POGLED NA MARTULJKOVO SKUPINO WS4 1 SHhHh . ŠKOFOVSKA SINODA V RIMU Na praznik sv. nadangela Mihaela, 29. septembra 1967, bo v Rimu prvo zasedanje škofovske sinode. Sinoda škofov je sad II. Vatikanskega zbora. Po mnenju koncilskih očetov in teologov je njena ustanovitev prav tako važna kakor sam cerkveni zbor. Prej ali slej bo škofovska sinoda postala osrednji organ katoliške Cerkve. Umaknili se ji bosta kardinalski zbor in rimska kurija. Škofovsko sinodo sestavljajo zastopniki vseh katoliških škofov. Na 25 škofov v eni državi pride po en zastopnik. Več kot štiri zastopnike pa ne more imeti nobena država. Na prvem zasedanju bo 193 zastopnikov. Evropa jih bo dala 34, Azija 20, Afrika 31, Amerika 43, Oceanija 4. Poleg teh bo še 13 vzhodnih patriarhov in višjih nadškofov ter metropolitov, 10 načelnikov Umskih kongregacij, 3 kardinali — predstavniki pokoncilskih tajništev in 10 višjih redovniških predstojnikov. Sv. oče pa jih bo imenoval 25. Zasedanje bo predvidoma trajalo do 24. oktobra. Predsedoval mu bo sam sv. oče Pavel VI. Za tajnika škofovske sinode je izbran Poljak msgr. Dubin, pomožni škof kardinala Višinskega, ki pa že dvajset let živi v Rimu in temeljito obvlada osem jezikov. Na programu prvega zasedanja je pet tem: vprašanja vere, obnova cerkvenega prava, bogoslovna semenišča, mešani zakoni in liturgična reforma. Bog daj, da bi škofovska sinoda temeljito izvedla smernice II. Vatikanskega zbora da bo tako čimprej Kristusova Cerkev zasij da v novi in večno lepi svetlobi. . „ CERKEV IN MEDNARODNI PROBLEMI Med Rimom in Carigradom (Ob obisku Pavla VI-pri Atenafjoru) Razvoj mednarodne politike je v največji nevarnosti, kadar se na obzorju pokažejo razpoke in kriziej ki postavljajo v senco tiste ustanove, ki naj bi ohranjale in reševale mir med narodi. Po vojni v Abesiniji, ki' jo je izzval Mussolini s svojim oboroženim pohodom za osvajanje modernega italijanskega imperija v Afriki in po izstopu Nemčije iz Zveze narodov po samovoljni odločitvi Adolfa Hitlerja, poglavarja nacistične Nemčije, se je avtoriteta Zveze narodov kot najvišje čuvarke miru, zelo zamajala. Ko se je potem nemoč še bolj razkrila z izbruhom državljanske vojne v Španiji in ob japonskem osvajanju Kitajske, so bili šteti trenutki miru ne samo zanjo, ampak za ves svet. Kar se je potem zgodilo, ko je 1. septembra 1939 Hitler napadel Poljsko in s tem sprožil drugo svetovno vojno, je bil samo žalosten in na nesrečo neizbežen zaključek krize, ki se je rojevala, ker nad mednarodnim življenjem ni bilo več ustanove z zadostno avtoriteto, ki bi mogla zavreti pot v končno katastrofo. Prav te dni smo bili priča, kako se je izredno zamajala avtoriteta Organizacije združenih naro-dov v New Yorku, ko se je sprožila kratka, a nevarnosti polna vojna med Izraelom in Egiptom kot voditeljem arabske koalicije. Moglo bi se reči, da je bila usoda svetovnega miru na nitki — iz konflikta je odnesla avtoriteta Organizacije združenih narodov kot najvišje braniteljice miru še nekaj delnih uspehov, toda v njej so že močne klice razdiralnih sil — in najnovejši komentarji o nadaljnjih pripravah v Egiptu in drugih arabskih državah, kamor se valijo nove količine sovjetskega orožja, nam napovedujejo možnost dogodkov, ki zamorejo spraviti naš svet res na rob uničenja v atomski ali jedrni vojni. Mir nad vsem in nad vsemi Ob takem položaju je bila kot luč v temi novica, da se je papež Pavel VI. podal na ohisk k patriarhu Atenagori v Bizanc, ali Carigrad, kakor se je imenoval, kadar so nanj zrli ruski cesarji iz svojega središča Moskve, drugega Rimia na tem svetu, tako vsaj so pisali o njem ideologi ruskega vse- slovanskega pravoslavja. Že na zunaj je nosil sestanek mnogo znakov veličastnosti, ki presegajo o-kvir običajnih diplomatskih dogodkov in sicer po svoji skromnosti, zadržanosti, in lahko bi rekli, popolni oddaljenosti od bučnih zunanjih manifestacij, ki ponekod zastrupljajo mednarodno ozračje. Kajti v svoji osnovi je obisk izraz velike tragedije, ki spremlja delo in bivanje vrhovnega poglavarja pravoslavne cerkve, patriarha Ate-nagora v Bizancu. Kadar je mogel, je Atenagora rad izjavljal obi^ko-vavcem katoliške vere, da bo kmalu obiskal papeža Pavla VT. v Vatikanu in včasih je šel še dlje in dodajal, da veruje v prve bližnje javne izraze pravega zedinjenja med obema cerkvama in to v piav bližnji bodočnosti; dodajal je, da si želi še pred svojo smrtjo privesti svoje delo zbliževanja in zedinjenja do realnega zakljukča že v nekaj letih ah' desetletju. Zato je z velikimi upi zrl na svoj obisk pri Pavlu VI. v Rimu. Toda njegovemu delu so se valile nasproti ogromne ovire. Turške oblasti mu v Carigradu niti ne dovoljujejo primerno pozidavo Panela, potrebno za ohranjenje patriarhovega domovanja vsaj v tolikšni meri, da se poslopje ne bi nenadno zrušilo nad glavami svojih stanovavcev. Ko je bila kriza na otoku Cipru na višku, so turške oblasti hotele vezati Atenago-ro na delo metropolita Makarija, ki je — vsaj na zunaj — nosil velik delež odgovornosti v nesrečnih dneh klanja med tamošnjimi Grki in Turki, ki so skupni lastniki otoka. Ko so gia tako turški vladni krogi dolžili zavezništva z grškimi nacionalisti na Cipru, pa se je grška pravoslavna avtofekalna cerkev močno upirala Atenagoro-vemu delu za zbližanje s katoliško cerkvijo in nikakor ni računati na popuščanje v Atenah, pöterin ko je bil sedaj po zadnjem vojaškem u-daru za grškega patriarha imenovan hierarh, ki je znan po svoji opoziciji proti Atenagoru, ekumenskemu patriarhu v Carigradu. Če pa pri tem vpoštevamo še dejstvo, da je grški patriarh središče ruskih intrig proti zedinjenju, ker se to ne bi smelo izvrševati drugače, kakor pa si to želijo vladarski krogi v Moskvi, ki potem tako politiko diktirajo tudi moskovskemu patriarhu Alekseju, potem si je možno vsaj približno orisati sliko položaja, v katerem se mora oblikovati delo Atemagore na poti do zavlade pravega ekumenizma med vzhodom in zahodom. Pot pokore — pot zmagoslavja Pred leti bi se še težko moglo misliti, da bo papež zapustil za nekaj dni Vatikan in se prvi podal na obisk v Bizanc, kjer se je pred 1200 leti sprožila velika kriza vsega krščanstva. Vsaj na zunaj bi se zaradi ugleda pape-štva na mednarod. področju zahtevale izvedbe predpogojev, ki bi jih zmogli samo pravi, res zelo izšolani diplomatski predstavniki Vatikana na eni strani in skrivnostni metropoliti sinoda, ki obdajajo e-kumenskega patriarha v Carigradu. Toda Pavel VI. je potoval v Jeruzalem leta 1964 brez protokola, šel je v Indijo in izločil vse zunanje državne časti, dolžne bodisi poglavarju Vatikana ali pa državnemu predsedniku mlade azijske velesile, kakor je danes moderna Indija. Še več: ko je Pavel VI. ponesel svoj delež podpore in moralne veličine Organizaciji združenih narodov v New Yorku leta 1965 ob njenem jubileju dvajsetletnice, so bili izločeni vsi predpisi o izrednih časteh in — državniški sestanek s predsednikom ZDA, Johnsonom je bil porinjen v tišino — sešla sta se samo tako mimogrede. Toda ves svet zre danes na potovanje Pavla VI. v Carigrad z enakim strmenjem in zanosom, ka- kor se je čudil ponižni in spokorniški poti Pavla VI. in Atenagore, ko sta se sešla leta 1964 na gori Oljki v Jeruzalemu. Daši so turške oblasti proti Atenagori več ko nezaupljive — vseh šikan mu tudi sedaj vladne oblasti v Carigradu in Ankari ne bodo ukinile, vendar prav obisk Pavla VI. uvaja novo dobo, saj je predsednik turške republike z veseljem pusta! na sestanek s poglavarjem katoliške cerkve. Res se more zgoditi, da bodo v Ankari obisk razlagali tudi kot delno oporo ali celo pomoč pri obrambi turškega prestiža v trenutku, ko se v Sredozemlju nevarno širi moč in grožnja sovjetskih vojnih sil. Kadar je moskovski imperializem silil proti jugu, je bila Turčija vedno prvi in glavni cilj vsega ruskega spletkarjenja v tem delu sveta. Od tega gledanja pa ne bo več daleč miselnost, da bi ob teh turških in splošnih protiturških spletkah bilo komu kar pogodu, ako bi se med katolicizmom in pravoslavjem okrepila kaka „politična“ fronta proti imperializmu, ki iz Moskve svoj vpliv opira na šibkost in preveliko uslužnost nekaterih pravoslavnih hierarhov okoli patriarha A-lekseja. Pnav te intrige pa zamo-nejo postati vsem naporom za zbli-žanje zelo nevarne. Znano je, da se ruski vpliv ne opira samo na grško pravoslavje, ampak tudi na del srbskega pravoslavja, saj je še na zadnji vsepravoslavni konfe-renci na otoku Rodosu zagrebški pnavoslavni metropolit izjavljal, da se med hrvatskimi katoliki in Msgr. Anton Samore, papeški nuncij v Litvaniji, Letoniji in Estoniji. Rojen 4. decembra v Parmi (Italija). Specialist za komunistična vprašanja. srbskimi pravoslavci ne more misliti na zbližanje, dokler bodo ostali v spominu ustaški pokolji pravoslavne duhovščine in srbskih vernikov v letih 1941—1942. Ohraniti se nad vsem Papež Benedikt XV je v letu 1917 doživel hud udarec, ko njegova iniciativa za sodelovanje Cerkve pri sklepanju miru po prvi svetovni vojni v letu 1918 ni uspela. Italija ni pustila, da bi tedaj še vatikanski jetnik smel sedeti ob njenem zjastopniku za isto mizo na mirovni konferenci v Versaillesu. Gotovo je, da bi se že tedaj zamogla upoštevati pomoč in idealizem vseh verskih skupnosti za vpostavitev resničnega miru. Na zunaj pa je bil odklonjen delež katoliške Cerkve, toda zakon Bene- dikta za razširitev delovanja Cerkve v prid človeštva ni bil ustanovljen. V Versaillesu so položili temelje zta novi mir, zgradili' so ustanovo Zveze narodov, toda skoraj vzporedno je Benedikt XV usmeril Cerkev tja, kjer se njena udeležba v Versaillesu ni uresničila : postal je papež modernega mi-sijonstva, z encikliko o misijon-stvu je odprl Cerkev narodom vsega sveta in jih s tem začel pripravljati za sodelovanje pri dejanjih, ki naj na temelju načel ljubezni in pravice grade novi red — ne samo v Evropi (dasi bi bilo med evropskimi narodi treba še marsikaj zboljšati), ampak je poklical azijske in afriške narode z ustanavljanjem lastne hierarhije k temu, da naj se v okviru Cerkve ovedejo svojega mesta in sicer na temelju enakopravnosti in spoštovanja dostojanstva vseh ljudi in narodov v okviru enake svobode za vse narode in rodove. Pij XI. je izvedel načrte v stvarnost. Danes se govori o revoluciji nerazvitih narodov za dosego blagostanja in sicer pod vodstvom komunistične Kitajske, toda pred štirimi desetletji je Cerkev začela buditi narode — seveda ne za vojsko ali nasilje revolucij, ker je revolucijo ljubezni zasajala v srca pripadnikov vseh narodov. Budila jih je za graditev sveta na načelih ljubezni in prave mednarodne morale. Pavel VI se ni v Carigradu srečaval siamo s patriarhom Atena-gorom. Ni bilo težko najti in odkriti sledov nuncija Roncallija, ko je med svojim bivanjem v Cari- gradu zasajal korenine za sedanje sadove ekumenizma. Približno isti čas je bil tam že nekaj let poznejši general jezuitskega reda p. Jan-ssen.s. Ko je Janez XXIII. pozneje kot papež sprejemal mednarodne osebnosti, je ta ali oni obiskovavec zavil na stran in skušal misel ali razgovor zanesti na bučnost raznih gesel vsakodnevnosti. Papež ga je navadno dobrohotno prekinil in z roko odmahnil: „Oh veste kaj — to so pa ideologije, kaj hočemo s to prtljago...“ Seveda: bile so za njim skladovnice liberalizma, laicizma, pozitivizma, modernizma in. danes... Dediščina papeža Janeza XXIII. pri Pavlu VI. ni tako nevidna. Za konec romanja v Bizanc je bil predviden obisk v Efezu, kraju smrti Marije Bogorodice. Mnogi misleci menijo, da Marijo vzhod bolj časti kot zahod. Sicer diplomati in še bolj politiki takih spremljav ne želijo in mogoče še manj upoštevajo. Pokoncilsko gibanje samo tudi ni brez debat prav v tem poglavju. Take-misli namreč ne gredo v protokole eksaktnih znanosti, in še manj v diplomatske spise. Toda kaj vse je moralo v zgodovini ostati ob strani, a se je potem izkazalo, da je bilo edino pravilno! Ko so po letu 1918 —- ih tudi po letu 1945 — skušali odriniti Cerkev še globlje v njeno od-maknj)Dno:st od mednarodne problematike — v geto, je takratno ponižanje rodilo svoje sadove na drugem področju... Srečanje med Pavlom VI. in A-tenagorom je bilo v času, ko se je toliko govorilo o ureditvi položaja svetih krajev v Palestini. Njih 'svetost je enako blizu kristjanom, muslimanom in Židom. Ta del raz-ffovora med Pavlom VI. in Atena-KOrom je mogel biti zelo aktualen, a verjetno najlažje rešljiv, šlo pa je za globlje temelje — za metafizično vsebino in prepojenost razmerja mednarodnih ve'zi med modernimi narodi, polnimi načrtov za dvig — in na žalost tudi za Propad. Metafizična vsebina pa se je spet zelo zamajala prav v zadnjih letih (Maritarn imenuje novo krizo neomodernizem) in brez njene prave vsebinske izčiščenosti človeški rod ne bo mogel do pravega miru. Pot v Efez je bila na koncu poti, ki ise je že začela s Pavlovim romanjem v Fatimo, to se pravi, da bo sila molitve za mir v svetu mo-rala dobiti globlji, močnejši pou- MOLITVENI NAMEN Splošni: za uspešno mednarodno sodelovanje katoliških organizacij. Misijonski: da bi se kristjani in muslimani medsebojno sporazumeli. Za domovino': da bi slovenski predstavniki v katoliških mednarodnih organizacijah mogli zastopati tudi življenjske koristi Slovenije. darek. Patriarh Atenagora Pavla VI. ni mogel spremljati na tem romanju, ker se še boji, da mu turške oblasti ne bi dovolile povratek v njegov Fanal v Carigradu. Vsekakor je na obzorju mednarodnega urejanja še vedno mnogo oblakov in dvojno romanje k Marijinemu svetišču samo v enem letu je tudi zunanji izraz težav in nevarnosti, ki se množe. Pot Pavla VI. je med drugimi sredstvi za mir hotela usmeriti pozornost tja, kjer so nad narodi in mednarodnimi ustanovami vrelci duhovnih sil za ohranitev miru. PS. — Prva poročila o stališču novega patriarha grške pravoslavne cerkve so bila nepopolna, kajti novi patriarh je nakazal svojo novo smer v grškem pravoslavju, ko je sklenil odstraniti vplive iz Moskve in je tudi kmalu poslal osebno pozdravno sporočilo ekumenskemu patriarhu Atenagori v Carigrad. Ker pa sedanji nacionalistični režim v Atenah, kjer je bila ustoličena vlada generalov, ne more računati na zaupanje turške vlade v zadevi Cipra, se s tem samo še podčrtava obseg težav na poti do popolne razjasnitve razmerja med Vatikanom in Finalom. Zato bo tembolj viden zgolj verski poudarek srečanja med Pavlom VI. in Atenagorom, ki bo pa doseglo svoj višek v romanju v Efez, v okrilje pobožnih spominov in prošnja Mariji Bogorodici, danes najmočnejši vezi med vzhodom in zahodom. Ruda Jurčec UMRL JE CARDIJN - v oce mladih delavcev (joc) 25. julija letošnjega leta je umrl v Bruslju (Belgija), zadet od srčne kapi, v štiriinosemdesetem letu starosti, kardinal Jožef Leon Cardijn, ustanovitelj svetovnega gibanja Mladih katoliških delavcev (JOC — žosizma). Rojen je bil 13. novembra 1882 v Belgiji v delavski družini. Študij je moral začasno prekiniti, da je mogel z delom pomagati pri vzdrževanju družine. Naslednji članek je privzet iz knjige ,,Poslanstvo delavske mladine“, ki jo je leta 1965. izdala celovška Mohorjeva družba. Car-dijnove misli je v knjigo zbral, prevedel in uredil Zdravko Reven, slovenski izseljenski duhovnik na Koroškem. Usoda delavskih otrok in delavske mladine je skrbela že nekatere može 19. stoletja. Da bi rešili to vprašanje, so naredili marsi- kaj koristnega in plodovitega, -a nesistematičnega. Da bi pa kdo mogel te napore povezati, sousme-riti in ustvariti primerno gibanje delavske mladine, se je zdelo povsem nemogoče in brezupno. Sošolci so bili slabši iz leta v leto Ob tem vprašanju se je ustavil tudi mladi Jožef Cardijn, doma iz belgijskega mesta Ha’, pri Bruslju. Ko je dovršil ljudsko šolo, so ga poslali v srednjo šolo, v malo semenišče, da bi nekoč postal duhovnik. Vsakokrat, ko se je vračal domov na počitnice, se je čudil, kako postajajo sošolci, ki so stopili v delovno okolje, drugačni in izpremenjeni. Opazil je, da jim delo kvari zdravje. Videl je, kako nravstveno propadajo, kako postajajo neolikani in nasilni, kako izgubljajo smisel za versko življenje. To ga je bolelo. Skušal jih je razumeti in jim pomagati. Sklenil je pomagati Ta problem mu v študijskh letih ni nikdar izginil izpred oči. Ko je stal ob smrtni postelji svojega zgaranega očeta delavca, je slovesno obljubil, da se bo vsega posvetil rešitvi delavske mladine in delavskega stanu. Po novi maši leta 1906 je šel Študirat socialne študije v Lou-vain, hodil je raziskovat delavske razmere v druga delavska središča, iskal je stikov z delavskimi in mladinskimi voditelji v Franciji, Angliji in Nemčiji. Opazoval je življenje mladih delavcev, se raz-govarjal z njimi in razmišljal. Začel je organizirati L. 1912 je postal kaplan v bruseljskem predmestju Laeken. Tu je s skupino mladih delavk in delavcev organiziral podrobne raziskave, ki so mu odkrile dejanske razmere, v katerih živi delavska mladine. Začel je zbirati vajen-vo pobudo skozi dve leti kot člana Vincencijeve konference proučevala stanovanjske, družinske in stanovske razmere kakih 60 revnih družin. Tu se mu je pokazala pred očmi rešitev problema delavske mladine. Začel je Obirati vajence in vajenke, pa tudi druge mlade delavce v organizaciji, ki naj bi jih ščitila in branila, pa tudi izobraževala in celotno vzgajala. Ustanovil je študijske in akcijske krožke vajencev in vajenk. Člani teh krožkov so kmalu razvili okoli sebe močan vpliv, ki ga je pa prekinila prva svetovna vojna. V zaporu Medvojna aktivnost je Cardijna v času okupacije Belgije privedla v zapor. To okoliščino je izrabil za to, da je temeljito premislil metodo dela in jo napisal. Pri podrobni razčlenitvi vprašanja delavske mladine mu je postalo jasno, da morejo ta problem zares rešiti le mladi delavci sami. Z neizmerno potrpežljivostjo in po ponovnih neuspehih se mu je po tvojbi posrečilo ustvariti skupino vajenk in skupino mladih delavcev, ki so se hoteli vsega žrtvovati za 'rešitev de'.avske mladine. Naučil jih je gledati stvarnemu položaju v obraz, naučil jih je pravilno presojati razmere in jih navdušil za akcijo. Uradni duhovni vodja >' Dejavnost teh skupin se je polagoma raztegnila na diuge bruseljske župnije in tudi na deželo. Leta 1922 je Cardijn objavi’, prvi osnutek programa in pravil tega gibanja. Leta 1924 so ga belgijski škofje pooblastili za uradnega duhovnega vodja gibanja delavske mladine, ki si je izbralo ime: „Krščanska delavska mladina“. Gibanje se je organiziralo v obeh vejah, fantovski in dekliški, tako med Flamci kot med Valonci v Belgiji in njegovo glasilo je postalo „Delavska mladina.“ Pri Piju XI. Več razumevanja kot doma je dobil Cardijn pri papežu Piju XI., pri katerem je bil kmalu nato sprejet. V razgovoru z njim je papež odobril porajajočo se organizacijo, mu dal poguma in krepko poudaril: „Da, treba je mlade delavce organizirati, organizirati v Velikem številu... Stremeti morate za tem, da osvojite množico. Duša vsakega mladega delavca ima neskončno vrednost, in tako dolgo ne bomo dovršili svoje naloge, tako dolgo se ne bomo mogli odpočiti, dokler ne bomo vseh pridobili za Kristusa in Cerkev... Povejte vašim propagandistom in vašim članom, da je sv. oče z njimi in da jih blagoslavlja!“ 1. kongres 18. in 19. aprila 1925 je bil prvi kongres te organizacije mladih delavcev in delavk. Po začetnih črkah francoskega imena te zveze „Jeunesse Ouvriere Chretienne“ (J.O.C., izgovarjaj “Ž.O.S.”) je dobilo mlado gibanje naziv „žo-sizem“, člani pa ime „žosisti“. S prvim kongresom je začel žosizem svoj prodor. Izšel je žosistovski priročnik in sprejet je bil žosistovski splošni program. Naslednje leto je nov kongres izpričal, da potrebuje delavska mladina spoštovanje in zaščito v pogledu nravnosti. Žosisti so poudarili svojo voljo ustvariti iz svoje organizacije moralni ščit delavske mladine. Obljubili so, da hočejo biti „misijonarji sivih oblek in črnih rok, a belih in svetlih duš“. Objavili so tudi svojo himno, pesem borcev nove delavske mladine. V letu 1927 je žosizem prešel belgijske meje. V rdečem pariškem pasu je mlad kaplan začel zbirati fante po Cardijnovi metodi in kmalu so ga začeli posnemati tudi drugje po Franciji. Leta 1929: 1.500 mladine v Rimu Leta 1929 je 1500 belgijskih žo-sistov poromalo v Rim. Zaradi tega romanja in obiska sv. očeta, ki je bil nekaj edinstvenega v zgodovini, je nastalo zanimanje za gibanje mladih delavcev še v drugih deželah. Žosizem je začel o-svajati svet. Tri leta nato, v letu 1932., je bil v Bruslju prvi med- narodni sestanek žosistovskih duhovnikov. 1. mednarodni kongres Ob desetletnici uradne ustanovitve žosistovske organizacije v Belgiji je dobilo gibanje nov zagon s prvim mednarodnim kongresom v Bruslju. Ta kongres )e-th 19115 pomeni novo etapo v širjenju žosizma, predvsem po raznih evropskih deželah. Papež Pij Xl. je žosistovsko gibanje imenoval „gibanje, ki mu je dala božja Previdnost svoj pečat“; imenoval ga je „dovršen tip“ Katoliške akcije, tiste ustanove, ki jo je vse svoje vladanje vneto oznanjal in budil. Vojna je delo prekinila Leta 1939 je hotelo kar 20.000 žosistov in žosistinj iz raznih dežel romati v Rim. Pred vsem svetom so hoteli pokazati svojo pripravljenost žrtvovati se za rešitev svojih bratov in sester pri delu. Romanje pa je odpadlo; preprečila ga je druga svetovna vojna. Ta je potem žosistovske vrste temeljito pretresla. Nešteti žosisti so dali svoje živlejnje na oltarju domovine, drugi pa so zaključili svoje pričevanje z mučeništvom po raznih taboriščih in v ujetništvu. Med temi sta bila prva dva žo- pa ne posvečen, za škofa, za Paissau. Pri njem jo je videl passau-ski stolnišlki nadžupnik. Temu je ta slika tako upajala, da si je dal napraviti natančen posnetek. Leta 1622 jo je dal ta nadžupnik v kapelo na Schüllerberg, katero je on sezidal in 'dal v oskrbo kapucinom. Na kraju kapele je baje večkrat videl posebno, luč, zlasti ob sobotah in pred Marijinimi prazniki. Ljudem je hila ta Marijina slika zelo všeč. Z izrednim zaupanjem in v velikem številu so prihajali k njej. Marija je njih zaupanje nagra-jala z uslišanji in mnogimi čudeži. Že ‘l- 1625. so začeli imenovati kraj Mariahilfbeirg — gora ? hrib ? Marija Pomagaj. Radi velikega števila romarjev so kmalu morali sezidati veliko cerkev. V njej je torej „Pas-sauska Marija Pomagaj. 2) Nadvojvoda Leopold, ki je 1-1625, postal governator Tirolske, je pod vplivom vsega tega dal svojo originalno Cranachovo Marijo cerkvi sv. Jakoba v Innsbrucku. Tam je še sedaj. To je še sedaj največja Marijina božja pot na Tirolskem. 3) Radi miline slike in radi čudežev se je pobožnost do Marije Pomagaj ali kakor nekateri pravijo: do Marije Pomočnice kristjanov, silno razširila, člankar omeni med mnogi mi kraji tudi Brezje. Nato pa pripomni: „Slika Marije Pomagaj — na Brezjah namreč — je prav natančen posnetek passauske slike.“ Nato nadaljuje: „Slika je nastala ek rog le ta 1800. Ker je bila priznana za čudodelno, jo je kronal papežev legat moins. Jeglič, ljubljanski škof, 1. 1907.“ V reviji je tudi slika naše brez- janske Marije, spodaj pa piše: Eden izmed posnetkov passauske Marije, češčene na Brezjah v Sloveniji. 4) Passausko Marijo imajo tudi v Beogradu, kakor je razvidno iz Blagovesti, verskega mesečnika iz Beograda, letos št. 4. Ko so jezuiti, 1- 1735 dovršili cerkev, so naročili njeno sliko v Benetkah. Jezuiti so radi ponovnih turških napadov morali zapustiti Beograd. Tedaj so vzeli s seboj tudi Marijino sliko. Pustili so jo v kraju Tekije blizu Pe-trovaradina: Tam so ji rekli: Beograjska Gospa ali Tokijska Gospa-Tam je ostala skoro 200 let. I,. 1933 se je zopet vrnila v Beograd v cerkev sv. Petra. Na Cranacha so zelo vplivale vzhodne ikone, zlasti one, ki izražajo milino Matere in Sina. Cranach je svoji Mariji Pomagaj dal izredno milino. Radi te miline je slika silno ljuba ljudem pa tudi Mariji in Bogu. To vidimo, ker je Bog na Marijino prošnjo to sliko — original in kopije — poveličal s premnogimi čudeži. Milina «e kaže tako: Jezušček hoče biti popolnoma odvisen od svoje Matere. Z o bema ročicama jo objema okrog vratu, svoje lice pritisne na njeno lice, jo gleda z vso ljubeznijo desno nogo dvigne, kolikor more, da bi bil bolj pri Materi in tako prosi njene pomoči. — Mati mu jo pa izkaže. Z največjo ljubeznijo Ga objame, prste razširi, kolikor more, da bi Ga bolj pokrila, se skloni nad Njim, kolikor mo- Slika Marije v kapeli slovenskega semenišča v Adrogue (Argentina). Podoba je delo slikarja M. Koritnika in Ga tako pokrije s svojim telesom. Gleda pa nas. To se pravi: Prosite me milosti — kakor je pred 428 leti ipo slovensko rekla Urški Uerligojevi na Sv. gori — pa boste tudii! vi deležini moje velike mate-rinske ljubezni. Končno pa še malo prošnjo. Po celem svetu smo razkropljeni. Če kdo zaide v Passau ali Innsbruck, fl&j gre v zgoraj omenjeni cerkvi, *a Slovence pomenljivi, naj ju ogleda, nato pa malo opiše in priloži kako sliko za Duhovno življenje. -n k Odločno pismo iugoslovanshih škofov ob „LEVU VERE“ V Zagrebu, dne 15. junija 1967 Dragi bratje duhovniki! Dragi verniki! 1. Znano vam je iz katoliškega tiska, da je sv. oče Pavel VI. ob IDOO-letnici mučeništva apostolov Petra in Pavla razglasil čas od 29. junija letos do 29. junija prihodnjega leta za “LETO VERE”. O tem je razposlal letos 22. februarja apostolsko pismo vsemu svetu. Z vsem srcem sprejemamo vaši škofje klic, misli m namene sv. očeta. Zbranim na plenarni konferenci škofov v Zagrebu se nam zdi primerno in potrebno, da bratom duhovnikom kot najbližjim sodelavcem, prav tako vsem redovnim skupnostim in vsem vernikom pošljemo o tem naslednje pismo. Z njim bi vas radi' močno spodbudili, da bi v tem letu vere kar najgloblje razmišljali o božji vsebini vere in bi dosledno, pogumno in s polnim prepričanjem izpovedovali svojo zvestobo Jezusu Kristusu in svojo vdanost Kristusovemu namestniku, svetemu očetu. Sv. oče želi. .. 2. V letu vere, ki se začne s praznikom mučeniške smrti sv. Petra in Pavla, „bi radi pokazali svetima apostoloma izpoved vere, individualne, kolektivne, svobodne in zavestne, notranje in zunanje, ponižne in iskrene vere. Radi bi, da bi privrela ta izpoved iz globine vseh vernih src in bi odmevala v Cerkvi v vseh ista vera, polna ljubezni,“ piše sv. oče (apostolsko pismo). Sv. oče želi, da bi vera za posameznike, družine, župnije, škofije in vso Cerkev pomenila „eno samo veliko dejanje vere“. „Ob tem dogodku,“ pnavi sv. oče, „želim posebno poudariti, kako lepo priložnost nudi božja previdnost božjemu ljudstvu, da svojo zavest vere poglobi, jo oživi, očisti, potrdi in razodene“ (up. p.). .. .in škofje 3. Tudi nam, vašim škofom, je to leto vere resničen dar božje previdnosti. Kliče nas, da živa božja Cerkev, vse božje ljudstvo z enim srcem in enimi usti v mladem rodu in v tem času svojo ve- V „Letu vere“ bo ves svet živel v senci križa. Vnesimo v naše življenj« več Kristusove luči, 'ki je na križu strl moč teme in nam odprl vrat* v svetlobo božjega ljudstva j 1-0 potrdi in razodene, odločno in jasno, krepko in dosledno izpove. Poslanstvo Cerkve, ki je skrivnost-Kristus, je, da temu našemu «vetu zmeraj znova, mirno in neomajno priča, da je Jezus Kristus edini Odrešenik, zakaj po besedah sv. Petra „nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mo-ffli v njem zveličati“ (Apd 4, 12). Ravno Peter je prvi v imenu vseka apostolskega zbora pri Cezare-ji Filipovi izpovedal vero v Kristusa kot božjega Sina, ko je rekel: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“ (Mt 16, 16). Jezus Kristus pravi o sebi: „Jaz sem pot, resnica in življenje“ (Jan 14, 6). To je potrdil na sodišču pred Pcncijem Pilatom, ko je rekel: „Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da izpričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, Posluša moj glas“ (Jan 18, 371. Kaj je resnica? 4. Tudi danes mnogi ljudje kakor nekdaj Pilat včasih ravnodušno, včasih tesnobno postavljajo vprašanje: ,J sto na stadion k mladinski maši; v sprevodu je bila ljubljanska mladina, mnogo podeželske mladine, ki je prišla z jutranjimi vlaki, je čakalo Marijo že na stadionu. Ko so podobo prinesli na stadion, se je s tribune dvignil papeški legat Kardinal Hlond primas Poljske, in šel brezjanski Mariji nasproti. Mladina je pozdravljala zastopnika sv. očeta z belimi robčki. Marijo pa obsula s cvetjem. Sprevod, ki ga je vodil kardinal Hlond, je šel skozi areno pred oltar, kjer so Marijo Pomagaj pritrdili na srednji steber tribune. Škof dr. Rožman je v pridigi dejal: „Ni še videla takšnega jutra naša domovina. Z Marijo, našo ljubo materjo z Brezij ste prišli sem, da z Marijo združite svojo pobožnost do Jezusa, pod podobo kruha.“ Vsega je bilo obhajanega 25.000 mladine in mnogo nje je prišlo z nočnimi in jutranjimi vozili tudi iz daljnih krajev Slovenije tešč v Ljubljano, ker je takrat veljala še cerkvena zapoved posta pred obajilom od polnoči naprej. Obhajalo je poleg ljubljanskega in mariborskega škofa še 85 duhovnikov. Popoldne je bilo na stadionu pred Marijo Pomagaj zborovanje, ki je končalo z lavretanskimi litanijami. Zvečer je bilo po vseh ljubljanskih cerkvah nočno češčenje sv. Rešil j ega Telesa, nato se je pa začela nočna procesija mož in fantov, ki so z bakljami v rokah šli na stadion k polnočnici. Pred Marijo Pomagaj je prišlo na stadion okrog 40.000 mož in fantov in spet je zadonela pesem „Lepa si roža Marija“, ki so jo tiste dni sploh največ peli. V nedeljo 30. junija dopoldne je bila pred Marijino podobo na stadionu slovesna sv. maša kardinala Hlonda, potem so jo pa na tihem prepeljali v uršulinsko cerkev, da je šla odtod v procesiji k zaključni pobožnosti spet na stadion. V procesiji je bilo okrog 120.000 ljudi, za milostno podobo je nosil sv. Rešnje Telo papeški legat, kardinal Hlond. Nepopisni prizori ginjenosti so bili, ko je po končani popoldanski zaključni slovesnosti naznanil zvočnik, da odhaja tudi brezjanska Marija. Nazaj na Brezje se je Marijina podoba vračala po Poglavitni gorenjski poti, ki je bila vsa obsuta z gorečimi svečami >n z mlaji, okna so bila okrašena s cvetjem in podobami, ljudje so °b vsej poti klečali. V St. Vidu je legal že mrak, a cvetje je kar deževalo na avto in so peli litanije. Vsa razsvetljena je pa čakala Mafijo Škofja Loka. Goreče sveče so tem čarobnejše svetile, ko je že v popolni temi vozil sprevod čez Sorško polje, Žabnico in Šmartno Pri Kranju. Na drugi strani Save so bili razsvetljeni tudi evharistični križi, dokler se ni vrh pe-faškega klanca pokazala z žaro-nieti osvetljena cerkev na Brezjah. Pri znamenju, kjer se od državne ceste odcepi cesta na Brezje, so v morju luči sprejeli podobo oo. frančiškani z Brezij, okoliška duhovščina in velike množice ljudstva, ki so se združile s Procesijo, katera je spremljala Marijo v cerkev. Podobo so odnesli spet na njeno nresto, prebrali zapisnik, prestri-gli vrvico in vzeli sliko iz težkega okvira, nato pa zapeli zahvalno Pesem in razne Marijine pesmi. O Polnoči od 30. junija na 1. julij je provincial p. Gvido Rant služil zahvalno polnočnico, naslednji dan pa so prišli na Brezje kardinal Hlond, beograjski papeški nuncij in skoraj vsi jugoslovanski škofje. Legat — kardinal je v kapeli pri Mariji Pomagaj maševal. A tudi posamezne župnije, tako zlasti Ljubljana so v nasled- Dobri in_ nasmejani ljubljanski nadškof dr. A. B. Jeglič sredi svojega ljudstva, ki ga je pozdravljalo v samostanu v Stični, prav malo čaSa pred njegovo smrtjo njih dneh in tednih na Brezjah vrnile Mariji Pomagaj njen obisk na evharističnem kongresu. Venec, s katerim je bila Marijina podoba v kongresnih dneh venčana, in pozlačen okvir, s katerim je bila zavarovana, so pa še dandanes na Brezjah priče tega najveličastnejšega potovanja Marije Pomagaj. Marijan Marolt Starostna leta — v luči današnjega časa 89_Iotna žema prejema hrano po članici dobrodelne ustanove, ki jo prinaša kot ,,hrano na kolesih“ „Pri osivelih je modrost in v dolgem življenju razsodnost.“ (Job 12, 12) Odmevi sedanje dobe nam odpirajo vpogled v življenje ostarelega človeka. Čimbolj se poglabljamo v probleme, ki postajajo tudi za nas pereči, tembolj moramo razmišljati, kako bi se še bolj posvetili novi socialni nalogi — skrbstvu ostarelih ljudi, temu glasniku minevajočih let. Še je v njih utrip svetä, njih vedrina jim ožarja obraz, ki je kakor odsvit duhovne harmonije. V težavah starosti nastopi neko notranje pomirjenje, ki pomaga prenašati bremena zadnjih let. Plemenitost in trdnost v veri bo uteha starosti, ki gre že v zaton, bo kakor pozni sad odpovedi in vdanosti. Ugotovljeno je, da starejši' ljudje, kadar samozavestno sežejo v izkustva svojega dolgega in morda viharnega življenja, pridobijo na avoji osebnosti. Sv. pismo se pogosto sklicuje na modrost tistih, ki so dolgo živeli. Često so le-ti mlajšemu rodu kažipot v prihodnost. Mnogi starejši' ljudje ostanejo v svojih poznih letih osamljeni, brez sredstev, zapuščeni. Občutijo vrzel v verski in kulturni povezanosti, katere so bili deležni vse življenje. In ko se pojavi starost, na-«topi pri človeku usihanje njegove dejavnosti. Pri mnogih starih osebah je zelo opazno stremljenje po razširitvi intelekta, to je duševne izpopolnitve, ki ga smatrajo za važnejšega, kakor zaslužen počitek. Prejšnja, že okorela starostna lestvica se je občutno premaknila. Izkazalo se je, da je koledarska starost postala kot psihološko in biološko merilo zanesljiva. Zapadni sociologi in pedagogi vedno bolj proučujejo stanje starega človeka. Vzporedno s tem se ustanavljajo društva za starostno skrbstvo. Na njihovih kongresih obravnavajo in iščejo novih vidikov: kako vrniti priletnemu človeku samozavest in voljo do življenja? To skrbstvo pridobiva v sklopu mednarodnih socialnih problemov vedno večjo pomembnost. Za oskrbo osamelih starih ljudi se gradijo lepi domovi, ki se izročajo v upravo in varstvo zasebnim organizacijam. Njihova naloga obstaja v tem, kako gospodarsko in duhovno pomagati ostarelim osebam in jim odvzeti občutek osamljenosti. S 'priselitvijo starejšega človeka v ta novi dom, se prične zanj nov način življenja, ker se je iz prejšnje osamelosti moral vključiti v „novo družbo“. Zanj pa še ni vse doseženo s tem, da je gmotno preskrbljen; njegova vključitev se mora izpopolniti z zadostitvijo njegovih duhovnih in kulturnih potreb. Ob razmotrivanju glede ustanavljanja teh zavetišč so si sociologi stavili sledeča vprašanja: „kaj ima starejši človek še za svojo življenjsko nalogo?“ „kakšne načrte in želje še goji?“ „kaj bi se mu zdelo še dosegljivo?“ Dognano je, da so delo in dolžnosti gibalne sile človeškega življenja. Za priletnega človeka je najbolj bridka preizkušnja opustitev prejšnjega življenjskega načina: delovni čas, dolžnosti in prosti čas. V nekaterih domovih so radi tega uvedli razna prostovoljna ročna dela, ki donaša tem pridnim stanovavcem majhen dohodek in jim obenem vzbuja samozavest in voljo do življenja. V prostem času pa najde vsak starejši človek mnogo utehe v naravi, posebno pri lažjem delu na vrtu in negovanju cvetlic. Poleg teh stalnih zavetišč' se je v nekaterih zapadnih državah ustanovila še drugačna oskrba ostarelih ljudi, ki imajo še svoja sta- novanja. Tako oskrbuje nemška “Caritas” nadškofije v Miinchnu veliko število starih oseb s toplo hrano, ki jim jo prinašajo na dom in ki jo imenujejo „hrana na kolesih“. Razdelitev hrane so prevzeli dobrodelni krožki, vsak za svoj okraj. Za razvažanje hrane imajo ‘na razpolago avtomobile, opremljene samo za ta namen. Besede, ki jih požrtvovalne gospe ob donašanju obeda, izmenjajo s svojimi ostarelimi varovanci, so včasih kakor svetel žarek, ki posije v njih srca — morda edini v vsem dnevu. S tem jim blažijo osamljenost, ki je najtežje breme starosti. Da bi te dobrodelne ustanove lahko razpolagale z osebjem za to oskrbo, se je v teh državah razvil poseben poklic, ki je zelo priljubljen. Pouk se vrši ob zavetišču, ki je priključen navedeni šoli. Po končanem študiju imajo absolventke teh šol možnost, da delujejo v starostnih zavetiščih, v priključenih ambulančnih službah, kakor tudi v zasebnih domovih. Omenjeno družbeno sožitje, ki temelji na dobrodelnosti tako raz-kipelega časa, se je izpolnilo še z drugimi socialnimi dobrinami, katerih je deležen v poznih letih osameli človek. Izredne dolžnosti iz ljubezni do bližnjega, pa so poverjene tudi nam vsem, da bomo pravilno odgovorili na božji klic in s tem izpričali, da smo res — božje ljudstvo. Tilda E. Dopisujemo si RANJENA LJUBEZEN Ljubil sem te, otrok moj. Tistega zimskega popoldne, ko sem stal ,pred golo jablano, ki je obupno stezala roke proti nebu, sem te vzljubil. Razžalostil sem se ob misli, da bi bil kakor ta jablana: brez sadu. 'Čez čas si prišla. Ljubkoval sem te, pestoval kot mama, dasi so moje roke bolj okorne in kolena trša od maminih. Ko sem te hotel poljubiti, si me s smehom odrivala, ker si se umikala moji bradi. Pozneje te nisem več tako ljubkoval, nisem ti na zunaj kazal, kar je čutilo srce. Le zakaj? Ti si dobro vedela, da očetova ljubezen ne bo minila. To veš tudi daoes- Si li moreš predstavljati, koliko žrtev sem napravil zate ? Brez števila. Majhnih in velikih; tudi tako težkih, da mi je pot zalival obraz. Vse za mojega otroka! Leta so tekla. Neki dan sem opazil v tvojih očeh prezir, potem na ustnih in slednjič — v besedi. Prezir! ■O, draga! Moreš li zaslutiti, kako se je razparala moja notranjost? Zamajalo se je. Zamajala se je hiša, zamajalo ozračje, zamajala se je duša... Moja ljubljena rčerka me — prezira! Vidim in čutim tvojo logiko: tvo- ja dolžnost je, da me ljubiš in moja pravica, da sem ljubljena. Prav! Toda, ali ne velja tudi obratno: tudi tvoja dolžnost je, da me ljubiš in tudi jaz imam pravico biti ljubljen. Torej sva v sporu. Tihem sporu. Morda... ?, Morda pa — Ikomaj bi si upal misliti — gnezdi v tvojem srcu sebičnost ? Sebičnost v tem smislu: veš, da te ne bom nehal ljubiti in mi kažeš svoj prezir z namenom, da bi bila deležna več molitev za tvojo srečo ? Vsekakor, hčerka moja miljena, veš, da te ne bom nehal ljubiti. Ne veš pa, kako skelečo rano si mi zarezala. Janik Naš otrok si izbira voklic „Kaj boš, ko boš velik?“ radi vprašamo naše male, komaj prično hoditi v šolo. Odgovori so različni, kot so različne želje in kot so različne sanje mladih ljudi. „Ko bom velik, bom..in že se mu pogled zgubi nekam v daljavo. Otrok si v oblakih predstavlja vse to, kar mu domišljija dovoljuje. Včasih nas odgovori začudijo, saj si otrok v sedanji dobi — pod vplivom radia in televizije — predstavlja o življenju veliko več, kot smo si pa mi v isti dobi. Zgodi se pa tudi, da nam, otrok na naša vprašanja vsakokrat drugače odgovori, ker se je tisti dan ravno navdušil nad novo stvarjo. Te njegove odgovore in te njegove želj« pa moramo vzeti resno, saj v sebi skrivajo tisto, kar nas pri otrokovem značaju najbolj zanima, to je njegova osebnost. Leta pa tečejo hitro, naenkrat zraste iz našega malega sanjača mladoletnik, ki se mora odločiti za poklic, s katerim si bo služil kruh. Za kateri poklic pa ima naš otrok sposobnosti? Vedeti moramo namreč, da je otrok lahko silno bister in nadarjen, pa vendarle nima sposobnosti za določeno vrsto dela. Kaj pa je pravzaprav sposobnost? Makarovič poljudno razloži, da sposobnost ni nič vidnega, nič otipljivega, temveč le neka vrsta možnosti in pogojev, da določeno stvar uspešno opravimo. Pravi, da sposobnost pride na dan šele tedaj, ko stvar v resnici opravljamo. In svetuje, da moramo otroku nuditi priložnost, da jo preizkusi in uveljavlja pri določenem delu. Ni pametno, da otroka pri izbiranju poklica prepuščamo samega sebi. Premlad in preneizkušen je, ne zna še samega sebe presoditi in hitro zapade zunanjim vplivom. Nikikor pa tudi ne smemo sami odločati, po naši volji in našem preudarku. Jaz bi ločila otroke na tri skupine: takšne, ki imajo zanimanje za več poklicev takšne, ki sploh ne pokažejo nobenega zanimanja in takšne, ki ga imajo že od mladosti izbranega. Pri izbiri poklica moramo gledati in paziti, da ima otrok res sposobnost zanj, saj de velikokrat zgledi, da se otrok navduši za poklic, ki je ravno v modi, ati pa, ker* se' zhnj zanima prijatelj ali sosedov sin. •Če mu hočemo svetovati prav, se moramo vživeti v njega samega. Moramo se spomniti na želje, katere je imel še v dečji dobi. Moramo se spomniti, s katerimi’ igračami se je najraje igral, ko je bil še majhen. Poznala sem dečka, ki se je že od mladosti najraje igral s lesenimi in gumijastimi kockami in vsak dan „zgradil“ iz njih novo „stavbo" — in danes je zelo upošilevan gradbeni inženir v Celju. Drugi se je že cd mladega zanimal za pokrajino, za drevesa, danes pa je inženir v kočevskih gozdovih. Spet drug deček je najraje nekaj mešal in je bil najbolj srečen, če je dobil za darilo knjige in igrače, ki so v zvezi s kemijo, katero danes z lahkoto študira. Vedeti moramo tudi, da poklic, katerega si otrok sam izbere, zanj ni težak, če ima zanj sposobnost, četudi se morda nam staršem zdi nemogoč in poln težav ter ovir. Če bomo otroka poslušali, če se bomo vanj poglobili, če bomo prisluhnili njegovim željam, njegovim sanjam, bomo včasih opazili, da ima otrok zanimanje za več poklicev. Marsikatera mati vzdihne, češ, saj ne vem kaj bo z mojim otrokom, ko ga pa toliko reči zanima. To dejstvo pač kaže, da je naš otrok precej razgledan, da ima polno zanimanja, da si pa sam ni na jasnem, kateri poklic je pravzaprav pravi zanj. Tako se mnogi otroci in njihovi starši zatečejo v svetovalnice, kjer jih podvržejo testom. In ko se vrne iz posvetovalnice in se že odloči za poklic, se mu pa zopet vse zaniha in revež z izbranim ni zadovoljen. Vendar pa — posvetovalnica s testom v enem dnevu ne more ugotoviti tega, kar lahko ugotove starši, če se otroku nepristransko in trezno posvetijo. Najprej je treba ugotoviti, zakaj .otrok želi postati to ali ono, in kaj si pravzaprav predstavlja pod določenim poklicem. Večkrat se zgodi, da si otrok želi biti zdravnik, ker ima dobro srca in hoče trpečim pomagati — obenem pa ne more videti krvi. Ali pa hoče biti trgovec, ker mu je všeč tehtati blago — pa nima najmanjše žilice za nakupovanje. Ali pa hoče biti kemik, ker mu je všeč kuhanje z retorto in mu prija dim, ki se iz nje kadi ima pa težave z matematiko in nima sistema in doslednosti pri učenju. Šele, ko bomo videli, da se otrok zanima za predmet kot tak brez ozira na zunanji vpliv ali izgled — šele takrat bomo lahko iz obilice poklicnih želja izločili le eno samo. S tem pa seveda ni rečeno, da je spet ravno tisti poklic pravi. Velikokrat se zgodi, da 'dijak po preteku enega leta naenkrat opazi, da si ni izbral pravtega in si želi menjati. Ko sem še hodila v šolo, sem poznala dijaka, ki je z velikm navdušenjem pričel študirati fiziko, pa je po več kot enem letu presedlal na pravo, ker je k sreči še pravočasno opazil, da ima zanj več sposobnosti. Mnogi starši se pritožujejo, da je otrok na tak način zgubil leto ali dve. Toda bolje je, zgubiti ta čas, če se le potem znajde in utre pravo pot. Kaj je eno zgubljeno leto v primeru z dobo vsega življenja, če z izbranim poklicem nismo zadovoljni in ga s težavo izvršujemo. Naše nezadovoljstvo in neugodnost se potem kažeta v družini, na obrazu in na vsem sožitju z drugimi ljudmi. Navedla bi primer santanderškega škofa Vicente Puchol Montis-a, ki je pred kratkim postal žrtev prometne nesreče. Bil je tik pred diplomo za rudarskeg-a inženiija, pa je spoznal, da je njegov pravi poklic služiti Bogu in je vstopil v semenišče. Z otrokom, ki vidno ne pokaže nobenega zanimanja, je pa najtežje. Včasih otrok molči, ker se staršem boji povedati svoje želje, ker jih oni verjetno ne bi razumeli in odobravali. Lahko pa je tudi, da se res še ni zanimal za nobenega. V tem primeru mu moramo nakazati razne vrste poklicev v celoti in jih potem sistematično razčleniti. Posvetovati se moramo z njegovim šolskim vzgojiteljem in često moramo tudi upoštevati mnenje tehtnega zdrav* nika. Predvsem pa moramo sami sebe temeljito podkovati, da bomo zna!i našega otroka pravilno preceniti in pridobiti njegovo zaupanj«. Prav za starše je prirejenih več priročnikov, ki jim pri tem delu pomagajo. Tretji primer, ki je pa silno redek, je, da se otroci' že v rani mladosti odločijo za svoj bodoči poklic. S tem pa spet m' rečeno, da je ta poklicna želja tudi prava in pristna. V večini primerov je — ali otrok ni dovolj razgledan, ker je bil vzgojen in pripravljen že v naprej za določen poklic, ali pa je o poklicu premalo razmišljal, je-li zanj sposoben ali ne. Tudi v tem primeru se moramo pogovarjati z njim samim. Izredno redki pa so otroci, ki so tako nadarjeni za določen poklic, da imajo zanj že v mladosti toliko smisla, da jih drugi sploh ne zanimajo. Pri vsem posvetovanju pri izbiri poklica našim otrokom moramo paziti,da mu ne vsiljujemo naše volje. Sam se mora odločiti zanj, brez kakršnegakoli zunanjega vpliva. Naloga nas staršev je le, da mu pomagamo pri iskanju prave poti in to nepristransko, s potrpežljivostjo in ljubeznijo. Samo na ta način bo naš otrok srečen in zadovoljen. To pa je želja nas vseh staršev, kaj ne? P. D-ova. „Sestra... moja žena?“ Tedaj mi njene nagle in raztresene besede nazntmijO čudež: „Fantek, gospod... krasen fantek. ..“ Kar vrglo me je pokonci. Fantek! Toda... žena? Sestra je ni nič omenila. Če ni morda... Čutim, da bi se — če bi bilo potrebno — odpovedal otroku. A njej se ne morem. Nova žalost me prevzame. Od nekod se oglasi zvonec. Potem spet duäljiva tišina. Stopim do operacijske sobe. Zdravnikov obraz izraža utrujenost. „Vse je v redu. Zdaj je še pod učinkom narkoze. Potrebna je bila operacija.“ „Pa bo okrevala, gospod doktor?“ „Seveda, seveda...“ Zdravnikov glas se zdi skoraj razburjen. Mar je kaj čudnega če nek oče, mož ali sploh moški, pokaže svoja čustva, svoj notranji nemir? A nič me ne zadrži. „Ju smem videti?“ Dovolijo mi. Stopim k posteljici, medtem ko so še pri ženi. Včasih sem mislil, da so novorojenčki grdi. Moj se mi zdi kot angel. Z ustnicami se rahlo dotaknem njegovega čelca... Čutim, da se razlije po meni val nežnosti, tiste, za katero sem še posebej prosil, da bi je bil deležen v življenju, in jo zdaj imam. Potem grem k ženi. Spi. Zazrem se v njene zaprte veke, v globok mir, ki ji sije z obraza. Se nekaj ur bo v omotici. Vrnemo se v sobo. Dve sestri peljeta posteljo, tretja nese otroka. Se vedno sem zmeden. „Ga smem dvigniti?“ Da. Za trenutek ga imam na rokah. „Pazite nanj. Če vidite, da mu zmanjkuje zraka, ga nekoliko dvig-■ite.“ Pustijo nas same. Ko se vrata sapro, nas objame toplo vzdušje intimnosti. Zdaj smo trije. Zlek- nem se v naslonjač z občutkom neskončnega zadoščenja. Poskušam z branjem, a se mi ne da. Nagnem se k ženi. Rahlo stoka v spanju. „Veš, fantka imamo, žena, fantka!“ Razumela me je. Kot bi se borila proti učinkom mamila, dokler ne zve nečesa. Tega namreč, da imamo fantka in da je zdrav in lep. Na ustnice se ji zariše rahel nasmeh. In vzdih. Znova zaspi. Ura je dve. Ni mi do spanja. Ven bi šel, pod zvezdnato nebo in vpil v nočno tišino, od prevelike sreče. Da. V tej sreči bi bil skoraj pozabil na Roga. Na dobrega Roga, dobrega Očeta, ki je vedno čuječ za molitve. Roga, ki zmore vse, le tega morda ne, da bi preslišal molitev, v katero je človek položil vso svojo vero. Hvala! Nič drugega nisem sposoben reči, vsaj zdajle ne. Vem, da bom v teku svojih naporov in dni življenja še velikokrat izrekel to besedo. In da se bom zahvaljeval za ta moj čudež. Molitev mi privre iz srca kot orkan, silna, vzdihujoča. Za okni vstaja dan. Ne želim si spanja. Le tega neskončnega miru si želim, te polnosti očetovstva; objeti v sebi ves ta moj mali svet, to množico. Saj smo že trije. (Nadaljevanje (prihodnjič (Jose M. Perez Lozano: „Diario de un padre de familia“) Iz dnevnika Janeza XXIII. Torek, 28. avgusta (1900) In vendar ti si, o Jezus priča, da čutim grenkobo zaradi te oddaljenosti; in kolikokrat se zavedam tega tolikokrat se kesam in sem nezadovoljen; in kolikokrat se ti približam, se mi zdi, da gojim v prsih zelo živo hrepenenje, da bi resnično posnemal tvojo ponižnost in krotkost- O presladki Jezus_ ti me torej 'podpiraj, ne nehaj mi pomagati da bom slišal tvoj glas, ki je vedno sladak, tudi takrat^ ko graja. “Sonet vox tua in auribus meis — Daj mi slišati svoj glas” (Vp 2, 14)! Sicer pa so so vsi utripi mojega srca zate, o Jezus! In zdi se mi, da morem to izpovelđati: ne najdem v sebi ndbe-ne maščevalnosti proti nikomur. Ti me torej varuj in vse drugo 'bo izpolnjeno. iNaj živi Jezus, Marija, Jožef, naj živ«! Sreda zvečer, 29. avgusta (1900) Na splošno ni slabo; vendar P» je tole gotovo: dnevom brez svetega obhajila nekaj manjka. Dalje bom med to devetdnevnico pred Marijinim rojstvom zlasti gledal, da ne bom preveč stregel požrešnosti ker je sedaj pač doba, ko je sadje zrelo, pa je mnogokrat priložnost, da bi ga .preveč užival. Moja mati se je čutila nekoliko osramočena zaradi nekaj besed — ki bi jih seveda, če hočem govoriti resnico, moral izgovoriti z večjo ljubeznivosjo — besed, ki so zadrgnile njeno radovednost pa je bila močno užaljena in mi 'rekla besede, ki jih ne bi nikdar pričakoval iz ust matere, kateri takoj za nebeškimi stvarni želim največje dobro, ki ga je zmožno moje srce. Ko sem jo slišal reči da sem do nje vedno robat, nevljuden, brez lepega obnašanja — čeprav se mi zdi. da morem trditi, da nikakor ni tako — mi je bilo zelo huldio; in če je bila ona žalostna zaradi mene, sem bil jaz še bolj, ko sem videl njeno žalost in — recimo tudi — njeno slabost. Ko sem bil do matere tako nežen, pa sem jo slišal, kako je ponavljala, da je ne morem videti in še druge stvari, ki jih srce ne prenese, ko bi se jih še spominjal, oh, to je vendar preveč za srce sina, sina, ki čuti najgloblja naravna čustva. To je bil trn, ki me je napolnil z grenkostjo in je ranil najbolj globoke in nežne nitke srca- Ali mi je bilo mogoče zdržati se joka? O mati moja, ko bi ti mogla vedeti, koliko te ljubim in koliko ti želim da bi bila zadovoljna, ne, ne bi mogla zadržati veselja. Naj ti bo; o moj Jezus, všeč ta resnična žrtev, ,ki ti jo prinašam in polagam v tvoje Srce, in daj mi vedno večjo krotkost in ljubeznivost — seveda mi ohranjaj potrebno resnost — ter (dlaj moji dobri in ubogi materi večjo moč. O Marija žalostna Mati božja, stoj mi vedno ob strani! Sobota zvečer, 1. septembra (1900) V sredo zvečer sem bil v Bergamo; včeraj zvečer sem bil utrujen od pota, ki sem ga napravil peš od Bergamo do Sctto il Monte; oslabel tako, da «e ne bi nič zmenil, čeprav bi bil konec sveta; utrujen povrhu zaradi obreda blagoslovitve zvonov v Carico in vsega drugega; to je vzrok dveh vrzeli v mojem dnevniku- Sedaj se vračam k zapiskom o sebi v teh dneh. Razen tiste nekoliko raztresenosti pri izvrševanju verskih vaj ki izhaja iz spremembe metode, ko sem pretrgal z enoličnim življenjem v domači hiši, bom zapisal dve značilnosti. Prva se nanaša posebno na 30. in 31. avgust. To sc pravi, da se do častitih duhovnikov obnašam včasih, kot bi hotel prodajati svojo politično učenost, ko govorim naravnost ali po ovinkih tako o tem kakor o onem dejstvu, skratka, vtikam se v te stvari 'bolj, kot se za klerika, kot sem sedaj, spodobi. Res je, da vse-lej’ kadar se zavem, doživljam živo nevšečnost. Toda, zakaj prej ne pazim na to? Skratka, zlasti v teh stvareh — če hočeš: nekoliko kočlji-vih — je treba pustiti ob strani gorečnost, ki je prav neuspešna, in se spomniti na' rek: „Omnia tempus habent. —■ Vse ima svoj čas“ (Prid 3, 1). Kadar bom duhovnik, se bom že spuščal v te stvari. Toda sedaj? Brati, kar je pač mogoče, da se bom iz tega naučil popolnoma zdravih in odločnih načel. Sicer pa poslušati in se delati kakor neumnegaj zlasti, kadar gre za nekoliko več kot domač pogovor z župnikom ali kuratom. Kako bi se v tem primeru zadržal sveti Frančišek Šaleški ? Nedelja zvečer, 2. septembra (1900) Druga stvar, ki bi jo moral včeraj zvečer zapisati, pa je pomanjkljivo mrtvičenje požrešnosti. Tega morda ni preveč. Zato pa naj ne gredo mimo te tako lepe priložnosti za Marijino češčenje zlasti med to devet-dnevnico pred praznikom Marijinega rojstva: naj použijem, kar je primerno, pa ne več- Končno bom zapisal še pomanjkanje zdihljajev, ki je — mislim — tako škodljivo duhovnemu napredku. O Jezus e Marija, varujta me, da se nikdar ne bom oddaljil od vaju! Toliko zaupanje imam s pomočjo tvoje milosti, o moj Jezus! Ker si me ljubil do skrajne mere, pozabil na moje hudobije in me poklical bolj blizu k sebi, hotel, da sem tvoj služabnik, tvoj najbolj zaupen prijatelj, delivec tvojih skrivnosti, pa me zato kar naprej spodbujaš s skritim in presladkim razlivanjem svoje ljubezni, z neskončnimi navdihi, s satjem in nebeškim nektarjem svojih tolažb, oh, zato pa daj, da bo moje srce gorelo in se použilo popolnoma kot žrtev zate na oltarju tvojega presvetega Srca, te vedno želelo, te iskalo, težilo k tebi; naj se prepoji s tvojim duhom, z duhom modrosti in umnosti, in naj vžiga v grešnikih čustva spreobrnjenja in vrnitve k tebi; da bomo tako vsi, potem ko smo si pripravili udoben prostor v senci tvojega češčenega križa, mogli vekomaj opevati tvoje usmiljenje- Kolikokrat sem tudi jaz hodil po krivični poti, ti pa si me oslepil z ibožjo lučjo kakor Pavla na poti v Damask. „Domine, quid me vis fa-ciem? — Kaj naj storim, Gospod? (Apd 22, 10) ? Uči me svojo resnico, pot, po kateri naj hodim; „Notam fac mihi, Domine, viam in qua am-bulem — Pokaži mi, Gospod, pot, po kateri naj hodim“ (Ps 142, 8)! Prav tesno se te bom oklenil in te ljubil, o moj Jezus; ljubil te bom s Pavlovo ljubeznijo, z ljubeznijo tvojega ljubljenega Janeza, Torek zvečer 4. septembra (1900) » Ni tako slabo. iDeo gratias — Bogu hvala! Danes je god sv. Gregorija Velikega, enega izmed najlepših ponosov za Cerkev, enega izmed najbolj blestečih biserov rimskega papeštva- ičutim, kako se pred to veličastno podobo poživlja ljubezen in navdušenje za papeža, za velikega Leona XIII., proti kateremu sc v teh dneh obnavljajo najbolj nadležne, najbolj zlobne, najbolj satanske krivice. Ta ura je žalostna. Molimo! Oremus pro Pontifice nostro Leone — Molimo za našega papeža Leona! Nadaljevanje prihodnjič Poslovenil dr. P. Žakelj P. Ismael Qui'.es, DJ, rektor univerze Salvador ŽIVLJENJE IN VZGOJA za Železno ZAVESO (VII.) V posebnem poglavju knjige p. J. Qu les S. J. opisuje razgovore, ki jih je imel z voditelji minister-stev za vzgojo v obiskanih komuni-stičn h deželah. Opisuje jih po vrstnem redu kot jih je obiskal. I. RAZGOVORI V PRAGI 1. Osnovne šole Na ministrstvu za vzgojo v Pragi mu je določeni funkcionar opisoval in razlagal organizacijo osnovnega šolstva. Organizacija uprave V vsaki vasi obstaja narodni svet za vzgojo, ki je predstavnik javnih šolskih oblasti. Več krajev-nih svetov je povezan h v okrajnem svetu in okrajni sveti v deželnem svetu. Celotno državno ozemlje je razdeljeno na 10 deželnih svetov. Člani šolskih svetov so voljeni. Vsak svet 'ima tudi admiirstrativ-ni ali izvršni organ. To so specializirani uslužbenci ki so imenovani *»d nadrejenih organov. Naloga šolskih svetov je posvetovalnega značaja. Nimajo nobene avtoritete nad upraviteljem šole, niti ne morejo odločiti pri sestavi učnih načrtov in programov. Administrativni uslužbenci, če imajo položaj nadzornika, smejo nadzorovati pouk. Imenovanje učiteljev Upravitelja šole imenuje vlada, učitelje pa centralni narodni svet za vzgojo. Učni načrti Po končani ljudski šoli prejme Učenec spričevalo o končanem zadnjem razredu šole. Drugače se mu pa za vsako polletje šolskega leta izstavi potrdilo oziroma se ga reduje o šolskem uspehu. Vse učenje, tudi naloge naredijo učenci v šoli, da imajo tako doma ves čas prost za igranje in razvedrilo. Veliko važnost polagajo na kulturno vzgojo otroka, zato prevladujejo humanistični predmeti, tehnični so v manjšini. Prevladuje teorija nad prakso, ker hočejo otroka teoretično pripraviti za nadaljnje in višje šolanje. Praksa pa pravijo pripada že bolj strokovnemu šolstvu. Na vprašanje, kaj lahko popravijo, nadomestijo dn izboljšajo so odgovorili, da se zavedajo, da je treba veliko predrugačiti, a si še niso na jasnem kaj dn kako. Hiter razvoj v znanosti in tehniki postavlja vprašanje, kaj je treba oziroma potrebno učiti otroke v ljudski šoli, da bodo potem zmogli nadaljnje šolanje in bodo pripravljeni' za življenje. Kot je bilo že rečeno, je ljudska šola obvezna za vse otroke. Po zakonu mora država poskrbeti za do-velj šol tako, da ne smejo biti oddaljene od otrokovega bivališča več kot 2 km. Tako obstaja na Češkoslovaškem 12360 osnovnih šol. Radi dobro organiziranega ljudskega šolstva v deželi ni nepismenosti že več kot 60 let. Več kot 1 nrlijon Otrok prejme 1 obrok hrane v šoli dn to predvsem v mestih, kjer je mati tudi zaposlena izven doma. Idejno je vsa ljudsko šolska vzgoja marksistična dn materialistična. To se ne opaža samo pri določenih predmetih, ampak se v duhu te ideologije poučujejo vsi predmeti, na njej temelji vsa vzgoja. Kot dokaz tolerance in strpnosti se lahko poučuje verouk otroke, če oni sami ali njihovi starši zato zaprosijo. Tudi ta pouk se mora vršiti v šolskih prostorih in običajnem šolskem urniku. Vendar so zelo redki, več jih je na deželi kot v mestih. Svoboda vzgoje in pouka je radi državnega in režimskega monopola zelo omejena, praktično sploh ne obstaja. 2. Srednje šolstvo O organizaciji srednjega šolstva je p. Quiles S. J. dobil informacije pri general, direktorju za srednje šolstvo pri Ministrstvu za vzgojo. Ko otrok konča osnovno šolo, ki traja 9 let ima pred seboj možnost, da se vpiše v eno izmed naslednih srednjih šol: 1. v šole, ki pripravljajo in vzgajajo bodoče delavce v tovarnah in industriji, 2. v šole, ki pripravljajo administrativne uradnike in tehnike, 3. v šole, ki pripravljajo otroke za šolanje na u-niverzi. Pri poklicni izbiri po končani ljudski šoli ne odloča otrok sam, niti njegovi starši. O tem odločaj j državne pokPcne posvetovalnice. Pred koncem šolskega leta dobi Ministrstvo za vzgojo od pristojnih državnih organov številke, koliko delavcev bodo potrebovale tovarne čez toliko let, koliko administra-t vnih in tehničnih uslužbencev in koliko mest bo prostih za kandidate z univerzotetno izobrazbo. Ker je vse planirano, morajo poklicne posvetovalnice odločati poklicno o-rientacijo otrok tako, da odgovar- ja državnemu planu. Tako ob zaključku vsakega šolskega leta od otrok, ki so končali ljudsko šolo, gre 65% za delavce, 15% za administrativne, trgovske uslužbence in tehnike, 15% pa za višje študije, 5% pa noče nadaljevati nobenega študija in hoče takoj na delo v tovarne. Srednje šole ca bodoče tovarniške delavce trajajo dve do trj leta. Odvisno je od stroke in specializacije. Pouk je teoretičen in praktičen, kombinacija šolskega pouka in dela v tovarni. Srednje šole za admin strntivne uslužbence in tehnike trajajo štiri leta. Ob zaključku šolanja je matura. Srednje šole, ki so priprava za poznejši študij na univerzi trajajo tri leta. Ob zaključku študija je matura. Imajo pa v načrtu podaljšati dobo šolanja na srednjih šolah, predvsem za tehnične poklice in v bodoče bodo morali tudi na sedanjih šolah za delavce delati maturo. V primeru, da otrok ali starši nočejo sprejeti poklica in šolanja na šoli, ki mu ga je določila poklicna posvetovalnica, posebno še, če hoče boljši poklic, se odgovorni državni funkcionarji trudijo dokazati, da je dosti drugih boljših kandidatov, zato je zaprošena sprememba nemogoča. Tako dejansko ne obstoja nobena svoboda pri izbiri poklica. 3. Univerzitetni študij Univerze in visoke šole so odvisne od centralne vlade. Nadzor- 8tvo vrši poseben državni odbor za visoke šole. Predsednik tega odbora je minister za vzgojo in kulturo, člani rektorji univerz in nekaj profesorjev članov Akademije znanosti in umetnosti. Profesorji se imenujejo na podlagi razpisa, vendar je končna odločitev odvisna od min stra za vzgojo in kulturo. Imenovanje mora Podpisati predsednik države. Organizacija in delo univerze ni svobodno, ampak je neposredno vodeno in kontrolirano po pristojnem Ministru. Poleg univerz obstojajo še druge visoke šole kot npr. visoke šole za gospodarstvo, tehnične visoke šole, pedagoške visoke šole in visoke šo-•e za umetnost. Na celotnem državnem ozemlju je 5 univerz za domače študente 'n ena za tujce. Radi tradicije so medicinske fakultete nekako ločene od univerze. Delijo se na več oddelkov ali neke vrste fakultet. Univerza v Pragi ima isledeče fakultete: pravno, filozofsko, naravoslovno, za fiziko in matematiko, za telesno vzgojo in časnikarstvo. Univerzo vodi rektor, fakulteto Vodi dekan. Rektorje imenuje predsednik republike, dekane pa pristojni minister. Na univerzi v Pragi je vpisanih 22.000 študentov. Vsako leto pa je za vpis na univerze pr bližno 20.000 kandidatov v celi državi. Vsak semester mora študent o-praviti' najmanj 3 do 5 izpitov. Po končanem študiju se polaga državni izpit in šele potem se kandidatu izda diploma. Organizacija češkoslovaške mladine je uradna organizacija in vodi tudi 'študentovsko življenje in delo na univerzi. Ima svojega zastopnika v vodstvu univerze. Organizirana je samo manjšina vpisanih študentov, vendar ta manjšina je odločilna. Odloča predvsem o štipendijah, o sprejemu v študentovske domove, o disciplini in skrbi za marksistično vzgojo. Učni načrt, je za vse univerze enak. Predvidevajo pa še sremem-be in izpopolnitve, predvsem si prizadevajo, da bi študentje bolj aktivno sodelovali pri študiju. Vsak, ki konča univerzitetni študij ima že v naprej določeno mesto ali službo, ki jo mora sprejeti. Vendar imajo v nekaterih strokah preveč diplomirancev, v nekaterih jih pa primanjkuje. Dobro so organizirane univerzitetne knjižnice, predvsem centralna, ki nosi ime „Državna knjižnica soc alistične republike Češkoslovaške“. Vse knjižnice vzdržuje država. Svobodno se lahko dobavijo samo knjige iz komunističnih dežel, iz ostalih dežel pa samo tehnične. Priredil A. Horvat Veseli prenašajmo bremena drug drugega in se ravno z vsakdanjim delom dvigajmo k vedno višji svetosti. — Konstitucija o Cekvi Predno nadaljujemo, še kratko dopolnilo k vprašanju o „protikomunističnem boju“, ki je bilo obdelano v prejšnji številki. Izpadlo je namreč mnenje ene anketarice, ki ga je zaradi obsežnosti podala na posebnem listu, urejevalec pa prav zato spregledal. Ker je mnenje zanimivo ga podajamo v celoti: 25) Ker o komunističnem boju v letih 1941—45 ne moremo soditi po izkušnjah tako kot starejši, ki ste vse težavfe tega razburkanega časa doživljali, nujno potrebujemo večjo in jasnejšo pojasnitev naše zgodovine, dh jo bomo mogli ohraniti v spominu svežo tudi za bodoče dni. Zakaj bi naša zgodovina morala ostati nam mlajšim otemnjena? To rečem zato, ker se navadno pogovori o takratnih dogodkih razvijajo največkrat le med ljudmi, ki so vse to gledali in doživljali. Saj je razumljivo, da o ttem ni ravno lahko govoriti, ker se gotovo v marsikom zbudi spomin na grenke trenutke življenja ali domotožje, vendar bi bila velikanska škoda, če bi zgodovina vzornih slovenskih junakov z njimi vred legla v grobove in ostala mlajšim rodovom nepoznana in Pozabljena. Sele po pravi razjasnitvi tedanjih dogodkov more mladina dovolj vzljubiti in ceniti svoj narod in domovino, zlasti pa priznati čast tistim, ki so za Boga in narod dali svoja življenja. To bo vzbudilo močnejšo narodno zavest, ljubezen in osebni ponos, da smo sinovi naroda, ki je v glavnem ostal zvest veri skozi težke preizkušnje! Zato bi bilo Potrebno, da mladine od takih pogovorov rte odbijate ampak ji raje Pojasnjujete v edinosti in enakopravnosti. To bo mladini dalo pogum in ji poživelo narodno zavest in ljubezen do slovenske besede in pesmi. Mogoče bi k temu pomagalo, če bi fantovski in dekliški krožki pripravljali o tem zanimive referate in o tem več debatirali. Zadnji dve vprašanji, zastavljeni anketarjem skupine “D”. Ker sta obe vprašanji načelne vsebine, ne bomo odgovorov podajali statistično, marveč dobesedno: »Kakšno dekle (fanta) bi si želel za zakon?“ ODGOVORI I) Fanta, ki bi nosil v srcu vero in po njej živel, ki bi spoštoval dekle, ki bi ljubil otroke, spoštoval in ljubil malier, ki ne bi pil, bil poln razumevanja in zaupanja in bil zvest. Z) Da bi bil veren, zvest, da ne bi pil, da bi ljubil otroke in dekle spoštoval. 3) Slovenskega poštenega fanta. 4) Idealista, praktičnega katoličana z višjo izobrazbo. 5) Slovenskega fanta. 6) Dekle naj bi bilo krščansko vzgojeno, telesno zdravo, značajno, postavno in kulturno na višini. 7) Želela bi si za zakon dobrega, poštenega in dobro vzgojenega fanta. V današnjem času ni važno, da sta fant in dekle enake narodnosti. Važno je da sta poštena, delavna in da sta moralno in telesno zdrava. Najvažnejše v zakonu je ljubezen, požrtvovalnost, najbolj pa ponižnost. Mislim, da je Bog ustvaril mnogo ljudi različnih narodnosti in da je vsak vreden iste ljubezni. Jezus je za vse trpel na križu. Ni mislil, da bi rešil le judovski narod, temveč vse ljudi. 8) Zavednega Slovenca, vzornega in zvestega katoličana. 9) Slovenko, z univerzitetno izobrazbo, ah' vsaj s srednješolsko, razgledano in modernega mišljenja. 10) Želela bi delavnega fanta z visoko moralo, da bi me spoštoval in znal biti moj prijatelj, mož in oče moje družine. 11) Želel bi Slovenko, pridno, razumno. 12) Pridno, razumno in zdravo dekle. 13) Da bi bil veren in dober Slovenec. 14) Tako bi rad, da bi bila meni primerna in, da bi jo ljubil. 15) Rada bi-imela postavnega, dobrosrčnega in simpatičnega fanta. 16) Slovenko! (2 enaka odgovora.) 17) Slovenko, blondinko, katoličanko. 18) Želela bi intelektualnega fanta, precej starejšega od mene, seveda dobrega kristjana. 19) Želel bi si dekle, ki bi bila dobra katoličanka, dobra mati, da me bo imela rada in jaz njo. 20) Poštenega, dobrega in pridnega fanta. 21) Pošteno dekle, ki bi bila zvesta žena in ljubeča mati otrokom. Potem bi šele postavil drugotne točke: vsaj malo izobrazbe, da bi bila iz dobre družine, Slovenka, da bi imela tudi fizično lepoto. Narodnost je zelo važna, vendar če sprevidim, da mi je dekle po božji volji izbrana za ženo ne bom pomišljal ne na narodnost ne na raso. Saj če me dekle resnično ljubi se bo skušala naučiti mojega jezika, spoznati in vzljubiti moj narod. 22) Vseeno mi je katerekoli narodnosti, da je le dobra gospodinja in drugo kar spada ženi. 23) Želela bi vernega, izobraženega poštenega fanta. 24) Preprosto in pošteno dekle. Brez dvoma bo te odgovore z veseljem bral poleg fantov in deklet tudi prenekateri vzgojitelj, ne le ker vsebujejo to ali ono lepo misel, marveč tudi zaradi delovnega polja ki mu ga odpirajo. „Kaj pričakuječl od življenja?“ je zadnje vprašanje v tej skupini. 1) Z božjo pomočjo ustvariti si svet, v katerem bi našla blagostanje in srečo, ki ne bi bila le zemska, temveč trajna. 2) Zdravje z đ'elom, blagostanje, vse z božjo pomočjo. 3) Dobrega moža in številno družino, pa vse tisto, kar si bom znala z delom pridobiti z božjo pomočjo. 4) Mnogo. Najprej dokončati univerzo, potem doseči ideale in dobro službo, (dekle) E) Si še nisem čisto na jasnem, kaj pričakujem od življenja, (dekle) 6) To, kar si bom priboril! 7) Pričakujem mnogo sreče v družinskem in delavnem krogu, želim spoznati mnogo krajev, doštudirati, čeprav ne z odličnim uspehom, (dekle). 8) V slovenski narodni zavesti potovati po svetu in spoznavati kraje ter se naučiti še drugih jezikov. Biti še nadalje v pomoč staršem in nekoč uživati srečo v lastnem družinskem krogu. Naučiti se glasbe, spoznati zgodovino, zemljepis, spoznati čimveč sveta, zlasti Slovenijo. Rada bi si nabavila knjig za spoznavanje slovenske zgodovine in zemljepisa. 9) Zdravja!! (dekle). 10) Ker to življenje ni naš cilj, pričakujem samo to, kar je v zvezi s tem pogledom na sv'et mogoče, (fant) H) Veliko! Poznati božje kraljestvo na zemlji, to prekrasno naravo, ki jo je Bog dal vsemu svetu. Poročiti se, biti dobra in zgledna mati velike družine, ki naj bo vzorna pred Bogom in svetom. Želim biti tudi učiteljica in kasneje profesorica v revnih pokrajinah Argentine. 12) Srečo v družini in zadovoljstvo pri delu. (fant) 13) Zadovoljstvo v poklicu in v družini, (fant) 14) Da bi se dobro poročila ali pa postala učiteljica. 15) Zadovoljstvo, ljubezen in prijateljstvo, (fant) 16) Bomo že videli, kaj bo prišlo, (dekle) 17) Pričakujem borbo za versko prepričanje, pa tudi proti komunizmu (je ne želim, a treba se je boriti). Vem, da bo naša doba težka, a ne izgubljam veselja do življenja. Upam ustvariti družino v prepričanju, da je življenje lepo, čeprav včasih težko, (fant) 18) Živeti po veri in umreti v njej. Iskrenost v mišljenju in dejanju, imeti družino in potrebno za vzdrževanje žene in otrok. 19) Malo narobe se mi zdi tole vprašanje. Raje bi rekla, kaj mislim v življenju narediti. Prvič hočem končati študije. Med tem in po tem narediti kaj za druge ljudi, posebno v verskem oziru, saj ne vem, kako je mogoče življenje tistim, ki nimajo vere. 20) Pričakujem veliko, skoraj vse! 21) Kar Bog da. 22) Težko vprašanje. Kratek odgovor bi lahko bil: vse in nič. Lahko bi tudi odgovoril, da pričakujem, da čimprej končam študije in zavzairtem določen položaj v družbi in delu. Lahko bi odgovoril tudi, da bi rad imel dekle, ženo, otrokfe, da bi dočakal starost. Lahko bi si želel slave in popularnosti, da bi bil koristen staršem, prijateljem, skupnosti', narodu. Vendar, kar pričakujem, želim in molim za to, je, da se nad menoj izvrši volja božja. Da po Njegovi volji krščansko živim in v milosti umrjem ter se zveličam, kajti za to sem na sv*etu in zato mi je Bog dal življenje. 23) Nič slabega, ker nisem pesimist in živim v miru z bližnjim, ker delam, da imam denar. Ni mi treba ne krasti ne ubijati. Študiram in moja morala je dovolj trdna, čeprav nisem morda velik katoličan. Pričakujem, da ko doštudiram, dobim dobro službo, ženo, otroke in mir. Hišo pa že imam. Mislim, da imam za svoje leta že razvito pamet in mi ni treba biti odvisen od nikogar. 24) Osrečevati moža in otroke. 25) Smrt. (fant) 26) Zakonsko srečo in rešene finančne probleme, (fant) 27) Samo od sebe ne pride nič. Od življenja pričakujem le, kar si bom z božjo pomočjo pa trdim in poštenim delom pridobil. Zdaj pa preberimo še enkrat odgovor številka 22 na zadnje vprašanje in tudi mi prosimo Boga prav tako kakor naš mladi anketar. Hvala mu za lepo in globoko misel... Žarko MICHEL QU01 ST DNEVNIK ANE MARIJE Ljubiti, se pravi dajati. četrtek, 27. julija Vrnila sem se s taborjenja v Španiji, bilo je čudovito. Žal mi je, da nisem nesla dnevnika s sabo, tako bi si lahko vse zapisala. Pa vseeno je ostalo vse zapisano v mojem srcu, kakor prelep sporriin. V dnevnik sem prilepila mamina pisma. Kar na pamet jih znam, tolikokrat sem jih prebrala. Zdi se mi, da sem na mami odkrila čisto nove lastnosti, katerih prej nisem poznala. Spoznala sem mamino veliko bolečino zaradi očkove smrti. Nikoli si nisem predstavljala, da sta se mama in ata tako ljubila. Res je, da mi mladi vidimo ljubezen le v zunanjih iiVazih. Ker se ata in mama nista vedla kakor zaljubljenca, se mi je zdelo, da se nimata posebno rada, celo, da živita skupaj le iz navade ali dolžnosti. Kako zelo sem se motila! Sedaj šele spoznam kako velika ljubezen ju je vezala. Danes je Aleksander pričel delati v kemičnem laboratoriju za petrolejske izdelke. Vse mu je novo in vse ga veseli. Res je imel srečo,