Volk in dečekk*  -*- ¦¦' •••>. -i •¦- -'•
Wg$t>   ^- i i     ¦¦¦" •-                               (Basen)        - '¦   -                                             •¦-• ^1
AjOTripovedoval je lisjak volkn. kako močan je človek :   nNi je živali na svetu, ^^ ki bi se mogla protiviti človeku, komaj da se mu ubrani z zvijačami." — ^ Volk odgovori:   ,,Rad  bi  poznal človeka, da bi se poskusil ž njim." — nAko želiš, pokažem ti ga," reče lisjak. nsamo jutri zgodaj pridi k meni!"
Drugo jutro na vse zgodaj je  bil volk v?,e pri lisjaku.    Lisjak ga peljo na pot, po kateroin jo bodil lovec vsako jutro na lov.
Prvi pride po potu star, doslužen Tojak. „AJi je to človek?" rpraša volk. — nNe," odgovori lisjak, Bta je nekdaj bil človek."
Drugi, ki pride mimo, bil je decek, ki je šel v šolo. nAli je ta človek?" vpraša zopet volk. — BNe," odgovori lisjak, Bta še le pozneje postaue človek."
Tretji. ki pride mimo, bil je lovec s puško dvocevko preko raraena in z lovskim nožem za pasom. Lisjak reee volku: „Ali ga vidiš? zdaj prihaja človek; daj! poskusi se ž njira, jaz otidem ta eas domov v svoj brlog."
Volk se zakadi proti eloveku. Ko ga lovee ugleda, reee sam v sebi: ,,Škoda. da nisem nabasal krogJe svinčenke v puško!" Vender pomeri in ustreli kroglice volku v gobec. Volka je hudo zašegetalo, zakremžil je obraz, ali vender ni izgubil poguma, nego skocil je proti eloveku. — Zdajci ustreli lovec drugič. Volk se ne briga za bolečine, nego še dalje se zaletava v člo-veka. Zdaj potogne lovec nož ^g iiožnice in udriha po volčji glavi, da se je kri furkoma vlila iz nje in volk tuleč pobegne k lisjaku.                               '
,,Nu, brate!" reče lisjak, ,,kako se ti dopade elovek; ali ga si zmagal?" — nJojmina!11 odgovori volk, ,,nikoli bi se ne bil mislil, da ima človek tolike moči. Najpred je vzel dolgo palieo z ramena, pihnil vanjo, in pvi tej priči mi je nekaj čudnega priletelo v obraz, da me je po vsem telesu zašegetalo. Potlej je vzel drugič palico, pihnil vanjo, in zagromelo nii je po ušesih, kakor blisk in grom. In kadar sem prišel prav blizu do njega, potegnil si je rebro iz telesa, t«r ž njim udrihal po raeni, da me je takoj kri oblila ter bi bil skoraj obležal na mestu." — nNie druzega nisi, nego grd bahač," odvrne mn lisjak. ,,ker ranogo si upaš a storiti ne moreš ničesar."
(Po »Grimmv" prel. F. H.) l.