Kalčič
XLVII POGLAVJE
(vlom v njegov roman, str. 99)
vi svinja, joj!"
V dveh samih korakih sem bil pri njej, nikdar ne pozabim.
"Ti... ti meni take besede — Ti!"
In potem sem udaril. Dvakrat, trikrat, štirikrat. Po napetih, vlažnih licih. Tudi tega ne pozabim nikdar. In
napišem. Kajti nikdar doslej nisem tako udaril ženske. Zdaj so ti udarci šli in si jih ne spominjam z največjo
natančnostjo, ker jih nimam tu pri sebi, in se spreminjajo. Tako da jih nikdar več trdno ne vem. Včasih, kadar
koračim po drevoredu črnih rogovil, s katerih kaplja od ranega dega, ko smo še spali, so mi natančno kot štiije
zeleni lapuhovi listi, ki mehko, a za vekomaj legajo, da zavijejo obraz napihnjenega plavajočega mrtvaka,
kakšnega anonimnega biciklista, ki ga je pred tedni vrglo dol z magistrate v reko. Drugič, ko sem na lepem sam
in obkoljen s samimi bajoneti in črepinjami in oglatimi predmeti v tej sobi, v izbruhu histerije, so to štiri jeklene
kugle, ki bi jih spet imel, da vse to predrem. Potem, kadar me na kakšnem obisku na Poljanski 20-c zvije napad
euforije in sredi naslonjača dobim občutek, da sem že ves svet posrebal, pa se vendar na novo peni, vzh^a in
narašča nazaj pred mojimi očmi kot kakšna potica, tedaj so to štirje ostri ptiči, ki vsak s svojo nalogo in torbo
letijo čez nebo, da naredijo red na štirih straneh zemlje. Potem, z vlakom, ko v njem drvim, tesno ob vlažni in
hladni šipi, ko je okno okvir in notri slike, da se ti še posebno zarine v zavesti kadarkoli se peljem, vedno so te
poljane in telegrafštange kot da bi se peljal mimo nazaj s časovnim strojem, vedno, in tam nekje v Verdu, ko v
kupe stopi kakšna črna debela baba s petelinom v roki, da ga pelje v Borovnico življenja prikrajšat, in me v vsem
tem zmoti, tako da mi uidejo vajeti iz rok in s tem svojim časovnim vozom zašajtam in se zarijem v blaten
graben, v globoko otožnost, s počeno glavo tam kje v tretjem razredu osnovne šole, ko sem prvič videl Tanjo.
Takrat so to štirje udarci nihala, ki je prej in poslej mirovalo. Potem, kadar čakam Markota, ki je šel v trgovino
po vino, in splezam na snežen hrib tik nad njihovo garsonjero, da je dolina globoko pod menoj in se vidi potka,
po kateri se ima vračati Marko s težkim cekarjem vina, da se mu nekaj kmečkih ščenet zaganja v hlačnico,
takrat so to štiri čaše žolčastega vina, ki bi jih rad izpljuval. In potem, kadar mrzim, kadar v velikem odvratju
stopam po zgoraj zmrznjenih spodaj mehkih krtinah, da se vali ven topla sapa kot iz gnojne kopice in iz
Markota, in to vedno kje malo stran od civilizacije, tako da nimam pri roki nečesa, kar bi ubil. Takrat, ko
rečem: Pa saj vseeno nimam rad, saj ni vredno, saj kljub vsemu veselju, ki nam ga dela, ni vredno, saj mi lahko
stokrat in milijonkrat rečete, da je, pa vam jaz enkrat čez vse to, da ni. In da mrzim in črtim. In da naj se me vse
pazi. Takrat se kar tresem, ko sem tako divji, in razbrcam grudo zemlje. Takrat so to štiije sramotni ščurki, ki so
nekoč hodili po meni.
Ampak so bili od začetka kljub vsemu le štiije udarci, le štiije suhi udarci v njen obraz, znanstveno vzeto. Ne
spominjam se jih, a vem da so bili: spominjam se samo teh nihal, kugel, ptičev ščurkov, samih suhih udarcev ne,
so pa morali biti; že zato, ker so povzročili, da zdaj odmevajo v obhki teh ščurkov. Kot če udariš zvon. Kaj je
udarec ob zvon drugega kot ponavljajoče se vračanje prvega v vedno novi obliki, ki pa ni več on. To je za koga
mogoče preveč pesniško vzeto, ampak je vseeno res. Vse to je res in preverjeno; vse to sem skrbno preveril na
sebi in še poskuse sem delal: za eksperiment sem šel dvakrat po cesti gor in dol in štirje udarci, na katere sem
pomislil, so bili prhut štirih netopiijev. To je potem čista empirija. Tako da je potemtakem čisto znanstveno
vzeto, če rečem, da so bili tisti štiije udarci v njen obraz štiije udarci v zvon mojega življenja, zvon, ki hoče
nazaj v mirovanje čez vedno nove vibracije in udarce. Ker pesniško se teh besed brati ne da. Ker pesniško je tisti
oblak, v katerem vtem trenutku jaz sedim;oblaka pa ne boste prebrali.
Samo stali so, jaz pa sem naglih korakov zapustil to hišo, ki jo zdaj vidim skozi okno.
Kaj intenzivno mislim te dni na kraj Špico na Prulah, kjer imamo rjavo roko in rjav potok, ki se žariva vanjo.
Zdaj čutim, da sem se končno izfukal. Kaj imam še tam? Profesor C. je šel na avtobus in se utopil v ijavo reko.
Njegovo bitje zdaj tu so le še gazi v zbrozganem snegu, tako je šlo z njim. Tudi jaz sem bogve kje tam. Ne bi se
smel spuščati v to - z njim - kaj zdaj? Imam še pol glave, ki jo je treba izkoristiti, da se obrabi. Profesor C. je
šel na postajo je sedel v avtobus je peljal je zahvalil je stopil dol je dal klobuk na ograjo je dal torbo na pločnik
je stopil gor je skočil dol v rjav potok je utonil v ijavi reki. In zdaj končno vidim, dasi so mi vseskozi pravili, jaz
pa njim grdo nazaj, da ne bom nikoli, kaj je to trda resničnost. Kaj imamo še na Prulah? Na Prulah imamo še
I
breg. Kaj imamo še na Prulah? Tam imamo še velike vrbe. Pa kaj še? Še pot. Pa kaj še? Klopce. Kje? Ob poti.
Kje še? Na Prulah. Lahko bi bil usekal do konca ko sem bil že tam, zdaj bi bilo takointako vse isto. Moral bi
zgrabiti nož in v enem zamahu babi odrezati glavo. V enem kosu. Kaj je še na Prulah? Hiše. Kakšne? Navadne.
In kakšne še? Še po eno gostilno in po eno trgovino. Kakšna gostilna je to? To je gostilna za ribe. In kaj še?
Rake. Kakšna gostilna je to? To je gostilna za ribe in rake. Kakšna gostilna je to? To je gostilna za ribe in rake.
Mož iz črnega neroplana se zdajle trdo vzpenja po belih marmornatil^ stopniščih v prestolnici - mogoče je
norost samo od njega. Kakšna trgovina je to? To je trgovina za moko. In kaj še? Mleko. In kaj še? Zelje. In kaj
še? Kvas. In kaj še? Kvas. In kaj še? Kvas. In kaj še? Kvas. In kaj še? Kvas. Svetloba zunaj postaja vedno bolj
tema; se pravi, to dvoje le dve obliki nečesa enega. In drevesa se majejo, ker piha vanje veter in jih maje. In kaj
imamo še tam na Prulah? Špico. In kaj še? Prule. In kaj še? Ljubljano. In kaj še? Golovec. In kaj še? Livado.
In kaj še? Hišo kot gramozanski otrok z dvema dimnikoma. In kaj imamo še tam na Prulah? Rjavo reko. In kaj
še? Rjav potok, ki? Ki se žariva vanjo. Saj sem že skoz hotel tja. In zdaj grem. In grem zares vrtat tiste luknje z
bosanskim svedrom. Kdaj? Zdajle.
Prva luknja
Septembra rano zjutraj smo najprej morali v Trst. Najprej morali v Trst zato,ker nam je čevljevpošlo. Zato,
ker čevljev pošlo, kakršnih na Špici ne premoremo. Ob štirih točno, ob treh osemintrideset, tri četrt na štiri,
štirih celih sedem, pol štirih, kdo ve, to je bilo še vse zalizano v kdove kakšne mrene, smo se prebudili od
lastnega krika. Lastnega krika, ker nas je nekako tako pri srcu kot da bi bil nekakšen infarkt. Potem smo mirno
ležali, čakali in premišljevali, kaj je zdaj to, ali se je to zgodilo v resnici ali v snu. Preštevali: malo verjetno, da se
nam je to zgodilo samo v sanjah, saj ta infarkt ni bil nadaljevanje prejšnje sanje: da na primer sanjamo, da smo
starček, ki leze v hrib, šest sedem ur, zleze na vrh, sede na klopco, prime daljnogled, da bi pogledal dol na zemljo ali
pa gor na sonce, pa ga pri tisti priči infarkt in omahne; še huje; ta naš infarkt je našo prejšnjo sanjo prekinil -
kot bi prekinil resničnost — brez sleherne povezave! Prej smo sanjali od Debeli Bredi. E)ebela Breda je meter
osemdeset velika mlada ženska, ki je prišla, se nekoliko priklonila, je pa kljub svoji agromnosti nič prej kot
nežna in krhka ženska. To je zelo ranljiv, izjemno ranljiv človek, povrh vsega smo pa še mi malo krivi, da je tak,
ker smo imeli nekoč v mlajših letih, ko še ni bil debel, neko zgodovinico z njim, s katero smo ga zelo potr li.
Tako je torej tiho prišla v sobo, kjer smo mi bili cesar. Vsa je trepetala, kar je bilo ob njeni ogromnosti in milini
nadvse neprijetno, ščipala se je za svojo najboljšo večerno obleko, ki jo je bila šivala sto let nalašč za ti.
priložnost, v strahu nas je gledala in mežikala, v strahu, da kaj takega ne rečemo, da bo potem ona kot mlinski
kamen, ustavila se je pri loncu s filodendro nom, naslonila se je na naslonilo oguljenega fotelja, hotela je, da bi
umrla. Mi za pultom smo zaprli neko črno mapo, odložili nalivno pero, skleniU roke, in bili pripravljeni
prisluhniti pritožbi Debele Brede. In Breda je rekla, oba veva, kaj vse se je bilo zgodilo. Pripravljena sem
na .. . na vse.
In potem je prišel tisti infarkt in smo zdrknili iz te sobe. Iz te sobe v to, v kateri smo potem rano zjutraj ležali
in premišljevali, kaj je bilo res. Tipali smo si prsni koš, da bi čutili, kako nam srce še bije. A srce ni bilo. Pa smo
vseeno še naslednjih mnogo sekund živeli. A bali smo se še naprej. Potem smo se hotefli spomniti in si zapomniti,
kako je točno bilo, da povemo zdravniku kardiologu: Ravno tako smo ležali kot zdajle, ko je znenada začelo
poskakovati, neenakomerno, vmes dolgo ni udrihalo, pa spet skoraj nič in malo in šibko, potem je kar naenkrat
takole na hitro vztrepetalo, kakor da leze ven iz koša, potem pa je nekaj naraščalo in je doseglo in naraslo do
bolečine, potem se je nekaj stisnilo, nekaj stisnilo, topo nas je usekalo v levi roki in navzdol po levinogi, potem
smo zakričali in se zavedli lastnega krika. Spomnili smo se tudi, da je bilo kljub vsej strašni grozi starega
preizkušenega srčnega bolnika, ki leži v veliki postelji, ki ve in reče: Zdaj, sestra! Zdaj prihaja! prostora še za
eno drobceno misel: pravzaprav nam kriči le telo in vsi tisti socialni in drugi mehanizmi, ki so že tudi telo, le ti
se derejo in upirajo, jaz sem se p a hudobno potuhnjen znotraj teh teles hehetam in se na sedežu guncam in
suvam, da bi šlo še hitreje v tisto grenko smrt, da bi tudi jaz videl, kako je to. Kot da jaz že ves čas in še naprej
samo čakam, da me vsi ti mehanizmi že enkrat minejo. To je bil tisti trenutek, ki nam je dal podvomiti v
neresničnost infarkta. To priporočamo obiskati.
Potem smo ležali kot bebci in čakah,da pride ura šest ali sedem.
Potem smo gledali gromozanski rastlinojed v loncu, ki je še spal. Še spal zaradi tega, ker ni bilo kakšnega
sonca, da bi ga pokonci spravilo. To je bi filodendron,iz rodu flora. Bilje že prevelik, da bi lahko rasel še naprej
skoz strop, zato se je sklonil in začel rasti nazaj dol proti svojim nogam, ki so hkrati njegova pametna glava, da
jo popraša, kaj storiti v tem primeru, če ne more več rasti naprej navzgor skoz strop, ker je glavonožec. Ta
pošastni fikus se nam je kljub svoji obilnosti na mah zazdel le ena izmed ubogih vegetacij, ki se ravno tako matra
kot mi in je majhen drevec. To je bilo zaradi te temne predjutranje svetlobe v tej zagrnjeni sobi sredi septembra,
da nismo mogli niti povsem jasno dojemati razdalj in velikosti niti prostora. Ta rastlina temno zelene barve
ima... mesnate liste. Zaprli smo oči.
Ni bil dan. Bila je noč. Ni bil še dan. Še noč, spali smo. Odprli smo oči, ker nas je zbodel grahek. Na vse veke
in čase prekleti grahek. Stari... tam v kotu je stal velik lonec, velik temen lonec. V njem je živel in poganjal
ogromen filodendron, a je še spal. Spodaj je stala ... zgoraj je spal stari filodendronom. Mi smo bili hudi! Zakaj
si žleht, Debela Breda, smo rekli in zaropotali z nalivnim peresom. Pred seboj smo imeli odprto črno mapo, v
črni mapi bel papir s črnimi črkami. Hudi smo nate, Breda, smo rekli, hudi, ker nas hudo motiš. Hudo motiš
zaradi tega, ker pišemo roman. Roman, ki seje zdajle strgal. Strgal ravno tam, kjer mlad junak hoče, da njegova
najdražja dekle umre. Umre zaradi tega, ker je ostudno prelomila prisego. Ker je bila lahkomiselna, mora zdaj
umreti, ker tako hoče junak. Ker ni bila pridna, je odnesla na pošto neko listino, ki jo je spisal ostudni kripel.
To je bil upokojeni birokrat, ostudni kripel, ki je hotel izsiljevati očima od glavnega junaka. A dekle je bila
radovedna in je pogledala v rdečo škatlico. Pa jo je dobil ostudni kripel, jo zgrabil za vrat in je odnesla hstino na
pošto. S tem je tudi odnesla ostudno prelomit prisego. Ker jo je ostudni kripel izsiljeval, grozeč, da ima
sposobnost poslati njenega fanta k vojakom daleč na tromejo, odkoder se še nihče ni vrnil kako drugače kot v
rakvi. in dekle je vse to naredila. Toda kaj, ona za vse to ni vedela. Toda kaj, fant za vse to ni vedel. In zdaj je
prišel njen fant, da jo s svojo zvesto sekiro. Tu, pred njenimi očmi! Ona kriči, si pokriva oči in ne verjame več,
da je to še njen fant, a on je neusmiljen in jame krožiti po volčje okoh nje, naštevajoč ji vse po vrsti, kaj je
povzročila s tem, da je odnesla listino na pošto. Prvič, njegov očim se je takrat, ko je bil še v Mariboru, zapletel,
ne po svoji krivdi, z neko na pol noro žensko, katere imena ne zveste, ker je vsa resnična in še na pol nora na
vrhu. Zapletel v neki, sprva kaj nedolžen, čez čas pa, kakor se je pokazalo, še kako silovit škandalček okrog
nekega premoženja. Takrat so vso zadevo potlačili, je dejal fant z solzami v očeh, dvignil sekiro, da je dekle
okamenelo. In nadaljeval. Potem pa je prilezel iz Varaždina ostudni kripel in začel vleči čreva na dan. In takrat
se je nesrečni očim, ki je bil čudovit človek, zaplel še v en nov škandalček, ki se je sestavljal v tem, da je dal
ostudnemu kriplu tri tisoč, če mu vrne listino. In mu je vrnih listino, a še prej je bil zvit. Zvit, ker je dal listino
nakopirati v tisoč izvodih, da je lahko sleherni mesec izsiljeval očima, lažeč, da ima le še eno zadnjo kopijo. A
očim, a očim, a očim je bil čudovit človek in je verjel. Dekle je zakričalo in se hotelo vreči fantu v objem,a
fant ni pustil. Trdo je nadaljeval. Tu so bile potem še druge reči. Ostudni kripel je zbolel, da je postal negiben in
je potreboval, da mu kdo odnese listino na pošto. Potem so bile tu še druge reči: Umrla je gospodična M., še
danes pravzaprav nihče ne ve vzroka njene smrti, a so zatlačili, V. je na presenečenje vseh zbežal v Niš, zdravnik
je bil po nemarnem ob doto, B.-jevo pismo je zamudilo za pičlih dvajset minut in končalo neko sumljivo
zgodbo. Je dejal fant, dvignil sekiro, jo zavihtel po zraku, da je zatulil veter inje dekle padla k nogam. Ostudno
si prelomila prisego, zato boš morala iti, da se v grenki smrti skališ. Jaz pojdem v grenko smrt kmalu za teboj in
se ti čist pridružim. In zato smo hudi. Hudi zato, ker pišemo roman, ki se je zdajle stikal ravno tam, kjer mlad
junak hoče, da njegova najdraža dekle umre. In potem smo zaprli oči, da poslušamo tiho pritožbo Debele
Brede, tiho tako zelo, da je bilo komaj slišati. Prenehala sem jesti čokolado s kruhom, je šepetala, prenehala sem
jesti čokolado s kruhom. Mi smo takrat že spali. Breda, mi smo takrat spali. A jaz sem prehala jesti čokolado s
kruhom. Samo zaradi vas, samo zaradi vas. In zdaj ste se vi poročili z drugo. Z drugo? Z drugo, Breda? Da, zdaj
ste se vi poročili z drugo. Zdaj ste vi mene pustili ob strani. Zdaj sem jaz sama, zapuščena, vi pa greste naprej,
oddaljujete se od mene, odhajate, z njo! Nikar, Breda, nikar ne misli tako. Jaz sem prenehala, a zdaj bom spet
začela jesti čokolado s kruhom, s kruhom, da bom od debelosti umrla. Mi smo imeli zaprte oči im smo se rahlo
smejali. Potem smo se prevalili na desni bok. Glavni junak je s truščem vstopil. Potem je glavni junak hrumel gor
in dol po tovarniški sali, gonil pred seboj svojo najdra^o in zahteval, da spleza med zobata kolesa ogromnega
stroja, da naredi čežano iz nje.
Bil je že dan. A to je kot vedno najprej vedel samo možic iz železarne Jesenic. Ker tam čez goro seje skoz
vejevje dreves, med katerimi je v koči spal, prikazal sončni žarek, se zlomil in se mu zadri v oko, da je bil mož
jezen, da bolj hud sploh ne bi mogel biti. In je kar grgral in sikal od togote in je pograbil železno žago, kladivec
in žeblje. Kričal je po gozdu, kaj je to, da se mora že petdeset let kar naprej ravno on prvi v Jugoslaviji zbujati,
medtem ko še vsi drugi smrče. Trdno je zaklel, da se bo enkrat še za vas maščeval, in stekel v Ljubljano. Tam je
prežagal palice na našem oknu, splezal v sobo, sedel na posteljo in nam začel narahlo zabijati žebljičke v kožo.
Mi smo najprej te žebljičke sanjali, potem pa smo videli, da je vse to res, in smo skočili pokonci, da bi zgrabili
tega železnega možica, a ta je že daleč tekel nazaj v Jesenice, ker je moral biti ob šestih že v železarni. Mi pa smo
morali biti ob devetih v Trstu.
Pili smo kavo in gledali časopis. Tam je pisalo, da so šli eni v Trst. Štiije so šli v Trst po auspuh, nazaj grede
pa, ko so auspuh že imeli, ko so bili že čez carino, ko so ga bili že čez prešvercali, že pri Vrhniki, že iz avtoceste
dol, ko so ga imeli že čist za ziher, takole v rokah, ko je bil že praktično njihov, ko je bil takorekoč že montiran
na njihov avto, nazaj grede, tam pri odcepu, ko se siva stranska cesta žariva v sivo glavno cesto, tam pa je prišel
skopski kamion z Angelovskim, ki se je menda ravno odpravljal spat, zapeljal na levo v njih in jih zmazal v štiri
mrtva trupla, kakšen nonsensi Kakšen sarkazem! Kako plehko! Ljudje ti grejo v Trst po auspuh, verjetno zato,
da bi se bolje ali bolj neslišno vozili, pa se ravno zatö nikdar več ne bojo. Nikoli več se ne bodo vozili. Nikoli
več ne bodo šli na izlet. Nikoli več ne bodo videli Gozda Martuljka in nikoli več ne bodo rekli: Mangart! —
Takrat nas je nekaj stisnilo v grlih, da nismo več mogli kave piti. In smo rekK, kaj pa, če vseeno ne bi šli v Trst.
Da si kupimo tiste čevlje samo zato, da potem nikoli več ne bomo mogli hoditi. Da nam zbijejo trugo,jo
posteljejo z belo svilo in srebrno blazinico, nas notri položijo, nam sklenejo roke okrog šopka! - Potem smo
pljunili in se smejali. Kaj bi nam grenka smrt: Živeti bos je še vedno hujše kakor mrtvačiti obut. - In da bi šli
kljub vsemu po čevlje v Peko; samo zato, da bi lahko potem drugega dne brali po časopisih, kako so šli štiije po
čevlje v Peko in kako so jih imeli že praktično na nogah, pa jih je pri izhodu doletelo, da se je utrgal napis in
zgrmel na njihove glave; na vsako točno po ena črka.
Potem smo gledali veljavnost pasporta in svoj topi obraz notri, ki nas je nazaj ven gledal. Nasmehnili smo se in
rekli: In tale naj bi bežal čez mejo v Ameriko.! Potem smo se za hip zamislili in si predstavljali, kako bo šel
današnji dan. Spomnili smo se, da bi bilo dobro napisati roman, ki gre v Trst in na koncu umre. Potem smo
rekli: Če bi kavo! In se spomniU, da ta stavek sploh nismo rekli mi sami. Potem smo, ko bi bilo treba že vstati in
si obleči rekele, nenadoma rekli: Ne gremo, ne gremo nikamor. - Vsi so nas osuplo gledali: Zakaj ne gremo?
Zato, zato! - Pa kaj nam je zdaj? - Nič nam ni, nič, samo ne gremo pa konec. - Pa kaj, se nam je zmešalo? -
Ne vemo. Ne vemo, a se nam je zmešalo, samo mi ne gremo, samo to vemo. —
Potem je bila dolg čas tišina. Dolg čas nismo spregovorili besede, se pogledah, se dotaknili.
Nazadnje smo sunkoma vstali in rekli: Ce bi to vedeh, sploh ne bi šli. — In smo odšh ven iz hiše na uhco, kjer
smo zavili v pripravljen avtomobil.
Druga luknja
Najprej smo biU nezadovoljni že pred Brezovico, ko je S. na lepem rekla, da so pizde. Mi smo gledah skoz
okno, kako hodijo mali Brezovčani v šolo v Brezovico in nismo hoteli nič drugega. Pizde zato, ker imajo
oddelek za ženske bolezni/na enem in oddelek za venerične bolezni na istem hodniku te poliklinike na
Njegoševi. Kakih trideset odstotkov jih je poprijelo, da je to res nekaj takega, kar lahko povsem normalnega
odraslega pahne v blaznost, da se ti lahko kar na lepem zmeša in omrači. Na Finskem imajo to tako, da je
oddelek za ženske bolezni teden dni hoda stran zaradi macesnovega nasada, oddelek za venerične bolezni pa
tisoč milj v tundri sredi mahovja, kamor še ni stopila noga. Zato pa imajo skupinske savne, kjer vsi nagi fukajo
po cele mesece, dokler se jim ne omrači um; kar znese isto kot pri nas, ko tega nimajo, imajo pa zato ženske in
venerične bolezni na istem hodniku. S. je tedaj povedala še nekaj več o tem hodniku in kaj vse se nam bo
pripetilo, če bomo šh vanj sedet.
Sedela je lepo na tistem hodniku in veste, kaj je bilo takrat? Takrat se je tam doli iz temine hodnika oglasilo
nekakšno tuje zavijanje. Pogledala je in se je primajal, tako da je šel v kači sem in tja in se zaletaval v levo in
desno steno hodnika, star pijanec v grdem plašču, snel klobuk, se priklonil, a pri tem skoraj padel na prvo
prestrašeno gospo, in rekel: Dober dan, gospa in gospodje. — Potem je tiho stal in vse je bilo tiho, ker seje vse
balo. Medtem je pijanec zelo pomenljivo gledal zdaj eno zdaj drugo in se zaspano smehljal. Potem je zaprl oči,
nagubal čelo, kakor da se silno napenja spomnit se na nekaj, in rekel počasi besedo za besedo! Jaz sem prišel iz
živčne bolnice v Mariboru in rabim za avtobus. - Zdaj so se ženske malo oddahnile in kakih sedemdeset
odstotkov jih je jezno zatrjevalo, da lahko napamet pove, kaj bo pijanec z morebitnim zneskom. Potem je
pijanček, kakor da ne ve za nič okrog sebe, stopil do prve gospe, pomolil dlan in čakal. A gospa je bila trdega
srca inje rekla: Ne dam, ker boš potem potrošil za žganje. Naslednja gospa je bilamehkejša, a seje bala, da je drugi
ne bi imeh za kaj manj trdo, in je nemo odkimala. Dala ni tudi tretja in četrta, peta je že hotela, pa jo je
tisti trenutek poklicala sestra, šesta je popolnoma ignorirala, sedma se je le bedasto smejala, osma je rekla ne
dam, deveta je rekla nimam, deseta je rekla nočem. In tako je šlo naprej s to žalostno statistiko in šele na koncu,
že v temini hodnikovega dna, se je našla dobra gospa, ki je odprla denarnico, zvlekla juija in mu ga stisnila v
roko. Zdaj pa on! — Zdaj pa je on čisto mehanski odprl šhc, izvlekel tisto in ji ga stisnil v roko kot da bi bila to
praksa!
Mi, ki smo se naslanjali na okensko šipo in mračno gledali ven, si nismo mogli kaj, da se ne bi nasmehnili,
kajti S. se je pravkar nevede izdala, da ima: bodisi žensko bolezen bodisi venerično.
Tretja luknja
Še naprej tesno ob mrzU šipi...
... v aprü .. .
Prišel je čas - radi bi vam povedali, to nas tišči, kakšna je trava od Brezovice pa do Vrhnike, od tiste
Brezovice, po kateri je nekoč moj oče s škornji hodil, do tiste Vrhnike, kjer smo v usnjarski industriji nekoč
skrivaj uzirali — med visečimi zaplatami smrdljivih kravjih kož — njen, Tanjin hladni obraz. Povedati vam
moramo zato, da boste že enkrat nehali govoriti, da je zelen gozd, biljke pa majhna drevesa, mravlje pa majhni
medvedi, ki plašijo majhne črve gobaije, mušice pa majhni ptički, m^hni črvi pa majhni pionirji, ki gredo v
gručici gledat uši, ki so majhne kravce gozdne. Zato vam tudi povemo, kakšna je ta trava od Brezovice do
Vrhnike, ker se bomo nekoč tam na njej še skupaj pasli. Samo veke nam je odpreti .. .
Stričeva koča, zadelana v mah žlahtnih plesni, vkleščena na edini kos suhe ruše ... na krpi ... od tamkaj
smo v škornjih odhajali na losose ... in kangla vode. Prišli s potovanja, slana koža... Gud-
rum ... mrč .. . tedni ležanja. Potem so prinesli kitove masti... Za kitovo žolto mastjo so prišle bele no-
či... in spet Gudrum ... mrč ... svitanja ... in tedni ležanja. Okrog in okrog so bih koli, koh za
konja... stric Jonatan je bil strašen človek ... v tistih mesecih preležanin. Spomnimo se tistih črnih
dni... stric je imel tak nos... nas je prijelo, da bi.. . bežali stran ... stran ... a stric je bil strašen človek,
strašen ... in je začutil, da nas je prijelo. In nas je bil s koh za konja: Ne boste šli, ne boste šh,ne boste šh! To
je vpil! S koli za konja, ki ga nikdar ni bilo. Potem ... smo ležah, v hladnih, sivih dneh . .. potem smo se vsi
naenkrat, ko je bilo sonce ravno tako v črti z zmrznjeno zemljo, zaljubih v Gudrum ... v belih nočeh, ko smo
delah krog okoli Gudrum ... stric ... a stric je imel strašen nos, kajne .. . grabil Gudrum ... za plave
kite . .. razparal srajco . . . bičal. . . bičal po nagi koži, da so tiste plave kite ... Potem so prinesli loja ... za
sveče .. . pravzaprav je bil le eden ... in Tor je vprašal .. . kdaj pojdete na potovanje. In stric Jonatan je samo
pljunil... takole ... in Tor je zaklel, pljunil tobak ... in rekel... prekleti sever ... hudičevi... kot bi
vrgel železno palico in se sunkoma obrnil, krohotajoč se kot stekli volk . .. stric Jonatan pa je imel že
nož ... v rokah, nož za tjulenja in lose . .. Tor je rekel ... pes .. . stric je siknil in mu prerezal grlo ... da je
prišel Torov... pes ... in pil gospodarjevo kri... Jonatan je plesal ob edini lojenki ... in metal strašno
senco na nas... Potem so prišh trdi dnevi večne m^le in dima ... in nas je prijelo ... da bi zbežali
stran ... stran ... a stric je bil strašen človek ... inje začutil, da nas je prijelo ... In nas je bil s koh za konja,
konja, ki ga nikdar ni bilo! Ne boste šh, ne boste šli, ne boste šli. .. je kričal... nikdar več ne. boste
šli ... Potem smo ležali v trdem dimu mesece, duhali slanike ... z raztolčenimi kostmi... in gledali svetlobo
z razbitimi očmi... strica, kako pretepa konja .. in biča nago Gudrum ... ki je nikdar ni bilo ... ko je
skoraj dehtela sivka ... in se je začel usipati. .. borov prah . . .
Poleg mene, na sedežu temno rdeče, na mestih skoraj že črne - je sedel in se me dotikal, tako da sem se ga
tudi jaz lahko dotikal - lahko bi ga pravzaprav sunil v oko - mlad sin uglednega družbenopolitičnega delavca iz
Ljubljane, ki se je šel zdajci zarezat v molk in enakomerno brenčanje motoija na prednji pogon:
,ySpomnim se, ko sem šel enkrat, ko sem bil še mqhen, ko še ni bilo avtoceste, ampak si moral po sredi
Vrhnike v klanec in kačje ride za tovornjaki ped za pedjo, toliko da te ni polž prehitel tako neznansko počasi
smo se premikah, da sem od dolgega časa zaspal in se mi je sanjalo, da sem vrtni polž, ki leze že tri tedne
navzgor po kamniti ograji in je že ves slinast ob misli na jerebiko, leze in leze, pride na vrh, kjer je še kar
vetrovno, da se dobršen del skrčim nazaj v svojo hiško, tedajci pa se stegne otroška pest, začuje smeh in - pam!
zletim v nekaj trenutkih navzdol po poti, tako dolgi navzgor... Razbije se mi hiška, umiram, poslednjič
odprem oči - in kaj vidim! Strašnega črnega kamnitega moža na marmornem podstavku, kako nekaj grozno
tuhta. Šele po dolgem času sem se zavedel, da sem pravzaprav ugledal Cankarjev spomenik ob cesti — to je bila
strašna smrt in ... in sem kar vesel, da so zgradili avtocesto."
Prišlo je do pogovora... Sin uglednega slovenskega antropologa je prekrižal noge, si zvil vitko cigareto,
puhnil gost dimček in počasi povzel, nadaljujoč pretrgano misel prejšnjega govorca.
.pravzaprav ne bi bilo neumrw, ko bi šli in malo pobrskali po kleteh njegove rojstne hiše. Kajti notri je
stoodstotno skrit kakšen stroj, ki je napisal Na klancu: jaz osebno bi najprej pogledal pod premog. Tako velike
knjige namreč ne bi mogel napisati človek z nogami, rokami, rodili, ritjo in scalnim organom, da se izrazim
prosto. Poglejte - poznam priče, ki vedo povedati, kako so tiste strašne, tiste usodne deževne noči, ko se je
izvolil naš pisatelj skotaliti črez spolzke bukvene korenine nizdol po Rožniku v mokroto po pljučnico, kako so
tiste noči stale zraven in dobro videle, je ženiju pri tem radikalnem padcu zletelo iz žepa prgišče zobatih kolesc
in tega materiala." Golobradec je nekoliko pomolčal, da je lahko slišal vse tiste „ah in oh" iz vseh kotov salona,
vdihnil dimček, vstal iz fotelja, izbrano oddrsal proti izhodu, ugasnil cigareto na strežajevem čelu, se obrnil,
rahlo priklMiil, rekel: „Sicer pa mislim, da je to, ali je bil on živ človek ali pa zgolj mehanikum, povsem
ne-a-de-kvat-no." in s tem pljunil na vso zbrano družbo, še posebej pa na -skega.
Četita luknja
V	kovinskem okvirju s stekleno fasado mož, ki nam daje svobodo voziti po dolgih pasovih razvlečene,
počasne avtoceste. Tudi sme sebi v veselje in srčno voljo spreminjati zelene in rdeče signale, morda pa, tudi če za
to trpi, deliti kartončke, da se sporazumeva in dogovarja z oddaljenim, sebi identičnim možem na drugem
koncu dolge avtoceste v Razdrtem, z možem, ki nam vzame svobodo nazaj.
V	tem srednjem hitrostnem pasu sive struge, v katero smo se brez dna potopili, življenje bije zunaj mestu in
vasi odrejenih zakonitosti, počasi, in tudi misli postajajo lene, vlaknaste; in smo potrebovali po tri kilometre pri
stoštirideset kilometrov na uro, da se nam je sveža spočeta misel vzrasla in se zagrizla v sebi lasten rep. Na tej
vožnji v Trst nismo marali te - grde, blazne ceste. Skozi ledene dobe bakanalij terciara in tisočletnih vojsk smo
točili solze po vijugastih klancih, tam, kjer stoji črna ravbarkomanda, živa smrt za dotaknit. V tem najstrašnej-
šem evropskem stolpu groze sred zamolklega slovenskega smreka, kjer smo prekrvaveli sto tisoč svinjarij, bi se
radi v spominu vračali in vedno znova poslušali odmevajoči korak svojih škornjev — po spranih kamnitih
ploščah, ko je ravno šepajoč odhajala in se zgubljala v temnem koridorju grbasta čistilka z vedrom in krvavimi
cunjami, tja! bi radi stopili s svojo človeško nogo, tja, kjer se kri meša s scavnico, spermo, verigami, tnali,
celulojdnimi punčkami, Marilyn Monroe ... Zakaj drugače so nas učili tisti, ki so sami kdaj klali, vklepali,
prelivah kri, nategovali mladenke iz Postojne. Ker začelo se je povsem nedolžno: debeli baron je pogledal čez
rob vinske kupice. S tem je zapalil, da se je končalo strašno, vitkega tlačana, ki je šel čiste studenčnice iz izvirka
srebat. Osedlal kljuse, da ga je zasrbelo, oslinil meč in šel. Šel pod to ravbarkomando rohnet, naj mu vrnejo
voljno mladenko. In je znojil, zložil in razstavil tja svoje življenje na prodaj, dobro delat. In v vsem tem, o, je
bila velika radost in iepota, kajti: na tnalu in v verigah in nikjer še nikdar ni umrlo dobro, temveč le zlo, in tudi
nikdar ne bo drugače! - Tri dni je spal v strelskem jarku, v trhlem hrastovem listju, in si ogledoval strahotni
stolp, da se ga privadi. Prve zore po tem je planil na pokvečenega svetilničarja z lanterno, mu z britvo razparal
grlo, stekel v temo stolpa navzgor po vijugastih stopnicah, čez razmercvatjena trupla in kose udov, okleščke.
Kar ni bilo razmrcvarjeno, to je razmrcvaril on; kajti stolp je bil le topli dom debelušnih grofov in badmintona.
trhel in plah. Mladenič pa je bil iz kavčuka, iz telesa pa so mu rasla noževa rezila .. . Bilo paje tudi drugače:
stolp je bil stroj iz mlinskih koles, da je šel fant vanje glavo vtikat... In pri vsem tem, kar je, mi, ki se peljemo
v Trst po obutev, zatvegamo enako stopnjo rizika smrti kot oni mladenič, ki se je sekal navzgor po tem
evropskem stolpu smrti po svojo voljeno bledično! — In spet skoz te zaprašene obkrajne smreke uhajamo misleč
na grenko smrt in si tako bogatimo um. To, da gre mlad fant iskat svojo žensko skozi smrt in prek trupel, to se
nam zdi še kar znano in celo pohvalno. To pa, da gre mlad slovenski fant in izobraženec prodajat lastno glavo in
kosit tuja trupla zaradi obutve v Trst, to se pa tuje sliši in se računalnik ustavi. — Tu, pred sabo imamo
zakopane: Aristotla, Hitlerja in Kafko. Hodijo pa po tem: Idi Amin, Mate Parlov in Uroš Kalčič; Postojmo,
zaprimo oči na strogo premislimo: Kaj je bilo tu pred 1 00000000000000000000000 leti? Pušča; in človek je
imel takrat na voljo le malo predmetov; dekle, divja svinja, voda. In le za to troje mu je bilo treba hoditi skozi
smrt in prek trupel, in s tem, da je šel skoz drevesa po divjo svinjo, s tem je riskiral in premagal smrt — če je ne
bi riskiral, bi smrt prišla sama ponj, kajti umrl bi od gladu. Odprimo zdaj oči in premislimo, koliko je teh
predmetov danes. Tisočkrat več kot let, ki so medtem pretekla. Do semkaj je še vse zavito v črno temo in
povsem nerazumljivo. Zdaj bomo odgrnili: kost je namreč v temle: australopitek je šel s polenčkom skoz smrt
po divjo svinjo, s tem pa je šel skoz divjo svinjo po smrt inje za nagrado za svoj pogum dobil divjo svinjo - od
grenke smrti, ki je dobra. Zdaj pa se je odigralo tole: možak kljub temu ni bil sit, ampak je bil nehvaležen inje
videl v tej dobri smrti grenko smrt, nekakšno oviro ali kaj, nekaj, kar bi bilo treba skratka odstraniti. In je začel,
da je bila čez nekaj časa slika takale: ljudje so pljunih v dlani, delovali in pridno izumljah vedno več sledečih
stvari: sekira, bakren kotliček, škripec, brisača, toaletno milo, komponibilni pohištveni stolček na razteg,
perambulator. To pa seveda vse samo in samo zato, da bi prišli do nečesa takega, vse samo zato, da bi izumili
nekaj takega, en tak stolček, ene take čevlje, po katere bi hodili ne da bi jim bilo treba pri tem riskirati zadetje
Ange lovskega, ki smrt vozi s sabo v tovornjaku, kar je isto: riskirati pot skozi smrt in prek trupel(c). Z drugimi
besedami: na poti k temu svetemu predmetu bi bili povsem varni, ker ne bi za grmom sedela gr. smrt ... In vsi
bi šli na to pot posedat, obuti v magične nesmrtne škornjčke. Takih obutev mi premraženi popotniki žal še ne
premoremo obuti, imamo pa zato neštevitao množico drugih potrebščin, med njimi vse tja do tako majhnih kot
je toaletno milo ah pa japonski tranzistor. Kaj je iz tega: Ta nepregledna in gosta množica mahh reči nam
zakriva razgled in usmerja pogled, kajti iz svoje sredine vzdiguje nadse (pičlo) število tistih vehkih. Poglejte zdaj :
ti veliki, kaj naredijo? žrtvujejo se, vzamejo nase in posrkajo toliko smrti, da je malim nič več ne ostane. Tako
so večji (svoboda, domovina, denar) potrebni za to, da skrijejo manjše. In ti manjši se nam kažejo povsem
nenevarne in smrti ne nosijo s seboj; igrajo obljubo in nagrado za tiste, ki se bodo spravili nad večje. Tako je
recimo država za to, da skrije žajfo. Rečemo: gremo skoz smrt in prek krvavih trupel za svobodo, da bi se lahko
nekoč v miru žajfali — kot da se bomo ž^fali tudi v večnost, kot da žajfa garantira večno bitje. Potem gremo na
fronto ali v hribe za pet, deset let, tolčemo z mitraljezi in granatami, kosimo trupla in bredemo skoz smrt, in ko
jo premiamo, dobimo (od nje, ne pa od države) v zameno in nagrado svobodo. Dobimo svobodo, kot že rekši,
si gremo v kopalnico iskat žajto, a glej! nam spodrčne, udarimo z lobanjo ob banjo in umremo. Ali pa po čevlje
vTrst, to je vse isto. Kaj je zdaj to! In potem še premišljujemo, kaj nam bi zagotavljalo mirno eksistenco, kakšna
eksistenca je to? Teh malih predmetov je vedno več, smrti vedno manj, na di\jo svinjo smo že tudi povsem
pozabili, hvaležnosti nam je že zdavnaj (nedaleč tega smo uvideli, da že pri avstralopitku) pošlo. Uvidimo
potem tudi, da je mirna eksistenca mogoča šele v krvavem boju za Turjak, ne uvidite pa, da za take vrste bojev
ne talajo bonbonov in drugačnih nagrad, ker je nagrada samo v sebi. In ravno tu se zdaj krasno vidi, do kam
pelje ta prebiti absurd! Namreč še tako m^hna stvar, še tako najnovejši izum, za katerega bi človek stavil:
ampak tale deodorant bo pa že odgnal g.s.!, ne more zbežati ograjenemu pašniku in sokoljemu očesu smrti,
najstrašnejšemu koscu na svetu. In tako pride do tega, da hočemo po žajfo v kopalnico ... torej kaj zdaj? Če
je že tako, kot smo uvideli, velespoštovani umetniki bravci, in že nič ne moremo v vsem tem, potem si lahko
vsaj pomagamo, tako kot bo zdajle tu pisalo! : da preden odpremo vrata kopalnici, vzdignemo desno pest itd. in
ves glas trikrat zapovrstjo tole: „Skozi smrt po žajfo! Naj živi svoboda!" — Tako nam bo, če že ne kaj drugega,
vsaj spanec trši. — Sem je torej pripeljal ta vaš prebiti absurd, mi pa se Vnjem vozimo. Vozimo se pravzaprav v
absurdu, ne pa v avtomobilu, še slabše: ali se peljemo v avtomobilu in mislimo, da pravzaprav v absurdu ah pa se
peljemo v absurdu in mishmo, da se pravzaprav (v bistvu) v avtu; edino če se ne že kar v bistvu? ! Kaj je tu bolj
resnično? En dokaz za avto: če se v njem voziš, se ti zdi svet zaklet, če pa se voziš v svetu, se ti avto ne zdi
zaklet - ali pač? Saj se vendar ti! Saj se vendar ti! In potem se spet enkrat od tisočič ne da česa sprijeti,
ah! ... gledamo tihiik, gladek tilnik s tisto izbočeno kostjo in svethm puhom ženske na prednjem sedežu, ki
smo ji prej rekli S ... ampak vse to mora držati, vse to je relevantno, že zato, ker sem vse to zmishl jaz,eden
izmed ljudi civilizacije, in civiUzacija je samo za to tukaj, da daje topel dom takim mrzhm popotnikom in da
smo vsi bajni in vehki, kajti: en glas je tu vreden toüko kot glas vseh. - To žensko na prednjem sedežu, ki bi
morala biti naga, si pravzaprav že nekaj časa želimo pofuktat. In zakaj ne? In zakaj ni nikdar tako? Zakaj ne?
In zakaj se še tega malo, ki je tako majhno in tako preprosto nedolžno, ne da in se ne da? In ti sploh ne veš za
to. Ampak zdajle, ko to bereš, si zvedla! Zakaj te torej ne bi že enkrat pofukal, kaj hočeš s to svojo pizdo, pička
ti materina zajebana! Edini topli domek na vsej širjavi pod mrzlim nebom sonc!!!
Peta luknja
Pri Postojni, se pravi pravilno, nad Postojno je, to je tako jasno, da se sploh ne da zlepa in zgrda dopovedati,
kako, ker nam med tem prši slina in se pene nabirajo od prevelike koHčine volje, da bi lahko kakorkoli
dopovedah, kako kristalno jasno je vse skupaj, jasno namreč, da je konec, da se ne da več naprej; še to je vse več
kot čudno, da smo sploh tako daleč do semkaj prišli v enem zamahu, ne da bi se nam prej vsaj diza zamašila, če
že ne kaj drugega še bolj verjetnega, da bi kdo dobil porodne popadke.
Pri Postojni je konec.
Pri Postojni avto s svojo vsebino pade v nepreklicno ekstazo.
Pri Postojni se zakonca G. spopadeta v silovit oster ravs, zažreta gladno drug v drugega, da sovraštvo sika in
šprica ven iz njunih šestečih teles, dvakrat počita po svojih si licih, rujeta lasišče koreninic, iz praske se pocedi
kri, da on ponori in slepo seka levo desno, njun otrok kozla po polivinilni vrečki emona mimo dol po svojih in
naših nogah, da smrdi za kozlat, B. jo povsem po nedolžnem dobi s tujo pestjo po naočnikih, da mu ta domača
očala odnese na tla, maha z roko in kriči: Ne, ne, pazi pazi, ne pohodit!, A., ki upravlja mehanizem avtomobila,
prisebno zategne ročno, doda gas, vrže v drugo, kuplunga, oster zasuk krmila, gume zatulijo, šajbenbrisarji
delajo s polno paro, kolesa se vrtijo nazaj, da zasmrdi po prežgani gumi, izključeni so vsi goreči, stekleni in ostri
predmeti, zaprta so vsa okna, električna napeljava odsekana, varovalke iztaknjene, vključi se avtomobilska
sirena, potegne za vzvod, sprožijo se verižne reakcije, vklopi se avtomatski varnostni ventil, luči divje utripajo, v
armaturi kaže rdeča, rdeča, blinker ordinira, kazalec pade na nulo, odšteva se, zdaj, zdaj, vsa šasija se strese,
polosi zaječijo, celotna konstrukcija poskoči, kompozicija se zavrti za tristo šestdeset stopinj po naši kotni
lestvici, dvigne se obkrajni prah s ceste desnega počasnega pasu za tovornjake TIR, Angelovske, Tomassinije,
nikamor ne seže pogled, rumena megla, utihnejo propelerji, zacvili in zadnjič strese — avto se ustavi, malo
zaguglje in obmiruje. Zakonca G. se bijeta zdaj naprej ob varnostni ograji, okna se odpirajo, na zadnji klopi
kozlamo vsi v vrsti, da lije v počasnih zavesah in slapovih, se dviga topla in jedka žolčna para, spredaj skačejo
ven. A., ki je upravljal mehanizem, kriči kurbe kurbe kurbe. Tam zunaj je že vse polno tisočih kurb, se zgrinjajo
in migotajo v avgustovski svetlobi, da pride Renoir s svojim trinožnikom, zakonca G. srepita nepremično in si
mečeta v glavo dolge in težke šuse mržnjih pogledov, padajo posamične klofute, v čase, pogledi se zaostrujejo še
naprej, če je mogoče, do same krvave teme pred očmi, ko sta že povsem zaslepljena od mržnje in na koncu vse
skupaj zoper prerašča v mir in po dolgih žalostnih razdobjih in veneče trave so ubijeta s sekiro, se ubijeta z
nožem, se ubijeta z kladivom, se ubgeta z električnim tokom, se ubijeta z grabljico, stoje, leže, na kuhinjski
mizi, v špajzi, poleti v gozdu.
Zunaj mir - večer. Topto moije. Naredil bom samomor. Kostanji so zreli, tudi voda je dovršena. Mlad sem.
Vse je preveč. Turistke so se vrnile v Frankfurt in Amsterdam. Gaprandašvili je šahistka. Everest se menda
pogrezaXaj še? Kaj se še da povedati? Z balœiom se da potovati po zraku. Z biciklom se prej pride iz
Trebnjega v Mokronog kot peš. Jabolko pade v pesek in dobi kamenčke pod kožo. Širhan je ubil Lutra. Japonci
imajo majline lulke. Kaj se še da povedati? Naš avto rabi super. Jurčiča ne morem vrniti Žitniku, ker sta oba.
Žitnik in Jurčič v grobu. V vejah piha, v travi tudi malo. Sinoči o polnoči me je Mik vozil s petsto kubiki gor in
dol po Cankarjevem vrhu. Imam majhnega sina, majhen sin ima velikega očeta. Topel zrak se zadržuje zgoraj,
mrzel zrak spodaj. Beli tiger izumira. V Južni Afriki so skopaU 1100 m globoko luknjo za diamant. Posekali smo
jalovo drevo. 10 gr butulina zadostuje za sodni dan. Plesne godbe ni več. Tam je parnik. Kaj se še da povedati?
Svet je okrogel, notri je pekel. Rak je tudi vrsta bolezni. Tukajle je plavala riba, ko je bilo Panonsko morje.
Grem poleti na gostinski vrt sedet. Medicinci so bebci zato, da svet pravilno odmira. Ce plačaš šesto tisoč davka,
je to precej. Največje drevo rase v Ameriki in pod njim vozi avtomobil. Kaj se še da povedati? Avstrijci zatirajo
Slovence. Bogdan je šel v Kranj delat. V Guatemali je bil potres. Ce Zlobca malo urežeš, ven priteče kri. Na
svetu sta dva velika pisatelja; prvi zemljo tepta, drugi je od nje teptan. Če hočeš v YU ustreliti medveda, plačaš
30 milijonov. V Rodeziji zatirajo rjavce. Najgorši je liker od mentola. Kissinger leti jutri. V Ljubljani ne dobiš
ene anatomske dudke za v m^hnega sina. Svetloba potuje s hitrostjo sama sebe. Kaj, kaj se še da povedati?
Parnik se premika. Sinoči sem šuštvoval na mrzli progi Ljubljana-Trst. Kostanji so zrasli, tudi voda je dovršena,
kaj se še da povedati!
Potem nekdo ni hotel, da bi si dovolil jesti pršut, ker naj bi nôtri prežal metljaj. Stali smo vrh vzpete ceste v
burji, vsa siva je tičala Postojna. Lase smo imeli nazaj, tako kot jaz, ko meje Mik vozil skoz gozd in mu je luč
ugašala, da sva letela skozi čisto pravo temo. Jedli smo žemlje. Ajd u kurac, je rekel Mare, s tem svojim
metljajem. Majhna burja upogne ostrožnik, da polž doli zgrmi, velika burja ruje največje drevo v Ameriki. Stali
smo kot da je lepo in razen tega, da ima naselbina pod nami usodno ime, nismo govorili. S. je stala tako, da je
imela oči zaprte in usta priprta, kakor se nastavljajo te ženske. Iz kasarne je počasi prilezel edini veseli dogodek
korpus zelenkastih vojakov s puškami in patroni. Hodil je in se vil v sma:i jame, temeljito in kar ni obupal, ko še
vedno ni bil na cilju, da je bilo vse sivo? Da so bili oblaki kakor sive gobe in so se jim trebuhi vlekli in zatikali
čez nige vzpetinice? Da tudi niso vsi oblaki lepi in dobri, ampak da so tudi grdi in zlobni vmes - tako kot
ljudje? In da mrejo, ko se izdeže? Kolesarja ne spustijo na avtostrado kot da je žival! In spet Postojna.
Postojna, nič ne moremo zato. Ne radi nobenega vunderkinda od pianista. Živiš samo za tisto turistično
polšnico v hribu. Da se lahko odevaš v muslin. S. je nosila kavbojke, da ji ne bi Tržačan kiila privzdigoval.
Odprla je oči, da jih ji je burja osolzila. Smo že rekli, kako je nategoval take mlade, solzne, ihteče, žalostne
deklice? Ko bom velik, bom natakar. Natakarjem ni nikoli dolgčas. En čas letijo v kuhinjo,en čas iz kuhinje,
en čas se pogovarjajo z jedci, en čas nosijo rake, en čas šampanjec, furt naprej so zaposleni. Prej sem mish, da
bom žolnir, ker žolnirji so furt naprej vedre volje. Če bi se iz oblakov usula scavnica in bi iz zemeljskih špranj
prilezel drek. Ajd u kurac, je rekel Mare. Ajd u kurac s to svojo žemljo. Stran tega pa vresje, preprost, grobar,
zobatnik in žibrc.
Obrnili smo telesa. Zakonca G. sta porivala pod avtomobilom. Z glavo sta butala v karter in se odganjala od
zadnje akse crvene zastave. Opažih smo, da je njej zletel salonarc z noge. Počakali smo tiste četrt ure za v
kabino.
Šesta lukñja
Nekoč je šel na Nanos, ki je zdaj tamle, zoolog, botanik, seizmolog in geolog profesor doktor biolog V J>.,
domač v naši famihji. Nanos je pokrit z nizkim prihuljenim grmičevljem najvišje hinavščine, kajti v svojih
bodočih nedrjih pestje in vzdržuje črno množico klopov, ki hočejo našo raso. In res, še zdaj živ profesorje šel
nekoč na ta Nanos izpolnjevat službeno dolžnost; prisluškovat drhtenju zemlje, ravno v času, ko sije ona črna
druhal v blaznem smehu razbijala glave ob vejevju, kajti že dva tedna je bilo, kar ni ugledala živega izletnika za
posesat. Potem si moramo misliti, kakšno je to bilo, kaj so vse zagnali ene tulbe in rjovenja ti osebki, kako seje
v trenutku nepregledna milijardna množica črnih črepalastih glavicot en črn mož zazrla v oddaljeno, a bližajočo
se pikico profesorjevega subjekta nič hudega sluteče esence, kako sije vse to melo roke! Za kakšno simbiozo tu
gre, še ni čisto jasno, ker še ne vemo, na kakšen način gredo klopi na roko onemu trnjulju, da izkažejo
hvaležnost za uslugo, ki jim jo le-to one poklanja, a eno je gotovo: ta botanična mizerija pomaga tej svoji
dipsomanični fauni, ki se po njej sprehaja, tako, da dela krvave praske po človeku-izletniku, s tem pa povzroči,
da je treba živalstvu le zagnati se v izobilje krvavih pokrajin, ki potujejo mimo, tako da nam je naporno vrtanje
črepalec popolnoma prihranjeno. Iz tega pride še ta kruta, da se iz vseh bližnjih gozdov in prostranstev zgrinja
na ta obljubljeni hrib milijardno stanovništvo, ki mu je tako veliko do lahkega zaslužka. Zganjati tako eksistenco
je seveda komodno, niso pa računala ta ekstatična bitja na nenaden upad krme, med katero so se kmalu raznesle
strašne pripovedi in skušnje encefalitičnih hribolazcev. In ko so tako mlajši, ki slove po nestrpnosti in lakoti, že
začeU zlagati rjuhe in zaklepati kovčke, je nenadoma usekalo čez pobočje: krvavica gre!
Tu je zdaj snov, recimo, za roman o trnjavi poti slovenskega intelektualca, ki ga naj napiše kakšen profe-
sionalec. Bil bi iz treh delov. V prvem: mlad slovenski intelektualec dobi otroka in imetje v znesku petdeset
starih tisočakov. Njegova žena je poet in dobiva tri stare tisočake štipendije na tromesečje. Živita v plesnavi sobi
dvajset metrov pod zemljo tik naftne vrtine, plačujeta pa tako, da si da on prvega v mesecu gospodarici odrezat
kos šunke iz lastnega stegna. On tedaj na fakulteti, kjer je asistent, razvije revolucionarno metodo za vkuhavanje
pupkov in dobi deset starih tisočakov nagrade. Zdaj se razjezi in reče: Tako ne morem več, doma imam ženo in
sina. Dekan gluh, rektor gluh. Žena tedaj začne pritiskati, da bi šla v ZR Nemčijo. On pravi: To je zadnje, kar bi
storil, srce mi skrvavi, a kaj se če, treba bo iti. In gresta zjutraj na kolodvor, sina poklonita nekemu kmetu iz
Žužemberka. Bogve, kaj bo z njim naredil. Zdaj pride prazna stran, potem pa drugi del. Tu je pa tako: Nemčija,
bogastvo, mleko, mravlje, za vsako rit rase zlata palca. A ni vse tako kot kaže. Zahodna dežela nima posluha za
naravoslovne vede in mladi profesor mora postati skretna dekla. Tu znotraj raznovrstnega dreka dosti pre-
mišljuje. O življenju na sploh, kako je kaj komu odmerjeno, in na koncu, ko mineva že peto leto in je žena
sušična, sklene, da si bo odslej sam meril. In se poveže z konzularnimi predstavništvi, zdomskimi kulturnimi
organizacijami in se, pameten kot je prerine do nekih pozicij, da mu ni treba več štirinožno po kloakah in
školjkah. Zdaj ima drobec politične moči in igra na strune mačehe domovine. Piše članek v matične časopise
Delo, Dnevnik, Jana, Stop, da bi vsi zvedeli, kako pri nas znanost skrbi za svoje menihe. Dolgo tako piše, se
razburja in se sprašuje v imenu humanitarnega čldveka. Končno pride nekaj na ušesa neki politični sih v
Ljubljani, ki sklene, da poskrbe in pokličejo znanstvenika nazaj v domovino. Zdaj spet tisti ziani presledek in
potem z velikimi črkami: tretji del ali katastrofa. Prideta z ženo nazaj in na ustnicah jima igra nasmeh. Dodelijo
jima sobico dva metra nad zemljo in podporo trideset tisočakov na mesec. Tako je dobro, dene on in čaka, kaj
bo. Čez nekaj časa ga pokličejo na biotehniško fakulteto in mu naložijo sila pomembno misijo, naj gre raziskat
sledi čebeljih šap v snegu vrh Nanosa. Oprta se z vsem mogočim, poje la paloma, v skoku z^aše bicikel, ki mu ga
je dala znanstvena zbornica v najem. In hajdi v Razdrto. Tu priklene kolo na drevo, se osveži z deitom in steče
navkreber, točno v morje tistega bodičevja. Sonce pripeka ... drugo je vse tako kot na začetku, samo da je
zdaj namesto enega profesorja tale mladi asistent, živalstvo pa lahko ostane isto. In tako hrumi gor, si nabira
klopov, vedno manj veselja je v njegovem srcu. - Zdaj je treba neusmiljenega peresa in krhkega srca, poleg tega
pa še mnogo svetovnega znanja in literarne predizobrazbe, vštevši zbrušen stil, kajti to je zdaj tista edinstvena
trnjava pot slovènskega intelektualca, ki nima primere v naši literaturi. Tu sem je treba vtakniti in uporabiti vse,
kar se je toliko časa nabiralo v naših dušah, grmovje naj igra simbol zavrtosti, klopi simbol parazitizma v
slovenskem kulturnem prostoru, mladi zannstvenik pa simbol, vizije jutrišnjega Slovenca, ki gre in gre, darujoč
svojo kri in sokove za tisto, kar ga čaka na vrhu Nanosa, ki je simbol narodnega vzpenjanja. Na vrhu Nanosa se
mladi znanstvenik vrže na kamnita tla in zajoče od srda in žalosti. Kohko bi bilo treba še tu postoriti, reče
belim oblakom, kajti le njih ima, in se naprej srdi. Na koncu ga je treba še popisati, kako mu telo pokriva črna
plast birokratske sodrge, da je čisto na koncu romana, ko ga izsesa, le še bela kost, zraven te kosti pa naj stoji
tisti Stekli mož iz mojega romana, zmiguje naj z glavo, se smehlja in ji žuga, češ, kdaj, le kdaj se izučiš, človek —
vajenec? ! To namreč le še bolj zagreni vso situacijo in njena brezizhodnost je namensko poudarjena. To zato,
da se avditorij bolj zamisli vase. Na zadnji strani, preden pride tista, na kateri piše, kdo je založil, kdo napisal,
koliko izvodov, opreme, itd., itd., pa naj stoji, ali pa tudi ne, kakor se zdi komu, tale opozorilna tabhca: Nanos,
doklej boš še sramota in kdaj boš naš Ponos!
Kje je že jutro, v katero smo se prehudih s krikom! Zarota identičnih mož v stekleni fasadi brezhibno deluje.
Kje je? Kje je? Kartonček smo vrnili. Znašli smo se iz oči v oči z ozko, vijugasto cesto. Nič nismo vedeli. Nosili
smo nove, sprane glave in zlikane hlače. V vsem smo bili zadovoljni. Potovali smo v Trst. Moleli smo roke skozi
okence in mahali v veter, ki ni bil ne topel ne žalosten ne moder ne star, ampak zrakast.
Sedma luknja
Bili smo pridni. Avto bejžal navzdol. Govorili o mrtvih prijateljih. Bežali mimo plamenečih cipres čez
požgano travo. Svetel svetel dan zatemnili z modro šipico. K nam pritekah veseH beli psi iz vseh koncev sveta,
kajti vratca bila odprta na vseh koncih sveta - enkrat veter jih je nosil sem v temen dan. Doli je stal kot skala
resnični Kras v zatemnjenem času. Doli je peljal klanec trde ceste, doli je bejžal jeklen avtoček v ogljeno
svetlobo. Govorili o otožnih kretenih, ki štrgljajo po zapuščinah mrtvih prijateljev. Ugibali, kako se prikazuje
smrt v njihovih temnih kretenskih glavah; rekh, da kot mačka, ki ji oči kot ugaslo oglje žare, rep pa kot bakla
plameni — in vsa čez nočno nebo leti grozno vojno prerokovat.
9
Lev Kreft
MRTVAŠKI PLES št. 2
POHOD
Siva betonska črta naj predstavlja avtomobilsko cesto. Gre iz rahlo rumenkastih kotlinskih krajev proti višjim,
temneje pobarvanim legam. Brhke planine stoje okrog ceste, pokrite so z zelenimi gozdovi ravno prav, da vendar
še ostane dovolj prostora na njih še za sočne travnike. Na travnikih stoje kravice, večje in manjše, pa tudi
telički. Vsi skupaj mukajo in jedo travo. Blige cesti, na vznožju planin in sredi polj, stoje sem pa tja stare
domačije še vedno dovolj daleč, da ne motijo neposredne cestne okolice. Iz hiš se dviga dim in skozi vrata diši
po pogačah, pred hišico je klop in na njej sedi puhajoči očanec(puha diiç iz pipe). Sonca je dovolj, vsekakor pa
je tu in tam nekaj oblakov. Beli so, nebo je pa modro. Morda celo sinje.
Cesta je zelo zasedena. V obeh smereh. Tako dobijo na enem koncu ceste tisto, kar delajo na drugem, oni na
drugem koncu pa obratno. Čisto jasno potem, da eni in drugi ne morejo živeti brez ceste. Zlasti ne tisti, ki se
peljejo po njej in ob njej delajo. Zito je ta cesta zelo gospodarsko pomemben objekt. Promet se ne sme nikoli
ustaviti. Ce bi se promet namreč ustavil, bi bili otroci na obeh straneh lačni. Zato se promet ne sme ustaviti, do
česar pride tako, da vse ponesrečene avtomibile takoj zmečejo s ceste, mrtve in žive ljudi pa odpeljejo po cesti v
eno ali drugo bolnišnico z rešilnim avtom. Nesreč je na tej cesti zelo zelo veliko, ker ljudje mislijo, da bodo
veliko prej na drugem koncu, če bodo nekaj minut prej tam in čisto pozabijo na žene in otroke ah podobne
ljudi, ki jih čakajo doma. Zato rabimo vedno več rešilnih avtov. Rešilni avtomobili pa imajo sirene, zato da se
jim vsi umikajo. Za njih je namreč zares važno, da pridejo nekaj minut prej, ker s tem lahko kdo ostane živ, ki bi
drugače umrl in bi ga morali pokopati. Medtem ko za druge vatomobile, kot sem že poudaril, to ni tako važno
(namreč, da so prej tam). Na cesti je vedno polno rešilcev in če bi vsi ubogaH prometne predpise,bi zato vozih
stalno počasi, da bi lahko rešilni avti vozili hitro. Ce bi vsi vozili počasi, bi bilo zelo malo nesreč. Potem bi bilo
treba manj rešilcev in bi lahko vozili hitreje. Nakar bi bilo več nesreč. V tem primeru bi imeli rešilni avtomobih
spet dovolj dela. Vse se zdi, da je kljub vsemu še najbolje tako, kot že je. Kajti tudi če bi bilo drugače, bi bilo
kaj kmalu spet tako, kot že je. Namreč prav tako število nesreč in rešilcev. Sploh pa imamo že take rešibe
avtomobile z računalniki, ki vedo, kje se bo zgodila nesreča. - Vsaj približno. In rešilni avtomobili gredo tja,
kjer se bo zgodila nesreča. In ko pridejo tja, kaj vidijo? Zgodila se je nesreča. Zato se tudi urno lotijo dela.
Tako ostane manj ljudi mrtvih. Dela pa tudi že rešilni avto s takim računalnikom, ki napove nesrečo tako hitro,
da se sploh še ni zgodila. In če potem avto hitro pelje tja, kjer se še ni zgodila nesreča, pridejo vsi skupaj (tisti ki
so v avtu) tja in lahko vidijo, da se nesreča še ni zgodila. Na koncu pa se nesreča tako kot v prejšnjem primeru
vendarle zgodi. Samo da zdaj oni iz rešilca vidijo, kako se zgodi. Kar tudi ni tako nepomembno.
XXX
Stojijo ob cesti pa pet jih je. Nesimetrično, a vendar očesu prijetno so razmetani okrog velikega belega
avtomobila. Njihovi izrazi in položaji so mirni in neopazni. Saj tudi mora biti tako. Samo tuji in nezaposleni
ljudje se na viden način obnašajo. Tile pa so tu na delu. Počutijo se kot doma, če se sploh kje da tako počutiti
se. Vsekakor spada v njihovo delo tudi to, da čakajo. Tako čakajo mirno in zbrano, da pride do nesreče. Besedi
mirno in zbrano nimata namena, da bi poudarjali njihovo hladnokrvnost ali kaj podobno prenapetega. Hočeta
najnigniti na to, da je taka celotna situacija (nanueč mirna in zbrana) in da seje tega treba zavedati. Daje to
pač nekako omembe vredno. Čeprav ni ravno vznemirljiv podatek, priznam.
Rešilni avto, ki ga vidite pred seboj, je zadnja beseda tehnike, nesreče napoveduje zelo vnaprej. Kraje in čas,
pa tudi zaokroženo število žrtev. Pet ljudi, kot rečeno, je tu. Da bi rešili čimveč, ko se bo zgodila nesreča. Janez
briše šipe. Tone se naslanja na avto, Miha opazuje Janeza, Luka bere časopise in sedi v travi, Slavko kadi. Ne
manjka več dosti, ampak ure ti do pičice natančno res ne more napovedati. Pogovarjajo se tudi. V časopisu pa
piše, da je dela vedno več. Namreč dela zarešilce. Ljudi da ni za to. Pretežko delo je. No ja, tako strašno težko
tudi ni, samo človek dosti denarja porabi. Med nesrečami se vsedeš malo v bife (drugam se nimaš dati), vedno
ješ zunaj. Obleka je precej v franžah (v resicah). Ampak fantje so čisto v redu, čeprav radi potožijo in so
udarjeni na denar. Pripravljeni so za to veliko nesrečo, par mrtvih bo in takoj se bo zgodila. Luka je medtem že
prešel na križanko, Miha pa se je zagledal na cesto, ker Janez ni tako strašno zanimiv. No ja, mislim za dalj časa
10
za gledati. Na cesti je nepretrgana reka vozil. Tako se to reče v prispodobi. Resda je nerodno uporabljati zguljen
izraz, zlasti tak zoprn kot je reka vozil. Čeprav ne gre trditi, da z vozili ni tako. Ali pa kot mravlje. Vse veni
vrsti tečejo. In mravljam se tudi reče reka mraveђ. Zlasti če so v tako ravni vrsti in nobena ne gre malo stran
pogledat, kako je kaj kje drugje. In tega tudi avtomobili ne delajo. Oziroma vsaj zelo redko. Včasih. Takih
potem ni treba čistiti s ceste in s svojo nesrečo ne motijo ostahh udeležencev v cestnem prometu.
Tudi zdajle se je tako zazdelo nekemu šoferju tovornjaka s prikolico. Da je svet narobe urejen in to je res
grozno, eni ves čas nekje garajo, drugi ves čas ležijo in se valjajo v vinu in mesu, pa jim ni treba spati po štiri ure
in iti na pot, medtem ko druge nadira žena in je skrajni čas nekaj spremeniti, ko pa stalno godrnja da drugič te
pa ne bi vzela da so šoferji zalega in da kod se sploh klatijo se pa sploh ne ve, medtem ko drugi ves čas ležijo in
se valjajo v vinu in mesu, ampak temu ne sme biti dolgo tako, pa ne penzija, drugače je to treba zagrabiti in
najprej je treba zagrabiti ženo, kar zdi se, da jo zalotim enkrat in potem bo joj, zalotim jo z enim od tistih barab
ki se valjajo v vinu in mesu, ampak jaz sem že, jaz sem sploh, mene že ne bodo, tu sem, tako ji primažem,
takole. In tako se je zdajle zazdelo nekemu šoferju tovornjaka s prikohco, da ji bo eno primazal takole, pa je
zavozil s ceste. To ni bistveno zmotilo mirnosti in zbranosti situacije, zlasti ker je oba avtomobila odneslo daleč
stran, kjer je v miru izdihnil tudi šofer tovornjaka s prikolico. Oni so pa nesimetrični ležah ob cesti, sicer malo
bolj razvlečeno kot prej, vendar še vedno ne preveč dolgočasno očem. Zlasti je bilo lepo, ker nihče ni zakričal.
Saj pa tudi ni imel komu.
11
Denis Poniž
IZ POMLADNIH POETIK
trebuh
ima obup kakšno verzifikacijo
koristi komu to prazno sončnično seme
ta občutek molka razpreden po ugaslih kosteh
pravica v opalnem soju draveljske cerkve
kakšno zadoščenje kakšni popisani listi
vreme vedno drugačno blatno nezanesljivo
potrtost v popoldnevih v skrčeni pesti
majhno silno prebrisano rezilo na žili
se bo pogreznilo bo zabrizgalo skozi meso
boš hodil v sandalah izsejanega obupa
kam se boš dal in kam se povrne sad
zemlja s studom prepojena s lana nerodna
vse je na svojem mestu prečiščeno
ta svet je svet majhnih bolečih točk
kot da je vesolje dobilo zabuhlost rdečke
da se utaplja v krvavi zeli kovačniku
nič takega ne poznajo preseljevanja narodov
revno ležišče in triumfe gladiatorjev
mesto v blatu v soncu v snegu
ti pa si vino s sončnega brega
prestreženo v prsteno posodo
z apnom z živo galico potreseno presejano
je torek je četrtek je sobota mirna nočna
ura z blaznostjo prešibana v dvigih je telo
belo nič pohlevno nič ukazujoče
kar tako prisotno stekleni rolo
svitek in polovica ananasa v skodelici
tisti verzi tisti blazni verzi se
izvračajo pa nimajo nič sile nič ptičjega
da bi se vrnili znova poleteli
daj mi rumeni gong brokat strun
udarjaj z njim ob stegno vedno v taktu
sambe razburljivega oklepanja dišečega potapljanja
pa ti povem neko staro versko zgodbo pesek srca
zledeneli spomin na algasti otroški svet
vse ti povem o ostrolisti travi preden
se vsesam v tvoj trebuh ta najboljši trebuh
kar jih poznam s svojo somerno
ploščatostjo majhnim okopom okoli popka
zelo širokim in zelo trdim mons veneris
spanje je največja sreča v tisti deželi
skalnatih podmolov skrivenčenih rib
koliko nočnih romanj koliko malih votlin
koliko prepadov naštejeva v delfih?
12
dojke
gol sedim sredi sobe otožen pišem
v marcu prihajajo na svet geniji
umirajo akademiki težaki rdeča sonca
pribekanje dnevi so dolgi enaki nočem
ni razlike svetla vlakna temni alabaster
povsod vonji nenadne pobitosti odmevi
vlakov kriki kalužnice v snežni vodi
že smo preko polnoči prve ure novih
pristankov obale črnega bazalta
zalivi peščenca proda globina zelene vode
potapljanja morski cvetovi
moja roža pohota svetli kazein kože
suhe vetrovne noči v ljubljani brez
zvezd bediva v grlu naju stiska
bolečina strast vonjam tvoj pot na poti
še vedno sem na poti borovino pokladam
na ogenj neprespanost je rdeča bordura
žerjavica peče skozi oko se svetlika
razpeti srh tvoje kože bitje žil
zamenjam spanec za poetiko zvon vseeno
kateri roka mi brodi po laseh
je tvoja roka po senu dišeča
vitka prozorna boleče snažna
tvoj duh roža pohota spev vonjev
nisem starsi ponavljam le utrujen
to je vse sla razumni sekstant odmerja
v očeh med brodovjem čeri
velika otoka svete eufemije slana plitvina
ti dojki nista nikogar podojili
kot slastna griča vzpenjata kvišku
črni jagodi kolači v ustih vedno
sladki vonji neizcejenega mleka
kako brezglasno jokaš hlipaš
naj ostane za jutri okus oblika
mojih zob naj roka ne pozabi oblike
teh dojk naj brada zareže brazdo k brazdi
noč
trikrat se obrne noč
trikrat pokaže svojo moč
lipov les rožna voda
dolgi lasje koža goža
preludij in fuga
za obešenca
za iztaknjenca
na meji dieh dveri
na strehi dveh duplin
na konju dveh okostij
v žalosti ene reve
v mošnji velikana
roka zaspana
noga zažgana
polt morja
morje stori smrt
obrneš sena raztelešencu
zeleno telo kanarčkovo
suhi bok barke
13
predivo konoplja las
smrt igra na kontrabas
na tvoj las
na tvoj las obesim laze
na tvoje lase se obesim
v tvoj las pojde laz
predivo smrt
sova
na severu je sova
majhna bolščeča
kot mah zelena
na jugu je maček,
črn kot žalost
nabreklih zenic
na zahodu cvete
rdeče jagodičje
sladko kot kri
na vzhodu rumeni
posek moje otožne žeje
pridi žeja
pridi lakota
pridi pozaba
žeja v sovi
žalost v mački
jagoda v krvi
pesek v žeji
strup v strupu
roka
kako boš prekoračil
kako boš vzdržal
v perjanici dima
pred visokim poštenjem
na majavih stezah
v vršenju osušeIcev
in kam boš dvignil roko
vso prazno nezanesljivo
kam boš uprl nogo
tetivo zenice
iskrivost mladega meseca
kaj boš storil
s preklanim jezikom
da boš za vedno prekoračil
most časa
14
Boris A. Novak
IZ SATJA
Med vazami svilenega snega in velikanskimi paradami bliskov, med albatrosi na bo^ih bradljah in raz-
penjenimi jadri, med platnicami zarje in pogrnjenimi mizami neona, —
nek konjenik iz ila in cunj, na poti skozi svojo neskončno negibnost.
(Le kaj išče ob poldnevnikih ledenih holmov, v visokem ognju umetnih kresnic?
čarodejni pas iz kož kačjih ljubic? , svojo pobeglo senco? ali ostanke svoje zvezde vodnice raztreščene od
strelov slane? )
Dolina se je spremenila v jezero rose. Zbori mrožev se na kumulih peljejo od zenita do nadirja; njihovi glasovi
so zaviti v celofan in s smrekami si češejo zalisce, ko se občudujejo v lesketajočem zrcalu vlage.
A iz premoga je srce bralca malin, iz lubja njegova polt in iz vesel njegove roke; iz njegovih besedi se smodi.
Takole govori:
„Vsakega dne je moja smer bolj nastav, in moj kazalec bolj znamka. S skati si ovijam zapestja, da bi z njimi
bičal molčeče skale. Z dihom talim spomenike pingvinjih kraljev v zaprego bronenih psov, ki vleče moje sani
proti severu.
Tam je moja ženska, podrast mojega dotika; večna neznanka v večnih menah zvezdnega perila."
Mokri pisani brki mavrice na širokem licu luči; nad večernim slavjem pelikanov oblaki popra in razkošni curki
cvetja; v lakiranih gajih antilope iz skaja. Strgane hlače zraka, sončni zahod podpis dneva. -
Nenadoma so zažarele podmorske nargile, da je vodna gladina postala hrapava in so stroki popotnikovih
prstov otrpli od ugrizov soU.
O prerokovalci iz leta divjih gosi!
bodisi prizanešeno nadarbinam lokvanjev, otok bodi še nadalje bradavica na obzorju, sončnice naj ne naricajo
za ugaslim očesom svojega gospodarja!
In: sledi korakom, zasledovalci sledem!
Kjer se iskre skrivajo druga pred drugo, brez obrabe in trenja traja koča na kolih narde in smole: žerjavi
prenočujejo v kredencah in čebula v kotih se tiho čudi svojemu luskinastemu krilu. Naslikana reka je prestopila
bregove okvirja in preplavila sobo z jeguljami in vodnimi deklicami.
V objemu ostarelega sidra medli mrtva tujka: nalomljeno porcelanasto telo, lepota okrušena od udarcev
ljubosumnih premcev. (In koralne ogrlice, nasad alg na trebuhu, s planktonom posrebreni lasje!)
Iz njenih rok postrvi zobajo pecivo. Včasih se na süo iztrga ljubkovanju rje in zabeleži v svoj dnevnik:
,JCako težko je pisati na dnu potopljenega nebotičnika, kako težko! Še zmeraj čakam."
Čaka.
Tako nenehno kroži ta zgodba z navideznim začetkom pod palmino pahljačo,z lažnim koncem pri vrtoglavi
vetrnici in z neštetimi pravimi postajami v vibah oslinjenih zastav, krutih orhidej in neviht s polomljenimi nohti:
iskalec se še vzpenja po strmini svojih podplatov in za vogali listja in v pqpkih polj išče gomilo svoje
izmišljotine; njegova nesojena ljuba pa že vseskozi domuje v zabrisanih stopinjah njegove poti. -
Zunaj tega krogotoka stalnega rojstva smrti osjata le pesek in pesem, pesek in pesem!, nazdar nočnih sov . ..
(Pemati nomadi, terase, plameni in otroški vozički se s skovikanjem selijo čez stavčna slemena v neko drugo
svetlobno satje ...)
15
Milan Jesih
DEZILUZIJA
In jaz? O, da bi iz mene ti nardila milo in si zmila z njim znoj od bolečin poroda!
da bi te mož že zjutraj po dišečem vratu, da bi te, ljubljena, poljuboval!
štirje postreščki pa bi v tem na gurtnah privlekli bösendorferja v sobo pod gaber —
Boš ti, in mož in sin, a boste stekli zdaj po stopnicah in po tipkah vanj?
Limono si eno za drugo stiskam v čaj, se usekujem in kašljam.
Onstran Save Grmada in Šmarna gora objeti - v milijon letnem sovraštvu - in ves svet je en sam red,
tu pa sedim nekdo, in bi po resnici srca pisal ljubezensko pismo,
bi ga, pa mi je otrpnila desnica od sramu, levica me ne uboga od strahu ... Kakšen buržuj sem.
X X X X X
To, kar tebi v nepoznanem jeziku govorijo nepoznane reči, to meni govorijo znane v znanem;
taka mava vsak svojega bedekerja, alkimist v kovačiji, kovač v plavem laboratoriju,
in tudi kadar se srečava v bufetu pri najbolj ordiner vinu, se nama oči svetijo,
govorijo, kadar se srečava naga v punci, ki sva oba rada spala pri nji.
Kaj ti govorim? Viš, na spokojnem jezeru, ki na plitvinah na obali hoče bit led, se ziba čoln.
Gledam ga in premišljujem, če ni ribič v njem ravbšic, ker če je, je res predrzen;
in misel mi skoz tvojo odsotnost skoz filter zdrsne k usodnejšim pogumom —
da bi vsem, ki so v stiski, dal čoln za kljubovanje ... in da bi en čoln — oh, oh — ostal tudi zame.
X X X X X
Lepota votla, moč z ničjo naphana, veličastje, ki že svoje lažnosti ne krije več ...
Le kaj še knjige na policah — bukolika, svetlobci, Hölderlin — lahko povejo?
Kaj le lahko pove v to eno samo točko sžeti čas? telesna bolečina?
Naj zdaj, ko mam oči polne solz, vzamem lok in tul In tetivo ljubeznivo nagovorim?
Tako daleč, da mi v težnji, da bi bil natančen, ni treba reč drugega ko: „Deziluzija."
In ves teden omahujem, da bi se šel od vseh — od vseh — poslovit,
zraven pa sem sebičen, enako mi je ko v šoli, kadar sem pil državno črnilo, tatič,
to se pravi: ne vem, a sem a nisem plav okrog ust.
X X X X X
O, da bor ne zdrži — splahuta, se dvigne, je postovka v nebu?
O, ja, in jama, ki ostane, je podoba našega razdrtega doma. In čas je ne zasuje, o,
in nič nas več ne osrči - od vsega daljnega je včerajšnja sloga najmanj dosegljiva,
od vsega nečistega je najbolj kužna želja, da bi si s čistoto nabiti še poljuboval! noge.
Zraven smo smešni. Celo naše kretnje so nenaravne, kot v predeseterjeni težnosti.
Kadar kdo reče kakšen suh stavek, ga fleksija ne uboga, sintaksa je kot od površnega tujca.
Mlin, ki se je zmlel, hrapava površina patosa, opis, ki se mu opisovano trga iz volje;
vsi smo na svetu bežni, komaj spazni gostje, krademo jedi, žicamo vodo, v miru ko v stiski.
16
X X X X X
Dvaindevetdeset nas je: zaspali smo v travi in se stalili, jutro bo našlo tu nebogljenca — kje bo mleko pil?
Gora in čas! gora in čas ga bosta dojila, od gore bo mei misel urno, od časa glas močan.
Daleč od hudega se bo s pegazi muhaki lovil med kukmaki po slavčjih gajih, veseljak, do dna jeseni,
šele tedaj bo v njem strepetela kal samotne vere vase, psalmi, psovke,
na vsaki rami mu bo z epolete zagorel po en ogenj - o glava med njima! - jarek in vroč.
Preprostost cikla, preproščina tako izumljenega dedovanja - sem ga izdal? Sem ga.
Njega, ki bo, da bi se zgubil, jaz z neznanci legel v nepokošeni travnik;
njega, ki se bo jaz zdramil v ulomku nanovo v znano zarojèn.
X X X X X
Ta ženska, ki se od njene navzočnosti zrak zbudi, raznori in jaz zbudim in sem jaz zrak,
ta — ti! naslonjena na mizo... in ni te, nič več ni je, kjer bila si, kjer bila je, stresen riž,
v misli kratek nič neprepričljiv dokaz, v spuščenih vekah podoba njenih - tvojih - gibov
pa mehek smeh v resonanci z nožem, ki ga pri jedi mam v rokah, in stara Cankarjeva knjiga.
Sam. Bridkost je tudi šfa, le lastovk je še poln čas, in sred večernega polja jadro mi belo žari.
Iz neznanega, nedoločljivega — motnega, tujega — v prispodobi stiskam čaren žaren mošt.
Boge noge, kako sem hotel z njimi v dobri svet in kako se nehajo pri tleh,
ne da bi se dali okusit, se talijo ostružki vrednih in txirih ur — suha fenomenografija volje.
X X X X
Bog, blazna, od blaži močna, nezmagljiva jesen, ki bi bila rada vojna!
Kaj naj v njej jaz, ki jem svinčeni spanec s papirnato žlico?
Gledam sina - kako dolge roke ma, kilometri in kilometri, ti srečna cesta! - ko gre h koruznici spat,
z okna v daljnogled lovim njegove gibe, astralne podobe, ki ostajajo za njim.
V poznem popoldnevu zamolkel izmev praznovanja, prešernega pira prihaja v kontrapunkt.
Po hiši — moji, pri sebi doma — se poseda tišina, malomarno, težka mimo mene vase oblači predmete.
Po izabeli po brajdi puščota, da ko v netopirjih z vitic visi.
Na obe strani se brez kontrole pretaka čas, iz žepa me v stegno peče ključ od vhodnih vrat.
X X X X X
Mlad sem, da tečen kruh pečem svojim in vsem, da ženo, to, ki jo mam rad, pogledujem v oči —
ko da bi jih šila slutnja pred potresom, se vidre podijo v njih, dragih.
Od kod sred dopoldneva pred mano dom? Od kloštra navček, škrjanc visoko v nebu na dosegu roke?
Navček, ja, škrjančja sled skoz zrak, prazna uteha videzov, ni mi met z njimi mira in naj ga nimam.
Ostani vse, kot si — v snegu za hribom hrib, za hribom hrib za hribom, motje, topel jug, cveteče ladje;
ostani jaz mlad, mlad alt ženin, mlado njeno telo, mladi njeni dvomi, nezaupanje.
Ostani dan noč, ki v njem, ki vnjej brez vere iščem zvezdo Včerajšnjico, o lapiderni ekseget,
ostani, kar kdaj spregovorim, v temi sto temnih pik, nepreberljivi Morsov znak.
17
Samo Simčič
LABIRINT
Tisoč je tisoč kamnitih kvadrov je že postavljenih v piramido in še se žgejo glinaste opeke, cementne plošče
in jekleni drogovi, ki odsevajo um. In sam izvir tega je ostal zadelan v zgradbi in se pretaka v njej, speljan po
ceveh, ki jih je sam vdihnil v mlaki človeka. Med stolpi, kupolami, poševnimi in ravnimi strehami je nastal
labirint, in čeprav im;qo ljudje zanj zemljevid, to je klopko z nitjo, ki jo odvijajo po njegovih poteh, tavajo,
kakor da ne vedo za izhod.
Zato so bogovi poklicali Tezeja, ki je nekoč dal ljudem to nit in ki je zdaj v EUziju ravno dokončeval
preprogo iz človekovih misli. nisi že uničil pošast v labirintu in vsem ljudem odvil nit poti?" so ga vprašali.
,JCako da vidimo človeštvo izgubljeno in v krempljih iste nevednosti, ki kot žival v glavah ljudi vara namen
njihove »olje in jih zadtžuje med zidovi labirinta? "
„Vse sem storil in moje deto je opravljeno," je odgovoril Tezej. „In bogovi so tudi za mano dali ljudem toliko
svetlobe, da lahko slepec najde pot. Pošast v njihovih glavah ni ista, ki sem jo premgal jaz. Čas njih samih, čar
lastnega dela je premotil njihov pogled v darove, ki so jih sprejeli od nas. Zato se je med njimi in nami vgnezdil
senčni vitez, ki zastira našo svetlobo in ne pusti, da bi padala v tkanino uma."
„Če je tako," so sklepali bogovi, „potem moramo prebiti to senco in stopiti spet na človeška tla. Ali bo lahko
Apolon postavil svetilke prav v srce senčnega viteza, Dioniz pa se spet žrtvoval, da bi luč razpršil v srcih in umu
ljudi? "
Ko pa so se tako posvetovali, je stopil prednje Poslanec vse vesoljne svettobe in v besede bogov zanesel
razmišljajočo moč vsemira.
„Ne Zevs, ki je moč, temveč JAZ SAM, ki sem človeku dal vse skrivnosti sveta, ki živijo v njem. Bil sem med
ljudmi in iztisnil iz sebe toliko ljubezni, da lahko utrgajo vse ptodove božanske modrosti in svobodno izbirajo
misel, ki jim ugaja. Senca pa, kijih razdvaja, je moja premočna luč, ki pade navzdol, tako da človeške oči komaj
zmorejo zreti v ves osvetljeni svet, medtem ko svoboda in modrost v njihovih rokah sledita mejam ah širini
njihovih src. Zato se odločam, da se človeštvu približam znova in predelom sončnega viteza v moj pravi odsev."
Tedaj so se bogovi razveselili in obiskaU vse predele svojih prebivalcev. Obiskali so templje vseh nazorov in
pogledov na svet in bitja vseh človeških skupin ter sklenili slediti Poslancu vesoljne svetlobe pred ali za njim.
„Svoje hrame bomo prestavili naravnost v senco, ki nas razdvaja od ljudi. Obleka senčnega viteza bo stkana iz
mnogoterih vrat k modrosti in ljubezni velikega Poslanca, ki bo v srcu tega bitja delil ljudem svoja zlata zrna."
Svet ljudi je prav zdaj tako zamotan, da je pretresel temelje ter vnesel negotovost o vsem, kar je bilo
storjenega ali kar je človek še nameraval zgraditi. Različne volje so si priborile pravico, da se bojujejo med sabo
in merijo svoje moči. Nadele so si različne podobe arhitektur v labirintu in z oblikami slepile ljudi, da bi ne
prepoznali tokov, ki so v zmedi lahko gnali ljudi proti ljudem. In vsak človek je videl v sebi viteza idej, ki si z
mečem izsekavajo pot. Postalo je važno imeti sklep, oro^e in misel, Id ji človek posveti moč. Zato so bile
človeške prsi okovane z jeklom in niso mogle čutiti v sebi tega, za kar se je bojevala človeška pamet. Nit je bila
pretrgana, med srcem in grbm pa je nastala zmeda.
Marsikomu je postal tedaj oklep pretežak in razmišljal je o misli, zaradi katere gaje moral nositi. Razpletel je
mrežo in pregledoval sistem in obliko vozlov, v katero so bili postavljeni razlogi uma. Trudil seje in uporabil vse
svoje moči, da bi vklel temeljni razlog svojega bremena. Marsikomu je uspelo prebiti se v srce, s katerim je v
globoki podzavesti utripal um. In toplina razpoloženja je ot^al oklep okrog prsi in spojila človeka z bitjem
njegovega razuma. Človek je v mislih zagledal svoj čut, življenje, in videl v njih izraz človeškega bitja. In
kamorkoli se je ozrl, je videl isto živo moč uma, ki se je pretakal skozi oblike in sestave oblik kot ustvarjalke
gibljive celote.
Srce se je odprlo svetu in se razlilo preko viteza idej. Zmeda in zamotanost sta v temeljih in globinah zadela
na skale, iz katerih nosi vodnar izvirno vodo v cevi po vsem labirintu človeštva. Razjasnila seje vsa zgradba in
um je človeku vdihnil svetlo moč, ki ga je spajala s sočutjem in radostnim doživetjem, da je eno vse in da je
različnost sreča uživanja pogleda, ki obseže vse.
„Prišh smo!" je tedaj zagrmelo čez svet. V nežnem občutju je človek zagledal nevidno lepoto, ki je ovijala vse
predmete in bitja sveta. In vse, kar je pogledal, so bila vrata v hram te lepote. Bila je globlja od čara zunanjih
18
oblik. Bila je srce stvarstva in ritem tega srca je bil v srcu človekovega občutja. Labirint je ostal, vendar je vsa
zmeda v njem sejala vedrino in humor, ker se je človek izgubljal po njegovih poteh z nepreklicno in rešilno potjo
v svojih prsih.
„Tudi v savano okrog našega mesta gremo lahko," so se radostih ljudje, „pa bo to pot v nas zmeraj dokončna
vrnitev."
V jedru in bistvu človeka je spregovoril glas temelja človekovega in vsega življenja:
„Jaz sem vhod v hram človekove lepote, ta hram so glavna vrata k vsem hramom stvarstva. Jaz pošiljam
vesoljno svetlobo skozenj in si odkrivam vse zastore vseh skrivnosti sveta."
Kaj pa se je zgodilo z bojigočim se senčnim vitezom, ki je prej naseljeval človeško srce? Postal je bel popek
in rožnat cvet, iz rožnatega cveta pa je vstajal mladenič, ki je tisoč zlatih trakov modrosti pie tel v kristal na čelu
med svojimi očmi in gledal v modro ptico na vijoličnem nebu.
In sonce je obstalo na točki večnega vzhoda in zahoda ter iz jedra rubinsko rdeče svetlobe prelivalo vse
barvite odtenke svoje ljubezni svetu.
19
Tomaž Šalamun
ORGIJE
VZGOJA PRINCA
Oj ti mladenič, herostrat,
požigas gozdove, kjer ni gozdov.
I
Vprašajte ženske tega sveta, ki so me
na svojih rjuhah imele, kako sem
silen in lep!
Vprašajte mojih potomcev oči —
mehka, bogata jezera.
Sonce sem, slan in vlažen kralj,
moji boki so dvori
pokrajinam in goram.
Vprašajte ženske tega sveta, če so
kopnele pod mojo silo in lahkoto,
pod mojim batom,
pod mojim modom.
Če so trpele v sinjem hladu
in omedlevale od hitrosti,
če sem jih s svoj imi zublji
prikoval do dna.
Kaj torej počenjaš, fant,
v mojem življenju,
moj lev, moja ovca, moj princ.
Dal sem ti vid.
Tvoji udi so moji udi.
Dal sem ti kri.
Tvoja kri je moja kri.
V kaj se mi torej zapletaš,
fičfirič, ki bi mi rad
pobegnil in pečat
preklical,
zvezda, ki siješ v moji
energiji?
Potonika, ki si privrela v moje
telo kot s prahom premešan
prah in mi zasužnjila kri,
kdaj bo spet ura, ko se bo rušil
plaz?
Kdaj bo spet tista ura?
Med klokotajoče zvezde sem
in grem narazen,
kot tiger in osvajalec sem zrušil
vse.
20
o zakon,
strast uničiti svoj pečat,
kako naj ga, če se nočeš več
ljubiti?
Kako naj ga, če mi ne daš niti več
rok na ramo?
Poljubljaj se potonika, in se me
dotakni, kot si se me včasih.
Ne zgubljaj, ne
postavaj v mojih slikah,
rumena dišeča rastlina, ki zmoreš
edina ublažiti vulkan,
težka mehka roka, ki sem te
sam ustvaril, da bi se mi bilo
dano zrušiti.
Če sem lačen, lažem.
Če sem sit in pijan, izdajam
kri in tvoja jezera —
potres, ki sem ga
rabil, odvečni princ, ki zate
upam, da si mi enak. Vedno.
Zdaj kakor zmeraj.
Podaril sem ti zemljo, da si jo
zavzel v naskoku.
Zdaj veš za slast.
Vdihnil sem vate, kar si vložil
vame.
Hun, spočit in krasen.
Ampak jaz hočem kralja. Rasi!
S kom naj križam meče?
Z dečki?
JazJiočem totalno nevarnost,
ne le lepoto, ki me samo
krepi.
Hoj, moje jagnje, ki sem te
dal na oltar.
Kar je storjeno, je za
večnost storjeno.
Kar je zapisano, je za
večnost zapisano. Torej:
prepovedano omedlevati in ne
nori! Kdor misli, da se da
umreti, ima
šibko, žensko dušo,
panično ranljivo soul.
IV
Ženska je narejena iz moškega,
ki je narejen iz Boga
In tudi
ti si narejen iz moškega,
ki je narejen iz Boga.
Torej na delo.
Korak za korakom je izpolnjevati
dolžnosti.
Osvajaj!
Naj se ti ne utaidita
veselje in strast!
21
Popolne ustnice,
popolne prsi,
popolno hojo,
popolno drgetanje lave,
v beli,silni slavi,
nenasitno,
ne glede na šovinizem Bibljije.
In več!
Da boš prozoren kot vodnjak.
Potem pridi nazaj.
V miru se bova pogovorila.
SANJE GOSPE ING^RH. MREVLJETOVE
Poglej na primer Darjo:
ona je sanjala, da je Eka
visela čez balkon, in ko je
uvidela, da bo v kratkem
treščila dol,
je šla mirno na sprehod
in se je vrnila šele takrat,
ko je v kuhinji sedelo
okrog dvajset kurb za dolgo
mizo z vijoličastimi
in rdečimi peresi v riti
in laseh, ki so praznovale,
in jih je lepo spodobno
vprašala: so ti možgani in
deli telesa na tleh
moje bivše prijateljice Eka?
Tudi je rekla:
ali je zelo trpela, ko je umrla?
Kurbe so ji povedale, da je,
pri vsem tem paje bila
rumena barva čisto
zanemarljiva.
KDO JE IMRE
Imre, krasen stvor iz krvi in mesa —
huzar —
je zares Imre Gravecz, madžarski
pesnik, tak kot jaz.
Z Maruško naju je zvabil na
večerjo, in ko sem
prebral njegove pesmi v prevodu
skupnega prijatelja Johna
Batkija, je začelo v meni nekaj kot
sikati in se gugatl in strašno
poslušati.
Zmanjkalo nam je ognja, ko smo
pili vino.
Šel sem v kuhinjo.
Da bi si prižgal cigareto, sem se
nagnil nad plin. Nad štedilnikom
so se mi vneli lasje.
Z roko me je plosko udaril po čelu
in pogasil požar, ampak
drugo jutro sem pisal
od osmih do treh,
in so padali listi iz stroja
kot bi snežilo.
22
The book!
Tudi sva potem eno žensko
delila v Palo Altu,
ampak jaz zares nisem
spal z njo, ker sem cvikal
pred Maruško, čeprav je bila takrat
v Cambridgeu,
na drugem koncu Amerike,
oziroma sem bolj spal z enim
mesticem z zelenimi očmi,
ki mi je prvič padel
pred um v San Franciscu
v Health Clubu Richie, kar je
spravilo v bes Boba. Rekel sem mu -
Imretu —
daj, vzemi ti Ulo!
In sva drvela potem nazaj
proti vzhodu skozi
Sierro, Maruška pa je čez
eno leto njegove škornje,
ki mi jih je on takrat dal pred
flightom, da ne bi plačal odvečne
teže, podarila Arnetu Hodaliču,
ko je pleskala stanovanje,
in sem bil jaz spet tam.
Fino hodi v njih, Arne Hodalič!
JAŠA
Če bi se poročila midva
z Jašo, nimam pojma kdo bi bil
kaj. Jaz bi bil
leva perutnička, on bi bil desna perutnička,
dimnik bi si pa verjetno kar
narisala. Mislim, da bi ga
nesel na rami v kak zaliv, da bi se
spočil, ker to rabi. Gledal bi ga kako
spi in mu ne bi nič pihal na
dušo. To ga naredi tako
ogromnega, da se na koncu
utrudi. Rad bi ga malo
odvzel, da bi se lahko zleknil.
Da bi bil tak kot jaz, ki se lahko
ob vsem tem kar sem
čisto sklonim,
čisto zlijem,
čisto razdam in skrušim. Kot
zdaj, ko sedim tu na stolu v kuhinji,
opiram se na kolena po tej partiji
lepega šaha, ki se imenuje
žrem in je hrustala, in rečem:
poglej kako teče slap iz mojih las in nog,
izvir sem,
ti si me spočil.
23
Stanislav Sočan
PADARJI
Ob štirih poteh večerov si izbira vedno le eno. Ravna je, gladka, posuta s kamenčki najtoplejših plaž. Vedno
pelje naravnost, na jug proti severu. Ni ovinka na tej poti, niti blagih zavojev ni. Samo gola črna premica,
vzporedna z mislijo Aljehina, napeta med vrvi telefonskih pogovorov povprečnih vrwhodcev slavnega cirkusa.
Strma nikdar ta pot ni bila, vedno izbrana med počasnim valčkom, temno kapljico, vejevjem ostarelih parkov.
Vsako jutro, točno ob določenem času, ko ura zamolklo bije potrebne udarce, ko so ceste polne tramvajev,
zlatarjevih žena in zadnjih onemoglih pijancev, vstopi v omaro : težko, lipavo, belo omaro. Šest predalov ima, na
vsaki širini po štiri, kar točno da več in nič manj kot oseminštirideset vhodov. Niso veliki, niti majhni, ravno
pravi za oči, nos in nogi. Ko se po tem vrstnem redu zrinejo na drugo, svetlo stran, si pomagajo še rame, roki,
nos druge glave in prešerna usta. Končno je na drugi strani, težko diha, veter podarja sapi, za trebuh se drži, saj
napor ni bil nepomemben. Predali, oziroma vrata so nekakšen avtomat: rahlo kihneš, dvakrat, včasih trikrat,
pritisneš spodnje robove ob prste, in že se zapro. Rahlo udarijo, skupaj skočijo, stečaji zapiskajo kot železničarji
v kurilnici, vdihnejo zadnje ostanke onostranskega zraka, saj ta na tej strani omare ne slovi po starih navadah
ozonove besede. Vstop je zablestel, vrata so izpohila vrzel prihodov, in premica lahko steče naprej. Pa ne več
počasi, naravnost, da, celo zavije lahko, malce levo, malce desno, se zvije kot prehlajena kača, vstopi na
potigočo preprogo.
Omara ima svoj prostor; ni deljiv, kot žemlje na parceli zadnjega dela pekove hiše v hribih. Sajast, modrikast
prostor je, nabit z barvicami prvošolčka. Barve so nekakšna paleta, neotipljiva radost omarinih zarij. Da, zarje so
tu doma, vsako minuto jih srečaš, trikrat toUko kot zunaj, mnogokrat več kot na površini gozdnatih oblakov.
Razvrščene po čudnem redu se vrste, skačejo si po laseh, tepejo za prazne kozarce v prvem predalu. Kljuke si
podajajo, odpirajo trebuščke natopljenih teles, drobovja si razsvetljujejo z omarino temo. Človek jih je vzel,
radost ga prevzame, srce skaklja po grlu gor in dol, ko zre njih zaspane oči. Vstopi korak naprej. Pa ne prenaglo,
počasi lahno, da ne zlomiš-kril na palcu leve noge. Pobožaš no^i ples. Preprog pa več in več podaja si roke,
plešejo divje, a mehke plese zadnjih kanjonov andskih vrtiljakov. Zaplete se v ta njihov ples, meče ga po votlini
omare, stresa grive spominov na čelo, zakrije oči, vrne temo paličasti bradi. Povsod same preproge;najrajši ima
tiste bosanske, nekje so že bile, na nekem puščavskem bazarju, neko zimo v smogu nad Metkoviči. Preproge
leteče naj bodo, si zaželi, a misel je preutrujena, prenapeta, žalost taka v njo je ujeta, da se ne da povedati. Zato
si z rokami podpre levico, se vleže na desno bedro, lase razpne, in zajadra пћ sledove večne preproge. Plahutanje
njegove trepalnice, s srcem krmari na valove zarje pozabljenih preprog. Vse več jih je, takih pozabljenih, še več
takih poudarjenih.
Martinčki, antropološko določeni, mrtvim v spomin, drvijo mimo njegove zarje, tonejo v zaveso. Papirnati,
taki v rdečih škornjih, zelenih vezalk in temnih alabastrov med zobmi, dvigajo zaspance, kuhane na jetrih divje
mačke. Na poti domov so, tako jim je na čelo vtisnjeno, na sencih udarjeno. Zapečatene misli nosqo med
nožicami, vtiskajo jih v poštne nabirahiike mehkih preprog. Poštni nabiralniki, sive ladje kitajskih popotnikov na
strehi omare, prebarvane v žive barve domačih vetrov. Martinčki, veseli črički, lovijo zaijine otroke. Direndaj je
neznosen, pa vséeno prijeten za uho, mir prinaša na vrtnice modrikastega prostora. Mir, ki nikoli ni zaželjen,
mir, ki v sončnih dneh prinaša strah, dojencem grozo vtira v prvo kri. Razrastel se je, presneti mir, korenine
seg^o vse dalj in dalj na usta omare. Zarje je okužil, preproge zatajil na zadnjih, nepomembnih ostankih
cesarjeve palače. Omara, lipova bela, pa je večja, mogočnejša od vseh palač vsdi cvetov, trdnejša v tla predalov,
še tako zarjavela rešetka vaškega kanala, ne prežene njene pesmi iz pljuč,ne seže na plutovinasto krono žabjega
vladarja.
Let je sunkovito počasen, temno počesan na pleča razvajenih raznašalcev mleka. Nekajkrat si seže v dušo,
spremeni kožo v zastave tiranskih morij, potopljenih sodov vandalovih vin. Zasmeje noči v dneve, da si pokaže
neverjetne trdnjave svojih zob, patinaste ostanke ribe na pustih obalah. Sive m^le želje natolče na bodala
zapetih navigacijskih smeri, spremeni navado vstajanja zarje v zenitu preproge. Dolgo že leti, a časa mu ne poje
nobena ptica, pokrajina je pusta, kamenje oranžno na senci doktoijevega čela. Hribov kdaj pa kdaj premalo: in
še to kar jih je, so tleči v zapite mladostne resnice, pozabljeni v prvi daljni ljubezenski minuti. Utrujen je na tej
poti, to, da je sam in siv po vetru nežne kože, ga niti ne moti. Le, da je sonce ves čas pred njim, zaije barve
24
vpisujejo na korene preproge, zapre andaluzijske čipke v zgornje predale, ko zaspijo ključavnice, varno shranje-
ne na vrtovih poti. Takrat, takrat si zariše krvavo sled na licih, potopi taverne vseh dni v najplitkejši kozarec
jutrovega ornamenta. Vstane, zamahne z nosom v kaktejine gozdove, objema oranžno kamenje na sledi varieteja
podzemeljskih glasbil. Ni več oprt na ramo, jadra las spusti v dneve, in z nogami odločno zamahne v jutra. Stoji,
trdno, zaprto, položeno, stoji na bregovih reke, ki na preprogah sanja, Zre v njene valove, strmi v čudne grobove
onstran, kot da so mu podarjeni sinovi trobentine sreče; to so vrhovi, si pogladi čelo, to so bogovi janterjeve
prevleke, moje podobe.
Z zadnje nitke Cidipove sreče, zamrežene lestve na oknih provensalskih lepoti, si splete kartonažne jadrnice, v
Jambore položi roke, noge vpre v gredelj zatajenega čolna. Temam pade venec z glave, ko se jim odkrije na vrtu
zaspane reke, in v zahvalo mu prinese črne rokavice, da mu vesla ne ožulijo rok, da mu veter ne zasužnji obraza.
Vstopi na majavo dno, pokrije z usti jamborove opornike, da so čvrsto priraščeni v dno kamenja'roke. Z lasmi
objema vesela vesla, poskočna igri vailov, zaležana v opoldneve pri kartah. Vzdihne na vajeti žrebca reškega
brodnika, zapiska na njegovo struno ukaz zemlji, njeni dobrotljivosti na hodnikih razvade. Reka vzvalovi
grebene, požene prijateljske kozarce na odrešujoče takte utopljenčeve himne. Jadrnica vleče,na straneh si vodo
lepša, sestrice poljublja s sapo jezika mleka. Penijo se brodiči, vrve na druge bregove, vstajajo ponosni, visokih
šol, jazbečjih pogledov. Vse več jih je, temnih odalisk večera, belih, prebelih suženj gospodarja brega. Jadrnice
pa drvijo, da krmi zrak prereže krila, pljuča napolni z vodo, veter zasoli možganske prekate. Vetrnice so njihove
zastave vetrnice ukradene na dvoriščih razvajene poroke, črvivih otrok, padajoče laokodilje svečeniške mirte.
Vrtijo tango v razmajane perutnice, igrajo tedne v luč angleške tradicije na potokih južnega Londona. Nova,
močna svetloba posije nad vlakna sita, ki reko priklepa na jadrnic okope. Še malo, zavzdihne, še malo oprem
črne rokavice na muljava vesla, še malo pregibnem leno telo, zatrem neskončno žejo četrtega dneva. Jadranje je
veselje, jadranje je teža ugleda marsikakšne rečne ceste. To si šepeta, na lica tuli, da spomin ga že boli, k tlom
pritiska, za vrat obeša težke zlatnike. Obala pa je vse bh^a, mogočna v vid postaja, vleče se med velike veke,
stiska jih, da zenice pletejo bolečino. Še malo, trepeta srce na palubi, ko ga valovi pestijo na zadnja leta, ko so
mu sanje že zdavnaj ušle nezaj v stare predale omare. Še malo, si hoče vtisniti pod peto, pa že zavrisne prvi
kamen ob dotiku jadrnice na veslih. Obala breg je zatajila.
Obala je morda širša, natrenutke lepša, navečeijah zaželjena. Pa vendar je breg tisti, ki daje pozdrave, ukazuje
vrtnicam zasoljenih prvin, ker so v kemije ujete. Žar njihovih svetov je pahljača tigra v desetih obodih na teden,
razporejenih na potovanjih v daljne dežele. Da, vsekakor, breg je njih gospodar, presvetal, da bi bil kaj drugega
vreden, premočan, da bi takim vrtnicam potuho dajal. Vesele pesmi si poje, žalostne oči pomaka na večernih
omakah, v katere led zaide samo slučajno, če je morda tako moderno. Njega vzkliki so prešerni, kadar v rokah
lahko ugasne svečo, prižge zaljubljene novice, ali podari zadnje želje cvetja. Otroke si v^aja na prsih, njih doji,
če mu je tako ukazano, da je zaželjeno v prvih aprilskih dneh. Njegova moč je moč preproge, kdaj le zložene,
kako padajoče v vsakdanjem ritmu reke, kako lepo na obalah teh jadrnic. In ko pristane, zapiše na poteh,
zadrgne nohte v pozdrav. Njegova klet je težaka vest, njegove oči svetilnik slepcev nad barom zapoznelih gostov.
Atene si pripne na boke, da z njimi žalost žene pred seboj, vzpodbuja kačje sline. Tako mogočen ni nikdar, kot
v teh navadah, zalepljenih v svetu starih devic, kramarjev za pultom drugih pijač; večne sanje si vplete v popek,
štrleče na papirusu našega pogleda, tone v pozabo ljudskega krika, da v slavo piše krakajoče sile na vzpetinah
brega, kamenja nalaga v piramide, jih ovenča, okiti, na bodočnost nazdravlja lartonasti vili. Tu in tam si zaželi
pijače, tiste boljše, v sladkih modrih nalepkah, v hrabrost potešenih, na čast življenja narejenih. Toda pije jih
počasi, lahkotno, celo graciozno moči z njimi ustnice, pljuva na temelje te hiše, ki v vinogradih zapleta voljo
veselih saksofonistov. Z njim je glasba, polna dvorana kiča zasoljene cene, sodobne ventile si pusti odpreti, da v
raju le ne bo prezebal. Širok je, mogočen, raj te poti, kraguyevih verig, naštetih v leTnice rojstva. In če že tu si
vzgaja maternico, na grobove te strani prinaša cvetje, olepšano z harmonično žimo, tedaj je herij vsaj ene
polovice, da zbeži v tiktatorij po bregu grobov. Nažre se smetane, da si z nje noč kupi, napije - čez police
srebrnikov, in s polno močjo zapelje jadralce v varni, tako je ukazano, pristan. Srečen se zdi sam sebi, po-
memben na cesti patriahalne družine, z rokami v žepu si prižge cigareto, dolgo, zlato, s črtico in filtrom na
sredi. Akacije z grobov mu plenejo v lase, črne jagode očeta mu polepšajo obrvi. Je prenovljen, svetal, ponovno
v prvi vrsti koplje nove grobove za božji dar.
Leta čajank so mimo; puste te naslade ždijo v kotih, zapisane in zapečatene v sedemnajstih ovojnicah.
Nobeden jih ne raznaša, saj to še v kot katrana ne sodi. A glej, ko breg zamćge žeja, ko čez valove stopi, stegne
življenje nad omaro, se vrata v nadstropja podrejo. Nova omara v predale zraste, nove zarje na preprogah spe.
Padarji vtro mazilo, z rokami segajo si v ledvica. Takrat se smrt v omarah zdrami.
kartrca
Če je bilo popoldne, ne vem več natančno. Pa vendar, dan je bil, eden tistih večnih, lepo tekočih v svoji
nepomembnosti, dokončan v meglene večere, zasut s prvo temo. Dan v množici, nastrojeni v strogi vrsti
pajčevine časa.
25
III.
No, in V takem lepem dnevu paranoiki igrajo tenis. Zjutraj,od pol devete do desetih, se zbirajo na zelenih igriščih
mestnega parka. Morda tudi niso paranoiki, toda ko jih gledaš, strmiš v tesne loparjeve poteze, se ti zdi, da so
gibi lahno paranoični. Polno jih je, tenisačev, mož v belem, deklet v kratkih krilcih. In ko sonce nagajivo
kuka v jutro. V vrsti tekajo po igriščih; sem ter tja. Ogrevajo se, bi dejal strokovnjak, izvedenec za tenis,
izgubljajo čas, bi dejala moja stara mama. Tako nekako pol ure, sem ter tja, tja ter sem. Belina njihovih dresov je
posuta s kapljicami prvega znoja, kapljajočega na robove rdečih igrišč, končno se ustavijo, počijejo, malce
posede na klopeh ob ograji; velik atlet odloži lopar čisto blizu mene, da se zazrem v najlon mreže svojega
obraza. Potem pljune, da se strese ograja, in grmovje rahlo zardi. Soigralci zaploskajo, mala tenis žoga poskoči
na mrežo od veselja. Prižgejo četrtinko cigarete, in varčno, športno spuste vsako minuto vijugast dimček.
Sonce pa je zdaj med njimi, zdaj se skriva na valovih plevela na robu steze, ki obkroža igrišče. Večje je kot
lopar, pa vendar manjše kot žoga. Tenis je njegov gospodar.
II
Pot raste proti poldnevu; siva je v pesek proti mestu, črnosajasta na robu proge. Lahno stopa, v igle ujeta, z
loparjem pod pazduho, z žogo na rami. Bela je vsa, kot umrhh sneg pozabljenih pravih zim prejšnjih desetletij.
Ha, celo bele dokolenke ima, kot vse sužnje bogmje toparja in mreže. Nasmejana v lase, zaspana v oči in nos, si
pelje korake tja proti igrišču. Ni vsak korak tako rdeč, kot pesek za turnirje ravnine. Pa je trden, vdan in
korenit. Na tenis se odpravlja, življenje pozablja za dve uri in pol, dvakrat na teden, dopoldne, od pol devete
naprej.
Na igrišču je vse živo, tenisači so zaklenih počitek in tisti ščepec tobaka. Začenja se resnično trpljenje, znoj
naj teče v potoke, udarci z loparji so kot usoda na vratih v mestni živalski vrt. Vse in vsi, moški in žoge, ženske
in lopar, se klanja beb boginji na zastavah ograje. Tekme so začele, borbe razsplamtele borbeni duh mestne
polsmetane. Udarci bijejo, točke beže v prestiž sosedove veljave. Tedaj se prismeje še vedno odeta v bele
dokolenke, z loparjem iz Trsta, z očmi slovenskega petehna. Vehki atlet zavzdihne, loparji si obliznejo luknje,
ograja se prikloni. Ona pa stopa na peščene steze, nasmejana, veljavna in mlada.
111
Popoldne. Tenis je umrl, tobak naj živi. Male mizice na obalah bazena, slovenski bestselleqi na ležalnikih.
Vsepovsod odrešujoči nasmeh tonika, veverice na okenskih policah, očetove razprave na jeziku odrešujočih
intelektualk. V kotu božanskega vrta oče šahira z načelnikom civilne zaščite. Domači predstavnik živalstva si z
levo nožico čohlja komaj zaceljeno desno uho. Sonce srednje močno, terasa še ni pobarvana, in lak za stopnice
se nekam neusmiljeno počasi suši. Rododendrum se je preveč razrastel, kaktusi bolni leže na verandah: voda
objokuje pijane fikuse, prezračevalne naprave so zaspale; zares, vse je kar pokvarjeno, neizrabljeno, pa se nihče
ne razburja. Celo mama, Ženska ogrskih nazorov, zvesta dekla svetih ženskih pogledov, je mirna in srečna.
Lase si je počesala nazaj, zvila v mladostni repek, dodala poživljajoče zelene, in obula opoldanske copate. Dan je
vesel, ženske lepe in oče tokrat ni pijan.
IV
Cesta do doma nikakor ni umita. Komunalne službe mesta so nedosledne, preveč zaverovane v bližnji sneg,
obenem ujete na veter južnih otokov. In po takih neumitih cestah, zapackanih kanalih se prevaža hišni šofer.
Voz je nov, tablica fantastično čitljiva, žarometi divje mežikajoči. Na zadnjih sedežih skripte, razvoj materialnih
sil v siliciju. Šofer pa stiska, ožema plin; domov se pelje, poleg njega pa njeno utrujeno, mlado telo. Znoj
namaka dragocene prevleke, kaplja na pološčeno modrino očetove darežljivosti, bratove sposobnosti, uspešnost
njenih nagnjen. Ona sedi, noge rahlo prekrižane, šoferjev pogled počiva na prsih harmonične beline. Lopar
stegne prenapeto mrežo, žogi je nenadoma zrastel greben. Cesta pa je neusmiljena s poštenimi in izobraženimi
sosedi. Četrt pomembna, redko kdo zmoti zaspanost mlečnih navad. Samo poštar kdaj pa kdaj prinese paket iz
Amerike, tobak iz Holandije ah hortenzijeve čebulice iz Jave. Življenje mirno, otroci pridni in vedno nasmejani,
lepo vzgojeni. Avtomobili moderni, vrtovi urejeni.
Zavore zaškripljejo, kot se spodobi misli takih avtomobilov. Šofer izstopi, rahlo zardevajoče kihne, stegne
orokavičene roke in odpre vrata. Nasmehne se, spusti krilce in obrne stopinjo na domači prag. Oh, kako je lepo,
zavzdihnejo sosede, gramofon poskoči, in zrak zareže pravi slovenski rock and blues. Ona pa pogumno naprej, v
domači varni raj, pod tuš evropske higiene. Lopar in žoga odskočita na določeno mesto v kotu vrta, pod streho
oranžne ute. Beli dres, krilce, dokolenke na očiščenje, ona pa pod platanino kopel. Gostje zavzdihnejo, spomni-
jo se na uboge sinove, ki trpe v vojski tam doli na jugu. Življenje je res kruto, njena mladost pa si natira
26
bananino mleko v trzajoče mišice. Svetlobaržunasta brisača je nared, halja iz kokosovih niti čaka na ukaz. Še
vetrič kreme iz Himalaje, skok rdeče cejlonske siamke v naročje, in že odide na počitek ob družinski pianino.
Mozart, da, Mozart prežene Wagnerja iz utrujenih navad, oče odpre madžarsko vodko, mama počeše psa in
gostje odidejo na literarni večer teniških prvakov.
Tonske lestvice podarjajo zadnje tone hetitske glasbe. Večer srednjeevropske klime pljuska dež na svilene
zavese zatemnjenih šip. Soba vodnosiva, postelja okrogla, prevlečena v babičine rjuhe. Na policah Platon,
Gombrowski, na gramofonu Janez Stepišnik igra na sitar. Stene na levi odete z van Goghom,na desni njegove
fotografije iz kopalnice, izrek iz Kamasutre in Che v starejših letih. Ma mizi cenik družinske razprodaje,
kavbojke iz Udin, pulover stričeve plastične delavnice. Stolov ni, samo pajčevinaste blazine vise poleg ovijalk
dedovega lestenca.
Na tleh leži Ona; Kartrca piše na Ogledalu. Razbito je ogledalo, škrbljajoče krvavo po robeh, svetlikajoče v
srce zapito mleka. Pog ogledalom škarje, zavrte v želji, hotene v večnem spanju. Včasih ob takih večerih sneži,
včasih je vsakdanja megla.
VI
Naslednji teden žalost pokriva sosednje vrtove. Hortenzije so bolj vijoličaste barve, pesek starih hiš utrujeno
počiva. Vsakdor, ki mimo šine, klobuk potežka v lemi rami, dvigne desnico, potolaži resnico. Dolga vrsta stoji
pred hišo. Šofer, ki črno limuzino vsak petek sicer skrbno umije, očisti vetrobransko steklo, žaromete naravna,
pokrije streho in blatnike, si tokrat sname delovne navade. Čisto je nov, modro zlato uniforme si potreplja, v
red spravi hišne našitke žalosti. Tokrat si ob uje jahalne škornje panterjevega usnja; vozil bo, kot v starih, daljnih
časih, kočijo. O, tedaj je bil, gospodar, njen oče, zares velik gospod. Z zemljo je trgoval, zobotrebce je prodajal;
danes spet se bo vsedel na kočijo in vozil števihie goste, temno oblečene svate. Na njeno zadnjo pot,na njeno
zadnjo poročno noč. Tačas je vrsta gostov vse temnejša, polna predver je topajočih nog, obutih v žalne vezalke,
pokritih s krili žalnega baržuna, sivih sens in čutne solze. Vsi so tu; korenjak, v tenisu prvak, mladenič stasitih
ram, veličastne roke in milega pogleda, kolegi in kolegice s fakultete, njena ranjka pestunja, učiteljski zbor
osemletke, ravnatelj jasli in zastopnik mlečnega gospodarstva. Prek komolcev šopki, kaj, grmovja rož blešče v
sprejemnico, kjer mati vsakih pet minut omedleva. Ze v te trenutke pridrvi brat, ki za les na Antarktiki dela,
pogodbe sklepa, pesek uvaža. In na srečo, končno je družina vsa zbrana, oče malo zapito gleda, pa saj se na tak
dan spodobi. Šofer zapreže kočijo, ljudje vstopajo dostojanstveno, se vsedajo hrabro na mehke sedeže, zarjavele
osi, kočije so nared, konji spočiti, megla postaja redkejša, kopita udarijo težki ritem, kočije planejo v dir. Na
severozahod se peljo, tam je najlepše pokopališče v mestu, želeno, majhno, za izbrance določeno. Vrata se v
ograjo prelijejo, lično, svetlo, pa ne preveč, da ne moti slepcev. Povorka priskaklja, mala cerkvica nekajkrat
pozvoni; in po stari slovenski navadi, si župnik talar našije, plešo zakriva z bujno lasuljo, roke sklepa v nebo,
pozdrav pošilja na grobove. Molitev tiho sprede, pogrebci dvignejo krsto na črni voz; povorka pohiti po stezah
tja v kot pokopališča. Iger njen bodoči grob spi. Zemljo lahno preložijo, sveder pripelje se s skladišča, da pravo
vdrtino odkoplje, lopate zažvižgajo, pogrebci slečejo suknje, plašče, in z zemljo napolnijo kočijo. Nato čisto
počasi spuste krsto, cvetje, sveče, radost življenja na vencih izpisano, zadnje žarke sonca na lokvanj, ki na grob
je pritrjen. Dih pritajen iz src plane, mama za očetove roke se vzame, otroci sorodstva spuste solzo, in pogreb
počasi, a sigurno konec jemlje.
Zadnjič na njeno slovo, zadnjič za slavo tenisa, nalijejo polne čaše šampanjca. Pogrebščina vesela, rujna, miza
pod pršutom se šibi. Žarnica pod stropom beneško utripa; gostilničarjeva hči voziček dobrot po sobah prevaža.
Vseh spominov pijejo počasi, da vino v grlu ne zastane, da kakšna kost ne prežene spanja. Potem sežejo si v
roke, kot dobrim ljudem gre; pozdrav v usta zobe jim prepeva, vino barva jim oči, kočijaž mrazno jaha kočijo v
noč. Naslednji dan spet tenis času vlada. Taka je ta pot v navadi.
27
Ivo Svetina
ŠTIRI PESMI ZA MIO
I.
Rodila se boš iz mojega imena,
iz semena črnega zlata vzcvetela,
in zala lilija zapela na koži reke,
da bom tvoj kot so tvoji psi,
ki s kril kač opazujejo vodo, ko teče navzgor.
Samo beseda si, pajčevina kot z božanskostjo
pozlačen hrošček, ki mu krila zvene razpeta
bolj od srebrnega pribora male koptske princeske.
Si, da v tebi govorim in da nate odložim
trenutek, ko se srcu obraz stemni,
in si vonja močnejšega od starega medu,
okamenele ljubezni čebel. In si, da ni
lepšega vzorca na Orientu, ko se znoj zlata
prižgeš ob moji dlani, barva črnega in belega ibisa srca.
Tvoje ime je piramida in plug in mati
v Gospodu zraslega sinu. In si pesnikova
sestrica s krvavim turškim petelinčkom
med nogami, kjer veter spusti kot dar
srebro z one strani moija.
II.
Storila si me vélikega Mojstra, ti moja zlata Akademija,
in imenovala si me v svoje skrivnosti, ki so se nage
spustile k meni, da sem postal blagoslovljeni tok govora
in sem klical črnega kozlička k njegovi beli sestrici,
da se je v ljubezni vzpenjal na zadnji nogi in so se mu
zašiljena ušesa svetila med rdečim makom in tvojo drobno
ljubico.
Storila si me vélikega Mojstra, ti moja strma pot,
in bila si gola račka z dva dni starimi dlačicami krog
ustja najslajše reke zaljubljenih besed, ko sredi noči
zraseš iz punčke v ženo in mati, da bedim na tvojih dojkah
in prisluškujem cvetenju mleka, ki bo nahranil mojo deško
podobo, med sanjami in smrtjo visečo ogrlico krog tvojega lepega
vratu.
Storila si me vélikega Mojstra, ti moja volčja Sneguročka,
ko ležiš poleg mene, tiho ko otroška bolnica v mesu junijske
polnoči, gazelje glave in široko razprtih oči, gtobokih,
da v njih zaspim v Gospodu, čist ko otroški urin, in se dvigneš
oblika sama iz sebe, da me s slino tkeš v pajčevino. Mea puella,
pulchra ornata, fiamma magna. Dea amoena, aurora bana, terra et
gloria.
28
III.
Med puella pulchra, ornata, fiamma magna, Dea amoena,
aurora bona, terra et gloria-pred tvoj prag polagam
pesmi, ko se ahatna peška lune zavrti v breskvi dneva
in noči^uella, povzdignjena v beli majčki, sijoča kapljica
ruma, kačasta na ustnicah kozarca, nagibajočega se v moje srce —
ornata puella, fiamma magna moje poezije-vse nežnejši so robovi
tvojega telesa, aurum, planta, manus; to je moje skromno pe^e,
ki te straži pred divjim hunskim ljubimcem, da si zjutraj
marjetica in slavček, rdeči dar mojim očem, slavna in visoka
duša moje ljubezni, da sem reka, prozorna in vijoča se krog gričev
čistega egiptovskega zraka. Rosa, rosa, roža jutranjih kapljic
na Ucih tvoje dremajoče lilije, razpirajoče se dolgemu sončnemu
žarku, ki sem ga poslal k tebi, ubožno himno tvoji lepi zrelosti.
Z znojem dišečega mesa stopaš pod moje veke, da se širijo tanke
od belodone, mia niña, ko sem sklonjen nad staro skrivnost
pisave, ponižno in boječe se bojujoč s pomenom jezika, strupene
mambe izza čela in bogate kašče sreče ter veličastja. Umila sva
najini telesi v lesku oči, ki se z nočjo gledajo ko lakasta kužka,
hzoča se v slasti krvavih sledi, speljanih skoz temo do zvezde
vida. Puella! med vsemi si me izbrala. Mia donna, da pojem o tvoji
rasti, o dihu kože, ki se odznotraj širi vonj za otroka dozorelega
mesa. Mia in edina sreča, mlajša od barve rože-med vsemi si me
imenovala, da odvijam tvoje darilo, tiho peščeno potko k srebru,'
ki živi od plamena strupenega imena; ti najsvetejše perilo,
iz perzijskega sukanca stkana Alkimija najine ljubezni.
IV.
O čem naj ti pojem nocoj, ko si spremenila najino življenje
v poročno noč ibisov in se tvoje roke iztegigejo proti
nečemu lepemu, da ga storé cvetočega in mojega, rosa misera?
O čem naj ti spregovorim to noč, ko boš vzeta v zrak,
ti južna snov, spajajoča se z mlekom device in se pomešala
med modre račke zvezd, ki se igrajo v znoju tvojega trebuha,
rosa misera?
S kom, da izpijem svoj samotni govor ob zori, ko si blazina
Gospe neba in je moje telo sámo v palači tvojih sester,
ki so prizanesljive z menoj zaradi mojih besed, preplašenih
živah ob globoki površini zlata, rosa misera?
S kom, da podelim to veliko srečo, ko se tvoja krona juga
spušča po toku navzdol in se združile s krono severa,
planinami moje puste dežele, tako dolgo zapuščene od slane
vode in belega vetra iz Hermopolisa, rosa misera?
Jutranji potoki luči so se darovi zUli čez moj papir
in voda, v katero sem pisal pesem zate, se je dvignila
prav do mojih ust, ki so se obUkovale v tvoji sapi.
In nad najino posteljo bova dobila nebo in otroke in
sončno ploščo, ki naju je ustvarila, rosa misera!
29
Jernej Kuan LU
KOTIČKI ODPRTIH UST
na vsakdanjosti je svetloba prilepljena
srebrna svetloba ki vse kaže ki vsepovsod
seže ki je iz oči ki vse zrejo ki vsepovsod
vtikajo svoje prste in pijejo
in pojo
in so pijani
II.
kadar senii žalosten se mi duša nekako odpre
se da vetrn da jo prepiha srečam takoj še niti
ne na stopnicah borisa novaka in jerkota novaka
poljubimo se za srečno novo leto onadva
nekaj govorita jaz se samo otožno nasmiham in
potem grem ne da bi zinil besedico kako sije nad
golim hribom kanin kot mont meru ali kot anapurna
ves je bel srebrn čist voden ves je nedolžno srebrn
da stojim in gledam in mi je težko pri srcu kot
da se z vzponom odloča moje življenje
ležim v travi diši po snegu in po spanju ker je
zima v kotanjah kjer se drenja malo sonca je
še prgišče snega kako napeta je moja duša
kako težko se otrese meniskusa in se opija z malo
čiste tišine pure silence
pure je boljša beseda za tišino kakor pa čista ker
ne samo čista ampak prozorna sunyata
globoka takoj mi je jasno kaj je to modrijan
po čem so modrijani modri
ponoči se molče vzpenjamo v breg na nebu se
lesketajo zvezde to je bogato nebo mi reče v
trebuhu nasmehnem se seveda to je bogato net»
napeto kot uran
III.
včasih se utmdim postanem
besen kot lev in žalosten kot
otrok hodim ob ljubljanici in
pogled mi gre s kodrasto reko
v meglo pod vrbami
IV.
včasih vdreskozi urjamr zavali se v
tarnarnje v utrujenost v nekakšno stokanje
dobi obliko polen reflektorje vpelje v
poezijo da se vse blešči
30
vdre skozi nekakšen hodnik razvije se v
zastavo obešeno na kakšno vejo z enim samim
listkom na veji včasih ždi našopirjen kos v
kljunu nosi glisto ki se zvija
včasih je na cesti obledelo dvignjeno v rokav
s palcem zalepljeno v kuverto tiho prepeva in se
ponuja mimoidočim vprašanje je če temu lahko
rečemo kurbirstvo blizu so vsi narkomani ti se
ljubijo na pločnikih luči utripajo žarometi
svetijo da ulica žari kot žerjavica na roštilju
prostori v katerih se giblje so nenavadni
brez sten in vse je nekam tiho mehko v
teh krajih nekakšni časopisi letajo po zraku
nekakšne stopinje škrebljajo skozi mehkobo
včasih vdre skozi urjamr razlije se po
travniku in otroci priletijo opazovat kako se
razvije življenje v jezeru ki mu odrasli pravijo
bajer konzul pa cele dneve presedi ob oknu in skrit
za zaveso opazuje vrvež v dolini med hišami
v.
ko smo žalostni je praznik
tedaj vsi lampioni svetijo z mehko
svetlobo nas božajo
in vse hiše v mestu se tedaj posebno
živo kažejo
vi.
iz niča bruha pesem
pesem ima škrge
kakor podgana je človek
velika nevarnost za človeka
velika škoda
kakor z dna jezera včasih priplava
srebrni zračni mehurček
kakor včasih list pade z veje
iz niča vstane pesem
bi rekel
poklja
skozi svetlobo odškrnjenih oken
sedela dan
se v temo kolje razpoka
moj najljubši fotomodel je večnost
eternity
s kelo luščim kos za kosom make up
z nje
v razpokah hiš se redi mah
na grmičkih rastejo borovnice
seme na moji roki
mokro je in se sveti
zazeva
do dna
na dnu stanuje molk
moje seme je zdaj v tebi
31
Blaž Ogorevc
LETOVANJE V
BADEN-BADNU
Na porcelanu modre barve je temnejša modra arabska.
Gospa ima prsi, mehke in bele, v nedrčku leže kot mleko v steklenici, so kot vroča tekočina.
Je popoldan in pijemo kavo v nekem hotelu na terasi. Nebo je že tretji dan sivo.
In sploh ni toplo, svež je zrak, kot da je malo mrzlo, kot da te malo zebe. Ob takih dneh paje koža, zakrita s
toplo obleko, vroča. Včasih začutiš, kako ti kapljica potu spolzi izpod pazduhe in steče dol preko reber.
Zraven je bil še nek gospod.
rdeCa noč
Noč je in prašiči spijo mehko in debelo, le kdaj pa kdaj zacvilijo v spanju, saj sanjajo, da jih jedo podgane.
Mladi gospodar leži pijan v hiši in bruhanje se suši in strja po ijuhi ter lepi kmeta ob posteljo.
Piijani oficir vzame debeluško na kolena in reče: ,J)aj pocukaj me za brke,punca!" in jo stiska za debela bedra
in toči vino, pa mu kapa zdrkne s čela in oficir še pije, skozi okno pa se vidi ulica in mnogo hiš.
Kokoš čepi na prečki nad prašiči in tudi spi, v njenem trebuhu pa leže bela jajčka in nekaj mirno čakajo. Lima
polzi po nebu.
Rdeča noč.
mrliški obrazi
Obraz starca na mrliškem odru:
Brez dvoma,
hinavsko se reži,
oster nos se riše iz obraza,
kot kak greben v Polhograjskih dolomitih,
sive dlake na bradi
pa mu ne prenehqo rasti niti po smrti.
Obraz starke na mrliškem odru:
Ustne so se ji pogreznile,
vsrkale v telo,
kajti ven so ji vzeli umetne zobe,
iz doslej še neznanega vzroka,
ušesa so neznansko velika
in mehko kosmata,
kakor mlade miši,
tako da bi morda kak otrok
prišel v skušnjavo,
da bi jih vzel v roke,
jih božal in mečkal.
32
Pripomba:
Oči mrličev,
vse so skrite za vekami,
pa če jih je treba z dinarjem obtežiti,
vsak se trudi, da jih zapre,
kajti drugače buljijo kdo ve kam,
nepremično
in skrajno pozorno.
TIHOŽITJE Z MRTVIM ZAJCEM
Zajec obešen za zadnje nogice, dolge in koščene, na žeblj v steni pribit. Rjava dlaka, blešči se kot kostanji, ko v
jeseni popadajo na tla in se skotale iz ježic. Na mizi velik bakren kotlič, z brazgotinami in udrtinami od udarcev
okrašen, (pripravljen, da bodo vanj z^ca v paco vrgli) in nek pozabljen paradajz, (bolezen mu je na koži pustila
kot kovanec velik črn lišaj). In ima zajec že čisto suh in raskav smrček, oči pa sivo srme v tla.
Zdi se, da se je zajec potuhnil.
TIHOŽITJE POZNE JESENI
NEAPELJ
Dve hruški,
zeleni in sočni,
z zrnci v mesu,
ki gredo med zobe,
jabolko,
voščeno in karminsko rdeče,
oreh,
dva,
eden od njih zdrobljen,
da se vidi mastno jedrce,
steklenica vode,
v kateri se lovi svetloba,
čaša in prekajena svinjska gnjat.
Vrata na stranišče okrašena s srčkom,
v daljavi vulkan.
Nek geometer meri zemljišče,
paglavci se igrajo kozo klanf.
Krožnik je prazen
in nož lahko reže le še porcelan.
V hladilniku samo gomolj rdeče pese
in velik morski jež.
Vsepovsod je polno menihov
in nun.
NOČ PO KRIŽANJU JEZUSA KRISTUSA
Ure previdno polzijo skozi okna in se hinavsko plazijo po temni ulid in čeprav je noč in tema, kokoši
prestrašeno beže po tlakovani cesti.
Mraz je in ženski obrazi so široki.
Za zgnitim plotom leži kup črev, še toplih in kadečih, zdi se, da so izruvane iz pravkar zaklanega prašiča, pa
sesiijena vsebina maže sneg tam naokrog. Nekdo je ta čreva odvrgel tja.
Po kleteh mrmrajo zamorci.
33
Vladimir Kovačić
POLNOČNICA
Moj sen pada mimo sonca, kl se razscveti med puhastimi oblaki, v srednjeveško misel toplega žarenja; v moji
sobi se spreletava vešča, se zaletava v zid, v steno prosojnega molka, ki se mi prične sčasoma oglašati, oglašati v
noč, v bleščanje somraka, kjer so čopaste brazgotine mojega sluha, zakonik, ki ga odprem v zobeh oleandrov.
Moj glas gre skozi sito njene zastrte govorice, za steno njenih vek, ki prihaja iz razčesanih las, z boso malico
svojih nog, s slutnjo v mojih prostornih gozdovih, kjer hodiva po sledeh najinih belih brez, za psalmi razdevi-
čenih romanskih cerkva. Zaslišiva zborovsko petje nekih ljudi, obdarovanih s čudovitimi glasovi, in hitiva za
njimi, medtem ko kličeva najini imeni v stolp noči, v strgano divjačino rimskih legionerjev. Skrijeva se v prazne
vdolbine svetnikov, boječ se, da bodo oni prenehali peti, če bova predobra slednika, krvnika njihovih spominov,
vdolbenih v jantar ledenih oltarjev. Takrat pa odkleneva najino tišino, puh prav majhnih otrok, ki še ne morejo
hoditi, ki ležijo v zibelki in gledajo v strop, v prostor, ki pred nama izginja, se razširja v plašen pestič, v tiho
rojstvo noči, ki zapluje z renesančnimi zamahi zvezd, se vrže na svoj bok, pokrije veščo iz moje sobe, ki je na
karantanskem prestolu oslepela, pokrije tudi naju in zabode z valovi nesmrtnih legend. Krstiva se s slapom
nakodrane noči in prižigava nove zvezde, ko se ugašajo ulične svetilke, ko se zbor čudovitih glasov sprehodi po
ulicah najine bližine.
Tisočkrat te pokličem po imenu, tisočkrat sleherni dan, ki tako nenadoma zbežijo po perutih pobožnih ptic,
in odgovarja mi tvoje oko z resnico vodnih kraljic, kot da sem čisto sam v peščeni uri dobrih namenov. Rosa
drobnih školjk je v mojih glasilkah in zdi se mi, da sem sopotnik postovk na splavu odmeva tvojega imena, ti pa
mi vedežuješ, pogrneš pod mano prt zasutih krnic, da udobno premišljujem in spoznavam barve tvojih oblek,
zastave, ki plapolajo v utripu tvojih senc, ko imava vso zgodovino Šparte na jezikih kot plen tistih noči, ko sva
hodila drug mimo drugega zaprtih oči. Poletje svetlih kresnic je, ko se iščeva, prepisujeva zakone drug z drugega,
preštejeva dneve julija, vsak dež, ki naju je imel, skril v posmeh premočene prsti, v zvonko slutnjo pozlačenih
balastrud. Pokličem te in izgovorim tvoj dih, pokličem te in se oblečem s tvojim imenom, in že greva pot, ki sva
jo zarisala v ognju prvih ljudi, v hostiji krvavih košut, greva čez slavolok najinih prepisanih rok, skozi žejo
potnih nog. In dolg je čas, ki ga prehodiva. Ko pa se ustaviš, naenkrat pozabim tvoje ime. Zakličem ti, ne
ustavljaj se, ne ustavljaj se, a ti kar stojiš, in odgovarja mi tvoje oko z mojimi solzami blodnih noči. Vrnem se do
tebe nazaj, te nežno primem za roko kot prvikrat. Čutim, da se dotikam skeleta najinih ljubečih imen, okoli
katerega je venec rok najinih otrok.
Govorim mraku skozi razprte ceste prstov, da bi utišal bobnenje oblakov, ki letijo za neslišnim vetrom ovitih
korakov, poganjajoč me skozi rog razprte kože v neslišen jok njenih spodvitih rek, da sem glas, ki ga zarišem v
gnilo, med ornamente pozabljenih sanj. Nekakšen tih govor imam v ličnicah odveze, ko se spuščam skozi srebrni
pribor, ki odgovarja z zabrisanimi odstavki resnic, nek mir imam na ličnicah bizantinskega pisarja, ki nosi morje
na pobočju vej in smeh v šapah skrivnostnihiDalad. Zavihtim se čez dojke popasle pomladi in proti meni prihaja
ječar, ki tlači prebičane laži v malo črko splava in daje svoje lase v smeh belega kolovrata, ko imaTmjulčico v
prsih, v usahlem plapolanju bengaličnega ognja. Pove slovenski izrek in ga prebode z njeno jezo, ki se je že
spremenila v jek, jaz pa odgrnem zaveso in sem sam z njenim nagonom za hrbtom oblaka, ki plava in splavi
ječarja skozi njeno stekleno domačijo na topli trebuh razgrnjenih brez. Večer, ki tone v izpovedujoč molk,
njeni lasje, ki pokrivajo nema lica ugaslega kamina. Mogoče ta hip grešim, zato prevrnem roso svojih oči,
darujoč jo mesecu, skozi katerega ravnokar potujem in čistim njegov oklep za žetev ohranjenega spomina, ki
teče v reki njenih sanjskih let. Da ne bo pozabljena setev, ki sva jo zaklenila v zakletve zasneženih posek.
Lahek sem v plesu, bahav, ko se oblačim v srednjeveška oblačila, ki sem jih zjutraj, ko sem se zbudil, našel v
svoji omari in se zbal, da sem se pomaknil nazaj v čas, ki ga ne bom nikoli dosegel, a me bo venomer varal s
svojimi prevarami, venomer v meni iskal zatočišče za najčudovitejši eksperiment, ki si ga lahko zamislim — kaj si
ga res lahko, ko pa ne vem za resnično vstrajanje sonca, za zvočni obelisk, ki se polni v poročno balo in ponjo
prihaja vitez na belem žrebcu, v oklepu, pozdravljajoč, ne da bi poznal lipe zelene, okoli katere plešem sam, ujet
34
v premile glasove njegove lutnje, ki igra in jo nosim v srcu, brizgajočem v zlatem slapu, pod katerim stoji ona in
se gola kopa, kot da bi grešila, kdo ve v katerem udarcu cerkvenega zvona. Odprem vrata, ki vodijo na vrt, med
kipe ponosnih junakov, med samopašne jablane in pričakujem, da bom ugledal koga, ki se bo postavil predme in
rekej: moja oblačila so lepša kot tvoja, a vem, da čakam zaman na kaj takega, da lahko čakam še stoletja, če
prej ne umrem. Zato pa prihaja ona, mokra od zlatega slapa in se postavi predme, mi zre v oči, me sleče, da se
potem skupaj oblačiva v vek, ki ga bova nekoč zapustila v prosojni tišini neba. Bosa bova, vladajoča carstvu
preoblečenega sveta, a hkrati revna, ko bova pila drug drugega poglede iz skodelic za riž.
Ta votlina v skalah, kamor rve sežejo ptičji kriki, je čisto moja, a hkrati tudi njena, čeprav je ne vidim, čфrav
ne čutim dotika njenih usten na svojih - in četudi bi jih, bi vedel, da sem tu sam, kajti že dolgo ni bilo sem
nikogar, nikogar, da bi mu dal žerjavice, tleče v tej votlini, nikogar, ki meje krstil v stolpu slepega tabernaklja.
Globoko pod menoj je krnica, v njej pa ščip hrepenenja, po katerem segam z vlažnimi rokami, z vetrom, ki sem
ga nekoč našel v votlih kosteh orla. Samota me boža, grizem sanje in jih srkam vase, primerjam njihov okus z
večnostjo, ki se mi tu zdi čisto lahko dosegljiva, kajti sem ne pride nihče umirat, niti človek niti žival niti trava,
le skala postaja iz dneva v dan trša, bolj bela, na sredi votla, s srcem, z mojimi sklepi, s hitrostjo večnega mira.
Tu ni ne glasbe ne tišine, le tiktakanje misli v meni, v belem kamnu božanskega spomenika, tu je dlan in jezero
neba, kjer so zvezde labodi, njih vratovi pa stebla neskončne ljubezni, kot so neskončne neme in nikoli
izgovorjene besede v meni. Tu je praznina, ki jo napolnjuje ona, tu je slika votline, ki rdeče žari v predklonu.
Pripravim si ležišče, a ne ležim, marveč zapustim votlino, kjer napravi dan neskončno dolg korak, kot je
umiranje starca, in čutim, da mi sledi ona, da me spremlja na vsakem koraku na nov planet, že bližajoč se pred
nama.
V vasi je veselica, zvoki harmonik se stikajo s pijanimi ustnicami, za katerimi so sluzasta rala, turščica in hleb
zapečenega otroka, govorečega o polju, ki ga preseka nedolžni pas njegovega pričakovanja, govorečega o znoju
njegovega zapitega očeta, ki pije iz svoje krvi, iz sline poscanih plenic, iz gobave kite zaklane kokoši. Oče
zapleše s sinom, mati s hčerko, karavana darov jemlje devici sapo, oče zapleše z bradavico, mati s klinom in
pobočja požira hlapec s tekom žoltavega zmaja, oče pleše s križem, mati leži bleda in sama v pogledih
zakrknjenih pijancev, tako sama v skuštranih prtih trav, sama sama v teh prekletih zvokih violin v režanju
spačenega meha. Vsi plešejo, prav tako tudi jaz, da me srka vase medenica te sladke in omamljene dežele in mi
polaga žezlo v roke, me razbija s krono po glavi, mi tlači slavospev množice v pljuča, v balast moje zlate stene
mesa, za katero znova in znova sanjam, na katero se naslanjam z grenko burko zapitega povojnega podeželja.
Zvrne se oče, ki pleše s sinom, mati, ki pleše s hčerko, oče, ki pleše z bradavico, mati, ki pleše s klinom, oče, ki
pleše s križem, in mati, ki pleše s spanjem tViojih zelenih ovčjakov. Vsi se zvrnejo, le jaz in še nek plešasti otrok
sva na nogah. Gleda me prestrašeno, kot da sem zli duh, a počasi se mi zdi prijaznejši, kot da že zelo dolgo
prihaja iz govorice slovenske krone, in iz ust se mu pocedi struna, ki se napne in poči. Nenadoma vsa presene-
čena prihiti ona in mi ponuja album družinskih fotografij. Odprem prvo stran in to je veselica.
Razklenem plamenico živih svisli nad sotesko privzdignjenih čeljusti, orjaka mižim v pritajenih perutih in
vlečem za uzdo konjenico vrtečega se časa, kjer so oleandri najčistejša rasa osivelega lasa, trubadurji klovni
počasnega zatajevanja, oblačim skavta v praštevila ornamenta, gledam opsovano Kartagino in obglavljenega
galskega zvodnika, ki me išče v otrpli deželi ograjenega šelestenja, kjer postavim mršave konje v vrsto, po dva
skupaj, kobilo in žrebca in jih zabodem s sulico plojenja, da hitijo po ravni poti zasneženega decembra proti
gradu, ki sem ga nekoč gradil v Transilvaniji, a nikoli dogradil, kajti podirali so ga vampirski kralji nekega
drugega časa. Dirjajo kot nori ti moji konji, s kopiti mi mečejo sneg v obraz, repi se jim spreminjajo v stepo,
boki v petje usmrčenih samurajev in griva postane savana šepetanja. Vesel sem v živalskem prasketanju žita,
ponorim v ptiču začaranega dovrjana, ko gledam to ponosno konjenico, ki se seli hipnotizirana iz praznega
hrepenjenja v žlahten žat, v kovinsko zlogovanje zemeljskih celin, kako obrača plug gregorijanskega korala in ga
potaplja v prekuhan mošt. Iz žil mi priteče kremenčeva saga, razslojevanje spravljenega skržeta, ki se oglaša od
čada do časa v sopenju konjskega obraza. Prižgem dračje, ki sem ga nabral na osušenih livadah svojega
nomadskega plemena, da otoplim galerije podedovanega sovraštva in z rokami odkrijem ovijalke, prekrivajoče
njen šotor, med tem ko se konji vedno bolj bližajo mojemu gradu, ki ga gledam v bajkah v meni potopljenega
argonavta. Takrat jim ukažem, naj se ustavijo, rekoč, da ni nikogar na gradu, ona pa stopi z ene strani poti na
drugo stran do mene, ko sem že v njenem šotoru in hušknem v prezeble roke in se ogrinjam v rumen šal že
slutenega kopnenja.
Žena si kamnitega gosta, počivajočega v najinem domu, ko se tema plazi skozi ušesa nebesnega oboka, ko
naju iščejo sobane odmirajočih živali, pomladne rute v tolmunih, žena si vremena, razdrtega slemena v mojih
nalivih namaziljenega telesa, tundra v zateglih klicih popitega vina, žena darovanja, sestra koledarja, ki ga listam
v uglašenih obarvanih knjigah jeseni, v deblih dreves, ki poganjajo iz najslajšega čebelnjaka. Na tlakovani stezi si,
da odmevajo tvoji koraki med plemenite speče mladeniče, počivajoče na preprogah najinih soban, v mlačvi
razkošnega kresovanja, razlitega čez pesek pleč v imenu najinega pozdrava, ki ga hraniva v dnevnikih samo-
stanskih stopnic, ko sva se še mučila na tilnikih prestreljenih čeri in premerila višino ladijskega vijaka, ki sva ga
35
poskušala zlomiti v otroških trebuščkih igrač. Poljubljava zgodovino najinega otroštva, ki se sveti na ustnicah
oživljenega vina, spet se obmetavava z metaforami kraljevanja kot skoraj vedno, iščeva praznik v najskromnejših
besedah, splavarja v naraslih rekah božanja, svečenika v razcvelih rožah kože, kjer se skrivajo nezavestni spomini
prvega človeka, njegovih gora in njegovih voda, njegovega rojstva, ki strelja s puščico antične govorice in jo
ponavljava, razlomljeno v kopreno refrena. Spomnim jo, da spet oživljajo tisti, katerih vdova je, in jih skupaj
pobijeva, prihajajoče iz vina, jih steptava v najino srečo, ki v odvrglih mukah odbija raljubljeno polnoč.
Ko grem po potoku navzgor, mi gležnje obliva hladna misel globokih morskih pečin, počivajočih v loku, ki ga
napenjam skozi jesensko žimo naricalk in iščem pastirja, ki poganja volkove po mojih žilah navzgor v grlo golih
konjenikov, sinov jasnovidnih, hotečih zagristi v mojo sladko polt. Tam, kjer potok izvira, stopim v travo in si v
njej obrišem noge, sedem in se zatopim v gradove jetnikov, ki koljejo volkove v mojih žilah, rodove slavnih
piemičev, toplo vino narcis, ki ga z njo pijem v rimskih nočeh, v idrijskih čipkah slovenskih kratic, v mesu
domačih lesenih žlic. Sonce mi sneži na dlako volkov, pastir se smeje in prižiga desetega brata v mojih očeh, ona
pa leži v razgaljeni sledi janičarskega opomina, ki ga voham v zibelkah desetnic, polagajoč jih v koledar
preteklega tisočletja, majhnega hlevčka v kolesnicah godov. Poljubim njen vrat, ki je v rimah soneta, na cestah
sleča, kjer se srečujeva slepa, v penisu toplega jutra, ki naju pogrneš prozorno odejo skritih zvezd. Tedaj jo pa
pastir povabi v svojo leseno iztx) in mi pravi, naj priklenem volkove na nebesni svod. Ona gre čisto mirno, kot da
bi bila omamljena od pravljic mojih rok. Čujem le tišino svojih vek, kaj ti potok je prenehal teči, volkovi pa se
pasejo daleč, tam v maternici mojega pozabljenega rodu. Iz izvira pride ona, oblečena v perilo slečenih nevest, z
ogrlico votlih volčjih zob in mi ponuja dišečo jed obnemelih svatov.
Veter pihlja, se ves krhek vijuga nad morjem, nad valovi, med najinimi prepletenimi prsti, oblečenimi v nebo,
v sito srečo pradavnega šumenja, hrepenenja žil in bosega mlaja, veter, ki neslišno pohodi govorico in prisluškuje
odmevu sonca, veter, ki odpenja plašno ptico, da jo lahko pozneje zdrobi v mavrico zakopanega smeha. Sonce
pa dolbe z brazgotinastim sredincem strugo v mojo lobanjo, išče pečino v njej in podhranjenega orla, ki bo
odprl oči in mi poiskal krvavo slino govorice, sonce, ki skriva svoj obraz v krsto noči in ga odpira s škrlatnim
ključem zadavljene zarje, sonce, ki se potaplja, da dviguje sidra prepisane mesečine in hieroglife skopljene luči.
Nebo se v priprtih očeh staptija z govorico morja, pišče prepesnjeno pesem in jo nama, ki sediva na presušenih
tleh, obeša okoli vratu, okoli toplega letnega časa, prepojenega z rodovitno krvjo in s kvasom dišečega čaja,
ulovljenega v mehko zanko tihega obzorja. Najini senci sedita pred nama in tketa prt srčnega utripa, ki se skriva
v poletnih vejah čistih dni, v odprtih rožah, ki jih iščejo ribiči solznih oči, z naročji, prepolnimi razsekanih
palub in osivelih škrg; najini senci, ki zadržujeta dih, najini senci, ki z ostrogami prebadata kopno noč in kožo
zaslepljenega obzorja. Kje si. Veliki voz, z zvonovi očiščenega jutra, ki donijo v gluhoto trte, v polje žanjic z
ukrivljenimi hrbti, kje si, da ti pokrijem poti z zrelo pšenico, s svojo zrelo strastjo otxnjenega poldneva? Veter
je na boku njenih bajk iz čistega srebra in ko se obrnem, zaplavam z jezikom strasti v prožno govorico najinih
sanj, ki pokrivajo neskončno mesto in njegovo pajčevino, padajočo kot slap in spleteno kot kito. In potem, ko
sem že sam obrnjen, obrnem še njeno govorico in pustim, da preleti najino senco in spregovori z dotikom.
36
Milan Kleč
KRAVICA
Kravica Liska je končno izbrala.
Kravico Lisko sem popeljal navsezgodaj na
razgledno mesto.
Kako bi mogel tфeti njeno počasno natančnost.
Kljub temu sem dolgo ostal buden.
Mehak travnik me je predolgo vabil. Spati sem
moral več ur, prebudila me je šele burja, ki
proti večeru zdrvi po izpostavljenem kraju.
Krepak požirek žganja sem si moral privoščiti,
če sem se hotel vsaj malo zbrati.
Kravica Liska je kimala z glavo. Že ko sem jo po
urah opazil, je kimala.
Kaj je Liska?
A dovolj je povedal samo njen pogled, njene oči
šolarja oprtanega s torbico.
Odločila si se torej — .
Kaj naj bi postoril drugega, kot naredil še en
daljši požirek, iz še skoraj zvrhane čutarice. A
kravica Liska ni bila ravno navdušena. Sem že
vedel. Leseno čutarico sem ji privezal za vrat in
kaj bi ukrenila, ako bi si še želel prisvojiti
požirkov. Kravica Liska mi je bila pripravljena
odgrizniti vrat, kjer paje za enkrat bingljal
samo njen hrupen zvonec. — Dobro, dobro.
V dolino sva divjala. Divjala.
Pozvonil sem nestrpno. Kravica Liska se ni obotavljala
pred vrati.
Mila Kleč, pozdravlja!
Pozdravljen, pozdravlja Jaša!
Brez zaročenke?
Brez. Zaročenke najdem na Primorskem.
Kaj pa žena in sin.
Prosljavljamo. Prosljavljamo, seveda.
Najboljše ti želim.
Hvala, Milan.
Kravica "Liska je vstopila. Še prej je ponudila notri
smrček
Kaj paje, — sem prebral začudenje sopotnika. Seveda je tudi
hitro izginilo.
Kravico Lisko sem previdno potegnil na vrh preozkih lesenih
stopnic.
Pozdravljeni.
In Štefka je samo utihnila. Ni mogla biti jezna. Niti utegnila
ni, niti kaj pa krava v mojem stanovanju. Niti, kaj pa je.
In nisem mogel niti sesti za mizo, prevlečeno s pojedino in
pijačo. Potisnil sem se hitro v kot. Družina je stopila skupaj.
Mah sin Fedja seje znašel prvi. Po vseh štirih se je splazil
37
pod kravico Lisko in z usteci poiskal njen sesek.
Mož in žena sta se tiho objela.
Možje počepnil in se splazil po vseh štirih in z usti poiskal
sesek kravice Liske.
Tudi žena seje spravila na vse štiri, splazila seje pod
kravico Lisko in poiskala piost sesek.
Tudi domači maček Lojze se je plašno približal Liski in se
poslužil mleka.
Kaj bi premišljeval. Zaklenil sem stanovanje in odšel domov.
Ko je bil teden naokrog, sem zopet stopil do zaklenjenega
stanovanja. Kako bi drugače vzdržal pošni nabiralnik osup^ivo
težo toplih pisem, ki prihajajo k dobrim ljudem.
Družina Zlobec je bila seveda še vedno priklenjena na seske
kravice Uske in meni je moral uiti nasmešek ob obilici miline.
Tudi teden dni kasneje ni bilo drugače.
Tudi mesec dni kasneje.
Tudi pol leta kasneje ni bilo drugače.
Približno na polovici življenja pod kravico Lisko, je hotel
priti do družine tudi Tomaž Šalamun. Že večkrat je moral
pridiijati zaman in potem ga je bilo opaziti, kako živčno
bega pred vrati in z grizenjem nohtov pričakuje, da mu končno
le kdo odpre. Lahko se tudi reče, da je Tomaža Šalamuna
tudi neko likanj skrbelo, saj le zakaj ne more objeti svojih
prijateljev. Tudi ni presenetljivo, če se je odločil zadevo
preiskati. Pri nakani sem ga zalotil prav v trenutku, ko je
stopil za vogal hiše, ki ga ni več sprejela. Seveda sem njegovo
nakano takoj razpoznal. Ko sem prispel za njim, sem
zagledal kako poskuša splezati na drvarnico, ki se dotika širnega
okna, in skozenj preverit kaj se dogaja. A ko bi se lahko že
potegnil, je bilo, kot da bi se nenadoma premislil. Namreč znova
se je spustil na zemljo in kot da bi kaj iskal po žepih, ko je z
levico odpenjal plašč. Desnico je potem spustil v notranji žep
in ven potegnil majhnega belega z^ca in ga položil v travo.
A z roko se je vrnil v žep in izvlekel še enega zajca, ki ga je
tudi posadil na travo. In ko sem se čudil, je bilo v detelji,
najmanj pet zajcev, ki so morali nekaj nergati, s^ sem opazil
Tomaža Šalamuna z iztegnjenim prstom sredincem, ki je skoraj žugal
in zapovedoval. Lahko sem še slišal: Dobro je, dobro, samo
pogledam. Minuto boste pa že potrpeh. In z desnico je zopet s^el
v žep, ne vem ali še v prejšnega ali že v drugega, in lahko
sem opazil, kako je potegnil ven za repa dve veverici in ju namestil
poleg zajcev. A Tomaž Šalamun more imeti ogromno žepov. Ko je
mogel četrtič ali petič v notranjost plašča, se je pojavilo v njego^
rokah ptičje gnezdo, iz katerega so se takrat kotih ptički
iz zelenih jajčec. Potem je levo stran plašča odgmil in ven
je priletel cel trop ptic in prepričan sem, da je bilo med njimi
največ toplih taščic. Živali so se na travi hudovale. In slišal
sem — : Samo minuto, pa se vrnem. Prijel se je za rob drvarnice in
splezal na streho pokrito z lepenko. Njegovo početje sem razumel.
Ko bi se drugače zvlekel na streho, bi živalce zagotovo pobil, pa
se jih je moral za kratek čas nekako rešiti. Tomaž Šalamun je
imel prislonjen pogled že na širno okno. Zasenčil si je pogled in
nisem mogel zgrešiti, kako je zasopel. Živalcam v travi se ne bo
moglo dobro goditi, — sem moral pomisliti, ker je minilo že kakih
pet minut, ko se njihov gospodar nikakor ni uspel vrniti. Tomaž
Šalamun je tako močno pogledoval v stanovanje prijateljev, da ga
očitno ne bi mogel zmotiti, če bi stopil tudi jaz do njega in
pogledal. Živali sem s prstom opozoril naj bodo tiho, da grem po
gospodarja, sem jim zalagal in da naj poskušajo vzdržati še eno
minuto, ker so z negodovanjem končno sprejele. Posebno zajčki so
mi grozili z izpostavljenimi zobmi, kar sem zaslišal za opozorilo,
in se namenil vrniti živalim gospodarja.Težav pri dviganju na
38
streho nisem imel. Potihoma sem se približal oknu. Tomaž Šalamun
ni niti trenil, niti toliko, da bi ga lahko opomnil na njegovo
obljubo živalcam, ki so bile nestrpne. Tudi jaz sem si zasenčil
z dlanjo pogled in moram priznati, da sem bil močno presunjen.
Lahko rečem da so poleg mene stoječemu Tomažu Šalamunu poganjale
iz trepalnic čudovite marjetice, ki so vdirale skozi steko in se razporejale
poleg družine, ki je bila še vedno nespremenjeno pod kravico Lisko.
V kuhinji je bilo nenadoma polno prekrasnih marjetic, ki so še kar
naprej prihajale iz neutrudljivih trepalnic Tomaža Šalamuna, ki pa
tudi ni mogel čuti hrupa, ki ga je pred hišo povzročal došli avtomobil.
Tudi jaz bi ujel šum skoraj prepozno, ali sem imel še vedno
dovolj prednosti, da sem se skril. Na robu lesene strehe drvarnice
so se zažrli meni dobro poznani prsti in kmalu privlekli na drvarnico
novega človeka, ki se je bil odločil zadevo pogledati malo pobliže.
Bil pa ni nihče drug kot Andrej Medved. Obnašal se je, kot da
je prijatelja Tomaža Šalamuna pričakoval v določeni situaciji. Sploh
ni bü začuden ali vznemirjen, tudi on je zastrl pogled in se pozanimal.
A pod kravico zbrane družine vseeno ni mogel pričakovati, saj
se podobno kot poprej ob njem stoječi prijatelj, ni mogel odvrniti
od okna. Kmalu mi je bilo jasno, da ne morem zmotiti niti njega, ki
tako sliši, četudi skupaj gledamo družino, kravico in marjetico. In
kmalu sem lahko opazoval, kako iz obrvi Andreja Medveda priteka
zemlja in se vriva skozi steklo v kuhinjo. Iz obrvi je prihajalo na
kupe zemlje, za celo pokrajino in marjetice so se zažrle vanjo, kot
da bi že dolgo rasle iz nje. Ker ni dosti manjkalo, je bilo pričakovati
še koga in nisem se zmotil, kajti ko sem ugotovil, da sem
tudi jaz preveč obvisel, je poleg mene že zijal sklučen Jure Detela.
Lahko sem ugotovil kaj je manjkalo. Ni bilo potrebno predolgo čakati,
oči Jureta Detele so hitro poskrbele in gorska pokrajina je dobila
nebo. Da ne bi bUo nebo preveč mrko, tudi ni bilo potrebno niti
najmanj skrbeti. V svojih očeh sem začutil pekoč udarec, ki je silil
ven in trden sem, da je bilo podobno tudi pri prijateljevih, ki so
stali v vrsti in strmeli. Počasi je izginjala kuhinja, počasi jo je
nadomestila sijajna gorska pokrajina, obsijana z žarečim soncem. V
pokrajini je bila zbrana družina pod kravico, polno je bilo marjetic
in slep bi moral biti, ako ne bi zasledil tudi potočka, ki je zavijal
iz strmega gorovja v dolino. Zato sem se seveda še enkrat odvrnil in
opazil Marka Uršiča, ki je divjal z očmi v deželo in zagledal potok,
ki je drvel iz njegovih oči. Bilo je dokončano in popolno-, sem pomislil,
s čemer pa se niso mogle strinjati živalce, ki jih je bil pustil
čakati Tomaž Šalamun. Najprej so prišli v pokrajino neučakani
dolgouhi zajci in se dobro počutili, postali so zadovoljni in niso
več godrnjali. Potem so prišle tudi veverice in iz zemlje so pognala
drevesa, da so se lahko znašli tudi ptički. A niso prišle samo
živalce, ki sem jUi opisoval, ampak tudi druge iz najrazličnejših
krajev in se dobro počutile, kar me je prepričalo
v ugotovitev, da je imel sleherni od zijočih
pri sebi kakšno in jih iz omenjenih razlogov,
pustil spodaj čakati.
Sonce je tonilo za vrhovi gore in prihajal je
mrak. Noč je prišla v pokrajino, ki je utihnila,
in pustila samo potočku, da je šumel in
očrtaval toplo pokrajino.
39
Jaša Zlobec
POPOTOVANJE
Bel ris seje odprl.
Stoletna paraliza se je zmahčala. Vosek na sinovem in mojem obrazu se je stalil. In na rokah in na nogah.
Zganila sva se. Se razširila. Končno svobodno zadihala.
Zbudila sva se sredi znane, domače sobe. Vsak je ležal na svojem prostoru. Sin v posteljici - svoji, jaz na
širokem kavču - ob ženi - materi - najini — za vedno.
Prebudil naju je žarek. Širok meter in pol, dolg za razdaljo med našo hišo in Mesecem. Bel in svetel.
Vstala sva, se prijela za roke in odkorakala skozi šipo. Proti Mesecu.
I
Iz teme se je odprl pogled v črno sobo. Široko odprta usta, srebrni lesk pečice kot ogledalo, kot podoba
sveta. Temnega ustja. In potem smrtni hrop otroka, namesto sten, tal, stropa. Okvir prostora. Ogrodje zraka.
In vmes je lebdelo bistvo. Kaj?
Nikoli ne bo jasno ...
Zvezde so z vso močjo zasijale noter, z bolečim drhtenjem so se oprijemale sten. A nikoli ne bo jasno njihovo
sporočilo.
Vse okameni v trenutku. Samo grozeče srebrno ustje pečice.
ii
Prešla sva žablji zbor - o, Sokrat, prijatelj misli - in srebrno peno električne pečice in naenkrat sva se znašla
pred novo goro. Sin je zajokal. Bil je navajen na položne vzpetine, na peščene poti Rožnika, kjer lahko z
otrokom v naročju v enem samem zamahu pritečeš do vrha. In se okoplješ v božanski luči večera. Spušča se
noč, samo barjanska poljana vztraja. Ne da se, njene hiše štrlijo iz mraka, razbijajo mirno, prijazno panoramo.
Kajti nihče ne ve, da se v centru mesta, sredi pošte, tiktakanje m^hnega peklenskega stroja pripravlja na svojo
eksplozijo. Pešci... pešci... pešci...
Gledela sva njihovo mrgolenje, kako se je vedno bolj zavozlavalo, majhne poštarice z ljubkimi kapicami so
vedno vročičneje urejale pisma, na njihovih potnih čelih so se svetlikali vedno večjigraški znoja. Klobčič seje
ožil v črnikasto gmoto, celo hlad večera je začel brbotati. Samo tiktakanje je blažilo, pomirjalo. Svet je iz tira,
eksplozija ga bo uravnala. Pešci, pešci, pešci, vaši krvavi obrazi in histerični kriki bojo stkali staroversko ruto, ki
bo s svojim mehkim blagom o vila mesto vase.
A nimava časa za vas. Najino romanje se je kom^ začelo.
iii
Razprostrla sva roki — kot skakalec v vodo — in poletela. Naenkrat, kot po notranjem znamenju, sva si
pogledala v obraz in si pomežiknila. Sanja, sanjica, sanječka, boliš. V tem hipu sva že biJa - saj veste, kako s
sinom pripravljava posteljo: jaz ravnam rjuhe, da so brez gub, sin pa skače gor in dol, tako da se vsa stvar iz
rutine spremeni v pustolovščino — en dva pa sva se znašla v naši sobi. Nasproti so se nama postavili štirje stoli.
Stali so mogočno in vase zaverovani, vsak v drugi ravnini, obvladovali so prostor in tudi naju. Zlasti kraljevska so
bila nasponjala, vsa različna, a enako mogočna in pompozna; kar nekako v štiri demenzije so zapirali domačo,
ljubo sobico. Kje je Štefka? Prav nikjer je ni bilo, stoli ji niso dali živeti. Stala sva brez moči in spuščenih rok
pred temi štirimi pošastmi, brez moči - celo lok in puščice so nama vzeli - saj pravim, štiri dimenzije so bile
kot štirikrat tkano platno, neprobojno in nepredihljivo. Kljub vsemu sva se postavila v nekakšne strelce, priznati
je treba, da bolj iz romantike kot iz poguma, a zmogla nisva prav nič. To je bilo še tolikanj bolj žalostno, ker sva
dobro vedela, da v sosednji sobi spi Štefka, žena in mati, in da so stoli njeni gospodarji. In najini. Njihova
naslonjala so bila preveč zaokrožena, preveč kraljevska. Tega v literaturi nisva bila vajena. Tako seje najin prvi
40
boj končal s porazom. Pa še ta se je vrnil domov. Kaj naj bi zdaj? Mig trepalnic naju je zdrsnil v neuspeh. Ce je
sploh mogoče govoriti o neuspehu, saj je bhžina Štefke navsezadnje nekaj več kot pa zbor žab, kije bil — inje
vseskozi - najina telesna spremljava.
Tako se je končal veliki boj s stoli.
In spet sva nazaj na varni stezi žarka. Medtem se je svetloba nad barjem varno zakrknila v vrh zvonika
cerkvice. Ce hočemo epizodo zaključiti, ne smemo pozabiti na avanturo s Cankarjevim doprsnim spomenikom
na Rožniku pred gostihio in ob njegovi spominski sobi. Huligani iz Rožne dohne (šefa so takoj zatem poslali v
vojake pri Reki; kot voznik tovornjaka je bil nekajkrat na robu smrti in domov je pisal obupana pisma) so
bronasto statuo prevrnili po pobočju navzdol. O tem je pisalo tudi v časnikih, zdaj paje statua spet na svojem
mestu, nepoškodovana. In zakaj o Cankarju. Ker je s tega pobočja tisti ključni pogled na južni del mesta.
Zvečer, zlasti na moj rojstni dan, se hiše zavijejo v meghco in kar naenkrat temna proga panoramo spremeni v
mračnost. Vsi travniki postanejo črne prešite odeje, dimniki sive pike, hiše peklenski oblaki. Gotovo je vse to
Cankarjeva zasluga, kajti cerkev nad njegovo statuo še naprej belo žari in utripa kot umazana packa med
zvezdami.
IV
In spet sva našla izgubljeni lunin žarek. Samo zdaj je bil že za spoznanje ogi in tudi tanjši, skoraj prosojen.
Kam se je zgubila njegova trdna mlečna belina? Začenjal sem spoznavati, da najina pot ne bo tako lahka in
vznesena, kot se.nama je dozdevalo prvi hip. Sinu tega nisem hotel zaupati, saj sem vedel, da to spoznanje teži
samo mene, on pa je bil še vedno poln začetne prekipevajoče poti, bil je odprt naprej, proti Mesecu, in vsi
dogodki, ki so se vrteh okoli naju z blazno naghco, so se mu razkrivali samo kot prijetno osvežujoče postaje na
bleščeči stezi. Narobe je bilo nekaj z mano, z mojimi računi, z mojim trikotnikom.
Spomin. Kako neverjetno, da se tega nisem prej spomnil. Vsa ta dolga leta, ko je bila vedno nakakšna pahca v
kolesu, v nigrazličnejših situacijah, ko sem se po eni strani motal naokoli kot brez korenin, po drugi strani pa
suvereno razpredel svoje niti. Vedno sem se čudil svojemu slabemu spominu. Vse, kar sem prebral, videl, vdel,
znal, sem pozabil v srhljivo kratkem času. Nobene tujke si ne zapomnim, nobene pesmi, nobenega podatka,
nobenega citata. Zato sem se v šoh vedno moral učiti zadnji trenutek pred nalogo, spraševanjem, izpiti. Toliko
so mi vtepah v glavo, da je to moja lenoba in značajska poteza, da sem v to tudi sam verjel. Ne, to je bilo zaradi
pozabljanja. In tu ne gre za nekaj mehanskega, gre za osnovni princip mojega življenja. Stvari nisem nikoh
sprejemal takšnih, kakršne so, nikoli nisem v sebi obdržal njihovih modelov - zato mi je filozofija tako
neznansko tuja in celo smešna - vse sem razdrobil in sesekljal, spremenil v nekakšno čežano, ki se seseda v
meni. Zato je tudi edino, kar mischio res zmorem, pisanje, ki ni odvisno od intelektualn^a spomina — o,
Kirilov, kako sem drhtel, ko sem te bral, pa se te samo bledo spominjam, in Smerdjakov, skoraj samo ime in
mračen, votel klobčič. In struna zadrhti nekje globoko notri, ob vsaki besedi druga struna. Je to več ah manj?
Nesmiselno vprašanje. Vedno, kadar so prijate^i tehtno razpravljali o Velikem Inkvizitorju, sem samo molčal —
ker o njem nisem imel kaj povedati. Spomin! Tisti redki otočki, ki so ostali iz kastracijskega drila, so kot
okleščeni stožci, ki skrepenelo vrtajo v meni in mi grizljajo živčne končiče. Kakšen balast!
Aurea prima sata est aetas
quae vindice nullo sponte sua
sine rege fidem rectumque colebant...
Kaj je to? Bebasti šolski spomini, ki so premalo povezani in utrjeni v izpraznjene ploščice, da bi mu lahko
vzbujali perverzen občutek šolskega otroštva.
In vse zgodbice in anekdote mladih dni — samo socialna prisila, da lahko spolnjujem vlogo, ki jo morairio
očitno vsi igrati. Na spominu smo grajeni? Ja, sin, nič ti ne bom dajal sporočil iz svoje preteklosti, nič ne bo
zimskih večerov, nič ne bomo trh orehov in govorili spolzko polizanih večemic o letu 1955, ko mije bilo štiri
leta. Zato greva zdaj po tem žarku navkreber. Samo, napaka je v meni, treba bi bilo med seboj spraviti ti dve
resničnosti, resničnost spomina in resničnost drobitve. Kaj je zdaj z vašo vednostjo, prijatelji. Zanke na mreži
vašega modroslovja so preveč vsaksebi. Nič. Nič. Niti enega verza neštetih otroških pesmic, ki me vedno spomni
na satje, in nekaj matematičnih formul, angleške neumnosri o malih Indijancih in ovcah pa Prešernova Vrba, in
ta samo zato, ker se mi je zdelo skrajno smešno, da ne znam niti ene pesmi več na pamet, pa še to moram vsake
toliko obnoviti, da je ne pozabim.
Zavihtiva se na srebrni trak, predan skopni, žabji zbor naju bo spremljal vso pot, čeprav ga čutiva samo od
daleč in se ves čas samo skrivnostno vrtiva okoU njegovih dvorcev na baiju. Magična šifra se je razkrila in zdaj je
vse urejeno, križanka je rešena, samo kaj, ko je njeno geslo tako kot tout comprendre, c'est tout pardoimer. Naj
si s tem obrišem rit? Luknja ni zaradi tega nič manjša in nič manj grozeča. Oglejva si zdaj kozmos, patetični
kozmos, ki ima edino pravo izpeljanko kozmetiko - totalno ironijo. In vesolje kot spačeno veselje, banalne
koincidence, kot je banalen sam pojem. Kdo se je že kdaj pognal več kot dva metra nad Zmeljo? Vse ostalo je
ena sama sleparija in laž. V Švici im^o najbolj človeško društvo na svetu — društvo, ki ne verjame, da je Zemlja
41
okrogla, njegovi člani so prepričani, da so vsi vesoljski poleti in druge podobne zarote navadna izmišljotina in
slepilo. Teh sto ljudi je embrio jutrišnjega človeka. Zemlja je ravna in bo ravna ostala, dokler je ne bo kdo
prepešačil in preplaval. Veijemite mi na besedo, letala in ostale potegavščine so dim. Kakšen boj proti tehniki,
lepo prosim, tu gre za bolj otipljive stvari. Midva s sinom korakava proti Mesecu in vidiva Zemljo kot veliko
ravno ptoščo. Kozmos je samo ogromen nič, ki se vedno bolj počasi širi na vse strani. Cez n let se bo gibanje
ustavilo, atomi otrpnili in plazeči se nič bo preprosto nič. Kje si, ki veijameš v to? Groza meje, ampak toni
kozmična groza, ta groza je tukajšnja in zdajšnja. Žarek brlizga in naju kliče. Žabji zbor pa regija vivace con
amore.
Zažriva se v zid cirusov, ki nama odpirajo vrata. Mnogo obiskov naju še čaka, veliko trdega dela. Se spomniš
pečice, njenega brnečega žarenja. Tudi njen dolg bova morala še odplačati.
vi
O, sin, sluz bova pila. Kako sem mogel, pogum zbral, te nedoletnega vzel pod pazduho in te skoz močvirne
vrtince popeljal - na mesečni žarek. Ki je res samo in sama prosojnost. Se spomniš, seveda se moram spomniti,
venomer in vsekdar je bil žabji zbor najin - moj - okvir, je bil žabji zbor raketa najine poti. In žena/mati je
ostala spodaj, čakala čakala čakala, preklela to blazno pot, podg, podg, podg, podgane so mi jo prišepetale.
Tako, sin, da bojo najini računi čisti in jasni. K žabam, njihovim izbuljenim očem se vrniva. Spremljale so naju,
nama vdahnile — vdihnile praprotno seme poti, žarek so nama pokazale. Slišiš njihovo pesem, njihov ritmični
pekel, ki se je izoblikoval v najino prosojno tančico? Žabji mrest, najbolj božanska materinskost, žabji mrest,
sluzasti ovoj najinega potovanja. Sluz kot velika raketa pospeška, ki je vrgla najino premico proti ščipu. Okrogle
oči na temenu so najusodnejša prošnja, črta, pot, misel, žalost, grožnja, kje in kako se bova vrnila domov in na
Mesec. V Mesec. Vsak n^in korak moram sam stokrat prehoditi, da ga opravičim. Ležeče telo in trzajoči
polspanec tvoje matere, za vedno bom hromeč na tej poti, nikoli ne bom mogel narediti prvega koraka. Skočiti,
sin, skočiti na Mesečev pramen, dajva, saj se bova vrnila, zakleta spirala bo vedno požrla vsako željo. Stopajva
kot mesečnika, jaz rabelj, ti otrok, jaz žrtev, ti otrok, jaz jaz, ti žabji mrest, sluz in mož in ženina/materina vest.
Kje bova pristala, kam naju bo regratovo seme prineslo. Mesec, Mesec je pred nama.
vii
Ne boj se, sin, ne ustraši se preveč. Ne ustraši temne ogromne gmote, ki se nama je postavila na pot. Nekoč bi
se tako in tako moral srečati z njo. Pa dajva zdaj, razčistiva največji evropski mit, spopadiva se s to titansko
zgradbo, ki določa, brez najine volje, tudi najino usodo. Dobro me poslušaj in natančno glej. Da ne padeš v
zmoto anateme, ki je samo obrnjeno lice čaščenja. Da ne boš pel aleluje. Ne take, ne drugačne.
Vsem, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo otroci bo^i. (Jan. 1,12)
Cerkev.
Apage Satanas.	^
Vse stolnice sveta so si enake. Glej jih, sin, danes, na božični večer, ko odprejo svoje velike trebuhe in s
plamenom zapišejo resnico o sebi v nebo. Veliki portal, žabja perspektiva. Tropi nemih žab skakljajo iz mlake v
mlako, iz kroga v verigo. Črte se ožijo, špice vrejo naravnost v nebo. In vsa vrata se brez škripanja odprejo, čez
sredino gre njihova preča. In hlad zaveje. Temna notranjost se odpre. Hlad, tema in zatohlost.
Preskočiva bit in leživa sredi vrveža. Sredi jaslih in betlehemskega čudeža se krešejo lesene ovčice. Kdo jih je
delal? Kdo je sestavljal idilo?
Idilo, ki nikomur nič ne pove, ki nikomur nič ne laže, samo nekatere zapelje? Poglej v sveto knjigo, cipa je
Janezu Krstniku glavo oddrobila. Betlehem, Betlehem, komu moda režeš? Vsakemu posebej, z mesarsko
natančnostjo oklep natikaš.
In množice hrumijo, v cerkev se valijo, Betlehem gledajo in znoj potijo.
Vsi brez obrazov, vsi brez nog, vsi brez rok, valji se valijo, v katedralo hitijo, zrak prosijo, sebe pozabljajo.
Ideje so ognji, pepeli so peski.
Glas izgubiti, vid oslabiti, odrezati^roke, okrniti noge. Množica je moč, lepo je se vanjo zgubiti, se v njej
preroditi, dobiti ime. Pred tabo se cesta rodi. Stopi, brat, samo kam se boš napotil, kam bo usmerjen tvoj
korak? Nikoli se ne boš utrudil, nikoli ne boš počil. Nikoli lačen, nikoli žejen. In večni Ahasver boš tekel.
Ploskala ti bo Arena. Arena večnosti, prav gotovo. In moj sin se te bo bal.
Miren bodi, sin, ne bova padla z žarka. Včasih ne smeš veijeti svojim očem, včasih ne smeš verjeti svojim
ušesom. Bodi zbran in glej, glej in razumi. Nikar naj se ti ne trese roka, tvoj oče je poleg tebe, ne boga ne hudiča
se ne boji. Podoba se spet odpira pred nama.
In znajti se pred mrzlimi zidovi cerkve. Sive plošče grejo v štirikotnik, vzpenjajo se v nebo.
Sivo v sivo, anekdota postane meso. Kam bi šli zdaj v ta vaš svet? Saj so vsi odnosi samo najlepše. Saj je vse
tako lepo samo trava in lepi cvet divjega kostanja. Pa čeprav v drevoredu, visoka debla odpirajo krošnje, oje žene
kroglice se odprejo — ježice pokažejo svojo bit. Vse je ne samo tako lepo, ampak se tudi sklada. Kako, kje.
Težko je verjeti, ker nikamor ne gre. Udarec v obraz je edino res. Vsi ga sprejmemo, celo storimo, a nikoli ga
ne damo. Zdaj se, cerkev, začenja najin vprašaj.
42
vili
Saj vem, z vsakim trenutkom ti je teže. Hude preizkušnje polagam na tvoja mala ramena, nimam pravice, a
imam dolžnost. Žarek je vedno prosojnejši in korak vedno težji. Vendar ne smeš, pozabiti, ničesar, niti naj-
manjše podrobnosti.
Tako je bilo. Taka je bila ta zgodba.
Hodila sva in hodila za Mesecem. Pa se je kar naprej izmikal. Po vsakem koraku se je tudi sam odmaknil za
korak. V luže se je skrival. Kako dolga je bila pot. Dolga v bo^o mater. Najdaljša pot, stokrat si jo prehodil, pa
stoji pred tabo in se ti izmika. Hodiš in hodiš, pot pa se vleče, razteguje, daljša. Hodiš, hodiš, hodiš - bela
srebrna nit. Daljša se in daljša.
So stvari, vidiš, ki ti jih moram povedati, prav zdaj, v tem trenutku. Da boš vedel in čutil, zakaj te jemljem s
sabo, zakaj ti zdaj noge krvavijo. Zamiži, zaplavala bova, kakor še nisi plaval. Plavava, sin. Proti toku od poroke
nazaj. Pred tvoje spočetje. Predte. Da se do konca razširi tvoja vzletna ploskev. Oče in jaz. Ded in oče. Praded in
ded. Ognjena repatica, ki vrta s svojo premico tja daleč.
IX
Ni šlo. Ni bilo mogoče. Povzpela sva se. Potem pa zanihala. Zaviral si. Oprosti. Imel si tisočkrat prav. Na lepo
besedo te vzamem s sabo, potem pa jo uberem po svojih bližnjicah. Pravico imaš zvedeti vse. Predvsem pa
mitično zgodbo o prapočetku svojega nastanka. O poroki tvoje matere in o moji poroki. Tu stojiš, zasidran, in
čakaš na zgodbo. Ne bodi napadalen, sin. To je moja, najina svetloba. Ta zgodba je žuborenje. Poslušaj jo:
Bil si poleg, ves čas si bil poleg, ti, tvoji bratje in sestre, ki jih še ni, ki jih mogoče nikoli ne bo, stali ste v
polkrogu in gledah, nemo občudovah največjo skrivnost življenja. Poroka - poganski obred zlitja dveh ljudi,
zakon - vstop v novo stanje, rojstvo novega človeka. Stala sva s tvojo materjo pred čudnimi, neznanimi ljudmi,
ki so nama govorili čudne, neznane stvari. V resnici pa sva bila neskončno daleč. Prstan me je živo žgal na prstu,
kot bi neznana energija presevela celo moje telo. Čutil sem tvojo mater, kako drhti v meni in kot dolgo dolgo
verigo tisočletij sem čutil vse svoje pradede in prapradede, kako mi šepetajo ključ, ključ, ki odpira edina prava
vrata. Ponižno sem se sklonil, čas je spremenil svoje dimenzije. Na desni dlani sem čutil trenutek izpred deset
tisoč let, na levi dlani sem čutil trenutek svoje smrti, trenutek rojstva sinov tvojih sinov. Bila je strašna točka,
do muke zožena sama vase se je razprla v vse štiri strani neba. Na jug in na sever, na vzhod in zahod sem počasi
zaplaval in vedel sem. V tem trenutku me je doseglo sporočilo. V tem trenutku lahko nadaljujem svoj rod. V
tem trenutku, sin, si dobil ime, si bil spočet, ti in vsi tvoji bratje, vse tvoje sestre, ki jih mogoče nikoli ne bo.
Pogledal sem Štefki v obraz in z njenih ustnic prebral isto starodavno zakletev. Takrat si se rodil.
Vem, tega ne moreš razumeti, to lahko samo slutiš. Jaz ti ne morem dati tega sporočila. Tega vohla. Samo
sam si ga lahko vzameš, ko napoči trenutek. Ko te bo poklical poganski zakon. In boš stopil za njim. Brez
vprašanja in brez dvoma. Takrat boš vedel.
xi
Vse sem ti že povedal, kar vem. Najina pot se bUža koncu. Mesečeva široka razbrazdana površina je že čisto
blizu. In obenem se vračava v času. Vračava v dni, ki so pravkar miniÜ.
Se čudiš, sin, letiva tja, kjer si najbolj doma. Ko sem te peljal na stari dom tvojega očeta, si resnično zaživel.
Mukanje krav, lajanje psov, brskanje kokoši, vehki peteUnji krik, nemo, obtožujoče zmrdovanje kuncev, zavrtelo
te je v svoj ris. Kot pijan si se opotekal, kako si moj v edini metafiziki, ko si me vonjem kravjega dreka nosnice
razširjal, hlevski gnoj so tiste ravni, ki združujejo, ki odpirajo, ki cvetijo. Mimo in nad, neskončno nad domo-
to^em po zemlji, prsti. Prvikrat si bil do konca moj sin - ne bolj, ne manj, ampak v moji smeri - ko si premagal
fiziko zemlje in zaplaval - v hlevu mukajočih krav. Saj oba veva, vozla resnice ni mogoče najti. Najina titanska
avantura s cerkvijo, bila sva ji neskončno bhzu, neskončno odprta, neskončno odprta največjemu misteriju
Evrope, pa sva se zgrozila. Saj ne, saj ne, da je tu najina rešitev, ni tu najinega gnezda» Gnezda ni, samo žabe,
žabice so o tem vsaj kvakale. Niti za trenutek ne preneha njihov zvok. Glas, odmev. Vidiš, vedno ti samo
pridigam, govorim v svojem in tvojem imenu. V tvojem nasilno. Ampak te krave, njihova vimena, rogovi, rjave
oči. Tudi tvoje rjave oči in ženine/materine rjave zenice: kakšno olajšanje, kakšna romarska pot: prej sem živel
v prekletstvu modrih/zelenih puščic. Vajin mir, vajine spuščene dlani - tuje tvoj mir, tvoje drgnjenje ob blatne
boke krav.
Ta tvoja moč, sestre krave, nova ploščad za najino pot. Za najin vehki - krog miru. Za najino pot na Mesec.
Za mojo kalvarijo in tvojo eksplozijo radosti. In najin seštevek naju bo potrdil. Mene, seveda. Tvojo odprtost pa
jaz odpiram. Oprosti, sin, naključnost in fatum sta sivi eminenci.
Predvsem pa padiva na kolena in se zahvaliva Štefki, da nama je odprla ta blazni curek. Na Mesec! Na Mesec!
43
III.
Prišla sva. Vidiš, kar naenkrat se znajdeva pred ciljem. Sama nisva vedela, kako in kje, ampak vse je bilo čisto
jasno. Bil je eden takih trenutkov kot takrat, ko Štefka zvečer šiva krilo, midva pa leživa na postelji in se
spogledava, pa takoj vsi trije vemo, da se je čas ustavil. Vsi trije vemo, da se nam na jeziku topi sveti zakrament
družine.
Prišla sva. Vse je bilo temno. Ploskev Meseca se je čudno zasukala, na vseh štirih sva se plazila po mraku.
Okoli naju so tiho in kot v zamolklem posvečenem zboru škrebljale m^hne, sive miške. Dala sva si prst na usta
in postala. Za trenutek iskala pravo pot. Potem sva zagrebla skozi pesek in koščke zdrobljene opeke. Prikopala
sva se do debelih, starih tramov. Rezko sem zažvižgal, pa prav potiho, in trop sivih miši je prihitel. Razumele so
naju brez besed. Zagrizle so se v les in en dva tri je bil prostor narejen. Pred nama je stala široka ploskev lesenih
desk. Skozi reže je prosevala tanka svetloba. Uprl sem svoja pleča, tiho je resknilo in bila sva zunaj. Znašla sva se
sredi domače sobe, do ramen nad podom. Na kavču je spala Štefka, mirno je dihala in zastrta rdeča lučka jije
metala mehko svetlobo prek obraza. Najin prihod jo je prebudil. Vstala je, naju pogledala in se nasmehnila, kot
bi se nič ne zgodilo. Stopila je proti nama in vzela sina v naročje.
Tedaj pa pogledam samega sebe. Tako daleč stran sta, tuja, sovražna. Kot da me ne poznata. Pogledam se.
Pošastna utrujenost mi prevalovi celo telo. Debel, povešen trebuh, nasajen na uvela, koščena stegna. Betežnost
čepi na ramenih. Stopim počasi in trudno proti kopalnici. Sedem na rob banje, počasi potegnem čep in gledam,
kako siva, milnata voda grgra v odtok. Gledam, gledam s starimi, rdečimi očmi.
xiii
Nikar ne jokaj, sine, ne bodi žalosten, ni se podrl svet, ni se zlomil tvoj oče.
Jaz sem kot čaka, veš.
Vedno znova se olevim.
Jaz sem kot mačka, veš.
Vedno znova padem na noge.
Ko se boš gutraj zbudil, bom sklonjen nad tvojo posteljo, ves mlad in nasmejan, tvojo mamo bom objemal
okoli pasu in s poljubom na lice ti bom voščil novo jutro.
Sonce.
44
Blaž Lukan
SOBE MME.
TUSSAUD
(odlomek)
i
Žan je spal. Dihal
Vse sem vedel vnaprej. Tudi to, da se bom videl. Film je bil demonski. Alan je vedel, kaj dela.
Moram mu napisati. Bil sem gori, na platnu. In čudno: sploh nisem bil moški, ampak ženska,
stara kakih sedemdeset let. A bila je jaz. Kako vem? Čutim. Saj čutim boljše kot mislim.
Vedno. Začutil sem v trebuhu ali želodcu tako bolečino, ki sploh ni bila bolečina, ampak le
čuden občutek, kot od ljubezni, in mi je pognal kri v obraz in kar ni nehal in ženska je kar bila
pred mano in čutil sem, kako sem to jaz čez štirideset let ali koliko.
Stara je bila sedemdeset let in že trideset let duševno bolna, odsotna, v svojem svetu, ki
ga . .. bom spoznal, a ne bom vedel zanj, ne bom ga mogel zapisati, fotografirati, čutim, kako
ne bom mogel. Ženska ima napade, pred tridesetimi leti je nekaj doživela, na tem je bil grajen
ves film in čeprav ne zvemo, kaj je doživela, je genialen, lepo ga je Alan naredil. In na koncu
ženska sploh ne umre. Najbrž ima tri življenja, vsako traja štirideset let. Čez deset let bo najbrž
stopila v tretje, le da bo tam prelomnica smrt. Majbrž ima vsak tri življenja, le da pri vsakem
trajajo različno dolgo. Zato tudi ne vem, kdaj bo mene zadelo: čez eno ali deset let ali šele dan
pred smrtjo. Vsako življenje traja svoj čas. Trden in določen čas. Zdaj pa grem na sever, v
pogoije Woog, pred vrata Burbanka, med mačke v Koloseju, nekam.
Danes, danes odpiram okna in spuščam, spuščam zrak noter. Pa pridejo tudi živali. Pa tudi
svetloba. Potem se premetavam po postelji in čudno, črno sanjam. Kako čakam smrt za vrati in
jo potem pobijem s stolom, kako moja ljuba ljubi ženske, kako letim in me ne ujamejo, kako
spim in sanjam. Nore sanje, sanje norosti.
Marjetka je bila obrnjena na levo stran in zelo mila je bila krivulja njenih ustnic, ko je spala. Zdaj pa se je
razprostrla in raztegnila: ne samo krivulja, ampak tudi telo ter roke in noge, da je postelja zaškripala in se je
vzdihanju pridružil še Žan. Bil je ravno v tistem stanju — ne stanju: ležanju, ko so misli podoglavke, ko se
pesniki nočejo zbuditi, ko se telo strese vsake toliko časa. Maijetka in Žan sta skupaj zastokala. Maijetka in
Žan, ki sta se skupaj prebujala, sta odprla oči in zagledala sonce najprej na očeh, potem pa naprej: na oknu in
nebu. Okno je bilo nebo, ker ga je zrcalilo.
-	Kaj si včeraj bedel na mano in me gledal? AH je bilo v sanjah ali zunaj. Pa saj je vseeno: kje sva zdaj . ..?
Ko je ugasnil luč, je bilo vse najprej črno in nerazločno, potem pa so počasi pričeli prihvati -
kot da bi začela svetiti luč iz nekega novega vira - obrisi predmetov v sobi, nastajale so hse, ki
so bile zdaj le ene barve: meglene inbelosive, čeprav bi bile ob luči svetloijave, svetlomodre ali
snežno bele. V spodnjem kotu očesa je bila sivobela ploskev največja in najbolj razločna. Koje
v tisto smer premaknil pogled, je zagledal in videl, da je ta svetlejša lisa blazina. A nosila je nekaj
temnega in podolgovatega. Zdaj je zaslišal tudi dihanje zraven sebe in koje premaknil tja roko,
je začutil mehko kožo. Dlan se je sprva nekoHko odmaknila, potem pa se trdneje prižela k
mehkemu, ko jo je začelo obdajati. Tudi toploto je kmalu občutil na dlani, vendar je bila to
toplota njegove dlani toplota, ki se zdaj ni več razlivala v prostor, ampak je naletela na oviro.
Potem pa je počasi začela lezti v kožo pod njo in jo greti, obenem pa se je tudi sama začela greti
s toploto kože pod dlanjo. Bilo je pretakanje, ki je povzročilo premik telesa zraven, vendar se je
to v temi komajda opazilo. Le dihanje je postalo šunko vitejše in glasnejše, začutil paje tudi
novo toploto na podlahti. Počasi se je hladila, vendar je bila kljub temu močnejša od prej, ko
roke še ni büo tam. Obstal paje tudi občutek dotika, ki je povzročil prelivanje energije ali snovi
po celem telesu. Dihanje je nenadoma nehalo in zaslišal je glas, ki je predrl tišino in temo.
-	Dan Žanov. Dan že nov nama sveti v sobo. Kje sva?
-	V sobi.
-	Kje sva?
-	V hiši.
45
-	Kje sva?
-	V kraju raju.
-	Ne veš, kje sva? Ni naju.
Žan se je obrnil proč od Marjetke in zaspal. Maijetka pa je ostala tako, kot je bila, tako kot se je Žan obrnil
proč od nje in najbrž zaspal. Segla Jfe po mikrofonu magnetofona na nočmi omarici ob postelji.
-	Tisti okrogli hotel na Washington Squareu. Tista meglica na šipi zgodaj zjutraj in dve potni telesi v avto-
mobilu. Žan je bolan. Lan je zaspan, Pan je zmečkan. Kan je prodan. Dan je pobruhan. Han je poriban, Ban je
pijan, Jan je Žan. Jan brca, ko spi in je nenasiten. Boh me tu doU, boli, on pa ne sliši ničesar, ne vidi ničesar. Ni
lepo, ampak: kar je - je, česar ni - ni. In kar je - ni in česar ni - je. Tako naj bo. In zakaj to počnem. Da
potem napišem in ne pozabim, in da potem zbrišem in pozabim,dokler spet ne preberem, kar sem napisala. In
Jan to prepiše ali pa Alan posname film ali Vanja napiše glasbo. Ampak Alan in Jan sta zdaj daleč, Vanja paje
bhzu, tu zraven mene. Vanja je nenasiten inje meni všeč, zato mu pišem tekste.
-	Zdaj ... jebano, je spravil skoz usta Žan kot da bi se sprdnil. Obrnil seje k Marjetki in rekel:
-	Če ne vržeš proč tega mikrofona, ti ga bom nekam vtaknil. Če ne tebi, pa Alanu ali Janu ...
Maijetka je res dala proč mikrofon, Žan pa ga je kljub temu vtaknil in se je potem okrog širila čudna glasba, kot
kakšni Good Vibrations ali kaj.
In potem sta s cigaretama spregovorila.
-	Me maraš?
-	Ja.
-	KoUko?
-	Toliko.
-	A me varaš?
-	Ja.
-	КоИко?
-	Tohko.
Ob tej besedi je Marjetka čisto nevede šla z roko do mikrofona^^a jo je Žan, ki jo je napačno razumel, hitro
prijel in povlekel k sebi.
-	Nenasitnež, ja. Jaz,ja ...
Sonce pa je šlo že visoko in njuna soba ni bila več tako svetla, zato sta spet zaspala.
II
Ljuba Mme Tussaud,
torq ne morem brez vas in tu je spet moje pisanje, tu so moje besede, ki jih ne morem kontrolirati, ker mi kot
slap prihajajo sem gor in tu ostajajo.
Gospa Tussaud je prižgala prvo cigareto in začela hitro in globoko vdihavati dim. Sedela je na
postelji in njen pogled je začel postajati moten, njene roke pa težke in nemočne.
Vsako jutro, ko gledam pajčevino v kotu, ki je vedno večja, se naju spomnim, kako sva gledala pajka, ki je prišel
skoz okno in je po steni plezal proti kotu. Iz oči nama je takrat sijala dobrota in zadaj nisva imela nobene misli.
Vaše roke so bile bele, kot bi bile iz voska, bolni ste bili in veseU jutra, ko so bolečine prenehale. In moj glas je
bil vaš glas, a zelo dolgo ni bilo nobenega, čeprav so ustnice drhtele.
Ta soba je zdaj moj svet, zaprt sem v njej in ohromel. Sam z zvezdami ponoči, sam z vsem tem, kar sva gledala
že tiste čase, z vsem prostorom, ki mu nisva prišla do konca in za katerega sva si želela, da bi bil iz voska, da bi
ga mogla obUkovati po svoje. Zdaj sem sam in težko glavo imam. Le gospod Bauer me kdaj obišče in vesel sem
ga-
Kako mi spomin na vas prihqa v svetlih barvah in vedno le zjutraj, da ga potem ne morem prespati niti pozabiti
ob kakšni novi aU nenavadni stvari, saj sem sam in se sušim v ustavljenem času.
Takrat je bila še glasba, zdaj je tišina brezčaga. Morning Dew in Rainbow In Curved Air. Rosna in mavrična
glasba, in glasba najine ljubezni. Kako sva jo že imenovala?
Gospa Tussaud, vsak dan prebiram, kar sva zapisala, kar smo zapisah v tisti najdaljši noči, ki je nismo hoteli
prespati.
Tako je padal molk v naše duše, tako tфimo brez sna. Čeprav smo zmagovalci, nosimo svoj
kamen na hrbtu, nosimo trnje v podplatih, dihamo redek zrak. Tako molčimo, da lahko gle-
damo okrog zbrano in predano, okrog hodimo v temi: golih nog in trebuhov. Tople barve se
dotikajo naših las, da potem ko je veter, narišejo črte po zraku. Tako smo majhni in lačni, tako
po obah hodimo in vpijemo v nebo. Spijo glasovi naših teles, otroci nas zbudijo, ko se sonce
vzpne in je mir, da se vidijo le vešče po grmovju in se sUši nič.
Tako so duše naše prostori molka in pesmi že dolgo ne živijo več. Ostiamo mirni in čisti, a
vsako kapljo, ki pade, čutimo globoko v telo, kot z nožem globoko.
Ljuba gospa, moje telo odteka kot vosek s sveče, a se ne nabira na nobenem podstavku, saj ga ni, zato kar
odteka in samo čakam, da me nič več ne bo, da bom drugače - še ne vem, kako, ne vem, če se vas še bom
spomnil, če se vas še bom mogel... Moč mi odteka, in mish ...
46
Gospa Tmsaud je prižgala drugo cigareto in ni bilo več moči in jasnih oči v njej, zato je ravnala
le po občutku in ji je uspelo. Globoko in hitro je vdihavala dim in vse okrog nje je bilo rumeno.
Iz pik postajajo črte in črte oklenejo ploskve, ki se strnejo v vašo podobo. Rumene barve je najprej, potem pa
postaja bleda, prozorna, voskasta. In voda je globoko ter mirna in se ne premika kot vaše oči. Luči se ugašajo,
luči se prižigajo. Pepel leti po zraku, iz lokomotive prihajajo čudni zvoki, ogenj se širi po stepi, da je kmalu cela
v plamenih, trupla se kotalijo po bregu, kri šprica po snegu, po ulici tekajo konji s plinskimi maskami, moški se
zadovoljujejo z mačkami, zadovoljujejo mačke, oblaki dušijo ђudi, oblaki so nizko, oblaki so iz pik, iz črt, iz
ploskev, ki se združijo v vašo podobo.
Gospa Tussaud se je sesula na rjuhe in je počasi zadihala. Od nekod zraven ali iz deljave - saj se
ni razločilo, seje zaslišal glas:
-	Moč mi odteka, in misU ...	Vaš Žan
Na vrata je potrkalo.
ni
Gospod Bauer je elegantno priskakljal do avtomobila. Koraki so še odmevali po betonu, ko je že zaloputnil
vrata. Zaprla so se mehko, saj je bü njegov Mercedes še nov, pa tudi Bauer je vedel, zakaj ga je danes izbral
izmed množice svojih vozil.
Odprl je šipo tako, da je pritisnil na gumbek, in počasi se je pogreznila v masivna vrata. ,До bo dol, ko bo dol,
ko bo dol, dol, dol. .." se je zaslišalo iz vseh štirih zvočnikov radia v avtomobilu. Tudi sam avtomobil se je
oglasil in se kar premaknil z mesta. Peljal je gladko kot drezina po varjenih tračnicah. In pripeljal je. Bauer sije
rekel:
-	Hotel, kakor sem hotel.
Res pa je, da tega: kamor sem hotel ni v resnici rekel, ker je želel biti tudi pred sabo kratek in jedrnat, zato je
pravzap-av rekel le:
-	Hotel.
Stal je pred recepcijo in že povedal neko ime, ki pa se je komjgda slišalo.
-	Mercedes Miklič, številko sobe ...
Torej je nekaj vprašal, čeprav zelo prikrito. Receptor je bil tega že navajen in gaje komajda pogledal..Odprl je
knjigo gostov, šel s svinčnikov po koloni z imeni, z očmi pa je prebiral številke.
-	Miklič ... 498
Pravzaprav receptor številke 498 Bauerju sploh ni povedal, ker jo je našel sam. Le nekaj je zastokal, kar pa sploh
ni bilo podobno številki 498. Ko je številko poskusil še enkrat povedati, mu je sicer uspelo, a gospod Bauer je
takrat že stal pred sobo številka 498. Spodnjo čeljust je potiskal naprej, videti je bilo, da se nelagodno počuti.
Ko seje pomiril, je potrkal.
Stal je na asfaltu in pred njim so bili avtomobili. V njihovih šipah je iskal svoj odsev. Bile so kot
zrcala, če je le bilo dovolj teme za njimi. Ko je pred njim obstal avtobus, se je videl v njem:
nepremično si je zrl v oči, obenem pa zaznaval tudi ostalo svojo podobo, ki je trajala do
spodnjega roba okna in dokler ni avtobus odpeljal. Pa tudi potem mu je še ostala v očeh, do
naslednjega avtomobila in njegove šipe, vendar je zdaj videl sebe drugače, pod drugim kotom in
drugačne velikosti. Oči so bile čisto zgoraj, če je šel dol, do roba, pa je videl celo roke, ki so
visele ob telesu in so bile bolj bele od obraza. Če se je spet pogledal v naslednji šipi, sploh ni
videl oči, sploh ni ničesar videl, le neko svetlo ploskev, za katero sta bila dva obraza in zrla
naprej, da je z njunima pogledoma tvoril njegov pravi kot, z omejeno daljico in premico v smeri
njunega premikanja. Kmalu se je spet zagledal in zdaj se mu je pogled prvič tako razprl, da je ob
svojem videl še nek obraz, ki pa ni bil obrnjen na cesto in v šipo, ampak k njemu. Ta slika je
tako obstala v njegovih očeh: on, nepremično zazrt v vozila ter obraz, gledajoč ga. Ni obrnil
glave, ampak je še naprej sledil šipam avtomobilov, ki so voziU pred njim. Sledil jim je, dokler
niso bile le še pravokotniki, ki so se bolj in bolj ožili v daljico. Tako je lahko dalj časa gledal
obraz in svojih oči sploh ni več iskal. Videl je lase, ki so bili dolgi in so odsev skorajda čisto
potemnili. A je kljub temu videl obris obraza, oko in nos in rahlo razprte ustnice, izrazita brada
in pulover z visokim ovratnikom, vse ostalo spodaj pa je bilo megleno in nejasno, neostro in
zabrisano. Počasi je obrnil glavo od ceste in še za hip ujel shko v že oddaljujočem se vozilu,
potem pa je že zagledal oči poleg sebe, ki so se pa le za neznaten del trenutka srečale z
njegovimi ter se nato sunkovito spustile na roke ali kam.
Ko sta tako obstala, je iz vozila pred njima prišel rezek zvok. Njune oči so se premaknile na
Alanov obraz. V nekem trenutku je bilo le čakanje. Potem je Bauer stopil naprej ter sedel v
vozilo. Takoj nato je pogledal na pločnik in zagledal pogled Mercedes Miklič, ki bi se lahko
ustavil na njegovih očeh, vendar se je nehal prej, na šipi.
Od zadaj seje zaslišal rezek gl^s.
47
III.
Potrkalo je na vrata. V sobo je stopil Alan. Marjetka gaje pozdravila tako, da se mu je obesila okrog vratu in ga
celega polizala. Žanje sedel na kavču in bral časopis.
— Prijatelja moja, kako vaju ljubim! Marjetka, a imaš že kaj žilaste noge? Koliko sem prehodil,
koliko prehodil!
Žan ni dvignil pogleda. Gledal je sliko na vrhu časopisa, gledal pa je tudi vse nad časopisom, le da tistega ni
videl, ampak le megleno zaznaval. Maijetka je rahlo odgnila zaveso, z roko je šla v črno črto v sredi, v močnejšo
senco, dvojno behno gosto tkane površine z vzorcem, z rožami nemara. Lahko je potegnila, sunila z roko in
koncem zavese v njej, na stran. Najprej se je rob postavil poševno in se zgoraj ni premaknil, ostal je pritijen, kot
skala pri miru. Zato je dvignila še drugo roko, počasi. Z njo je prijela malo više in ko je znova sunila z obema
rokama naenkrat, je v nekem trenutku pred sunkom stala nepremično, ko če bi ustavili filmski trak, z rokama v
zamahu; če bi videli podobo zamegljeno, bi postala plesalka, ki z rokama in telesom likuje model, ki se nastavlja
kameri. Potem je bil sunek in zavesa se je zgoraj premaknila, hitro, kot bi jo odlepila ali odtrgala. Obstala je
navpično in nenehno padala prek okna. Z eno roko se je še zmeraj držala tkanine, bela mreža je vse za njo in
pred njo meglila, amebila, voščila, tako da je bilo videti nejasno. Ampak ona je stala ob odgrnjeni zavesi, pred
šipo. Pogled je bil dolg in priprt. Če bi ustavili filmski trak, bi podrobneje videh izraz na njenem obrazu. Oči so
bile naprej in so bile zelene ali rjave in motne. Ustnice so bile ravne in črta med rdečim mesom je padala rahlo.
Leva hčnica je trzala, senca je padala prek čela in las, videle so se točke, iz katerih je bila zek) povečana
fotografija.
Alan je sedel na kavču in v roki držal kozarec.
-	Spet snemam, geniaba ideja. Ja, Žan, lepo si mi napisal zadnjič. Lepo. Čudno, kar si čutil ob filmu. Ali pa
ne .. .
Tuje Alan poškihl proti Marjetki.
-	Garam zdaj, ravno začeli smo in gre še vse trdo. Pa polno problemov imam. S seboj in drugimi. Cele dneve
sem v ateljeju in ne vklim več sonca.
Tu se je Alan zamislil in začel tiho govoriti. Maijetka in Žan sta ga nepremično gledala. Žan je bral, Maijetka pa
seje igrala z magnetofonom.
Nisem prazen, celo prepoln sem. Tudi pijače. Tudi. Moj svet je preglasen, nepregleden. Preveč
neurejen. Zdaj reflektorji in igralci, ki kričijo, potem pa tišina, ko pride k meni Mme. Tussaud
in je vse preveč voskasto. Vse prihaja in odh^a. Kot letni časi. A ni takega reda. Preveč obrazov
moram imeti, da pridem skozi. Pa staram se, prijatelja moja. Ob večerih me le še glasba pomirja.
Viohne ah kakšna akustična kitara. Posodila mi bosta Gandharwo. Čitam Biblijo in Tisoč in eno
noč. Tako bi rad snemal. Pravljice.
Včeraj sem hodil ob obali, čisto brez mish sem bil, tega sem se navadil, moral sem se ... čeprav
ne vem, ali sem bU res čisto brez. Vsaj hotel nisem razmišljati. Čudno. Tako padam iz dneva v
dan in se sploh prav ne zavedam, kaj počnem, kaj počnejo z mano in končno: ali sploh kaj
počnem. Nisem več gospodar svojih besed. Začel sem jecljati. Včasih mi kar tako brez vzroka
postane vroče in potem so moje besede čudne, kot da sploh ne bi bile moje, raskav glas dobim
in ljudje me ne upajo pogledati. Najbrž pa sem vse to vedel...
Maijetìa se je igrala z magnetofonom. Pravzaprav se ni igrala, ampak je hotela vzeti ven trak. Končno ji je
uspelo in spravila gaje v škatlo. Žan je prisrčno zazehal in rekel:
—	Ja, ja, bo že kar čas. No Alan, spij še kaj. Kaj si kar tiho? A spet snemaš?
Marjetka jima je natočila. Alan je počasi začel dobivati rdeče oči, Žan je postal zaspan, Maijetka se je pa kar
opotekala in se smejala.
—	No, zdaj smo pa sami. Gremo se pravljice . .. Žan bo Jan, jaz bom Maijetka, Alan pa čarovnica.
Ampak Alan se je nekam prehitro spravil na Maijetko, Žan je spal, onadva pa sta kar družno lizala slaščice. Na
koncu sta bila zelo zasopla, celo hropla in kričala sta. Da se je Žan nenadoma zbudil in postal druga čaroTOica
ter se vrgel na njiju.
Mercesed Miklič je govorila v spanju. Gotovo je imela čudne sanje.
-	Povej!
-	Pa kaj?
-	Pozabi!
-	Zakaj?
-	Skrij se v meglo! Razkrij se v megli!
-	Stopi s poti, je zakričala.
-	Postoj!
-	Le kje?
-	Sprašuj!
48
-	čemu?
-	Primi se dneva! Spoprimi se z dnevom!
-	Prekrižaj roke! je zakričala.
-	Poglej!
-	Pa kam?
-	Razmišljaj!
-	Mar zdaj?
-	Odpelji se daleč! Pripelji si daleč!
-	Odmakni tefo! je zakričala in gospod Bauer se je lepo prestrašil.
Potem je Mercedes Miklič zajokala, Bauer pa se je dvignil in šel k pisalnemu stroju. Njegova ljubica je vzela
uspavalno tableto, on paje začel pisati.
Ljuba Mme. Tussaud,
kako vas sanjam in sanjam, da se vsako noč poten in prestrašen zbujam ter potem ne morem več zaspati.
Spomin na vaše dotike, na vaše nežne kretnje me potem odpele daleč proč. Skoz okno prih^a vonj po tistem,
ki sva mu iskala meje in se nama ni hotelo razkriti. Povejte, napišite mi, da me še niste pozabili. Gotovo je moja
podoba v vaših o čeh le še meglena. A jaz se ne skrivam v meglo. Kaj bi dal, da bi se drug drugemu znova razkrila!
Dnevi so dolgi in moja ljubezen prav tako. Le Alan me včasih obišče. Ko vstanem, se mi pred očmi zamegli in se
moram nasloniti na steno, da ne padem. Dnevov ne morem gledati, zato imam na oknih črne zavese. Takrat jih
nisva imela, ker jih nisva rabila, saj se je dan, če sva le hotela, ustavil pred najinimi okni in potem sva se lahko
dolgo časa ljubila v poltemi.
Ženska v postelji je bila mirna in je enakomerno dihala. V sobi je bil mir kot pri partiji šaha. Le
tipkanje gaje motilo, a je bilo enakomerno, kot tiktakanje šahovske ure.
Ko bi vedel, kaj je. vzrok moji ljubezni, ko bi lahko spet bil z vami! Zdq poslušam Diamonds and Rust, večkrat
obstanem tako sredi diha in začnem razmišljati o poti najine ljubezni, ki se je tako hitro nehala. Potem
izdihnem. Težko pišem, ker mi vse preveč spominov megh razum.
Mercedes MikUč se je začela prebiijati in iz njenih lepih ust je ¡»išel vzdih:
- Alan ...
Gospod Bauer si je ravno talarat prižgal cigareto ih nqbrž ni ničesar slišal. Bauer je ugasnil
cigareto in nadaljeval.
Spominjam se, slišim še vedno tiste besede, ki za naju niso veljale: Dal sem ji svoje srce, ona je hotela še mojo
dušo, in vem, kako sva si eden drugemu dala vse, kar sva želela.
Ne morem,ne morem več. Koliko časa bova še tako ...	Vaš Žan
Gospod Bauer je ravno potegnil list iz pisalnega stroja, ko se je njegova ljubica zbudila.
Nasmehnil se jije ter se ulegel zraven. Oba sta bila polna ljubezni.
VI
Marjetka in Jan sta ležala na postelji.
-	Danes je dan, ko je umrl Krištof Kolumb.
-	Kako veš?
-	Poglej na koledar!
Zunaj je šel dež, v sobi pa je bilo toplo.
-	Jesen žalostna ...
-	Kam besede bežijo?
-	V dež.
-	Danes semtakšna, kot sem. Danes sem lepa in mehka. Slišim otroka jokati. Ga slišiš? Zakaj zapiraš oči?
-	Da ne vidim ... Da vidim ...
-	Pokrij me ...
-	Si bolna? Saj si bleda kot vosek.
-	Ob drevesu je stal in gledal gor. Vprašala sem ga, kaj gleda, pa ni rekel nič. Iz postaje se je zasHšal vlak. Bil je
Vanja.
Marjetka se je zamisUla ali zaspala. Oči je imela zaprte in Jan jo je gledal.
Woodstocka ne bo več. Obljubi mi, da ne poveš nikomur. Spet sem kadil. To me bo izsušilo.
Ampak zdaj spet slišim tiste pesmi. Vse tisto. In ne bojim se več. Lahko sem čarovnik, prerok,
Nostradamusov svečenik. Ni mi treba jesti, piti, dihati. Tako sem ... iz drugega sveta. Mraz
prihaja. Od zgoraj sem nekaj zaslišal in zdaj gledam ter poslušam, kaj bo. Včasih vidim nad sabo
ladjo s spuščenimi jadri, drugič spet reaktivca, ki pušča za sabo fosforescenčno sled. Včasih pa
se dvigajo s tal meglice, ki so nabrž duše. In vse čutim, vse me vidijo. Takrat slišim glasbo, ki pa
ni na orgle, ampak na synthesizer. Pa se ne čudim. Kako, da ni tu okrog nobene hiše? Nobe-
nega človeka. Že dolgo sem tu. Štejem vlake in kadim. Maijetke ni več.
Kje si?
49
Marjetka seje obrnila.
Dal mi je ta trak, Šla sva k meni domov in poslušala: Tako je padel molk v naše duše, tako
trpimo brez sna. Čeprav smo zmagovalci, nosimo svoj kamen na hrbtu, nosimo trnje v pod-
platih, dihamo redek zrak. Tako molčimo, da lahko gledamo okrog zbrano in predano, okrog
hodimo v temi: golih nog in trebuhov. Tople barve se dotikajo naših las, da potem ko je veter,
narišejo črte po zraku. Tako smo mqhni in lačni, tako po obali hodimo in vpijemo v nebo.
Spijo glasovi naših teles, otroci nas zbudijo, ko se sonce vzpne inje mir, da se vidijo le vešče po
grmovju in se shši nič.
Tako so duše naše prostori molka in pesmi že dolgo ne živijo več. Ostajamo mirni in čisti, a
vsako kapljo, ki pade, čutimo globoko v telo, kot z nožem globoko. No, potem je on pri meni
zaspal, jaz pa sem poklicala tebe. Ti si rekel, da ravno končuješ in da ne moreš priti. Potem sem
zaspala.
Marjetka je odprla oči.
-	Ali si končal?
-	Ja, ime mu bo Kolumbova hči.
Prestrašeno se je dvignila, potem pa se spet ulegla.
-	Čudno.
Jan je pogledal pajčevino v kotu in rekel:
-	Bi spala?
-	Spala bi.
-	Bova ostala?
-	Vanja je rekel: Misli so sanje in sanje so zunaj. In misli so zunaj. Vse pa ostane. A kako dolgo? Ko je zjutraj
odšel, je napisal na list papirja:
Danes je dan. Jutri.
Nisem vedela, kaj nq to pomeni. Še zdaj ne vem.
-	Spiva, je rekel Jan, ona paje molčala.
VII
Žan je stopil v kopalnico, kjer je tekla voda. Počasi je stopil in voda je tekla. Sopara je bila, ki pa ni tekla,
ampak se je dvigovala proti oknu, kjer je ušla ven. Zrak v kopalnici je bil sivin gost in vlažen, da je Zan dihal
skoz robec. Dihal z robcem, nemara. Vodovodna pipa je vrela. Vodo vrela. Ne vrelo vodo, ampak toplo vodo in
soparo in glasen glas. Žan je zaprl pipo. Zunaj se je smejala Maijetka. Kmalu je bil slečen in že v kadi. Kar
kmalu.
-	Voda, voda, je zadovoljno izdahnil. Potem je vzel v roke milo in ga najprej pogladil s prstom, nato pa mu je
zdrsnilo v vodo.
-	Gladkooooo,je rekel,zunaj paje kričala Marjetka.
Začel se je militi, umivati. Gibi so bili nežni, sanjski, nobene grobe kretnje ni bilo. Počasi in skladno: milo.
Začel je pri vratu in šel dol in dol na trebuh, ko ga je kar streslo, da je rekel:
-	Prrrrh, in seje obenem zaslišalo Marjetko, ki je zunaj sopla skoz jok.
Potem je milo obrnil in začel militi še zadnjico. A mu je padlo iz rok.
-	Ja, ja, je rekel, Marjetka pa je zakričala.
Potem seje začel božati, koje umival milnico s kože. Pel si je in v ritmu premikal roko.
-	Boža, boža, gladka koža, mehka koža, čista koža - kakor roža!
Od zunaj seje zasHšalo, kako je nekdo zaprl vhodna vrata.
Marjetka, pridi me umit po hrbtu! Pa stuširat...
Stopila je v kopalnico in je bila kakor objokana.
-	Stuširat, je rekel Žan in nehote pogledal dol.
-	Ti umazanec. Umazan Žan. ^
-	Kje paje gospod Bauer, je izdahnil, ko gaje Marjetka tuširala.
Takrat je spustila tuš, da je poskočil in jo čisto poškropil.
-	Jaz sem čista! je zakričala in stekla iz kopalnice. Z Žana se je cedilo.
-	Mercedes, je zaklical. — Danes bom vzel Mercedesa.
VIII
-	Žanje padel.
V kopalnico je najbrž prišel Alan. Žan je padel, kot bi se porušila stena.
Alan je obrnil glavo proč in spustil časopis iz rok na mizo. Tako je nekaj časa obsedel. Mercedes
Miklič se je naslanjala na okensko polico, roke je imela skrite, iztegnjene nekam pod hrbet.
Zavesa se je zaradi njenega dotika in pritiska obnjo napela inje zgoraj nekaj zaškrtalo. Le z
očmi sta se premikala; Žan je z njimi hodil po njenem telesu in ga tipal. Koje prišel do njenih
50
oči, ki so prav takrat tudi njega pogledale, sta za trenutek tako obstala, potem pa jih oba
umaknila in pogledala v tla ali preprogo. Kjer je stal Jan, z eno roko se je držal za podboj vrat,
drugo pa je imel zadaj, da je bila skrita in se je zdelo, da nekaj drži v njej. Zaslišal se je tudi
zvok, ki je bil dolg nekaj trenutkov, bil je nekaj časa - zelo kratek čas - utišan, a kljub temu
slišen; še manj časa potem je bil glasnejši, podoben tistemu od prej, od zavese, ter bil potem
spet utišan in dolg. A vse skupaj je trajalo le hip. Njegov pojav sta takrat začutila in se oba
hkrati z očmi premaknila k njemu. Prej so bile njune oči brez pravega lesketa, pravega odsevanja
predmetov v sobi, gotovo so bile le znotraj. Zdaj pa se je v njih zableščalo, kot bi,se prižgala
lučka. Tako so obstali in njihovi položaji so bili krajišča enakostraničnega trikotnika, pogledi pa
so predstavljali linije med njimi. Manjkala je le zveza med Marcedes Miklič in Alanom.
Na okensko polico je priletel ptič in v njegovih očeh sta se videla ona in on skoraj pokrita, le
Alanova roka je bila preveč in je zrasla nekje iz njenih nog. Nič se ni slišalo in skoz ključavnico
v vratih je pogledal Žan in takoj za tem pozvonil.
IX
-	Iz njega prihaja, iz njega gre, je zakhcala Marjetka in plosknila z rokama. Še preden se je Žan zavedel in
vprašal: Kdo? , je že pozvonilo kot bi špricnilo. Pravzaprav Žan in Marjetka sploh nista vedela, ah je pozvonilo
ah je špricnilo. Najbrž je špricnilo.
-	Saj ne motim, ne, je vprašal gospod Bauer, medtem ko si je s frotirko brisal lase. Vanja je sedel v kotu in igral
na kitaro. Snemal je.
-	Odprto oko pogleduje, besede nedorečene zaplavajo, sobe gospe Tussaud so prazne, polne so voska in čudnih
zvokov, kot bi Ustje šumelo, kot bi stal na krožnici Zemlje in vsak dan enkrat zashšal njen piš, ko bi prišla
mimo. In gledal svetlobo. Zemlja bi bila kot Mesec, kot planet z obročem najbrž, z obročem tišine, in prah bi
požiral, v te sobe bi ga prinesel, v sobe gospe Tussaud, in luči bi prižgal, zasipal temo ...
Alan, ki je pravkar prišel, je začel pisati pismo gospe Tussaud. Zamišljen, in potem je dolgo sedel s peresom v
roki, končno se je odločil in začel.
Ljuba Mme. Tussaud,
spet moje roke nadlegujejo vaše oči, moje besede dražijo vaše mish. Ko spoznavam, da ste me
pozabili, obstqam ob tem suh in prazen, brez mish, s prašno in mrtw kožo, bledo in prosojno,
kot je bila vaša včasih. Nočem in nočem mishti na vse, kar je bilo, a moram: tok mojih mish
noče drugam, vedno se vrača v edino in tako globoko strugo: spomin na vas.
Vanja je stresel z glavo.
-	Gole lutke plešejo po sobah in spreminjajo imena. Hočejo biti žive, da bi lahko odtekle proč. Spreminjajo
imena in si izmišljajo druga drugo. Plešejo in gledajo in pišejo in hodijo in koža jim postaja iz voska, koža jim
bledi, koža jih hladi in dela mrtve.
Alan je namočil pero v črnilo in pisal.
Kako sva, kako sva znova in znova čutila vlažne rjuhe pod sabo. Bele kot življenje. Le pot
najinih teles naju je hladil. Vaš smeh je prišel redko, a če je bil, je bil tudi moj. To so bih
trenutki, ko je sonce postalo rdeče in modro, ko so drevesa začela izgubljati liste le za trenutke.
Žan me včasih obišče, a ne ve več za vas. Ne moreva se več pogovarjati, zato ne ostane dolgo.
Ne vem, kaj je to, a svojega telesa ne vidim več ...
Vanja je zagledal Jana, ko se je s steklenico v roki spotaknil ob Maijetko in gospoda Baueija, ki sta se valjala po
tleh. Jan in Mercedes Mikhč sta plesala. Jan je težko dihal, se je videlo.
Gost zrak je in gost je znotraj in zunaj teles. Težko diham, zrak se kar vali po prostoru, kar
pohaja me. Ne more ven. Val sem z zrakom, vse v meni se premika, ritem prihaja in odhaja in
stiska pore. In nekakšen veter včasih pride skoz vrata in je kot skalpel. Senc ni, le svetle hse so
po stenah, zrak jih premika, nastajajo in izginjajo. Pijem to sobo. Mreža, kot mreža je nad mano,
ki vre, se vzpenja in pada, ne vem, kdo jo drži. Vse je v sozvočju. Bela vročina. Dim. Khci. Gora
bo počila. Plavam in vidim gazelo v skoku čez ruševine templja. Pijem, pijem to sobo.
-	Mraz dela bolečine in tišči senca. Crne roke tipajo po stenah, a ne puščajo sledov, skoz okno se vidi le nazaj,
ogledala so, ki požirajo svetlobo. Dnevi trpijo, mraz je kot sevanje v sobi in nihče ne ve,od kod prihaja. Ure ga
ustavljajo, ure ga potiskajo naprej, pršijo ga. Cas je nemiren, objema vse v sobi in vsakdo se mu prepusti, saj je
njegov objem tako čvrst in topel. Odnaša čas besede, odnaša mish in tekočino. Vse s sabo odnese, da ne prinese
nikoli ničesar nazaj.
Na ta papir pišem vaše telo, vedno več praznine zapolnjujem s temi besedami. Ne obvladam se
več. Oklenite se me! Nisem star, nisem hrapav. Stisnite me k sebi, moje strune ne bojo počile,
moj vosek se ne bo stopil, moj vonj bo ostal. Pobožajte me: jaz sem vas imel, da sem vas božal.
S svojo sapo, saj jo poznate, vam bom spremenil lase iz slapa v moije. Dotaknite se me z vsemi
prsti, z vsem telesom, naj se moje telo oblikuje po vašem, naj bo moja podoba vaša podoba naj
bom vi.
In svoj glas mi dajte, dajte mi svojo svetlobo ust, jezika, sline in zob. Ugriznite me v jezik in
51
bom govoril po vaše, vaš glas bi rad bil! Uležite se zraven mene, zadihajte globoko, poglejte me,
ne glejte v strop, poglejte me v oči: ali čutite globino, ali čutite, kaj je za njimi,spustite se noter,
spustite se dol, zaplavajte po meni in poiščite, kar hočete najti, gotovo je notri. In kako težko je
notri...
—	Pesmi nastajajo kot hrošči iz bub, kot pajčevina iz pajka. Otroci kamne nabirajo in vsak ima svoj glas, svojo
dušo. Vsak svojo barvo in sliko v očeh in za njimi.
Vanja je obrnil trak. Gospod Bauer je zvrnil luč. Mercedes Miklič je sedela na mizi in je imela steklenico nevarno
med nogama. Marjetka in Žan sta izginila v kopalnico, od koder je kmalu zasmrdelo po plinu.
—	Kot oblački dima se širi naše življenje, a se kmalu razblini. In kam gre, kam gre? V sobe gospe Tussaud. Tu
ostane, postane na novo. Gotovo. Tu so peči mrzle. Marjetke ni več, da bi bil ogenj. Kje je lopatica, v kateri sobi
leži in vzdihuje? Pesmi ostajajo lepe, saj so iz nje prišle, v njej so nastale. Le kje bojo nehale? Kje bojo sobe
gospe Tussaud? Kje bojo končale?
Mercedes MikHč je krvavela iz roke ter zmedeno gledala okrog sebe. Gospod Bauer je proti ustom dvignil
majhno črno stvar. Alan je še enkrat napisal:
In kako težko je notri...
potem je pogledal na stekleničko pred sabo. Jan je imel steklene oči in se je kar razbil na Vanji in njegovi kitari.
Magnetofonski trak se je ravno odvrtel in bilo ga je za kakšne štiri ure poslušanj ali коИко.
V sobo je stopila Mme. Tussaud. Smehljala se je in nekaj gnetla v roki. Sredi sobe je spala ženska, kot živa je
bila.
52
Franci Zagoričnik
IZ MLAJŠE HRVAŠKE
POEZIJE
V	ta izbor je vključenih deset mlajših krvaških pes-
nikov rojenih po drugi svetovni vojni, pri čemer je
treba upoštevati, da je bilo to število izbrano povsem
naključno, bolj z ozirom na možni obseg v revijalni
objavi, kot pa glede na možnosti, ki bi izhajale iz same
narave mlajše hrvaške poezije. Izbor ne želi biti anto-
logijski, ne predstavlja neke skupine ali smeri v poeziji.
Le tako je mogoče razumeti ne koherentnost izbora, ki
ga povezuje zgolj nekaj (mogoče ne ravno) postran-
skih okoliščin, kot je sočasje in soprostorje različnih
pesniških profilov, vključno z očitnimi simpatijami, ki
jih sestavljavec deli do določenih pesniških osebnosti
in pojavov. Tudi pri posameznih avtorjih, ki so tu
uvrščeni, ni mogoče pričakovati, da gre za predstavi-
tev njihovih najznačilnejših pesmi, saj gre za pesnike,
ki imajo za sabo povečini že dobršen del (prehojene
poti) svojega pesnjenja in ni bilo mogoče upoštevati
vseh njihovih pomembnejših (izdelanih) faz, ki bi v
primeru vključitve gotovo predstavljale bolj razvidno
časno podobo pesnikov, a naj je to zaradi drugačnih
zahtev prepuščeno za druge priložnosti.
Naziv, kot je mlajša lirvaška poezija, je izključno
priložnosten; ta naj bi označeval določene vnanje
omejitve, ki pa so realizirane tudi z izborom. Jasno je,
da gre pri tem za izvzetost iz tistega, kar bi označeval
pojem sodobna hrvaška poezija, da pa ne gre za neko
izključujočo izpostavljenost ali za zaključeno struktu-
ro, ki bi bila sama sebi začetek in sama sebi konec. O
kakšnem novem valu ne bi mogh govoriti. Določene
inovacije so včasih lahko bolj izraz ustvarjalne ne-
dognanosti, kakor pa revolucionarni odmik od tradi-
cionalnih modelov pesnenja.
Bistvena inovacija, ki se dogaja v hrvaški poeziji,
seže časovno gotovo daleč nazaj, zraven tega da je
tudi sočasna in tudi že polpretekla. To so različni tipi
konkretne poezije, za katere se zdi, da velja za vsakega
od njih tudi določena časovna razporeditev glede na
intenziteto njihovega pojavljanja. Resnica je takšna, da
so na Hrvaškem že vsi tipi konkretne poezije postavlje-
ni v tradicijo, pri tem je naprimer vizualna konkretna
poezija časovno že nekoliko odmaknjena, v kolikor ne
gre zgolj za trenutni zastoj pri njeni sociahzaciji.
V	primerjavi s semantično konkretno poezijo (deh-
tev je prevzeta po Tipologiji konkretne poezije Denisa
Poniža, Problemi 6-7/1975), pri kateri je mogoče
ugotoviti že daljšo -tradicijo, mogoče od Kruna
Quiena, vsekakor pa od Bora Pavloviča naprej, se kaže
ravno pomanjkanje daljše tradicije vizualne konkretne
poezije kot njena nadaljna če že ne izhodiščna (kriv-
da) ovira. Dejstvo je, da je v skupini mladih hrvaških
pesnikov rojenih po vojni bolj malo takšnih, ki bi se
posvečali vizualni poeziji, sploh pa ni nikogar med
njimi, ki bi se uspešno prebil do javnosti (samostojne
knjige, razstave). Opozorilo velja temu, da je vizualna
poezija v tem izboru odsotna, dasi veljajo tudi njeni
ustvarjavci za mlajše hrvaške pesnike: Zvonimir
Mrkonjić, Mladen Machiedo, Borben Vladovič, Antun
B. Kolumbić, Goran Babić.
Prevladujoče težnje, ki izstopajo pri tem izboru, so
očitno na področju semantične konkretne poezije.
Gre torej za tisto plast besedne umetnosti, ki se je z
refleksivno močjo obrnila proti svoji lastni materiji, a
ni zajela zgolj besedo kot svoje temeljno izrazilo, ena-
ko ji je mar tudi prostor, na katerem se ta beseda
nahaja in ga obravnava kot enoto estetske ravni; pred-
vsem velja to za Darka Kolibaša in Zvonka Makoviča
(glej tudi Probleme 118-120/1972). Ta lastnost se-
veda označuje neposredno sorodnost z vizualno poezi-
jo. Pri semantični konkretni poeziji se poleg novega
pojmovanja prostora pojavljajo tudi odmiki od ustalje-
nih obrazcev sintakse in gramatike; v primeru večje
sonorizacije se sporočilnost (pomen, smisel) prevesi
od tradicionalnega pomenjanja (besed, stavkov) na ra-
ven glasovnih učinkov in podobno.
Vsekakor se v ta prizadevanja vključuje tudi mlajši
Milorad Stojevič, ki manipulira z obsežno kulturno
dediščino Evrope v prizadevanju po nevsakdanjih toda
suverenih estetskih učinkih; beseda je v njegovem pri-
meru prav tako osvobojena (seveda kakor Poundova
ali pri nas Svetinova aL Jesihova). Enako se Branko
Maleš opira na funduse evropske kulture, vendar kaže
pri tem na možnost detaljne obdelave snovi (materia-
la), kjer je bistvenega pomena tudi obračanje besede
skupaj z izkoristki tega obračanja (nov von - in iz
tega von pezenov; oziroma črn trp na mrzkem dnu —
namesto običajnega črn prt na morskem dnu, pri če-
mer je trp izkoristil za izraz trpka čma dirka).
Na isti poti je tudi Ljubomir Stefanovič, ki prihaja
do svojevrstnih estetskih učinkov s souporabo jezika
starih zapisnikov, pri čemer se odkriva uporabnost že
zdavnaj pozabljenih besed v povsem novi estetski
funkciji. Zdi se, da uspešno odgovarja na potrebo po
svobodnem jeziku. Namreč novega si ni treba izmišlja-
ti, treba ga je (novo) izbrskati iz pozabe!
53
Prodor konkretnega očitno izvaja tudi Momčilo
Popadić. Njegove Teze o Feuerbachu niso zgolj iz
postranskega razloga posvečene Tončiju Petrasovu
Maroviču, pesniku z izvrstnimi zaslugami pri avant-
gardizaciji sodobne hrvaške poezije. Pri Popadiču sicer
prevladuje tradicionalni pesniški rekvizitorij (meter,
rima in seveda vsebina), pri Tezah o Feuerbachu pa
kaže na to, da je samo še pesniško občutje tradicional-
no, le da se v ta prostor mirno in brez vsakega nasilja
naseljuje tudi konkretno.
Darko Kolibaš
Brezno je prostor
Če časno izganja k začetku
Brezno je prostor
Prva brazda na tem pomniku
Prvič razsekana debla
Na preseku takšno seštevanje
Po rezilu sekire
Udarec prehitrega razmaka.
Jakša Fiamengo
Balada o drevesu
Ko sem ga videl
sem opazil da ima vse tri razsežnosti in barve
in da meče senco
sprva se nisem spuščal v razplet dogodkov na njegovi
koži nisem mu več kratil časa saj bi bil kmalu
v letnicah skrit
To drevo
dozorelo do oblasti nad lastno rastjo
umira
v moči prsti zaman vzdržuje svojo podobo
Polni so bhžine ti vrhovi sonca
in v dneh ko se vrha svoje poti še nisem niti dotaknil
so me mesta ki so se umikala zatekla v nekem drugem
mestu z oslabljeno senco v sami bližini moija
Kakor bi rekel
To drevo
dozorelo do oblasti nad lastno rastjo
umira
v sledovih prsti objokuje svojo silno smrt
Pogovarjal sem se
s priokusom zgubljene podobe v šipah izumrlih časov
z vrhovi požganimi pri odkupu nižin
vse to so bile preveč omahljive bhžine
Mogoče prav zato
To drevo
DOZORELO DO OBLASTI NAD LASTNO RASTJO
UMIRA
v zrelosti prsti prisluškuje svoji marljivi smrti
Zvonko Makovič
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je pepelnik, pisalna miza,
stol, svečnik, knjige, škatle.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je škatla.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je škatla, v kateri
so položeni vsakršni predmeti.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je predmet, ki
se ga prvi dotaknem in izgovorim nj^ovo ime.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je postelja, če ležem
nanjo in vem, da je to postelja.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje so stvari, za katere vem njih
mero, izvor, funkcijo, material in ime.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je kocka, če je zemlja
v obhki kocke in krogla, če je zemlja krogla.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je oddaljenost od stola,
na katerem sedim, do stola, na.katerega bom sedel.
54
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je planet,
ki ga lahko obidem in rečem,obšel sem
planet, ki se imenuje Zemlja.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je pepelnik, pisalna miza,
stol, svečnik, knjige v škatli,
ki se imenuje planet—škatla.
Kaj je tvoje okolje?
Moje okolje je število predmetov, katerih
imena poznam in vem, čemu služijo.
Kadar rečeš kadare
da ni to kar češ kot je že nekje
rečeno. Kadar izgovoriš da
tisto kar je bilo povsem splošno nisi
to kar boš rekel. Kako si se napotil
iskati.
Novo sliko. Sliko izgovorjenih
besed iz znanega slovarja ti nisi tega rekel.
V konstelaciji iz/mišljenega in že
znanega na tebi je trdni prostor na katerem
boš dogorel.
Kakor nedoločen predmet, kakor
neimenovana stvar pod roko. Roko ki
ne more sama reči: „absolutno sem določila."
To ni tvoj prostor. Ti se premikaš. Premaknil
se nisi s prejšnjim molkom in prihodnjim jezikom.
Premikaš se s trenutno igranimi besedami in
stavki. Iz splošnega in 'nanega sistema.
„Premaknil sem se, d ¡ bi bil," ni resnični
korak. „Govorim in ako se dogajajo premene
okrog mene in v meni. Govorim, torej,
določam svoj prostor."
Govoriš imena dejstev, da bi izrekel
samega sebe.
Rečeš da je tisto kar je zdaj v tvojem
dosegu prej bilo tuje ker nisi rekel.
Ker nisi rekel: „pred sabo imam obliko
in poznam ne le njen.
Ne le njen videz pač pa
tudi njeno ime. Ime ki ga razločno
izgovarjam. Ime ki mi je znano.
Ime ki ga ne morem dati sebi, ker je mene
že nekdo drug določil s svojim
jezikom. Meni bodisi NE bodisi DA znanim."
Na tebi je. Izmera lastnega premika
od tistega kar si izrekel do tistega kar boš
rekel s tem kar ravno govoriš.
Na tebi je da poskusiš. Na tebi bo da
zmoreš.
Na tebi kakor da. Nisi. Rekel:
„Oglasil se bom prej." In se ne boš niti oglasil
niti si se oglasil v pravilni
in edino možni krog.
In re. Češ da. Nisi. Si bil da boš v
ozkem in majhnem. V ozkem in majhnem
svetu ki bo majhen samo tebi če.
Ne razlikuješ njegovih pravil in svoja. Pravila
če jih ne poznaš.
Božidar B. Bagola
Zelenilo dvoma
Vsi ti ki grejo brezskrbno mimo
so podobni ljudem čeprav kar naprej
odletujejo od avtomatov iščem zmečkano
besedo ravno tisto s katero je obsojeno
preskakovanje vprašajev
nekoč sem imel prijatelje zelo
popustljive v igri z dežniki
zjutraj zman iščem sledi njihovega
bega in nikakor si ne razjasnim
zamrznjenost laskavih hrepenenj
preprasti se pomeni za vedno ostati
majhen opravičevati se pred strganimi
hlačami obupa vati zaradi pozlačenega zoba
kljubovati postelji brez slamarice sen
o polsnu drobitve
mi bo sploh kdo privoščil
klofuto ugotovil da sem gluh
mogoče se ne bi bal za mimoidoče
ali pa gre za enostavno poigravanje
noči s smaragdnimi zvezdami
na svinčenih prsih delavke
Na odhod ni postaji
hotel sem živeti
na čelo mi niso vtisnili znamenje
zato nimam za kaj dvomiti
odhajajoči gledajo bolj zeleno
njihov čas se ne vrača v jutri
moral bi vprašati za upanje in srce
v sivini nemega nasmeška
za domovino so nekoč umirali
ideali so kljubovali četudi popljuvani
ne zadošča lajati na rodove
zvestoba ne trpi krvi
hitro odhajajo
izseljenci lastnih grobov
niti mater mi ne'psujejo
55
Džemaludin Alić
Ex nihilo
I.
večer zapušča mesto v zavetrju
mrzli orli nad dušami
so okamneli in popolni
ni te nikjer nisi bil
vendar si v otrdelo pest
zapisal:
tukaj sem
II.
vračajo se iz globin
sanjajo dan dan dan
ves večer tako otožno
dan dan dan
imajo črn nasmeh
daljno ljubezen
skoz katero bojo občutih
da je zapihala
smrtna zarja
III.
sončni zahod zapleta vrvi in radost
samota znotraj enega debla
daruje
z roke v roko leti poljub
prišel je nevabljen gost
v torbi ima srhljive sanje
IV.
pogled je dolg kakor njiva
slepec torba
zaman popoldne
dnevnik o samomorih
štrajk propagande
vsemu manjka poraz
V.
jesen se obotavlja
topi zobje grizejo
nad glavo se osiplje zaspanost
povsod plamti groza-
iz kraja v kraj
poteze časa
ki
v ničemer ni
VI.
divji objem gnilo sadje
samota začenja grizti
svetilka nalepem golta prostor
oči močnejšega so zmeraj bhzu
spustil se bom v ta skrivahšča
pogledal bom kje se skrivam
čutim:
tu sem se rodil
Momčilo Popadić
Teze o Feuerbachu
Tonči P. Maroviču
I.
Pogovor o ljubezni je kot sončni zahod,
ki se spušča na Primestje,
ko se šakah še skrivajo
v borovem gozdičku.
Ne ti ne jaz ne opažava kopna,
na katerem se množijo dogodki,
ne veva, da imava na kolenih
časopis ali roke
ah vejico temarise. Teze o
Feuerbachu so na mizi
notri v hiši. Večer naglo
vstopa skoz dimnik. Glej:
gozd gori. Poslušaj veter!
Pogovor o ljubezni povzroči,
da postaja znanost
pogubna. Sva mar nezadovoljna
z abstraktnim mišljenjem?
II.
Silvija in Marko stopata v morje,
škropita se. Oči se jima smejijo.
Obldci se oddaljujejo,
pribhžuje se poldne.
Orgelski zvoki se kakor kačam podobne
megle vzdigigejo skoz krošnje.
Sol po telesih, kaplje
potu na licih.
Družbeno življenje, pravijo, je v bistvu
praktično. Vonj juhe
in vonj vročega kruha draži
nosnice. Telo postaja te^e.
Besede se vračajo. Spremenjene.
Otroci prihajajo. Z moija se kadi.
Laje ž in pljuskanje rib
skupaj v krajini.
56
m.
Vznemirjeni otroci kopna
prihajajo in khčejo:
za njimi, pod njimi,
okrog njih - skalovje.
Ljubimca gresta zvečer mimo
objeta, naslonjena na
hrbet poletja, z modrimi očmi.
Prihajajo sporočila in glasovi
iz daljnih dežel. Zgolj
ravnodušnost jih pričakuje.
Svet je tukaj.
Gre za to, da ga
spremenimo.
Sonja Manojlovič
Potovanje
Ne bom prekršil tistega majhnega pravila: samo po-
tovanje, brez odhoda. To je sila močnejša od mene in
še ne razume, da ne nasprotigem, da njena navzočnost
ni odločujoča, saj gre le za to, da me bo pridobila.
Brez sijaja, brez trpljenja na robu, po čigar strmini
lahko brez bojazni stopam do dna, kakor se čustvo
spušča od stavka do besede, potem do zloga črke in
nazadnje do praznine, ki se temu upira.
Brez naslova
Toda nisem videl vsega tistega, česar tišino sem
občutil. Mogoče se narava z grozo oglaša z našo misb-
jo. Od časa do časa brezglasje in vsi mali prostori, ki
se v veličastni slogi preseljujejo skozme, me nalepem
presenetijo s svojo skrivno zvezo. So igra, slap, blešča-
va, izgubljam. Misel se raztaplja v vse drugo - neka
tekočina, brez melodije - da me preplavlja.
Vaja
Recimo: stvari in vse drugo. Mi nismo zunq in ne
poskušamo vstopiti. V groznem slepe čem jadru smo in
si prizadevamo ven, da bi spregledali. Ta skrajna eno-
stavnost besed gotovo prihaja odzunaj skoz drobno
stanjšano praznino, ki nas povezuje z zračnim poče-
lom; namreč nemir.
Milorad Stojevič
Uživanje grifonov
Vsi vi, prijatelji moji v njej, beli sfingi,
žvečite dlake crknjenih grifonov
- ne vede, daje to laket urbanega maga,
megla grbaste garje v špiritu.
kjer špirit izpira saje s svojega elastičnega očesa,
kjer špirit izpira saje s svojega cilindričnega
spola -
—	ki je menzuro presekal na dvoje.
(Ko so laponski bicepsi zbirali materijo
v svoje lase in Arkadijci napisali formulo
elementa škrlatnega pileusa z mumpsom —
na lastne vence betonskih koral.)
V tem akvariju ust in grifonskega mesa,
med alfo in kocko,
je Vergil čudaško pital kače,
ki so se v kanjonu dotikale kosti
redkega bratstva.
(Še bo čas za konjsko fiziko,
favore marittime,
elegie flebile.
rime volgari!)
Očetovstvo Apolona počiva v spektru,
v nekem neuskušenjsko-časnem
katapultu,
tok in nikjer tako - a je bistro -
podobno kot grejo vaši otoki mimo
v sfingñih očeh
in zginejo v olju opičjih čeljusti,
—	v Herojski Podobnosti z mladim
hudičem-prascem.
(Kdo nas snema v njem? )
Končno nekdo prikrajšan za Pepelkino Nogo!
To je podobno osvajanju Male Aziie
podobno avguru v Avgijevi psici —
vjezdecih pred kobilo-avtoriteto.
(Naj bo kobila Spremljevavka!)
Visoko zgoraj v mesu vse dni trobi na prste
dvanajst Kitajcev (obrnjenih proti arhipelagu):
„Br dan! Grifonski sladokusci! Br dan!"
Ampak kdo sika v arhipelagu?
Kdo pripravlja pecivo na ladji?
Pike se pomikajo in potem obstanejo -
potem ko nevidna roka pritisne na sproživec
genetskega
fotoaparata.
Oko pade pred noge velike soteske
oblite s krvjo.
(Tu so po kosilu poljubljali kobilo.)
In potem? Tovariši!
PoklOTiite se dlakastemu kemblju, ki nam
na poligonu prihaja nasproti!
Vse drugo zeleni v pečeh? !
Branko Maleš
Glasba
von pazenovje
nov atribut plaže
zvečer se zavleče ves
pesek v polžev popek
57
-lahek bo
(kot nohtki deklice ki je obrv phtvega vala)
kot palmin lak
črn trp na mrzkem dnu
kot onemogla trpka črna dirka
nov von
zvečer, visoko —
do samega pop polža —
ves!
v hišo s spraskano rožo
od naghc
kot nov oče
kot geld
topa krogla se sanka
po trebuhu
pločevina bobni skoz rogovile ure
(dolga vrsta utrigenih valov)
kot krdelo kamnin
kot onemogh trpki črni trak
prav takšna nenavadna podoba
" tako
takšna trakasta tercina:
Prevod s terakote
e. piaf
kot korak de^a
krak vode
ki hodi!
kaplja dela — tak
kot vitka biljardna šiba!
kaplja krogle - kot
tak
peklenske plenice helene
razrešijo nalepem
trojansko pokanje
po zgodovini:
po zgod po zgod - paff!
(piaf — žejni znak dega)
tak na magn. traku!
črke so vojščaki —
ali užitki
kot nagonska poünezijska leksika?
kot datlji
polzi dež
ali
kot izrezan premočen
detajl
čigar ustnice so kos vode
Ljubomir Stefano Vič
non piscis nobihs
pač pa riba ravno
ujeta
pač riba majhna
priljubljena
Fischpastete
netto teža: 75 g
ingredints: fish 50 %
fattines 30 %
other offals skimmed milk
Jugoslawisches Erzeugnis
rok trajanja neomejen
We love fish paste
ye ye
Vodja sardel
govori o prototipu
o medsardelnih zvezah
o bitju in žitju
navadne sardele
o sardeüzmu
ki vliva pogum
ko se bije boj z mrežami
vrača vero
v pravo pot
skozi širna obzorja
selitev
v globoka morja
sardele vzhičeno
zburkajo morje
sesavci na levtih
vržejo mreže
podatki o avtorjih
Darko Kohbaš(roj. Zagreb 1946): Rez (1969), Hoc
igitur, corpus (1970)
Jakša Fiamengo (roj. Komiža na Visu 1946): Stepe-
nište (skup^ z M. Popadičem — 1966), More koje Jesi
(1968), Vjetar oko кш5е ( 1975)
Zvonko Makovič (roj. Budrovci pri Osijeku 1947):
U žilama će ђеро1а teći (1968), Prostor voštanice
(1969), Karta svijeta (1971), Oko u akciji (hkovne
kritike - 1972)
Božidar В. Bagola(roj. Vrbišnica v hrvaškem Zagor-
ju 1947): Bjegunac svete uspomene (1971), Samo-
obsodba(1974)
58
Džemaludin Alić (roj. Zenica 1947): Razbganje
površine (1969): Tamni kristal (1969), Sezona lova
(1973)
Momčilo Popadić (roj. Blato na Korčuli 1947): Ste-
penište (skupaj s J. Fiamengom — 1966), Igračke mut-
nog иим( 1969)
Sonja Manojlović (roj. Zagreb 1948): Tako prolazi
tijek) (1965), Davnog stranca ljubeći (1968), Sara-
banda (1969)
Milorad Stojević (roj. Bribir pri Novem Vinodol-
skem 1948): Iza ščita (1971), Litvanski erotski srp
(1974), Uçœ (1974)
Branko Melaš (roj. Zagreb 1949) je sodeloval v
Zborniku mladih hrvatskih pjesnika (1973)
Ljubomir Stefanović (roj. Beograd 1950): Pene ali
kaštigi(1975)
Izbral in prevedel Franci Zagoričnik
59
Fotografija: Marko Aljančič
Poezija: Bojan Pisk
REKVIEM ZA HISO
I
Koraki ležijo dohojeni.
Njihove votle narti
ližejo goste minute
iz lesnih, sajastih
ran.
Stopnice,
po njih se napoti
prekinjen odsev
z negibno smerjo
navzgor
in navzdol.
III
Povsod raztelešeni zvok,
lepljiv
in z mahom oprhnjen.
IV
Okna, okna.
Votline v brezličju,
ki jim zariše
pocestno poti kanje dneva
navznoter
okorne,
završene križe.
v
Na mizi odrezan kos
sonca.
Ob strani stoji
izpraznjeni kot
in s sivimi usti
mrmra
svoj dolgi popoldan.
VI
Tuj, nepovabljen
poseda v večerni izbi
človekov trenutek,
omamljen z napitkom
iz travnih bližin.
VII
Rekviem za hišo.
Za hišo,
ki odmeva
dokončno, peščeno
ime
in ga razlešča
v prasežnost
jutrišnjih celic.
Denis Poniž
EROS IN REVOLUCIJA
Die Grenzen meiner Sprache bedauten
die Grenzen meiner Welt
L. Wittgenstein
I. K besedam
Motto tega zapisa o novi Icnjigi poezije Iva Svetine Vaša partijska ljubezen, očetje! Herojska smrt življenja .. .
(samozaložba 1976) je vzet iz Wittgensteinovega spisa Tractatus Logico-Philosophicus in je dovolj provokativen,
večpomenski in sporen, da ga je moč postaviti ob poezijo avantgardnega tipa, ob njeno postavljenost v svet.
Posebej še, ker za to poezijo velja tudi neka druga misel, prav tako vzeta iz omenjenega Wittgensteinovega spisa,
ki se glasi: „Cesar si ne moremo misliti, tega ne moremo misliti, prav tako ne moremo reči nekaj, česar si ne
moremo misliti." Poezija je izrekanje sveta, toda izrekanje in svet sta najprej v misli. Misel določa meje izrekanja
in meje sveta. Poetična misel pa je nenavadno ekspanzivna, nevsakdanja, nepodrejajoča se znanim in uporab-
ljenim modelom. Zato je tudi svet, ki ga izreka, in izrekanje samo, ekspanzivno, inovatorsko, presenetljivo,
neznano, pretresujoče in pretresljivo, morda celo odbijajoče, neprijetno, srhljivo. A bodi še tako sporna,
Wittgensteinova misel ustreza poetičnemu diskurzu vsaj na eni ravnini: predstavljivost poetičnega sveta je tesno
povezana s predstavljivostjo poetične besede, med njima je težko, če že ne nesmiselno, potegniti mejo. Wittgen-
steinova misel in delo na področju filozofije in logike jezika sta ena izmed osnov sodobne semiologije, v
marsičem se povezujeta tudi z drugimi sodobnimi tokovi na področju literarne znanosti. Knjigo poezije, ki je
pred nami, bomo poskušah predstaviti luči takšnega razumevanja poetičnih zakonitosti, ki ne postavlja v prvi
plan vrednotenje kot določila lepega in nelepega, marveč poetični jezik kot čutno-nazorno predstavitev ima-
ginarnega sveta, ne glede na apriorne estetske modele. In sam razvoj avantgardne poezije se izmika takšnemu
prilikovanju, medtem ko je še mogoče natančno opisati ekspresionistični estetski poetični model v vseh njego-
vih variantah od Kocbekove, obeh bratov Vodnikov, Voduškove, do Jarčeve, Lovrenčičeve, Majcnove in Oni-
čeve, nikakor ni mogoče tako precizno določiti meja estskega poetičnega modela vseh tistih rodov, ki so se v
slovenski poeziji uveljavili po drugi svetovni vojni. Najteže je estsko-formalno modeliranje avantgardne poezije,
čeprav sta dovolj natančno opisani obe sočasni smeri: tista, ki se obrača k besedi in ona, ki se obrača k stvarem.
Svetinova poezija je ves čas obrnjena k besedam in prav je, dajo poskušamo anahzirati v skladu s tem prvim, a
vsekakor tudi najpomembnejšim določilom. Čeprav ni namen tega zapisa podrobnejša razvojno-oblikovna pred-
stavitev zbirke, pa je potrebno izreči nekaj zunanjih podatkov o njenem mestu med štirimi pesniškimi zbirkami
Iva Svetine. Čeprav je po letu izdaje (1976) najnovejša, se po letu nastanka (1972) uvršča pred Botticellija
(1975) in tik ob Heliksa in Tibijo (1973) in sodi, kot ^mo zapisali v pregledu tekoče pesniške produkcije Poezije
in kritike v Naših razgledih: „ . .. v času kulminacije njegove „čiste"erotične faze." V uvodu vzbirkijeavtor sam
podrobneje razložil nastajanje zbirke in njeno pot od rokopisa do knjižne izdaje. K temu poročilu ni kaj dodati,
v svoji lakoničnosti in informativnosti je zanimivo predvsem za tisti del hterarne znanosti, ki ga poimenujemo
sociologija literature ah literarnih pojavov. Seveda pa je to poročilo dragoceno tudi zato, ker nam sporoča
mnogo dragocenih podatkov o samem nastajanju rokopisa, o njegovi tesni povezavi z erotiko Heliksa in Tibije.
ki se nadaljuje v Botticelliju in v Joniju (1976, v tisku). Svet erotike, ki z obsegom in intenziteto že pričenja
formirati poseben izraz (o katerem bo v nadaljevanju še govor), je v zbirki Vaša partijska ljubezen, očetje!
dopolnjen ah presvetljen z elementi, ki imajo v drugih zbirkah samo sekundarno vlogo (zgodovina, domovina,
estetika, etika, filozofija, logika, pohtika, retorika) in ki nenadoma zaživijo ob erotiki z enako veljavo in enako
izpovedno močjo. Nenadoma se znajdemo ob dveh nasprotujočih si in navidez nezdružljivih območjih jezika:
erotično izrekanje pripada po našem splošnem in izkustveno potrjenem prepričanju intimni, zasebni, dualni'
sferi jezika, politično, ideološko, svet obvladujoče izrekanje paje vedno ekstrovertirano, namenjeno množici,
akciji, spreminjanju, novemu, neznanemu. Erotika mora „uporabljati" drugačen jezik kot pohtika in njuno
sopostavljanje lahko povzroči samo disonantne estetske učinke. Tudi diahroni razvoj erotičnega in pohtičnega
jezika pripadata dvem različnim modelom: prvi je v diahroni osi le malenkostno variiral (erotična poetična
izpoved antične poezije ni nič "boljša" od sodobne erotične poezije), drugi je variriral v skladu z vsemi
zgodovmskimi, socialnimi in pohtičnimi spremembami od antičnega do sodobnega sveta. Če uporabimo
Wittgensteinovo uvodno misel, potem lahko zapišemo, da je jezik erotike ves čas vždrževal iste meje, politični
(1) Tisti, ki bo pisal strukturalno zgodovino slovenske poezije, v poglavju o erotični poeziji ne bo smel prezreti povezanosti
med erotiko in seksualnostjo in dvojino v jeziku.
75
pa jih je spreminjal, razširjal, popravljal. Zbirka, o kateri razmišljamo, paje združila oba jezika in jima namenil
v poetični strukturi enako pomembno mesto. To seveda vzbuja pri bralcih dvome ali pa kar odkrito in ned-
voumno ogorčenje. Razmishti je treba vse tiste vzore, ki jih sodobna slovenska poezija že pozna na tem
področju. Mislim da je obdobje, ko sta erotika in politika prvič harmonično združeni v poetično celoto obdobje
pesništva v NOB, predvsem pri najznačilnejšem in estetsko najpomembnejšem pesniku tega obdobja, Karlu
Destovniku-Kajuhu. Tu ne mislimo samo na posamezne pesmi, marveč na pesniški opus v celoti, kot ga
poznamo. V spisu Karel Destovnik-Kajuh in naš čas^ smo poskušali ob znanih in raziskanih snovnih in idejnih
področij v Kajuhovi liriki opozoriti tudi na posebnosti metaforične in semantične plasti revolucijske lirike v
njenih intimnejših, erotičnih ali meditativnih območjih. In izrekanje je, kot smo uvodoma videli tesno, ne-
ločljivo in usodno povezano z mišljenjem, mislijo in idejo. Revolucijska lirika Kajuhovega tipa nikakor ni samo
idejno, dialektwino osveščanje, je tudi zapis iz-rekanja intimne, dualne sfere jezika. Lirika Iva Svetine iz zbirke
Vaša partijska ljubezen, oče^e! sicer ni nastajala v razklanem svetu, ki je moral, če je hotel ohraniti svojo
humanistično identiteto, vztrajati v združevanju erotičnih in političnih motivov in je v to sintezo ne le ohranjal,
marveč tudi razširjal, vsebinsko, oblikovno in idejno izpopolnjeval in estetiziral. Današnji svet svojo razklanost
prikriva, o tem nam govori vrsta socioloških spisov, reproduktivni principi revolucijskih gibanj so enako močni,
čeprav so prisotni v drugačni obliki. Zato Sverinova poezija ni nikakšna posebnost, je samo logično sprejemanje
sveta v njegovi današnji podobi, seveda pa preseneča, še toliko bolj, ker so znani dogodki, ki so slovensko
poezijo (in književnost) skozi preskus socialnega realizma v njegovi administrativno-apoetični fazi odvrnih v
intimnost, zasebnost, ki sta povzročili v končnih posledicah, ne komunikativnost in zanimanje samo za ekspe-
riment (skupina OHO). To je tudi obdobje, ko je veljala formula, da je politično v poeziji lahko samo sinonim
za grobo aktivistično, da je ideologija v poeziji lahko samo premišljena in planirana administrativna izbira
vzpodbudnih besed. Zanimanje za svet političnega, sodobnega se znova pojavi s poezijo Tomaža Šalamuna in
Andreja Brvarja, pozneje tudi z Milanom Jesihom, Matjažem Kocbekom. Seveda je to politično, aktivistično
povezano z drugačnim razumevanje celote sveta, približuje se Wittgensteinovim mislim o logiki jezika in sveta.
Da se ne bi po nepotrebnem zadrževaH samo pri splošnih določilih sveta in poezije, ki ji pripada tudi
Svetinovo pesnjenje, se moramo vprašati, ali je avtor v svoji zbirki poskušal odgovoriti tudi na vprašanja, ki se
nam kar sama od sebe postavljajo. Kaj je z erotiko, politiko, aktivizmom, intimizmom, kaj je z besedami?
Odgovorov najdemo v zbirki celo več. Osrednjega pomena sta dve pesmi. Sončne ure mojega čudežnega življenja
s podnaslovom Poetika in Historično poročilo o histeriji, imenovani poezija. Prvo pesem zaključu citat Gorkega
o novi literaturi, ki ne bo niti literatura izbranih konstruiranih, nevsakdanjih, papirnatih junakov, niti ne bo
literatura, namenjena izbrancem. In poetika Iva Svetine, če jo seveda smemo tako imenovati, se pričenja z neko
drugo mislijo, ki razume poezijo v skladu z Wittgensteinovimi določili: Pisanje je luč, v kateri se umiva
POEZIJA, luč sveta.^ Misel, ki je samopresvetUtev poezije, ne samo tiste iz Vaše partijske ljubezni, očetje!,
marveč se obrača k celoti Svetinovih poetičnih besedil, prav tako izpostavlja iz-rekanje misli o svetu, ki ga ta
misel lahko obseže. Pisanje (poezija) je luč, razkritost, izpostavljenost, odgrnjenost sveta. Poezija pa ima še eno
razsežnost in o njej govori konec druge pesmi: Poezija je odločitev med ignoriranjem družbe in njeno ignoran-
co.* Nenadoma se znajdemo pred dvema tipoma razumevanja poezije, pred dvema soodnosoma: enkrat je
poetično ustvarjanje tisto, ki se ne meni za realni svet, njegovo družbo, njegovo dogajanje, spreminjanje, drugič
je v tem položaju družba, ki noče ali ne zna razumeti poezije, njenega spreminjanja, estetskega dopolnjevanja in
besednega razraščanja. Harmonije ni in je ne more biti. A zdi se, da je vseeno produktivnejša tista možnost, ko
se družba ne meni za poezijo, poezija pa nastaja in se razvija po lastnih, notranjih zakonitostih. Taka je, z
redkimi in nepomembnimi izjemami, vsa revolucijska hrika, ki ustvarja nov svet in novo poezijo, ali še bolje
novo poezijo novega sveta. To novo pa obsega vse plasti pesnjenja, še posebej pa jezikovno plast. Ni treba
posebej poudarjati, da je vsaka avantgardna poezija spreminjala tudi svoj odnos do jezika, jezik sam in da je
iskala takšne možnosti, kijih ta jezik do tedaj še ni izrekel.
Vendar pa v Svetinovi poeziji lahko opazimo neko posebnost, o kateri je treba spregovoriti nekaj besed. Tisti
elementi v poeziji iz zbirke Vaša partijska ljubezen, očetje!, ki pripadajo političnemu, idejnemu svetu, niso
izvirno pesnikovi, marveč jih, kot nas sam seznanja v uvodnem spisu Zakaj samozaložba, sestavlja dokumentar-
no gradivo — ,,Leninove izjave o Oktobrski revoluciji, umetnosti oziroma literaturi ter spominjanja njegove žene
Nadežde Krupske in Maksima Gorkega na vehkega voditelja prve proletarske revolucije." Dokumentarno gradivo
pomeni toUko kot gradivo, ki je že doživelo svojo zgodovinsko in socialno verifikacijo, ki ne biva samo kot
nekakšna aktualistična, prehodna in minljiva sporočilnost, marveč se zadira globje V zavest, vse do korenin
revolucionarnega v svetu in umetnosti. Zato bi opisane elemente težko imenovah samo pohtične, s^ vidimo, da
imqo v sklopu poetičnih besedil ne le politično, marveč tudi zgodovinsko, retorično, logično, etično in
filozofsko vrednost. Dokumenti izvirajo iz prelomnega časa, ko sta nastajali nova družba in nova socialna
literatura. V temelje teh besedil je položena revolucionarna ideja, bodisi v Leninovi teoretično-filozofski vari-
anti, bodisi v umetniško-estetski varianti Maksima Gorkega. Besede teh citatov dobivajo posebno veljavo tudi v
luči znanega in v umetnostni problematiki mnogokrat analiziranega razmerja med ideologijo in poetiko. Citati,
o katerih je govor in ki jih moramo brati in razumeti v organski zlitosti s Svetinovo poezijo, bi namreč lahko bili
(2) Oddaja Kultura danes, maj 1975
'3) Vaša partijska ljubezen ..., str. 62
(4) Vaša partijska jubezen . . ., str. 79
76
v drugem prostoru razumljeni samo ideološko: kot navodilo, kot izhodišče za premislek, kot fragment estetske-
ga diskurza o socialni literaturi, kot ilustracija sociološko razprave o brezrazredni družbi in njeni umetnosti.
Citati nimajo in ne morejo imeti primarne umetniške in estetske kontemplacije, vendar pa lahko v stiku s
poetičnostjo neke povsem drugačne poetike dobijo nov in spremenjen (pravzaprav dopolnjen) pomen. Namesto
pragmatičnega aspekta, ki je ta besedila obvladoval v času njihovega nastajanja ali neposredno po njem, prevla-
duje v njihovi poetični postavitvi, če smemo vključitev citatov v Svetinovo poezijo tako imenovati, semantični
aspekt, pomen je nedvoumno in logično izpostavljen. Namen te izpostavitve je lahko samo samopreverjanje
Svetinovih poetičnih besedil, ki se ne sprašujejo samo po svetu^ v katerem so nastala, marveč tudi po besedah, v
katerih nastajajo. Samospraševanje poezije je lahko samo spraševanje po koreninah jezikovnega, pomenskega.
Tudi v temelj v poetične tekste vključenih izjav je položena besednost, izrekanje, spreminjanje, določanje
novega socialnega sveta se je najprej dogajalo v besedah. Od tod tudi magična moč, ki jo mora v besedah
začutiti vsak pesnik, vsak besedni ustvarjalec, ki sta jo začutila tudi Lenin in Gorki. Besede napovedujejo,
prerokujejo, kličejo iz niča ah vračajo iz pozabe, teme, skritosti, nejasnosti. V pesniškem jeziku je misel zapisal
Svetina v že omenjenem citatu Poezija je luč. In prav ta moč, da besede postavljajo pred nas pozabljene,
izgubljene ali nove in še nikdar videne stvari, je eden izmed osrednjih sporočilnih elementov Svetinove zbirke
Vaša partijska ljubezen, oče^e! V besedah je skrita dvojnost: če jih skušamo brati kot del zgodovinskega,
socialnega sveta, kot del programske filozofske celote, potem tako branje ne more biti poetično, evokativno
branje, izrekanje ubesedenega sveta podob. Če pa jih beremo na poetičen način, v skladu z vedenjem o estetiki
pesniških besedil in o Svetinovi poetiki, potem je njihov pragmatični nivo skorajda popolnoma zabrisan. Besede
Svetinove poezije zahtevajo od bralca določen napor in določeno zbranost, morda celo strogost: poetično
branje je produktivno in estetska informacija ni izgubljena, če zavestno ostajamo znotraj risa, ki ga to poetično
branje vzpostavlja s prisotnostjo svojih besed, njihovih pomenov, njihovih zvokov, barv, sintaktičnih posebnosti,
metaforičnih preskokov in leksikalnih variant. Vsako izstopanje iz poetičnega risa in vsako spraševanje po
zgodovinskih biografskih ali psiholoških faktorjih, ki so sodelovali pri njihovem nastajanju pa mora niqno
zaprisati in zamegliti njihovo poetično vrednost in jo nadomestiti s pragmatizmom faktografskega аИ celo
kakšnega drugega nivoja.
II. K pesmim
Naše razmišljanje se je ves čas gibalo v območju, ki ga je določila navidezna različnost erotičnih in političnih
elementov v zbirki Vaša partijska gubezen, oče^e! V prvem delu tega zapisa smo ugotovili, da sinteza opisanih
elementov ni postopek, ki ga slovenska poezija ne bi poznala in ki ga ne bi estetsko in idejno uveljavila v
umetniško visoko vrednih besedilih revolucijske lirike. Obenem pa smo tudi ugotovih, da je treba elemente,
vzete iz temeljev nastajanja novega socialnega sveta, razumeti in tudi brati na poseben način, ki zavestno ostaja
znotraj risa poetičnega. Ničesar pa še nismo povedali o pesmih, o njihovi formalni postavitvi, vsebinsko-estet-
skih elementih in ne .lazadnje tudi o razsežnosti pojma erotika, kot je prisoten v Svetinovi hriki. In če smo
poskušah določiti m- isebojno razmerje med temelji sodobnega sveta in njihovo ubeseditvijo, potem moramo to
storiti tudi za poje' erotike. Ni namreč mogoče pritrditi tistim kritikom, ki razumejo Svetinovo erotiko samo
kot nenavadno int.nzivno, baročno bohotno in renesančno živopisno ter radoživo deskripcijo, ki variira vse od
intimističnih in spiritualističnih tonov impresionizma in neosimbolizma do provokativnih in šokantnih izpovedi
in pripovedi sodobnih literarnih tokov. Razlogov za to je več. Svetinova lirika ne temelji na odslikavah sveta,
marveč na stavkih, ki so neposredna transformacija misli in občutij. Zaradi tega prihaja večkrat do nihanja
intenzitet, do zamenjave pomenov, do združevanja navidez nezdružljivih kvahtet:
Bojim se sončne votline, ko božam tvoje medene
stene, stoglava zvezda, in gol hodim po opojnem
dreku. Kaj boš storila z mojo bolehno ljubeznijo?
Po alkoholu diši, v njem gori nočna ptica, pevka
živega srebra iz tvoje kože, ki je prijezdila
tiho na beli kači čez marmor. V rdečih sobicah
tvojega mesa sem videl skico fetusa, mladega psa,
sinu tvojih poljubov, ki so ti razcveteli grlo
maternice, visoke blazine, v katere senco privežem
svoje paranoično jedro. Tvoja glava sanja ob mojem
penisu in moj jezik črkuje slovar tvojega telesa.
In nova hrana in sveža kri. ..
Iz levjih las si se spustila name, polna barva
škrlatne vagine, negovana z dišečim sluzom, v solzah
zardevajoča žareča koža, bela krizantema v ogrhci
prstkov; čebela ljubezni iz purpurnih panjev je tiho
brenčala v prozorni razpoki med stegni in grenkost
je padala v odprta usta najine mlade in šumeče vode.
Zlate pike mojih klasičnih stavkov
77
Iz središča zamorske albe je pritekla ta razkošno
šepetajoča barva, ta zakleti hispanski lazur, bleščeč
in žgoč skorajda črnem van Dyckovem srcu, srcu z
zlatimi venami, utripajočimi v kristalnih metuljastih
možganih; iz mehkih ženskih naročij, zagrnjenih z
vročim šifonom, iz razplamtenega judovskega srca so te
kaplje pomarančne krvi. BarvaEn sam zvok temperature.
Tihe shke temnega razkošja
Arabeske in šarade sem slikal s penisom po tvojem
hribčku, da si rojevala vonje iz segretega mraku,
polakiranega maka nožnice, rožnate, v us^u gladke''
kot klavir, sladko maslo ljubezni, karminaste kapljice,
dež iz vrtnic, di\jeopojnih. Odpirala si se moji
dolžini, topla ozka ustnica, zlata situla. Kot iz sanj
v sanje sem se zaril še globje. Bila si moja otroška
koža in jaz tvoje kakavne oči, arabeske in šarade.
Arabeske in šarade
V temelj Svetinove erotične poezije je položeno sinestetično občutje, prevladuje barvni in svetlobni in čutni
učinek. Toda barve so izbrane, prevladujejo bela, rdeča, zlata, črna, mnogo manj pomembne so modra, zelena,
srebrna, le malo je vijohčaste, rumene, oranžne, ni ijave, sive. Pesmi so zgrajene na svetlobnih učinkih, od
popohie teme do slepeče svetlobe. Barvne metafore, kjer prevladujejo, kot smo omenili rdeča z vsemi odtenki in
kvalitetami (purpurna ruska noč, škrlatna internacionala, rdečkasta prst, rožnat, karminaste kapljice rdečina,
rožnate ritke, rozasti vonji, rde prve češnje), barva krvi, ljubezni, revolucije, upora, zlata, prav tako z odtenki
(pozlačene ograje, zlatorjavina, zlatasti okvirji, toplo zlato, zlato, cvetoče zlato, zlatikastioblaki),barva razkošja,
bogastva, predajanja, obvladovanja, moči svetosti, bela barva kot najpogostejša barva metafora (največ-
krat v pridevniško-samostalniški zvezi bela posteljna, bela krizantema, beh prsti, bela kača itd, le v nekaj
primerih v drugačnih zvezah cinkovobeh valovi, bela od mleka, težke bele noge, beh kot sneg, belina), barva
čistosti, sterilnosti, dopolnjena s črno, kot četrto n^pogostejšo barvo metaforo (razen dveh primerov, črnica in
skoraj črno van Dyckovo srce, vedno kot zveza pridevnika in samostalnika). Največje bogastvo različic pozna
Svetina pri modri barvi (plavi pulover, kar modri, modrikaste kite, modra fajansa, sinja zavesa, plavikaste grlice,
sinjina, temnosinje vode, shvnatomodra blazina), prav tako pri zeleni (smaragdne glasilke, zeleni kruh, ohvno-
zelene uniforme, žlahtno zelen). Barvna skala, kot smo jo popisali v zvezi s predmeti. Iger ima poseben pomen
eksotičen svet živali, rastlin, ptic, okrasnih predmetov, svet religij, azijskih in južnoameriških, svet predmetov
(posod, vrčev, steklenine, porcelana), svet tkanin (brokat, šifon, svila) svet usnja, dišav, medu, psov in konjev,
ima svoj poseben pomen v zvezi s svetom spohiosti in spolovil. Spolovilo (moško) je vedno upesnjeno kot
behna, svetlost, žensko spolovilo je vedno temno, mračno, globoko, sluzasto, mokro, vlažno. Svet erotike je
vedno svet nasprotij. Črna in bela barva producirata zlato in rdečo. Svet spolnosti ni nič pregrešnega,je nesluteno
in neopisljivo razkole, je vrelec moči, upora, vladanja in obvladovanja, svetosti in odtrganosti od tal. Erotika ni
nič skrivnega, nič pregrešnega, nič sakrabega, je združitev dveh principov, moškega in ženskega, konja in cveta,
svetlega in temnega, belega in škrlatnega, sinjega in črnega. Spolni akt je vonj, je barva, je svetloba, je občutek,
otip, je sladkost, grenkost. Erotika in revolucija, evolucija in poezija so združeni v vrhovnem principu člove-
kovega delovanja, obvladovanja, a tudi uživanja in tфljenja. Koitus je nekaj prastarega, ritualnega, svečanega, od
tod vzvišene rdeča, bela, črna in zlata barva, ki obvladujejo te pesmi, je tudi nekaj vedno novega,neslutenega,
nedoumljivega, umetnost in umetelnost:
Jem sonce, njegov egipčanski beton jem na plavi mizi
mladega morja, skritega v veke piramide. Polastila
se me je svetloba in izginih so prosojni liki
zgodovine. Samo jaz sem in moje vehko ljubeče telo,
mlečne srage na smrt obsojenih mehiških rož.
Mentolna puščava
Erotika kot spreminjanje, dopolnjevanje, preseganje človeške čutnosti in čustvenosti je tako, kot revolu-
cionarna dejavnost, zavestno spreminjanje sveta, vedno misel in delovanje, roka in glava, zapisana črka in zvok
te črke. Erotika ni samo podoživljanje starih in nepoznanih ritualov, iz džungelskih temin in asirskih zidanih
mest, je tudi življenje nacionalne zgodovine, nacionalne usojenosti in usodnosti, narodove duše in njegovega
srca:
Da ugledam svoje pesnenje, kako živi na Bledu,
sredi pijane ruske zime in sladkih otrok Dunaja;
78
pesnjenje omotično avstrijske bližine, skrivnosti
karantanske zgodovine. Med počesanimi rožami
predsednika republike in Živino vežo.
Glane večernih dežel
Erotika, revolucija, narodovo bistvo, trije osnovni in preplet^oči se elementi Svetinove poezije. Vsak od njih
je, če ga izpostavimo, racionalno in zavestno provokacija in šok:
V teh stihih je veliko neke naivne nabreklosti,
vendar se v njih le čuti piš revolucije
Historično poročilo o histeriji, imenovani poezija
So ti verzi spoznanje, da je lastno pesnjenje povzročilo preutrujenost besed, ki niso več splošni, enopomenski
pojmi, marveč vedno bivajo po določilih svojih kvahtet, barv, vonjev, toplote, trdnosti in mehkosti, svetlobe in
senc? Je to samokritika, spoznanje nemoči in nemožnosti upesnjenja erotike po njenih najglobljih, najbolj
skritih določilih? Je to spoznanje, da je zavestna, intelektualna dejavnost, pa naj bo po svoji mish še tako
privržena revolucionarni dejavnosti, vedno na njenem zunanjem obodu, vedno izvržena in odmaknjena od luči,
ognja? Pesniški jezik vedno govori sam o sebi, sam sebi postavlja meje, sam meri „daljo in nebeško strae".
Biti kot beseda pesmi in biti kot pesem, je to lahko kvalitativno nadomestilo za biti v revoluciji ali biti v
ljubezni? Je poezija samo poročilo, je tudi navodilo aU napotilo? Na začetku sveta so bile besede in so bila
dejanja, na koncu ostanejo vprašanja. In vprašati se moramo, potem ko smo brali v besedah o ljubezni, o erosu
in seksusu, poročila iz sanjskih, a tako bližnjih pokrajin vonjev in toplote in kože in mesa in temin, in ko smo
brali v besedah o rdečem Oktobru in rdečih zvezdah in rdečih zastavah in novi umetnosti in o ljudeh, nič več
lačnih kruha in iger, je poezija postavljanje vprašanj ali prinašanje odgovorov na poslednje skrivnosti sveta in
ljudi?
Vaša partijska ljubezen, očetje! Heroji smit živ^anja ... je zbirka poezije, ki je nacionalno in socialno
zgodovino sodobnega sveta izpovedala skozi erotizem boccacciovskega in millerjevskega sunzualističnega, uži-
vaškega ljubimca. Prisotna sta oba pola erotizma: svetli, lahkotni, renesančno kristalni erotizem popolnega zlitja
telesa in duše ter temni, problematični, tфljivi, pohotni, nasladni, spolitizirani eros našega časa, eros, prvič
ubeseden pri Hemyju Millerju. Sperma kot podoba delujočega, gibljivega se sveta, sveta akcije, spremenljivosti,
dialektičnosti. Svetinova erotika iz zbirke Vaša partijska Ijubezai, očetje!, ni deskripcija, ni popis, zaradi
ohranjanja podob in vtisov, je neprenehno vdiranje, prodiranje, zadiranje v svet:
Ves sem poraščen z znano bolečino, ki me kuje
v imenu življenja. Kličeš me, Nastja Ivano vna,
ničesar ne rečeš. Z zasneženimi lasmi tiho sediš
v lisičjem ogrinjalu, piješ vodko in božaš moj
penis, da rase med tvojimi tatarskimi stegni.
O, mati naša!
Zlatniki in rožmarin
Swtinove pesmi, tudi iz drugih zbirk, še posebej iz Botticellija, imajo mnogokrat notranjo zgradbo, ki sledi
loku koitusa. Še večkrat pa je ta idealni, nedosegljivi, popolni lok pretrgan, vanj so vtkani drugi vtisi, drugačne
slike, izpovedani drugačni sVetovi, skrivnostnejši, pretresljivejši, razkošnejši. Središče Svetinovega pesniškega
sveta je ležišče, obredno, žrtveno, nasladno, erotično, prazno, skrivnostna pokrajina, kjer se srečujejo praizvori
erosa in seksu sa:
... S svetimi
boqimi predmeti, s fliperji in srpi sva
poslikala najino posteljo, ki jo varuje trutamora;
peterokraka zvezda, odganjajoča mora, ki otrokom
pije kri, da so zjutraj beli kot sneg.
Divji duši
V globino erosa, v vseh njegovih brezštevihiih variantah in postavitvah, od najbolj živalskih, hotljivih, s krvjo
pošpricanih, do vzvišenih, skorajda breztelesnih in brezčasnih stapljanjih čutov, dotikov nežnih kož in ustnic, je
položena misel o svetu, ki se spreminja, dopolnjuje: Je Veliki Oktober, rdeči oktober, ljubezni čas ... (Mati
domovina). Eros je revolucija in revolucija je eros. To so Svetinove besede, njegove pesmi, meje njegovega sveta.
Denis Poniž
79
David В. Vodušek
IVO SVETINA ALI
PORNOGRAFSKI
BAROK
Ob izidu knjige: Ivo Svetina
VAŠA PARTIJSKA LJUBEZEN, OČETJE! HEROJSKA
SIHRT ŽIVLJENJA .. . 1972
Samozaložba 1976
A gentlemen is one who never hurts
anyone's feelings unintentionally.
Oscar Wilde
Na Slovenskem imamo nekaj ljudi, ki znajo narediti lepo godljo iz tiskane besede - da ji niti od daleč ne moreš
reči npr. esej(čič), ampak kvečjemu hterarni irish stew á là trije možje v čolnu. Svetovljanska inačica (včasih
sumljiva? ) je Džejdžej (Jože Javoršek), dražljivo hudobna (le včasih predolge sape) Jolka Mihč; čisto drugačne
baže je na videz Ivo Svetina, (ki sicer ne zapušča zlatih palač poezije), a če pogledamo, kaj vse stlači v svojo
pesniško malho (brokatno, z biseri posuto, dišečo po mošusu), ga bomo lahko imenovali velikega kombinatoija.
Mednje se s tem sestavkom iz veselja do igre vključujem še jaz.
Joie da vivre izkazuje tudi Ivo Svetina; poleg tega mu moramo priznati tudi pomanjkanje brezdanje dolgo-
časnosti, ki preveva velik del naše (srednje do mlade) literature. Žal se po nekaj straneh njegovega pesništva
izkaže, da se vsega človek preobje. Zajema vedno iz istega curka, ki ga Svetina le malce variira;hodi mu pač le
eno po glavi..,. in to mu prihaja izpod peresa ... Pero verjetno ni najbolj primeren terminus technicus, saj
avtor pravi:
To pesem pišem s penisom, (IZ JONIJA, PROBLEMI-KOLEDAR, 8/9, 1975). In ker so si vse podobne, mu
rad verjamem, da jim je bil oče prav ta. To v taki meri pade v oči, da mije sama od sebe prišla puščica (še pred
soočenjem z najnovejšo zbirko) ...
Ivo Svetina
ojstri si klina
za pesem, novi porno-show
ki ga prireja zgoraj omenjeni njegov.
Ob knjigi VAŠA PARTIJSKA LJUBEZEN itd. lahko dodam samo še sliko isker, ki lete pri tem ojstrenju in
brušenju:
80
Kajti Alice pravilno ugotavlja: „What is the use of a book without pictures and conversations? "
Ce takoj povem, da je tudi v novi Svetinovi knjigi zbran ves fantastično raznoličen svet njegovih spolovil in
izločkov, ženskih teles oziroma njegovih delov, postelj, in sicer vse to v atmosferi templjev, antilop iz safiana,
škrlatnih škržatov, žlahtnozelenih salamandrov, Cankarja, Dalijevih oči, Kidričevega spomenika. Prešerna (v
pesmi - Čas rabelj hudi in še druge). Rima, Tel Aviva, Kristusa, čeb ule, ananasa ... Tu ne morem zaobseči
vseh m^hnih dragocenosti in velikih bedarij, ki jih zvleče skupaj in pomeša z obilo barvitosti (oko slikarja aH
morda kričeče barvna risanka):
,Zajahala si moj polni in trdi penis, med belim vezenjem asparagusa si ovlažila potemnelo Venerino sedlo,
razmikajoče se čokoladne sramne ustnice, narasle valove smaragdne tekočine," (str. 16)
Ta svet je sicer po besedah navidez vseobsežen, a v resnici izredno omejena galerija Freudove ali morda
psevdofrojdijanske simbolike obenem z direktnim verbahziranjem spolnosti, pravi Svetina (str.28):
„Težka sla prihaja od daleč, iz globin, od križa prihaja skoz votle palače večno zatemnjenih svetov mojega
telesa."
Lepa METAFORA. Ni da bi iskali posebno „posrečenih odlomkov", kajti knjiga jih je polna, kot dosedanja
Svetinova produkcija. Novo razsežnost na videz dobiva knjiga z revolucijo. Leninom, čigar citati (ali citat o
njem) so natreseni med prej opisano vsebino. Svetinov odnos do Lenina lahko osvetlimo s citatom, ki nam ne bo
mnogo pojasnil (ali pač? ):
Ti si pesem kraljica mojih pesmi.
Ti si rajska ptica nad kraji
neskončne omame pisanja.
Tiho sito možganov.
Lenin.
Ti si moja mati in zlato maslo,
ki ga v jutru Velikega oktobra
mažem na premraženo rezino sanjskega kruha.
Oče.
(str .8 6)
V	tej isti pesmi pravi v citatu:
„Umetnost pripada ljudstvu. S svojimi najgoljimi koreninami mora prodreti prav v stržen širokih delovnih
množic. Te množice jo morajo razumeti in ljubiti."
Da kaj takega ni nikakor Svetinov primer, nam kaže z delom v celoti in s kratkimi odlomki:
,>led razmaknjenimi molekulami zraka prih^ajo nage apsare
Z arabeskami, šaradami in ambrozijo in nektarjem ne bo mogel opiti in osvojiti delovnih množic. Posebno če jih
bo omenjal v tekstu:
Ti cesarski tulipani so pognali na livadah
pekočega dreka.
In delavci izvrše to titansko delo, kajti
vanje so položene vehke dremajoče sile
revolucije.
Te množice se bodo kvečjemu strinjale z mnjenjem „o histeriji, imenovani poezija" (iz naslova str.79) in le s
prvim delom zaključka pesmi na str. 50:
V	teh stihih je veliko neke naivne nabreklosti,
vendar se v njih le čuti piš revolucije.
Ce še tako gledam, ga ne čutim, piša, kljub obilni revolucijski besedni navlaki. Morda asociacija z Majakovskega
predrevolucijskim verzom „Rad gledam otroke umirati" na str.31, ko z britvijo reže po dekhci
„Z ostro britvijo, vse globlje in globlje, medtem ko spiš, mala deklica ..."
81
Pa še tuje več spolne simbolike in ekshibicionistične pedofilije.
Sicer morda spominja Svetina v svojem odnosu do Oktobra ali kar revolucije na umetnike „moderniste" tiste
dobe, na naivne navdušence (Med literati Aleksander Blok, Andrej Beli...), ki so zneko mistično viztonarnostjo
gledali revolucijo, obsojeni na razočaranje že zaradi dometa takih vizij, ne samo zaradi soočenja s perevolucijsko
realnostjo (Sergej Jesenin). A pišemo leto 1976 ... In umetniška nosilna sila ni zdaleč tako močna ... Pa naj
bodo te mish bolj ob robu, zdi se mi Svetinov odnos do revolucije bolj podoben tistemu odnosu, ki ga goji
safianska antilopa do nagih apsar. In vse to v fauvističnem, bombastičnem, baročnem slogu.
Naj za konec samo obžalujem, da knjiga ni vzbudila naklonjenosti v meni kljub temu, da ji „merodajni
dejavniki" niso bih prijazni (saj je izšla v samozaložbi in očitno ni oproščena davka). Jevgenij Zamjatin pravi v
eseju O literaturi, revoluciji in entropiji (1924):
Toda škodljiva literatura je bolj koristna kot koristna literatura: ker je proti entropiji, se bori proti poapnitvi,
sklerozi, zapiranju v lupine, mahu, miru.
Heretična hteratura — vsaka ji čast! Toda če postavimo stvari na svoje mesto se lahko o tej knjigi izražamo samo
s Svetinovimi besedami, ko nekje pravi,da postaja želv^i drek. No ja. Bullshit.
82
Denis Poniž
KIBERNETIKA
V ZNANOSTI
O LITERATURI
Že iz naslova našega razmišljanja je mogoče zaklju-
čiti, da stojimo na stališču, ki omogoča pozitivna raz-
merja med kibernetiko in sodobno literarno zna-
nostjo. Pri tem ni treba posebej poudarjati, da je raz-
merje med kibernetiko in literarno znanostjo danes
danost, o kateri nihče ne dvomi; razhčni so samo
pogledi na vsebino tega razmerja, ki ni samo prepros-
ta, recimo ji tehnična konstrukcija, marveč zadeva v
celoti usodo sodobne literature, pravzaprav vseh pi-
sanih besedil, vsakega pisanega sporočanja. Preden se
bomo lotili posebnih vprašanj, ki se ponujajo kot
posledica razmerja med kibernetiko in literarno zna-
nostjo, moramo spregovoriti nekaj besed o temeljnem
razmerju, iz katerega izhaja tudi naše razmišljanje.
Vrsta razprav, ki je dostopna tudi našemu bralcu(l)
obravnava kibernetiko v najširšem pomenjanju te bese-
de, ki izvira iz polatinjene obhke grškega kybernetea,
kybernao, ki je postal v latinščini gubernare, guberna-
tor in ki nas vodi proti širokemu področju upravljanja,
ne samo na ekonomskem, marveč tudi na socialnem in
političnem področju. Zdi se, da je primernejše, če
ostanemo v „tehničnem" dosegu besede kibernetika,
ah kot je pojem v intervjuju za Pitanje 43/72 definiral
prof.Rajko Tomovič: „Za nas se razmišljanje formira
na naslednji način: na kakšen način so metode uprav-
ljanja tehničnih sistemov relevantne za druga področ-
ja. Pod izrazom metode razumem predvsem matema-
tično opisovanje nalog, odločanje, ki temelji na ma-
tematičnih modelih ali nastaja s pomočjo računalni-
kov." (str. 2111). „Tehnično" področje besede kiber-
netika ima torej določeno, rekli bi lahko matematizi-
rano podlago, ki vzpostavlja relacije med kibernetiza-
cijo kot načinom upravljanja s sistemi in drugimi
področji človekove dejavnosti (tu so mišljene tudi t.
im. humanistične znanosti) na način preverjanja va-
hdnosti matematičnih modelov za ta področja. V te-
melju kibernetike, kot se prikazuje (tudi) področju
hterarne znanosti je torej skrita matematizacija, tako
da je fundementalno delo s tega področja. Matematič-
na poetika Solomona Marcusa (2), samo celovito raz-
kritje te prisotnosti in sočasna potrditev matematične
podlage vsakega kibemetičnega pristopa k literaturi.
Da bi razumeh Marcusovo sintezo ne le kot enega
izmed mogočih načinov eksistiranja sodobne literarne
znanosti, marveč kot njegov temeljni, principialni na-
čin, moramo razmisliti obe področji, sodobno ki-
bernetiko in sodobno hterarno znanost, v tistih pove-
zavah, ki so za obe področji bistvenega pomena in po
katerih lahko od „splošne" kibernetike razločujemo
„literarno" kibernetiko.
Ne samo izraz kibernetika, kibemetizacqa, tudi po-
vezava literature s področjem matematike in matema-
tične logike povzroča v zavesti nekritičnega publicis-
tičnega mišljenja določene kratke stike, ki se navzven
kažejo kot popolno zanikanje zvez med kibernetiko,
literaturo in hterarno znanostjo. Odveč je poudariti,
da takšno zdravorazumarsko zanikanje ni in ne more
biti reflektirano ah denimo za razvoj kibemetičnega
pristopa k raziskovanju literature nobenega pomena.
Pojem kibernetika se včasih prekriva s pojmom in-
formacije in pojmom sistema. Res je, da se predvsem
pojem informacije, ki mu je v večini primerov pridru-
ženo še področje namenjanja nosilcev informacije,
znakov, področje, ki nosi naziv semiotika, danes ena
izmed temeljnih kategorij sodobne literarne znanosti.
Pojem informacije pa je tesno povezan tudi s področ-
jem kibernetizacije, saj danes sporazumevanja med
človekom in stroji ni mogoče razumeti, če vanj ni
vključen tudi prenos informacij, komunikacija infor-
macij. Obenem pa tako kibernetika s svojimi sredstvi,
kot tudi sodobna literarna znanost, odkrivata v literar-
nih besedilih principe, ki veljajo za vsak sistem z vhod-
nimi in izhodnimi rezultati. Zato verjetno ni naključ-
je, če se teorija o informacijah že v svojem začetku
zanima za obe področji, za kibernetiko in za sodobno
hterarno znanost v povezavi z hngvistiko (3), saj je
vsako sistemsko upravljanje tesno povezano s seman-
tično in sintaktično ravnino naravnih in umetnih jezi-
kov. Kibernetika je, tako kot tudi hteratura in litera-
rna znanost, v svojem temelju povezana z jezikom.
Teorija o informacijah, semiotika in hngvistika, sled-
nja predvsem v svoji generativni in matematično-lo-
gični podobi, so samo tri medsebojno povezana pod-
ročja raziskave znakovnega sistema, ki se imenuje
naravni jezik. Prisotni so trije nivoji, če razumemo
jezik na kibernetični način. O jezikovnem sistemu lah-
ko govorimo, jezikovni sistem govori o sebi (literarna
znanost, hngvistika, delno teorija o informacijah), s
sistemom se sporazumevamo. Kaj že na tem mestu
omenimo, da tudi literarno delo pojmuje kibernetika
na podlagi opisanega trojnega nivoja. Tudi literarni de-
lo govori o sebi (samorefleksija Uterarnega dela), o
literarnem delu govorimo (metajezikovni nivo liter-
arne kritike, znanosti in lingvistike), z hterarnim de-
83
lom se sporazumevamo (vse mogoče oblike branja in
„branja").
Verjetno ni mogoče pristopiti k podrobnemu raz-
čljenjanju razmerja med kibernetiko, literaturo in li-
terarno znanostjo, če pojma kibernetika, kot je priso-
ten v sodobni literarni znanosti, ne poskušamo pred-
staviti v njegovi razviti in sestavljeni obliki. Tomoviće-
va definicija o^ega, „tehničnega" področja kiberneti-
ke, temelji na spoznanjih Norberta Wieneija, še pose-
bej na spoznanjih iz njegovega dela The Human Use of
Human Beings (1954), združenih v citatu (4): ,/di se
mi, da je nujno potrebno razlikovati informacije, ki jih
sprejemamo brutalno in topo od informacij, zaradi
katerih mi, človeška bitja, lahko dejavno ukrepamo ali
mutatis mutandis, na podlagi katerih lahko dejavno
ukrepajo stroji. Mislim, da osnovna težava izvira iz
dejstva, da za delovanje ni pomembna količina posla-
nih informacij, marveč količina informacij, ki prodro
v neki komunikacijski aparat tako globoko,da so lahko
vzgib za delovanje." Tu se nam v zvezi z razmišljanjem
o temeljnem nivoju kibernetike odpira dvojnost, ki jo
moramo posebej razmisliti. Tako Wiener kot tudi
Tomovič, prvi eksplicite, drugi impHcite, razlikujeta
dva nivoja informacije, kvalitativni in kvantitativni. V
obeh citatih je tudi misel, da je za kibernetiko primer-
nega pomena kvalitativni nivo informacije. Z drugimi
besedami to pomeni, da ni važna koUčina informacije,
ampak njena kakovost. Kibernetika je povezana z kva-
litativno dimenzijo informacije, torej s kvalitetnim
nivojem jezikovnega sistema. Seveda moramo razli-
ko med kvantiteto in kvaliteto informacije, med koli-
čino informacije in informacijsko vrednostjo, razu-
meti v skladu s temelji informacijske znanosti. Jasno
je namreč, da je tudi množina informacije element, ki
ga ne moremo zanemariti. Množina informacije na
znak, določa množino informacije nekega pisanega
besedila. Čimdaljše je to pisano besedilo, večjo mno-
žino informacije prinaša oz. vsebuje. To seveda tudi
pomeni, da roman vsebuje večjo količino informacije
kot lirska pesem ali aforizem. Velika večina nespora-
zumov nastaja zaradi tega, ker ni definirana razlika
med množino informacije in informacijsko vrednostjo,
včasih je ta razlika prikrita ali pa celo zabrisana. Ni
treba posebnega, ,^iibernetičnega" znanja, da bi lahko
ugotovili, da množina informacije nima posrednega
učinka na informacijsko vrednost. Pod informacijsko
vrednostjo razume teorija informacij učinek, ki ga ima
informacija na sprejemnika, „kohčina informacij, ki
prodro v neki komunikacijski aparat tako globoko, da
se lahko vzgib za delovanje", če uporabimo Wienerje-
vo definicijo. „Količina informacij" je seveda mišljena
v kvahtativnem smislu, saj iz vsakdanjega življenja ve-
mo, da je lahko ta ,Jioličina informacij" včasih koli-
činsko zelo skopa, a je pri tem njena informacijska
vrednost zelo velika. Spomnimo se samo vzklikov
„Požar", „Človek v morju!", „Ranjenec!", „Snežni
plaz", ali pa kratic kot je znani „SOS". Količina infor-
macije, merjena v bitih, je seveda v vseh naštetih pri-
merih zelo majhna, za tistega, ki je v dogodku posred-
no ali neposredno udeležen, pa ima takšno sporočilo
ogromno, včasih nepredstavljivo veliko informacijsko
vrednost. Ta spoznanja veljajo tudi za literaturo.
Znana poslednja verza Prešernovega Uvoda h Kistu pri
Savici, Valjhun zastonj tam išče mlado lice / Njega, ki
kriv moritve je velike. — //, imata za sprejemnika, in
to je vsak aktualni bralec, v kontekstu celotnega spo-
ročila izredno veliko informacijsko vrednost, saj ne
sporoča samo dejstva, da je Črtomir preživel spopad
in uspel pobegniti (pri tem pa z imenom ni prisoten),
marveč še mnogo več. Tu seveda ni nikakršna poseb-
nost Krsta pri Savici, skoraj v vsaki lirski pesmi lahko
najdemo odlomke, ki ob majhni ko liči informacije pri-
našajo za aktualnega bralca veliko informacijsko vred-
nost.
Navedena razUka med količino informacije in infor-
macijsko vrednostjo velja tudi za kibernetiko. Tudi v
kibernetičnem upravljanju ah analiziranju sistema mo-
ramo ločiti količino informacij od informacijske vred-
nosti. To razliko je precizno definiral Wilhelm Koller,
ki v delu Semiotika in metafora piše: ,kiberneti-
ka .. . se sprašuje zgolj po interdependenci sistemskih
zvez in možnostih vplivov, ki obstajajo med njimi in
skozi katere kategorije delovanja dobivajo osrednji
pomen in so tesno povezane z informacijo." (5). Kate-
gorije delovanja ali učinkovanja so tesno povezane z
informacijo, sistem je mogoče upravljati aH anahzirati
le s pomočjo tako zastavljene informacije, ki s svojo
posebno informacijsko vrednostjo lahko učinkujejo na
sistem, sprožijo procese, ki sistem iz stanja mirovanja
prevedejo v stanje gibanja. Sistem torej reagira samo
na določeno informacijo, tudi tu je količina odposla-
ne/sprejete informacije drugotnega pomena. Seveda
pa moramo tudi tu ločevati med tistimi na sistem
učinkujočimi informacijami, ki sprožajo preproste
reakcije in takimi, ki povzročijo reakcije višjega reda.
Jasno je, da je v večini primerov potrebna večja koUči-
na informacij, če le-te rabijo za sproženje reakcij vige-
ga reda. Vlogo informacij lahko opišemo tudi s sta-
lišča kibernetiziranih sistemov. Nekatere definicije,
npr. Klausova, pripisujejo informaciji v kibernetizira-
nih sistemih celo osrednjo vlogo (6).
Najsodobnejša spoznanja teorije informacij se v
marsičem razHkujejo od spoznanj, ki jih je poznalaSha-
nnonova teorija. V svoji začetni fazi se je namreč teo-
rija informacij zavestno odrekala kvaUtativnemu prin-
cipu informacije in je raziskovala predvsem kvantita-
tivne razsežnosti informacij (7). To početje je dolgo
časa vzbujalo odpor trad icio naHstično orientirane
Hngvistike in literarne znanosti. Vedno pogostejši so
bili glasovi, ki so trdili, da je kibernetika kot tehnič-
no-spoznavni princip teorije informacij popolnoma
„neuporabna" za literarno področje, saj zavestno
izpušča področje pomenjanja, semantiko. Področje
raziskovanja literature pa je neločljivo povezano s
področjem pomenjanja ali semantike. Še večjo zmedo
pa je povzročilo že omenjeno zamenjevanje pojmov
kvalitete in kvantitete informacije. Šele razvoj kiber-
netike in to predvsem „tehnične" kibernetike je
povzročil ponovno razločitev obeh nivojev informa-
cije, predvsem pa so se teoretiki informacij pričeli
intenzivneje baviti z informacijsko vrednostjo. Uprav-
ljanje kibernetskih sistemov je namreč postalo nerazd-
ružljivo povezano z vrednostjo informacije, z njenim
pomenjanjem, s semantiko. Seveda pa je razvoj ,,teh-
84
nične" kibernetike pomenil tudi renesanso zanimanja
za jezikovno informacijo. Sementični in sintaktični
nivo umetnih, „računalniških" jezikov sta namreč tes-
no povezana s semantiko in sintakso naravnih jezikov.
Sporazumevanje s stroji je torej v celoti odvisno od
jezikovne komunikacije. To ima seveda daljnosežne
posledice tudi za literarno kibemetiko, še posebej, ker
so njen predmet takšni sistemi, ki so, poenostavljeno
povedano, splet jezičnih in metajezničnih elementov.
V nekem drugem spisu (8) smo poskušali shematično
opisati tudi literarni komunikacijski sistem v njegovem
prostorskem dogajanju. Podoba (literarne) intormacije
pa je popolna šele takrat, če vključimo v naše razu-
mevanje poleg specialnega še temporalni vidik. Abra-
ham Moles je v svojem znanem delu Informacijska
teorija in estetska percepcija (1958) opisal oba komu-
nikacijska kanala: prostorskega (specialnega) in časov-
nega (temporalnega). V prvem kanalu se informacija
prenaša čim hitreje z eno točko na drugo, njena težnja
je, da prodre čimdlje, k čimvečjemu številu namemb-
nih točk v prostoru. Časovni kanal vodi informacijo
čimdlje v bodočnost, skrbi za njeno časovno ne-
spremenljivost. (Obvestilni) govor je primer prostor-
skega informacijskega kanala, spomin (človeški ali
umetni) pa je primer časovnega informacijskega ka-
nala. Za literarno delo (in za večino pisanih besedil)
sodimo, da so tako prostorski, kot tudi časovni infor-
macijski kanal.
Sporazumevanje (komunikacija) z literarnim delom
je torej prepletanje štirih informacijskih kanalov: dveh
prostorsiüh in dveh časovnih, od katerih pripadata en
prostorski in časovni kanal literarnemu delu, drugi
prostorski in časovni kanal pa sprejemniku/oddajni-
ku, ki komunicira z literarnim delom.
Vprašati se moram< kaj lahko stori kibernetika kot
del metodologije znnsiosti o literaturi za sodobnejše
razumevanje Lterarruli procesov in literarnih del. To
vprašanje je nedvo ano povezano z razvojem literarne
znanosti. Če je tradicionalna hterarna znanost (tako
kot tradicionalna lingvistika) odklanjala samo nume-
rični nivo kibernetičnega pristopa, je bilo to v marsi-
katerem pogledu upravičeno, posebej v luči vsega, kar
smo povedali o dvojnosti infortiiacijske narave, o njeni
količini in vrednosti. Značibo je tudi, da so znotraj
kibernetičnega mišljenja'še vedno pojavlja dvom v to,
ali je mogoče določevati (meriti) vrednost informacij.
. To je vsekakor osnovni problem, od katerega je odvis-
na literarna kibernetika. Vladimir Štambuk v že omen-
jeni knjigi Kibernetika — možnosti in realnost (1976)
piše v poglavju Teorija informacij: „Do danes je zna-
nost rešila samo problem merjenja količine informaci-
je, ni pa še našla matematičnih in formaliziranih oblik
meijenja informacijske vrednosti." (9). Če je to, kar
trdi Štumbuk res, potem je literarna kibernetika danes
znanost brez svojega predmeta. Pokazali smo, kako je
količina informacije neodvisna od narave teksta, saj
jo merimo tako, da število znakov v nekem besedilu
pomnožimo s srednjo informacijsko vrednostjo (izra-
ženo v bitih/znak, ki znaša v slovenščini, ocenjeno 2,1
bita/znak — po: L.Gyergyke, Prispevek k statistični
obdelavi slovenskega pisanega besedila, EV
11 — 12/73, str. 249). Ne glede na to, ali je neko bese-
dilo časopisni članek, strokovna razprava, roman ali
lirska pesem, vedno bo, recimo 1000 znakov dolgo
besedilo prinašalo 2100 bitov informacije. Količina in-
formacije bo vedno enaka, nespremenljiva, ustrezno
krajše ali daljše besedilo pa bi prineslo sorazmerno
manjšo ali večjo količino informacije. Če je za litera-
turo bistvenega pomena vrednost informacije, ki je
nekaj drugega kot količina informacije, pomeni to s
stališča literarne znanosti, da je med vrednostjo infor-
macije, estetsko vrednostjo in literarnostjo literarnega
dela povezava, ki je„usodnejša in globja, kot se zdi na
prvi pogled. To seveda tudi pomeni, da je predmet
literarne kibernetike hteratura v tej dimenziji, v di-
menziji informacijske vrednosti. Vprašanje o merjenju,
razvrščanju in primerjanju informacijske vrednosti li-
terarnih besedil je tesno povezano z estetsko vred-
nostjo in literarnostjo literarnih besedil. Obenem je
spraševanje kibernetike po informacijski vrednosti v
območju matematičnega, kibernetskega modeliranja.
Proces, ki predstavlja osnovno stopnjo v razvoju lite-
rarne kibernetike, je opisal Solomon Marcus v Mate-
matični poetiki: „Proces logičnega modeliranja v
raziskovanju literarnih del mora preiti skozi več sto-
penj. Znano je, da matemtično modeliranje predvi-
deva kvazimatematično modeliranje, strukturalno
modeliranje, v katerem razporeditev objektov še ni
vsklajena z zahtevami matematične teorije, vendar pa
kvazimatematično modeliranje napoveduje in najavlja
matematični model v njegovih svojstvenih obrisih."
(10). Ni treba posebej poudarjati, da sta proces logič-
nega, matematičnega ali kibernetičnega modeliranja
ter določanje informacijske vrednosti tesno povezana.
Literarna kibernetikaje torej matematično modeliranje
literarnih sistemov, ki izpostavlja za literarno informa-
cijo bistveni element: informacijsko vrednost. Iz-
polnjene so zahteve, ki si jih postavya kibernetika:
literarna kibernetika modelira takšne literarne modele,
da izpostavlja informacijsko vrednost. Na tem mestu
je treba premisliti, kaj je s stahšča literarne kiberneti-
ke informacijska vrednost besedila, ki je, kot smo
videli v območju estetske informacije in literarnosti
literarnega besedila. Merjenje in določanje informa-
cijske vrednosti je, če sledimo uvodnim poglavjem
Marcusove Matematične poetike, v svoji uvodni fazi,
ki jo Marcus imenuje prehod iz kvazimatematičnega v
matematično-logično modeliranje. Kibernetika se to-
rej tudi v območju literarne znanosti pričenja formira-
ti v področju kibernetičnega, matematično-logičnega.
Štambukovo misel o tem, da še nimamo matematičnih
in formaliziranih oblik merjenja informacijske vred-
nosti, je treba dopolniti v toliko, da že izdelano teo-
rijo, nimamo pa še praktične metodologije. Tu se seveda
vračamo na kibernetično izhodišče, na njen „filo-
zofski" in „tehnični" nivo. Če hočemo podrobneje
opisati pojem estetske informacije, se moramo vrniti k
jeziku s stališča teorije o komunikacijah, kot ga je
dopolnila „tehnična" kibernetika. To seveda tudi
pomeni, da se k jeziku (literature) vračamo s stališča
komunikacijsko-informacijske teorije v povezavi s
semiotiko.
Oprli se bomo na shemo komunikacijsko-informa-
cijske jezikovne mreže, kot jo je razvil Lubomir Do-
85
ležel na podlagi šestpolne Jacobsonove sheme jezikov-
nih funkcij (11). Doležel pozna v vsaki jezikovni ko-
munikaciji štiri območja informacije: spoznavno,
upravljajočo, estetsko, kontaktno. V prvem območju
je jezikovna informacija nanienjena razkrivanju prirod-
ne in družbene realnosti, v drugem je jezikovna infor-
macija namenjena upravljanju sistemov od preprostih
do zapletenih (o^i kibernetični nivo, ki imphcira tu
tudi socialno raven informacije), v tretjem območju je
jezikovna informacija uporabljena za estetsko upodobi-
tev realnosti, v četrtem območju jezikovne informaci-
je pa se dogaja neprestano bhžanje ničelnemu se-
mantičnemu in sintaktičnemu nivoju, jezik se „praz-
ni" zaradi vse večjega števila konvencionalnih izrazov.
Vsako jezikovno sporočilo, vmes sodi tudi množica
hterarnih del, vsebuje vsa štiri območja informacije.
Za literarno kibernetiko sta v hterarnih besediUh zani-
mi verjetno upravljajoča in estetska funkcija informa-
cije. Upravljajoča funkcija hterarnega dela je lahko
opisana kot „vhod v literarni sistem", to so tiste točke
hterarnega besedila, ki omogočajo vzpostavitev komu-
nikacijskega kanala med nekim anahtskim kiberne-
tičnim sistemom in hterarnim delom. Estetska infor-
macija pa je definirana v skladu s teoretičnimi spoz-
nanji literarne kibernetike in informacijske teorije kot
„informacije, ki je vsebovana v znaku ali znakih, kate-
rih pomen je znan in določen." (12). Frank je razvil
tudi matematično vrednost estetske informacije. Pri-
čakovana vrednost estetske informacije znaka je
H8(z)=fpiFpia)logal/pi(j)
kjer je pi(j) verjetnost, da je bilo za opis (uresničitev)
pomenjanja pomena Bi potrebno Zj znakov ali zna-
kovnih kombinacij.
Bralec, ki so mu znane vsaj osnovne zakonitosti teo-
rije informacij, bo lahko iz navedene formule zaklju-
čil, da mera estetske informacije nikakor ne meri
.Jepote" umetniškega (hterarnega) dela, marveč origi-
nalnost, s katero je umetnik uspel reahzirati neki po-
men. Ta originalnost paje seveda razmerje med verjet-
nostima znakov z definiranim in nedefiniranim po-
menom. Čimbolj ozko je definiran pomen znakov ah
znakovnih kombinacij, manjša je mera estetske infor-
macije, saj narašča kohčina kontaktne jezikovne infor-
macije zaradi vse večje konvencionaUzacije jezikov-
nega izraza. Estetska informacija literarnega dela je
torej odvisna od razmerja med vsemi štirimi območji
jezikovne informacije, obenem pa je povezana z raz-
merjem med verjetnostjo pojavljanja znakov ali zna-
kovnih kombinacij z definiranim in nedefiniranim
pomenom. Estetska informacija torej imphcite tudi
pojasnjuje pojem metafore (v najširšem smislu bese-
de). Metafora je tako estska informacija, ki prinaša za
razhko od kontakne jezikovne informacije z znanim in
„izrabljenim" pomenom, nov in nedefiniran pomen
znaka ah znakovne kombinacije.
S tem, ko smo v grobih obrisih poskušah pokazati
kaj je področje hterarne kibernetike in kje se ta meto-
dologija sodobne literarne znanosti danes nahaja, seve-
da nismo ničesar povedah o nekaterih drugih vpra-
šanjih. Mednje vsekakor sodi razmerje med sodobno
kibernetiko in marksistično4lialektično razlago jezi-
kovnih informacijskih procesov. To področje, kot tudi
nekatera druga, predvsem vrsta „kibernetičnih" aspek-
tov semiotike, pa so preobširna, da bi jih lahko vklju-
čili v pričujoče razmišljanje. Vendar pa nas vse, kar
smo povedali o hterarni kibernetiki obvezuje, da v
prihodnosti spregovorimo tudi o teh področjih.
Denis Poniž
(1)	zbornik Izazov kibernetici, Zagreb 1971, Gluskov, Uvod u
kibernetiku, Beograd 1967, Geneza Kibernetike, Beograd
1967, Bober, Stroj, čovek, društvo, Zagreb 1970, Pitanja/72,
Zagreb 1972, Jacket, Človek, spomin in stroji, Ljubljana
1966, Stambuk, Kibernetika - mogućnosti i stvarnost, Be-
ograd 1976.
(2)	Solomon Marcus, Matematička poetika, Beograd, 1974
glej tudi D.Poniž, Nekaj misli o Matematični poetiki Solo-
mona Maicusa, SR št. 2/75.
(3)	Ta povezava je prisotna tudi v temeljnem delu teorije o
informacijah, v knjigi C. Shannona in W. Weaverja, The
Mathematical Theory of Communication, 1949.
(4)	citiramo po izdaji N. Viner, Kibernetika i društvo, Be-
ograd 1973, str. 123
(5)	W. KöUer, Semiotik und Metapher, 1975, str. 76
(6)	G. Klaus, H. Liebscher, Was ist. Was soU Kybernetik,
1971, str. 19: „Kibernetske sisteme lahko razumemo kot sis-
teme, ki sprejemajo informacije, jih predelujejo ali shranju-
jejo. Tako predelane ali začasno shranjene informacije lahko
pozneje učinkujejo na okolico."
(7)	Tu lahko iščemo tudi izvor lingvistične in literarne sta-
tistike.
(8)	D.Poniž, O tekstualni znanosti. Problemi 1-2/75, str.
75-76
(9)	Ibid., SÜ. 33
(10)	Ibid., str. 30
(11)	Doleželova shema ima svoj izvor že v shemi K. BUhlerja
(Sprachteorie, 1934), ki pozna tri funkcije jezikovne informa-
cije: upodabljajočo, izražajoče in pozivno. J. Mukarpvsky
(Kapitoly z češke poetiky. I, 1948) je shemo dopolnil še z
estetsko funkcijo. Prenovitev je sherrra doživela z R.Jacobsnom,
ki je upošteval Sharmonova spoznanja informacijske teorije. V
delu Lingvistika in poetika (Linguistics and Poetics,
1960) pozna šest funkcij jezikovne komunikacije: emotivno,
konotativno, spoznavno, met^ezično, fatično in poetiči».
Poetična funkcija je podrobno razložena v delu S. Marcusa,
52 Oppositions Between Scientific and Poetic Communicati-
on, zlx)r. Pragmatic Aspects of Human Communication,
1974.
(12)	H. Frank, Kybemetika a Estetika, zbor. Kybernetika ve
společenskych vëdàch, str. 231,1965.
86
Tatjana Pregel
ZABELEŽKE
MALI ODER MISLI
ali
zasebno potovanje po namenih
in smislih sodobnih tiultumih ustvarjalcev
(možganska inventura
od 24. avgusta 22.07 do 25 avgusta 05.20)
Prelog
Razmišljam, da bi napisala tekst posebne vrste.
Najprej zato, ker mi pisanje pomeni resno delo: ne ukvarjam se z intervljiqi, ki nq jih klepet slučajno zanaša
sem in ^a. Priprave na pogovor so zbiranje precejšnje dokumentacije, študija podrobnosti, prejšnj^a in občas-
nega. Vem, kaj naj mi nekdo pove. In tudi koščki iz predpriprav nekaj nosijo s seboj.
Potem zato, ker to ni brezosebno delo: dogaja se, da besede, potem ko so zapisane, tistemu, kijih je govoril,
zvenijo drugače. In ponavadi je malo yudi pripravljenih na klepet s svojo glavo o samem sebi, laže se je s trdimi
prijemi lotiti pisca.
Zapis naj bi torej bil neizklesan portret mnogih stvari: trdega dela, človeško konvencionabiostjo, verbalno
uglajenos^o.
Razmišljam tudi o javnem in zasebnem. Kdo naj tu vleče črto? Govorec ali zapisovalec? Koliko ljudi mije
reklo: no, in iz tega, kar sva govorila, napišite nekaj, da bo prav. Komu? Meni, njemu, publiki?
Tekst je tudi zrcalo časovne stiske: nisem uspela zajeti vsega, kar bi rada, kar bi govorila še bolj nazorno.
Drugič?
Aleksander Bassin
Ljubljana, Tomšičeva ulica, 24. avgust 1976
—	Oster intervju, oster!
Pa ne vem čisto natančno: je bila to kritika ali hvala?
Polde Bibič
Ljubljana, Restavracija v maximarketu, 5. februar 1974
—	Gledališče je stvar posebnega počutja.
—	Popolnosti nimam rad, v življenju in umetnosti so zanimive napake. V njih je pravo bistvo.
Zabeležke pogovora z njim hranim s posebno ljubeznijo. Pristal je na novinarski eksperiment s svojimi
izjavami, in to celo z navdušenjem. Zame je pomenil vzpodbudo za razvijanje nečesa novega na tem področju.
Oto Bihai^i Merin
srečanja v letu 1975 ( Muenchen, Ljubljana, Pokljuka, Beograd)
—	Naivno slikarstvo, to so sanje o izgubljenem raju, to je otroški pogled na svet. Naivno shkarstvo ne bo
nikoh izumrlo, kajti vedno bo hrepenenje in vedno bodo otroci.
—	Slovenci nimate naivnih slikarjev.
—	Kaj mishm o Milicu od Mačve ? To ni veliko slikarstvo. Vem, da vas to prizadeva, ker vi mislite drugače,
ampak, draga moja prijateljica, to vaše vprašanje samo dokazuje,da si še niste do konca odgovorih na vprašanje
o umetnosti in da vaši kriteriji še niso povsem izčiščeni.
—	Z vehko nestrpnostjo sem pričakoval kongres jugoslovanskih pisateljev, na njem sem, kot veste, tudi
govoril. Moram vam reči, da sem bil izredno zadovoljen z govorom Staneta Dolanca. Imel je daleč najnapred-
nejša stahšča in v celoti podpiram, kar je rekel. Ne strinjam se skoraj z ničbmer, kar je govoril Josip Vidmar.
87
— Gledate to veliko omaro, v kateri so v vseh jezikih sveta, tudi japonščini, knjige o umetnosti, ki sva jih z
ÜZO napisala. Beležite si, iz vsakega obiska, srečanja, pogovora, razstave, si na listek zabeležite stavek, impresijo,
stališče. V času se bo tega nabralo vehko.
Oto Bihalji Merin je kljub krepkim letom čez sedèmdeset utelešena energija. Nenehno ustvarja. Bio -
bibliografija, ki je izšla ob rastavi Profil kritika O.B.Merina, in v kateri pravi, da v hiši njegovega ustvaijanja
enakopravno stanujejo Marks, Einstein in Picasso, ter mi jo je z ljubeznivim posvetilom poslal, šteje 120 strani
spiskov člankov, knjig, filmov,.. .
Janez Вођка
Grožnjan, avgust 1975
— Spomenika Ivanu Cankarju ne bom delal in ne mishm več nanj.
Ob tla me pritiska dejstvo, da moram žal biti priča, ko se slovenski narod odreka čudoviti umetnini, ki bi jo
že davno moral imeti.
Peter Božič
Ljubljana, pomlad 1974
—	Vsakomur, ki si želi resno ukvarjati z literaturo, bi odsvetoval, da se ukvarja še z novinarstvom: slejkoprej
bi zmešal področja ali opustil literaturo.
—	Nikdar ne bi želel delati v kulturni redakciji, ker imam sam toliko svojih interesov, ki jih potem nekateri
kar naprej povezujejo. Iz tega povezovanja izhaja ena mojih najbednejših in najbistvenejših izkušenj: podku-
povanje vsemogočih oblik.
Tomaž Brejc
doma, Ljubljana, 17. april 1976
- Premislil sem si, ne dam ti intervjuja za Probleme. Pogovarjal sem se tudi z Močnikom: intervju za
Probleme si zamišljam na drugačen način.
Niti ne prizadene me preveč, drugih možnosti in pravih ljudi je dovolj. Razmišljam o strpnosti. ,^godovinska
izkušnja nas mora učiti strpnosti," mi je nekoč dejal Jože Ciuha. Nekateri pač strpnosti ne zmorejo ali je
nočejo; verjamejo, da je dobro samo tisto in tako, kot sami počno. Seveda dopuščam tudi možnost, da majo oni
prav.
Miodrag Bulatović
Ljubljana, križišče pred pošto, Titova cesta, marec 1976
—	Nenehno je treba biti povsod prisoten.
—	Vedno je treba zmagovati z 1 : O, brez možnosti za revanšo.
—	Pred izidom (Ljudje s štirimi prsti) sem govoril z eno najvišjih naših osebnosti, kije rekla, da jim je tekst
všeč.
—	Človek je tiste narodnosti, v katere jeziku šteje.
Jože Ciuha
atelje, Ljubljana, maj 1976
-	Pri nas ljudje o drugih zelo veliko vedo, pa jih včasih niti ne poznajo, zato veliko opravljajo, pogovarjajo se
pa ne. Slovenci se malo pogovarjamo. Zato lahko pri nas pride do raznih kategorizacij, se pravi do raznih grup,
klik, eUtizacije ... Kontakti so prešibki, pa tudi strpni nismo preveč.
-	Opravljanje in metanje polen pod noge je več kot običajno. Literatura Kafke je pri nas potencirana:
človeku nenehno nekdo sodi, ne da bi to vedel in ne da bi to čutiL
-	Ta mali narodek je kljub vsemu ohranil zavest.
88
Branko Copié
Šabac, 10. september 1969
— Jaz nisem tak kot tisti predsedniki, ki zaradi prevelikega trebuha bolj poredko zaidejo med svoj narod.
Olga Kacjan
Ljubljana, Unionski vrt, zvečer 13. julija 1976
.problem je - začeti.
Drugi problem je - kako začeti. ,
Tretji pa - kako začeto nadaljevati."
Nežna deklica. Plaha. Dobra igralka. Kako romantično, bi kdo dejal. Ona pa govori o trdem delu, o neneh-
nem snemanju in igranju, o študiju in zagnanosti. Zaveda se negotovosti svojega poklica in tega, da ji ne daje to,
kako je začela in to, koliko igra, še nekakršne zanesljivosti. Zato dela vehko in bi še več, če bi mogla. Kljub
trdemu delu od zgodnjih jutranjih ur in često do pozne noči ostaja nežna, kot so nežne poteze na njenem
obrazu. Ob koncu najinega nekajurnega pogovora se skoraj nehote vprašam: ji bo igralski pokhc te poteze
izostril, utrdil? Upam, da ne. Vendar ji tega ne rečem.
Opomba:
Zmenjeni sva za avtorizacijo teksta. Celo s pomočjo njene mame se v redakciji trudimo, da bi Olga dobila v
roke že napisan tekst in ga pravočasno vrnila, vendar brez uspeha. Snemanje, snemanje, neusmiljeno sne-
manje . ..
Ladko Korošec
ideja, 3. junij 1976
Albumov s fotografijami iz mladih let ne jemljemo pogosto v roke. Le od časa do časa jih ljubeče primemo in
obrišemo prah s platnic. Tedaj jih nehote odpremo: sedemo in se počasi sprehodimo od fotografije do foto-
grafije. Vsaka nosi svoj čas in svoj spomin: na vesel ah žalosten dogodek, na prijateljstvo ah na prvo ljubezen,na
lumparijo ali kak uspeh, na nekaj pač .., Vsaka teh fotografij nosi svojo zgodbo, ki jo je zapisal in jo pustil
nedotaknjeno globoko v nas. Zakaj nekaterih teh zgodb ne bi zapisali? Prvo „Zgodbo iz zaprašenih albumov"
mi bo povedal Ladko Korošec.
Lev Kreft
po telefonu, 25. avgusta 1976
„Imaš tekst? "
,Jmam ampak ..."
,,Še ni gotov? Vse ostalo je že v tiskarni."
„Gotov je inni. Še precej bi se dalo zapisati iz zabeležk. Pa .. ."
„ .. . drugič! Sedaj prinesi takoj tekst, da ga Jure odda v tiskarno."
Potrpežljiv urednik, ni kaj!
Tone Kuntner
Domžale, 8. julij 1976
-	Ne pišem zato, da bi spreminjal svet. Pišem z željo in iluzijo, da bi bil svet drugačen.
-	Kdor piše zares ah kdor mora pisati, dela to neoziraje se na odziv bralca, hkrati pa se poskuša bralcu
čimbolj pribhžati. Zato zavestno ah podzavestno, prikrito ah neprikrito piše z željo, da govori še komu razen
sebi.
-	Ustvarjalno gonilo je v tem, da iščeš, odkrivaš in predvsem potrjuješ svet v sebi in sebe v svetu. Vsako
ustvarjanje je iskanje. Pravo, smiselno iskanje je iskanje v sebi, okoh sebe.
89
Svetlana Makarovič
Korpe, 4, 8. julij 1976
Že drugi dan snemamo oddajo o poeziji za televizijo. Po večkratnih dogovorih je ekipa zbrana in delamo
skoraj brez odmora. Za konec nam je ostala predstavitev Svetlanine poezije, s katero se uvršča na sam vrh
slovenske poezije in zbuja vse spoštovanje.
—	A si ti čisto zmešana? Kdo ti je dovolil pripeljat celo ekipo sem ? Sem zato zbežala iz Ljubljane sem gor,
da še tu ne bo miru? Izginite! Vsi! Takoj!
—	Svetlana, saj sva bili za to oddajo dogovorjeni!
—	Ja, ampak pred mesecem dni. Če se nekaj zmeniš, se drži dogovora.
-	Ekipa je bila v zadnjem trenutku odpovedana!
-	Kaj boš govorila, trapa, ko vem, da zaradi pamžev nisi mogla. Se bož že morala odločit ali se boš ukvarjala
z otroki ah z kulturo.
Tole je najbolj ljubezniv zapis o tem, kako nas je Svetlana sprejela. Ne spomnim se več vseh besed, s katerimi
me je označevala, ker se jih ne želim spomniti. Spomnim se, da me je močno prizadelo in da sem se brez besed
obrnila in šla. Šel je tudi Tone Kunter, pa režiser Tone Pre lih in vsa ekipa. Po slabi gozdni cesti je znova začelo
premetavati televizijski kombi in počasi je zamrlo pasje lajanje in ropotanje pisalnega stroja.
Njeno poezijo pa spoštujem. Poje o grozljivih spoznanjih, o srhljivih sanjskih predstavah,o strašljivi neveri v
človeka na tako lepo zveneč narodno melodičen način, da se sprva niti ne zaveš vsebine in se potem z dvakratno
težo sprevrže nate ves njen pesimizem, vse njeno videnje človeškega zla.
Adriana Maraž
Breznica, julij, avgust 1976
—	Vsak sUkar najprej slika zase.
-	S sitotiski sem poskusila zaradi nuje, ker bi morala razstavljati na mnogih koncih sveta, pa nimam grafik.
Pa mi ne ustrezajo.
-	Ogromno časa preteče od ideje do realizacije, med nastajanjem pride tudi do sprememb. Jedkanica je zelo
zahtevna in nikoli ne nastane povsem tisto, kar si zamisliš.
Poznavalci jo imajo za eno prvih dam svetovne grafike in s tem ji ne poklanjajo puhle hvale. Njena umetnost
je izredna, vendar je zame tudi ona sama izredna. Čustvena.Ženska. Trmasto vztrajna. Občutljiva. In: mar ni
prav vsega tega v žametnih barvah njenih grafik?
Ivan Minatti
Ljubljana, 20. 5. 1974
Prosim ga za dolg pogovor o sebi, o pesmih.
„Ne,ne morem," mi reče, ,^ivim v drugem svetu, prevajam."
Je v njegovem zadnjem pesnjenju slutiti življenjsko utrujenost, željo po umiritvi nenehne ostre bolečine?
Prišel bo čas, ko bo pripravljen na pogovor o samosvoji in neposnemljivi liriki. Kdaj?
Blaž Ogorevc
Redakcija m, december 1975
Odlomek iz neobjavljenega intervjuja:
—	Zakaj misliš o svojem pisanju, da je poezija?
-	O tem, ali je moje pisanje poezija ah ne, sploh ne razmišljam, kajti ne zdi se mi problem, ali bi bila to
poezija ali morda proza. Samo nekaj delam in to mi popolnoma zadošča, vse nastaja spontano, brez problemov
in brez znanja literarne teorije odnosno vnaprejšnjega opredeljevanja preko tovrstne teorije. Tod ima morda
klasična literarna teorija precej problemov v smislu opredeljevanja moje literature preko razdeljevanja v po-
samezne zvrsti (torej precej teáco delo) ali pa da tovrstnega dela morda celo nima (ker bi moja poezija ali pa če
to ni poezija, izpadla iz njenega področja). Po formalni plati bi bila to skoraj proza, po vsebinski pa morda
poezija. Ampak to zame res ni problem. Vse nastaja spontano,brez refleksije, popolnoma intimno. O tem pa se
tudi kritiki, ki so se doslej ukvarjah z mojim pisanjem, niso ukvarjali, odnosno so se temu vprašanju izognih
(Taras Kermauner: „ . .. ko berem te Blaževe pesmice? prozo? se mi zdi..."). In o tem, koliko časa sploh
kanim pisati poezijo sploh ne razmišljam, pišem tisto kar nastaja in ne to, kar bi se že vnaprej odločil, torej se
opredeUl ali za poezijo ali za prozo.
Maja 1976 je Blaž Ogorevc dobil nagrado jugoslovanskega mladinskega časopisa Mladost - za poezijo.
90
Karel Pečko
Slovenj Gradec, prireditve Mir, humanost in prijateljstvo 1975
—	Še nihče doslej ni tako v celoti dojel bistva vsega tega našega dogajanja v Slovenj Gradcu. Hvala vam za
enlaatno reportažo.
Še niliče doslej se mi ni tako zahvalil.
Žarko Petan
Bohinj, 10. avgust 1976
—	Lahko, da je Ideahst sodoben film. Delan paje na izrazito star način.
Patrick Seale, galerist,
pismo, London, avgust 1976
—	To ni nemogoče. Dali je precej ekskluziven in ekscentričen mož. Ponudite mu kaj izrednega, kaj nenavad-
nega, kaj enkratnega. Obljubite mu, da mu boste poklonili zlat ključ od mestnih vrat ter dodeUli častno
meščanstvo, pa bo prišel v Ljubljano.
Jože S pacal
Grožnjan, avgust 1976.
Morje je neusmiljeno nesramno: hladno je in neprivlačno. Sonca ni in dopust se nam izteka. Včeraj je bila
otvoritev Boljkove razstave v piranski galeriji, pa koncert Acija Bertonclja: precej včerajšnjih obiskovalcev se
danes zbira tu vGrožnjanu. Otroci se podijo po uhčicah, klepetamo s tistimi, ki so že vstah. Grožnjan je tak kot
vsako leto: ob slabem vremenu poln znancev in slučajnih obiskovalcev. Zdi se, kot da letos kljub pravtohkim
razstavam umetniško življenje ni tako živo, kot sicer. Kljub temu se je prijetno klatiti od galerije do galerije in se
kot navadno ustaviti v Stari kovačiji Jožeta Spacala. Skozi nenehno odprto razstavno galerijo njegovih zadnjih
grafik se ustavimo v atriju s kamnito mizo in ob dobrem domačem črnem vinu ne razmišljamo o usodi
slovenskih umetnikov niti o usodi umetnosti nasploh. Obiskovalci nemoteno prihajajo in odhajajo, le tu in tam
se kdo ustavi in vpraša, kje bi lahko dobil Spacala.
Jože vstane in tudi tokratnemu obiskovalcu odide nasproti.
Obiskovalec se z njim pozdravi in ga predstavi svojim: „Lojze Spacal."
„Jože Spacal," ga mirno popravi Jože.
„Hm," se obiskovalec zadregasto odkašlja. „Oprostite, nisem vedel. Veseh me,da sem vas spoznal."
Spogledamo se, Jože pa mu reče:
,poznavalci ne zamenjujejo."
Kar čestitala bi mu, tako mije odgovor všeč.
Gabrijel Stupica
Ljubljana, 28 7. 1975.
(Vrt hotela Slon. Večerjamo. Z nami sta Liza in Oto Bihalji-Merm)
—	Drama je v praznem prostoru; slika govori s tistim, kar ni narisano.
—	Vsi imamo radi, da nam ploskajo.
—	Moje shkarstvo? Sem čisto navaden človek, ki je kultiviral neko svojo nagnenje in temu posvetil več časa
in energije, kot drugi.
—	Ko začutiš, da si „nekaj" napravil, je to hrbtenica, na katero obesiš tisto malo samozavesti, ki te drži
pokonci. V svojem ateljeju sem zelo samozavesten, lahko se smejem nad vsem, kar sem doslej napravil. To ne
pomeni, da mi niso ljuba priznanja, ki sem jih dobil; ampak šele to, kar sem slikal, kar delam sedaj in kar morda
še bom, tvori blok celotnega dela.
—	Picasso je bil nesramno nadarjen.
Ves čas me spreletava misel, „kako resno ta človek jemlje shkarstvo". Resno na poseben način. Človeštvo
ima na voljo toliko pameti, da lahko naredi vse in nič. Umetnost nima več tiste vloge in moči, kot jo je lahko
imela v časih manj razvite znanosti. Kam bo šlo človeštvo, kam bo šlo slikarstvo? Znotraj teh strašnih vprašanj
slutim odgovor, zakaj je človek, ki je sUkal kot Španci, svoj sedanji jezik oklestil do bolečine, do skoraj črno
belega. Mož, na videz krhek kot travna bilka, je bruhajoči vulkan, ko govori o shkarski temi, ki jo ima rad in ga
prizadeva.
91
Branko Šomen
Ljubljana, Vrt Figovec,ob izidu knjige 1970
-	Rdeči smeh, to je moje življenje z napako.
Mika Špi^ak
Beograd, jesen 1969
Takratni predsednik ZIS je dobil nagrado časopisa JEŽ zaradi tolerantnega odnosa do humorja in satire, tudi
do vicev na svoj račun.
Sprejel je prošnjo za intervju. Pripravljala sem se nanj, računajoč, da bom naletela na .zadrgnjenega' politika,
ujetega v politične, resne, težke okvire, ki ga bo vprašanje o vicih na njegov račun vrglo iz tira.
„Kaj mislite o šalah na svoj račun? " vprašam in naelektrena čakam odgovor.
„Tem šalam sem se smejal," odgovori mirno Špiljak in se nasmehne in jaz sem nekaj časa ob sapo in ne
morem dojeti, da je tako naravno odgovoril.
Potem se pogovarjamo še dve uri.
Ne spoznam se na to področje, da bi rekla, kakšen politik je Špiljak. Ampak tisti intervju mije povedal, da je
izreden človek.
Jože Tisnikar
Slovenj Gradec, 16. septembra 1974
-	Tisti ljudje, ki so res žalostni, manj jokajo.
-	Nerad prodajam slike, za katere vem, da jih ne bom več ponovil, ali pa tiste, ki so mi pri srcu.
-	Ne vidim rad, da moje slike visijo med nepomembnimi slikami.
Tedanji pogovor je zabeležen v dolgem tekstu, teh nekaj besed je še posebej zabeleženih v mojih zapiskih.
Zaradi iskrenosti? Vsakokrat znova, kadar stopiš v Tisnikarjev atelje, po vseh stenah razvešene njegove slike
butnejo vate s težko zeleno modrino: tako je v tem sedanjem ateljeju, v stolpnici, kjer stanuje, in tako je bilo v
prejšnjem ateljeju v bolnišnici, kjer še vedno dela v prosekturi. Zaradi trmaste vztrajnosti? Izpovedana moč in
ihta po znanju slikanja mu ne dovolita oddiha, delavnost in samozavest je razvil do viška.
Milovan Vitezovič
Beograd, sodna dvorana okrožnega sodišča, september 1969
-	Ce lahko ena karikatura 10x15 cm resno ogrozi naš sistem, bi se nad njim resno zamishl.
Franci Zagoričnik
Kranj, 29. februar 1976, pismo
Tatjana,
bi rad, da bi bilo to v celoti objavljeno
in da ne bi ničesar popravljali, tudi slovnično ne!
Glede tega intervjuja pa takole: skoraj je težko na majhnem prostoru kaj prida povedat. Saj vem, časopisi
rabijo takšne prazne ali pa takšne globokoumne besede, ki jih je lahko po mili volji reproducirat po vsakršni
potrebi. Jaz se za vsako stvar ne bi potrudil. Tu sem se odločil na takšen obseg, ki ga ne bi bilo treba pristriči in
hraniti za kakšno drugo rabo, saj sicer ne bi vedel, kaj bo upoštevano in kje bom oškodovan. Sem zelo za to, da
za eventuelno drugo rabo in boljše prostorske možnosti ta svoj pogovor s tabo dopolnim, glede na že postavljena
vprašanja pa tudi če bojo kakšna nova.
Ljubljana, 17. 1976, neodposlano pismo
Franci,
najbrž bo na objavo treba počakati dlje, pa še to bržkone ne bo izšlo v istem obsegu. Za „Antologijico" imam
vnaprej določen prostor, vendar še ne vem, če bodo v redakciji še kdaj naklonjeni njenemu izhajanju. Zaenkrat
niso, žal.
Upoštevala bom,da izide enkrat intervju v celoti. Ce ne v ,дп" pa kje drugje. Pozdrav
Tatjana
92
Ciril Zlobec
Ljubljana, januar 1975
—	Pa vendar srno Slovenci tako obsedeni z urejanjem stvari tudi tam, kjer to sploh ni potrebno: v poeziji
recimo.
—	Brezplodno zapravljamo čas, energijo in si ceframo živce z razglabljanjem o tem, kaj je in kaj ni prava
poezija, kakšna so njena prava pota in podobno.
—	Značilno za naš sedanji pesniški trenutek je najbrž to, da je plodno posejan s pomembnimi pesniškimi
imeni in da so ta imena čudovito različna med seboj. Tudi zanikujoča se med seboj. To je največje bogastvo
našega časa in sodobna slovenska poezija, kot poezija svojega časa, prav gotovo doslej najbogatejša.
Pred kratkim sem ga vprašala, če smo slovenci res narod pesnikov. „Smo," mi je odgovoril, „največ po tem,
kar ni objavljenega." Kaj bo odgovarjal avtorjem, ki mu na mizo grmadijo nove kopice pesmi in pesniških zbirk?
Epilog
Razmišljam, če je prav ali ne.
Ugotovim, da je to prevelika dilema za brskanje po vrsticah, ki se mi nabirajo v bežnih klepetih, hitrih
srečanjih, dolgih pogovorih.
Delimo si besede.
V njih so misli in jih ni, v njih smo in nismo.
Iz najmanjših drobcev, ki so se utrinjali in utrinjali, so na morskem dnu nastale gore.
Nekoč se bodo vse te besede, ki sem jih dobila slišala in zbrala, uvrstile na neko svoje mesto. Spregovorile
bodo tako kot danes, lahko drugače. V njih je nek čas, govore o nekem prostoru.
Enega zadnjih avgustovskih dni sem trčila v slikaija Janeza Bemika. Nesramno ga je bolel zob. Nekam
žalostno je zavzdihnil:
„To poletje se mije sprevrglo v cel kup detajlov!"
„Vsak detajl nečemu služi," si rečem.
In lotim se brskanja po beležki.
Beležim in ustvarjam zapis iz celega kupa detajlov.
Samo čas je držal škaije, ampak držal jih je krepko.
Na papir je šel kupček det^Iov, brez načrtov, brez namenov. V beležkah in spominu ost^a velik kup
detajlov.
Za drugič?
93