108
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aroslav. 54.
Plemstvo avstro-ogersko.
Avstro-Ogerska ima mnogo višega io nižega plemstva. Ali to plemstvo je ponekod zelo obožano, ponekod pa malo imovito. Pod ogersko krono živi nekda do 136.000 duš najuižega plemst\a, prav za prav kmečkega plemstva. Ti plemenitaši si dostikrat še poštenih škorenj ne morejo omisliti, ali vkljub temu so prevzetni, surovi, leni in nekoristni tako, da ni moči povedati; takih plemenitašev nima nobena dežela v Evropi. Ne lažemo, če rečemo, da mnogi vse žive dni niso toliko storili za blagor domovine, kakor navadni kmet v enem letu. Ti plemenitaši so bili nekedaj jedro ogerske vojne, in da-si so bili na vso moč oholi, vojaška disciplina jih je vendar na uzdi držala. Ker so se hrabro bili za domovino, zato so jim v mirnem času spregledali marsikatero bedarijo in nerodnost. Ali dandanes je to drugače. Ti ljudje delajo veliko preglavico sosedom in uradnikom, zato so vedno zaprti, dobiš jih po vseh ječah. Za novodobni napredek se ne brigajo skoro nič, v sle-harui kulturi so znatno zadaj za drugimi. Sreča, da so moč in veljavo teh plemenitašev popolnoma uničili 184 leta, ter jih potisnili med prave kmete, ker drugam tako ne gredo.    Jako   dobro  in   korenito   nam jih  je   narisal.
109
znani raadjarski   romanopisec  Eotvos   v  svojem romanu „vaški notar".
Ali to samo na sebi mnogoštevilno plemstvo avstro-ogersko množilo se je do najnovejšega časa tako, da je bilo uže smešno. Kan.orkoli stopimo v Avstro-Ogerski, zadenemo ob plemenitaša ali plemenitašieo, v vsakem stanu jih dobimo. Trdijo, da se nahajajo tudi med stre-žaji in strežajkami, celo med hlapci in deklami.
Plemstvo avstro-ogersko se razlikuje več ali manj po narodnosti, kateri pripada, in po vplivu, ki ga vživa v najviših krogih. Vse drugačno je plemstvo na Dunaju, kakor v Budapešti, in drugačno je češko od poljskega. Zna se za izrek, ki veli: „Kar ni mogoče na Dunaju ali v Pragi, tisto je mogoče v Budapešti ali v Lvovu".
VisoKO plemstvo nemško in češko je mirno, hladno v svojem mišljenju in vedenju, toraj tudi umerjenejši v etiketi, drži mnogo do zastarelih in dandanes smešnih oblik, izredno je ekskluzivuo, živi in se giblje v tesnem okvirju stanovskem, čuva in brani staro veljavo svojega stanu, in ogiba se, kar je moči, sleharne škandalozne kronike. Zato je to plemstvo tudi mnogo ponositejše na stari svoj rod, in rado nagiba k konservatizmu in absolutizmu.
Drugačno je plemstvo madjarsko. Magnati madjarski so v obče liberalnejši, gizdavejši, ljubeznjivejši in druž-nejši, pa tudi škandaloznejši.
Skoraj nič boljši v tem oziru ni visoko plemstvo poljsko. Ono rado njeguje francoske običaje in francosko govorico, če tudi dandanes ne več tako, kakor nekedaj. Ali priznati se mora tudi to, da se ono dandanes čedalje bolj zaveda svojega zvanja, postaja resnobnejše, in leto na leto zboljšuje svoja posestva.
Hrvatsko plemstvo se na zunaj ne razlikuje dosti od madjarskega, kakor ne češko od nemškega. Nas Slovane zanimajo vzlasti oni hrvatski magnati in baroni, Ki so pristaši opozicije v „saboru". Tudi so nam oni Zagreb jako zlepšali in razširili z dičnimi, monumeutal-nimi stavbami. V enem se zlagajo hrvatski plemenitaši vseh strank, da ne trpe tujca na banskem stolu. Ta čast, to dostojanstvo gre domačemu sinu. Toraj se je uekega leta čitalo po vogalih zagrebških ulic to-le:
„Ne Švaba, Ne Furlan, Ne bude Naš ban." Italijanskega plemstva je malo v Avstriji, kar ga je, živi v Trstu, v Tirolski, v Istri in v Dalmaciji.   Ono se drži samo italijanskih  običajev,   in  govori   najraje italijanski.    Ni pa bogato in imovito, kakor nemško,   česKO, madjarsko, poljsko in hrvatsko plemstvo.
Kaj pa mi Slovenci? Slovenci nimamo narodnega plemstva, kakor Poljaki in Cehi", tako je potožil svoje dni dr. Janez Bleivveis v „Novicah*. Da bi ga sicer živo potrebovali v sedanjih razmerah avstro-ogerskih, to je gotovo, ali če ga nimamo, kaj hočemo. Da bi se sedaj dokopali do narodnega plemstva, o tem ni upati, kajti dandanašnji čas dobiva bolj in bolj drugačnih nazorov 0 družbi človeški.    Imamo pa drugo plemstvo, kateremu
se ne more nikedar odrekati čast in spoštovanje, in ta-kega plemstva bodemo imeli čedalje več. Naši doktorji,.naši učenjaki, naši umetniki, to so naši plemiči. Toraj klobuk doli pred vami, gospodje, kajti vsak izmed vas je „Ritter vom Geiste", naj se je porodil v visokem gradu, ali v šumnem mestu, ali v zakajeni hiši kmečki.                                    (Konec prih.)