106 il                 ¦       S i n.      '
rMpBU-e,  ali   bodem  res vže  umrl?"   tako je vprašal  devctletni  dcček na |||I|smrtnej postelji očota, ki je stal poleg postelje in sc jokal. S prisiljenim '^^^nasmehom mu  odgovori oče:   ,,Dete moje!   tebe smrtni angel še nc iyl popelje v večnost;  prišel  bode  sicer  kmalu k nam,  da nam vzame bolno staro marnico, a tebi bode prinesel zdravje." ¦ '¦•  MJutri bodera vže zdrav, kaj ne, oče?"                                     '¦ ¦
,    BDa, da, igral se bodeš vže s sestrico na vrtu," odgovori oče.
Ne raore več govoriti bolni deček. Glava se mu nagne v stran, oči mu postanejo steklene in bled postaja kakor zid.  Brez zavesti leži v posteljici.
Poleg postelje stoji miziea. Za mizico sedi mati in se obupno ozira na bolnega sina. V naročji jej sloni hčerka, joka se in poprašuje, ali bode bratee res umrl? — Na postelji pri peči leži stara mati ter govori sama s seboj: BCimu ne vzaraeš mene, o bleda smrt, ko vže komaj čakam ločitve iz sveta? Pusti, o pusti to mlado živijenje na radost njemu samemu in roditeljem nje-govim!"
V nezavesti jame dcček govoriti: ,,Angel smrtni! ali vže greš po staro mamico? Pridi, o pridi po njo, a mene za zdaj še ozdravi. GJej, tain pri pe6i leži stara mamica, ali je ne vidiš? Nu, zdaj vže greš; kaj se mi smeješ tako sladko?"
Po tej blodnji utihne deček. Počasi in počasi diha. Mrtvaški pot inu obJije čelo. Mraz mu preletava ude, da se posteljica stresava. Zdajci odpre oči, vpre jih v očeta, mater in sestrico tako Ijubeznivo, da jim srce poka od bridkosti. Zadnji dečkov pogled v svet. Zapre oči in globok izdih se mu izvije iz prsij, in z izdihom je odšlo mlado življenje. Jok in stok se razlega po hiši. vsi poljubujejo dečka in v tugi poprašujejo, zakaj jih je ostavil.
Drugi dan je ležal deček na mrtvaškem odru v sredi najlepših cvetie. Ustni ste se mu smijali in biJo ga je videti, kakor bi počival. Sestrica mu je povila lep venec in položila na mrtvaški oder. A stara mati je vzdihovala v postelji pri peči in prosila Boga, da bi tudi njcj skoraj poslal smrt ter jo rešil bolečin.
„0 angelček mladi! prosi tndi ti Boga, da me skoraj vzame k sebi," tako je govorila bolna starka. ko sem prišel kropit dečka;                 Ksaverij.