940
Franci Zagoričnik
REMINISCENCA ZA PROJEKT KAMOV
/. Poučna pesem o umoru
Praviš mi, rabelj, da beseda ni konj in da lahko dosežem svobodo, če hočem.
Ali razumeš,
da konj ni kar beseda,
da tudi konj ni konj, kajti:
daj mi konja —
pomeni očitno neumnost,
da ni nič in nič.
Verjetnejše geslo bi se glasilo: daj mi besedo,
* PSOVKA je prva pesniška zbirka hrvaškega pesnika Janka Poliča  Kamova (1886—1910), ki je bila izdana v samozaložbi 1970 v Zagrebu.
Psovka*
                                                                                                                          Psovka
kar je potem lahko naloga in izpolnjiva obveza, če dam ti besedo.
A beseda je tako zožena na pomen,
da je manj kot beseda,
barvna eksplozija
besa, ki se da,
ki se daje,
kakor tudi konj še zmeraj ni konj,
je stroga omejitev na čas,
ki seže onkraj zdajšnosti,
v katerem hoče, da boš,
kar mogoče tudi ne bi,
s prav isto gotovostjo,
ki pa je tudi negotovost.
Da ti ne dam besede, pa naj beseda ne bo konj in konj naj ne bo beseda in beseda naj ne bo beseda: tudi ne-beseda ni ne-beseda.
//.  Upor robotov
Praviš mi, rabelj,
da nisi rabelj,
pesem pa naj bo res pesem,
funkcija luči,
okras srca, žar oči,
služne besede, poneumljene,
skopljene.
Če ti nisi to, kar si,
kako bi bila pesem to, kar ni?
Tako kakor si ti, kar si,
tako more biti pesem to kar ni.
To že vemo:
pesem mora biti TO,
pesem mora biti ONO.
941
Franci Zagorični
Pesem mora biti mora, če si to kar nisi: danost v vdanosti. Če si to kar si: nevarnost v obrambi pred nedoumljivim.
Teptanje zraka. Teptanje trave. Teptanje besede.
Vse misli so ti nevarne, spolzke do studa.
Zaudarjajo po odvečnih možganih, kljubovalnih molčanjih, nespoštljivih psovkah.
Roboti ubijajo misli!
Roboti ubijajo čas!
V edinem veselju do ubijanja misli,
v prešernem veselju do ubijanja časa.
///. Čas angelov
Glej, rabelj: v raztežju med Alpami in dolino daljne potnice se vonj zime menjuje z vonjem sena
Vse je obenem:
v čutenju:
osvaja vsa čudna razmerja
med prizori in leti:
obrestuje nevidna bogastva
se spogleduje z vabljivimi ponudbami
v pomladnem osončju:
da je pesem
V ponižanju in zadregi ubijam samozvano perje angelov
942
   943                                                                                                                      Psovka
žvečim tvoje meče
in da se razumeva:
ostajam v tem ponižanju
in tej zadregi
ker mi stopaš na pot
ki je nisi prehodil
Vse kamne prestaviš
vse moste porušiš
in spet jih vrneš rekam cestam
urejaš podnebje
razstreliš temo
razpenjaš dan:
pot ti pljuje v oči:
nobene hvaležnosti:
ode molčijo:
samohvala se razpoči:
smešni velikani
se zatekajo v naselja mravelj
IV. Konspiracija na temo razlike
Kaj hočeš, rabelj: enostavnost je enostavna kakor je dvostavnost dvostavna in mnogostavnost mnogostavna
Vse se ti zakomplicira po vsem
resnice ne posrkaš in ne ubiješ
v zvesti službi hvaležnim gospodom:
Če seješ ljubezen žanješ sovraštvo: senca je naličje svetlobe kakor je svetloba naličje sence
Ali da boš bolje razumel:
dan je noč noči
kakor je noč dan dneva
Videz ves lep in blagodejen pa je dar žejnim slepila
944
veselje hvaležnih mask dobrota nepozabne prisile igrače smehljajoče grožnje nadomestki žejnih izvirov in gotovost srečnih pohabljencev
Kaj hočeš, rabelj: veselim se s tabo z ramo ob rami. . . Ne maram te pesmi da bi bila z ramo ob rami z besedo ob besedi soglasne razlike . . .
Samo tako je lahko
da jo pustiva
da se poti
v potu svojega naličja
Franci Zagoričnik