Gustav Strniša
Lenčkin božič
»Kako mamica, da nimam očeta?« je že neštetokrat vprašala mala Lenčka svojo mamo, siromašno perico, ki je imela svojo kočo na koncu vasi, nekoliko v rebri, nad katero je poganjala mogočna hruška, tako da so poredni vaščani .trdili, da ima perica Lucija svojo bajto na hruško pri-vezano.
In mati ji je večkrat pokazala občinskega velikaša Jurco, ponosnega možakarja najlepših tet, ki je hodil ošabno po vasi, a nje in otroka niti pogledal-ni:   -            " *?
»Tale, vidiš, je tvoj oče!«
»Ta pa že ne, saj se niti ne ozre name! Zakaj ne, pride k nama in ne ostane pri nas?« je podvomilo dekletce.
Mati je sklonila svojo tenmolaso glavo:
»Ne mara naju, ker sva siroti in nisva bogati kakor druge!«
Otrok ni razumel. le toliko je Lenčka vedela, da mora biti Jurca čuden človek in da ni mogoče, da bi bil njen oče, saj ga je že tolikrat pogledala in ga enkrat še celo pozdravila: »Dober dan, očka!« a Jurca jo je pogledal postrani, namršičil obrvi in jo nahrulil. Ne, ne, Jurca ni njen oče in nikoti ni bil! Mama se pač mora motiti o njem!
Ko pa so se bližali božični prazniki, je Lenčka pridno nabirala mah za jaslice. Stikala je pod snegom in iskala, dokler ni bila njena mala ko-šarica polna do vrha.
In ko se je vračala domov vsa premrta, je spet naletela na Jurco. S' klobukom postrani je moško korakal mirao nje. Ko jo je ozrl, je bil kar nekam v zadregi. Nazadnje jo je pa vendar ogovoril:
»No, Lenčka, ali te zebe?«                                                                   •
»Da, zebe me,< je komaj slišno dihnilo iž nje. Njene velike modre oči so se uprle vanj, ki je stal pred njo tako velik in mogočen. In ko sta se' njuna pogleda ujela, je segel v žep:
»Na, Lenčka, «kovača» za božička, saj si pridna punčka.«
Zahvalila se mu je in veselo stisnila denar v roke. Ko se je ozrla za Jurco, je že izginil.                                                                                  .   ,
»roglej, mama, denar mi je dal za božička, tisti... tisti... no.<» ocka!« Mati se je nasmehnila;               .                                                       >¦/
»I, kje si ga pa videla?«                           .   :             ,   .                   ;?{¦*-«#>&»$%&.
»
.72       '                       /.:':¦*
»Srečala sva se, ko sem nesla iz hoste mah. Pa kako prijazen je biJ danes. No, morda imaš pa le ti prav, da je Jnrca moj oče!«
Mati je zamišljeno vzdihnila in molčala.
Ko sta pa popoldne in še zvečer izrezovali pastirce iu postavljali jaslice, se mati še dolgo ni predramila iz svoje zamišljenosti, čeprav jo je zgovorna Lenica kar naprej in naprej o vsečem izpraševala.
Ko so bile jaslice narejene, je mati objela svojo hčerko in ji ljubeče de jala:
»Jutri bo sveti večer, Lenica! Sicer si še majhno dekletce, vendarle pojdeš z menoj k polnočnici. Drobnemu Jezuščku moraš nesti svoje srce in. ga prositi, kar najbolj želiš, da bi bila uslišana!«
Lenica je mamipritrdila. Ko je zvečer legla v posteljo, se je spomnila na srce. Da srce mora nesti Jezuščku. svoje srce. Drugega srca pač nima kot tistega lepega, rdečega, ki ji ga je mati kupila na sejmu pri medičarju in je po sredi vse rožasto in žlato.
In Lenici. ki je sicer imela Jezuščka zelo rada, je bilo trenutno žal za srce, za tisto lepo srce. ki ga je tako skrbno hranila in se bala zanj. Potem pa se je spomnila na skromne pastirce, ki so bili največji siromaki, pa so prinesli svojemu malemu Bogcu drobne ovčice in druge darove. In skoraj zajokala je, tako grešnico se je zaeutila:
»Jezušček, odpusti mi! Seveda Ti prinesem srce. jutri, na sveti večer Ti ga prinesem!«
In s to mislijo v duši je zaspala.
*    *    *
Slovesno so zvonili zvonovi iu oznanjali rojstvo božjega Deteta. Vsi Ijudje so se veselili tega zvonjenja. Mir je legel na zemljo. Nebo je bilo posejano z zvezdami, ki so nizko in svetlo sijale nad pokrajino kakor božje lučke, kazoče vsem pot k cerkvici vrh grička. Počasi so se kmetje odprav-ljali v božji hfam. Sivi očanci so se vrgli v svoje tople kožuhe in si pokrili kučme ter zadovoljno grizli vivčke. Marsikateri je veselo pokimal:
»Pa sem ga le spet dočakal! Kako lep je ta večer! O. ta sveta skriv-nostna noč! Bog daj, da bi jo nekoč dočakal tudi v nebesih!«
Možje in žene, mladeniči in dekleta ter otTOci, ki so pogumno vztrajali do polnoči in jih ni zmagal spanec, vse je radostno hitelo proti vaški cerkvi. Ljudje sami niso vedeli, da so napravili veliko živo proeesijo, ki je o jasni polnoči korakala po belem snegn na goro, da pozdravi novorojenega Go- • spodarja nebes in zemlje.
Mala Lenčka je šla počasi poleg svoje mamice. Mraz ji je bilo. V pa-pirju v premrli roki je stiskala srce iz lecta in podrhtevala, a njene modre oči so veselo sijale in se smehljale zvezdicam. ki jih ni še nikoli toliko videla.
»Le poglej jih. to so božja okenca. ki so na sveti večer odprta, da vsi angelci strme na nas. Nocoj se tajinstveno spaja zemlja z nebom, saj se na nji rodi sam Jezušček in jo blagoslavlja. Nocoj vse miruje! Pozabljena so sovraštva, ljubezen se vrača v človeška srca in tudi najbolj zakrknjeni so nocoj mehki kot vosek.<
Lenčka je zamišljeno kimala. Vsega ni razumela, le vedela je, da je lepo, kar pripoveduje mati, in da je nocoj res tako krasen večer, da je pozabila še na svojo zašpanost. Krepko je tiščala pod ogrinjačo v papir zavito srce, ki ga mama niti opazila ni.
73
Že sta se približali cerkvi. Kako blizu je bila! Kakor bi jo angelci «dvignili in jo prenesli bliže! Tisti pa, ki so morali ostati zaradi bolezni doma, tisti so jo videli poleg sebe. Hrepenenje jih je preneslo v božji hram vrhu griča in njihove duše so praznovale z drugimi verniki sveti večer rojstva božjega.
Ko sta vstopili. je Lenčka zaprla oči, tako se ji je zableščalo. Lučka pri lučki je blestela in vabila. A tam pri stranskem oltarju, tam so sijale jaslice! Mar niso bile žive! Moj Bog, oslicek, majhen in ljubek, je kimal poleg sivega voliča, ki je s svojo sapo grel čudovito nežno Detece, kakrš-nega ni Lenčka slutila niti v svojib. najlepših saiijah. In poleg Deteta je sedela božja Mati, vsa obžarjena in mila, in tam je stal božji Rednik, ves resen in častitljiv. Pa pastirci! In angelj z glorijo!
Lenčka se je vsa zagledala v božji obrazek. Že je stala ob jaslicah.
In tedaj se je sponmila. Vsa cerkev je še molčala in čakala. Otroček pa je vzel iz papirja svoje drobtio srce iz^ lecta in ga ponudil božjemu Detetu:
>Na. Jezušček moj, na ga, moj dobri lepi Bog! Vzemi ga od Lenčke, ki te tako ljubi, in daj ji očeta!«
Cerkev je prisluhnila.
Lucija je zardela in skočila k otroku:
»Lenčka, moja Lenčka, kaj počenjaš? Nisi me prav razumela!«
Otroček pa se ni menil, še in še se je sklanjala drobna glavica, a rokce so ponujale srce:
»Le vzemi ga, Bogec moj, rada Ti ga dam, tako zelo rada!«
•    *    •
Še preden so se ljudje usuli od polnočnice, je perica Lucija hitela s hčerko domov:
»Ti ubogi, mali, nesrečni otrok, ti me pač nisi prav razumela! Ali ne veš, da ima vsak človek s v o j e srce, globoko v prsih. ga nosi, živo je in skoraj glasno nam utripa. T i s t o srce bi bila morala darovati božjerau Otroku!«
»Če imam še kako drugo srce, je že tako Njegovo in tvoje, mamica inoja!« je pametno odgovorila hčerka in se oklenila mame, ki je bila vsa razburjena in žalostna. Kako tudi ne, saj je med ljudmi opazila tudi ponosnega Jurco. ki je stal blizu jaslic in opazoval otroka.
Tisto noč ni bajtarica zatisnila oči. Na sveti dan popoldne pa je za-čudena videla, da prihaja k hiši sam Jurca in njegov oče.
»Tako ne gre! Vidiš, deklica mala, tvoj očka mora biti pac pri tebi, kajne, saj ga imaš tako rada, ali ne?« je dejal stari Jurca in otroka pogladil po gostih, temnih laseh.
Lenčka ni mogla lagati. Kako naj Jtirco ljubi, saj ga je komaj poznala, a že jo je rešila mati, ki jo je ljubeče objela:
»Lenčka, zdaj boš pa tndi ti imela svojega očeta pri sebi in boš za-•dovoljna, kaj ne?«
Otrok se je nasmehniL
Tisto popoldne so šli vsi skupaj k nauku. In mala Lenčka je bila kar ponosna na junaškega krepkega očeta, ki je korakal poleg nje in ji ves čas pripovedoval, kaj ji bo izrezljal iz lesa.
»Jaz bi rada samo malega Jezuščka, kajti takoj me je uslišal,« je dejala deklica in Jurci zaupljivo stisnila roko.
74