano od sončnih žarkov, zablestelo tu pa tam znamenje; eno je še posebno pritegnilo pozornost zaradi čudovite stožčaste strehe iz skodel. Ob "zelenem morju koruze" pa se je prikazalo drugo s čebulastim ostrešjem, ko je avtobus že zavijal na stransko pot, ki je peljala do gostišča Hiša ob jezeru v Zgornjih Žamanjah. Manjši hotel ima čudovit razgled na Za-
Na našem potepanju po Primorski nas je tokrat zaneslo v Bukovico k Valterju Mlečniku in njegovi družini, ki jo v vasi najdemo na hišni številki 31. Bukovica se nahaja v spodnji Vipavski dolini nedaleč od Volčje Drage, in sicer v občini Renče-Vogrsko. Vas je rojstni kraj slikarja Zorana Mušiča, ki je umrl v Benetkah leta 2005, na svoji dolgi slikarski poti pa se je uveljavil predvsem kot pričevalec iz taborišč smrti druge svetovne vojne.
Valter Mlečnik s svojo družino -njegova hčerka Lea se ponaša z naslovom Vipavske vinske kraljice - prebiva v velikem poslopju; že sam pogled nanj pa nam razkrije, da se je tu v preteklosti marsikaj dogajalo. Kdor pride na obisk in se zatopi v pogovor z Valterjem, pa lahko kaj kmalu zazna, da je Valterju ukvarjanje s trtami in vinom več kot poklic, užitek ali morda oboje skupaj, ampak je to zanj postalo prava življenjska filozofija oziroma modus vivendi.
Valter je na svoji izobraževalni poti najprej končal poklicno šolo, nato je še tri leta obiskoval večerni strojni tečaj. Do leta 1986 je bil zaposlen v podjetju, istočasno pa je delal doma; vse skupaj pa je sčasoma postajalo prezahtevno. Po osmih letih je zato dal odpoved ter se posvetil izključno domačemu posestvu. Ni se seveda zadovoljil z dotedanjo izobrazbo, zato je opravil tudi kletarski tečaj, ki mu je ponudil možnost stekleničenja vina. Leta 1989 je bila pri Mlečniku narejena tudi prva uradna polnitev, medtem ko so poskusne potekale že prej.
V	Bukovici na legi Sveti Ivan imajo Mlečnikovi posajene char-donnay, rebulo in tokaj, v Biljah pa na legi Marjetnica raste merlot. Skupaj je vinogradov za de-
blaško jezero; travnato pobočje, na katerem se tu pa tam dviga drevo, se spušča prav do jezera, kjer je možen dostop do vode. Nekateri "zdravniški popotniki" so to priložnost zelo dobro izkoristili in zaplavali po vabeči sladkovodni gladini. Zablaško jezero (Turnersee) s površino 44,5 ha in z globinolŠ m, v občini Škocjan v Podjuni, leži južno od večjega in turistično bolj znanega Klopinjskega jezera. Spada med toplejša kopališka jezera v Evropi, kajti njegova voda včasih dosega celo 28 stopinj C. Pozimi pa zaledeni, tako da se na njem lahko drsajo. Skupaj z Malim jezerom sta zaščiteni. Kljub temu pa je pohodniški krog ob bregu nemogoč, ker imajo lastniki zemljišč ograjen dostop do jezera. Tudi v Avstriji, pozorni na naravne lepote, ni vse idealno!
Na vzhodni strani tega hotelčka, kjer so izletniki kosili, večerjali in prenočevali in kjer jih je kot zmeraj prijazno in gostoljubno sprejel dr. Franci Wutti, se je širi-
lo	prostrano zlato žitno polje, valujoče v vetru.
Sobotno popoldne so gostje preživeli deloma v družbi članov društva Danica, deloma pa ... ptičev. Najprej so si šli v spremstvu dr. Francija Wuttija ogledat Kulturni dom Danica v Šentpri-možu, ki je 1. 2000 obeležil dvaj-
vet hektarjev. Trte so po navadi sajene gosto, zatravljene in se ne vršičkajo. Sistem dela je podrejen načelu, da se veča naravna odpornost trte. Z uporabo današnjih sintetičnih zaščitnih sredstev, še posebno sistemikov, se namreč povečuje odpornost bolezni, torej peronospore oziroma oidija. Trte naj bodo po Valterjevem mnenju zato malo obremenjene, že v samem vinogradu pa je tako vzpostavljena naravna harmonija snovi. Ko se tako pridelano grozdje pripelje domov, je zadoščeno vsem pogojem, da se bo zorenje vina tudi v kleti nadaljevalo po isti poti.
V	zvezi s tem naj povemo, da je leta 2005 Valter podpisal pogodbo s kontrolo ekološkega kmetijstva, danes je torej celotna njegova kmetija v ekološki kontroli. Od leta 2001 je namreč delal poskuse z nemškim izdelkom, s katerim je bilo ustvarjeno škropivo, ki ga v Sloveniji uporabljajo samo Mlečnikovi. Gre za krušni napitek, ki ga proizvajajo v Nemčiji, pridobiva pa se z mlečnokislinsko fermentacijo kruha iz treh žit, in sicer rži, ječmena in pšenice. Moka mora biti polnozrnata, pridobiva pa se iz ekološke proizvodnje. Ta izdelek ne vpliva samo na rastline, ampak tudi čisti zemljo in v njej vzpostavlja neko naravno ravnovesje. Danes spuščajo v zrak marsikaj, česar se potem navzamemo prav vsi, pa naj bomo pri izpustih soudeleženi ali ne. Ravnovesje gre torej vzpostavljati ne s kemijo, ampak z naravnimi snovmi, ki jih je danes na tržišču že kar nekaj, je prepričan Valter. Mlečnikovi prodajajo štiri sorte
setletnico delovanja. Ob tej priložnosti so izdali zajetno dvojezično brošuro, v kateri so opisani "udarniška gradnja" tega kul-
turnega hrama, prehojena kulturna pot, zabeležena z zapisi in mnogimi fotografijami, pa še marsikaj zanimivega. Prostore Kulturnega doma sta jima razkazala Stanko VVakounig, kar petindvajset let predsednik Slovenskega društva Danica, in sedanji mladi predsednik Franc VVakounig in jim na kratko obnovila
vina, ne pa vedno vse, ker veliko tudi zmanjka. Glede dela v kleti Valter izrecno poudarja dejstvo, da je na levi strani etikete zapisan natančen datum stekleničenja ter količina sulfitov, ki jih vino vsebuje. Kupec torej ve, kaj pije. Vino se stekleniči vedno dve leti po trgatvi, nato steklenice počivajo še najmanj dve ali tri leta v kleti. Mlečnikovi namreč ne prodajajo odprtih vin, ampak samo stekleničena.
Valter (tudi s kančkom ponosa) poudarja, da ekološko kmetijstvo pomeni prepoved uporabe umetnih gnojil, sintetičnih zaščitnih sredstev, med katere seveda ne spadajo bakreni in žvepleni pri-
pravki, ki so v ekološkem kmetijstvu dovoljeni, seveda v omejeni količini. Nadalje se ne smejo uporabljati herbicidi, fungicidi (siste-miki), insekticidi itd. Valter je namreč prepričan, da, če je v vinogradu ravnovesje, problemov z mrčesom ni. V tako pridelavo ne spadajo niti gensko spremenjeni organizmi, za živali pa je obvezen izpust na prosto.
Kam pa sega Mlečnikovo tržišče? Slovenija je seveda vedno po-
zgodovino delovanja društva ter omenila uspehe in težave. V tem domu je sedež Slovenskega prosvetnega društva Danica; tu imajo vaje, prireditve, seje, šolanja, v dvorani pa koncerte, gledališke predstave in drugo. Gradnja tega doma se je začela 1. 1978 na spodbudo Janeza Wut-teja - Luce. Pomagat so jim priš-
li	marsikateri prijatelji iz južne Koroške. V njem danes deluje mešani pevski zbor Danica, ki šteje nad 50 pevk in pevcev, usta-
novljen pa je bil že 1. 1912. Nad 45 let je bil njegov vodja Hanzej Kežar, od 1.1992 pa ga vodi mag. Stanko Polzer. Od 1. 1975 deluje
v	društvu tudi otroški in mladinski zbor Danica. L. 2000 so ustanovili pevski zbor Korenine Danice, v katerem je Hanzej Kežar zbral predvsem nekatere nekdanje pevke in pevce, po njegovi
memben trg, ki pa postaja vse težji. Mode se namreč spreminjajo. Trta seveda ni krompir, ki se sadi iz leta v leto. Mi smo del narave, v kateri je vse med seboj povezano, pravi Valter. V temelju veljajo za vse enake zakonitosti. Trta je živo bitje, prav tako je za Valterja vino. Vsaka stvar se torej rodi z nekim lastnim značajem, ki je edinstven. Tega značaja se ne smemo dotakniti. Pridelavo vina namreč Valter primerja vzgoji otroka, kateremu značaja ne smeš spreminjati, ampak mu le prenesti vsa lastna prepričanja. Tako je z vinom, ki kot otrok v svojem otroštvu potrebuje največjo nego. Mlečnik se je vsekakor uveljavil tudi na italijanskem tržišču, saj je bil njegov tedanji način pristopa za Slovenijo morda malce preveč inovativen. Veliko se je Valter namreč družil z zamejskimi vinarji, nato pa se mu je leta 1991 odprla pot v Italijo. Leta 2004 se je začel njegov izvoz na Japonsko, sedaj pa išče možnosti za prodor na ameriško tržišče.
Valter je tudi član konzorcija ViniVeri, ki enkrat na leto prireja sejem v Cerei nedaleč od Verone. Vsak, ki vanj pristopi, mora podpisati izjavo, s katero se obveže, da bo čim bolj naravno obdeloval grozdje in vino.
Kakšni pa so Valterjevi izzivi za prihodnost? Prepričan je, da je treba imeti pred seboj dejstvo, da smo priča popla-
vi	vin, saj so bile s trtami nasajene velike ravninske površine, medtem ko so bili nekdaj vinogradi bolj na gričevnatih legah.
Ob koncu najinega pogovora je Valter poudaril, da je bistvenega pomena pot, ki jo je prehodil. Razvoj se namreč ni zgodil hitro, ampak je trajal kar nekaj časa in je bil posledica tudi velikih odrekanj. Zgodilo se je namreč, da so Mlečnikovi kdaj zaradi lastnega prepričanja in premočrtnosti izgubili celo letino grozdja ali velik del.
Primož Starman
smrti 1. 2008 pa je vodenje prevzela njegova hčerka Anica Maraž Kežar. Več let je deloval in po krajšem premoru je spet oživel Trio Korotan s pevci. V SPD Danica je živahna tudi dramska skupina Teatr Danica, ki ji je uspelo se prebiti v finalni del Linhartovega srečanja, Srečanja gledaliških ljubiteljskih skupin iz Slovenije in zamejstva. Zelo dejavna je še Mladinska gledališka skupina Teatr Danica ml., ki je bila nagrajena na mladinskem gleda-
liškem festivalu Vizije v Novi Gorici. Še veliko zanimivega so izletniki izvedeli sede v lepi slovenski dvorani v Šentprimožu, medtem ko je na pripekajočem soncu na igrišču potekal turnir. V Šentprimožu se kot povsod Slovenci borijo za svoj jezik in sploh preživetje, skušajo ohranjati samozavest in jo vzgajati pri mladini. Od dunajske zvezne vlade dobivajo prav malo sredstev, navadno si pomagajo s sponzorji. Dr.
Rafko Dolhar, predsednik Slovenskega zdravniškega društva Trst Gorica, se je zahvalil za prijazen sprejem in poklonil šentprimoške-mu društvu brošuro, ki je izšla letos ob 30-letnici SZD.
Posebno doživetje je bil obisk ptičjega parka - 1600 ptic! - v kak kilometer oddaljenih Veselah ob Zablaškem jezeru; slovenski lastnik Zupanc zelo rad razkazuje svoje ptičje bogastvo. V njem vse poje, vrešči... Zbranih je približno 340 vrst iz večinoma lastne vzreje (zbirka skobčevk, papagajev, ar, kakadujev, lorijev in ujed, fazanov, tukanov in drugih ptic je res edinstvena!). Najbolj simpatični sta dve veliki papigi, ki znata jesti in lizati celo sladoled!
Junijski večer se je končal v Hiši ob jezeru z dobrimi jedmi na žaru ob svetlikajoči se gladini jezera in v čarobni tišini poletne noči.
V nedeljo, 1. julija, jih je vroče sonce spremljalo na dopoldanski ogled zanimivega Križevega pota na Kamnu v Podjuni, ki povezuje podružničino cerkev sv. Marjete s farno cerkvijo sv. Lavrencija na strmi pečini, kjer je bil nekoč grad. Prvotni razpadajoči baročni križev pot so obnovili in po svoje izoblikovali koroški umetniki v 90. letih 20. stoletja. Tretjo postajo je poslikal znani koroški slikar Valentin Oman. Zadnja postaja križevega pota je v romanski kostnici cerkve sv. Lavrencija.
V njej je sodobni mrtvaški ples naslikala umetnica poparta Kiki
Kogelnik (1935-1997); to je bilo njeno zadnje delo pred smrtjo. Koroška narava je pokazala svoje mogočno skalnato lice, seveda med zelenino gozda, ko so se izletniki povzpeli do žuborečega Podkanjskega slapa v Podkanji vasi v gorskem masivu Obir. Pogled na pršenje tisočerih vodnih kapljic je bil res enkraten.
Po kosilu v hotelu Hiša ob jezeru jih je v do podrobnosti načrtovanem in lepo izoblikovanem vrtu počitniške hiše v Škocjanu v Do-brli vasi ob Klopinjskem jezeru pričakal dr. Matevž Grilc, nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Z dr. Rafkom Dolharjem sta "stara" prijatelja. Skrbno izbrane rastline njegovega vrta spremljajo gosta prav do jezera, kjer ima dr. Grilc ob rožnatih cvetovih lokvanja osebni pomolček. Vaba je bila v zelo vročem popoldnevu res "slastna", zato so si nekateri oblekli kopalke in se predali vodi Klopinjskega jezera (Klopeiner See), ovalne oblike, ki leži v ledeniški kotanji na nadmorski višini 446 m v Podjuni in ima največjo globino 46 m; v Celovški kotlini je najtoplejše med vsemi jezeri. Dr. Grilc je tržaškim in goriškim gostom povedal marsikaj o tem zelo razvitem turističnem kraju, o polpretekli zgodovini na tem koščku koroške zemlje, pa tudi o večnih težavah, s katerimi se morajo nenehno ukvarjati koroški Slovenci, ki se pač morajo boriti za vsako dvojezično tablo in seveda za vse ostale pravice, ki jim jih
kratijo avstrijske oblasti. Slovenski vladi je pravzaprav bolj do tega, je poudaril dr. Grilc, da ima dobre odnose z avstrijsko oblastjo, kot da bi se bolj bojevito borila za pravice koroških Slovencev. Tudi obzorje v prihodnosti ni preveč rožnato...
Prezgodaj je prišla ura odhoda in izletniki so se namestili na sedežih v avtobusu in se odpeljali domov v upanju, da bodo ujeli vsaj del finalne tekme evropskega prvenstva v nogometu. Razpoloženje med vožnjo je bilo kot vselej sproščeno, saj je bila tudi tokrat na voljo vabljiva "potujoča ambulanta" dr. Mirana Dolharja, ki s svojimi naravnimi zdravili preprečuje vsako želodčno nadlogo, a tudi lepo poživlja vzdušje. Dr. Marjan Spetič je izrekel pohvalne besede za dobro organizacijo izleta in se seveda pri tem zahvalil dr. VVuttiju, ki je tudi tokrat izbral tako zanimive kulturno naravne točke in velikodušno ter prijazno spremljal zamejske kolege na dvodnevnem potepanju po prelepi Koroški. Zahvala je šla tudi gospe dr. Elviri Kalc Feri za opravljeno tajniško delo in dr. Rafku Dolharju, ki tako zavzeto opravlja predsedniško nalogo. Besede zahvale je bil deležen tudi zgovorni šofer Marko za svojo profesionalno brezhibnost.
Iva Koršič
Pogled čez - Kmetija Mlečnik
Valter Mlečnik, Bukovica
Lea Mlečnik