Nagovarjanja
Milan Dekleva
Razdeljeni v speve.
Omamna slika, sličica, kam si ljubico skrila?
V možati red hrastove izbe, kjer zvok otrdi.
glasove gozda poješ, uhuj! stopal naslonjenih med krošnje bukev, ki v njih sove šoje čakajo, se s perjem drsajo ob tvoje boke, zastonj!
850
851
Nagovarjanja
pride, pride mož iz maha, otroke gole za lase s seboj privleče, jih speče ziblje v čarni divji ples in kliče, kliče, ti telo prikliče v molk.
Razuzdanec, je šepetal o daljnih dišečih spominih,  kjer se popotnik vtaplja v sveti reki, z mesečino oblitim   belini čelom. Tako pa se lahko le o poželjivi ženski govori, in   res je imel kri na ustnicah in oči kakor steklene.
O tebi je govoril laži, da si bila lahka kakor pena, nadel ti je razna opolzka imena, ker te je hotel čisto in brez trave, katere semena so plodile tvoje noge.
Razdeljeni v speve, v slike skriti, otrdeli v zvok.
Pogled sem, k tebi potujem. Ne morem zdržati tihote in mirnosti, ki ti krepi mladost. Negibnost čebele, ki pade v  cvet. Mož bo prišel iz mahu, mali maščevalec!
Besede spevom, ljubice slikam, izbam može.
Bukvine krošnje, hrastove mize, prasketanje polen, les. *
pod modrim ometom komaj zdržijo tramovi, hišam brstijo podi namesto korakov.
ženska poljublja sliko, brezgibna a topla, namesto zaves jo zakriva rjuha.
v rose stopi se zastaran prah na hrastih, vlažna, marčna, si čutena? polna?
•
zrno molka, pomladna retorika, angeli s tisoč mušjih oči v grmičih potonik.
852
Milan Dekleva
je mogoče slečen bdeti in čuti nagovor, ki ne prihaja kakor človek na prag s topotom sveta?
temna vztrajnost, ki se igra
z nevednostjo, da je moč zdržati.
nisem, mnogo manj od vsega.
*
So tudi vedeževalci, ki umejo prepričati duše, naj se v kamnih naselijo, naj po zraku ne letajo. Ker kakor orel kroži, dolbe školjka skalo.
Zavist pa se je zalegla dečku v noge, utriplje v ritmu, ki ljubeznivo deklico z gore vabi v dolino. Vendar kar ona vidi, je prej gubanje morja, kar pa mine, se ne more ujeti v njeno prepuščeno telo. Bronzasti obrazi otrok se v njim pripadajočem molku oblikujejo, kot bi pele statve. Skladnost je, med drevesom in poslovnostjo. Podleže ji, kdor jo ruši. Kakor most vodo oklepa, tako mu je voda zaman.
i-
diktati sanj. ali budnih gledanj, za katerimi nekdo drug oprezno stoji.
misliš, strmo strmo zame
vame samo. oko krompirja s tenko
zarezo v telesu.
zame sama. sama razpihana tišina pod kotličem slane vode. samo sama.
*
Dotikovanja, na plavem. »Odločena sem, odločena«, pa lahko zamenjam ogenj v praproti? Razprla so se jabolka grizenju, sočna plesen. Tvoje čelo galebe vtapija v očeh, mrmra v stičišču pobožnosti, da si milovanju pripravljena nebo pogrniti k nogam. Ni ti bilo lahko zmagati drgeta. Plimoval sem v reki, v takšnem žaru se gibaš, da se je gluh od telesa zmaknil trenutek, ki se k sami zemlji spušča.
853
Nagovarjanja
Rdeča kakor pogled. Da  jo besede pahljajo in rokavice in deževniki. Rdeča, do brnenja.   Prej je bilo vse preslišano, morala si si lastiti. Smeh ostaja in popolna voljnost.
*
nagni se k duši, bodi kozarec ponujen ustom, na tvojih   prsih skrivna roka gnezdi.
vijolica, veslo bivanja.
kako mirna si v izgubljenem
neslišna sestra besede.
v sebi domuješ praprot
in vse druge oblike čakanja:
da greš, a ostaneš sanja.
*
nekdo se igra s hitrostjo
srca. veš. oljke so leče svetlobe.
mir z nami potuje, kot potresi.
ampak v kateri točki zdrzneš stvari in jih zaljubiš? je pušpanov grič postal molilnica?
z vročino kože glino spreminjaš v opeko, tožbe se zvračajo v smeh ki te ljubi v travi.
*
Pleskanje, neba plotovi! Srdita, in s trdimi prsmi si se sprehodila po peresni spirali nevidnega, ki se je le umrlih dih spominja.
Vrtinec kretnje, tvoj pobeg k ranjenim. V nerazberljivem miru počiva: merjascev pogled,  roke prekrižane v vednost trikotnih sonc. Stopala vesolja, ki jih je utišalo šopirjenje fazanov, podrsavanje škriljavcev, sestavljenih v zvon njegovega svetišča. Lahko odplakneš oči. Tudi počeneš v trnast grm, rodovitna! Naj bo vse v kraljevski pisavi izbrisano. Se je tako že prehitela globina sveta in počiva obronek gozda, tiktaka z ženskim srcem.