Književnost.
763
Opazoval sem jih, vedel, da trpijo ob teh bojih, in vendar je plakala moja violina še nežnejše in še bolj je prosila in trkala . . . In če me vprašate, bratje, čemu?
Moja bolečina je samotna iskala tovari-šice; moje srce je iskalo sočutja.
In sočutje sem dobil.
Ljudje pred menoj so plakali z menoj. In te solze, ki so jim lile po obledelih licih, so izmivale mojo togo; te solze, ki so se kradle iz njihove notranjosti, te solze so mi dale za hip zadostila, plačila za prestano gorje.
Zaprl sem oči, vtopil sem se v svojo notranjost in igral sem dalje.
Komaj čutno, komaj slišno je plaval lok po belih strunah. Lahno izprva in počasi, a v večjih, drznejših, silovitejših intervalih se je vzpenjala moja pesem kvišku. Urno so se drvili glasovi, kipeli, vrveli, izpodbijali se; živahno so se dražili, klicali iz kotičkov, kakor nimfe izza modrolistih   otoscvetk...
Odprl sem oči. Ljudje so vstajali, obrazi so jim živeli radosti, veselja, zanosa. Oči so se strmeče upirale vame . . . Zadnjič je zatrepetal lok po e-struni. Lahno sem se naklonil in počakal.
Tedaj pa .. . Oj, bratje! Zakaj naj vam govorim,  čemu  opisujem ...  to so bili oni
Slovenska književnost.
Knjige  „Družbe sv. Mohorja" \a l. igoi.
Koledar družbe sv. Mohorja za leto igo2.
— Mohorjev „Koledar" doslej še nobeno leto ni obsezal tako raznovrstne vsebine, kakor letos. Razen Avstralije prinaša iz vseh ostalih štirih delov sveta poročila in članke, spisane od slovenskih rojakov. Najizbirčnejši bravec bo moral biti zadovoljen z letošnjim „Koledarjem". Tudi glede na ilustracije se kaže v njem napredek; zakaj v letošnjem koledarju" je skoro dvakrat toliko podob, kakor v lanskem.
Vsekako bi bilo pa treba v prvem delu „Ko-ledarja" popraviti nekatere napake, ki so se opažale že v več ,,Koledarjih" zadnjih let. Napačno je pisanih nekaj slovanskih mesečnih imen, katera
blaženi hipi. Zaradi njih se mi je zdelo vredno živeti — —
A to so bili le — hipi. . .
Bratje, kaj neki je to? Iznova me nekaj teži, nekaj vznemirja, nekaj mi ne d& v tihem miru uživati — slavo .. .
Ali naj ugasne luč mojega življenja, ali naj se konča moja pesem v molu s tožnim zvokom?
Ne. — Miru hočem, sreče si želim. A slava mi je ne da. Dalje pohitim, dalje; vzpnem se višje. Morda mi cvete sreča na nepoznani poljani?
Iskal jo bom, odprl bom vrata svoje duše na stežaj, da mi iznova posijejo oni nepozabni, oni topli davni žarki, ki so me obsevali v mojem jutru.
Pozabil bom slave, pozabil zvunanjosti, ničnosti . . In potem bo duša slišala, in nekaj mi pravi, da še-le potem bo v tihem šelestu govorila moji notranjosti.
Iz čolna bom vrgel bremena, ki so mi težila dušo, da je morala pluti po kalni vodi, in lahka mi bode vožnja z razbremenjenim čolnom po čisti mirni gladini proti — bregu življenja ...
bi se morala pravilno pisati tako-le: unor, brezen, kveten, žari, fijen, — styczen, kwiecien, sierpien, wrzesien, paždzier-n i k, g r u d z i e n. Celo glede na nekatere svetnike bi se drznili trditi, da niso prav tiskani. Sv. Ido vidimo pri 15. januariju in 13. aprilu. Sv. Modest je tiskan 12. februarija in 31. marca. Ali sta dve sv. Idi in dva sv. Modesta, ali pa je tu napaka. In če so na teh mestih različni svetniki, zakaj ni pripisan stan svetnikov, da bi jih mogli razločevati? Prav tako nahajamo dva papeža Siksta in dva papeža Celestina, ki tudi niso ločeni, kakor bi morali biti, namreč s številkami: Sikst I., Sikst II., Celestin I. in Celestin V. Sveta Mehtilda ni bila mučenica, kakor beremo 10 aprila, in sv. Ivana Frančiška (21. avgusta) je bila vdova, ne devica. Prav tako se je pri 1 r. novembru pratikar zmotil,
Književnost.
764
Književnost.
ko je mučenca Mena naredil za mučenico. Ker je „ Koledar" sicer vzorno sestavljen, bi bilo škoda, če bi ostale v njem  te napake še dalje.
O spisih priobčenih v »Koledarju" moremo svojo sodbo le na kratko izreči, sicer bi nas do-vedlo predaleč. Pesmice so lepe. Vsaka izraža res kako misel, in to v čedni obliki. Vendar pa med »Sijonskimi g 1 as o v i" pogrešamo glasov nekaterih sijonskih čuvajev, ki so sicer izvrstni pevci. „Blagor mirnim" opisuje dva pretresljiva dogodka, ki naj bosta v svarilo prepirljivcem. Želeli bi, da bi bili v tem spisu pogovori nekoliko bolj naravni. Ljudstvu bo seveda najbolj prijala slika „N a š a deklet a", ker je vzeta popolnoma iz ljudskega življenja; in če sploh more kaj izmodriti giz-dava dekleta, jih bo ta slika gotovo. Slog tega spisa je pa naravnost klasičen. „Z a d n j i v e č e r" in „Poljančev Cencek" ne zaostajata za MeŠko-vimi spisi prejšnjih let. V „Zadnjem večeru" leži pretresljiva, globoka tragika, katero Meško zares mojstrsko slika. Žal, da je le preveč takih zgodb — resničnih! — „Poljančev Cencek" je pa pri svoji živahnosti prisrčno dete, katerega bi imeli tudi brez slike povse živo pred očmi! Slika „Odveč" je grozno temna, polna pesimizma, vendar se ji ne more odrekati resničnost. Ta spis ima redko prednost, da vkljub tendenciozni smeri ustreza vsem zahtevam umetnosti. „Materina daritev" je nekoliko prisiljena. Črtica ,,In njena duša je  vstajala" je sicer kratka, a vse hvale vredna.
Za leposlovnim delom prinaša „Koledar" celo vrsto izredno zanimivih znanstvenih spisov. Med njimi so poročila iz Amerike, Afrike in če vpo-števamo opis Skadra (to je slovensko ime za Sku-tari) tudi iz Azije. Glede na znanstvene spise letošnjega »Koledarja" bi želeli samo, da bi bila »Mohorjeva družba" dala popraviti številne jezikovne napake, ki se nahajajo v nekaterih sestavkih. ______                       J.  G.
Nedolžnim srcem. Pesmi s slikami. Zbral Anton K r ž i č. (Ponatis iz Vrtca in Angeljčka.) — V Ljubljani 1901. Založilo društvo »Pripravniški  dom". Tisk  Katoliške tiskarne.
Krasna mladinska knjižica! Nad 90 ljubkih otroških pesmic in do 70 slik in sličic je v nji. Vsakovrstni predmetje, najrazličnejše strune, take in take barve — pravi „quodlibet" za otroke, a tako lepo harmonično urejen, kakor je harmonična otroška nedolžna duša! Najprvo se spominjajo pesmice in slike najvažnejših časov in godov cerkvenega leta: od božične najlepše noči do cvetne nedelje in vstajenja Gospodovega — od cvetočega Marijinega meseca pa do tožne jeseni, ko žalujemo na grobeh svojih dragih. No potem pa še enkrat skozi zimo in pomlad, skozi poletje in jesen s pristno otroškimi Čutili, otroškimi glasovi! Končno slede vsakovrstne druge pesmi in slike:  o ubitem
vrču, o dedovem godu, o mladem dedku z naočniki, o hudi kuharici, o Vidkovih laseh, o nosku-izdajavcu, o pridni pastirici, o hudobni čadi, o toliko in toliko drugih živalih — kratko! o vseh rečeh in še nekaterih drugih . . . Res, ljubezniva knjižica! Ne rečemo, da so vse pesmice in slike v zbirki bogve kakšne umetniške vrednosti (kar sta Sil vin Sardenko in Smiljan Smiljanič to ni kak Rad. Silvester ali N e r a 1 o v ¦— to se razume), toda prisrčne, nežnim srcem umerjene in blažilne so čisto vse! — Knjižico toplo priporočamo.                                              Dr. M. O.
Janka Krsnika zbrani spisi. Uredil dr. Vladimir Leveč. Zvezek II. Sešitek I. Na Žerinjah. —  Založil L.  Schvventner. V Ljubljani   1901.
„Na Žerinjah" je sicer roman, kakor jih podobnih citate brez števila po raznih slovstvih. A spisal ga je Janko Krsnik. S tem imenom hočemo poudariti zlasti dve stvari. Ena je ta, da je zlog v romanu pristno naš in lepo preprost, dasi se pisatelj suče v takoimenovanih »višjih" krogih. Tako kot Krsnik ni znal pri nas še nihče pokazati, da se naš jezik poda tudi aristokratskim ustom! —¦ Druga stvar je pa ta, da je roman „Na Žerinjah" brez vsakršnih lascivnosti, kar je dandanes dobro poudarjati nasproti „modernim" brezstidnežem, in kar je obče svojost Krsnikovih del, svojost, katera kaže, da je pisatelj — če nočete druzega — vsaj gotovo mož dostojne olike in finega takta! . . . Škoda, da junak Vinko Rogulin. ki je sicer tako simpatičen značaj, „nima vzroka", da bi odrekel dvoboj puhloglavemu, priskutnemu grofu Soriju! Sicer se pa zdi, da pisatelj s svoje strani obsoja nezmiselno barbarstvo dvoboja, ko polaga doktorju Rakcu na jezik besede, kakor so te-le: „Dvoboju? Ha, ha! Ne bodi, ne bodi! Tega pa ne, tako neumen pa nisem bil nikdar!" In zopet: ,,Dvoboj, ha ha! Se tega nisem nikdar umel, kako se more Človek za kako idejo ubiti, obesiti ali ustreliti dati. Pa dvoboj!" . . .
Gosp dr. Vladimir Leveč je, kakor pri I. zvezku, tudi pri tem sešitku vestno izpolnil svojo uredniško dolžnost. — Cena broš. izvodu je 2 K 50 h, po pošti  2  K  60 h.                                  Dr. M. O.
Zbirka ljudskih iger. Drugi in tretji snopič. Izdaja »Slovenska krščansko-socialna zveza". Ljubljana 1 901. Cena poedinemu mehko vezanemu snopiču 80 h, po pošti 90 h. Za društva, ki naroče vsaj pet izvodov skupaj, je cena snopiču 60 h, po pošti toliko  več,  kolikor znaša poštnina.
Ta zbirka, ki se je lansko leto pričela, se torej Še dosti redno nadaljuje. Prvi snopič, ki je obsegal igre: 1. „Pravica se je izkazala", 2. „Za-mujeni vlak" in 3. „Lurška pastirica" —je popolnoma razprodan; pač znamenje, da je ta zbirka praktičnim potrebam naših društev jako dobro došla.