507
Odsvitanja
Marij Čuk
Letiš s perutmi v močvirju in kljuješ želvino lobanjo, sposojaš si vse hude misli, na mestu si, zasopla, trda.
Sestradan črv se rine v zemlji, poletje korenin ga vklenja, da si ne more misliti zelenja, zato se žuli, grebe, pada v kolobarje.
In moški? Kaj ruje v tej vrtavki?
Za tlako daje svoje trdo deblo,
ki medlo kolca v temini luninega ščita.
I.     Ti dnevi,
v žveplu zasvojeni mojih sanj — razpadajo v večnost, ne da se
508
s koltom sestreliti
oblaka,
ki lebdi
in čudno čaka.
II.     Z rezko britvijo spočeti konec, ki pljuskne kakor val čez valobran in pade daleč, utopi se v morju, kot kaplja, ki se s kapljo več ne najde.
III.      Cez čas,
ko luna zaplodi
umetne kroge,
iztrga polž
tipalke iz svoje hiše,
samo še hip
in brzgetanje utripa
splahne,
potuhne se zareza
sredi čela,
roka zaniha
v divjini vetra.
IV.      Vrti te, jemlje, padaš v omamo, predana žrtvovanju, nevidni grabež stiska tvoje žile
in vsa curljava gnojno gledaš predse, izdihneš vse spomine, tujka, ki potrka na vrata maščevanja.
509
Odsvitanja
V.     Zapiki so vse globlji, ostri, na rezilu
se miga star bojevnik, opremljen s ščitom iz samega brezsnovja, bojuje boj s stoterimi duhovi, težkimi strahovi, ovit v samo sivo svilo. Žila na vratu poka v težkem ritmu.
VI.     Spotakne se,
utrujena zavest.
Negibno pade ob kamen, ki molči, sivi
in se ne zmakne.
&&&     Se tO: spomin kot kača žoltavega plina,
ki sproža vojsko barvanih cvetov. Za ceno strašnega, neizživetega cekina čakam, da brst vznikne, sled vozov izplakne blatnica žlebovja. In to: klicaj nad oblo, pika siromašnim vprašajem.