ZBOROVANJA IN DRUŠTVENO ŽIVLJENJE Mednarodna historična konferenca o problemih Avstro-Ogrske 1900 «do 1918 v Budimpešti 4.—9. maja 1964. Ze nekaj let se poudarja, da mnogih problemov iz razdobja obstoja nek­ danje habsburške monarhije ni mogoče uspešno reševati samo v okviru zgo­ dovine posameznih narodov ali držav, ki so nastale na njenem ozemlju, in da jih tudi ne more reševati samo historiografija posameznih narodov in novih -držav, ampak je pri tem potrebno mednarodno sodelovanje historikov. Za blokovsko atmosfero, ki je ostala značilna tudi za dobo po skupnem X. med- -narodnam historičnem kongresu v Rimu leta 1955 zlasti za tako občutljiva področja, je pa karakteristično, da so se tudi težnje po mednarodnem sode­ lovanju pri študiju zgodovine habsburške monarhije uveljavljale le v okviru posameznih blokov. V okviru vzhodnih držav so dali prvo iniciativo za skupen -študij problemov habsburške monarhije češkoslovaški historiki že leta 1955, leta 1958 se je pa vršila v Budimpešti prva konferenca historikov vzhodnih •držav o tej tematiki, ki so bili pozneje njeni rezultati tudi objavljeni (Studien zur Geschichte der Österreichisch-Ungairischen Monarchie, Budapest 1961). Na seji iniciativnega odbora v Pragi leta 1962 je bilo sklenjeno, da bo prihodnja konferenca zopet v Budimpešti leta 19*64 in sicer s programom »Historični pro­ blemi avstro-ogrske monarhije 1900—1918«. Že na to sejo je bil vabljen osebno en jugoslovanski historik, ki se pa seje ni udeležil; v letu 1963 so sledila nato .oficialna vabila za udeležbo jugoslovanskih historikov in Zveza zgodovinskih društev Jugoslavije ter Nacionalni komite za zgodovinske vede sta sklenila, da se konference udeležimo; razen tega so bili preko dotedanjega okvira so- -delovanja vabljeni še nekateri historiki iz zahodnih držav. Tako je prišlo do konference v Budimpešti v dneh od 4. do 9. maja 1964. Konference se je udeležilo nad 23 madžarskih historikov in 46 inozemskih historikov, cd teh štirje iz Sovjetske zveze, 11 iz Romunije, trije iz Bolgarije, 11 iz Češkoslovaške, pet iz Nemške demokratične republike, trije iz Jugoslavije, . •štirje iz Avstrije, dva iz Italije in po eden iz Zvezne republike Nemčije (H. -Mommsen), iz Francije (J. Droz) in iz ZDA (Ch. Jelavich). Konference se niso udeležili poljski historiki; to se je motiviralo s tem, da je bila v istih dneh proslava šeststoletnice krakovske univerze; vendar pa poljski historiki tudi že prej niso poslali nikakih referatov ali koreferatov. Iz Jugoslavije smo se konference udeležili docentka zagrebške univerze dr. Mirjana Grossova, znan­ stveni sodelavec Jadranskega instituta JAZU dr. Bogdan Krizman in avtor tega poročila. Na programu konference so bili 4. maja poročila in diskusija o zunanji politiki, 5. maja o problemih agrarne zgodovine in finančnega kapi­ tala, 6. maj je bil prost (določen^ za ogledovanje mesta ali ekskurzijo), zadnje •dni (7. in 8. maja ter 9. maja dopoldne) so bili pa na programu nacionalni 17 Zgodovinski časopis 257 problemi in problemi socialne demokracije. Referati in koreferati na konferenci so bili deloma že pred konferenco razmnoženi na ciklostilu in poslani ude­ ležencem, deloma so pa bili razdeljeni šele na konferenci sami, dan ali vec dni predno so prišli na dnevni red. Določeno je bilo, da naj bodo vsi teksti na­ pisani v nemščini in da naj bo nemščina razpravni jezik konference; tako se je za konferenco pisalo in na konferenci govorilo v dobri ali slabši nemščini; le nekateri romunski in bolgarski historiki so govorili v francoščini. Ob vprašanjih zunanje politike je potrebno omeniti referat sovjetskih historikov K. B. Vinogradova in J. A. Pisarova o mednarodnem položaju Avstro-Ogrske v razdobju 1900-1918, ki je kljub nekaterim pomanjkljivostim važno delo- K B. Vinogradov se je tudi v diskusiji uveljavil kot dober pozna­ valec te tematike.» Nadalje je potrebno omeniti koreferat italijanskega historika Valianija ped istim naslovom, kjer je avtor govoril predvsem o julijski krizi leta 1914 in o politiki Italije.2 Nekaj manjših prispevkov o zunanji politiki so dali tudi madžarski historiki. Na področju agrarne zgodovine je bil zelo tehten referat madžarskega historika T. Kolosse »Statistično raziskavanje družbene strukture agrarnega prebivalstva v deželah avstro-ogrske monarhije (okrog 1900)« kakor tudi nekaj drugih madžarskih prispevkov; te razprave so tudi metodološko zanimive in verjetno je, da se novejša agrarna zgodovina v nasi soseščini nikjer ne goji toliko kakor na Madžarskem. Referat češkega historika Jurija Kfižeka o postanku in razvoju finančnega kapitala v habsburški mo­ narhiji v letih 1900-1914 in diskusija avstrijskega historika E. Marza o razvoju bank vzbujata upanje, da bomo prišli glede razvoja bank, koncentracije kapi­ tala in monopolističnih tendenc polagoma vendar do bolj konkretne slike. V diskusiji o gospodarskih vprašanjih se je opozarjalo na pomembnost sta­ tističnih ter drugih virov in tudi literature iz zadnjega razdobja obstoja avstro- ogrske monarhije, sicer se je pa največ razpravljalo o neenakomerni ekonomski razvitosti posameznih sestavnih delov te monarhije in o tem, ali je ta ne­ enakomerna razvitost posledica gospodarskih in socialnih vzrokov ah posledica nacionalnega zatiranja. Pri razpravi o nacionalnih vprašanjih je moj referat »Nacionalna vprašanja v avstroogrski monarhiji 1900-1914« vseboval iste teze kakor referat za stockholmski kongres leta 1960, vendar se je pa omejeval na tista poglavja in mesta stockholmskega referata, ki pridejo v postev za raz­ dobje 1900—1914, in strnil vso materijo v obliki tez za diskusijo, tako da so te teze zdaj jasne tudi za površne bralce, ki jih prej niso opazili, ker so bile pac omenjene na različnih mestih knjige. K tej tematiki je bil podan tudi koreferat dr M Grossove o nacionalnem vprašanju na Hrvatskem v času krize dualizma, ki'bo objavljen v JlC. Posebej je potrebno omeniti še referat madžarskega historika L Katusa »O gospodarskih in družbenih podlagah nacionalnega vpra­ šanja na Ogrskem pred prvo svetovno vojno«. O socialni demokraciji m bila i j A Pisarev je avtor dela OsvoboditeFnoe dviženie Jugoslav j anskih na­ rodov Avstro-Vengrii 1905—1914, Moskva 1962, ki bi ga bilo potrebno pri nas kritično oceniti. . .. 2 Leo Valiani objavlja — ob širokem upoštevanju historičnih virov m literature v različnih jezikih nekdanje monarhije - razpravo La dissoluzione dell' Austria-Ungheria (Rivista storica italiana, LXXIII, 1961, str. 2bb—ÓAV, LXXIV 1962 str 52—92, 250—285), ki ni dokončana m ki naj bi dala v do­ končni knjižni obliki sliko celotnega procesa razpada monarhije od dobe pred 1914 do leta 1918. . . s J Križek je bolj izčrpno razvil svoje teze v publikaciji Die wirtscnait- lichen Grundzüge des österreichisch-ungarischen Imperialismus m der Vor­ kriegszeit (1900—1914), Rozpravy Ceskoslovenské akademie ved, Rada spolecen- skych vèd, ročnik 73, sešit 14, Praha 1963. 258 v nobenem referatu podana celotna slika, vse so bili le fragmenti; najširši zna­ čaj je imel referat madžarskega historika T. Erenyija »Socialnodemokratska stranka Ogrske in dualizem«, ki je dal celotno sliko politike te stranke v na­ cionalnih vprašanjih. V diskusiji o socialni demokraciji se je največ govorilo o avstromarksizmu; nekateri diskutanti so zastopali mnenje, da je tradicionalno pavšalno negativno mnenje o njem neupravičeno in da je treba razlikovati med posameznimi predstavniki in dobami, pri čemer so imeli deloma prav, deloma pa šli vendar predaleč; vsekakor je pa razveseljivo, da se je raziska- vanje zgodovine avstrijske socialne demokracije premaknilo z mrtve točke.4 Glede celotne konference je pa treba posebej omeniti veliko aktivnost ro­ munskih historikov, ki so predložili konferenci kar troje kolektivno izdelanih referatov o problemih za celotno monarhijo (za zunanjo politiko, za agrarni razvoj in za nacionalne probleme), poleg tega pa še dvoje koreferatov iz zgo­ dovine Transilvanije. Ti obsežni elaborati vsebujejo zanimive podatke zlasti za romunsko zgodovino, sicer so pa vzbudili na konferenci mnogo pomislekov; kjer se je na konferenci pojavila tendenca, da je potrebno tradicionalna mne­ nja kontrolirati na podlagi konkretnih podatkov, so bili navadno romunski elaborati in romunski historiki tisti, ki so zastopali tradicionalna mnenja in metode; madžarski historiki so kritizirali njihove ekonomske, sovjetski hi­ storik V. M. Turek razne njihove političnozgodovinske teze, jaz se pa tudi nisem mogel strinjati z njihovo tendenco, da enostavno eliminirajo kategorije »zgodovinskih« in »nezgodovinskih« narodov. Širšega značaja je bila diskusija o problemu avstrijskega .naroda, kjer se je o znani tezi, da so se avstrijski Nemci že v času obstoja stare monarhije formirali v poseben avstrijski narod, tezi, ki je vsebovana tudi v romunskem referatu, izrazil zelo skeptično V. M. Türok.5 Diskusijo, ki se je razvila o tem problemu, je mogoče označiti tako, da ne more biti dvoma o tem, da se ten­ denca pojmovati Avstrijce kot poseben narod nemškega jezika pojavlja od 1938 ali 1937 (tedaj se je na stališče posebnega avstrijskega naroda postavila KP Avstrije), uspeh te tendence je pa seveda odvisen predvsem od Avstrijcev samih; nihče se pa ni zavzemal za to, da bi bilo upravičeno projicirati to ten­ denco v razdobja pred temi leti. Na konferenci, ki je seveda obravnavala posebej razdobje med 1900 in 1918, je v splošnem, prevladovalo mnenje, da je bil razpad Avstro-Ogrske neizbežen. List Esti Hirlap je sicer 6. maja ob­ javil intervju z E. Molnârom (šefom madžarske delegacije, ki je tudi začel kon­ ferenco), kjer se je trdilo, da se je diskutiralo v nacionalnem problemu in da je madžarska delegacija zastopala mnenje, da propad Avstro-Ogrske ni bil nujen in da bi jo bilo mogoče spremeniti v federacijo narodov, če bi v njej obstajala revolucionarna partija kakor v Rusiji; v resnici se dotlej o nacional- 4 Medtem ko so sumarni pregledi, ki so izhajali po 1945 (J. Deutsch J. Hannak, F. Strobl itd.), sloneli glede dejstev in virov na delu L, Birugel' Geschichte der österreichischen Sozialdemokratie, I—V, Wien 1922—1925 in dodajali le svoja vrednotenja, se je zdaj ustanovila na Dunaju »Arbeits^ gememschaft für Geschichte der Arbeiterbewegung in Österreich«, ki ima na­ men izdajati znanstvena dela; kot prva publikacija je izšel prvi zvezek dela Hansa Mommsena, pravnuka Theodorja in sina Wilhelma Mommsena, ki se je tudi aktivno udeležil budimpeštanske konference, »Die Sozialdemokratie und die Nationalitätenfrage im habsburgischen Vielvölkerstaat, I (1867—1907)« Wien 1963; izšla je menda tudi že druga publikacija, delo Herberta Steinerja o zgodovini avstrijskega delavskega gibanja od 1867 do 1889. 5 V. M. Turok je avtor glavne sovjetske zgodovine Avstrije v dobi od 1918 do 1938 (Očerki istorii Avstrii 1918—1929, Moskva 1955; Očerki istorii Avstrii 1929—1938, Moskva 1962), kjer se pa o tej tezi ne izraža skeptično. "* 259 ndh vprašanjih sploh še ni diskutiralo in noben govornik ni zastopal takih tez; stvar je bila pojasnjena s tem, da je E-. Molnâr 7. maja na začetku seje izjavil, da je intervju izmišljen. Pozneje je v diskusiji E. Molnâr zastopal podobno mnenje v zelo ublaženi obliki; drugi diskutanti (H. Steiner) so pa opozarjali, da je potrebno upoštevati še druge momente in da ne gre postav­ ljati takih analogij tako mehanično. Precej se je pa na konferenci razpravljalo o mnenju v današnji zahodni historiografiji, da je bilo uničenje Avstro-Ogrske leta 1918 velika napaka; medtem ko so nekateri diskutanti trdili, da je to skoraj splošno' mnenje zahodne historiografije, so drugi (H. Mommsen) opo­ zarjali na to, da takih trditev ne gre posploševati in da so v tem oziru tudi med zahodnimi historiki velike razlike. Na sami konferenci je pa s tem mne­ njem nastopil profesor za novejšo zgodovino Srednje Evrope v Parizu Jacques Droz, ki je z navajanjem vseh mogočih dejstev in argumentov in v poudarjeni razliki od francoskih historikov, ki so se v času prve svetovne vojne zavzemali za uničenje Avstro-Ogrske (t. j. L. Legera, E. Denisa, E. Haumanta in L. Eisen- manna), zastopal tezo, da je bilo potrebno leta 1918 Avstro-Ogrsko reformirati, ne pa uničiti, in da je bilo poznejše stanje slabše od stanja v času stare mo­ narhije, čeprav je priznal, da je danes vsaka misel na njeno obnovo v kakršni­ koli obliki nerealna.8 Proti Drozovemu mnenju, ki na konferenci ni našlo so­ mišljenikov, sem nastopil jaz in opozarjal posebej, da so imeli francoski hi­ storiki v času prve svetovne vojne boljši vpogled v te probleme kakor on, da ne gre -enačiti zelo različnih stališč v socialni demokraciji in delavskem gibanju do problema Avstro-Ogrske, da ne smemo identificirati legitimistične tradicije stare -monarhije z internacionalizmom, in da iz dejstva, da je bilo pred odločilno krizo, ki se začne z vojno v juliju 1914, le malo struj, ki so bile odkrito za uničenje Avstro-Ogrske, ne smemo preveč sklepati, saj tudi francoske revolucije leta 1789 ni nihče organizirano pripravljal, pa ona zato vendar ni slučajen pojav. Konferenca je imela zelo stvaren in deloven značaj, tehnično je pa bila od madžarskih zgodovinarjev odlično, pripravljena. Sklenjeno je bilo, da se naj njeni rezultati objavijo v štirih knjigah, ki naj vsebujejo referate in di­ skusijo; knjiga o zunanji politiki naj izide v Nemški demokratični republiki, o ekonomskih problemih v Romuniji, o nacionalnih problemih na Madžarskem, o socialni demokraciji pa na Češkoslovaškem ali jo naj pa izdajo nacionalni komiteji historikov prizadetih držav; kot rok izdaje se predvideva konec leta 1965. Razen tega se pripravlja izdaja bibliografije del o zgodovini Avstro- Ogrske in njenih sestavnih delov v razdobju 1789—1918, ki so izšla v socia­ lističnih državah po letu 1945; izdajo te bibliografije, pri kateri naj sodelujejo nacionalni komiteji prizadetih držav, so prevzeli romunski historiki. « Jacques Droz izraža take nazore o Avstro-Ogrski in podobne nazore o Naumannovi Mitteleuropa že v svoji knjigi L'Europe Centrale, Evolution historique de l'idée de »Mitteleuropa«, Paris 1960, ki bi jo bilo potrebno kritično oceniti. Fran Zwitter 260