___    210    -----
0 kmetijskih podružnicah.
Poleg več drusih vzrokov je zla3ti nevedaost kmet-skih gospodarjev zel6 kriva njihove nemale revščine. Pa ravno za izobraževanje našega prostega Beljaka v umnem kmetovanji in gospodarstvu se povsod pri naB vse premalo stori. *)
Po kateri poti pa bi se dalo več storiti in bilo bi treba, da se veliko veliko več stori?
Na to vprašanje ni težko odgovoriti.
„Zgledi vlečejo", ali, kakor latinski^ pregovor pravi: „exempla trahunt". Da bi, kakor na Ceakem, v slovenskih deželah imeli veliko zglednih velikih posestev, bila bi ta posestva prava šola našemu kmetu, ki najraji posnema to, kar vidi, da je dobro.
Ker je pri nas premalo zglednih gospodarstev (Mustervvirthschaften), utegnile bi v napredek kmetijstva pomagati največ kmetijske podružnice po deželi. Glavni odbori v središči dežele potrebujejo rčk, ki so jim na pomoč, — prava desna roka pa so centralnim odborom podružnice, ki med kmeti živijo.
Marsikatero napačno obdelovanje njiv, travnikov in vinogradov, mnogotero napačno ravnanje z živino, sadje mali vinom itd. izvira iz nevednosti našega kmeta«
*) Z besedo povsod smo pravo zadeli, kajti kakor tu je tudi drugej in sem ter tje po našem prepričanji še slabeje« O H. še govoriti ni.                                                    Vred«
-----    211    -----
Morebiti bi se lotil on umnejsega kmetovanja, ako bi mu ga kdo razodel in ga do dobrega prepričal o boljšem ravnanji. Ali v mnogih slučajih ga ni in ni človeka, kateri bi nevednega kmeta podučil.
Za poduk ljudstva v kmetijstvu so knjige, časopisi, duhoven in učitelj. Knjiga pride sicer ne katera v roke našega kmeta, ali črka je mrtva in le malokaterega oživi in do boljšega prepričanja pripravi. Isto veljd tudi zastran časopisov, po katerih pa prosti kmetje silno tnalo segajo, kajti le inteligenca slovenska je, le duhovenstvo, učiteljatvo (?), razumnejše kmetoval-stvo je, ki podpira domače novine. Edino „Pratiko" nahajamo skoro v vsaki bajtici, in resnica je, da seje ona uže nad 30 let mnogo mnogo dobrega semena po vseh deželah, kjer se govori jezik slovenski.
Iz knjig in časopisov torej ne zajema naš kmet dovolj poduka; v cerkvi in šoli pa tudi ne dobiva na-voda za umno kmetovanje, kajti cerkev je odločena verskemu in nravnemu nauku, v ljudski šoli pa je mladina dan danes uže tako preobložena z mnogoternimi nauki, med katere se sem ter tje v najnovejšem času še nepotrebna nemščina zopet vsiluje.
Snujejo naj se zato kmetijske podružnice (filiale) v poduk našemu kmetu in ta naj bi razvile tisto delovanje sredi ljudstva, za katero so po druž-binJh pranih osnovane. Slehern duhovnik in učitelj, mnogi' umoejši kmetovalci in marsikateri grajsčinski oskrbnik so kolikor toliko izvedenci v teoretičnem in praktičnem umnem gospodarstvu. Zakaj bi se kacih 10 ali 20 tacih mož v večih farah.ne združilo v kmetijsko podružnico? Vsaj ne stane mnogo truda, nekatere-krati v letu ob nedeljah, po popoldanski službi božji, napravljati skupščine v šoli, h katerim bi se vsa fara kar s prižnice povabila.
Koliko malo truda staoe omikanega človeka, da kake pol ure govori kmetu o tej ali oni kmetijski stroki? Z osnovanjem takih kmetijskih shodov človek ne more priti v zamero nikjer, marveč le hvalevredno mora vsak nepristransk domoljub tako prizadetje imenovati. Osnujte toraj, slovenski domoljubi, več več podružnic po lepi naši, a se preveč zanemarjeni domovini !                                                                       J. L.