Igor Gedrih
Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani
JARČEVI PESNIŠKI ZAČETKI
Miran Jarc, čigar ustvarjalnost se je pričela med prvo svetovno vojno in se končala s smrtjo med drugo vojno, je kljub razvejenemu, raznorodnemu literarnemu pisanju ostal kot umetnik po krivici predolgo v zatišju, tudi po smrti ne tako priznan, kot mu gre. Zlasti velja pozornost Jarčevemu pesništvu, ki nesporno tvori osredje umetniškega dejanja. Še posebej je treba opozoriti na Jarčev pesniški prvenec »Človek in noč«, ki je po poetološki, miselni naravnanosti ostal povsem samosvoj v pesniškem sporočilu, samosvoj po svoji vsebinski naravi in obupno iščočem miselnem naporu, čeprav je pesnik sam nelagodno občutil zamudni izid zbirke (1927).' V teh lastnostih in še drugih bi v slovenski poeziji med obema vojnama ne našli vzporednice k zbirki »Človek in noč«. Če je tedaj estetska pozornost naravnana na Jarčev pesniški prvenec kot osebno barvito in izrazno svojevrstno umetniško dejanje, se ob imanenci teh pesmi in interpretaüvnem loku ni mogoče izogniti vrsti vprašanj, ki lahko privedejo do temeljitejšega in globljega razumevanja »Človeka in noči«. Ni se mogoče izogniti vrsti vzporednih pojavov, ki so sooblikovali Jarčevo človeško in pesniško osebnost, in ne nazadnje, kaj vse je odločalo ali vsaj pripomoglo, da je Miran Jarc iz začetnih iskanj in tipanj prerasel ustvarjalne začetke v zrelo umetniško ustvaritev. Najsi je zahtevnost in obseg vprašanj večja, kot so lahko idealni odgovori in dognanja, pa je kljub ohranjenemu gradivu in pričevalcem mnogokaj izgubljenega oziroma je okrnjena možnost žive izpovedi.
Samodejno se pojavi vprašanje, zakaj tolikšna pozornost Jarčevim pesniškim začetkom in ali ni s tem nehote favorizirana zbirka »Človek in noč«, s tem pa dobita drugačno estetsko valenco zbirki »Novembrske pesmi« in pa »Lirika«. V okviru naslova ni mogoče primerjalno obravnavati vseh treh zbirk, ki so med seboj zelo različne, mogoče pa je izreči trditev, da so Jarčevi pesniški začetki z vsem zaledjem kulturnega, družbenega, osebnega in poetološkega dogajanja v marsičem simptomatični za Jarca, za njegovo iščočo naravoj v tej pesnikovi izkušnji, ki gre od prvih objav do prvenca, pa se zrcali splet miselnih in poetoloških premen, za pesniško ubesedovanje, ki gre od tradicionalnih (tudi neobjavljenih) poizkusov do dozorelosti, ki se nazadnje manifestira z zbirko »Človek in noč«. Ta
' Igor Gedrih »Ob Jarčevem pesniškem prvencu«, JiS 1964.
zbirka je odsev notranje dinamike in krčevitega pesnikovega napora, ki v navzkrižju vojnega in povojnega časa in razvrednotenja človeka iščoče izpoveduje iz sebe in v sebi krizni čas, zavezan individualnemu gledanju na svet in pojave, a hkrati z odklonilno odločnostjo zoper meščanstvo. Nikjer kasneje v Jarčevem pesništvu niso zaznamovani tako intenzivni napori v miselnih korekcijah, pesniški motiviki in poetološki upodobitvi. Kakor da je začetna izkušnja utrla pot do kasnejših pesniških zbirk mnogo zložneje, seveda prizadeto, z drugačno naravnanostjo in malone brez uste krčevitosti, ki je poznejši liriki kar nepotrebna.
Če Jarčeve tiskane začetke zaznamujemo z letnico 1916, jim ne gre pripisovati posebnega pomena, šele pesmi od 1918. dalje so znanilke ekspresionista, ki se je zmožen dokopati do pesniške dognanosti. Vendar pa tudi prva tiskana besedila zaznamujejo - ob možnostih časa in razmer - Jarčevo zgodnjo zavezanost nedeklarativnemu, kritičnemu humanizmu, kar ga je spremljalo vse življenje. Ni mogoče prezreti Jarčeve gimnazijske zagre-tosti za umetnost nasploh in njegovo odprtost za naravoslovne vede; vse to je trajalo do mobihzacije, ko so bili Jarčevi vrstniki vpoklicani k vojakom in je pesnik ostal skoraj sam. Poprej opazno delujoči novomeški krog mladih in umetniško odprtih zagnancev je tedaj presahnil spričo vsiljenih razmer. Jarc je ohranil nekatere vezi, toda življenjsko se je navezal na Božidarja Jakca, prijateljstvo med njima je trajalo vse življenje in je bilo ob njunih različnih temperamentih in različni umetniški impulzivnosti komplementarno. Pri obeh se je zgodaj razvil čut za glasbo, kar je potlej pri obeh postala potreba in se je pri obeh na svoj način kazalo v delih. Če je štiriletni Miran vsak teden poslušal čmomeljsko mestno godbo, je to odsev otroške zvedavosti in privlačnosti; če je štirinajstletni dijak poslušal Mozarta, Haydna in Beethovna ter skomponiral po Gestrinovi »Baladi o prepeUci«^ skladbo za glasove in viohne, ne gre tega pojmovati kompozicijsko resno, toda Jarčeva zavezanost glasbi ima svoj odsev v njegovem pojmovanju ritma pri pesnjenju, gotovo tudi v pojmovanju ekspresivne muzikalnosti, ki je razklana in s tem soskladna z vsebino ek-spresionističnih pesmi.' Atonalna glasba, ki jo je zgodaj spoznal in dojel, je lahko pandan razbitemu verzu, ritmu ali kitici, čeprav ne kaže spregledati, da je nekaj tega (na drugačen način) uveljavila že pesniška moderna, zlasti O. Župančič. Muzikalnost pri Jarcu, če jo pojmujemo kot ritmično, verzno in kompozicijsko vprašanje, ohranja vseskozi načelo, da muzikalnost verza izhaja iz osnove besedila in naravnega ritma, ki je skladen s sporočilnim jedrom. Tako npr. ritem in muzikalnost ostajata pri prvencu razklana, disharmonič-na, pri »Liriki« z urbano in moderno klasično formalno postavitvijo pa docela drugačna, prilagojena zahtevam moderno klasične forme in vsebine. Za ilustracijo naj govori troje heterogenih odlomkov iz pesmi, ki so različne po nastanku in zmogljivosti. Iz 1915 je prva kitica »Domovine« močno klasična:
Ko stopam mimo teh grobov (J povsod od vseh strani se smrt mi v obraz reži (J ko pot me pelje v dom moj nov.
Celotna kitica temelji na jambski osnovi, kjer sta si oklepajoči vrstici enaki v štiristopični akatalektični gradnji, sredinski vrstici pa sta tristopični neokrnjeni. Po slogu je taka gradnja sorodna Gregorčičevi domoljubni pesmi; to so »učna leta« petnajstletnega gimnazijca, ne kaže pa pozabiti, da je avstrijska cenzura skrbno bdela nad vsem, kar se je pisalo. Toda Jarc je naglo miselno zazorel in je kmalu sledila vse bolj osamosvojena pesniška izpoved, ki v pomaturitetnem času (študij) zadobi zrelo in celostno pesniško obliko. Drugačna ritmična in slogovna osnova se razodeva v pesmi »Človek in noč« iz 1920:
Uarčevo pismo B. Jakcu 2. 5, 1914.
1 Prim. L Gedrih »Nekaj melričnih problemov ob Jarčevem prvencu«. Dialogi 1971.
63
. vam ...
V tem čudnem hipu - nikogar... sredi kaosa
sem sam,
sam...
O, zakaj sem se izločil, izločil iz neskončnih temin, zakaj!
Pri prejšnji kitici je bil poudarek na metrični shemi z njeno jasno določenostjo, pri zaključnem delu ekspresionistične pesmi pa je razviden ritem, ne več metrična enakomer-nost, poleg tega igrajo odmori posebno vlogo in razmerja v dolžini svobodno oblikovanih verzov. Pri prvi kitici je Jarc »napel« besedilo na kopito shematične metrike, pri drugi je besedilo izvor za ritem, presledke in kompozicijo verzov. Pesniški odmor ima vsebinsko težo pri izpovedi, ritem je nepravilen s stališča tedaj še vedno cenjene metrike, a ujemajoč se z lastno disonantnostjo, kot jo je občutil pesnik, in je slogovno ritem povezal s takim občutjem. Obupna osamljenost sredi kaotičnega krika se sredi vesolja navezuje na občutje nemoči in ujetosti - vse to pa je terjalo drugačen pesnikov slogovni prijem kot poprej in s tem muzikalno disonanco. Primeri iz »Lirike« govorijo, da se je znal Jarc v poznejših letih podrediti moderno klasični formi in tudi sonetu, ko je želel vsebinsko in formalno doseči monumentalno celoto, npr. v »Slovenskih sonetih, VI« (1940):
In vendar nas še ni razkrojil strup: četudi nas duši zlih časov mrak - zvok naše govorice nas živi.
Sklepna tercina razodeva, da gre za moderni sonet Ker nas zanimajo tiste silnice, ki govorijo o Jarčevih pesniških začetkih, se je treba vrniti k spoznanjem, ki segajo do prve pesniške zbirke. Skopo nakazani primeri, ki jih je možno širše prikazati, pomnožiti, pa vendarle povedo, da je bila Jarčeva preokupacija okoh 1915 jasno usmerjena na književnost, čeprav se je opazno ukvarjal z glasbo, se poskusil tudi z risanjem, gotovo ob Jak-čevem vpUvu. To govori o dovzetni Jarčevi mladostni osebnosti, ki je tudi v kasnejših letih ohranila pronicljivo senzibilnost, a se je oklenila literarne ustvarjalnosti. Leta 1915 je v bralnem in izraznem razponu literature bolj živ interes, kot pa je bila vidna zmogljivost Seveda se samo po sebi ponuja vprašanje o vplivu, soočanju z domačimi in tujimi književnimi deli, kar je posebno vabljivo za tako odprtega in pronicljivega iskalca, kot je bil Miran Jarc v teh in kasnejših letih.
V literairnem pogledu je treba upoštevati oba literarna krožka v Novem mestu, ki ju je vodil Anton Podbevšek, Jarčev sošolec. Mladina je mimo čitalniških navad ubirala svoja pota in se prepustila tvornemu iskanju, naj gre za Antona Podbevška, za nekoliko starejšega pesnika in slikarja Jožeta Cvelbarja, pesnika Toneta Puca, pa Bogomirja Teplyja, Edvina Serka, Božidarja Jakca in druge, npr. kasneje nastopajočega S. Gruma, ki ni pripadal krožku. Ko govorimo o vplivu, zlasti literarnem, ni treba imeti v mislih podrejenega odnosa književnika, ki prebira, se ogreva ali celo vzoruje pri znanih imenih; nujna je zavest, da noben umetnik ni zrasel iz vacuuma in da so imela tudi največja imena literarna oporišča, vzore in vire. Jarc je že s svojim pesniškim prvencem izpričal, da je prerasel vplivne možnosti in s samobitno intenziteto prešel od začetniških poskusov do dozorele
64
ustvarjalnosti. S tega stališča se ponuja podoba Jarčeve razgledanosti po domači in tuji literaturi, ki je zanj posebno važna prav ta leta zorenja. Te podobe žal ni mogoče rekonstruirati v celoti, vendar pa dovolj zgovorno, da razberemo vplivna območja in pesnikovo odzivnost Če zanemarimo znana dela domačih klasikov in nekatere tuje književnike 19. in findesieclovskega obdobja in skušamo izločiti le tista dela, ki niso le receptivno potrjena s pričevanji sodobnikov ali z Jarčevo korespondenco, pač pa tudi odmevna v pesnikovem ustvarjanju - na tak ali drugačen način - potem iz odbranega literarnega območja prednjači zlasti naslednje.
Od domačih književnikov ima pri Jarcu posebno mesto Ivan Cankar. Razlogov za to je več, naj gre za Cankarjevo socialno občutljivost in usmerjenost, vendar pa le-ta pride do močnejše veljave šele z »Novembrskimi pesmimi«. V času formiranja pesniške osebnosti mu je Cankar blizu zlasti po etični zavzetosti in po psihološki pronicljivosti; Jarc občuduje, kako Cankarju poje beseda. V Cankarjevih delih je dobil tudi literarno potrdilo o neizbežnosti etične kategorije, kadar gre za človeka in medčloveške odnose. Cankarjeva ritmična proza, ki je tako blizu poezije, je Jarca utrdila v prepričanju, da se mora umetnik ravnati po ritmu lastnega jaza in da je umetniška ubeseditev izvor ritma, ne narobe." Osebnost, ki je širše odmevala v slovenskem literarnem prostoru je Walt Whitman. Jarc in Podbevšek sta ga v nemškem prevodu spoznala hkrati, pred njima pa gotovo Oton Župančič, seveda pa s temi imeni ni sklenjen vplivni krog na slovenske umetnike vse do povojnih dni. W.Whitman je s »Travnimi bilkami« vpUval zlasti kot glasnik vitalizma in nove dobe (O. Župančič), v formalnih pogledih pa je docela razvezal pesmi normativne tradicije v docela svobodnih ritmiziranih verzih (Jarc, Podbevšek) in je zmogel postati glasnik življenjskega poguma in zanosa (Podbevšek). Po istih potih (goriški begunci) je Podbevšek po raznih pokazateljih prišel tudi do informacij o italijanskem futurizmu, ki pa ga je Jarc odklonil' in je tako prišlo do razhoda s Podbevškom. Jarc je gotovo sprejel Whitmanovo novodobno prakso docela razvezane, ritmično sinhrone pesniške realizacije, medtem ko so druge tipične sestavine Whitmanove poetike, z miselnostjo vred, ostale pri Jarcu manj opazne._Prebiranje W. Whitmana je delovalo na oba domača sodobnika kot odkritje. Nekatere Župančičeve pesmi za tedaj »drznih oblik«, z raznoliko verzno dolžino, različnega sestava kitic, so bile prav tako lahko spodbuda za prelom s šolsko metriko in tradicijo, toda Jarc je v nasprotju z Župančičevim leporečjem in mestoma iščočo poetizirano pri-vzdignjenostjo zavestno pesniško oblikoval pretrgani, disonantni ritem, kot odsev človeške razklanosti, razvil statično občutje nasproti Zupančičevi dinamični živahnosti. Ob navedenem je treba upoštevati F. Juvančičeve in V. Svetkove informacije o futurizmu,* pa A. Ogrisa z »Novimi smermi«,'' medtem ko za ekspresionizem nismo imeh informacij do leta 1918.* To pomeni do tedaj, ko pri Jarcu že naletimo na objavljene pesmi, ki naznanjajo ekspresionista. Nekdanji Jarčev profesor dr. J. Kelemina je leta 1922 studiozno analiziral tedanje pesništvo,' medtem ko je Jarc že natisnil lep del svojih ekspresioni-stičnih pesmi revialno in se pripravljal na knjižno izdajo. Rabindranath Tagore je odmeval pri Jarcu predvsem s svojim miselnim jedrom, in to že 1917 in v času med obema vojnama; vendar prvo silovito srečanje s Tagorejevim pesniškim delom z zahtevo po harmoniji narave in človeka ne najde pesniškega odmeva pri Jarčevi vse bolj razdvojeni in z občutjem kozmične osamljenosti obteženi zavesti; s Tagorejevo pesmijo je možna vez le v zvezi s pesmimi v prozi, vendar neznatna. Povrniti se je treba k A. Podbevšku, saj se da govoriti o vplivu po obeh plateh.
" Neodvisno od navedenega govori Jarc v pismu B. Jakcu 11. 1. 1919, ko je zavestno opustil normativno metrična
načela.
'Poleti 1919.
«LZ 1909, Slovan 1909.
' Slovan 1914.
* V reviji Čas.
'V LZ 1922. Tehtna je antologija F. Zadravca »Pot skozi noč« s študijo; 1966.
65
Podbevšek je bil nesporno vodilna osebnost med mladimi literati v Novem mestu. Če je Jarca in Podbevška v gimnazijskih letih družila skupna Hterarna povezanost, pa je prišlo zaradi različnih značajev in temperamentov do ohladitve in razhoda, pri čemer ima vidno vlogo docela različen pogled obeh pesnikov na literaturo. Če ti pogledi niso mogli priti do razvidne razločnice v zgodnjih ustvarjalnih letih, pa se je kmalu po prvi svetovni vojni jasno začrtalo neskladje med futurističnim titanizmom in bombastiko, kot jo pozna Podbevšek, in med obupno razklanostjo Človeka in nemočjo, kot jo izraža kozmični eks-presionist M. Jarc. Z obeh strani je čutiti temeljne estetske in filozofske razlike, posredi je lahko tudi latentno rivalstvo. Še preden se je Jarc pesniško razvil v ekspresionističnega glasnika, je ob koncu prve svetovne vojne dejal za vso mlado novomeško generacijo: »Ah v naših srcih ni tiste pomladi, kakršna bi morala peti in vriskati v mladih dušah... Pride nekoč tudi za nas pomlad - a takrat ne bomo več mladi fantje«.'" Podbevšek se je reševal z Nietzschejevimi idejami in titanizmom, medtem ko je bil Jarcu Nietzsche tuj in je zrasel v svojem iskanju iz groze in krika vojne. Najsi je videz tak, da je individualni pogled na razbiti in odtujeni svet kozmične ujetosti le zanj tipičen in zavezujoč, pa se pri pazljivem branju njegovih pesmi da odkriti, da v bistvu skozi osebno zrenje misli na človeka in človeštvo nasploh. Seveda je Jarčev miselni, filozofski in nazorski razpon tisti, ki je prav v letih priprav do izida zbirke »Človek in noč« navzven neopazen ali vsaj maloopazen, v resnici pa se da govoriti o silovitem naporu tihega pesnika, ki sredi razvrednotenega sveta in mimo meščanske družbe z naporom in dostikrat sunkovito išče svoj duhovni obraz, česar vselej razločno ne razodevajo njegove pesmi. Tovrstno razglabljanje terja seveda posebno obravnavo, že zaradi zapletene narave in premen, ki spremljajo Jarčev miselni svet tja od prvih literarnih poskusov pa do bližine zbirke »Človek in noč«.
Kljub temu da je mogoče dodati literarna imena, ki imajo stičišča z Jarčevim zgodnjim ustvarjanjem, pa ni znamenj, da bi niogli dodati take literate, ki so začrtali globlji profil svojih pesniških potez v Jarčevi liriki. Čeprav je Jarc široko in zavzeto sprejemal literarna dela najrazHčnejših književnikov, je morda vredno upoštevati še Dostojevskega in Jensa P. Ja-cobsena z romanom »Me^s Lyhne«, medtem ko so mnogi drugi s svojimi deli sicer bili predmet občudovanja (kasneje F. Kafka, D. H. Lawrence), a niso imeli odzivnosti v Jarčevi zgodnji liriki. Pri obeh, a na različen način, je Jarc doživljal vprašanje bogoiskateljstva, razmerje med življenjsko stvarnostjo in privzdignjenostjo, le da je Dostojevski povedel Jarca v labirint psiholoških in človeško realnih prepadov, a tudi v neizprosno realno življenje; Jacobsen pa je postal nekak drugi »Werther« tedanje generacije, za Jarca zanimiv v dualizmu razdvojenosti in pri vprašanju človeških idealov in realnih možnosti. Stiki z bratoma Francetom in Antonom Vodnikom pričajo o literarnih razglabljanjih in nazorskih vprašanjih v času Jarčevega intenzivnega ekspresionističnega ustvarjanja, s tem da Jarc ostaja samobiten kot poet, odprt in dovzeten za drugačno miselno in poetološko raven, ne da bi ustvarjalno delal drugače kot iz lastnega doživljajskega območja in iz svojega miselnega napora spoznanj. Najsi so dotikališča z Jarčevim pesništvom ekspresionizma taka ali drugačna, pesnik je izostril pesniške napore v dozoreli stopnji samosvojega opazovanja in izražanja, ne da bi ga z zbirko »Človek in noč« občutili drugače kot pesnika, ki ne dolguje dosti in nič bistvenega drugemu literarnemu svetu. Ko pa z zamudo izide Jarčeva zbirka »Človek in noč« (1927), je pesnik že nekaj časa v območju novih pesniških prizadevanj. V preseku slovenske ekspresionistične poezije Jarčev prvenec pomeni svojevrsten estetski dosežek, ki mu po naravi te poezije ne moremo potegniti vzporednice. Zbirka »Človek in noč« govori o povsem svojevrstnem vplivu na povojne pesnike, kot so Dane Zaje, Gregor Strniša, France Pibemik in drugi.
'O Pismo B. Jakcu 28. 2. 1918.
66