Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojcm dncvniku Josip Levičnik, ljudski učitclj. (Dalje.) Mojc načelo: Kar lepega vidtš, hvalevrednega slišiš, kori»tnsg; skusiH, ftapiši! — 1*0 tej poti otmeš marsikaj poaabljivoHti, in postavljaš hkratl aam sebi ntalni spominek po prislovici latinski: ,,Litera scripta manet", ali po našem: ,,Zapisana čerka ostane«. Od Zidaaega mosta naprej spremljajo popotnika namest višnjeve Save krotki valovi štajerske Savine, ob katere obrežjib se vije železnica mimo slovečih rimskih toplic (Romerbad) in mirao Laškega terga (Tiiffer, stari Tiberium) proti Celji. To mesto, že o času Rimljanov stoječe pod imenom MKlaudia Celeja", je tako prijetno, da zasluži za ogledovanje vsaj pol dneva pomudbe. Kdor hoče vse Celje hkrati viditi, svetujerao mu, potruditi se na razvalino starega grada, ali pa do cerkve sv. Jožefa, odkjer se poleg razgleda na mesto odpira tudi vid v prezalo Zgomje-Savinsko dolino noter do visocih šolcbaških planin. Na daljnem popotvanju je postaja Store spomina vredna zarad slovečih železnih fužin, ki se k desni v stranski dolinici vidijo; še bolj znamenita pa je zlasti za slovenskega učitelja postaja Ponkva, ker tukaj se je rodil slavnoznani knezoškof Ant. Mart. Slomšek. Z lepo ni kmali kdo tako natanko sprevidel in poznal lastnosti, zmožnosti in potrebe svojega slovenskega naroda; skoraj pa bi smel reči, da se tudi dosedaj ni kmali kdo toliko trudil za dušno omiko in plemenito povzdigo njegovo, kakor ta v svojih delih neumerljivi mož. Slomšekova literarna dela prevajajo že ostali slovanski narodi v svoja narečja; njegova knjiga »Blaže in Nežica v nedeljski šoli" roraala je dalječ čez meje našega cesarstva; naj višja njegova ideja pa bila je ta, zjediniti vse Slovanske narode v eno duhovno truplo, ter pridobiti jili Rimu. Sicer je tudi ta slavni gospod zarad svojega rodoljubja mogel marsikako bridko in grenko besedo preslišati; protivniki radi so ga psovali z naslovom: Bder windische Biscbof"; al za to se je neustrašeni mož malo brigal. Š)*oda, velika velika škoda, da je tako kmali mogel zapustiti narod svoj, za katovega omiko in izobraženje se je trudil do zadnjega diha svojega življenja. Zmed daljnih postaj imenujera Pragersko, odkjer se loči, peljaje proti izhodu, ogerski oddelek, zatim pa Maribor, kjer se zopet odcepi proti zapadu Gorotansko-tirolski oddelek glavne južne železnice. Tudi sme vsaki pravi slovenski učitelj v dar prinesti pol dneva poraudbe, da zamore obiskati grob pervega slovenskega pedagoga Slomšeka, ki tu v kapelici mestnega pokopališča počiva. Nemci vedno hočejo, naj se od njih učimo; nujmo tedaj; kajti tudi oni zmed njih, ki cenijo v resnici svoje umerle učenjake, radi spoštljivo obiskujejo kraje, kjer je bival, ali pa kjer počiva kaki njihovi zaslugapolni mož. — Blizo postaje Spielfeld se skonča sedanji slovenski Štajar; — pravimo sedanji, — ker nam še tudi imena ob daljni železnici spričujejo, da popotujemo po krajih, ki »slišali so nekdaj otrokom Slave". Svet je letod in naprej proti Gradecu posebno lep, ravan in odpert, in železnica gre na mnogih krajih naravnost, kakor ji bil z ravnilom potegnil čerto za tir. Za to pa po teh krajih tudi neskončno urno z hlaponi vozijo, in pred kakor si popotnik želi, je v Gradecu. Kateri popotnik bi djal, da je vidoželjen, pa bi se vozil mimo Gradca, in se ne pomudil tu vsaj pol dneva, temu bi se smelo kar naravnost reči: Prijatelj! drugo nikar ne hodi po svetu, ampak ostani rajše doma in pri peči čepi, ker le tam je prostor za te! Kdor hoče Gradec in okolico nagloma ogledati, mu je svetovati, naj se potrudi na ondotni grad, ki se vzdiguje ravno iz sredine mesta. Brez dvombe izvira od grada mestu imč. Iz kolodvora (ki je pa za tako veliko in imenitno mesto pač vse presiromašno pozidan) stopivšega popotiiika sprejme zdajci ravna zala Anina cesta (Annenstrasse), ki je obrobljena po obeb straneh s čisto novimi, palačam enakirai poslopji. Naprej se pride v ulico, ter mimo samostana in cerkve usmiljenih bratov; kolikor dalje vender gremo, toliko bolj se nam na stavbah kaže starostni značaj. Prišedši do Mure prestopimo železno-verižni most, kar je pribajajočim iz južnih pokrajin res kaj novega. Unkraj mosta sprejme nas ozka ulica nMurgasse", in skozi taiato pridemo kmali do lepega prostornega terga, imenovanega BHaupt\vachplatz". Kinči za sprelepi kaniniti spominek, nosivši na visokem stebru kip presvete Trojice, in je baje star že blizo 250 let. Napravili so ga, 6e sem prav slišal, nekdanji verno-pobožni Gradčani zarad hude kuge, ki je o taistem času po mestu hudo gospodarila. Na izhodni strani tega terga stoji tudi mestna biša. Mimogrede naj povem, da med možmi, ki so zbirali graškim ulicara imena, sedeti so morali tudi izdelani šaljivci, zakaj ako se iz terga, o katerem ravno govorim, podati hočemo proti zapadni strani, zagazimo v same ,,žakljea, kar černo na belo vidimo zapisano na zunajnih hišnib stenah imena ulic: „1., 2., 3. Sack". Ker pa je moj pravi namen le, pokazati ptujcem bližnji pot na grad, jim povem, da naj na tergu, na katerem se ravnokar v duhu nahajamo, vprašajo po ulici »Obere Sporgasse"; konec taiste naj se okrenejo k levi, in kmali se bodo jeli pospenjati navkreber. Vtisa, ki obiskovalcu o jasnem dnevu prežine duha, dospevšemu verh stermega homa, ne bom poskušal popisovati. Naj raji govori drugi namesto mene, česar beseda ima pač dokaj bolj veljavno tebtnost. Slavni rajni avstrijski general Welden, ki je o za Avstrijo srečnejših dnevih, kakor so sedanji, bival v Gradecu menda kot vojaški poveljnik, in je spremenil pusto-goli grajski hom v prijetni perivoj, poznejša 1848. in 1849. leta pa z neumerljivim očetom Radecki-tom po talijanskih bojnih poljanah preumetno učil protivnike naše, kako se ^žebrajo" kozje molitvice, slavni ta razuma-polni in globokočutni general "VVelden je o razgledu iz Graškega grada djal (navesti hočemo originalne besede): ,,Wer sein Abendgebet so recht aus Herzens- grund in Andacht sprechen will, der komme hieher"! (Prib. dalje.)