120
Slavoljub  Dobrdvec: Selanov zet.
kar jih še ne krije hladna zemlja. Marsikaj se mu zdi, da ni vec tako kakor nekdaj.
Tudi danes stopa po oni stezi, koder so nekdaj hodili tihotapci. Ko se je bližal Selanovi hiši, domislil se je tudi, da je moral tod hoditi oni Selanov ded, ki se je ženil pri Rojenicah. Nasmehnil se je Simen in zamrmral sam s seboj: „ Konec pravljice vendar ni resničen; saj Anica ni Rojenica!" Tu se je zakrohotal skoro na glas ¦— samemu sebi, ker je nekoč mislil, da je to Vila, ki je po spoiočilu pravljice izbrala ravno njega, da reši Selanovo hišo sramote.
„Ba! — Mladost je norost!" rekel je in stopal naprej ob ograji Sela-novega vrta. Obstane in gleda. Kaj je to? Na dvorišču za hišo se igrata dva dečka. Mlajšemu je morda kakih deset, starejšemu kakih dvanajst let. Prav brezskrbno sta se podila sem in tje.
„ Mate " , de mlajši dečko, „to je tudi naše! Kaj ne, da je;"
„Mama pravi, da je to moje; ti boš gospodaril doma, Niko", zavrne ga resno.
„Kje bo pa mama;" vpraša zopet mlajši in se ustavi upehan.
„Ne vem", reče počasi Mate. Nekaj je premišljal, zakaj črne oči je povesil k tlom in roko je nesel v lase pod kapo. Zato ga prehiti Niko:
„ Midva bova oba pri mami, kaj ne Mater" Rekši, dene bratu roko okoli vratu.
„Jaz ne pojdem od mame  in ti tudi ne."
„Ne, nobeden ne pojde", pritrdi slednjič še Mate, ki je spoznal, da bode tako še najbolje.
Simen je strmel in se skrival za ograjo, da ne bi ga videla in jima ne bi motil veselja. Čudil se je le, da je najmlajši dečko tako podoben  Anici, ko  je   bila  še  mlada;   starejši
ima temne oči in Črne lase. Podoben je nekomu — — Simen se ne more prav domisliti. Kaj." Pa ne da bi se bile takšne oči obrnile od njega v novarski bolnici, ko je cul vzklik: Izdajalec! Kmalu  potem pride  k   dečkoma  na   dvorišče
Komedija. (Kip A. Gangla na dež. gledališču v Ljubljani. Fotogr. Jos. Armič.)
ženska srednje rasti, a močne postave. Odeta je v črno, kar nikakor ne more zakriti žive polti njenega obraza, s katerega ni še izginila nekdanja lepota.
„Anica!" reče si Simen. „Kakšna ženska! Kdaj je prišla, da nisem vedel." Se urneje se je umaknil v skrivališče.