Klobuk g. župnika/V Rimu je živel grof Marino, ki je prišel vsled kvartanja v velike denarne stiske, tako da je moral svoj grad prodati. Grad je bil zunaj na deželi, v vasi Salino. Kupoval ga je v imenu usmiljenih sester neki star penzijoniran župnik Anton. 0 Antonu so pravili, da ima čuden dar, da namreč lahko vnaprej pove, katere številke jbodo v loteriji zadele. Seveda je bilo to le prazna vera; ljudje pa so ga le vedno nadlegovali, naj jim pove srečne številke. Nekoč bi ga bili kmalu pobili, ker je trdil, da vendar ne zna prerokovati; ljudje so mislili, da jim le povedati noče. Ni mu ostalo drugega, kakor da je na slepo srečo povedal tri številke. In glej čudo! Res so zadele glavni dobitek. Od tedaj mu ljudje niso dali miru. Skrival se jim je in komaj čakal, da bi mogel kupiti za nune tisti grad, ker bi se bil tudi on presilil tja in se skril sitnim Rimljanom. Z grofom sta že določila dan, kdaj bo prišel Anton na grad in prinesel denar. Ko je šel na kolodvor, si je grede še kupil nov klobuk; klobučar Pino pa ga je toliko prosil, naj mu pove številke za loterijo, da mu jih je res moral povedati — seveda, kar na slepo srečo. Grofov grad je bil samoten in zapuščen. Razen starega oskrbnika Jakoba ni nihče živel v njem. Tisti dan, ko je prinašal Anton grofu denar, je grof poslal starega Jakoba zdoma, da je ostal sam z Antonom. Gospod Anton si je ogledal grad, grof je hodil z njim, s peklenskimi mislimi v duši. Ko sta prišla do vodnjaka in je Anton pogledal vanj, je pobral grof železo in ga ubil ter mu vzel denar. Mrtvega je vrgel v vodnjak, nametal kamenja nanj in bil prepričan, da nihče nikdar ne bo izvedel za umor; saj nihče v Rimu ni vedel, kam je bil Anton odšel. — Grof se je vrnil v Rim, poplačal dolgove in živel od naropanega denarja. Medtem je stari Jakob umrl, župnik iz Salina mu je bil pri smrti in slučajno zamenjal pri njem svoj stari klobuk z lepim novim. Sele pozneje je to opazil in se čudil, odkod bi bil imel stari Jakob tak lep nov duhovniški klobuk. Hranil ga je in čakal, da se oglasi lastnik. — Grof je bil rešen denarnih skrbi, pri kartanju je imel vedno večjo srečo. Toda vest mu ni bila mirna. Njegova gospodinja Valpurga mu je javljala, da ga išče ne- znan duhovnik; grof se je tresel in zaklepal. Nekega dne pa je dobil iz Salina, kjer ,|e bil njegov grad, pismo, ki ga je tako silno prestrašilo, da je skoraj omedlel. Ali hočete vedeti zgodbo do kraja? Ta povest izhaja v »Našem domuc. Nakratko smo vam povedali njeno vsebino, kolikor je je že bilo v >Našem domuc v januarski, februarski in marčevi številki; teh številk namreč ne morete več dobiti, ker je prišlo toliko novih naročnikov, da je zmanjkalo »Našega doma«. Lahko ga pa naročite od aprilske številke dalje; vsebino povesti smo vam tako že tukaj povedali in jo boste lahko razumeli v nadaljevanjih v >Našem domuc. Od aprilske številke do konca leta velja »Na8 domc 12 Din. Ta cena velja le za naročnike >Slov. Gospodarjac. Izrežite si v današnjem »Gospodarju« natiskano naročilnico za >Naš dom«, izpolnite jo in pošljite!