Stran 124                 ANGELČEK                    Leto 27
Marica Koželjeva:                                                      ^m
Z doma.
•
§b Ave-Mariji je stopil Tonček čez hišni prag z lahko culico na roki, Napotil se je po klancu navzgor; ozka pot je vodila navkreber in čez hrib v sosednjo vas.
Večerni zvon je donel tožno čez plan. Dečku se je zdelo, da kliče za njim: »Tonče, Tonče!«
Neka doslej nepoznana bolest mu je stisnila srce, ustavil se je in pogledal nazaj.
Ondi stoji hišica njegovih staršev. Borna' je, le-sena in krita s slamo, a njemu se zdi začudo lepa. V mesečini se beli tratica pred njo- Tako mu je, kakor da ga vabi nazaj: »Kam odhajaš, Tonče? Ostani! Ne veš, kolikrat si se igral ob meni? Čula sem, kako si vriskal in pel. O poletnih večerih si posedal in zrl v zvezdice — zakaj odhajaš?«
»Saj moram,« si je odgovarjal v mislih Tonče. »Doma ni kruha za vse. Še Bog, čc se bodo preživili mati in mala dva.«
Udinjal se je pri mesarju v sosednji vasi. Mati so se jokali, ko so povezovali siromašno culico: »Revež ti moj, saj ne greš rad; vem, da ne. Pa ostani, za silo bomo že kako živeli!«
Hudo je bilo Tončetu pri srcu. Kar ostal bi bil najrajše; a uvidel je, da to nc gre. Seve, mati bi bili tudi stradali,   samo da bi mogel ostati Tonče doma.
»Še za vas ne bo jesti,« jim je dejal skoro trdo. »Prislužim si kaj in čez leto se vrnem. Nič mi ne bo hudega.«
Let0 ^7     ^^^' ANG&ČEK                 Stran 125
"         Na Vse to je pomislil sedaj, sunkoma se je obrnil
in je odhitel naprej.
»Ej, ko bi se bili vrnili oče!« je vzdihnil. Vojska mu je vzela očeta. Dolgo so ga čakali in upali. »Ko bo konec, se povrnejo!« so se tolažili, »Nemara so ujeti, nemara leže kje bolni? Ozdraveli bodo in se povrnili iznenada!«
Železne roke je imel oče. Nobene sile iim ni bilo, dokler }e bil še on doma.
»Pa oditi je moral, kamor so odhajali tisoči. Sedaj je konec vojske, in še se ni vrnil in menda se nikoli ne bo. Zato mora Tonče z doma, da bo kako poma-gal materi in malima dvema.
Dospe vrh klanca. Res, še enkrat se ozre na dom. Jablana steza za njim svoje veje. »Ostani!« ga vabi. »Ne veš, kolikrat sem ti nudila sladkih jabolk, kolikrat si počival v moji senci, nad tabo so pa pelc ptičke ? Ti si zrl v vrh in sanjal o bajnih deželah, kamor boš nekoč šel. — A sedaj greš z doma!«
Trpkopostanc Tončku v duši. V očeh ga za-peče, z rokavom si obriše solzo, ki mu je padla na lice.
Urno stopa po hribu navzdol, Ondi v dolini čaka nanj drugi dom. Tuji ljudje so tam. Ali bodo imeli zanj kaj srca — kako ga bodo sprejeli — tujca?
II.
Pri mizi je sedel gospodar in bral v časopisu. Zraven je kimal, se ujezil ali naglas zasmejal, kakor se mu je že zdelo poročilo. Od stropa dol ie visela luč, ki je svetiia vsem v prostorni izbi.
Pri peči je snažil veliki hlapec komat in čakal na večerjo. Iz kuhinje sc je čulo ropotanje z lpnci. Gospodinja je naročala nekaj dekli.
Stran 126                  ANGELČEK___________Leto 27
Takrat je stopil v vežo Tonček. Plaho je stopil do vrat in je nalahko, boječe pritisnil na kljuko.
»Le noter, kdor si!« je zavpil mesar v izbi, da je izpodrsnila dečku roka po kljuki, in je le trudoma odprl.
»Ojf fant, kaj je pa tebe prineslo na noč ?« ga je povprašal gospodar. Ni bil ravno hud človek, le govoril je bolj osorno kakor prijazno. Tako se je bolj skladalo z njegovim poslom.
»Vidmarjev Tonček sem z one strani. Prišel sem, kakor sta se domenila z mamo, da bom pasel!«
»No, glej, to je pa že prav, da si prišel. Ti, Marko, ta-le ti bo kaj pomagal v hlevu, čc ti je všeč!«
»No, všeč! Zakaj ne, čc ne bo lenl« se je oglasil izza peči hlapec, ogledovaje dečka.-
»Hej, mati, ti!« je zakričal mesar v kuhinjo. »Brž pojdi noter! Pastirja imamo.«
Gospodinja je prihitela radovedna, spotoma si je brisala roke v široki predpasnik.
»Kaj pa kričiš, kakor da se podira svet — kdo pa jc ? Ta-le fant ? No, je pa tako vpitje. Ti boš za pastirja, ne ?« vpraša Tončka gospodinja. »Posebno močan nisi videti, suh si in bled. Se boš pa že pre-naredil pri nas. Kar odloži in sedi, boš večerjal z drugimi.«
Tonče ni rekel ničesar. Tiho je odložil culico in sedel tik nje na klop k peči. V srcu mu je bilo tesno, v grlu ga je tiščalo. Še nikoli ni bil šel z doma. Mati njegova so pa govorili vse bolj polahko in sladko. Tu so pa vsi tako osorni, kakor bi sc venomer kregali.
»Privaditi se mi bo treba, in privadil sc bom, tako sem dejal materi,« je vendar izgovoril deček.
»Kaj pa oče, niso šc nič pisali?« ga vpraša mesar.
Uto 27___________ANOELČEK                 Stran 127
»Niso še do danes.«
»Ej, Bog sam ve, kje je ostal! Začudo mnogo se jih je izgubilo v tej vihri. Mogoče, da se bodo še oglasili. Škoda jih je, sem jih poznal.«
»Oj, škoda, škoda!« je odmevalo v dečkovi duši.
Po večcrji, ki je bila precej obilna, je govoril gospodar z Markom o delu, ki ga bo izvršil drugi dan.
»Spal boš pa z Markom v hlevu,« sc je obrnil k dečku.  Tja sta jo tudi krenila po večerni molitvi.
Marko je skrbel za vzoren red v hlevu. Postelji sta bili druga nad drugo, Tončkova zgoraj, Markova pa spodaj, obe pregrnjeni s snažno odejo, Gorko je bilo v tem hlevu, še skoro bolj kakor v hiši,
»Le zlezi gor!« ga je pozval prijazno Marko. »Gotovo si truden od dolgc poti!«
Marko je tudi legel in kmalu glasno zasmrčal. Tonček pa ni mogel takoj zaspati. Res, da so ga bo-lele noge, in truden je bil, ali premišljal je še vse bolj natanko, kako je odšel z doma, kako ga je mati prekrižala zvečer... Danes ga pa ni nihče. Žalost mu je legla na dušo, glavo je obrnil v zid, solza mu je prišla v oko, a ni je videl nihče — razen Boga, ki mu je poslal sladko spanje, da se mu je umirilo raz-žaloščeno srce.
Še predcn sc je zdanilo, je že vstal Marko in odšcl na delo. Fanta pa ni budil. »Naj spi, revše!« si je mislil, »da ne bo preveč pogrešal doraa.«
A Tonče se je takoj zbudil, pomel si je oči in splezal z ležišča.
Marko ga ni preobkladal z delom. Kaj malega je pomagal tuintam, a tudi sam si je poiskal dela. Kadar ni bilo drugega, je nanosil brž drv v kuhinjo in se je s tem mocno prikupil materi-gospodinji, da ga ie precej prvi dan kar naglas pohvalila pri kosilu.
Stran 128____________ANGELČEK_________Leto 27
¦          Za drugo nedeljo mu je bilo pa obljubljeno od
matere, da ga obiščejo. Neznano dolgo se je zdelo Tončctu do takrat. A nedelja je le prišla, in Tonček je zrl že rano v jutru željno po cesti, kdaj bo ugledal oddaleč ljubo mater.
Gruča ljudi je prihajala iz sosednje vasi, in Ton-ček je takoj spoznal med njimi svojo mater.
Še se je ozrl okoli sebe, če ga kdo ne vidi, in je stekel materi naproti.
»Mati, oh, ste vendar prišli? Kako pa Lenica in Videk?«
»Zdrava sta! Rada bi bila tudi prišla, pa jc pre-daleč za sedaj, ko šc ni gorko. Pustila scm ju pri sosedovih,« mu je hitela odgovarjati mati in ga gle-dala z Ijubečimi očmi, ko ga že ni videla celo vrsto dni. Tonček je prijel mater za roko in jo povedel v kuhinjo.
»To-le so moja mati,« je povcdal, ves rdcč v lice.
»Prav, prav, da ste ga obiskali!« se je oglasila gospodinja in segla materi v roko. »Tožilo se mu je že po vas. Pa ni napačen fant, ga imamo vsi radi. Vsedite se, žena, napravim vam zajtrk. Dolgo pot ste imcli do nas!«
»Saj ni treba!« se je branila mati, pa je le sedla in použila, kar ji je kmalu dala gospodinja.
»Le bodi danes z materjo, Tonče!« mu je rekla gospodinja. »Idi z njimi v cerkev in razkaži jim kaj!«
Odšla sta^ čez dvorišče. Zunaj je stisnila mati Tončku nekaj  v roko:   »Na, od doma je!«  je rekla.
Bili so suhi jabolčni krhlji, zaviti v snažni rutici. Žcljno jih je sprejel deček in brž pokusil enega. Ka-kor bi imel košček doma v roki, se mu je zdelo. Najraiši bi bil snedel vse naenkrat, a ni hotel; vsak dan bo enega, da se bo bolj spominjal doma.
Leto 27___________ANGELČEK_________Stran 129
Hitro, kakor bi trenil, so mu minile urice ob materi, in že so se jeli poslavljati. »Takoj se bo zno-čiloj veš, moram na pot!« so rekli. »Težko me bosta čakala malaidva, in radovedna bosta, kaj jima povcm o tebi. Priden bodi, Tonče, kakor si bil doslej. Saj pridem kmalu   zopet!«   Obema  so  silile   solze v oči.
Tonček ni rekel ničesar. Skočil je v hlev in pri-nesel nekaj zavitega v vozlu, narejenem iz rutice. Mati }e razvozlala. Bile so štiri desetice. Kakor nove so se svetile.
»Nate, mati!« je dejal. »Sem jih dobil, ko sem napajal konje.«
»Jih bom pa shranila zatc!« je rekla mati. »Le pošten bodi, sinek moj! Bog vari, da bi se dotaknil tujega blaga, Kar ti pa kdo podari, pa hvaležno vzerai in se lepo zahvalil«
Daleč je bila že mati, pa še je zrl Tonček za njo.
»Za materjo gledaš?« ga je vzdramil Marko. »Le glej, fant, in ne nehaj hvaliti Boga, da jih še imaš! Kdaj so že zakopali mojo! Že prekopani so, pa še hodim  molit  na oni kraj,  kamor so jih položili.«
Posihmal je bilo Tončku malo lažje. A še vedno je rad mislil na dom; takolc zvečer še najbolj. Do-mov ga je vleklo včasih z neznano silo, a dejal si je: »Moram biti tukaj, ni mi hudega. Morda se še vrnejo oče, in imeli bomo zopet vsi dosti kruha.« Ostal je vztrajen, priden.
III.
Znočilo se je. Mati je položila Lenico v posteljo, in dekletce je molilo glasno k angelčku-varihu, nato pa še šepetalo:
»Mama, setn že zmolila očenaš za ata, in za Tončka tudi.«
Stran 130                 ANGELČEK___________Leto 27
»Sedaj se pa vlezi in zaspi!«
Videk je zlezel na ležišče k peči. Mati mu je poravnala plevnico in ga pokrižala. Nato je pa pri-žgala svečo in pri brleči luči je začela krpati Vidkove hlače, ki jih je bil nanovo razpotegnil deček, ko se je plazil kdovekod čez dan,
Skrbipolne gube so se zarezale materi v lice. Žena je hitela ubadati, a hkrati je mislila na to in ono. Na Tončka, ki ga ni doma, in je bila zanj v skr-beh noč in dan. Mislila je na moža, kako je bil skrben in marljiv. Zatrdno je še upala, da se povrne. 0 Bog, koliko je premolila zanj, koliko prosila Boga, a je moral tudi on ostati — kje? Kje?
Njene misli so ga iskale na poljih, koder so sc bili boji. Iskale so ga v daljnih taborih.
»O siromak, kje jemlješ konec?« \e vzdihnila. A kako, da si ga ne morc predočevati mrtvega? Pri srcu ji je, kakor da se še povrnc, čeprav se zdi skoro ncverjetno. Solza ji  stopi v  oči.  Skloni se. ..
Potrka na okno. Žena ne čuje ničesar. Iznova potrka nekdo na okno, in znan glas zakliče: »Lenka, odpri!«
»O križani Bog,« vzklikne žena in prebledi. »Ali ni to njegov glas?«
»Odpri, Lenka, jaz sem!«
Žena plane pokonci in že odpahuje vežne duri.
»Saj  ni   mogoče,  da  si  ti!  Ali  je tvoj  duh?«
Stisne ji prišlec roko in jo objamc.
»Sem, Lenka, glej, sem! Kako pozno se vračam! Bolan sem bil.«
Šele sedaj ga pogleda žena v lice. O, to lice je izražalo dovolj o prcstanem trpljenju!
Lasje so možu osiveli; a ko je odhajal, je imel šc vsc Iepo čme.
Leto 27________ANGELČEK                  Stran 131
»Doma se boš docela pozdravil, Jože! Samo, da si prišel,« je hitela žena prevesela. Ljubeznivo jc prijela moža za roko in ga odvedla v hišo.
»Že spita!« je dejala in pokazala na otroka.
»Kje je pa Tonče?« \e brž vprašal oče vznemir-jen in pogledaval po izbi.
»Z doma je šel! Veš, služit na ono stran k me-sarju. Sam je silil, ko je videl, da nam je hudo. Težko sem ga pustila, pa ni bilo kruha, Zdaj bo bolje. Do-mov ga bova vzela, da ti bo pomagal. Sam tako ne boš zmogel vsega. Pa ga imajo tudi tam radi.«
»Takoj v nedeljo greva tja,« je rckel oče skoro trdo. »Kaj bo sirota pri tujih ljudeh! Jaz sem to izkušal. Saj je zdaj še premlad. Še kakšno leto naj bo doma, potem ga pa dam kaj učit. Prej me je zmiraj nagan-jal, da sem mu pomagal sestavljatt vozičke. AH ga še tako veseli to delo?«
»0, in še kako! Kolar bo, pravi, kakor si li. Po tebi se je vrgel I«
Šepetaje sta govorila potem oce in mati, da bi se ne zbudila malčka. Oče je stopil k hčerkini po-steljici, in gorka solza je spolzela na lase njegovi ljubljenki. Pobožal je potem z raskavo desnico Vidka in odšel z  materjo v kuhinjo, da rau pripravi večerjo.
^Sedaj pa počivat! Truden sem od dolgega pota. Jutri bom pa pripovedoval, kako mi je bilo. Samo, da spet vidim šc enkral ljubi dom!«
IV.
Te nedelje se je Tonče čudno veselil. Ni vedel, zakaj. A najrajši bi bil zavrisnil, če je pomislil, da bo kmalu nedelja.
»Boš.videl, Marko, to nedeljo me obiščejo mati!«
Stran 132________ANGELČEK___________Leto 27
»Kako pa, ali še kdo drugi?« ga je podražil Marko.
V nedeljo je vstal Tonče zarana in se je oblekel pražnje. Verno je gledal v daljo, ali ne bo uzrl, česar si je tako želelo njegovo srce.
Živino je bilo treba napojiti. Tonče jo je odvezal in gnal na vodo. Še prcden je pa poteklo pol ure, se je vrnil. Na ljišnem pragu je stal razkoračen go-spodar in se mu je smejal dobrodušno.
»Tonče, le brž se obrni! Potem pridi v hišo, da zveš nekaj novega!«
Tončetu je tolko srce kar naglas od naglice, s katero je pripenjal živino in od veselega pričakovanja, kaj bo. Odhitel je v hišo. Glej si no — res! Ljuba mati stoje sredi izbe in se rau smehljajo. In zraven njih velik bled in neznan mož. Tonček scže materi v roko. Mati mu  pokažejo  na moža: »Ali  tega-le  poznaš?«
Začudeno pogleda Tončc tujcu v oči, in otroško srce spozna očeta.
»Oče, oh oče!« vzdahne. »Kaj ste res vi?«
Oče ginjen pritisne Tončeta na prsi.
»Vrnil sem se, vidiš. Kajne, mislil si, da me ne bo več?«
Sto vprašanj je sililo potem fantu na jezik.
»Kje ste bili? Kako, da ste tako shujšali?« je hotel najprej vprašati, pa je le gledal in gledal, kakor bi ne mogel verjeti svojim očem.
»Kako bomo pa sedaj naredili?« je vprašal oče gospodarja.
»Vi bi ga seveda radi takoj doraov?« je pomislil gospodar.
»Pa naj ostane še malo pri nas, dokler ne do-bimo drugega. Saj prehudo mu menda ni pri nas?« Gospodar jo pogledal Tončka, kakor da hoče reči: povej, če ti je bila sila I Tonček je zardel in priznal;
Leto 27___________ANGELČEK_________Stran 133
»O, ničl Zelo dobri so bili z mcnoj vsi!«
In oče odločijo:
»Tako naj pa ostane, dokler bo šc paša.« In Tonček vesel prikima. —
Oče je pričel doma zopet izvrševati svojo obrt. Obilo dela je imel. Ker pa ni bil nič kaj zdrav, mu je šlo izprva lc počasi od rok. A kar je naredil, je bilo trdno in zanesljivo. Ljudje so zelo cenili njegovo delo. Od blizu in daleč so mu dajali delat, tako da je res težko zdeloval, in vsak dan je bolj želel, da bi se vrnil Tonček.
A tudi Tonče je težko čakal zaželenega dne, ko se poslovi in odide zopet čez hrib v svojo ljubo domačo vas.
Vedel je pa, da se mu bo tožilo po Marku, s katerim sta si bila vroča prijatelja, A šc z večjo silo ga je vleklo domov pod rodno streho.
Tisti dan se je zahvalil Tonče lepo gospodinji in gospodarju, ker sta mu bila dobra. Še je zaklical Marku: »Zagotovo me obišči v naši vasi!« Pa je za-vihtel klobuček in odbrzel z brašnom po cesti in s ceste po poti, ki je držala čez hrib domov.
Naglas je zavriskal, ko je stal vrhu klanca in ugledal med zelenjem domačo hišico. Tako prijazno ga je pozdravljala od daleč.
»Pozdravljen, moj dragi dom!« je zaklical.
Noge so mu bile lahke. Nič ni čutil dolgc poti. Saj se je vračal domov, domov k ljubim staršem.