Šmarnice Morda je bila lepa slika, ki so jo videle ricdolžne oči, morda so bile le čudovite sanje, ki jih je sanjalo čisto srce: V solncu sc je svetila vsa poljana, in vsa je bila posejana z belimi šmarnicami, da je bleščala, kot bi bila srebrna. In po fej poljani so hodile dekiice v beWi obla- 68 Mati Jezusova — naša Mati. m m čilih, nedolžne duše, in so trgale šmarnice. In druge 1 deklice so pletle bele vence iz njih, in sredi med njimi I je sedela lepa Gospa, v belo oblečena, in Dete je imela I v rokah. Dete, najlepše med zemeljskimi otroci, in Gospa je bila mila in polna dobrote. BDeklice, nedolžne duše, pa so pele pesem, kot bi jo peli angeli. Od daleč jo je morda slišal popotnik, in v utrujeno srce mu je legla radost, in oči so mu zaiskrile v veselju. Čul jo je starček, velo lice je oživelo, zardelo kot po-mlajeno, in pozabil je na leta( težka kot butara. Čula jo je žena, spomnila sc je mladosti, davno že uvele, in vesela je bila tega spomina. ¦ Vsak, kdor jo je čul, je bil vesel in potolažen; kdor je slišal pesem majnikovo, ki so jo pela čista srca, jo je tudi sam zapel poltiho, kot bi se bal peti glasno, da mu ne bi ušla iz srca ta lepa pesem majnikova, polna tolažbe in svetega veselja. — Prišlo je dete na trato, sedlo sredi šmarnic, )ih trgalo in nabralo lep šop. Pa vzdihnile so šmarnice: »Oj dete, ne pusti, da bi Iovenele same sredi sveta, ker ne cvetemo svetu!« »Komu pa cvetete, šmarnice moje?« je vprašalo dete. »Me cvetemo majnikovi Kraljici! Zato nas deni pred oltarček naše ljube Gospe, da tam umrjemo pred njo!« »Nesel vas bom; saj Ona je tudi naša Gospa!« In neslo je dete šmarnice pred oltarček majnikove Kraljice. In ljuba Gospa je bila vesela, saj ga je tako ljubo gledala, ko je deval šmarnice v pisane lončke; in šmar-nice so bile vesele, saj so umirale svoji Kraljici v čast; in ¦ veselo je bilo dete, nedolžna dušica, ker ga je bila vesela I preljuba Gospa. — ¦ ¦ 1 Večer je legel na vas, tih in miru poln. Po hišah so gorele luči, kakor trudne in zaspane. Iz hiš pa se je I čula molitev, Iepa večerna molitev rožnega venca. Počasi I je molil naprej oče-gospodar, in vsa družina mu je odgo- ¦ varjala. I ¦ ^_____________^š Skoz vas je šla žena, v naročju je imela dete. Počasi je stopala. Pred vsako hišo je za hip ustavila korak in prislušknila. Prisrčno je pritisnila k sebi svoje dete in zašepetala: »Dobri Ijudje so tod; blagoslovi jih, Sin moj!« Bila je Marija z Jezusom. Jutranje solnce se je razlilo, polno luči in svetlobe, čez širno polje, polno upov in nad. Pozdravljeno, jutranje solnce; pozdravljen, mladi dan! Polje je oživelo. Prišle so ženske z motikami, po-zdravile delavke na sosednji njivi; vesel pogovor, rado-sten smeh, radostno delo. Pozdravljena, ti njiva, dom veselja in radosti! Zazvonilo je sedem, jutranji pozdrav Kraljici. De-Iavke so prenehale z delom, zravnale se pokonci, sklo-njene so bile njihove glave, sklenjene njih roke, usta so molila jutranji pozdrav Gospej. Vse polje je postalo za hip cerkev. In kakor pozdrav je bil blagoslov Kraljice čez to širno polje in se je družil s solncem v eno morje luči in veselja, radostnega upanja in blagodejne vdanosti. — Odprli smo ti svoje hiše, odprli smo ti svoja srca. O pridi, majnik, in prinesi svojo radost v naše duše! Tako so potrebna naša srca radosti, tako so potrebna veselja otrok božjih! Naj zaiskri majnikovo veselje v očeh nedolžne dece, v očeh mladine, v očeh naših mož in žen! Naj -gre z narai to veselje kot angel varih, naj se naseli v naših srcih pesetn majnikova in naj jih ne zapusti nikdar, veselje otrok božjih, lepi dar naše ljube Gospe! J. Pucelj 71