Nakup prediva No drobno! No debelo ! Najceneje in najbolje kupite vse prvovrstne vrvarske lastne isdelke motvoz, zimo, volno, afrik, ka-pok, gradel za žimnice, prevleke za pohiitvo, nepremočljive konjske plahte, platno za okna in za stole, konjske odeje, predpražnike, tekače, preproge, kokosove tekače in predpražnike, biče, bičevnike, gasilske cevi itd., itd. samo pri Prvi kranjski vrvarni in trgovini s konopnino Ivan N. Adamič Ljubljana S«. Petra cesta 31 ■ Telefon 2 © 30. ob 23.03; lepo Dan se skrči za 1 uro 33 minut. Beležke Vzgaja] svojo deco v zadružnem duhu! 4 Hov c m b or Za katoličane Za pravoslavne Narodna imena 1 P God vseh svetnikov 2 S Spomin vernih duš 19 P Prohor p... 20 S Ari etnije Ljubomil ’ Zdanila 3 \ 25. pobink. ned.- 4 P Karel Bor., šk. 5 T Emerik, spozn. 6 S Lenart, op. ; Ji 7 C Engelhert . ..8 :P Bogomir, škof ,: .9 S Božidar, m. 21 N Ilarijon 22 P Averkijt . 23 U' Jakov • 24 S Areta i. dr. 25 Č Markijan 26 P Mitrov dan 27 S Nestor,-m. Bogomil Dragomir . Savina ‘. Ratislav Zdenko . Nežir . Sebislav 10 N 26. pobink. ned. 11 P Martin, škof 12 T Martin, papež, m. 13. S Stanislav Kostka 14 Č Borislava; Jozafat 15 P Leopold, kr. .© 16 S Otmar, op. 28 N Arsenijc' . 29 P Anastasija 30 U Stevan M. 31 S Štab. i Am. 1 Č Kuz. i 1). 2 P Akindin 3 S Djirdjič Golobica'. Višnjica Davorin..'! ,. Nevenka Borislava Volčiča Večerin • 17 N 27. pobink. ned. 18 P Hilda; Odon, op. 19 T Elizabeta, kr. 20 S Feliks Val,, sp. . 21 Č Darovanje M. D. 22 P Cecilija, d. m. 23 S Klemen, p. 4 N Joanicije 5 P Galaktije 6 U Sv. Pavao 7 . S 33 muc. 8 Č S. a. Mili. 9 P Onisifor ■■ 10 S Erasto Ljubava Oliva Imica I Vladih oj ’ . Grmislav Jezdimir Ravijola 24 N 28. pobink. ned. 25 P Katarina, d. m. 26 T Konrad • . V • 27 S Virgilij, škof 28 C Eberbardt, škof 29 P Saturnin, m. © 30, S Andrej, ap... 11 N Stevan D. 12 P Jovan M, 13 U Jovan Zl. 14 S Filip' ap. - ' 15 Č Gurije 16 P; Matej , 17 S Grigorije Ječa. Kolomir Zdedrag Vedrana Lelija . Skoroiniri . . Hrabroslav Sonce stopi v znamenje strelca dne 22. ob 11. i 5 6. ob 22.08; lepo @ L5.. ob 3.23; sneg ih vihar lepo .-“-i © 29. ob. 9,42; dež, ob vzhodnik Dan se >krei za 1 uro 11) minut. tri 49 minut.. € ;22. ob 17.36: u stieg . • ' ' Beležke Zavedaj se, da imaš do zadruge ne samo pravice, nego'tudi dolžnosti!.. . Dec e m b e r Za katoličane Za pravoslavne Narodna imena 1 N Prva adv. ned. Ujed. 2 P Bibijana, d. 3 T Franc. Ksav., sp. 4 S Barbara, dev. 5 Č Saba, op. 6 P Miklavž, škof 7 S Ambrož, škof 18 N Ujedinjenje 19 P Avdije 20 U Grigorije 21 S Vav. B. u H 22 Č Filimon 23 P Amfilohije 24 S Katarina Božena Tihomir Sveljub Velika Sojana Vladovita Veselin 8 N Druga adv. ned. 9 P Peter Fourier, škof 10 T Lavretanska M. B. 11 S Damaž, p. 12 Č Aleksander, muč. 13 P Lucija, d. m. 14 S Spiridion, op. ® 25 N Kliment 26 P Alimpije 27 U Jakov p. 28 S Stevan N. 29 Č Paramon 30 P Andrija 1 S Naum ap. Rodana Savica Dražič Gojica Široslav Vitača Vojmir 15 N Tretja advent, ned. 16 P Albina, d. m. 17 T Lazar, škof 18 S Gr a ci jan, šk. 19 Č Urban V. 20 P Evgenij in Makarij 21 S Tomaž, ap. 2 N Uroš, c. s. 3 P Sofronija 4 U Barbara 5 S Sava o. p. 6 Č Sv. Nikola 7 P Ambrosije 8 S Patapije Cvetana Jaronega Strojslav Ljubonega Uglješa Boživoj Tomislav 22 N Četrta adv. ned. C 23 P Viktorija, d. m. 24 T Adam in Eva 25 S Božič; Roj. Gosp. 26 Č Štefan, m. 27 P Janez Evangel., ap. 28 S Nedolžni otroč. © 9 N Zač. Bogor. 10 P Jovan d. 11 U Danilo 12 S Spiridion 13 Č Evstatije 14 P Tirso i dr. 15 S Elevterije Zvezdana Ozrislav Dunja Žitogoj Zlatka Pelislav Zorica 29 N 1. po razgl. Gosp. 30 P Evgenij, škof 31 T Silvester, p. 16 N Agej pr. 17 P Danilo, 3 o. 18 U Sevastijan. Vrhoslav Branimir Blažena Sonce stopi v znamenje ^ 6. ob 17.01; lepo — @ 14. sneg in vihar — Dan se skrči do 22. za 16 kozla dne 22. 55 minut po polnoči, ob 20.38; dež in sneg —^ € 22. ob 2.45; © 28. ob 21.56; dež in sneg minut in zraste do 31. za 2 minuti. Beležke Veruj v moč in uspeh zadružne ideje! razkrojen zobni kamen Zato {e Sargov KALODONT tako doberl \*5T Sargov Kalodont ne čisti zobe samo da postanejo lepi in beli, temveč jih tudi v najkrajšem času osvobodi nevarnega zobnega kamna in v tem. je njegova prednost pred drugimi zobnimi pastami I Sargov Kalodont vsebuje sultoricln oleat, posebni dodatek za odstranitev zobnega kamna. Razkraja organične sestavine zobnega kamna in jih polagoma odstranjuje od čiščenja do čiščenja. Zaradi tega izvrstnega delovanja ohrani Sargov Kalodont Vaše zobe trdne in zdrave I SARGOV Poštne pristojbine Pisma Za Jugoslavijo Za Grčijo« Italijo, Romunijo in Turčijo Za ostale države Pripomba do pr din P do gr din P din P 20 i 50 20 3 — 4 — 50 2 — 40 4 50 6 — 250 3 50 60 6 — 8 — 500 5 — 80 7 50 10 — 1000 10 — 100 9 — 12 — 2000 15 — Obseg isti kakor za ti- dalje za vsakih skovine. Največja teža 20 gr 1 50 2 kg Pristojbina v krajevnem prometu do 20 gr teže znaša din 1.—. Za težja pisma je pristojbina v krajevnem prometu ista kakor v medkrajevnem. Dopisnica Za državo ■o 0 0 C M slikami i Z odgovorom din din P din Za Jugoslavijo i 1 — 2 — Za Italijo, Grčijo Romunijo in Turčijo i 50 2 25 3 — Za ostale države . 2 — 2 25 4 — Priporočene pošiljke Za pisemske pošiljke, ki jih h damo priporočeno, je plačati razen težne pristojbine še din P a) v krajevnem prometu . . 2 — b) v medkrajevnem prometu 3 — c) v prometu z Grčijo, Romunijo in Turčijo . . . 3 d) v prometu z ostalimi državami 4 — Poštne nakaznice do 50 Din 1*50 Din 50 100 2 99 100 250 9? 3 „ 250 500 9» 4 99 500 750 »9 5 99 750 ?? 1000 99 6 99 1000 „ 1500 • 99 7 99 1500 2000 99 8 99 2000 M 2500 99 9 99 2500 3000 ,, 9'50 99 3000 „ 3500 99 10 99 3500 „ 4000 99 10’50 99 4000 4500 ,, 11 99 4500 »7 5000 „ 12 99 Čekovne položnice do 100 Din 0'50 100 „ 250 99 0'75 250 „ 500 „ r— 500 „ 1000 99 1’50 1000 „ 2500 2 — 2500 „ 5000 99 2.50 Za vsakih nadaljnih 100.000 din ali del tega zneska se plača taksa v znesku 1 din Brzojavne nakaznice a) nakazniška pristojbina kakor za navadno nakaznico b) pristojbina za brzojavko c) 3 Din za ekspresno dostavo denarja. Paketi Teina pristojbina Vrednostna Odkupna Teža do Do 100 km razdalje din Od 100 do 300 km din Preko 300 km din Dostav- nina din Obvest- nina din Vrednost do din Pristoj- bina din Povzetje do din Pristoj- bina din l 3 3 3 2 i 100 i 50 2 5 8 8 8 2 i 500 2 100 3 10 10 15 20 5 i 1000 5 300 4 15 15 22 30 5 i 5000 10 500 5 20 20 30 40 5 i 6000 11 1000 6 7000 12 2000 8 dalje za vsa- 3000 9 kih 1000 din 1 4000 10 5000 12 Vrednostna pisma Teina pristojbina Vrednostna Pripomba Teža do gr V kraj. prom. din V medkraj. prometa din ]• u o Vrednost do din Pristojbina din 20 3 — 4 50 1 — —'50 100 1-— Obseg isti kakor 50 4 — 5'— 1 — —'50 500 2 — za tiskovine. Naj- 250 5 50 6'50 1'— —•50 1000 5 — večja teža 2 kg. 500 7'— 8'— P — -■50 5000 10 — Vrednost neome- 1000 12'— 13'— 1'— -•50 dalje za vsa- jena. Odkupnina 2000 17'— 18 — 1'- —■50 kib 1000 din P— do 5000 din Telefonske pristojbine Za nujen telefonski pogovor se plača dvakratna, za zelo nujen pa desetkratna pristojbina. Pristojbina v krajevnem prometu za eno govorilno enoto (3 min) stane Din 1. Medkrajevni pogovori Za medkrajevni pogovor se plača za Med 8. in 21. uro Med 21. in 8 uro vsako enoto (3 minute) din P din p I pas od 0 do 25 km 5 4 II pas od 25 do 50 km 9 — 7 — III pas od 50 do 100 km 14 — 10 — IV pas od 100 do 200 km 18 — 14 — V pas od 200 do 400 km 22 — 17 — VI pas od 400 do 600 km 26 — 20 — VII pas nad 600 km dalje za vsako minuto ali del preko prve enote je plačati še tretjino pristojbine za celo enoto (3 min). 30 22 Brzojavne pristojbine za tuzemstvo Naslovna pošta dostavi brzojavko na naslovnikov dom po posebnem slu samo tedaj, če je pošiljatelj že v naprej plačal potnino za dostavljača. Drugače se dostavi brzojavka kakor navadna pisma. Za vsako predano brzojavko (navadno, nujno in z odgovorom) se da obvezna priznanica, ki stane Din 1*—. Navadna brzojavka a) za vsako besedo Din 0*70 b) najmanjša pristojbina Din 7*— Nujna (D) brzojavka a) za vsako besedo 2*10 b) najmanjša pristojbina 21*— Odgovor plačan (Rp): a) za vsako besedo Din 0*70 b) najmanjša pristojbina Din 7*— Prejemno potrdilo: a) brzojavno (PC) Din 7’— b) pismeno (PCP) Din 4*50. SLa js ek JCm o / Ljubljana, Šmartinska cesta 10 Specialno izdelovanje vseh kovčegov in nahrbtnikov • Izdelava prvovrstna. Postrežba točna in solidna Cena : prej: Originalna Nadopolnjena steklenica: steklenica: sedaj: Originalna Nadopolnjena steklenica: steklenica: št 0 Din 12.- Din 6.50 Din 11.- Din 6.50 „ -I •> 18.75 » 13,- 11 18.- " 12.- 2 31.50 » 22.- » 28.- » 19.50 •• 3 60._ « 44.- " 54.~ » 35.- - 4 120.- " 108,- " 6 •' 225. „ 200_- _ _ Tudi MAGGrKocl(e za 9mej°juho * še nadalje pocenjenB ! I 6 MA66l"jevlh kock stane sedaj samo Sdinarjev (camo 1 kocka pa 1 dinar) I h Železniški rajonski zdravniki C3 h£> ;a Ordinacija • A Zdravniško okrožje Rajonski zdravnik 03 *-* Kn kje od do i Bistrica—Boh. jezero Dr. Petrič Josip na domu 8 14 12 16 2 Borovnica začasno razdeljena med raj. Ljublj. V in Logatec 3 Brežice Dr. Peček Josip na domu 8 10 4 Celje Dr. Čerin Josip na domu 7.15 8.30 5 Čakovec I Dr. Ružič-Perič Stanka, na domu 8 9 substit. 14 15 6 Čakovec II Dr. Purič Blaž na domu 7 8 17 18 7 Črnomelj Dr. Malerič Boris na domu 10 12.30 8 Marija Devica v Polju Dr. Gregorčič R. na domu 8 10 9 Dolnja Lendava Dr. Lipnjak Danilo na domu 12 14 10 Dravograd Dr. Erat Josip na domu 8 12 11 Grosuplje Dr. Podkoritnik F. na domu 8 9.30 12 Jesenice Dr. Tancar Avgust na domu 8 11 13 Kamnik Dr. Polec Julij na domu 9 11 14 Karlovac Dr. Tuškan Ivan na domu 8 10 14 15 15 Kočevje Dr. Hočevar T. na domu 10 11 16 Kranj Dr. Fajdiga Božidar na domu 8 12 17 Kranjska gora Dr. Volbank Josip na domu 9 12 18 Litija Dr. Lebinger Franjo na domu 8 11 19 Ljubljana I Dr. Avramovič P. Masarykova 14.30 15.30 stan. Aleksandrova 4 v ambul. 20 Ljubljana II Dr. Kačar Ivan Masarykova 16.45 17.45 stan. Stari trg 30 v ambul. 21 Ljubljana III Dr. Jereb Stanko Masarykova 17.30 18.30 stan. Sv. Petra c. 29 v ambul. 22 Ljubljana IV Dr. Jamšek Miro v ambul. 10.30 11.30 stan. Stožice 132 Ljublj.-Šiška 23 Ljubljana V Dr. Igličar Vinko v ambul. 9.30 10.30 stan. Tržaška 13 Ljublj.-Šiška 13.30 14.30 24 Ljubljana VI Dr. Krisper Anton v ambul. stan. Moste, Ciglarj. 18 Masarykova 7.15 8.15 25 Ljubljana VII Dr. Rupnik Vilko v ambul. Ljublj. VII, Knezova 37 Masarykova 26 Ljutomer Dr. Porekar Ciril na domu 8 12 27 Logatec Dr. Worintz H. na domu 8 12 13 15 bC >N Ordinacija U Zdravniško okrožje Rajonski zdravnik j. kje od do 28 Maribor 1 Dr. Vrtovec Jos. v ambul. 11 12.30 Kneza Koclja ulica 2 na domu 14 15 29 Maribor II Dr. Marin Vilko v ambul. 8 9.30 Razlagova 15 na domu 14 16 30 Maribor 111 Dr. Stopar Ludvik v ambul. 10 12 Studenci, Kr. Petra 39 na domu 15 16 31 Maribor IV Dr. Korenčan Anton v ambul. 8 10 Jurčičeva 8 na domu 14 16 32 Maribor V Dr. Zorjan Ivan v ambul. 7.30 9.30 Maistrova 5 na domu 14 15 33 Maribor VI Dr. Daražio Aleks. v ambul. 10.30 12.30 Magdalenska 21 na domu 15 17 34 Maribor Vil Dr. Vrečko Friderik v ambul. 17 38 stan. Gregorčič ,va 12 na domu 8 9.30 3b Maribor Vlil Dr. Cijan Davorin v ambul. 11 12.30 Stan. Vrazova 6 na domu 14 16 36 Metlika Dr. Omahen Gustav na domu 8.30 9.30 37 Murska Sobota Dr. Brandieu Sil. na domu 8 10 14 17 38 Novo mesto Dr. Ropaš Milan na domu 9 12 39 Ormož Dr. Hrovat Anton na domu 8 9 11 13 40 Poljčane Dr. Hronovsky A. na domu 7 8 41 Žalec Dr. Ločniškar Ad. na domu 8 11 42 Pragersko Dr. Marin Vilko, Mbr. na domu 9 10 substit. Razlagova 15 Maribor 43 Prevalje Dr. Flis Davorin na domu 8 11 44 Ptuj I Dr. Mrgole Matija na domu 7.30 11 13.30 17 45 Ptuj II Dr. Vrečko Vladimir na domu pot'mi7.3H poleti 7 8.30 8 46 Radovljica Dr. Šarec Janez na domu 8 11 48 Ribnica Dr. Oražem Ivan na domu 9 12 16 17 50 Rogatec Dr. Ogorevc Martin na domu 9 11 51 Ruše Dr. Zorec Adolf na domu 8 13.30 52 Savski Marof Dr. Ercnta Josip na domu 8 10 53 Sevnica Dr. Turk Jakob na domu 8 9 54 Slovenjgradec Dr. Strnad Stane na domu 8 9 14 15 55 Slovenska Bistrica Dr. Jagodič Simo na domu 9 11 as hC *>s u *: Zdravniško ok» »žje Rajonski zdravnik Ordinacija kje od do 56 Slov. Konjice Dr. Rudolf Ivo na domu 9 u 12 13 14.30 15.30 57 Sv. Jurij Dr. Svetina Fr. na domu 7.30 12 58 Škofja Loka Dr. Kocjančič V. na domu 8 12 59 St. Ilj Dr. Bačar J. na domu 9 10 60 Hudo pri Stični Dr. Fedran Gregor na domu 8 14 61 Trebnje Dr. Dereani Ciril na domu 8 11 62 Velenje Dr. Kolšek Davorin na domu 9 11 63 Videm-Krško Dr. Bogataj Jože na domu 9 11 64 Vižmarje Dr. Arko Joško na domu 7.30 9.30 65 V uzenica Dr. Pregl Maks na domu 8 12 66 Zidani most Dr. Matko Karol na domu 8 11 Ordinacije specialistov v centralni ambulanti V Ljubljani Gosposvetska cesta 22, telefon 45-55 Priimek in ime Specialist Ob dneb 0<1 — do Dr. Bajželj Ivo za kožne in spolne bolezni pon., torek, čet., petek 8—9.15 na domu Dalmatin. 3/1. Dr. Brecelj Anton za otroške bol. in posv. za matere torek, četrtek 10—11.30 Dr. Blumauer Robert za kirurgijo pon., sreda, petek 11—12.30 Dr. Cirman Ciril za rontgenizacijo torek, sreda, petek 8—10 Dr. Debevec Franc za pljučne bolezni torek, četrtek 16.30—18 Dr. Heferle Henrik za fiz. zdravlj. in elektroterap. poned., sreda, sobota 11—13 Dr. Kallay Juraj kontrolni zobozdravnik po potrebi po potrebi Dr. Marinčič Ivan za živčne bolezni poned., torek, sreda, čet. 14.30—15.30 Dr. Pintar Ivan za ženske bolezni poned., petek, sreda 8—9.30 16.30—18 Dr. Prevec Slavko za očesne bolezni torek, četrt., petek 14.30—15.30 10—11 Dr. Švajger Drago za ušesne, nosne in vratne bol. torek, sobota, četrtek 9—11 11.30—12.30 Dr. Tavčar Igor za notranje bolezni poned., torek, čet., sobota 11—12.30 Nakup semen je vselej stvar zaupanja, ker se semenju na zunaj ne pozna, da li je dobro ali slabo - Kupujle Zavarovanja proti nvsrpčam na vožnjah, proti odgovornosti pioti ognju________ in vlomilcem. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinimiiiiiiiiiii in prepričali se bo-sie, da so najboljša Zahtevajte brezplačen ceniki ./H. 0jet(la j$ znvnrovnnjn na doživel je in sm>t s prejema -SL/ -\VJJA /* zavarovalna banka Maribor, Vetrinjska ulica 30 Ljubljana, Miklošičeva cesta 8 (prej Urbanič) jugoilova nika v Ljubljani Telefon it. S1-76, 28-70, 31-67 Ordinacije specialistov podružnice Centralne ambulante v Mariboru Priimek in ime Specialist Ob dneh Od —do Dr. Bcnčan Josip Cankarjeva 1 za ženske bol. in porodn. vsak dan 11—12 Dr. Drnovšek J. Aleksandrova 40/1. za očesne bolezni pon., sreda, četrtek, petek 14—15 Dr. Furlan Josip Vrazova Z za ušesne, nos. in vrat. bob vsak dan jun., avg. 14-15 ost. mes. 15-16 Dr. Kreuzigcr D. Kamniška 2 za kožne in spolne bol. pon., torek, čet., petek 15—16 Dr. Lutman S. Kralja Petra trg 2 za notranje bolezni pon., sreda, petek 13—15 Dr. Majcen Josip Aleksandrova 21/11. za kirurgijo vsak dan 11—12 14—16 Dr. Pavlič Franjo Frankopanova 20 za fiz. zdravlj. in elektroter. pon., sreda, petek 16.30—18.30 Dr. Radšel Franjo za pljučne pon., sreda. 13—15 Maistrova 15 bolezni petek 14—15 Dr. Valjavec Val. za otr. bol. (za pon., sreda, 8—9 Gregorčičeva 10 otr. do 10 1.) petek 14—15 Pogodbeni zobozdravniki v Ljubljani Priimek in ime Stanovanje Ob dneh Od — do Dr. Logar Anton Gledališka ul. 16 vsak dan 8—11 15—18 Dr. Muster Josip Novi trg 4 vsak dan 8—12 16—19 Dr. Perko Milan Vodmatska ul. 3 vsak delavnik razen sobote 9—13 15—17 Dr. Pirc Ivo Pred Škofijo 1 vsak dan 9—12 14—18 Pogodbeni zobozdravniki v Mariboru Priimek in ime Stanovanje Ob dneh Od — do Dr. Kac Leon Aleksandrova 22 vsak dan 8.30-12.30 Dr. Kac Rudolf Aleksandrova 22 vsak dan 8—12 15—18 Dr. Krajnovic Bosiljka Kopališka ul. 4 vsak dan 9—12 15—18 Dr. Kristan Boris Kneza Koclja 2 vsak dan 8—12 15—18 Ostali pogodbeni zdravniki Dr. Brenčič Vinko, Ptuj Dr. de Gleria Stanko, Kranj Dr. Furlan Anton, Novo mesto Dr. Glančnik Josip, Jesenice Dr. Guštin Zora, Murska Sob. Dr. Kožuh Ludovik, Ribnica Dr. Kraulbcrger Alojz, Celje Dr. Mayr Julij, Sevnica Dr. Picej Jože, Slovenjgradec Dr. Vrhovec Stane, Celje HA-CI, HA-CI! Zadovoljni sedite v kinu ali gledališču in poslušate izvajanje igre. Naenkrat: HA-CI! HA-CI! Vaš sosed je močno kihnil. To se nekolikokrat ponovi. Velika, suha vročina je v prostoru. Razgreti pridete v ledeni mraz ceste. Že ponoči glavobol, omotica. Vsled okuženja, vsled kihanja Vašega soseda, mogoče tudi vsled prehlada dihalnih organov, ste si nakopali gripo, angino! V tisočih primerih se lahko izognete takim epidemičnim boleznim z des-inficiranjem ust. Dr. Kepplerjevi Biomenthol bonboni so za take primere pravilno izbrani. Ti ojačeni Eukalyptus-Mentol-bonboni z okusom poprove mete razkužijo usta in sluznico nosu ter so tudi za želodec koristni. Preprečili so že veliko bolezni! Dobivajo se v bufejih, lekarnah, drogerijah itd. Cena samo 2 Din. Qtale zadL^ujg,a^ta& — vicut&dini pokret Prof. F. Degen 0^nrlriignrstrin ni zgolj ekonomsko gibanje, nego tudi pokret z močno etično ter socialno tendenco. Zadruge niso navadne pridobitne gospodarske ustanove, nego organizacije samopomoči v smislu načel altruizma. Njihov ustroj in pomen je tak, da so postale gospodarske ustanove vseh narodov in vseh časov. Z ozirom na svojo veliko, predvsem gospodarsko važnost, je zadružna misel kaj kmalu po ustanovitvi prvih zadrug v Angliji in Franciji prešla meje teh dveh držav ter zajela tudi druge narode in države. Danes skoro ni države, kjer ne bi postajale zadruge kot važne gospodarske ter socialne ustanove na strogo al-truistično-etični osnovi. Zadrugarstvo je zajelo tudi vse stanove. Pravilno je, če ponovimo, da je zadrugarstvo povezalo siromake, bogataše, kmeta, uradnika ter delavca. Kapitalistični gospodarski red, socialna nesoglasja med delodajalci ter delavci, smisel za altruistični način življenja, slabe gospodarske razmere v osemnajstem in devetnajstem stoletju ter liberalizem v politiki so pripomogli, da je nastalo in se začelo razvijati zadrugarstvo. Siromašni delavci angleškega mesteca Rochdale prav gotovo niso mislili, da bodo z ono skromno zadrugo, katero so ustanovili 1844. leta, postavili temelj tako važnemu in pomembnemu gibanju kakor je zadrugarstvo. V to so jih silile slabe ekonomske razmere ter volja in želja pomagati svojemu bližnjemu. Bili so pravi ne-sebičneži! ' VSzroki nastanka prvih zadrug so zlasti gospodarskega značaja. Gospodarski moment je tudi danes značilnost vsega zadrugarstvo. S tem pa še ni rečeno, da je bilo in da je še zadrugarstvo samo gospodarsko in le gospodarsko gibanje. Zadruge so organizacije, v katerih prevladuje gospodarski činitelj, vendar pa kažejo močno socialno, etično ter altruistično usmerjenost. V sodobnem zadru-garstvu prihajata celo do izraza internacionalizem ter pacifizem. Iz Francije ter Anglije se je zadrugarstvo širilo predvsem v Nemčijo, Češko in druge evropske države. Značilno je, da je bila ustanovljena na Češkem prva zadruga že leta 1847. v Stošovem pri Pragi; v isti dobi so bile ustanovljene prve zadruge tudi v Nemčiji. Že v Nemčiji, zlasti pa na Češkem, je značilo zadružno gibanje posebno narodno gibanje. Znano je, da sta rešila Šulce-Delič ter Rajfajzen nemškega kmeta iz krempljev nenasitnih kapitalistov, ki so jih smatrali za narodne sovražnike prvega reda. Bratska Češka je bila v oni dobi v središču germanske invazije in tu je storilo češko zadrugarstvo veliko nacionalno nalogo. Osnove živahnega narodnega gibanja so postale tudi bolgarske zadruge potem, ko je F. G. Vlajkov ustanovil leta 1890. prvo zadrugo v Mirkovem. Gotovo je, da se lahko razvije zdrav nacionalizem le v okviru zdravega narodnega gospodarstva. tej dobi Slovenci nismo poznali samostojnega gospodarskega, pa tudi ne resničnega lastnega narodnega ter političnega življenja. Slovenci smo živeli takrat res prav skromno gospodarsko ter politično življenje, pa ne po lastni krivdi, nego po krivdi onega, ki nam je vladal. Slovenska dežela je bila obdana z obeh strani od grabežljivih in nam sovražnih tujcev. Nemec je itak smatral vso južno Štajersko, da celo Kranjsko za svojo politično, gospodarsko in kulturno domeno. Z druge strani so vršili smotrno svojo propagando Italijani v goriško-tržaškem delu Slovenije. Seveda je bil položaj v štajerskem delu Slovenije mnogo bolj kritičen kakor na Kranjskem in Primorskem. Proti koncu 18. stoletja se prične v Sloveniji narodni preporod, zlasti po zaslugi slovenskih literatov ter politikov. Političen liberalizem leta 1848. je še bolj dvignil narodno zavest. Izobraženci so storili svojo dolžnost. Dokazano in pa razumljivo je, da je možno vzbuditi in dvigniti narodno zavest v najširših plasteh naroda zlasti tedaj, če se dajo narodu zdrave gospodarske osnove. Sedaj je storilo zadrugarstvo važno nalogo. JI, -eta 1871. je bila ustanovljena prva slovenska zadruga in sicer Okrajna posojilnica v Ljutomeru, a leta 1872. znana Hranilnica v Sv. Jakobu v Rožni dolini. Slovenci smo stopili tedaj v areno zadružnega gibanja nič dosti pozneje kot nemški in drugi evropski narodi. ' f/Izgotovili smo že, da so osnovni činitelji zadrugarstvo gospodarska povezanost, socialna pravičnost, etika ter altruizem. Če hoče zadrugarstvo zadovoljiti tem važnim zahtevam, ne sme biti niti krajevno niti državno omejeno. Etika in altruizem ne poznata mej! Danes tedaj pravimo, in to pravilno pravimo, da ima zadrugarstvo tudi internacionalni karakter in da je baš iz tega razloga močna opora pacifizmu! In vendar imamo prav, če trdimo, da je bilo naše slovensko zadrugarstvo pravo nacionalno gibanje in je v nekih smereh še danes. Zadrugarstvo je prišlo do svoje mednarodne tendence, ker so za uspešnejši in trdnejši gospodarski razvoj meje, skoro bi dejali, prava nesreča. Gospodarstvo tudi ne pozna mej! Za vsako mednarodno gospodarsko sodelovanje pa je potreben uspeh v narodnem gospodarstvu. Zadrugarstvo je z ozirom na svoje bistvene značilnosti posebno poklicano, da vrši med posameznimi narodi ter državami važno delo zbliževanja ter gospodarskega sodelovanja. Tako postane zadrugarstvo mednarodno gibanje. Temu dejstvu sicer ne moremo in ne smemo oporekati, vendar pa lahko trdimo in dokažemo, da je vršilo zadrugarstvo pri nas kakor tudi v drugih državah važno nacionalno nalogo. Slovensko zadrugarstvo je doseglo v tem pravcu prevažne uspehe. Pravilna je trditev, da so bile slovenske zadruge prave trdnjave Slovenstva. Slovensko zadrugarstvo je nastalo zlasti iz potrebe, da se osvobodi srednji slovenski sloj krempljev tujega kapitala — tujih oderuhov, da se ustvari zdrava in narodna gospodarska osnova in da se prične na tej gospodarski osnovi graditi in širiti narodna zavest. Da res lahko trdimo da je naše zadrugarstvo — narodni po-kret, opravičujejo sledeča dejstva: Vzroki in postavki prvih zadrug, delovanje pionirjev ter ostalih propagatorjev zadrugarstvo, delo slovenskih zadrug za narodno stvar ter vloga celotnega zadrugar-stva v razvoju in zgodovini Slovencev. V' abstrahiramo slabe ekonomske razmere v dobi postanka prvih zadrug (v letih 1871. do 1883.) ugotovimo, da so narodnostne razmere posebej silile k ustanovitvi gospodarsko-narodnih organizacij, to je zadrug. Prve zadruge so nastale baš v onih krajih, kjer je najbolj cvetelo nemčurstvo. Mihael Vošnjak (1837/1920) je dobro uvidel, kako zdrava in potrebna narodna organizacija so postale češke zadruge, ki jih je ustanavljal František Kampelik. Z maloštevilnimi nemškimi kreditnimi zadrugami, ki so v tej dobi že obstojale ter delovale v naših krajih, se nismo mogli zadovoljiti. Bile so predvsem predstavnice tujega, nam sovražnega kapitala. Mihael Vošnjak in pozneje njegov brat Jože (1834/1911) sta uvidela, da je treba ustanoviti zadruge predvsem v narodno ogroženih krajih. Ustanovila sta zadruge: l. 1871 Okrajno hranilnico v Ljutomeru, l. 1872 Hranilnico pri Sv. Jakobu v Rožni dolini, l. 1874 v Šoštanju ter istega leta Gornjo savinjsko posojilnico v Mozirju. Leta 1881 je bila ustanovljena na njihovo pobudo danes prav dobro znana Savinjska posojilnica v Žalcu. Močna opora je bila podana slovenskemu gospodarstvu ter narodni misli, ko je bila ustanovljena l. 1882 posojilnica v Mariboru. Eno leto preje je ustanovil Mihael Vošnjak slično posojilnico v Celju, dočim je bila ustanovljena posojilnica v Ptuju L 1884. V Trbovljah je bila ustanovljena posojilnica l. 1895. Središče je dobilo hranilnico in posojilnico 1907. leta. L. 1908. je bila ustanovljena Spodnje-štajerska posojilnica v Mariboru. Skoro istočasno odnosno vzporedno so nastajale zadruge na Kranjskem ter nekoliko kasneje na Primorskem. Kakor so bile ustanovljene prve zadruge na Štajerskem v krajih, kjer se je širilo nemčurstvo ter šuljerajnstvo, tako so nastale na Kranjskem ter Primorskem zadruge prav tako v onih krajih, kjer se je že čutil germanski pritisk odnosno, kamor je prodirala italofilska propaganda. Tako so bile ustanovljene še naslednje zadruge: l. 1882. Kmetska posojilnica v Vrhniki, l. 1885 posojilnica v Črnomlju ter v Krškem, I. 1888 posojilnica v Ribnici, L 1889. posojilnica v Logatcu, l. 1895 posojilnica v Cerknici ter L 1902 posojilnica v Žužembergu. Na Primorskem so nastale prve zadruge v vseh večjih krajih v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Važno vlogo so igrale zadruge v Gorici, Tolminu, Vipavi, Sežani itd. Seveda so bile skoro istočasno ustanovljene večje in manjše zadruge »posojilnice in hranilnice« v skoro sleherni slovenski vasi. Vse te, posebno pa prvo imenovane, so opravile veliko ter važno delo za slovensko narodno stvar. Slovenskega kmeta, delavca, meščana, obrtnika in trgovca so rešile nemških ter nemčurskih oderuhov; postale so izhodišče narodnemu gibanju in preporodu. Da ponovimo: Prve naše zadruge so nastale v nacionalno ogroženih krajih, posebno trgih ter mestih, nastale so v dobi narodnega preporoda, ustanavljali so jih zlasti preporodaši, bile so gospodarska opora našemu kmetu ter srednjemu sloju in postale so prve narodne trdnjave. cp...................... • , ,■ * . lomrp m pa poznejši ter sedanji zadruzm delavci se niso lotih zadružnega dela zgolj iz čistega gospodarskega razloga, nego so preko zadrug želeli širiti narodno zavest ter slovenski nacionalizem. Ti so uvideli, da bo mogoče zajeziti pangermansko napredovanje le tedaj, ko bo narod predvsem gospodarsko organiziran in ko bo dosegel primerno stopnjo gospodarske samostojnosti in neodvisnosti. Spoznali so, da je možno to doseči s pomočjo zadrug. Vsi pionirji slovenskega zadrugarstva so bili pravi in zavedni narodnjaki. Poglejmo si samo udejstvovanje in delo bratov Vošnjakov! Bila sta prava narodnjaka ne samo slovenske, nego tudi jugoslovanske ter slovanske usmerjenosti. Mihael Vošnjak je imel narodno stvar vedno pred očmi. Njegova zasluga je, da se je uvedlo na meničnih golicah slovensko besedilo. Izposloval je, da je dovolilo sodišče slovenske vknjižbe v zemljiški knjigi. Njegova zasluga je slovenska nižja gimnazija v Celju ter slovenske vzporednice na mariborski klasični gimnaziji. On je bil tudi iniciator gradnje savinjske železnice. Dr. Jože Vošnjak je soustanovitelj »Slovenskega Naroda«. Na znanih taborih je bodril naš narod ter zelo mnogo storil za nacionalni prej)orod Slovencev. Veliko pozornost so vzbujale njegove odločne besede v dunajskem parlamentu. Dr. Janez Evangelist Krek je več kot znan po svojem velikem nacionalnem udejstvovanju in delu, katerega je uspešno prenesel na zadružno polje. Globoko v deželo je prodrl s svojimi rajfajznov-kami, ki so nudile že ob svoji ustanovitvi velike koristi našemu kmetu. Zadružno idejo je prenesel tudi v Dalmacijo ter dopisoval z Mihajlom Avramovičem. Govoril je vse slovanske jezike. Ogromno je njegovo literarno in politično delo. Znamenita majniška deklaracija je predvsem njegova zasluga. Bil je pravi Slovenec, Jugoslovan in Slovan. Dolga je vrsta zavednih Slovencev, ki so orali zadružno ledino ter bodrili slovensko narodno zavest. Naj navedemo samo imena: Josip Jurčič (1844/1881), Rapoc Franc (1842/1882), dr. Glan-čnik Jernej (1844/1905), dr. Dečko Ivan (1859/1908), Janez Mencinger (1838/1912), dr. Ivan Šušteršič (1863/1925), Anton Sušnik (1864/1931), Toman Lovro, dr. Rosina F., Lapajne Ivan. Josip Jurčič je sodeloval pri ustanavljanju posojilnice v Mariboru. Rapoc Franc, ustanovitelj sedanje posojilnice v Narodnem domu, je zapustil po svoji oporoki 25.000 gld. za slovenske visoko-šolce. Dr. Jernej Glančnik je dvignil navedeno posojilnico do najbolj cvetočega denarnega zavoda v Sloveniji, skrbno je podpiral in finansiral narodna podjetja, dajal dijaštvu podpore ter ustanavljal Narodne domove. Dr. Ivan Dečko je s podrobnim narodnim delom spravil v slovenske roke celjsko okolico, mnogo storil za razvoj slovenskega šolstva ter pomagal ustanoviti Narodni dom v Celju in Brežicah. Janez Mencinger je širil narodni duh i kot književnik i kot zadrugar. Velike so zasluge dr. I. Šušteršiča za politično dozorevanje Slovencev ter za razvoj zadrugarstva, zlasti rajfajznovk. Anton Sušnik je bil odličen ekonom, politik ter narodnjak. Prav mnogo je storil za narodno stvar v Škofji Loki in okolici. Toman Lovro je širil vzporedno z zadrugarstvom narodno zavest ter se udeležil kronanja kralja Petra v Beogradu. Dr. Fran Rosina je bil ustanovitelj Dolenjskega Sokola ter Sokola Maribora matice (1907). Po vojni je finansiral kot predsednik posojilnice v Narodnem domu Narodni svet v Mariboru in vojaške operacije generala Maistra. Znameniti zadrugar ter zadružni književnik Lapajne Ivan si je stekel velike zasluge kot organizator slovenskega učiteljstva in na polju slovenske pedagogike. Započeto delo teh zadrugar jev in narodnih delavcev so nasledili mnogi drugi narodni gospodarji, politiki, književniki in narodni borci. Predobro so znane zasluge, ki so si jih stekli za zadrugar-stvo in narodno delo dr. H. Tuma, Vladimir Pušenjak, dr. I. Pipuš, Janko Lesničar, dr. F. Slane, A. Šinko, dr. A. Korošec, dr. I. Basaj, R. Premrou, Miloš Štibler in še mnogi drugi. Vsi ti navedeni možje so širili zadrugarstva z enako vnemo kot gospodarski in narodni pokret. ■^^akšno je bilo delo zadrug za narodno stvar? Primeren odgovor nam je člen 31. pravil Posojilnice v Mariboru, kakršna so bila predložena oblasti leta 1869, in ta se glasi: y>Ako je matica (rezervni sklad) dospela do pravilne višine, sme občni zbor črez merni dobiček obračati na druge občnokoristne namene, zlasti pa potrošiti za gospodarski in duševni napredek Slovencev, posebno v mariborski okolici.« Ista posojilnica je podelila prvo denarno podporo že l. 1884 v iznosu 100 gld. V poznejših letih, pa vse do danes, je ta zavod razdelil ogromne vsote denarja v narodne namene. Po istem načelu so delovale in še delujejo skoro vse naše zadruge. Znano je, da se pri mnogih zadrugah letni poslovni dobiček ne razdeli med članstvo, nego se uporabi v dobrodelne in narodne namene. Slovenske zadruge so postale središče narodnega gibanja, ker so se v njihovem okviru zbirali ter sestajali najbolj zavedni narodnjaki, ker so one denarno podpirale narodno gibanje, razna narodna društva ter naše dijaštvo in ker so gradile Narodne domove, ki igrajo tako važno vlogo v zgodovini slovenskega naroda. Dokazali smo že, da so ustanavljali zadruge najbolj zavedni Slovenci in da so potem preko teh in v njih širili narodnega duha. Ne samo nekdaj, nego tudi danes so zadruge zbirališče narodno-zavednih ljudi ter delavcev na političnem, narodnem ter kulturnem področju. Milijonsko premoženje bi tvorile le one vsote, ki so jih razdelile slovenske zadruge v tej ali oni obliki v narodne namene. Mnogo naših društev še danes živi od znatnih podpor, katere jim poklanjajo zadruge. Koliko raznih domov, zlasti Sokolskih domov, cerkva, šol in drugih javnih zgradb je nastalo le po zaslugi slovenskih zadrug, to je naših hranilnic in posojilnic. Z gradnjo Narodnih domov si je postavilo naše zadrugarstvo največji in najvidnejši spomenik. Narodni domovi so bili granitna skala odpora proti nemški invaziji, bili so zbirališča vseh Slovencev brez razlike politične pripadnosti. V teh Narodnih domovih se je ustvarjala današnja Jugoslavija. Le pomislimo, kako važno in odločilno vlogo so igrali Narodni domovi v Mariboru, Ptuju, Celju, Brežicah, Konjicah, Ljubljani, Trstu ter še v drugih krajih. In ti Narodni domovi so nastali ob sodelovanju našega zadrugarstvo. v^elotno naše zadrugarstvo nosi viden znak narodnega gibanja, če tudi prevladuje v zadrugarstvu in mora tudi prevladovati gospodarski činitelj. Če bi hoteli napraviti bilanco o narodnem delu naših zadrug od prvih početkov pa vse do danes, bi ugotovili veliko in značilno aktivo, ki opravičuje naslov te teme. Med našimi zadrugami je obstojala gotova povezanost že v dobi, ko so nastale naše prve zadruge. Zadruge so imele isto smer in cilj. Revizijske zveze so pojačale to povezanost, zlasti pa l. 1883 ustanovljena Zveza slovenskih posojilnic in pa leta 1899 ustanovljena Zadružna zveza. Ti dve ter sedanje tri revizijske zveze imajo v svojem zadružnem programu tudi nalogo, delati na narodnem ter kulturnem polju. Te vrhovne zadružne organizacije v naši banovini odločno podpirajo smer in cilje naših zadrug, ki vneto sledijo programu, ki sta ga postavila brata Vošnjaka in dr. J. E. Krek. 'V, 'ako smo se torej o naših zadrugah lahko prepričali, da imajo močan nacionalni karakter. Nastale so v času narodnega preporoda, ustanavljali so jih najboljši sinovi naše zemlje in velika je njihova neposredna zasluga za nacionalni ter kulturni podvig Slovencev. Tudi številčno stanje zadrug v Sloveniji nam izpričuje, da so zadruge res ustanove, ki so našle pot v najširše in najrazličnejše plasti naroda. ^ad^LLZfLuhm državnih ušla zb e n e e o a rDiamki banovini Miloš Štibler ^^^azni stanovi so sodelovali pri ustvarjanju zadružništva pri Slovencih. Važna vloga pripada tudi državnim in javnim uslužbencem sploh. Že pred vojno so uslužbenci imeli svoje zadruge — najstarejša je današnji Hranilni in posojilni konzorcij v Ljubljani —, drugi zopet so bili v znatnem številu včlanjeni pri raznih drugih zadrugah, v prvi vrsti pri kreditnih, nekaj tudi pri nabavljalnih (konsumnih). Takoj po vojni, ko je gospodarsko stanje javnih uslužbencev bilo posebno težko, so se začele ustanavljati razne uradniške samopomoči, ki so kaj hitro prenehale. Sistematično gibanje v tej smeri se je začelo leta 1921., ko je Jugoslavija že imela uredbo — zakon o nabavljalnem zadružništvu državnih uslužbencev iz leta 1920. Po celi državi so se takrat naglo začele ustanavljati nabavljalne zadruge. Toda vse je šlo prehitro. Interesentje so bili v zelo težkem gmotnem položaju. Vsi so občutili, da morejo od zadružništva dobiti znatno olajšanje svojega težkega stanja: Zadruga je otrok nevolje težkega materialnega stanja. Potreba ie vsekakor bila izredno velika, vendar je manjkalo izkustva za tako delo, manjkala je zadružna zavednost, manjkal je dober strokovni aparat, ki naj vse te organizacije strokovno in zadružno pravilno vodi. Tako se je zgodilo, da se je v dobrih treh letih pojavilo v Jugoslaviji že 145 nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev. Radi nezadostnega poznavanja tega zadružništva in radi nezadostne zadružne zavednosti pa je že v prvih letih propadlo več kot polovica teh zadrug v celi državi. Na področju sedanje Dravske banovine so bile nabavljalne zadruge ustanovljene: Leta 1921. odnosno 1922. v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani (2), Brežicah, Krškem, Kostanjevici, Novem mestu, Kočevju, Kranju, Metliki, Črnomlju, Litiji, Škofji Loki, Gornjem gradu, Slovenski Bistrici, Sv. Lenartu v Slov. gor., Ribnici in Slovenjgradcu; 1. 1923. v Kozjem; 1. 1923. v Murski Soboti; 1. 1933. v Velenju in 1. 1936. v Zabukovci. Od začetka do danes je bilo torej ustanovljenih 24 nabavljalnih zadrug. Likvidiralo je v tem času: brez izgube 8 zadrug (v Črnomlju, Liliji, Škofji Loki, Gornjem Gradu, Slov. Bistrici, Sv. Lenartu v Slov. gor., Ribnici in Slovenjgradcu); z izgub o din 12.000.— zadruga v Metliki; v toku likvidacije je zadruga v Kozjem. Vse to pomeni napram 107 likvidacijam v celi državi in izgubam v drugih pokrajinah povoljno stanje. Ena za- druga, namreč ona v Celju, pa se je spojila z Nabavljalno zadrugo državnih uslužbencev v Mariboru tako, da je v Celju ostala pro-dajalna-podružnica, ki sedaj pod vodstvom mariborske centrale napreduje prav dobro. Konec leta 1928. je bilo v vseh slovenskih nabavljalnih zadrugah 17.288 članov zadrugarjev. Ako računamo vsakega zadru-garja s 4 rodbinskimi člani, tedaj je povezanih v Sloveniji z na-bavljalnimi zadrugami že okoli 70.000 oseb, ki živijo v največjem delu v mestih. V celi državi je bilo istega dne v nabavljalnih zadrugah 85.663 zadrugarjev, od katerih pa jih je mnogo bilo samo na papirju, kar najlepše dokazujejo sledeči podatki: Vse zadruge v Jugoslaviji so v 1938. letu dale članom blaga za 279,100.000 din, a od tega odpade na Dravsko banovino 92,309.000 din, ali ena tretjina. Tudi pri skupnih nabavah po Savezu Dravska banovina zavzema najlepše mesto: Savez je v letu T938. dal vsem zadrugam v državi raznega blaga za okroglo 100,000.000 din, a od tega odpade na Dravsko banovino preko 25,000.000 din, ali okroglo 25%. Ker je promet v vseh nabavljalnih zadrugah državnih uslužbencev v Dravski banovini znašal v 1938. letu okroglo 92,300.000 din, a zadruge so od Saveza nabavile v tem letu blaga za 24,723.000 din, pomeni to, da so krile celokupne svoje potrebe že z 26.8% po Savezovih skupnih nabavkah. * Kreditne zadruge državnih uslužbencev so se sistematično začele razvijati v Jugoslaviji šele po letu 1928., ko je prvi zakon, ki je predvideval samo nabavljalne zadruge, bil dopolnjen z uvajanjem kreditnih zadrug državnih uslužbencev, a istotako tudi stanovanjskih zadrug. Na področju Dravske banovine so že poprej poznali kreditne zadruge državnih uslužbencev. Najstarejša ustanova te vrste je Hranilni in posojilni konzorcij v Ljubljani, ki je bil ustanovljen že leta 1874. V ostalem so kreditne zadruge na tem področju nastajale tako-le: Ime zadruge ustanovljena sprejeta v Savez Ljubljana, železničarska 25. II. 1926 18. VI. 1929 Maribor 1. L 1929 22. I. 1929 Maribor, železničarska 15. XI. 1929 18. L 1930 Celje 22. X. 1932 30. XI. 1932 Kranj 28. XII. 1932 1. ITI. 1933 Murska Sobota 31. VIII. 1933 29. IX. 1933 Ptuj 7. IX. 1933 20. X. 1933 Kočevje 17. IX. 1933 30. XI. 1933 Novo mesto 28. X. 1934 14. XI. 1934 Članov v teh kredilnih zadrugah je bilo kjnec 1938. leta 9.568, a v celi državi 74.725. Na Dravsko banovino torej odpada 12.8%. Deleži, stalne vloge in fondi so znašali 6,819.513, a v dr- žavi 67,372.114 din, v Dravski banovini torej 10.12%. Hranilnih vlog je bilo v celi državi 27,173.047 din, od tega odpade na Slovenijo 18,605.910 din, ali 68%. Zadrugarji so dolgovali v državi 134,394.276 din, v Sloveniji 22,287.786, torej 16.5%. Na 9.568 za-drugarjev v Sloveniji odpade povprečno na enega zadrugarja 2.330 din, med tem, ko je v državi povprečen dolg na zadrugarja 1.798 dinarjev. * V Sloveniji so razen tega še 3 stavbne zadruge (v Celju, Mariboru in Ljubljani) in dve produktivni zadrugi (Ljubljana). Število članstva v vseh teh zadrugah je 664. Te zadruge delajo z velikimi napori, toda uspevajo, dve celo prav dobro. Mladinski dom v Gozdu-Martuljku Zadružništvo državnih uslužbencev ima v Dravski banovini tudi že lepe nepremičnine, tako: Železničarska nabavljalna zadruga v Ljubljani, Nabavljalne zadruge v Mariboru, v Murski Soboti, v Novem mestu, v Kočevju, v Kranju ter stavbne zadruge. Posebno treba omeniti Mladinski dom v Gozdu-Martuljku, ki je last Železničarske nabavljalne zadruge v Ljubljani. Istotako spada semkaj Savezov hotel Ko-op, dom » Mihaela Vošnjaka« v Gozd-Martuljku. * Važno točko poslovanja Saveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Beogradu predstavlja zadružno zavarovanje. Z veliko težavo smo si priborili koncesijo za to, kajti nezadružni kapital, posebno še, če je komandiran iz tujine, se poslužuje vseh mogočih sredstev, da bi onemogočil oziroma preprečil zadružno konkurenco. Savez se ni ustrašil boja. Vnaprej je vedel, da sovražnik ne bo miroval. Pripravljal se je, in že danes se lahko reče, da je akcija uspela. Vendar pa pripada za ta uspeh posebno velik del zasluge zadružništvu državnih uslužbencev v Sloveniji, kar se vidi iz sledečih podatkov: Število zavarovancev v celi državi...............21.622 Število zavarovancev v Sloveniji.................16.400 Zavarovana vsota v državi................din 35,065.815 od tega odpade na Slovenijo..............din 10,999.423 Glede zavarovancev odpade na Dravsko banovino 76%, glede zavarovalne vsote pa 32%. Udeležba Slovenije je potemtakem prav častna. To predvsem radi tega, ker je pri slovenskih zadrugarjih zadružna zavest močno razvita, obenem pa je na področju Dravske banovine narod tudi o važnosti zavarovanja bolj poučen, kakor v kateri koli drugi banovini. Slovenski zadrugarji so dali ostalim tovarišem širom Jugoslavije najlepši vzgled, ki vleče. Z vsakim dnevom je tudi po ostalih krajih zanimanje za Savezovo zadružno zavarovanje vse večje. Zadružno zavarovanje deluje šele štiri leta. * Zadruge državnih uslužbencev v Sloveniji mnogo store tudi za zadružno propagando in vzgojo. V Ljubljani izdaja Železničarska nabavljalna zadruga lep list »Zadrugar«, ki izhaja že petnajsto leto. Mariborska nabavljalna zadruga državnih uslužbencev že mnogo let izdaja mesečnik »Cenik«, ki je obenem prinašal tudi razne uradne objave in poročila iz zadružnega življenja oziroma navodila za pravilno sodelovanje v zadrugi. Konec 1939. leta se »Cenik« spreminja v popolen mesečni zadružni list. Svoj list v majhnem obsegu so izdajali doslej tudi marljivi zadrugarji v Kranju. Razen tega zadrugarji v Sloveniji že mnogo let izdajajo svoje koledarje. Za I. 1939. je prvič izšel skupen koledar za vse zadruge v Dravski banovini. Seveda se zadrugarji v Sloveniji tudi zanimajo za izdanja Sa-veza, predvsem za časopise »Zadrugarstvo« in »Zadružna zastava«, kakor tudi za knjige, ki jih Savez obilno izdaja. Za propagando in vzgojo pridno delujejo tudi klubi žen za-drugark v Ljubljani in Mariboru. * Koristi zadrug državnih uslužbencev v Dravski banovini so bile znatne. Nabavljalna zadruga uslužbencev državnih železnic v Ljubljani je dala samo na povračilih č'anstvu že več kot 25,000.000 dinarjev. Velike so vsote v tem pogledu tudi pri Nabavljalni zadrugi državnih uslužbencev v Mariboru in pri raznih drugih zadrugah tega pokreta. Istotako prihajajo v korist konsumentov razne podpore za primer bolezni, smrti itd. Še večja je korist v tem, ker so te zadruge povsod merodajno vplivale na reguliranje cen. Naj se danes ukinejo vse nabavljalne zadruge v Dravski banovini in cene bodo takoj poskočile za 20% in tudi za več. Tudi kreditne zadruge so dale članstvu velike koristi. Prvič z manjšo obrestno mero. Potem s tem, ker javni uslužbenci vprašanje posojevanja rešujejo v lastnem krogu s stanovskimi tovariši V drugačnih slučajih bi se morali obračati na poedine osebe izven kroga javnih uslužbencev ali pa na zavode, ki so pod vodstvom ljudi, ki ne spadajo v krog javnih uslužbencev. V tem poslednjem primeru trpi ugled javnega uslužbenca, trpi pa tudi javna služba sama. Posojilodajalec namreč navadno zahteva v javnoslužbenih stvareh drugi odnos, nego bi bil, ako javni uslužbenec ne bi imel materialnih obvez do zavoda, kateremu pripada stranka, ali pa neposredno do stranke same. Koristi so znatne tudi pri stanovanjskih in drugih zadrugah. Ako vse to upoštevamo, potem moramo že pri najpovršnej-šem pregledu ugotoviti, da so zadruge državnih uslužbencev v Sloveniji do danes svojemu članstvu prihranile najmanje dvesto milijonov dinarjev. V početku so prihranki bili mali, ali so vsako nadaljnje leto bili večji. Sedaj znaša prihranek z ozirom na promet, na povračila, na razne fonde, na regulacijo cen in obrestne mere itd. letno najmanj do trideset milijonov dinarjev. Razume se, da koristi zadružništva niso samo materialnega značaja. Zadružna ideja, ki se bori za ustvaritev boljše človeške družbe, more do tega cilja priti samo na ta način, da vzgoji boljše ljudi, nego se najdejo v nezadružni (tako zvani kapitalistični) ljudski družbi. Kako se v nezadružni družbi razvija življenje, je znano. Tam je »bomo homini lupus« (človek je človeku volk). Vsakdo stremi za profitom, ki ga največ doseže z izkoriščevanjem bližnjega. Posledica? Nezadovoljstvo izkoriščanih, sovraštvo, nemiri, neredi, revolucije, vojne. V zadružništvu ni izkoriščanja bližnjega, nego sodelovanje z njim. To ni slepi altruizem, nego je tudi egoizem, toda socialen egoizem, ki enako koristi vsem, ki v zadružništvu sodelujejo. A koristi tudi ljudem izven tega kroga, kajti pravi za-drugarji tudi nezadrugarjev ne smejo izkoriščati, sicer njihovo delo ne bi bilo delo resničnega zadrugarja. »Priti mora dan, ko ne bo nihče žel, česar ni sam sejal« (Lamennais). Tako se s pomočjo gospodarskega zadružništva počasi in po evoluciji ustvarja nova, boljša družba, nov, boljši svet, nego je bila družba pred zadružništvom in nego je družba brez modernega zadružništva. Državni in sploh javni uslužbenci se potemtakem v svojih zadrugah vzgajajo za zadrugarje. Ali ni to največjega pomena za cel narod, za celokupno narodovo gospodarsko življenje? Taki uradniki gledajo na vsa vprašanja drugače, nego uradniki, ki niso vzgojeni v zadružnem duhu. Neki bivši minister, ki se je zadružno vzgojil ravno v zadružništvu državnih uslužbencev, je nekoč dejal piscu teh vrstic: »Kadar koli dobim v roke predmet katere koli organizacije v naši državi in se stvar odnaša tudi na zadružništvo, jaz vsako tako stvar proučavam in rešujem zadru- pristna terpenžinslta Krema=ačGvlje daje obutui lep In odličen lesU, jo konzervira in Ščiti usnje pred prezgodnjim razpadanjem. Odtod izuira tudi njen suetouni sloues Za parketna tla in linolej: Sc&moll PRSTR zaparkete Za šport in štrapac: Scf)moll eumiTRAN mast za usnje Rtoti jitekiadu dtUait&iU ntgauct/ proti kašlju, hripavosti, bolečinam v vratu, za pre-preeenje gripe, angine : BONBONI v zelenih zavitkih Ojačeni Eu'rli, se ni treba bati, da bi se nam kumarce pokvarile. Beli svileni papir v hiši Belega svilenega papirja ne smemo nikoli vreči proč, ker nam lahko dosti koristi. Zlatih, srebrnih ali drugih plemenitih kovin ne očistimo z nobeno stvarjo tako hitro kakor s svilenim papirjem. Kadar čistimo lakaste čevlje, nanašamo kremo s svilenim papirjem in jih tudi s svilenim papirjem zlikamo. Tudi naočnike očistimo lepše s svilenim papirjem kakor s krpico. Parketirana tla dobijo posebno lep blesk, če jih nazadnje še zdrgnemo s svilenim papirjem. Porcelan in steklo se tudi lepše svetita, če ju nazadnje obrišemo še s svilenim papirjem. Red in sistem tudi pri pranju in likanju Malo nas je gospodinj ali hišnih uslužbenk, ki bi znale res pravilno postopati s perilom. Nekoč sem imela priliko opazovati pri pranju dekleta, ki je dolgo let služilo v tako zvanih najboljših ljubljanskih hišah. Zadnje njeno mesto je bilo v hiši nekega bogatega industrialca, kjer so imeli veliko gospodinjstvo. Gospa je bila doma iz premožne hiše in ni imela ne preje ne pozneje, ko se je poročila, drugega zanimanja, kakor za gospodinjstvo. To dekle, je bilo v tej hiši že nekaj let in radi so jo imeli. Kako zelo sem se začudila, ko sem uvidela, da se. ni naučila pravilnega postopanja s perilom v nobeni vseh teh dobrih hiš. Perilo je namočila vse zmešano. Namesto, da bi bila ločila posamezne enake kose perila in jih tudi tako namakala, je po-basala v čeber nerazdeljene po skupinah. Isti postopek se je nadaljeval, dokler ni bilo perilo oprano, posušeno in zHkano. Zdaj je oprala rjuho, zdaj prt ali pa brisačo ali pa prtiček, bele otroške nogavice, srajco ali kombinežo. Perilo je izpirala, ne da bi bila oviti komad v sveži vodi dobro razvila in izprala. Perilo je samo poglobila v vodo in ga spet ovila. Predno ga je obesila, ga je samo razvila in nič zravnala, tako da je bilo posušeno vse zgubano in trdo. K likanju se je prav tako nerodno pripravila. Namesto, da bi bila vsaj zdaj uredila perilo po skupinah, je kar zmešano močila: poleg rjuhe je bila brisača, poleg brisače blazina, poleg blazine srajca, vse samo po en komad, In tako je tudi likala. Kar ji je prišlo pod roko, tisto je zlikala in perilo se ni moglo pospraviti v omaro, dokler ni bil zlikan poslednji komad. Tako nerodno postopanje nam vzame dosti časa, pa tudi nikakega veselja ne moremo imeti z delom. Nikoli ne vemo, koliko je opravljenega dela in koliko ga je še. Če pa bi na primer najprvo oprale vse rjuhe, nato vse blazine in brisače in tako naprej do konca postopale, dokler bi ne bilo perilo zlikano, bi likanje vsak trenotek lahko prekinile ali pa si ga razdelile na več obrokov. Enkrat bi zlikale eno vrsto perila, drugič drugo vrsto in ga sproti spravljale v omaro. Takrat, ko perilo pripravljamo za likanje, izločimo tudi vse komade, ki potrebujejo popravila. Če je le mogoče perilo poši-jemo in zakrpamo, še preden smo začeli z likanjem, da ga lahko z drugim perilom vred pospravimo, ko je zlikano. Ko sem jaz to hišno uslužbenko opozorila, da bi bilo bolje, če bi pri perilu imela red, mi je odgovorila, da kaj takega kakor jaz mislim, še ni nikoli videla. Pravila za likanje perila Perilo likamo tako, kakor tečejo nitke. Perilo bomo na ta način lepše zlikale, dalj bo ostalo gladko in manj se bo trgalo. Namizne prte, prtičke, robce in druge take komade likamo na obeli straneh, najprvo na prvi, nato pa še na drugi strani. Če želimo, da so nam robovi gladkega perila vsi enaki, moramo tudi perilo enako likati. Ko smo komade zlikale na pravi strani, začnemo zgibati od zgoraj navzdol in od leve proti desni. Ves čas zgibanja in likanja ne smemo spremeniti lege, pa bomo imele pri vseh enake oblike in enake robove. Ko likamo prtičke in robce, ki so zaznamovani, jih položimo na mizo tako, da je prva stran robca z monogramom obrnjena proti mizi in da je monogram pri naši desni roki. Pa spet zgibamo od zgoraj navzdol in od leve proti desni, ne da bi robec le količkaj premaknili. Tako zlikani prtički in robci bodo imeli vsi enako ležeče monograme in robove, ki so tako važni, kadar zlagamo perilo v omaro. Gladko belo perilo zahteva zelo vroč likalnik, dočim likamo telesno perilo, posebno pa svileno, z manj vročim. Tiste dele, ki nam visijo pri likanju preko mize, rokavi, ovratnik, pas, zlikamo najprvo. Ko likamo gladke komade, jih naložimo na mizo drug na drugega. Med tem, ko likamo vrhnji komad, se tudi komad pod njim že napol zlika in je hitro gotov, ko pride na vrsto. V primeru nesreče, da nam likalnik perilo zažge, tisti del hitro odrgnemo z limonino lupino in izplaknemo z vodo. Madeže od kave in čaja odpravimo iz prtov, če jih takoj še sveže speremo v vroči vodi. Če pa moramo čakati in se madež posuši, potem ga namočimo za par ur v glicerin, potem ga pa izperemo v mlačni vodi. Madeže od vina hitro potresemo s soljo in pustimo sol nekaj časa na madežu. Pranje in likanje spada med najtežja gospodinjska dela. Posebno hudi so dnevi pranja v zimskih časih. Marsikatera žena je prav pri tem delu zgubila svoje zdravje. Ako razmere le količkaj dopuščajo, naj gredo vsi veliki komadi našega perila ven iz hiše v pranje. Velika zaloga posteljnega in drugega perila, ki so ga imele za balo dekleta v prejšnjih časih, je imelo za posledico to, da se je pralo v hiši samo po enkrat na meseC ali pa še redkeje. Takih primerov je zdaj, hvala Bogu, čedalje manj. Vsaka gospodinja ima rada perilo sproti oprano, pa če ga potrebuje ali ne. Kadar se me ženske ne počutimo dobro v mesecu, ne smemo nikoli začeti z velikim pranjem. Takrat imamo manj moči in porabimo zato več energije, ki gre na škodo našega zdravja. Če se ne bomo znale same čuvati, drugi ne bodo bdeli nad našim zdravjem! KNJIGA O ZDRAVILNIH RASTLINAH IZ LETA 1590 V neki knjigi o zdravilnih rastlinah iz leta 1590 čitamo naslednje: »Uživanje potrošnika (divja cikorija), kuhanega z ječmenovim sladom, prija onim, ki čutijo kdaj bolečine v želodcu.« Pijača iz cikorije je bila torej že v srednjem veku znana po zdravilnosti. Ko so z Vzhoda prenesli v Evropo zrnato kavo, je postala cikorija v podobi dobre bele kave s Pravim Frančkom sestavni del naše vsakdanje hrane. Iz zdravstvenega področja Nevarne ustne in zobne bolezni Najnevarnejša ustna bolezen je bolezen dlesna, ki jo imenujemo piorija. Ta bolezen je za nas zelo nevarna, ker lahko v naših najboljših letih izgubimo vse zobe, ne da bi pri tem občutili kake posebne bolečine. Večkrat smo že slišali, kako se je kdo pritoževal, da so mu izpadli drug za drugim čisto zdravi zobje. Skoro nikoli pa ni bilo slišati, da je imel pri tem bolno dlesno, ki je bilo vzrok, da je izgubil zobe. V splošnem lahko prištevamo k pioriji vse bolezni dlesna. Dlesno postane zelo občutljivo in krvavi, če se ga dotaknemo z zobotrebcem, ščetko ali trdo skorjo kruha, pa tudi pri svežem sadju. Polagoma dlesno odstopi od zoba in naredijo se v njem okrog zoba majhni gnojni mehurčki. Na dlesnu se začnejo delati ahcesi, iz katerih priteče gnoj, če ga stisnemo. Kako daleč sega gniloba, je mogoče dognati samo z rentgenom. Čim globlje sega bolno meso, tem večja je nevarnost za zobe, da se začno majati, ker nimajo več prave opore. Imamo pa tudi primere, da so izpadli čisto zdravi zobje, od katerih je odstopilo dlesno, ne da bi bilo gnojno. Piorija je zahrbtna bolezen, ker povzroča malo bolečin. Ne-redkokdaj niti zobozdravniki ne posvečajo dovolj pažnje bolnemu dlesnu. Gnoj, ki se izceja iz bolnega dlesna, nima nobenega okusa in tudi ne duha. Pacient čuti le zjutraj zelo slab okus v ustih in iz njih se mu širi neprijeten duh. Zobje v bolnem dlesnu imajo tudi drug vzrok, če potolčemo po njih z zdravniško pripravo, so kakor mrtvi zobje, ki jim je bil odstranjen živec. Prvotno so smatrali piorijo samo za lokalno bolezen in so jo kot tako tudi zdravili. Glavno zdravilo proti tej bolezni je bilo izdiranje zob. Čim je bilo bolno zobovje zunaj, se je res tudi dlesno pozdravilo. Vendar so zdravniki ugotovili, da se splošno stanje pacienta s tem ni izboljšalo. Piorija ima svoj izvor v prebavljalnih organih in zato imajo skoro vsi ljudje z bolnim dlesnom tudi nezdravo in nečisto kožo, so večinoma zelo zaprti, nervozni in kažejo malo veselja do življenja. Piorija se pojavi najraje pri ljudeh srednjih let, potem ko se je njihov telesni razvoj že popolnoma zaključil. Čim starejši postaja človek, tem več nevarnosti je, da ga napade ta bolezen. Prvi pogoj, da se ubranimo te bolezni je, da skrbimo, da so nam zobje vedno čisti in da se nam ne nabira kamen. Najmanj vsakega pol leta moramo k zobozdravniku, da nam temeljito pregleda zobe, jih plombira in očisti, če so potrebni. Če imamo kaj na dlesnu, ga moramo sami opozoriti na to. Vesten zdravnik se zaveda, da prihajajo vse bolezni v dlesno in zobe iz našega celega organizma. Tista kri, ki brani pljuča, srce, jetra, brani tudi zobe in dlesno. Kakor pri vsaki, tako tudi pri tej bolezni, velja najprvo temeljito spremeniti brano. Tista brana, ki jo bo priporočil zdravnik, bo preprosta brana, ki sestoji v glavnem iz zelenjave, sadja, masla, mleka in črnega kruha z otrobi. Taka brana je za naše telo boljša kakor vse pikantne pečenke in z velikim trudom pripravljena močnata jedila. Zobe si očistimo najmanj dvakrat na dan. Glavno čiščenje je zvečer. Skrbno moramo odstraniti iz zob vse ostanke jedi, da nam ne bodo gnili in delali bakterij, ki razjedajo zobni emajl. Uporabljajmo srednje trdo ščetko in ne smemo jo zamenjati z mehko, tudi če nam dlesno krvavi. Zobe čistimo tako, da drgnemo s ščetko od zgoraj navzdol po dlesnu do konca zoba in od spodaj navzgor, nikoli pa ne preko zob, ker pri tem ranimo dlesno in zob ne očistimo od ostankov, ki so ostali med zobmi. Če imamo na razpolago limono, zdrgnimo dlesno z njo ali pa kanemo v vodo malo soka in si izperemo zobe. Vse to pa šele takrat, ko smo zobe čisto izprali. Kako žalostno je pogledati otroka z bolnimi zobmi! Kakšni bodo ti zobje takrat, ko bo dorasel? Z boljšo prebrano in spremembo zraka za nekaj časa pa bi se dalo vsakemu otroku rešiti to, česar bi pozneje, ko se zave vrednosti dobrega in lepega zobovja, ne prodal za noben denar. V bolnih zobeh so bakterije, ki okužijo tudi dlesno in otrok skriva za zaprtimi usti vso svojo revščino in To pravilo velja za vse dobre stvari, pa radi tega tudi za „Pravi Franck" ^Franck" daje beli kavi fin, poln okus in lepo zlatorjavo barvo. Zato pri kuhanju kave dodajte vedno dobro mero „Francka" rajši več, kakor premalo. vso nevednost, včasih pa tudi brezsrčnost svojih staršev, ki ne marajo polagati nikake važnosti na zobovje svojega otroka. M. Nohti nas opozarjajo na bolezni Da so lepi rožnati nohti znak dobrega, in slabi bledi znak slabega zdravja, je stara ljudska ugotovitev. Če je meso pod nohtom lepo rdeče, je to znamenje, da je krvni obtok v redu in da vsebuje kri dovolj rdečih krvnih telesc, ki so brana organom. Bledi nohti pa so znamenje slabokrvnosti. Kri slabokrvnega človeka nima dovolj rdečih krvnih telesc, da bi hranila nohte, da bi se močno in zdravo razvijali ter dobili rožnato barvo. Pa imajo nohti lahko še druge posebnosti. Včasih se nam naredijo v njih vdolbine ali robovi, nohti postanejo krhki in se nam lomijo in cepijo. Slabokrvnim ljudem se kaj radi naredijo v nohtih bele pikice, ki rastejo z nohti. Lomljivi nohti so kaj neprijetna zadeva. Nekaj zelo zoprnega občutimo, če se nam noht zatakne v svileno nogavico ali pa kravato. Vsi taki pojavi na nohtih so znak, da v našem organizmu nekaj ni prav in zdravniki trdijo, da je vsako tako spremembo v nohtih pripisovati napovedi lažjega ali težjega bolezenskega stanja. Dognano pa je, da se pri tifusu, sladkorni bolezni, revmatizmih vseh vrst, škrlatinki in drugih boleznih zunanje lice nohtov spremeni. Vendar se znanstvenikom do sedaj še ni posrečilo, da bi po znakih na nohtih mogli točno ugotoviti bolezen. Do točnejše diagnoze pa so ti znaki na nohteh že marsikaterikrat pomagali zdravnikom. Slabokrvni in nervozni otroci si kaj radi grizejo in skubijo nohte. Taki otroci so bolehni in včasih tudi duševno zaostali. Včasih so pa prav taki otroci izredno nadarjeni. Pri nekaterih delujejo živci preslabo, pri drugih pa preživahno, kar jih še bolj izčrpa, če niso dovolj dobro hranjeni. Vsaka sprememba v nohteh pri otrocih naj nam bo povod, da se posvetujemo z zdravnikom, kaj bi bilo ukreniti. Največkrat se da slabokrvnost zboljšati že s samo prehrano ali pa z menjanjem zraka. Ene same daljše počitnice v planinskem zraku ali morskem kopališču rešijo otroka te zahrbtne bolezni, ki ga ovira pri njegovih uspehih. Lomljivi nohti pri odraslih ljudeh niso vedno znak notranje motnje, temveč si nohte tudi sami pokvarimo. Nič ni bolj škodljivega za nohte kakor barvilo in lak. Lak hermetično zapre zgornjo plast nohtu, da ne more dihati. Zato dobimo tudi tisti neprijetni občutek v prstih, kakor da nas nekje nekaj duši, da ne moremo dihati in pod nohti nam vleče nekaj skupaj. Razumljivo je, da se nohtu pod tako plastjo kemikalij ne godi dobro! V našem vsakdanjem življenju pa so nam nohti kakor naše legitimacije! Saj nam je treba pogledati samo na nohte, pa že lahko ugotovimo, kakšnega človeka imamo pred seboj. Umazani in nepostriženi nohti na roki človeka, ki se ne ukvarja z ročnim delom, nam predstavlja osebo, čigar »želodec marsikaj prenese«! Rdeče pobarvani in lakirani nohti pa nam predstavljajo ženo svojevrstne duševnosti, ki si je ne bi želeli ob naši bolniški postelji, pa ne ob zibelki in ne kot sodelavko in tovarišico možu, še manj pa gospodinjo, ki skrbi za prehrano svoje rodbine, pravi neki angleški zdravnik. Fina žena si svojih nohtov ne bo nikoli barvala rdeče. Pri ženah iz aristokratskih krogov ne bomo naleteli na take primere. Nega nohtov prehaja pri nekaterih ljudeh v pravo bolezensko stanje. Če opazujemo to skrupolozno čiste roke z dolgimi in koničasto prirezanimi nohti, se nam zdi, kakor da so te roke temu človeku vse njegovo zanimanje. Take roke, oziroma taki nohti imajo prav gotovo nekaj skupnega z njegovo naravo in značajem. M. Prazen želodček vzrok otrokovemu jokanju Vsake dve ali tri ure je želodček malega otroka prazen. Otrok prebavlja hitreje kakor odrasel človek in zato tudi njegov želodček brezobzirneje zahteva nove hrane. Prazen želodec povzroča neprijetno občutje, včasih celo krče. Vsakih petnajst minut se prazen želodec začenja krčiti in raztezati, kar povzroča bolečine, ako otrok ne dobi hitro nekaj vase. Tudi prebavljajo nekateri otroci hitreje kakor drugi in zato jočejo prvi več ko drugi. Zato je tudi potrebno, da se nekateri mali otroci hranijo na tri, drugi pa na štiri ure. Nekoliko prekuhane vode ali pa sadnega soka med urami hranjenja uteši otroku glad, da ne joče in lahko počaka svoje ure. Nekoliko starejšim otrokom pa je treba dati vsako popoldne in dopoldne čašo mleka, kakava, košček kruha z maslom ali marmelado ali kako drugo lahko jed, ki mu pozneje ne bo pokvarila teka pri kosilu. Nekoč so znanstveniki odločno ugovarjali, da bi smel dobiti otrok kaj hrane med zajtrkom in kosilom ali pa popoldne. Zdaj pa, ko so dognali, kakšne neprijetne občutke povzroča prazen želodec, so pa začeli zdravniki za otroka priporočati več obrokov hrane na dan. Pravilno hranjen otrok je tudi bolj vesel. Zdravi in pravilno negovani otroci se veliko več smejejo kakor otroci, ki jih starši zanemarjajo v negi in ki nimajo pravilne in zadostne hrane. Dognano je tudi, da so otroci bolje razpoloženi v sončnih in toplih dneh kakor v vlažnih in mrzlih. Vendar se pa nekateri otroci že po naravi raje smejejo nego drugi. Taki otroci so srečni otroci in bodo tudi v življenju bolj srečni in priljubljeni v družbi. V splošnem pa sta pri malem otroku, ko še ne zna govoriti in izraziti svojih čustev in zahtev, jok in smeh naraven pojav, s katerim izražata svoje zadovoljstvo in svoje slabo počutje. Nekateri otroci so tudi bolj občutljivi, zato pa tudi več jočejo. Pravijo, da se normalen otrok, ki je dobro negovan in pravilno hranjen, pre-joče 36 minut na dan, presmeje pa se jih 96. Jok je tudi zelo na- lezljiv. Če joče en otrok, začnejo dostikrat jokati vsi otroci v bližini, ali pa se vsi smejejo. V neki inozemski bolnici sem imela priliko vsak dan prihajati v sobo, kjer so bili nastanjeni dojenčki bolnih mater, ki so bile v bolniški oskrbi. Čim je začel jokati eden, so začeli jokati vsi. Ko sem vstopila v sobo in vprašala: »Zakaj se pa vendar tako derete, otroci?«, so na mali utihnili vsi. Če sem naprej molčala in se nisem približala nobeni posteljici, se je jok spet začel. Ko pa sem se sklonila nad otrokom, mu nekaj mehkega povedala in se mu posmejala in ga pobožala, je otrok takoj utihnil, preko obrazčka se mu je razlilo veselje. Tako je bilo treba pozdraviti vseh dvajset. Ko sem zaprla vrata za seboj, se je jok spet začel. Toda kmalu so utihnili in zaspali. Vsi ti otročički, ki so imeli bolne matere, so bili lačni ljubezni in po njej so jokali. Koliko več srečnih otrok, staršev in domov bi imeli, če bi se odrasli ljudje hoteli nekoliko bolj poglobiti v otrokovo občutje. Otroško srce potrebuje veselja, kakor potrebuje rastlina sonca. M. Simulant. Vojaški zdravnik (pri viziti): »Nič novega?« Podnarednik: »Gospod zdravnik, javljam, da ni nič novega, samo en simulant je ponoči umrl«. 3Cam z vir vri ( Tako se zaskrbljeno sprašuje vsaka mati, o tem premišlja in ugiba vsak oče. Če so otroci zdravi, krepki in delavni, se to vprašanje s časom že nekako reši samo od sebe. Saj tak človek že najde zaposlitve, ker pridnega delavca, obrtnika ali uradnika vsakdo rad sprejme. Mnogo teže pa je, če otroci niso čisto zdravi in zato nimajo veselja do dela. V takem slučaju ni čudno, če skrbnemu očetu sivijo lasje. Kam z njimi? Kako jim pomagati do zdravja in moči ter s tem do eksistence in do uspeha v življenju. Moderna medicinska znanost je na to težko vprašanje našla odgovor. Zdravje in razvoj človeka sta odvisna od pravilne in dobre prehrane v prvi dobi življenja. Najvažnejša hrana je materino mleko. Kmalu, v nekaterih slučajih že pO par tednih, pa se pokaže, da je treba radi hitrejšega in ugodnejšega razvoja deteta naravnega, lahko prebavljivega, toda krepkega dopolnila v prehrani dojenčka. Vse te dragocene lastnosti ima »Žikin specijalni sterilizirani otroški zdrob«, ki je tako fin, da ga že šesttedenski dojenček lahko pije iz steklenice in z lahkoto prenese. Dobite ga pri svojem špecerijskem trgovcu, če ga pa še nima, ga bo na Vašo željo prav rad naročil. Ko pa Vam dete doraste, ga hranite z rženo sladno kavo Žiko, ki prav tako izpolnjuje vse zahteve, ki jih imamo do dobrega otroškega hranila. Zdrava je, lahko prebavljiva in radi obilice rženega slada, ki ga vsebuje, izredno redilna, če se hočete natančneje poučiti o teh prvovrstnih domačih živilih, pošljite svoj naslov: Pražarni žiki, Ljubljana-Vič, pa boste dobivali brezplačno ilustrirani družinski list »Žiko.«, ki skrbi poleg tega tudi še za zabavo in razvedrilo. Rojen Komar se začno človeku vrivali v misli spomini, je najboljše znamenje, da se stara. Takrat mu ne kaže drugega, kot sesti in za vsak primer napisati oporoko. Bog ve, kdaj in kje ga bo počakala koščena dekla božja in ga povabila s seboj.« Takole modrost mi je zaupal prijatelj Jože, ko sem ga spomnil, naj mi vendarle že vrne tistib sto dinarjev, ki sem mu jili pred letom posodil. Denarja mi seveda ni vrnil, pač pa me je precej časa moril s svojo zgovornostjo, češ da je dober nasvet zlata vreden. Zdaj res ne vem, ali mi je kar v nasvetih povrnil tisti dolg ali kaj. »Staraš se, prijatelj. Izrabi svoj čas in začni pisati spomine. Ljudje bodo brali in se učili iz njih, ti boš pa še nekaj dinarčkov prislužil. Pa še nekaj ti povem.« Sklonil se je čisto k meni, mi skrivnostno pomenljivo pomežiknil in nadaljeval: »Pa nikar ne tišči v en sam list! Politikom nasuj politike do grla, zdravnikom spominov iz svoje prakse, rokodelcu govori o svojem rokodelstvu, čebelarju o čebelah in tako naprej. Vsakemu svoje! In povsod se spominjaj tistih dobrih starih časov, ko je hilo življenje še lepo in prijetno, ko je bilo še denarja več ko preveč.« Jože me je napeto gledal in čutil, da se mehčam. »Vidiš, dragec, tako si boš prislužil lepe denarce. In kdo ti je pomagal? Nihče, drugi kot jaz! Lahko mi daš za pol litra, zaslužil sem ga.« Hladnokrvno me je prijel za roko in zavil v prvo gostilno. In potem je iz pol litra nastal liter, pridružile so se mu cigarete in nekaj za pod zoh. Skratka: bil sem ob pet kovačev, kot bi trenil! Gostilna je bila namreč boljše vrste in jedi vse od kraja tako okusne, da mi res ni kazalo drugega, kot da sem še jaz prigriznil. Ko sva se poslavljala, mi je še namignil, naj brž spišem spomine in naj ga ne pozabim, ko bom dobil honorar. Da bo bolj držalo, je rekel, če ga bova skupaj zapila. Tako je bilo rojstvo mojih spominov. Bog daj, da bi njihova smrt ne bila slabša! L Ko sem bil še čisto majhen, ko še hoditi nisem znal, sem se že vozil. In še kako! Še zdaj hi vam lahko pokazal na podstrešju star otroški voziček, ki smo mu vsi kar od kraja rekli kočija. Stal je na visokih, tenkih kolesih, ki bi jim podobne mogel poiskati kvečjemu kje na Angleškem. Vrh teh koles pa je bila pritrjena čisto preprosta pletena košara, kakršnih ima vsak pek nekaj in vam jih bo prav rad pokazal. Na zgornjem robu te košare pa je bila streha, ki sem jo lahko tudi zložil, da ni ovirala razgleda. Imela pa je to grdo razvado, da mi je skoraj vselej pri sklapljanju priprla nekaj prstov in mi s tem vlila spoštovanje in strah pred seboj. To je bilo torej prvo prevozno sredstvo. Mesto motorja so priklopili k njemu mojo starejšo sestro, ki je navadno najprej precej časa jokala in se šele čez dober čas spravila v tek. Približno tako je s sodobnimi motorji in avtomobili. Ko hi bilo najbolj potreba, pa ti samo piha, kiha, diha in usiha, ne potegne pa za noben denar ne. Zgodovina se pač ponavlja in že stari so radi potolažili svojo radovednost z brezbrižnim izrekom: Nič ne bo več novega pod soncem! Ko pa se je sestra pognala, se zlepa ni znala ustaviti in obrniti domov. Najprej me je nekaj časa z neko čudno jezo pehala pred seboj, da sem čisto natančno čutil njeno ihto. Peljala me je skozi celo vas prav na drugi konec, kjer je navadno kar mrgolelo vozičkov, kočij in »motorjev«. Tam se je moja sestra pridružila drugim otrokom, ki so se vsemogoče igrali, mene pa s kočijo vred potisnila v celo vrsto drugih kočij. Povedati pa moram takoj, da sem bil tiste čase še nem. Le čisto nedoločljive glasove sem šele znal spuščati iz sebe v veliko veselje tet in starih ženic, ki so pridno ugibale, kaj neki bi rad. Takrat je nasproti meni sedel v svoji kočiji sosedov Franček in se mi neznansko grdo pačil. Zavpil sem nad njim, da so se mi pocedile sline, in mu požugal s pestjo, on pa nič! Narobe! Še bolj se je nakremžil. Že takrat sem bil nagle jeze, zato sem se brez odlašanja vzdignil v vozičku, se pognal proti nesramnemu Frančku in — štrbunknil, kakor sem bil dolg in širok, po tleh. Da bi vi slišali, kako se mi je Franček zakrohotal! Gotovo je mislil, da prav njemu na čast delam take vratolomne akrobacije. To me je še bolj pogrelo. V onemogli jezi sem začel jokati in tuliti na vse pretege. Vsi »motorji« so seveda pritekli in obkrožili mene in mojo sestro, ki me je hotela potolažiti. Obljubljala mi je vse mogoče od ropotuljice do cunje, ki sem jo nad vse rad žvečil, kot dandanes žvečim čik. Jokati pa nisem nehal. Pogledal sem skozi solze Frančka, kaj počne. Mirno, skoraj začudeno je strmel vame s svojimi debelimi očmi. Sestra je ujela moj pogled in brž uganila v svoji kratki pameti: »K Frančku bi rad, kajne?« Ni čakala odgovora, s sosedovo Rezo sta mi pripravili prostor v Frančkovi kočiji prav nasproti njemu, da sva si gledala v oči. Bil je mlajši kot jaz, ust se mu je še mleko držalo. Z obema rokama mi je mahal v pozdrav in se na vse načine pačil. Našobil je usta in naredil dež, da je slina škropila prav do mene. Pa povejte, kar odkrito povejte, če bi vi to mirno prenesli. Ne bi, kajne? Saj tudi jaz nisem. Previdno sem počakal, da sta se sestra in sosedova Reza spet pridružili drugim otrokom. Že takrat nisem maral poseganje velesil v spore malih držav in te svoje misli sem obdržal do današnjega dne. Počemu bi si s protektorati kratili zlato svobodo. Franček pa ni bil takih misli. Ko je sprevidel, da se mu ne obeta nič dobrega, je začel klicati na pomoč. Hvala Bogu ga ni nihče razumel. Slovenščino je namreč še slabše obvladal kot jaz. To kričanje me je pograbilo. Uvidel sem, da moram brž napraviti, kar mislim, sicer bo prepozno. Skobacal sem se na drugi konec kočije k Frančku in ga začel obdelavati. Kljub neokretnosti pa se je še precej dobro izmikal. Hitro sem spoznal njegov bojni načrt. Hotel se je umakniti v skrajni kot, da bi imel vsaj hrbet zavarovan. Moram ga prehiteti in mu prekrižati račune, sem si mislil. Ni se mi posrečilo. Zdaj sem spremenil taktiko. Videl sem, da mu ne bom mogel blizu, dokler je spočit. Branil se je z vsemi štirinii hrabro kot lev. Nazadnje je omagal. Tedaj sem naskočil z vso silo, ga pritisnil ob steno in čez rob — več pa ni bilo časa. Kočija je izgubila ravnotežje in naju pokopala pod seboj. Bil sem čisto spodaj. Po meni je kobacal Franček in z vseh strani je pritiskala posteljnina. Vendar sva oba od presenečenja čisto onemela. Prvi je prišel do sape Franček. Začel je tuliti. Zgrabil sem ga za vrat in tiščal. V usta mi je silila njegova blazina in mi jemala moči. Toda spustiti ne smem za nobeno ceno, sem si prigovarjal. Zdaj ali nikoli! Tedaj pa se je črna noč spremenila v beli dan. In velesile so tudi posegle vmes. Tako je bilo vsega konec. Sestra me je odpeljala domov in tudi Franček, ki je besno tulil, je moral domov. Potem za kazen nekaj časa sestra ni smela k drugim otrokom na konec vasi, češ da ji vse druge neumnosti po glavi roje, le name ne pazi. Približno takile so spomini na moje prvo vozilo na motorni pogon. II. Neke nedelje smo končno dočakali, da so se vsi tovarnarjevi z avtomobilom odpeljali na izlet. V našem kraju je bila namreč majhna tovarna za barve, ki je marsikomu dajala kruha, nam šolarjem pa se je zdela več vredna kot sama obljubljena dežela, o kateri so nam pravili v šoli. Pa ne cela tovarna, ampak le tisti vozički, s katerimi so odvažali neraben materijal, tisti so bili toliko vredni v naših očeh. Zdaj pa poslušajte, kako je bilo tisto nedeljo! Tovarna je stala malo iz vasi in tisto popoldne je okrog treh pritekel v vas Anžonov Miha, ki je bil mojih let in je bil doma čisto blizu tovarne. On je bil določen za opazovalca, kdaj bo tovarna prazna. »Vsi so šli z avtomobilom«, je brez sape prisopihal. »Pa Guštin?« smo ga radovedno vprašali. »Proti Mlakarju jo seka. Smo čisto brez skrbi!« Guštin je bil vaški pijanček. Ni imel doma ne posestva. Živel je iz rok v usta, kakor so pravili. Podnevi je večjidel spal, ponoči in ob nedeljah pa je stražil tovarno. Seveda ga zlasti ob nedeljah ni strpelo, da ne bi vsaj za nekaj časa smuknil v gostilno k Mlakarju. Če so bili tovarnarjevi doma, seveda ni šlo tako zlahka, danes pa je bil kakor za nas tudi zanj praznik, ki ga je bilo treba primerno zaliti, da bo ostal v spominu. Hitro se nas je zbralo kakih deset, ki srno se izmuzali svojim staršem izpred oči in izginili proti tovarni. Kmalu smo našli dva vozička. V vsakega se nas je natrlo po pet, preskrbeli smo se z dolgimi, močnimi preklami, da bi se z njimi poganjali in odrinili. Tiri so bili postavljeni tako, da je bila proti odlagališču proga nekoliko nagnjena. V tisto smer je šlo od sile hitro in lepo. Škoda, da je bilo treba proti koncu zavirati, da se ne bi prekucnili v jarek, v katerem se je pretekalo blato in razni ostanki iz tovarne. Nazaj pa je bilo treba spet poganjati in potiskati z drogovi, največkrat pa smo morali celo iz vozička in ga porivati. Precej dolgo smo se brezplačno vozili, nazadnje smo pa le vse pošteno plačali. Bilo je pa takole: Nekaj časa smo se lepo prijateljsko prepeljavali po pet in pet v ehem vozičku. Ko pa smo se tega naveličali, smo začeli tekmovati. Po dva in dva v vozičku. To je bilo bolj napeto in zabavno. Drug drugemu smo nagajali in zavirali vozičke. Nekajkrat smo se prekucnili, a vse to nas ni izmodrilo. Prerekanje je bilo zmeraj hujše in je že grozil pretep. Prvi čas smo se bali, če se bo kdo prikazal izza ogla in nas napodil, zdaj smo na vse to pozabili in se nam je zdelo, da smo edino mi pravi gospodarji teh vozičkov. Nekdo se je spomnil tekmovanja posameznih. Razvrstili smo se v pare po dva in dva in začeli tekmovati. Dva tira sta precej časa, mogoče kakih sto metrov, tekla vzporedno in ta proga je bila odmerjena za tekmovanje. Na vsak tir smo postavili po en voziček in na dano znamenje sta oba tekmeca odrinila z dolgimi palicami vsak svoj voziček in ju pognala v tek. Kdor je bil močnejši in spretnejši in kdor si je več upal, ta je zmagal. Moj tekmec je bil precej večji kot jaz, a neznansko neroden. Vendar sem bil prepričan, da bom podlegel in ne bom prišel v ožje tekmovanje. Le na svojo predrznost in spretnost sem se še zanašal. Nekaj časa sva vozila vštric in čeprav sem na vso moč porival, sem vendar kmalu začel zaostajati. Toda obupal nisem Še z večjo silo, da ne rečem togoto, sem se upiral ob drog in upal na zmago. Cilj je bil tesno pred odlagališčem, komaj dober meter pred koncem tirov. Tam sta bila postavljena na progo dva kamenčka, ki sta dokončno zavrla voziček, obenem pa tudi natančno določila, kdaj je kdo prevozil vso progo in kdo je prej prišel na cilj. Sredi najbujšega dira sem se ozrl na tekmeca. Zdelo se mi je, da se mu po malem približujem. Naslednji trenutek sem opazil, da on že zavira. Gotovo je preboječ, da bi šele tesno pred ciljem zavrl, sem pomislil. V tem dejstvu sem dobil novo upanje na zmago. Še huje sem se odrival. Bil sem že vštric njega. Zmaga mi je bila zagotovljena. Še dobrih deset metrov, pa bom na cilju! Ko sem ga prehitel že za precejšen kos, sem šele začel narahlo zavirati. Zadnji trenutek pa sem zastavil preklo pokonci v tla, se s celim telesom obesil nanjo, da je z ostrim koncem zaorala po tleh in se ustavil prav na cilju precej pred svojim tekmecem, ki je prej prehudo zaviral, da je moral nazadnje spet začeti poganjati. Tako sem prišel v ožje tekmovanje. Nenadno sem si vtepel v glavo, da moram na vsak način zmagati. Tekmovalci smo bili samo še štirje. Žreb mi je določil za tekmeca sosedovega Frančka, s katerim sva bila že nekaj let dobra prijatelja. Prijateljstvo je tudi še dandanes sila poceni, čemur je mogočna priča s prijateljstvi, večnimi obljubami zvestobe in nenapadalnimi pakti zvezana Evropa. Poceni prijateljstvo sicer res ni kaj prida, kot nobena poceni stvar, nekaj časa pa že drži. Tako vam bo inenda razumljivo, na kakšen način sva mogla biti tako zagrizena sovražnika iz prejšnjega poglavja v tem poglavju že najboljša prijatelja. Tudi za to priložnost se bom zatekel k starim po pregovor, ki prav lepo opraviči vse to nerazumljivo spremembo v najinih dušah. Pregovor namreč odločno zatrjuje, da se časi spreminjajo in da se z njimi vred spreminjamo tudi ljudje. Toliko v opravičilo in obenem v dokaz, da pregovor ni zastarel in da sva ga z velikim uspehom uporabila midva, zato ga navdušeno priporočava tudi drugim. Sicer je pa videti, da ga pozna tudi sodobna Evropa, zato ga ne bom več hvalil in ponujal. S sosedovim Frančkom sva torej v tem poglavju prijatelja. Ko sem to tisto nedeljo ugotovil, sem se hitro odločil. Stopil sem k Frančku, ga potegnil stran in mu zašepetal: »Kaj ti dam, če mi pustiš zmago?« Franček me je začudeno pogledal. »Sicer je precej večja verjetnost, da bom jaz zmagal, vendar ti prav rad dam ogledalce z miškami, če me spustiš naprej.« Govoril sem precej samozavestno, kakor se spodobi močnejšemu in podjetnejšemu. In prav v tem je bistvo uspeha: v predrznosti! Le spomnite se na današnji čas! Frančku so se zaiskrile oči. Zadel sem ga na najbolj ranljivo mesto. Ogledalce z miškami! V dokaz, da čisto resno mislim, sem privlekel iz žepa svoj zaklad in ga svaljkal po rokah, da je Franček lahko do sitega napasel svoje poglede. »Velja?« Franček ni rekel ne hele ne črne, le naglo, skoraj grabežljivo je planil z obema rokama po ogledalcu in mi ga izvil iz rok. Hitro ga je pogledal, če ni kaj pokvarjen ali razbit. Najbrž mu ni šlo v glavo, da tako poceni lahko dobi tolikšen zaklad. Končno — meni vsaj se je zdelo, da vse to trpi predolgo — mi je segel v roko in zašepetal: »Drži!« Pridružila sva se tovarišem. Pravkar je Anžonov Miha privozil na cilj. S tem mi je bilo jasno, da se bom moral za naslov prvaka pomeriti z njim. Na tihem me je precej zaskrbelo, kajti Miha je bil večji in močnejši od mene, vendar mu tega nisem nikdar hotel priznati na glas. Tudi zdaj sem se hitro otresel skrbi. Tovariši so privlekli oba vozička na start, kjer sva vsak v svojega vstopila s sosedovim Frančkom. Še zadnji trenutek sem poiskal njegove oči, da bi se z gotovostjo prepričal, če je še prejšnjih misli. Ko sva se spogledala, sva se narahlo nasmejala, očividno sva bila oba zadovoljna s kupčijo. Potem sva odrinila. Pred tovariši se nisva marala izdati, zato sva vsaj na videz ogorčeno tekmovala. Vendar sem čutil, da me Franček ne mara prehiteti, čeprav nisem napenjal vseh sil, ker sem jih branil za odločilni boj z Anžonovim Mihom. Obenem pa sem podrobno preučeval tekjjiovalno progo, da bi jo lahko čim bolj izrabil. Tako sem se zamotil s tem premišljevanjem, da sem prišel skoraj istočasno na cilj kot Franček. Komaj za dobro ped pred njim sem bil, kajti takoj za mojim je tudi njegov voziček zaropotal ob kamen in se ustavil. In zdaj še zadnji boj! V duhu sem že videl, kako me občudujejo kot zmagovalca in prvaka. Palica, ki sem jo imel do zdaj, se mi je zdela pretežka in prenerodna. Poiskal sem si med drugimi lahko, precej tanko, suho preklo in jo preskusil. Potem sem zlezel v svoj voziček. Tudi Miha je že stal v svojem in se samozavestno oziral po tovariših. Sprevidel sem, da oba upava na zmago. Še jaz sem se ozrl po tovariših in zazdelo se mi je, da jih je nekaj tudi na moji strani. Čutil sem, da nekateri bolj meni privoščijo zmago kot Mihu. Tako sem si vsaj jaz razlagal blesk v njihovih očeh. Sosedov Franček pa se je že umaknil vstran, se usedel v travo in si ogledoval svoj zaklad. »Pripravljena! Ena, dve, tri!« Že precej za prvi sunek sem zbral vse moči in res sem čutil, da sem se z večjo silo odgnal kot Anžonov. Potem ni bilo več časa za gledanje. Zasajal sem palico v tla in se poganjal. Pri vsakem sunku pa sem izrabil vso svojo vednost in moč. Čutil sem, da sva z Anžonovim vštric. Celo njegovo dihanje sem slišal. Prevozila sva že dobro polovico proge. Bila sva že na tistem ovinku, kjer so bolj boječi že začeli zavirati. Ozrl sem se proti Mihu. Mogoče je bil res za kako ped pred menoj, a ne več. To me je še bolj vzpodbodlo. Slišal sem tudi vedno pogosteje svoje ime, ki so ga klicali tovariši, da bi me podžgali. Tekli so za nama in naju navduševali. To mi je zadoščalo. Mesto da bi začel zavirati, sem se začel še huje odganjati. Vendar pa Mihe nisem mogel prehiteti. »Še deset metrov«, sem pomislil in se ozrl po tekmecu. Še zmeraj sva bila vštric, tudi on še ni zaviral. »Še šest metrov!« Ta trenutek se je Miha nehal odrivati. Upal je pač in bil trdno prepričan, da mu njegov naskok popolnoma zadostuje za zmago. Palico je postavil pokonci v zemljo, se naslonil nanjo in začel narahlo zavirati. Zdaj ali nikoli! Izrabiti moram nasprotnikovo taktično napako! Še enkrat sem se na vso moč odgnal in spoznal, da sem za spoznanje prehitel Anžonovega. Še tri metre! Zapičil sem preklo v tla in poskusil na mestu zavreti. Toda v trenutku se mi je suha palica z rahlim pokom prelomila in v rokah mi je ostal le kratek konček. Obenem me je vrglo iz ravnotežja, opotekel sem se po vozičku in omahnil na dno, kjer sem se sesedel prav tisti trenutek, ko se je moj voziček z vso silo zaletel ob kamen, ki smo ga postavili za cilj. Zdaj je še voziček izgubil ravnotežje in naslednji trenutek se je z menoj vred prekucnil. Priletel sem na mehko in se mi je kar čudno zdelo, da se nisem nič udaril. Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem so se oglasili čisto blizu mene kričeči glasovi, ki so mi naznanili, da sem zmagal. Kljub temu, da sem mezgal po blatu in nisem mogel izpod vozička, mi je priznanje vendarle dobro delo. »Guštin, bežite, Guštin!« Sosedov Franček je to zakričal in prevpil vse druge. Potem je vse potihnilo. Slišal sem še glasove in topot bosih nog bežečih tovarišev, potem je še to ugasnilo. Zdaj sem bil čisto sam. Poskusil sem se izkopati iz blata, a sem še globlje vdrl vanj. Prejšnji dan je namreč deževalo in to je hudo razmehčalo večbarvno ilovico. Trdno sem se prijel za rob vozička in ga poskusil dvigniti. Ni šlo. Trudil sem se, da bi pogledal skozi ozko odprtino, a vse zastonj. Voziček je bil namreč samo z eno stranjo padel v ilovico in se je le tista stran vdrla v razmehčano blato, druga stran pa je še ostala na trdni zemlji. To mi je vlivalo poguma in upanje, da se bom še lahko rešil. Pravkar sem premišljeval, ali naj kljub vsemu začnem klicati na pomoč, ko mi je zadonelo na uho pijano preklinjevanje približujočega se Guština. Gotovo je zapazil otroke in pa voziček, ki ni bil na svojem prostoru, pa ga je toliko streznilo, da se je zavedel svoje naloge in dolžnosti. Čutil sem že njegove opotekajoče se korake, njegovo godrnjanje in vpitje. Po telesu me je mrzlo in vroče spreletelo. Kaj, če me najde? Še zadnji trenutek sem poskusil izrabiti. Še enkrat sem se z vso močjo uprl ob rob in poskušal premakniti ali dvigniti voziček, a sem ga komaj za prst izvlekel iz blata. Ko pa sem ga upehan in utrujen že naslednji trenutek izpustil, se je še globlje zajedel v ilovico in odprtina za zrak je bila še ožja. Moral sem odnehati in počakati Guština. Bil je že čisto blizu mene, ko je menda šele zagledal prevrnjeni voziček. Divje je začel vpiti, zmerjati vse od kraja in preklinjati, da me je bilo dodobra strah. Pripravil sem se, kolikor se je dalo, da bi lahko brž pobegnil, če bi prišel Guštin vzdigovat vožiček. To se mi je zdela trenutno najpametnejša rešitev. S pridržano sapo sem pričakoval pijančka. Ustavil se je prav pri vozičku in ga začel otipavati. Čutil sem, kako se opoteka in negotovo zaletava. Ves čas je nekaj godrnjal, pa pri- najboljši volji nisem mogel razumeti. Končno se mi je zazdelo, da je naredil načrt, kako bo potegnil voziček na tire, kajti zahlačal je na ilovico, se skoraj do kolen vdrl vanjo, zgrabil z obema rokama za voziček, ga poskusil dvigniti, a še isti trenutek se je opotekel, omahnil čezenj in se zakotalil z njega v razmehčano barvo, da je zamolklo plosknilo. Še nekaj je zagrgral, potem pa je čisto utihnil. Napeto sem poslušal, kaj bo zdaj. Skozi svojo odprtino sem mogel videti le Guštinove noge, ki so negibno ležale v blatu. Nič ni poskušal vstati. Ugibal sem, kaj neki počne. Rad bi mu pogledal v obraz, pa je bilo vse moje prizadevanje brez uspeha. Obupal sem nad vsem. Jezilo me je, da so me tovariši pustili samega na cedilu. A tudi ta jeza je bila brez haska. Moralo je biti že pozno popoldne. Tovarnarjevi se lahko vsak trenutek vrnejo z izleta. Videli bodo nered, našli Guština, prevrnjeni voziček in vse drugo. Takrat bo na vsak način prepozno za beg. Treba se je prej izvleči iz te brozge. Toda kako? Zazdelo' se mi je, da slišim rahlo krpanje. Prisluhnil sem. Seveda, Guštin smrči. Zaspal je kar v blatu. Narahlo sem ga poklical. Sploh ni slišal. Zavpil sem glasneje, večkrat zapovrstjo. Toda Guštin je mirno vlekel svojo dreto in se ni zmenil za moje klice. Zakričal sem na vso moč. Zdaj mi je bilo pač vse eno, kaj se bo zgodilo. Guštin se je predramil, nekaj zagodrnjal, se v blatu prelegel, da je zacmokalo, pa spet utihnil, se umiril in znova zasmrčal. »Franček! Miha!« Čez nekaj časa sem začel klicati svoje tovariše. Dolgo časa ni bilo nobenega odgovora. Pozneje pa sem začutil, da se približujejo. To sem presodil po capljajočih stopinjah in pritišanih, boječih glasovih, s katerimi so se razgovarjali med seboj. Po dolgem čakanju in obotavljanju so vendarle prišli do mene. Povedal sem jim, da se Guština ni treba nič bati, ker pretrdno spi. Končno so le obstopili voziček in ga po daljšem poskušanju toliko dvignili, da sem lahko zlezel izpod njega. Rešen sem bil! Rešen! Toda kakšen, kako umazan in blaten, tega vam. rajši ne pripovedujem. V bližnjem potoku smo se sicer z združenimi močmi trudili, da bi moji obleki vrnili prejšnjo barvo, a vse je bilo brez uspeha. Sprevideli smo, da tovarna izdeluje res stalne in solidne barve, ker so se še zavrženi ostanki tako dobro držali. Zato vam jo vsem najvljudneje priporočam. Potem sta šla Franček in Anžonov Miha po ljudi, da so spravili pijanega Guština iz blata, kjer bi se lahko zadušil. Ljudje so celo uganili, da se je najbrž vozil z vozičkom in se prevrnil ter pobil. Močili so gp z vodo in jesibom, mu dajali obkladke in preiskovali, kje je potolčen. Da je pijan, na to niso pomislili. Mi seveda nismo dosti verjeli njihovim trditvam in najbrž jim tudi vi ne verjamete, toda toliko nismo bili brez srca, da bi jim podrli njihove domneve z brezobzirno resnico. Potem sem moral domov. Lahko ste brez skrbi. Nič posebnega se mi ni zgodilo. Toliko v pojasnilo, da ne boste v nepotrebnem strahu za glavnega junaka te zgodbe, ki sem slučajno jaz. Prepričani ste lahko, da sem si že med potjo izmislil tako zgodbo in jo tako prikrojil, da oče ni niti poskušal iztepsti še nepresušene barve iz hlač, ampak me je radodarno prepustil materi, ki me je zelo ljubeznivo preoblekla in mi pomagala pri umivanju. Mogoče se tudi vam že svita in vsaj malo dozdeva, da sem v tej zgodbi, ki sem si jo gladko izmislil očetu in materi, hinavsko, a obenem od sile vneto natančno razložil Guštinovo nesrečo in poskusno reševanje, pri katerem sem se jaz najbolj izkazal. Vsi naši napori pa so bili kljub temu brez uspeha in smo morali poklicati starejše na pomoč. Tisto noč sem prvič zaspal kot zmagovalec in prvak in do poznega jutra počival na mehkih lavorikah svojih zaslug in junaštev. III. Tudi tretje poglavje mojih spominov govori o škodljivih nasledkih pijače. Začne se pa takole: Bilo je tisti dan, ko je moj oče odprodal kozlička. Kupil ga je stari Klančar, ki so mu ljudje kar od kraja pravili Uročnik. Verjel je namreč v čarovnice in zlasti, kadar je bil malo okajen, rad zvračal nanje vsako stvar, ki mu ni šla po sreči. Tudi kadar je bil trezen, je bil malo čudaških misli, hudobneži pa so pravili, da je malo trčen. Ukvarjal se je s prekupčevanjem, kar pa mu ni prinašalo posebnega dobička, ker so ga ljudje kaj radi oplahtali, kjer se je le dalo. Tisti dan je torej stal pred našo hišo njegov zapravljivček, na njem pa je ležal v vrečo povezan kozliček. Kaj vem, kako je namreč prišlo mojemu očetu na misel, da morajo kozlička spraviti v vrečo, če ne bo našel pot nazaj domov. Najbrž je bila to ena tistih potegavščin, s katerimi se je mislil pozneje pred ljudmi postaviti. Bog ve, koliko časa sem že pregovarjal očeta, naj vendar ne prodaja kozlička, a opravil nisem nič. Oče je našel vse polno neumnih izgovorov, češ da kozliček preveč požre, da prav zdaj ne ve, s čim bi ga krmil, da potrebuje denar za sol in kis in kaj vem, kaj še. Na videz sem se sicer premagan umaknil z bojišča iz neenakega boja, na tihem pa sem sklenil, da se bom bojeval naprej in kako tako zagodel, da se bom za vse in vsem maščeval. Drugi so zalivali v hiši dobro kupčijo s slabim vinom, midva s sosedovim Frančkom pa sva se motovilila okrog zapravljivčka in pogovarjala ter božala ubogega kozlička. Iz hiše se je slišal razposajen smeh, da je še naju priklenil nase. Prisluhnila sva pogovoru. Stari Uročnik je spet razlagal svoje mnenje o čarovnicah in urokih ter vse podkrepljeval z zgodbicami, ki jih je doživel. Tedaj pa mi je šinila v glavo sijajna misel. Pohudo zanjo mi je dal Klančar s podobno zgodbo, kot sem jo precej potem zamislil jaz. Veselo sem poskočil, se zavrtel na petah, povlekel Frančka od vrat in mu začel razlagati svoj načrt. Oba sva se kar tresla od razburjenja in navdušenja. Midva jim bova pokazala! Naj si le zapomni stari Uročnik, kdaj je hotel odpeljati kozlička od nas! Samo hotel, kajti odpeljal ga ne ho! Sva še midva s Frančkom tukaj, sem se samozavestno potrkal po prsih. Ko je bil načrt napravljen, sva se previdno priplazila k vozu in natančno pregledala, če naju nihče ne vidi. Potem sva zlezla na zapravljivček, odvezala vrečo, v kateri je ležal ljubljeni kozliček, ga s težavo izvlekla iz nje, ga spravila z voza na tla in v hlev h kozi. Vse to je bilo v petih minutah opravljeno kljub večnemu strahu, da naju bo kdo zagledal in nama prekrižal račune. Zdaj pa je prišlo na vrsto najusodnejše in najpogumnejše ter najpožrtvovalnejše dejanje tistega dne. Spet sva zlezla na voz in mesto kozlička sem se spravil v vrečo jaz, sosedov Franček pa me je zavezal, potem pa budno stražil ob meni. Danes, ko je vsa ta reč daleč za menoj, vem, da bi bilo veliko bolje, če bi natlačil v prazno vrečo starih cunj, a takrat moja pamet še ni premogla tega. Franček mi je poročal o pogovorih v hiši, jaz pa sem se dušil v vreči in se že skoraj kesal, da sem zlezel vanjo. Da bi le čakanja že bilo konec! Glasovi v hiši so postajali zmeraj bolj sproščeni in glasni, da sem jih slišal in razločil že prav na voz. Čutil sem, da so se ga vsi po malem nalezli. To mi je bilo všeč. Stari Klančar je bil kar se da glasen. Kar videl sem ga pred seboj, kako se opoteka in kako se mu zapleta jezik. Pitja pa vendarle ni hotelo biti konec. Zmračilo se je že in v vreči je bilo čisto temno. Malo me je bilo strah, obenem pa sem si dopovedal, da je za moj načrt tema še ugodnejša. Končno sem le dočakal. V hiši so se začeli poslavljati. Stari Uročnik se je primotovilil na voz in pognal konja. Slišal sem še, kako mu je moj oče med smehom zaklical, naj pazi, da mu čarovnice ne bodo spet česa nagodle, potem pa smo zapeljali na trdno cesto. Dodobra me je pretreslo in obtolklo, a vse sem junaško prenašal za svojega kozlička. Uročnik je nekaj zadovoljno godel predse, konj je umerjeno stopal po cesti, jaz pa sem pritišano stokal zadaj v vreči. Nenadno pa se je konj nečesa prestrašil. Sunkoma je potegnil voziček za seboj in se spustil v najbujši dir. Odletaval sem sem in tja po vozičku, odskakoval in se trkljal ter milo ječal. Konj pa je dirjal vse hitreje in huje. Čutil sem že, kako se je tek spremenil v poskok, kajti zapravljivček je v neenakomernih sunkih divjal z ene strani ceste na drugo. Še tisti trenutek pa je bilo vsega konec. Vse je utihnilo, toda močan sunek me je vrgel z voza. Priletel sem na tla, za menoj se je pritrkljal stari Uročnik, končno pa se je prevrnil še zapravljivček. Vse se je ustavilo. Najprej vsega tega niti nisem mogel tako natančno premisliti, a že naslednji trenutek me je silno zabolelo v desni rami. Na vso moč sem zajokal. Pozabil sem na vse svoje načrte, pozabil na kozlička in Uročnika, vedel sem samo, da me po celem telesu vse neznansko boli, najhuje pa v desni rami. Zaslišal sem Uročnika, ki je stokal in godrnjal ob meni ter poskušal vstati. Končno se mu je posrečilo. Odtaval je k zapravljivčku, začel postavljati prevrnjeni voz in pogovarjati nemirnega konja, ki je jezno udarjal s kopiti ob tla. Slišal sem, da je voz postavil na cesto, obenem pa se godrnjaje jezil na te vražje čarovnice, ki mu ne dajo miru. Prestrašil sem se, ker mi je prišlo na misel, da me bo zavezanega v vrečo pozabil na tleh, in sem še huje zajokal. Klančar je odkolovratil proti meni, tipal z rokami in nogami, se opotekal in omahoval, zadel z nogami ob vrečo in kar zviška padel čez njo. Malo je manjkalo, da se nisem zasmejal, a bolečina je bila kljub smešnosti prehuda, zato sem še huje zatulil. Uročnik se je skopal pokonci, začel otipavati vrečo, jo dvignil in spet spuščal na tla, venomer pa godrnjal in tožil. »Stric Klančar, odvežite me!« sem zaprosil skozi solze. »Jezus Marija! Sveti križ božji!« Uročnik je vrgel vrečo na tla in se menda začel križati. Gotovo je šele zdaj opazil, da ni več kozla v vreči. »Hudobni duhovi, pustite me! Čarovnice hudičeve, stran od mene! Sveti nadangel Mihael, stoj mi ob strani!« Kakor bi molil litanije, je naučeno hitro klical na pomoč vse svetnike in svetnice božje in se menda venomer križal. »Stric Klančar, pustite me domov!« »Kdo pa si, grešna duša, ki se vicaš v kozlu?« je šele čez čas boječe vprašal Uročnik. »Komarjev sem; odvežite me, stric Klančar!« sem znova zajokal. »I seveda si Komarjev, saj sem te drago kupil in pošteno plačal«, se je Uročnik malo opogumil. »Pa nisem kozel, ampak človek. Kar poglejte, če mi ne verjamete!« »Saj ne rečem, glas imaš človeški, glas, ampak pamet je pa še zmeraj ista kot prej. Misliš, da ne vem, da si le začaran. Tista hudičeva baba bi me spet rada spravila ob denar, kakor zadnjič. Pa ne bo nič! Lepo domov pojdeš z menoj, tam te bom pokropil z blagoslovljeno vodo, te potrepljal z leskovo šibo iz velikonočne butare, ti za ušesi in pod repom zažgal šop dlake, pa bo.« Spet je začel godrnjati svoje litanije. S težavo me je spravil na voz, čeprav sem se branil z vsemi štirimi, ga grizel in ščipal ter mu na vsak način poskušal dokazati, da nisem kozel. A vse ni nič pomagalo. Pognal je konja in ropotanje voza je preglušilo moje stokanje in jok. Ko je pripeljal domov, me je zanesel v hlev in me stresel iz vreče. Ko je v slahi svetlobi namesto kozlička zagledal mene, se je spet začel križati in moliti svoje litanije. Spet sem mu poskusil dopovedati zmoto, a spet brez uspeha. Pravkar me je mislil privezati k jaslim, češ, čez noč hodo vsi čari in-uroki minili, ko je stopil v hlev moj oče. Nadaljevanje te zgodbe je presramotno zame, zato ga rajši zamolčim. Le toliko naj povem, da sem bil pošteno našeškan, kar ste gotovo že v naprej slutili. To pot so se vaše jasnovidne slutnje čudovito uresničile. In še eno je važno: oče je vrnil Klančarju denar, kozliček pa je ostal pri nas. Gotovo bi se vse skupaj še slabše izteklo zame, če ne bi bil ta dogodek tiste vrste, kakršne so ljudje radi še po tedne in tedne pogrevali po vasi. * Vse poznejše vožnje sem vselej že kar vnaprej pošteno plačal v našem denarju, zato je mojih spominov, ki spadajo pod ta naslov, konec. Škoda, kajne? Le ena vožnja bo še črna — seveda spet na svoj način — če bom namreč umrl v takem kraju, kjer imajo pogrebni voz. Toda o tem vam bom rajši pripovedoval prihodnjič, ko bom že vedel, kako je bilo. Na svidenje! za vsako perilo! r()(i(le (LVL&dvizaitLce Zorzut L. Mati jagoda Mati jagoda, kako si polna. Mati jagoda ■—- kako bos pela, oj, vina nam rodila boš, kako boš pela iz sred, in polovnjake napolnila boš, te skrunijo in vsa gorja zapoješ v moštu zadovoljna. polnijo rodna tvoja sela. Mati jagoda — nikar ne joči, skoz tvojih biserov ta sij v veselje, v zdravje se prelij in vsem prijateljem natoči. OiniSlniee (Dom 1. So brusnice dražje, denarnice lažje, ne grem jih na trg zdaj iskat. Navijajo cene, me žena nažene v visoke planine jih brat'. 2. Nahrbtnik zadenem in v hribu zelenem zavriskam na pohorsko pot. Čez trate in grape vse pohorske sape me nesejo skoz hudi kot. 3. O, brusnice rdeče po gmajnah zoreče, kako vam žari rdeči smeh! Ste zrasle v osojnih gredicah opojnih, na solnčnatih žamastih tleh. 4. Domov vas ponesem, zapojem vam pesem, izpolnil bom žene ukaz, ker lahko —• zarana pobere vas slana, pobere vas pohorski mraz. ča zgodba) 5. A glej — brhka četa, domača dekleta na brusnice gr e jo v naskok, polnijo košare, so z ribniške fare, se meni postavljajo v bok. 6. Ej, dečve — počasi, na solnčni tej jasi zaščitnik sem rožnatih trat. Se dečve smejijo, pogledi gorijo, še litra ne morem nabrat’. 7. Ej, dečve zoreče, o, brusnice rdeče: zapojmo v prelepi ta dan: na solnčnih planincah, na teh košenincah, zapojmo na ribniško stran. Epilog: So brusnice dražje, denarnice lažje, nakupil sem jih od deklet, sem dolgo obračal, po sedem jih plačal, v dolini so bile po pet. JLtp.6 (e in dobro pri nas, ( Marsikaterim ). Jabolka, hruške, marelice, slive vam padajo zrele v naročje, na bregu vesel vinotoč je, zorijo koruzne in ajdove njive. O, blagoslov štajerske svete vam zemlje: plodi vam neskončna in silna rodi vam v razkošju obilna, sam Bog tu počiva, vam grehe odjemlje, vam dušam prodanim, ki v robslu propasti spakujete zemlje slovenske obraz, te zemlje, ki hoče le rasti, le rasli in meriti svojemu rodu nov čas, nazaj zdaj vas kliče, nazaj k svoji lasti: o, bratje, lepo je in dobro pri nas. Po izpitu. Študent z dežele je hotel po neuspelem izpitu potovati domov. O tem je obvestil svojo sestro s tole brzojavko: »Padel! Pripravi na to očeta!« Odgovor se je glasil: »Oče pripravljen. Pripravi se tudi ti!« Frece Franc N a j d e n i n a <7 \J/ista sobota je zlezla že visoko v vrh meseca septembra in suplenta Sušnika je že na vse zgodaj pričela srbeti leva dlan. »Ho, ho, hudimana«, je vrisnil od veselja in si mel roke. »Leva dlan — to je denar!« In ne da bi mu bilo žal tople postelje, je planil kvišku in zvlekel nase že dokaj oguljeno obleko. Veselo požvižgajo si je otiral obraz, roke in vrat z mrzlo vodo. Potem se je sredi umivanja zbal. »Kaj, če bo zdaj srbečica prešla?« Skoraj boječe je obrisal roke v brisačo. In — leva dlan ga je skelela kar vneto naprej. »No, pa —«, se je razveselil. »Če je kaj resnice na tem, mi pride vsak dinar prav.« Vseeno pa si je skušal dopovedati, da vse skupaj to z levo dlanjo in srbenjem nemara ni prav nič drugega kakor prazne marnje, s katerimi polnijo babnice svoje plitvo, vsakdanje življenje. Kajti, to si je dopovedal, bolje je biti že vnaprej na jasnem, kakor pa pričakovati in pričakovati, pa ni iz vsega nič. A navzlic vsemu je med zajtrkom tiho prerešetaval možnosti, ki bi mogle izpolniti to njegovo, čeprav na zunaj zatajevano pričakovanje. Žal, ni mogel najti ničesar, kar bi mu vlilo vsaj malo, malo upanja. Plača —- ta je še daleč! Honorarji? Zaenkrat prav gotovo ni nič z njimi. Druge poti, kako priti do denarja, pa ni bilo. Ampak dlan ga je le srbela kar naprej, tako da še po poti v šolo ni mogel misliti na nič drugega kakor na njo. Med poukom se je vendarle nekam raztresel in potisnil misel na denar v zadnji kotiček svojih možgan. Ko pa je po prvi uri med pavzo zag'edal na hodniku kolego Pečnika, ga je ponovno vrglo iz ravnotežja. »Glej ga no, šmenta«, je vrisnil pri sebi. »Kaj mi ni Pečnik še dolžan petinšestdeset dinarjev?« Komaj se je krotil, da ni poletel k njemu. »Le počasi, človek, saj pride sam k tebi!« In si je že naslikal ves prizor: Pečnik stoji pred njim z odprto denarnico. »Lej, vidiš, skoraj bi bil pozabil, da ti nekaj malega dolgujem. Na, pa hvala, ker si čakal tako dolgo.« On se nasmehne in se zlaže. »No, no, saj se mi nič ne mudi!« V resnici pa komaj čaka, da je denar v njegovem žepu na varnem. Petinšestdeset dinarjev! Zakaj mu jih je bil že posodil? Menda za neko naročnino? Kajpa, saj so profesorji v takih dolgovih vedno. Kar do glave so zakopani v nje, tako da na nekatere prav v resnici lahko pozabijo. Saj je pa tudi plača premajhna in ni nič čudnega, če ti za takšne izdatke zmanjka denar. Sušnik se je delal zatopljenega v svoje misli. »Ne sme opaziti, da komaj čakam«, si je prigovarjal in se počasi pomikal po hodniku. Tako. Zdaj sta bila skupaj. Pečnik je imel v svojem razredu ravnokar šolsko nalogo in mu je vedel obupno mnogo povedati o njej. Da je bila lahka, je rekel (kdaj je profesorjem naloga težka, vrag vedi!), pa da bo palo bržkone kljub temu kar precej nezadostnih. Fantje nič ne znajo, dekleta so nervozna. Vsi skušajo prepisovati. Potem je pač polomija tu. Korektura, je še pripomnil, bo spet nekaj ogabnega, znaveličanega. No, pa kaj hočemo! Ne moremo pomagati, če je veliko dela, preveč, plače gredo pa samo navzdol! »Aha, zdaj bo pričel o dolgu«, je zaprlo sapo Sušniku. Pa nič. Sluga je pozvonil in pogovora je bilo konec. Med drugo uro se Sušnik kar ni mogel pog'obiti v predmet. »O tale Pečnik! Fej, kako slab spomin ima! Pa kako debelo kožo. Pet minut lahko klepeče o nezanimivi matematiki, tistega, kar je najvažnejše, se pa niti ne dotakne. Da le more, da, da le more!« Sušnik se je zgražal nad tem. Uh, ti matematiki! Najzanikar-nejši ljudje na svetu! Pričel se je jeziti na vse: na nesramnega dolžnika, na dlan, ki ga je srbela še vedno in še na to prekleto francosko lekcijo, ki se je nanašala na denar in ga je znova zavajala v misli, ki se jih je že itak tako težko otepal. Vražje babje čenče! Kako rad jim človek nasede, če so mu v prid. In če si še tako dopoveduješ, da vse skupaj ni nič, kakor lari-fari, pa se jih le ne znebiš. Od srda je lopnil z levo dlanjo po katedru, da so ga dekleta začudeno pogledala in je učenec, ki je čital berilo, sredi stavka umolknil. »Lisez!« se je skoraj zadrl nad njim. ■ Nato je tekla ura naprej počasi kakor kolomaz, in vsi so se oddahnili, ko je ob zvenenju izginil iz razreda. V konferenčni sobi si je razdraženo pripalil edino »Zeto« in se umaknil k oknu. Potem je naenkrat začul svoje ime. Jezen, da ga motijo, se je okrenil. »Neki gospod te čaka na hodniku«, mu je dejala kolegica Lobetova. »No, preljubi gospod papa, danes si naletel na slabo vreme«, 10 zapovedi pri jedi==- 1. Ne jej. dokler si utrujen ali vznemirjen! 2. Ne jej prevročih jedi. temveč počakaj, da se ohlade! 3. Ne jej hlastno, ampak počasi! 4. Jedi dobro zgrizi, da se dobro pomešajo s slino! 5. Med eno in drugo jedjo napravi malo pavzo! 6. Ne pij med jedjo! 7. Ne Jej preveč, ampak prenehaj takrat, ko ti še diši. potem boš dolgo živel! 8. Ne muči se s skrbmi med jedjo, ampak odloži jih na poznejši čas! 9. Navadi se biti med jedjo dobre volje, potem boš vedno med jedjo dobro prebavljal! 10. Uživaj večkrat izborne testenine »Pekatete« ali »Jajnine«, bodisi na juhi, kot .prikuho ali kot samostojno jed. Z njimi dovajaš svojemu telesu potrebne redilne snovi! JOS. BENKO MURSKA SOBOTA TELEFON 8 Tovarna mesnih Izdelkov in mesnin konzerv - I. iugostovenska orofzvocf-n/a bakonov in eksportno podjetje priporoča svoje priznano okusne mesne izdelke in konzerve. kakor: šunke a la Praha, raznovrstne mesne rolade. konz. šunke. konz. hrenovke. gulaš konzerve, ietrne in šunkove paštete itd. Vedno sveži izdelki po dnevnih ženah I Lastne prodajalne: Maribor, Glavni trg 16 Maribor, Aleksandrova 19 Celje, Glavni trg 8 Celje, Kralja Petra c. 13 Gornja Radgona je zagodrnjal in čemerno zaloputnil vrata za seboj. Ves togoten je skoraj pal v naročje svojemu prijatelju Žagarju. »Lej, lej, ti si!« je hipoma pregnal črn oblak s svojega lica, »Viš ga«, se je zakrohotal Žagar. »Kakšen pa si? Kakor Jupiter pred nevihto!« »Ah, pusti! Saj veš, — to spada k našemu poklicu.« Potegnil ga je s sabo v govorilnico. »Veš, na dopustu sem«, je hitel Žagar. »Jutri grem naprej domov. Zdajle v jeseni je dobro hiti v Slovenskih goricah.« Žlobudrala sta, da jima je bila pavza prekratka. Ko so se ostali tovariši in tovarišice že sklanjale nad razrednimi knjigami, sta se poslavljala na hodniku. »Torej popoldne ob dveh na mestu! Vodiš ti!« Žagar je odletel po stopnicah, Sušnik pa je z odsotnimi mislimi spet listal po knjigi za šesto lekcijo. * Popoldne je bilo lepo, kakor sta si ga le mogla želeti. Sonce je na svoji nizki poti storilo vse, da so bile boste in travniki kar ožarjeni v njegovi svetlobi. Drevesne krone so že davno izmenjale svoje zelenje za zlato, in vse se je prelivalo v pestrih jesenskih barvah. Oba sta se čutila lahka kot veter kljub jeseni, ki ni skušala prikriti, kako se vse stara, in kako se vsaka stvar na tem svetu nagiblje tja, kjer čuti svojo zimo. Naravnost prešerne volje sta bila. Sušnika je sicer v začetku še vedno skelela zavest, da je njegov žep prazen, toda to bolečo rano je blagohotno ozdravil Žagar, ki je pokazal nedvoumno, da prevzame vse izdatke nase. Saj mu, je dejal, denarja ne primanjkuje. V južnih krajih se baje ceneje živi in lažje prištedi. Manjka mu le Slovenija s svojimi hostami, goricami in pa — z našimi dekleti. In ko sta potem v prijetni okoliški gostilni izpraznila že poldrugi liter, mu je med drugim Žagar zaupal, da ga je prignala sem še posebej želja poiskati si ženo, ki mu bo pomagala med tujimi ljudmi ustvariti topel slovenski domek. »Vidiš«, se je po domače pridušil. »Priti iz službe domov, kjer te čaka mlada, dobra ženkica, ej, to je tako, ko bi si utrgal košček Slovenije in ga iztihotapil s seboj v Srbijo!« Sušnik ni vedel, ali je ob tem popadla prijatelja jeza, žalost ali veselje. Nekako samo ob sebi je prišlo, da je odletel kozarec ob steno in so črepinje zažvenketale v kotu. Poslej jima je bilo, kakor da se jima je vse v prsih izpremenilo v toplo, razbrzdano tekočino in nista več štela litrov. »Eh«, je zagrenjeno ugotovil Sušnik. »Inženirji, vam je lahko. Vaše je, kar je pred nami. Saj spada v vašo stroko danes že vsa mrtva in živa priroda, kamen, žival, človek. Vse, prav vse se meri na metre in kilograme! — Mi smo le še častitljivi zgodovinski predmeti, za muzej, zanimivi, — pa nepotrebni!« Potem je še nekam lažje pil. Šele proti večeru sta jo ubirala z neznano lahkoto proti mestu k večerji. Žagar je kazal še vedno močno voljo, iztisniti iz tega večera vse, kar je lepega in prijetnega, Sušnik pa se je čutil tako podrejenega, da se ni mogel nikakor zoperstavljati njegovim vabilom. Tako sta obrala vse gostilne, na katere sta slučajno naletela. In ko so pričele natakarice v poslednji gostilni zlagati prte in polagati stole na mize, sta globoko užaljena glasno dajala duška svoji jezi nad starokopitnimi policijskimi predpisi, po katerih moraš, hočeš-nočeš s kurami spat. Držeč se pod pazduho sta odkolovratila po ulici s trdnim namenom, da gresta domov. Ko pa sta prišla do prvih razsvetljenih oken, si nista mogla kaj, da ne bi vstopila. In da ne bi pokvarila dneva, je Žagar svečano preklel črno kavo, ki da je ima dosti in preveč na bratskem jugu ter naročil buteljko vina. Kako dolgo sta sedela v kavarni, bi bilo obema težko ugotoviti, če bi sploh imela kakšen podoben namen. Le v neki motni, neizmerljivi razdalji sta videla, kako je stražnik dostojanstveno premeril ves prostor po dolžini in s spoštljivim mirom lakonično napovedal policijsko uro. Ko ga je Žagar povabil na kozarec, je prejel v odgovor in zahvalo le komaj viden služben nasmešek. Brez določenega cilja sta jo potem med hrupnim smehom mahnila po ulici. Tu in tam sta naletela na skupinice, ki so se, očividno veselo razpoložene, majale sem in tja, in naenkrat se je zazdelo obema življenje tako lepo, tako brez teže, kakor vesela igra v gledališču: gledaš, smejiš se, smejiš in vse je lahko v tebi, tako lahko, da te komaj še nekaj vleče k zemlji. Sušnik je pozabil na vse, pod čemer je hodil dan za dnem kakor pod težkim, do vrha naloženim košem. »Ej, vrag vzemi vse!« V ta kratki stavek je modro zlil svoje mnenje o svetu in skrbeh, brez katerih, se zdi, niti ne bi bilo takih trenutkov, ko vse vezi same od sebe popokajo in si prost, da bi zavriskal kot fant na vasi. Žagar je po vsej priliki občutil isto, kajti nič se mu ni zdelo čudno, ko ga je potegnil Sušnik k sebi na bližnje stopnice in z glasom, ki bi mu človek ne prisodil Bog ve kakšne miline in posluha, iz srca zagodel: Kaj nam pa morejo, morejo, morejo, kaj nam pa morejo, če smo vesel . . .! In vzradoščen, da je ljudski pesnik sam tako na kratko odgovoril na to vprašanje, je Sušnik vstal in mahaje z rokami dirigiral naprej: Prav 'nič nam ne morejo, morejo, morejo . . . Potem je naenkrat pritegnil njegov pogled nase svetel predmet, ki je ležal pod stopnicami. Previdno, da ne bi izgubil ravnotežja, se je sklonil. »Grom in strela, ura!« Žagar, ki je pri drugi kitici že napol zadremal, je preplašen dvignil glavo. »A-aa?« »Glej, vidiš? —- Ura!« »Kje? — Čigava?« se ni dal razbistriti Žagar. »Ej, hudiča! Čigava? — Kaj jaz vem! — Viš tule, tule sem jo našel. Takole je gledala vame, da me je kar v oči bodlo. No, pa sem jo pobral.« S prstom po tleh je kazal prijatelju srečno mesto, kjer je pred trenutkom ležala ura. Žagarju je postajala stvar počasi zanimiva. Najti uro, hm, to je vsekakor dobra zadeva. »Daj, da vidim«, je molil dlan. Mahedraje sta odracala bliže luči. »Uh, bogami, zlata je!« Sušnik je izbuljil oči. Glej ga, zlomka! Zlata ura, to pa že celo ni kar tako! To je že dogodek, velik, redek dogodek. Koliko bi bila vredna? Štiristo, petsto dinarjev? Še več? — Hm, oba nista imela pojma o ceni. Že res, da je imel Sušnik sam tudi zlato uro, pa to je prejel v dar za diplomo in ni vprašal po ceni. »Vidiš«, se je naenkrat razveselil. »Zato me je vse dopoldne srbela leva dlan!« Iz srca se je vzradostil te zveze, in kar oddahnil se je ob spoznanju, da vendarle ni verjel kar tako na slepo praznim čenčam, ampak je vse to z dlanjo le res. Zdelo se mu je, da je naenkrat vzrastel na vrednosti ravno za tisto mero, ki jo utrpijo praznoverneži. Toda sedaj je nastopilo novo vprašanje: kam s to uro? Obema je bilo tako, ko da je ta slučaj sam okronal današnji dan z najlepšo krono in kar ostudno je bilo misliti na to, kaj naj naredita s tem dragocenim predmetom, ki jima ga je sreča vrgla takorekoč v naročje. Žagar je hotel opraviti čisto na kratko. »Daj jo v žep in amen!« je svetoval. Sušniku pa le ni bilo vse tako enostavno. Že res, neke pravice ima do ure vsekakor, ampak vzeti jo kar tako in jo smatrati za svojo, nak, to mu pa vseeno ni šlo v glavo. »Na policijo jo zanesem«, je glasno izjavil svoj sklep. »Osel«, je bil jezen Žagar. »Vzemi jo! Tvoja je. Zakaj jo je pa lastnik izgubil! Bo drugič vsaj bolj pazil nanjo.« Potem je vso pot godrnjal. »Za vsako figo te pa res ne sme peči vest. Drugi kradejo skrivaj, pa se ne počutijo prav nič grešne. Ho, še spoštovani so! — Ti pa cepiš dlake radi najdene ure, čisto navadne, malenkostne ure!« No, malenkost zlata ura le ni. To je Sušnik dobro vedel in Žagarjevi nasveti ga niso mogli pomiriti. »Saj mi pripada najdenina«, se je oprijel odrešilne misli. »To mi morajo izplačati.« »Najdenina, najdenina! Veš, kaj je to? — Deset po slo, če jih sploh dobiš, če vsega nekam ne zamažejo. Potem pa se lahko obrišeš pod nosom za vse skupaj. -—- No, pa stori, kar hočeš. Ti si uro našel, ti ravnaj z njo. Ampak to ti rečem: še žal ti bo!« Žagar je res kazal voljo, da mu več ne prigovarja, in Sušnik je bil tega čisto vesel. Saj, končno, če pomisli, ima prijatelj pravico mu nasvetovati, kajti če bi Žagarja ne bilo, bi on spal doma in uro bi našel nekdo drugi. Ne, to se ni dalo izpodbiti! A vseeno ga ne more ubogati. Saj nima takale prilastitev nikjer nobenega opravičila. Ni paragrafa, za katerega bi se mogel skriti in reči: moja je! Hm, ko bi mogel človek vsaj malo jasneje misliti! Pa ni šlo! Vse se je v možganih zamotalo v tisoč klopčičev, tako da končno tudi on sam ni vedel, pri čem je. Kajti, to je bilo pač zanj ko pribito: ura res ni imela več lastnika. Ko je ležala takole klavrno tam pod stopnicami, je bila predmet zase, nihče . . . Nak, ni mogel razmisliti. »Veš, dragi moj«, je priznal Žagarju. »Kar lepo sem se ga nalezel.« Potem sta hlačala naprej, in ura je bila nekako pozabljena. Žagar je otožno zavijal neko srbsko popevko, Sušnik pa je v trenutnem navdibnjenju podlagal v basu. Na križišču sta se ganljivo poslovila in krenila vsak na svojo stran. Nekako opoldne je moralo biti, ko se je drugi dan Sušnik prebudil. Glava se mu je zdela velika ko sod, in vse se je vrtelo okrog njega. Leva dlan ga pa ni prav nič več srbela, pač pa se je popraskal za ušesom, ko je privlekel iz žepa — svojo strto zlato uro. Ni stonoga. Neki človek, kateremu je avto zmečkal nogo, je zahteval 20 tisoč dinarjev odškodnine. »Ali mislite, da sem milijonar?« se je upiral lastnik avtomobila. »Kaj pa vi mislite, da sem stonoga,« ga je zavrnil ponesrečenec. Veležganjarna izdelovanje likerjev in sadnih sokov Prva jugoslov.automatična kisarna Ohmi . /Hari bor (NEKAJ BILANCE OB 20 LETNICI) Sestavil Zorzut Ludvik Dvajset let mariborskega življenja, ustvarjanja in dela je za nami, S tabori in z majniško deklaracijo smo Slovenci dokazali svoje pravice do Maribora in smo dokumentirali pred vsem svetom, da je Podravje z njegovim središčem Mariborom samo naša last. Tako smo prevzeli usodo Maribora v svoje roke ter ga vključili v naš narodni organizem. Pred vsem svetom smo izpričali ter pred zgodovino dokazali, da želimo biti sami iz sebe, da smo borci samobitnega življenja, da smo kovači svoje sreče in usode, da znamo upravljati svoje občine, dežele in državo gotovo bolj očetovsko nego je upravljal tuji gospodar in da ne potrebujemo tujca, ki je mislil, da smo po naravi podvrženi njegovemu vodstvu. Maribor je bil vsa desetletja ognjišče domače narodne kulture. Ponosni smo na svoje mesto, drugo s^vensko prestolnico, ki smo ji mi dali nov obraz, žitje in bitje naše dežele. Prebivalstvo: Do pred vojne je bil Maribor nepomembno provincijalno mesto, takorekoč predmestje Gradca. Po avstrijskem ljudskem štetju iz 1. 1910. je bilo: 27.994 prebivalcev (od teh 3820 Slovencev, naštetih po občevalnem jeziku in 22.656 Nemcev) ter 1269 hiš. Po ljudskem štetju iz 1. 1921. je bilo: 30.739 prebivalcev (od teh 20.371 Slovencev in 6455 Nemcev) ter 1455 hiš. Po ljudskem štetju iz 1. 1931. je bilo: 33.921 prebivalcev (od teh 27.533 Slovencev in 2696 Nemcev) ter 1834 hiš. Avstrijska ljudska štetja niso upoštevala materinega jezika in ne narodnosti, ampak le občevalni jezik, pa še tu krivično. Današnja ljudska štetja upoštevajo poreklo rodu, materinski jezik matere in očeta, narodnost, raso, pokoljenje. Današnji Maribor ima površine 706.43 ha in okroglo 36.000 prebivalcev. Mesto obsega 5 katastralnih občin in 5 okrajev, vseh hiš je 2100. To število dohimo pri numeraciji hiš, ne pa vseh zgradb. Komunalna politika. Nove gospodarske in politične razmere, pa tudi mestna uprava in mestna podjetja so pripomogla, da se je razvoj mesta v zadnjih 20 letih močno dvignil. Danes so aktivna mestna podjetja porok za čim večje komunalne pridobitve in gospodarske podvige. Gradbena delavnost in zazidava hiš napreduje. Mestna občina je podprla gradbeno akcijo s ceneno prodajo stavbišč, pa tudi sama je mnogo zgradila za nižje in srednje sloje, zlasti za urad-ništvo in delavstvo. Poleg kolonije (147 enonadstropnih hišic) je zgradila še 31 eno-, dvo- in trostanovanjskih hiš. Razširila je omrežje cest in ulic, instalirala vodovode, plinovode, elektrovode i. t. d. Z regulacijo in olepšavo ulic in trgov je dala mestu lepo moderno lice. Kostanjevi drevoredi so doslužili svoji nalogi. Tako je na regulirani Aleksandrovi cesti nastala moderna promenadna avenija, nastale so nove zgradbe, nova gostinska podjetja, samoupravne zgradbe, 2 novi kino-zgradbi, nove cerkve in druge privatne stavbe, nove ulice, nove četrti v Koroškem in Magdalenskem predmestju. Ponos mesta pa je posrečena regulacija Glavnega trga in njegovega prometa, v čigar središče je mestna občina postavila najmodernejšo avtobusno osrednjo postajo. Vse ulice, razen nekaterih na periferiji, so kanalizirane. Na socialno-skrbstvenem torišču še niso bili znani pereči socialni problemi kakor brezposelnost, mladinska zaščita, stanovanjski problem. V mestu je danes že veliko število železničarskega, tovarniškega in sploh industrijskega delavstva. V gospodarski krizi je mestna občina zbirala prostovoljne prispevke za pomožno akcijo (zimsko pomoč), sedaj pa je uvedla 10% socialno davščino kot doklado na neposredne davke. Organizirala je mladinsko, starostno, delavsko-brezposelno in stanovanjsko socialno skrbstvo. Pri primerjavi izdatkov mestnega socialnejra skrbstva dobimo sledečo zanimivo razvojno sliko: v 1. 1913. 7320 kron, v 1. 1938. 4,291.770 dinarjev. Mesto se ponaša s čistoto in snago ulic, trgov, zdravstveno oskrbo prebivalstva in socialnimi ustanovami. Mestni fizika t vrši danes svoje človeko1jubno delo v mnogo širšem delokrogu kakor nekdaj. Tako je sedaj uvedena tudi šolska zdravniška služba, desinsekcija (uničevanje mrčesa), kakor tudi brezplačno zdravljenje brezposelnih, ki jih pred vojno ni bilo. Poleg banovinske splošne bolnice in njenih oddelkov imamo danes zdravstvene, mladinske domove, dispanzerje, posvetovalnice, šolsko polikliniko, sanatorije, ljudsko kuhinjo, sirotišče in druge ustanove, ki smo jih ustvarili mi sami z lastno iniciativo in iz plemenitosti našega duha. Mestna podjetja so bila ustanovljena s sklepom mestnega sveta 1. 1932. in so začela poslovati 1. januarja 1933, združujejo gospodarske obrate mariborske mestne občine v eno podjetje, so last mestne občine, vendar tvorijo samostojno upravno in finančno enoto ter upravljajo vse premoženje mestne občine, ki se ceni na okoli 80,000.000 dinarjev. Elektriško podjetje je začelo obratovati v oktobru 1920. Elektrarna Fala je postavila v obrat nov daljnovod z napetostjo 80.000 voltov (prvi je imel samo 10.000 voltov). Letna poraba toka je znašala 1. 1920. 2,650.000 kilovatnih ur, v 1. 1938. pa 26 milijonov kilovatnih ur. Električno omrežje meri 150.600 m. Število odjemalcev je 15.000. Električna razsvetljava mesta je od leta 1921. Plinarna je bila dograjena kot privatno podjetje, ki ga je med vojno prevzela mestna občina. Do L 1922. je plin služil Glavni trg (Osrednja avtobusna postaja) mestu kot razsvetljava. Radi elektrifikacije mesta pa se plin porablja predvsem kot kurivo v gospodinjstvu, industriji in obrti. Dolžina vseh plinovodov znaša danes 42.500 m. Mestni v o d o v o d je bil zgrajen 1. 1901. za poldrug milijon zlatih kron. V 1. 1934. in 1936. je občina zgradila še pomožni vodnjak na Tcznu in je na razpolago do 12.000 kubičnih metrov vode na dan. V projektu je zgraditev novega vodovoda. Mestna klavnica je bila zgrajena 1. 1902. Po vojni se je ves obrat znatno razširil in moderniziral, tako je bila zgrajena tudi naprava za izdelovanje ledu. 'V 1. 1938. je bilo zaklanih 7800 glav živine, 10.000 svinj, nad 400 konj in mnogo drobnice. Avtobusni promet je važna edinica MP. Od 1. 1927. obratujejo avtobusi po mestu, a še prej se je že vršil promet na podeželskih progah. V zadnjih letih si je podjetje nabavilo 19 novih vozov, med katerimi so 4 najudobnejši avtokarji, ki so določeni predvsem za daljše izlete. Uporablja se novo ceneno pogonsko sredstvo »metana«. Vrednost mestnega avtobusnega prometa znaša danes do 5 milijonov dinarjev. Mestna podjetja upravljajo še Mariborski otok (95.000 kv. m) z najmodernejšim kopališčem, ki je bilo 10. maja 1930 slovesno otvorjeno in ki velja za najlepše v državi. Na novo se je v letu 1936. ustanovila Premoženjska uprava z namenom, da oskrbuje in nadzoruje mestna uradna poslopja in mestne stanovanjske hiše. Teh poslopij je s stanovanjskimi objekti skupno nad 235 v vrednosti nad 35 milijonov dinarjev. Mestno kopališče obratuje že od 1. 1890., je sedaj temeljito popravljeno in mo- dernizirano. Od 1937 posluje tudi Prodajalna M P. za plinske in električne aparate. Pogrebni zavod, ustanovljen leta 1869. kot zasebno podjetje, je mestna občina prevzela leta 1911. Podjetje ima svoj avtofurgon. Proračun mestne uprave je v 1. 1918. znašal 479.906.75 din, v 1. 1939/40. znaša mestni zaklad 27,416.630 din, mestnih podjetij pa 34,861.810 din, skupni proračun torej 62,279.440 din. Mestna občina podpira z izdatno subvencijo Mariborsko mestno olepševalno društvo, ki praznuje že svojo 701etnico obstoja, skrbi za mestni park in mestne nasade. Uredilo in .prevzelo je čolnarno pri »Treh ribnikih«, da služi pozimi tudi za javno drsališče, dvignilo in razvilo je mestno vrtnarijo in drevesnico ter sploh sistematično dela na olepšavi našega mesta. Gospodarstvo mestne občine je bilo vedno v veščih in dobrih rokah. Od 1. 1918.—1939. so predsedovali mestni občini sledeči vladni komisarji in župani mesta Maribora: od 18. XII. 1918 do 8. III. 1920 vladni komisar dr. Vilko Pfeifer, od 8. III. 1920 do 27. II. 1921 vladni komisar dr. Josip Leskovar, od 28. II. 1921 do 28. VIL 1921 vladni komisar Ivan Poljanec, od leta 1921. do leta 1924. župan Viktor Grčar (podžupan do leta 1923. Ivan Roglič, nato Ivan Druzovič), od leta 1924. do leta 1928. župan dr. Josip Leskovar (podžupan dr. Franjo Lipold), od leta 1928. do leta 1931. župan dr. Alojzij Juvan (podžupan dr. Franjo Lipold), od leta 1931. do 1935 župan dr. Franjo Lipold (podžupan Rudolf Golouh), od leta 1935. dalje župan dr. Alojzij Juvan (podžupan Franjo Žebot). Kulturne ustanove. Ob neusahljivem viru slovenskega genija, ob zdravju in kreposti našega naroda, ob preizkušnji naše moči in zrelosti smo zajeli naše duhovne dobrine, svoje lastne kulturne vrednote, da smo jih prekvašene zopet podarili onemu ljudstvu, iz katerega so izšle in ki so njegova last. Tak mal narod, kakor je slovenski, pa ima tu v osrčju Evrope vse sodobne kulturne pridobitve, ustanove, ki jih vzdržuje sam pri svojem uboštvu, vendar duhovnem bogastvu na visokem nivoju slovenske kulture. In v tej samorasli in kulturni samostojnosti smo veliki, da smo preoblikovali tudi naš Maribor. Mestni pokrajinski m u z ej. Pameten ukrep sedanje mestne uprave in njenega predsednika je gotovo modra rešitev problema mariborskega gradu, da se je v veliko kulturno zadoščenje mesta in dežele izved'a in se še izvaja adaptacija gradu za pokrajinski in mestni muzej. Po prvotnem načrtu naj bi bili v gradu nameščeni magistralni uradi s posvetovalnico (grajsko dvorano), vendar je to še pravočasno preprečila sedanja mestna uprava po veliki zaslugi velikega pokojnika, letos umrlega prelata dr. Fr. Kovačiča, zgodovinarja Štajerske in njegove desne roke prof. Baša, ki sedaj z veščo sposobnostjo urejuje muzejske prostore. Iz opuščenega gradu, iz zveriženih in zanemarjenih prostorov, ki so služili v stanovanjske svrhe, so sedaj nastale široke Promenada ob Aleksandrovi cesti grajske sobane, v katerih se namešča ves muzej, premeščen 1938 iz starega poslopja v Cankarjevi ulici. Hrani predzgodovinske, rimske, umetnostne, narodopisne, meščanske, prirodopisne, mineraloške zbirke. Banovinski arhiv, ki je tudi v gradu nameščen, hrani . spise in dokumente iz štajerskega slovenskega ozemlja. Zgodovinsko in Muzejsko društvo. Zgodovinsko društvo, ustanovljeno 1903, je najvažnejša slovenještajerska znanstvena institucija. Izdaja znanstveni letnik »Časopis za zgodovino in narodopisje«. Muzejsko društvo, ustanovljeno leta 1902., vzdržuje pokrajinski arhiv v gradu. Študijska knjižnica je bila ustanovljena kot knjižnica Zgodovinskega društva 1. 1903., je sedaj v upravi mestne občine od 1. 1923. in je največja mariborska znanstvena knjižnica z okrog 40.000 zvezki. (V mestu obstojajo še Prosvetna knjižnica, Ljudska knjižnica in Knjižnica Delavske zbornice, ki so namenjene za širšo čitajočo publiko in za vse sloje.) Slovensko narodno gledališče. Poslopje je last mestne občine, ki ga z vsemi prostori vzdržuje (scenerijo, oder, razsvetljava). Kakor je gledališče malo, je pa v njem visoka kultura, visok duh umetnosti, ki nas poveličuje, da se naš Talijin hram ob svojem 201etnem jubileju presnavlja v novih slovenskih izvirnih delili, ki so mu porok za njegov opravičeni nadaljnji obstoj. (Koledar prinaša o gledališču poseben članek.) Ljudska univerza. Ljudska univerza je prosvetno-znanstvena organizacija, ustanovljena 1. 1922., ima tedenska pre- davanja, glasbene večere, otroške, skioptične in filmske predstave. Prireja tudi literarne večere. Ljudska univerza si je pridobila mnogo slovesa in ima že svojo stalno udomačeno publiko. Šolstvo. Poglavje o mariborskem šolstvu v zadnjih desetletjih pred 1. 1914. je dokaj žalostno. Saj so bile osnovne, meščanske in srednje šole samo nemški učni zavodi tudi za slovensko deco in dijaštvo, ravno tako moško učiteljišče za učiteljske kandidate (slovenščina je bila le kot predmet), tako zvane slovenske paralelke nižje gimnazije in vadnica na učiteljišču pa so bile dvojezične. Edino slovensko osnovno šolo v Mariboru je do preobrata 1. 1918. imel zavod šolskih sester, ki je na svojem učiteljišču vzgojil skoro vse učiteljice za slovenski del Spodnje Štajerske. Boljše in bistveno drugače je bilo okrog 1. 1860., ko so bile še dvojezične ljudske šole v graškem predmestju, v frančiškanski »slovenski fari«, v magdalenskem predmestju in v okolici, pozneje pa je bivša šolska politika sistematično tudi to iztrebila in potujčevala naš rod. V takem stanju smo mi prevzeli to žalostno šolsko dedščino. Danes obstojajo v Mariboru: 1. Višje šole: bogoslovje lavantinske škofije (5 letnikov, 76 bogoslovcev). 2. Srednje in učiteljske šole: drž. klasična gimnazija, drž. realna gimnazija, drž. mešana realna gimnazija, drž. učiteljska moška šola, zasebna ženska učiteljska šola šolskih sester, drž. trgovska akademija. V vseh srednjih — učiteljskih šolah je letos 2751 učencev (učenk) in 67 razredov (v 1. 1918/1919. 1141 učencev (učenk), 36 razredov). 3. Meščanskešole: 2 drž. deški meščanski šoli in 2 drž. dekliški meščanski šoli ter zasebna dekliška meščanska šola šolskih sester. V vseh meščanskih šolah je letos 1771 učencev (učenk) in 42 razredov (v 1. 1918/1919 880 učencev (učenk), 19 razredov). 4. Narodne osnovne šole: 4 drž. deške in 4 drž. dekliške osnovne šole, 1 drž. deška vadnica, 1 dekliška vadnica šol. sester in 1 pomožna šola za defektno deco. V vseh osnovnih šolah je letos 2430 učencev (učenk) in 76 razredov (v 1. 1918/1919. 2806 učencev (učenk), 58 razredov). Poleg že imenovane drž. trg. akademije imamo še večje število strokovnih šol: drž. nižja gozdarska šola (34 gojencev), banovinska vinarska in sadjarska šola (60 gojencev), trgovske, gospodinjske, ženske obrtne šole in tečaje ter zasebne učne zavode. Industrija, trgovina, obrt. V predvojnem Mariboru je cvetela stara mlinarska, usnjarska in pivovarniška obrt, ki je sedaj deloma popolnoma propadla. Na njeno mesto je stopila tekstilna industrija. Elektrarna Fala (kapital 31,000.000 švic. fr.) je s svojo energijo 50.000 KS omogočila nastanek te industrije. Danes je v Mariboru do 20 tekstilnih industrij s približno 8000 delavci in uradniki. Maribor je postal center tekstilne industrije, ki daje eksistenco tisočerim družinam. Mestna občina sc zaveda ogromne gospodarske važnosti, vendar pa tudi z veliko skrbjo in z dalekovidno perspektivo stoji čuječa ob strani, da bi se kader industrijskega delavca niti ne zmanjšal niti ne povečal v njeno breme. Poleg tekstilne, je tu kovinska industrija (delavnica drž. žel.. Splošna stavbna družba, »Kovina«, tovarna in livarna kovin), od kemične industrije tvornica mila (»Zlatorog«), tvornica za dušik (Ruše), od usnjarske industrije tovarna usnja (Freund), od mesne tvornice Tavčar in Wbgerer (J. Benko ima mesno industrijo v Murski Soboti, a le prodajalni v Mariboru). So še številne industrije živilske, lesne, opekarske in druge stroke. Skupno je v Mariboru in okolici približno 100 industrijskih obratov. Tiskarn je 5 (Mariborska, Cirilova, Ljudska, Podravska in Saxova), ki zaznamujejo lep napredek v tiskarniški in knjigoveški stroki. Važna je trgovina s sadjem, ki ima prvenstveno izvozni značaj, pred vsem trgovina z jabolki. V Mariboru je središče sadne trgovine za Slovenijo sploh in je tu takorekoč sadna borza za izvoz v Nemčijo. Rokodelska obrt ima že stoletja staro tradicijo, izhaja iz dobe cehovstva in izpričuje veliko stanovsko zavest. Čeprav je industrija v znatni meri izrinila obrt, je vendar na svoji višini s kvalitetnim delom (mizarstvo). Z razvojem tujskega prometa je tudi gostinstvo doseglo višjo moderno stopnjo. V Mariboru je 5 renoviranih in moderniziranih in sodobno opremljenih hotelov kakor tudi več ustreznih meščanskih restavracij. Nastavitvena kapaciteta znaša v hotelih 155 sob in 219 postelj, v gostilnah pa 66 sob in 127 postelj. Lepo opremljene kavarne ustrezajo vsem modernim potrebam. Vabljive so okoliške gostilne, predvsem veseli vinotoči na sončnih gričih, ki jih obiskujejo naši meščani, pevski zbori, izletniške družbe domače in inozemske. Velika gospodarska pridobitev našega mesta pa je gotovo Mariborski teden, kot velika revija gospodarskega in kulturnega življenja vsega Podravja in Pomurja. Planinstvo. Pred vojno še ni bilo v našem mestu organizirano slovensko planinstvo. Od 1. 1876. je obstojala mariborska sekcija DOAV — nemškega avstr. plan. društva, od 1. 1912. »Deutscher Bergverein«. Ustanovitev slov. planinskega društva v Ljub'jani 1. 1893. je odjeknila tudi po zelenem Podravju, da se je 1. 1901. že ustanovila podružnica SPD v Rušah, ki je 1. 1907. zgradila Ruško kočo. Po prevratu je bila razpuščena navedena mariborska sekcija DOAV in 1. 1921. tudi »Deutscher Bergverein«, a se je 6. junija 1919 osnovala mariborska podružnica SPD, ki je prevzela delokrog na Pohorju in Kozjaku. Odkupila je 1. 1921. od »Deut-scher Bergverein« Mariborsko kočo in vso njeno posest, prevzela je 1. 1921. lovsko kočo na Klopnem vrhu, jo preuredila in adap- tirala v svojo postojanko in je kot prvo etapo na Kozjaku ©tvorila 1. 1930. planinsko zavetišče pri Sv. Pankraciju. Večjega pomena za podružnico pa je bila gradbena akcija 1. 1931. z ustanovitvijo stavbne zadruge »Ribniška koča«, ko je zgradila impozantno planinsko kočo in jo 1. 1932. otvorila kot Senjorjev dom. Mariborski mestni uslužbenci so si tudi po svoji stavbni zadrugi postavili 1. 1931. ponosno, moderno zgradbo Pohorski dom. Lansko leto pa je na vzhodnem obronku nad Reko zrastel še Poštarski dom. Mimo teh postojank, rekli bi, planinskih hotelov, je izpeljana avto-cesta. Pohorski dom ima svojo elektrarno, ki oddaja tok tudi Mariborski koči in Poštarskemu domu. Planinski .promet se je z avto-cesto znatno povečal. Vse podružnice SPD delujejo na Pohorju in Kozjaku v medsebojnem dobrem sosedstvu ter varujejo narodno posest, predvsem mariborska podružnica, ki je za Ljubljano po številu in po delu najmočnejša in ki letos obhaja 201etni jubilej svojega ustvarjanja. Slovensko planinstvo je zakoreninjeno že v širokih plasteh naroda, tako tudi smučarstvo in zimski šport, ki po srčnih prijateljskih stikih vežejo dolinske meščane s podeželnimi hribovci. V sleherno slovensko vas stopi danes slovenski izobraženec, ki s svojo besedo, dejanjem, vzgledom zbližuje mesto in deželo in prisluškuje pravemu skrivnemu utripu slovenske duše in srca, narodne pristnosti in domačnosti. Med Kozjakom in Pohorjem pa »šumi, šumi Drava . . .«, ki žene žage in splave in ki tam doli na odprtem polju spaja naše mesto na obeh bregovih. Šport. Kakor slovensko planinstvo, tako je tudi slovenski šport pognal svoj prvi poganek in cvet s preobratom. Speče sile so vzvalovile, zahotele kvišku in sproščenega duha poleteti pod svobodno nebo. Pred vojno je obstojalo Slov. športno društvo, ki je gojilo kegljiščne, telovadne, izletne in druge zabave. V začetku 1. 1919. so se razpele mlade peruti, da so osnovali I. slov. športni klub »Maribor«, ki je prevzel vse slovensko športno udejstvovanje v raznih športnih panogah. Leta 1927. so nameščenci drž. železnic ustanovili športni klub »Železničar«, ki ima svoje igrišče na Tržaški cesti. Leta 1931. se je pojavil tretji slovenski športni klub »Maraton«, ki si bo v kratkem tudi uredil športno igrišče. Narodnostno mešani je športni klub »Rapid«. Vsi klubi in tudi plan. društva, ki gojijo zimski šport — smučarstvo, so včlanjeni v Mariborski zimskošportni podzvezi (ustan. 1. 1931.). Slov. lovsko društvo je samostojno in je včlanjeno v lovskem savezu. V okrilju Mariborskega tedna prireja lovske razstave in se tudi udeležuje mednarodnih prireditev. Ribarsko društvo, ustan. pred 28 leti, se je poživilo med vsemi sloji-. Bogat je ribolov na postrvi, ščuke in sulce. Posebnost Maribora je njegovo kolesarstvo (prijavljenih je v mestu in okolici preko 10 tisoč koles). Nositelji kolesarske ideje so kolesarska društva (»Perun«, »Planinka«, »Delavec«). Nad kolesarstvom že prevladuje motorizacija, višja tehnika, hitrejši tempo. Nastanejo: Avtoklub sekcija Maribor, Motoklub, Mo-tosport »Pohorje«. Za udejstvovanje športnih panog v turizmu je tu »Touring club«, dalje tudi Krajevni olimpijski odbor, ki prireja v velikem stilu športne prireditve. Mariborska mladina je razvila Aero-klub »Naša krila«, da se vežba v letalskem športu, v jadralni letalski šoli, v modelarskem tečaju, propagandnih mitingih. Ta mladež ponosno dviga krila in v drznih poletih krmari pod našim svobodnim soncem. Nadaljnji pohorniki slovenskega športa so še: Prijatelji prirode, Jugoslovenska gozdovna liga, Steg skavtov, Akademski sabljaški klub, Kasaško društvo in mnogi drugi. Mariborski slovenski šport praznuje 201etnico svojega udejstvovanja. Športna mladina je dorasla svoji nalogi in je že visoko dvignila naš prapor v domačih in v mednarodnih arenah. Tujski promet. Sporedno s planinstvom, športom, turizmom je v mednarodnem svetu nastalo novo gibanje, nov dinamičen gospodarski činitelj, karakteristika 20. stoletja, kateri danes pravimo tujski promet. Pred vojno in še po vojni nekaj let je obstojala v Ljubljani Zveza za tujski promet za Slovenijo. Razvoj turizma pa je le ra-stel tudi v našem mestu. Iz teh potreb je bila 3. XI. 1926 ustanovljena Tujskoprometna zveza v Mariboru, ki je prevzela v svoje področje vso bivšo mariborsko oblast. Danes ima svoje lepe poslovne prostore v gradu, poleg tega še 8 poslovalnic v drugih krajih in mestih. Leta 1936. se je na podlagi uredbe o pospeševanju turizma osnoval pri mestni občini mestni turistični odbor kot poseben samostojen organ mestnega sveta. Odbor ima svoj mestni turistični urad. Medtem ko Tujskoprometna zveza — »Putnik«, usmerja turizem na znotraj in nazven, v državo in inozemstvo, in predvsem upravlja komercijelno delo, posveča mestni turistični urad vso skrb in propagando le svojemu mestu na vseh njegovih področjih, oskrbuje spremstvo, nadzira gostinska podjetja, maksimira cenovnike, potrjuje bivanje gostov itd. V propagandi turizma za naše mesto in deželo mnogo doprinašajo »Jugoslovanski biseri«, mesečna revija za propagando turizma. Tujski promet drvi s svojim tempom naprej, stalno raste tudi v Mariboru in njegovi okolici, tako da tudi naše mesto že ustvarja podlago in prehaja iz svojega tranzitnega obeležja v razvoj stalnega letovišča. Pred dvajsetimi leti je Maribor začel novo dobo lastne države. Ni še vsega dovršil, sredi pota, sredi polnega dela je. Mi računamo s časom. Maribor veže k sebi Podravje in Pomurje kot v svoje središče, varuje spomine na velike dni domače preteklosti, ustvarja tradicijo in s polno vero ter s pogumom gleda nasproti novim časom. Opomba: Radi pomanjkanja prostora bodo ostala poglavja o glasbi, o cerkvenib občinah, tisku in časopisju, o književnosti in likovni umetnosti event. objavljena v prihodnjem zadružnem koledarju. Marijana Željeznova-Kokalj V i n o g r a d Čutari Antun je obrezoval trto. Vinograd je bil v kraški kotanji kakor zelena misel v belem skalovju. Izpod vinograda je bučalo morje in mu pelo pesem dela in skrbi. Antun se je ozrl. »Mate! Kaj spet strmiš v daljavo. Obrezuj! Vinograd je naš krušni oče! Gledanje po morski gladini te ne bo nasitilo.« Mate je zadehtel, vzdihnil in se pripognil k trti. Sibl se je k delu, misli pa so mu silile na morje. Zavidal je galebe, ki so se prekucavali nad morsko sinjino nalik belim žogam. V daljo svetov je hotel. Ko bi mogel kakor Krist hoditi po morskem površju, bi bil tako že zdavnaj zakoračil v beli svet. Tam ga čaka sreča, si je uporno govoril. Pa je morje kakor ognjena meja, ki ga loči od sveta njegovih sanj. Delo mu ni šlo izpod rok. Hrepenenje po svetu je bi'o tako močno, da je vrgel nožič in zaklical očetu: »Oče, ne morem več ostati v tej ječi in skalovju! Kaj bi se ubijal s kamenjem, ko leži drugje zlato na širokih cestah!« Oče se je vzravnal in pogledal v sina. Nasmehnil se je. Lep, mlad, ognjevit je stal pred njim. Bil je kakor on nekoč. Tudi njega je gnala mladost v pravljične dežele. »Na širokih belih cestah ne leži zlato, ampak greh, žalost, trpljenje. Zlato se skriva samo v rodni grudi!« je odgovoril počasi. »Oče, to se tebi zdi. Star si. Navajen si te kotanje, skalnatih čeri in ribiških mrež. Jaz pa čutim v sebi, da se moram zagnati med ljudi, ker bom našel bogastvo pri njih!« Oče si je otrl pot z lica: »Sin, to je samoprevara. Svet je bogat za one, ki so že ob rojstvu bogati. Beraču pa je očuh in berač ostane berač in ni mu pomoči!« »Ni res! Roke imam, glavo imam, srce imam, človek sem! In zato imam pravico do bogastva!« »Upornik si! Mladina je vedno uporniška! Delaj in ne gubi časa!« Mate se ni upiral očetovi jezi. Vse besedičenje z njim je bpo prazno. Stari liudje so trmasti. Pobral je nožič ter nadaljeval delo, ki ga ni veselilo. Sonce se je vendar priklonilo in poželelo z rujnim bleskom zemljanom počitek. . Mate je strmel, strmel. Pognal se bi bil najraje s čeri in zaplaval v daljo. Tegobno mu je bilo. Ni šel na večerni pogovor s tovariši tja doli v luko, ni stopal z njimi mimo jate brhkih deklet. Stal je kakor prikovan na skali in premišljeval. Zaman se je ozirala Fanika, da bi ujela njegov pogled. Nocoj ni bilo Mate. Neznana bol se ji je prikradla v dušo. Noč je objela zemljo s temo. Po hišicah so zaspala okenca kakor oči utrujenih ljudi. Le morje je bučalo neugnano kakor hrepenenje in v dalji se je svetlikalo mesto kakor vaba. Mesto nikoli ne počiva . . . Mate se je splazil iz kamnite hiše in se po ozki stezi prismukal na široko cesto, ki se je belila v temi kakor zakleta kača. Avti so za hip z reflektorji osvetili njega in okoliš ter smuknili dalje. Spomnil se je pravljic o velikanskih kresnicah, ki svetijo vilam, ki se med skalami spuščajo' k morju, da bi se o polnoči okopale. Kako se je vlekla pot! V mislih je bil samo skok do mesta. Zgodaj se je prikazalo sonce izza raztrganih gorskih slemen. Hitro se je bilo odpočilo in nagledalo daljnih tujih krajev, ki so bili Malove sanje. Mate sc je podal v pristanišče. Kakor ziblje mati otroka v naročju, tako ziblje morje čolne, jadrnice, ladje. . . Matu je močneje zabi'o srce. Omamil ga je utrip luke. Pomešal se je med nosače in mornarje, ki so se živahno pomenkovali. Govoril ni, le poslušal je. Stari kapitan je stopil z mostišča na pomol. Vsi so ga poznali, vsi so ga pozdravili, le Mate ne. Ustavil se je ravno pred njim in ga podražil: »Sinko, kam si namenjen?« Mate je zardel in rekel s težavo: »Po svetu!« »Mlad si še, premlad! Svet je grd kakor potuhnjena kača!« in premeril je Mato s prijaznim pogledom. »In če . . . Ne bojim se!« »In kam bi šel rad? Po srečo?« Mato je bilo sram. Kaj je nosil na čelu napisano svoje nebrzdano hrepenenje? Pogledal je v tla. Kapitan se je nasmehnil dobrodušno: »Usoda nas Primorcev je pač taka, da v mladosti hrepenimo bolno po svetu, na starost pa prihajamo domov umret. . . Morje, morje — naše hrepenenje«, je doda! bolj zase. Mato so ohrabrile kapitanove besede in dejal je: »Rad bi šel, tako rad . . . Doma nimam več obstanka. Zbolel bom, če ne pojdem v svet. Pretesna mi je kotanja z vinogradom, prelahke so mi ribiške mreže ... V svet, v svet me vleče!« »Dolga in težavna je pot v svet, še daljša in še težja je pot domov . . .« »Naj bo! Jaz moram iti!« »Tujina pogosto izsesa kri in dušo, sinko moj!« »Naj!« Kapitanu je zaigralo srce. Mladost je divja. Dejal je očetovsko: »Pa pojdi z nami! Čez uro odplovemo!« Mate je poskočil. Prikriti ni mogel radosti. Kapitan se je nasmehnil, še eden, ki mu je doma pretesno in ki hoče dirkati v tekmi za srečo. Dejal je: »A očeta, ne boš obvestil?« Malu se je stemnilo pred očmi. Na očeta in njegov vinograd ni mislil. Preveč ga je zanesla sreča. Ozrl se je, ko da išče pomoči. »Hajdi, napiši mu! Sin je očetov življenski smisel, življenska vsebina in če se sin zgubi v noč, otrpne očetovo srce«, je dejal s tresočim se glasom kapitan in gledal v poskakajoče valove, v valove, nemirne kakor mladeničeva duša. Mate je kupil dopisnico, jo naslovil na očeta in napisal: »Oče, ne zameri mi, hrepenenje po svetu je bilo si'nejše od sinove pokorščine. Odhajam in sam ile vem kam. Vem, da grem po srečo. Tvoj Mate!« Ukrcal se je. Zadrdrali so stroji, silni trup ladje se je jel odmikati. Matu je utripalo srce, Mate je zakoračil na pot sreče. Mate je bil blažen. Tekel je po ladji, navijal vrvi, plezal po jamborih. Iz luke v luko je plul parnik. Tuji obrazi, tuja govorica . . . Mate je s hrepenenjem zrl v sončne kraje in zagorele ljudi in čakal na srečo. Brez oblike, brez vsebine je bila zanj sreča. Vendar je veroval slepo vanjo. Oče pa je odhajal dan za dnem v vinograd. Trta je kazala dobro. Oče pa je majal z glavo. Pri sebi je nosil sinovo dopisnico. Kolikokrat se je zazrl v morje, ki mu je zvabila sina edinca. Ni ga preklinjal. Mladost je svojeglavna in slepo veruje v čudeže. In to je pravzaprav sreča. Občutil je starost, občutil je osamljenost. . . Kamnita hišica med smokvami, oljkami in mandelji se mu je zdela zdaj tuja, četudi se je v njej rodil in preživel dolgo vrsto let. Kdaj mu je že umrla žena Mara. Skoraj je bil pozabil nanjo. Zdaj, ko je šel Mate, mu je oživel spomin nanjo. Zdelo se mu je, da mu iz groba očita radi sina edinca. In Antun je zaživel samotno in žalostno v beli hišici nad pljuskajočimi valovi. Grozd pri grozdu se je napihoval v vinogradu. Lovil je barve sonca in morja. Antun pa ni maral sanje. Sin ... In kakor Mate, je Antun strmel in strmel v zibajoče se valove. Niso mu več peli pesmi dela, bučali so mu pesem skrbi in hrepenenja po sinu, ki je blodil bog zna kje. Življenje, kakor šiba si, ki se zlomiš takrat, ko je breme pretežko. Grozdje je dozorelo. Antun ga je trgal. Sam . . . Lahke stopinje so zmotile Antuna v mislih. Ozrl se je. Fanika je stala pred njim in rekla: »Pri nas smo že ohrali grozdje. Prišla sem vam pomagat. Vem, da ste sami, odkar je odšel Mate«. In že se je pripogibala k trtam in zlagala grozde v košaro. Antun jo je skrivaj opazoval. Kakor morska vila je bila lepa. »Ko bi jo videl Mate«, je vzdihnil, »utihnilo hi v njem hrepenenje po svetu.« Spomin na lastno mladost je kanil vanj. Mara . . . Razžaloščen je dejal: »Kdo bi si mislil! Spomladi mi je še pomagal obrezovati . . . Zdaj ga ni . . . Bog ve, kje je . . .« »Kaj vam ne piše?« je vprašala zvedavno Fanika. »Ne. Molči kot grob.« Fanika je hitela z obiranjem žlahtnih sadov. Tudi njo je premagala žalost. Zdelo se ji je, da sprašujejo trte, skale, valovi: »Mate, kje si? Ali si nas pozabil?« Mate pa je šel v tovarno. Dim ga je dušil in zašel je v rov. Tam je bila tema, težak zrak. Sonca ni videl in spomnil se je na vinograd v kraški kotanji in na bele čeri in plave valove. Tudi pod zemljo ni zdržal. Izčrpalo ga je težko delo in podal se je na farmo kave. S črnci je garal, živina je bil kakor oni. Zlato pa se je stekalo drugim v roke, ki ga je on s svojo mladostjo izstiskoval iz tovarniških strojev, iz zakladov podzemlja, iz kavnih nasadov. Razočaran je bil in njegova mlada duša se je pripognila do tal. Spomnil se je očetovih besed. Svet je bil res velik, svet je bil res bogat — bogastvo pa je bilo samo za izbrane. Zapustil je farmo. Kam? Domov! Domov ni mogel, prihranki so mu bili preskromni za daljno pot, četudi jih je močila kri njegovih žuljev. Potikal se je po velikem pristanišču v množici onih, ki so se vživeli v brezdelje, bedo in zabavljanje na svet in družbo. Čakal je na slučajen zaslužek kakor berač pred cerkvijo na milodar. Črv socialnih krivic je zavrtal tudi v njem. Udeležil se je velikih izgredov. Ujeli so ga in zaprli. Kaj bi dejal oče? Sram ga je bilo. Oče je bil poštenjak in njegov vinograd je bil njegovo kraljestvo. Stožilo se je Matu. Odsedel je kazen in izgnali so ga iz države. Priromal je v drugo, nadležen in strt. Iskal je delo. Našel ga je. V sončnem vinogradu je obiral tuje grozdje in tujcu množil bogastvo. Grizlo ga je grenko spoznanje, da je veliki beli svet varljiv, hladen, zloben, četudi ga obseva isto božje sonce kakor vinograd v kraški kotanji. Po trgatvi je bil spet prost. In spet je hitel za trenutnimi zaslužki. V hotelu je postal čistilec čevljev. Njegova mrka lepota je bila okras hodnikov. Marsikatera lepa gospa, gospodična se je ozrla za njim. On pa ni videl lepih gospa; videl je le napitnine, ki so mu padale v roke. Štedil je, domov je hotel iti . . . Sit je bil belega sveta . . . Ob prostem času se je rad vsedel pod plantano pred hotelom in gledal v živahni promet. »Čuj, Mate!« mu je dejal črnec Kristijan, ki je snažil stopnišča in hodnike, »čuj, ali hočeš zaslužiti lepe denarce?« Mate ga je naglo pogledal. Zadrhtel je. Vendar sreča! Črnec je umaknil svoj pogled in rekel zvito: »Lep denar in nobeno delo! Posodi mi samo svojo uniformo za to noč. Dam ti 1000 dolarjev. Ampak molči kakor kamen.« »Pa, čemu ti bo?« »Si neumen! Preoblekel se bom!« »Pa zakaj?« Zamorec je izbulil oči, da se je strahotno zabliskala belina njegovih oči: »Ubil bom človeka!« »Kristijan!« »Ne deri se. Ubil bom milijonarja na št. 18. Dober plen! Dovolj si je privoščil dobrot tega sveta. Naj umre! Jaz sem sit pasjega življenja . . . 1000 dolarjev dobiš, ali razumeš in drugih 1000, če okriviš umora snažilca čevljev Luigija. Njega ne trpim. To je pes. Ta mora v ječo. Ubil bi ga že zdavnaj, pa je reven kot miš . . . Velja, zvečer pridem po obleko!« Predno je mogel Mate odgovoriti, je Kristijan izginil. Groza ga je obšla. Soudeleženec zločina bo postal, toda, 1000 in 1000 . . . 2000 dolarjev za obleko, molk in krivo pričanje — je kljuvalo v Matu. Denar, ta silna moč ga je mamila. »Človek bo moral zato umreti . . .« se je oglasila vest. Mate se je zgrozil. Nemir se ga je polastil. Kaj naj stori? Ali naj reče gospodu na št. 18? Ne bo mu verjel. In Kristijan bi ga videl. Ubil bi ga. Kristijan je strašen, Kristijan ne pozna šale. Sonce je pripekalo. Zdaj je zašlo in prijeten veter je zabril od morja. Proti svoji navadi je odšel Mate izpod plantane v hotelsko vežo. Ni ga danes mikal pogled na morje, kamor je rad vezal svoje misli o vinogradu, skritem v skalovju. Tam je bilo sreče gnezdo sanj . . . »Kaj pa si čmeren?« se mu je'dobrotno rogal vratar. »Skrbi imam!« in zbegano gledal. »Kdo je pa brez njih! Pokaži mi le enega pod soncem! Kaj misliš, da naša št. 18 ni brez skrbi kljub milijonom.« Matu se je stisnilo srce. Še nocoj bo končano z njim . . . »Ne sme umreti, ne sme!« je vrelo v njem. Komu naj zaupa prestrašno skrivnost? Kristijan je priplesal z metlo v vežo. Ošvignil ga je s pretečim pogledom. Mate se je obrnil in odhitel na cesto. Kristijan se je režal. Slutil je Matove muke. Tudi on naj trpi radi denarja. Njega bodo prijeli, njegova obleka bo krvava. Sovraštvo do belokožcev je kipelo v njem. Radi barve kože so gospodarji denarja . . . Maščeval se bo, kruto maščeval! Mate je bil kakor blazen. Ustavil se je ves zasopljen v policiji in zaupal dežurnemu uradniku svoje tegobe. Spočetka mu uradnik ni verjel. Mislil je, da ima opravka s slaboumnim mladeničem ali pa premetenim zločincem. Toda v zavitem pogovoru se je kmalu izkristalizirala lepa Matova duša. Verjel mu je in dogovorila sta se, da bosta ujela zločinca v nastavljeno past. Zvečer sta se prikradla dva detektiva v sobo št. 18 in čakala v zasedi na zamorca. Kristijan se je preoblekel. Spet je zagrozil Matu. Skril se je v teman kot hodnika in čakal mirno na milijonarjevo vrnitev. V mislih je štel hladnokrvno naropani denar. Matu ne bo treba odriniti 2000 dolarjev . . . Zaprli ga bodo . . . Veselil se je. Milijonar je prišel in ni slutil, da mu je bila za petami skoraj smrt. S ponarejenimi ključi je vstopil Kristijan in se približal spečemu. V desnici je držal bodalce, v levici električno luč. Trenutek je obsvetil spečega milijonarja. V hipu so iz teme planile štiri roke nanj. »Beli pes! Izdajalec!« je zavpil. Milijonar se je zbudil in preplašen gledal v nenavadni prizor. »Ubiti vas je hotel«, je pojasnil eden detektivov. »Rešil vas je smrti samo snažilec čevljev.« Milijonar je skočil iz postelje. Pot ga je oblil. Zavedel se je nevarnosti, ki ji je ravnokar komaj ušel. Detektiva sta s težavo uklenila podivjanega Kristijana, ki je v jezi klel. Vedel je dobro, kaj ga čaka. Milijonar je pozvonil. Sluga je prihitel in začuden zrl zdaj v zbeganega milijonarja, zdaj v uklenjenega Kristijana. Takoj mu je bilo jasno. V Ameriki taki prizori niso redki. Stekel je po ravnatelja. Prišel je in se opravičeval. Poklicali so tudi Mata. Bled je bil in komaj govoril. Kristijan mu je kazal zobe kakor razjarjena zver. Mate se ga je bal. »Ti si me rešil«, je dejal milijonar in z dopadenjem gledal na čvrstega in lepega mladeniča. Mate je prikimal skromno. »Hvala ti«, in iz listnice je vzel šop tisočdolarskih bankovcev, rekoč: »Moje življenje je več vredno ko ta šop papirja. Rad živim!« * Mate je odbrzel v pristanišče. Kupil si je vozni listek za vrnitev v domovino. Ni vriskal, ni pel, ko je zagledal bele čeri svoje kršne domovine. Duša mu je bila težka. Skusila je trpljenje, izpila napitek gorja. Počasi je stopal navkreber po kozji stezi. Kamenje je škripalo pod njegovimi stopinjami. Mandelji so cveteli. Pomlad, pomlad . . . Potrkal je na domača vrata. Zaklenjena so bila. Vedel je za ključ. Ni segel po njem. Napotil se je proti kotanji. Zagledal je očeta. Obrezoval je trto. Tedaj mu je postalo mehko v duši. Sprostil se je tesnob tujine. Vinograd, oče! Zajokal bi bil, pa ni mogel. Solze so mu usahnile v brezsrčnem tujem belem svetu. »Oče!« je zaklical. Antun se je ozrl. »Mate, sin, sreča moja!« Pogledala sta si v oči. Bol je bila v sinovih. »Le, da si se vrnil«, je dejal Antun blaženo. »Pozabi, kar je bilo v goljufivem svetu!« Sedla sta in Mate se je izpovedoval. Kakor grozna sanja je bila njegova blodnja po tujini. Izza skal je prihitela Fanika. Nista je opazila. Videla je Mata. Zbežala je . . . Sonce se je smehljalo, morje pljuskalo poskočnice. Mate pa je hitel obrezovati trte. S kako lahkoto je delal! Antun pa je šel v vas k županu. Kupiti je hotel vse opuščene vinograde. Mate, njegov Mate je tako želel. Srečal je Faniko. »Kaj pa te sinoči ni bilo?« Dekle je zardelo. »Pozabila si name. Ti že žgoli pomlad v srcu in ti obljublja ženina!« jo je podražil. »Pa kaj vam jaz? Saj je Mate doma!« Antun se je čudil. Nihče ni videl Malove vrnitve. Nasmehnil se je. Da, da, ljubezen je vsemogočna. »Pa se me zdaj ne ogibaj!« je rekel Antun in šel svojo pot. Naglo se je razširila novica o Malovi vrnitvi in njegovem bogastvu. Nemirna je postala tiha ribiška vas. Dekleta so vzdihnila. Katero si bo izbral Mate? Zvečer sta šla Mate in Antun v vas. Fanike ni bilo med čebljajočimi dekleti. Mate se je čudil. Zahotelo se mu je Fanike. Nikoli ni bil v tujini mislil nanjo. Zdaj mu je manjkala. Zakaj? Stopala sta mimo njenega doma. Oče Šime je stal na pragu. Pozdravili so se. »Glej ga, šel si kot duh od nas in se vrnil spet kot duh«, je ogovoril postavnega Mata. Široko se je zasmejal. »Kaj je novega po svetu?« »Težave so kot pri nas«, je menil Mate in se oziral po Faniki. »Kje ti je pa Fanika«, je pobaral Antun. »Pri kozah«, je ponosno odvrnil Šime. »Pa ti je sin prinesel denar?« je nadaljeval zategnjeno. »Kdo pa je prišel prazen iz tujine«, je velel Antun. Prišla je Fanika in govorili so o vinogradih in ribolovu. Šima pa je le lomila radovednost. Slišal je, da je Antun pokupil vse opuščene vinograde in vse kotanje. »Pa kaj misliš z zemljo«, je nazadnje zavrtel pogovor. »Vinograde bom zasadil, Mate je tako odločil«, je ves srečen dejal Antun. »Hm, potem pa ne bo neveste zanj pri nas!« Antun se je premeteno nasmehnil. »Bogat je, res je bogat!« Šime ni bil zadovoljen. Hotel je vedeti, koliko je prinesel Mate. Niti najmanj ni mislil na ženitev Mata s Faniko, ne, zanimal se je le, ker je tudi on nekoč zabrodil v daljni svet in se vrnil z nekaj stotaki. Noč je pokleknila na zemljo, zemljani so zaspali. Antun in Mate sta z dnevničarji prekopavala nove vinograde in zasajala najplemenitejše trte. Pomagala jima je tudi Fanika. Sam Antun je šel po njo, češ, da mu je dolgčas brez nje. Mate se je smehljal in tudi Fanika se je smehljala. Pomlad je bila, žlahtna in razigrana. Dekleta so zavidala Faniki druščino bogatega Mata. Jeziki so opletali grde govorice. Fanika jih ni slišala. V njeni duši je bila pomlad, sončna in prekipevajoča. Morje ji je pelo, slavčki so ji žvrgoleli. Mate jo je ljubil, ona pa njega. Stala sta na strmini. Morje je pljuskalo vanjo. Mesec je razgrnil svoj sijaj nad valovi kakor čudovito srebrno preprogo, kjer se sprehajajo misli onih, ki ne nosijo v dušah zla. Mate in Fanika sta bila mož in žena. Rasla je njuna družinica, rasli so njuni vinogradi. Stari Antun je hodil z vnuki med trtami. Vinogradi so bili njihovo kraljestvo, beli svet pa bajka o hudem zmaju. Cenjene zahtevajte modiuje, KIS katerega izdeluje kakovost jamči za vlaganje kumare in sočivja, najfinejši vinski in naravni kis, ter za njegovo jakost in TOVARNA KISA: BRATA PEČNIK JEŽICA PRI U U B U AN I TELEFON JEŽICA štev. 6 1 Karabidec Josip Vandot ^^ajsi je Karabidec danes že dvakrat premetal črvivo, dvesto let staro skrinjo in je pregledal vsak košček slabo opranega bodničnega perila, vendar v skrinji ni našel, kar je iskal že dva dni. Bankovci so vsi izginili iz skrinje, kjer jih je hranil sam Bog ve koliko let. A ukradel mu jih ni nihče, sam jih je znosil iz skrinje, včasih debel šop, včasih le enega, a pri tem sam ni vedel in videl, da je denar kopnel in naposled popolnoma skopnel. In Karabidcu zdaj ni kazalo drugega, kakor da je razjarjen zaloputnil pokrov in se vsedel na skrinjo. Z rokami si je podprl glavo in je strmel brezmiselno v kot, kjer je na kupu ležalo vse njegovo perilo. »Berač sem zdaj«, je naposled zagodrnjal in znojne kaplje so se mu pokazale na razoranem čelu. »A bodi, kakor že hoče. Sam sem kriv. Marino naj bi bil pustil pri miru, pa bi bilo vse drugače.« Neznosno mu je postalo v razmetani hiši, kjer že leto dni ni pospravljala ženska roka, že od takrat ne, ko mu je mati nenadoma umrla in so mu jo odnesli dol na vaško pokopališče. Mati je bila stara, a jo vendar do konca nista zapustili vedrost in moč in je delala prav do zadnjega trenutka, ko jo je smrt posekala naglo kakor sekira drevo v gori. Karabidec je ostal sam in nemara bi se bil oženil, da ni bilo tiste nevšečnosti z Marino. Štirideset let ga je že stiskalo na širokih plečih in lasje ob sencih so mu postali beli, kakor da jih je zapadla prezgodnja jesenska slana. A kljub temu je bil še vedno neveden in neroden in v ti nevednosti in nerodnosti se je zap'etel z Marino, da se ni mogel več razplesti od nje. Ženska ni bila napačna in je imela najpridnejše roke na vasi. Osebenkovala je pri Zakrajniku z otrokom in možem, ki je bil drvar in je veliko zaslužil, a še več zapravil in zapil, ko se je v nedeljah in ponedeljkih klatil po krčmah, dokler ga drevo gori za Klinom ni ubi1o in pokopalo pod sabo. Marina je pri njem užila dosti gorja in zato ni čudno, da se je že leto dni po njegovi smrti zapletla s Karabidcem, ki jo je v bridkih dneh tolažil, kakor je vedel in znal. Sam se ni mogel nikoli spomniti, kako se je vse to dogodilo. Vedel je, da mu je Marina všeč in jo ima rad že radi tega, ker je bila še vedno zastavna ženska in je noč in dan tičala pri de'u. Gledal jo je z dopadenjem, a nikoli si je ni poželel. Zde’a se mu je nekaj več, kakor so druge ženske na vasi, in prav radi tega jo je imel rad in v srcu se mu je vedno zganilo nekaj prijetnega, ko jo je videl in srečal. A da bi šel in jo privedel kot ženo na svoj dom, mu še na misel ni prišlo, ker se mu je že taka sama misel zdela nekaj nemogočega in od sile neizvedljivega. Nikoli mu ni pokazala, da ji je nemara všeč, z njim je govorila kakor z drugimi ljudmi in se mu ni nikoli prijazno nasmejala, ker se Marina sploh ni nikoli smejala. Videl je, kako se je stari vdovec Tomažek sukal okoli nje, a še bolj je videl, da se ga Marina prav nič ne otresava. Nekoč je še celo zapazil, da se mu je prijazno posmejala v obraz in ga z roko potrepljala po rami. Karabidca je to pogrelo, da je nevšečno stisnil ustnice in so se mu prsti zvili v pest. Tomažek je imel lepo domačijo in ker je bil skop, mu je v skrinji tiča’o marsikaj, kar bi človek pograbil z željnimi rokami. Marina pa je bila sirota in Tomažkova domačija in skrinja sta bili prelepi, da ne bi omamili Marine, ki na svetu ni bila okusila še ničesar, o čemur bi mogla reči, da je lepo. Tisti večer se Karabidcu niti večerjati ni ljubilo. Bilo je po'eti in z gora se je zarja že začela umikati. Po dolini je vela topla sapa, polna vonja po ravšju in ciklamah, ki so bili z njimi gorski gozdovi na gosto posejani. Večernica se je že svetila nad visokim vrhom samotne gore in nad vasjo je Marijin zvon onemel že davno. Karabidec pa je šel naglo ob gorskem potoku in sam ni vedel, čemu bodi nocoj ob produ in kaj išče po ti samoti. G^dal je v tla, a še mar mu ni bilo, če se je spotaknil ob kamen, ki je nerodno ležal na poti. »Zlodej je prišel danes v našo dolino», je zagodrnjal, ko so se mu prsti nehote stisnili v pest. »Tomažkova skrinja je umazana. Dedec je pohlepen in Bog ve po čem smrde njegovi denarji. Moja skrinja pa jc čista in s poštenim znojem sem prislužil vse, kar je v nji. Marina, ne zamaži si rok ob Tomažkovi skrinji! Nikoli več si jih ne boš mogla umiti, umazane ti bodo še v grobu!« Spotaknil se je ob debel kamen, da se je sunkoma opotekel in bi bil skoro padel. To pa ga je razjezilo tako, da se je obrnil in šel nazaj proti vasi. Po hišah so že gorele motne luči, ulice so bile prazne in temne. Le po nebu so gorele velike in goste zvezde, da se je sneg po gorskih kotanjah medlo svetlikal v njihovem svitu. Karabidec je težko udarja' z nakovanimi čevlji po kamenitih tleh in je hotel korake še pospešiti, ko je stopal mimo Zakrajnikove hiše. A je moral obstati, ker ga je nekdo poklical. Ozrl se je v temo in je na klopi kraj praga zagledal Marino. Mirno je sedela tam in počivala po težkem delu. Karabidca je spreletelo nekaj mrz'ega in bridkega, da je že hotel iti naprej. Nevšečno je zamahnil z roko in voščil dober večer. »Tomažka čaka«, ga je vznevoljilo. »Koga drugega naj čaka, če ne Tomažka? Domenila sta se in kdo ve o čem vsem se še domenita nocoj?« »Kam se ti mudi, Tona?« ga je Marina vprašala iz teme. »Sedi malo na klop, da mi poveš, kako ti gre gospodarstvo izpod rok. Nekam zaskrbljen si videti.« Karabidec se je počasi približal klopi in se je trdo spustil nanjo. »Mati mi postaja vsak dan starejša«, je dejal s skoro brezbrižnim glasom in je sklonil glavo globoko na prsi, ne da bi se ozrl na Marino. »Starost je starost. Kdo se ji more upirati?« »Pa zakaj se ne oženiš?« ga je Marina zavrnila. »Preloži materino breme na mlajše rame. Čuden človek si. Tona, res čuden človek.« Ničesar ni odgovoril, temveč je nepremično strmel predse v temo. Noga mu je drsala po pesku in ustnice je stiskal, kakor da ga po nogi grize najhujša skrnina. A nenadoma je dvignil glavo, roka se mu je iztegnila in tesno je Marino stisnil za zapestje. »Tomažek je umazan človek«, je zagodrnjal, da ga je komaj razumela. »Njegova skrinja je umazana, a ti si ne maži rok ob nji.« Šiloma je potegnila roko iz njegove pesti. »Čemu govoriš o Tomažku?« je odgovorila prav mirno. »Dober človek je in je obljubil, da pojde drugo leto našemu Janezku za birmanskega botra. Ali naj ga zato odrivam? Malo pameten človek si, Tona.« »Hm«, se je Karabidec obregnil zlovoljno. »Za botra lahko dobiš koga drugega. Janezku ni treba Tomažkovih umazanih darov. Ne bodo mu prav nič v prid.« Umolknila sta in gledala nekam v temo. Karabidcu je postalo neprijetno, da sedi poleg ženske, ki se je navezala na Tomažka, na človeka, ki mu je bil na svetu najbolj zoprn. Že je zakašljal in je hotel pljuniti in se dvigniti. A tedaj mu je Marina položila roko na rame in se posmejala komaj slišno. »Nesrečni Tomažek«, je rekla. »Trn ti je v peti in Bog ve zakaj ga ne moreš videti. No, pa ga ne vzamem za botra in naprosim koga drugega. Veš, da ne boš brez potrebe hud name.« Karabidca je prešinilo nekaj čudnega in toplega, ko je čutil njeno roko na ramenu. Nenadoma se je vzravnal, zgrabil roko, ki mu je počivala na ramenu, in jo pričel božati s svojo raskavo desnico. Besedice ni rekel, a tudi Marina je molčala. Primaknila se mu je bliže in se skoro tesno stisnila k njemu. On pa je še vedno božal njeno roko, molčal, gledal v zvezde in poželjivo vdihaval toploto, ki jo je sapa razlivala po dolini in ki je prihajala od Marine, sedeče tiho in mirno kraj njega. Vedel je, da je nocoj njegova in bo nemara ostala njegova prav do konca življenja. Ta zavest mu je bila prijetna, a obenem tudi neprijetna, ker sam ni vedel, kaj naj počne sedaj, ko je bil Tomažek pozabljen in je bila samo Marina pri njem in je čutil, da jo ima rad, rajši nego mater, ki se je ubijala na njegovem domu. Marinina roka se mu je hipoma zazdela pretopla in prešibka, zato jo je naglo izpustil in je skočil na noge. »Lahko noč«, je rekel s hripavim glasom in je zbežal po ulici v temo. A pred svojo hišo se je vendarle ustavil. Zasopel je globoko in pogledal v zvezde. Zamahnil je s klobukom in je vedel, da bi zdajle zavriskal na ves glas, ako bi bil deset let mlajši . . . In tako se je razpletla njegova ljubezen do Marine in se je pletla leto dni. Ljudje so videli vse to in so se mu posmehovali. Še celo mati je godrnjala od jutra do večera in še malo ni hotela slišati, da bi privedel Marino na njen dom. Marina je siromašna vdova in kaj hoče vdova s svojim siromaštvom na Karahidčevi domačiji, ko je na svetu dovolj deklet, ki lahko prinesejo bogate skrinje v izbo, ki ni kdove kako obložena z bogastvom? Marina naj se oprime starega Tomažka, saj se dedec neprestano suče okrog uje in pestuje Janezka, kakor da je njegov, a ne rajnkega Martina. Karabidec je zamahoval z rokami, a ni rekel ničesar. Vsak teden enkrat je šel k Marini. Govorila nista kdove kaj, ker sta bila oba molčeča in jima ni bilo do praznih besed. A govorjenje in zasmehovanje po vasi se ga je vendar oprijelo in je pričel oprezovati za Tomažkom. Večkrat ga je videl, kako je na njivi govoril z Marino in ji nekaj prigovarjal. A Marina ga skoro ni poslušala in se pri delu ni dala prav nič motiti. Tomažek pa si je mel roke, kimal z glavo in se smejal s svojim neprijetnim smehom. Karabidec ni rekel ničesar, samo pest je stisnil in je šel naglo mimo. A nekega večera se je ob Zakrajnikovi hiši skoro zaletel vanj. Tomažek je prihuljeno skočil čez prag, a že ga je Karabidec zgrabil za rame. »Vasovati pa znate, nič vam ni reči«, ga je nagovoril porogljivo. »Človek bi mislil, da je za vas vse kaj drugega prikladno, gorka postelj in poštena skodela lipovega čaja.« Tomažek se je previdno izmuznil iz njegovih rok. »Hehe«, se je posmejal. »Pri Janezku sem bil. Novo obleko sem mu prinesel, da mu pozimi ne bo mraz. Janezka imam rad. Ko malo odraste, ga vzamem k sebi. Za svojega ga vzamem, ker je sirota. Pa tudi jaz nimam nobenega svojega doma. In še za Marino bo tako bolje, hehe, in nemara še zate, Karabidec!« Kakor podlasica se je izvil in smuknil v temo. Karabidec pa je zaklel in odločno stopil v hišo. V vežni kamri je našel Marino, ko je uprav spravljala Janezkovo novo obleko v obledelo, od črvov že napol razjedeno skrinjo. Janezek pa je sedel na klopi ob peči in radovedno gledal razjarjenega Karabidca. Tudi Marina je ostrmela. Naglo je vrgla obleko v skrinjo in spustila pokrov, da je votlo zaropotalo. »Kaj bi rad?« ga je vprašala in ga pogledala s svojimi mirnimi, lepimi očmi. Karabidec je z roko šinil čez čelo. »Tisto obleko boš Tomažku vrgla nazaj«, je rekel. »Ne maram, da bi se otrok postavljal s Tomažkovo umazanostjo. Še jutri mu jo nesi nazaj!« »Ali si že popolnoma znorel. Tona?« mu je Marina ugovarjala s skoro jeznim glasom. »Obleka je bila Janezku darovana z dobrim srcem. Kako naj jo vračam, da ne bi Tomažka razžalila? Janezka ima rad in Bog ve kako še dobro pride siroti. Tomažka nočem žaliti, predober je nam in smrtni greh bi bil, ako bi ga razžalila.« Karabidec je še enkrat šinil z roko čez čelo. Pogledal je Marino, pogledal Janezka in se je naglo okrenil. Šel je iz kamre in silovito zaloputnil duri za sabo. Zunaj je obstal le za trenutek na temni ulici in se je ozrl okrog sebe, kakor da boče pogledati, če ga kdo vidi. A daleč naokrog ni bilo nikogar, še zvezda ni bilo na nebu. Gosti oblaki so se valili proti zasneženim goram, mrzel veter je pihal skozi dolino in vsak hip se je imel vliti jesenski dež. Sredi teme je nekje šumelo drevje, luči po hišah so ugašale druga za drugo in iz višave se je čulo le rezko škrpetanje zlatega petelina, stoječega na vrhu cerkvenega stolpa. Marina ni poslala Tomažku obleke nazaj in Karabidec ni več prestopil praga njene kamre. Izogibal se je vasi, samo da je ne sreča in je bodil svoja pota. Bil je čemeren in je osorno govoril celo z materjo, ako ga je vprašala po tern ali onem. Jesen se je čez noč izprevrgla v zimo in gorski svet je zapadel tako visok sneg kakor že dolga leta ne. Karabidec je sameval na svojem domu, a ko puščobe ni mogel več prenašati, se je udinjal drvarjem, pa je na saneh privažal drva v dolino. Prihajal je v temi domov in je zjutraj odhajal, ko so še zvezde gorele po nebu. Zmenil se ni za ves svet in je bil vesel, da ni slišal ničesar o njem. O božiču pa mu je mati z obupnim tarnanjem povedala, da se je Marini rodila hčerka, ki so jo krstili za Liziko. Vsa vas se škodoželjno smeje in muza. Smeje pa se radi tega, ker je Marina pred ljudmi povedala in potrdila, da je Karabidec Lizikin oče. »Da te sram ni, nesrečni mrhar!« je vpila mati. »Obnaša se kakor teslo, ki se ne zna obrniti ne sem in ne tja, pa mi na stara leta napravi tako sramoto! Joj, da nisem mrtva, da nisem v grobu pri rajnkem očetu!« Karabidec jo je tri trenutke gledal ves zavzet. A že je dvignil roko in udaril s pestjo po mizi, da je odskočila. »Kaj čenčate?« je zavpil divje. »Jaz nisem oče nikogar. Tomažka preklinjajte in grdite, če vam je kaj do Marinine sramote. Mene pa pustite pri miru! Mari so meni take otročarije, ki o njih ljudje čenčajo.« Zaprl se je v svojo kamro in ga vse praznike ni bilo na izpregled. Ko pa je božič minil, je spet izginil v gore in ljudem se še malo ni prikazal pred oči. Spomladi pa je dobil poziv, naj se oglasi ta in ta dan pri sodišču zaradi očetovstva. Listek je zmečkal in ga vrgel v kot. A vendar je šel na sodišče in tam je po dolgem času spet videl Marino. Zavita je bila v temno ogrtačo in je bila čudno bleda in je imela objokane oči. Pogledal jo je samo za hip in se je obrnil k sodniku, ki ga je prijemal z ostrimi in hudimi besedami. A Karabidec se je upiral in nikakor ni hotel priznati in potrditi, da je Lizikin oče. Marina se je bridko nasmehnila in rekla: »On je oče in nihče drugi. Čemu neki se brani, ko pa je res tako, kot pravim?« »Tomažek je oče in nihče drugi«, je Karabidec vzrojil. »Mar ne vem, kako se je vrtel okrog tebe? Tomažka vlači pred sodišče! Pa saj vem, da te je sram, ker je dedec že prestar, pa bi za Liziko rada imela mlajšega očeta. Tako je, gospod sodnik, jaz nisem nikogar oče in tudi ne bom.« A je bil vendar obsojen na težko vzdrževalnino. Skomignil je z obema ramama, ko mu je sodnik to povedal. Pogledal ni na desno in ne na levo in je brez besedi odšel. Doma pa si je oblekel najlepšo obleko in se je še tistega dne odpeljal naravnost v mesto. V gostilni je poizvedel za primernega advokata, šel k njemu in mu razložil vso svojo zadevo. In tako se je pričela njegova pravda, ki je trajala leto dni. Skrinja, kamor je že oče spravljal prihranjeni denar, se je vedno bolj praznila, ker je moral za pravdo šteti težke svote. A udal se ni, čeprav ga je končno mati sama prosila, naj se za božjo voljo uda in prizna nedolžnega črviča za svojega. Karabidec pa je besnel in s pestjo tolkel po mizi. »Tomažkova umazanost ne bo nikoli blatila našega poštenega imena«, je vpil. »Ne bo, pa če gre poslednja deska s strehe k zlodju . . .« Končno je bila izrečena zadnja beseda v pravdi. Karabidec je izgubil vse in pobrali so mu celo zadnji dve kravi iz hleva, da je mogel plačati stroške. Na hiši pa je obvisel dolg za Lizikino vzdrževalnino in je bila vknjižena na prvem mestu. Mater je od sramote in žalosti zadela kap in Karabidec je ostal sam in siromak. Polja je dal v najem, zaprl in zabil hišo in je odšel v gore k drvarjem. Dve leti je že drvaril, ko so ga prišli klicat k Tomažku, ki je bil tik pred smrtjo. Rad bi še govoril s Karabidcem in mu s prisego v obličje smrti potrdil, da se v življenju nikoli ni dotaknil Marine, čeprav jo je imel rad, a si je nikdar ni poželel za ženo. Prestar je bil in je hotel poskrbeti le za malega Janezka, da ne bo sirota vse življenje. Karabidec naj malo premisli in naj ne dela nedolžnemu starcu zadnje ure težke. »Še lastno smrt hoče pomazati s svojo umazanostjo«, je bruhnilo iz Karabidca. »Poleg tega nočem stati kot priča, ker me je pred Bogom vendarle sram.« In rii šel in Tomažek je umrl, ne da bi mu izpolnil poslednjo in edino željo. Karabidec se je zakopal sam vase, z ljudmi ni govoril in se je izogibal celo drvarjem, svojim tovarišem. Delal je kot živina in si še potrebne brane ni privoščil. Sram ga je bilo prazne skrinje in jtraznega hleva in je sklenil, da ne odneha prej, dokler skrinja in hlev ne bosta polna kakor tiste dni, ko Marina še ni stopila na stezo njegovega življenja. Posušil se je, da ga je bilo sama kost in koža in hrbet se mu je skrivil in lasje so mu osiveli. Nekoč je srečal Marino, ko je za prodom vlekla garovec, do vrha naložen s suhljadjo. Hotel se ji je ogniti, a je bilo že prepozno. Marina se je ustavila in se je zastrmela vanj. »Moj Bog, Tona!« je rekla in v njenem glasu je bilo polno usmiljenja. »Kakšen pa si? Ali si bolan?« Zagodrnjal je nekaj nerazumljivega in je z dolgimi koraki zbežal od nje. Gledala je za njim, dokler ni izginil doli za ovinkom. Pričakovala je, da pogleda nazaj, a ni se ustavil in tudi okrenil se ni. Marina se je spet upregla v garovec in ga je mukoma vlekla za sabo, ker so se kolesa globoko udirala v pesek. A te muke ni čutila, čutila je samo, kako jo je v očeh nekaj začelo peči, kakor da hočejo že dolgo zadrževane solze šiloma bruhniti iz njih. »Umazanega Tomažka zdaj ni več«, si je Karabidec govoril doma na nepostlani postelji. »Glejte, pa me je hotela ustaviti. Zaplesti me hoče spet s svojimi milimi očmi, a zlodej vedi, da poznam te oči bolje od njega. Treba je pogledati le v moj hlev in v mojo skrinjo, pa človek ve, kaj ima od tistih oči.« Hotel je zaspati na vso silo, ker so ga vse kosti bolele od dela. A tisto noč ni zaspal in se je do jutra premetaval po trdem ležišču. Zvon še jutrnjice ni odpel, ko je bil že na nogah in v gozdu, ki se je v prebujajočem jutru otresal težke rose. Blodil je po gori in ni tam iskal ničesar in tudi misliti ni hotel ničesar. Bila je nedelja, doli na vasi so zvonovi pozvanjali k maši. A Karabidec jih še slišal ni in danes mu ni bilo maše mar. Ko je prišel do ozke jase, okrog in okrog zasenčene s prostranimi bojami, se je vlegel v travo. Klobuk je potisnil na oči in veter, ki je pričel pošumevati v krošnjah drevja, ga je zazibal v globoko spanje. Nenadoma ga je prebudil otroški krik, ki se je zvonko raztegnil po gorski samoti. Dvignil se je napol in se ozrl okrog sebe. Na jasi je zagledal majhno dekletce, ki je stalo nedaleč od njega in klicalo v gozd. Bilo je snažno oblečeno in gosti, predivasti lasje so ji bili lepo počesani. V roki je držala košarico in sc je v veliki zadregi ozirala okrog sebe. Zagledala je Karabidca in je pritekla k njemu. »Stric, ali ste kaj videli Zakrajnikovo Nano?« ga je vprašala prostodušno. »Črnice nabirava, pa sva se izgubili.« Karabidec je zlovoljno zmajal z glavo. »Nisem je videl«, je odgovoril. »Čegava pa si?« »Marinina Lizika sem«, je odvrnilo dekletce in radovedno motrilo možev razorani obraz. Karabidec je skočil na noge. Lice se mu je spačilo in oči so mu zagorele v divji jezi. Odrinil je dekletce od sebe in ga gledal sovražno. »Tomažkova umazanost!« je siknil srdito. »Še tu v samoti mi ne da miru, še po smrti mi hodi na pot. Prekleta Tomažkova umazanost!« Lizika ga je gledala vsa začudena, a strahu ni bilo v njenih očeh. Prst je položila na usta in mirna vprašala: »Pa zakaj se jezite, stric? Lepo sem vas vprašala, a vi ste tako hudi. Ničesar vam nisem storila.« V njenem glasu je drhtelo nekaj tako čudnega in prisrčnega, da je moral Karabidec nehote prisluhniti. Zastrmel se je v obraz malega dekletca in jeza mu je pričela plahneti. Na Lizikinih licih še malo ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na Marino, še manj pa na Tomažka. Ta obraz in te oči so se mu zdeli tako znani, kakor da jih je gledal že dolga, dolga leta. Začudil se je in se z roko pričel drgniti po čelu. Na vsak način se je hotel spomniti, kje je že videl ta obraz in te oči, a ni se mogel domisliti. Iztegnil je roke in je že v naslednjem hipu dvignil Liziko tik do svojega obraza. Od blizu ji je pogledal v oči in tedaj jih je spoznal. To so bile oči njegove ranjke matere, prav tako so bile sinje in prav tako so se neutrudno smehljale, ko je bil oče še živ in Karabidec še mlad. Prav take predivaste lase je imela mati, dokler ni osivela, in sredi levega lica je materi črnela drobna pikica prav tako, kot črni Liziki na levem, kakor breskev rožnem licu. Karabidec je zahropel in srce se mu je silovito stisnilo. Tesno je prižel otroka k sebi, da je Lizika zastokala, ker jo je zabolelo. Posmejal se ji je nerodno in rekel: »Tomažkove umazanosti ni nikjer več. Lizika, ti si Karabidčeva in Bog mi je priča, da ostaneš vse dni Karabidčeva.« »Marinina sem«, se je Lizika branila in se je izkušala izviti iz njegovih rok. »Saj sem vam povedala, da sem Marinina. Pa ste bili budi. A zdaj niste več budi in vas imam zato prav rada.« »Lizika!« je Karabidec zastokal od veselja in sam ni vedel, kaj naj stori z otrokom. A tedaj se je Zakrajnikova Nana prerila iz grmovja in je tlesknila z rokami, ko je zagledala Liziko. »0, povsod te že iščem«, je rekla. »Bila sem že v strahu, da sem te izgubila. Na, pa si tu.« Karabidec je Liziko postavil na tla in otroka sta odbrzela navzdol po goščavi, da si nabereta črnic, ker sta jima bili košarici skoro še prazni. Gledal je za njima, dokler ju je mogel videti, potem pa se je vrgel na trato in je zaril obraz med travo. A ni spal, temveč je premišljal silne misli, da mu je pričelo kljuvati po senceh. Tu in tam je dvignil glavo in se nemirno ozrl okrog sebe. A že je spet skril obraz med travo in je sopel globoko. Mrak je že legel na gorski gozd, ko je vstal. Mrzel veter se je zibal med drevjem in gor iz .vasi se je razlegal Marijin zvon. Karabidec se je odkril in prekrižal. »Očenaš za rajnega Tomažka«, je mrmral globoko iz srca. »V miru naj počiva in Bog mu naj ne šteje v greh, da mu na njegovo zadnjo uro nisem odpustil . . . Še en očenaš za rajnega Tomažka . . .« Zvezde so že gorele po vsem nebu, ko je prišel v vas. A ognil se je doma in je šel po temni ulici naravnost do Zakrajnikove hiše. V Marinini vežni kamri je še gorela medla luč. Potihoma je potrkal na okno, a ni čakal, da se odpre. Stopil je do klopi kraj vežnih duri in se vsedel nanjo. A dolgo ni čakal, ker se je Marina kmalu prikazala na pragu. Zagledala ga je takoj in je prisedla k njemu. »Lizika mi je povedala, da si govoril z njo gori v gozdu«, je rekla, kakor da bi nikoli ne bilo med njima ničesar. »Pa mi je nekaj reklo, da prideš nocoj. In glej — res si prišel in si tu.« Prikimal je z glavo in se globoko oddahnil. »Tu sem, da, tu«, je odgovoril, ne da bi jo pogledal. »Moral sem priti, ker je že tako. Ob Marijinem zvonjenju sem za rajnega Tomažka izmolil pet očenašev. Nemara mu v smrti pridejo prav. Njegova zadnja ura mi težko leži na duši, težko, ti rečem, Marina . . .« Iz prsi se mu je iztrgal vzdih in streslo ga je po vsem telesu. »Kaj bi ti govoril?« je nadaljeval, ko je Marina molčala. »Če zlodej obsede človeka, ne more človek delati ničesar, kar bi imelo kaj prida. In glej — hlev mi je prazen, skrinja prazna in hiša prazna, kakor da je smrt tam doma. In kako je v človeku samem, Marina, no, o tem pa ni vredno govoriti, pa naj je še tako grenko.« Glava mu je zdrknila na prsi in je umolkni'. Marina pa se je primaknila k njemu in mu položila roko na rame kakor oni prvi večer. »Tona, ti ne govoriš prav«, mu je prigovarjala. »Moralo je že tako biti in ti ne moreš prav nič pomagati. Le vesel bodi in misli, da bo čez nekaj let vse drugače in lepše. Skupaj bova delala, da bosta tvoj hlev in skrinja zopet polna. Rada sem te imela vse te dni kljub težavam, ki si mi jih delal. No, nocoj pa je že vse pozabljeno. Tona, samo da si zopet prišel in si izpregledal, pa je vse dobro. In bo še lepše, ko bova skupaj živela in bosta Janezek in Lizika imela očeta.« »0 svetem Martinu se vzameva«, je Karabidec rekel odločno in jo pogladil po hrbtu. »Za lepo rejeno kravo imam denar že prihranjen, do jeseni pa morata dve kravi stati v hlevu. Treba je gledati, da Lizika ne bo stradala mleka, a tudi Janezek se ga menda ne bo branil. Lahko noč, Marina!« Sunkoma je vstal, ker je začutil, da mu je zmanjkalo besed in ni vedel, kaj bi govoril. Izginil je v temi, le njegovi težki koraki so še dolgo odmevab po ulici, zaviti v temo in samoto. Drugo jutro pa je vstal, ko se niti svitalo ni. Skuhal si je veliko ponev močnika in ga zabelil z najdebelejšimi ocvirki. Ko se je do dobrega najedel, je vzel s police dolgo verigo, jo vrgel preko rame, dobro zaklenil vežne duri in odšel skozi vas, ki je še spala v jutrnjem mraku. Ko je imel za hrbtom zadnjo vaško hišo, je pričel glasno žvižgati, česar ni delal že leta in leta. Šel pa je daleč dol v deželo, da si tam kupi pošteno kravo, zakaj že sinoči mu je prišlo na mise1, da mala Lizika potrebuje mleka že sedaj, a ne šele jeseni, ko pride na njegov dom . . . Srečna bodočnost naroda je v zadružnih ustanovah ! L. Luzzati. Narodno gledališče v Mariboru Ob 20-letnici Narodnega gledališča v Mariboru o Just Košuta arska umetnost je ogromno prispevala k gradnji kulture vseh dob in vseh narodov. Ona je pravo ogledalo časa in ne samo ogledalo, temveč tudi vodnik naroda. Ako pogledamo nazaj v zgodovino, opazimo, da je bila prav odrska umetnost tista, ki je bila vsekdar absolutno merilo kulturne višine. Narod, ki je imel najbolj razvito dramsko umetnost, je gotovo tudi prednjačil v vseh drugih panogah kulturnega snovanja. To je veljalo za narode še pred grško dobo, kakor tudi pozneje pri Španjolcih, Italijanih, Francozih, Angležih, Nemcih in sedaj Rusih oz. Slovanih sploh. Izmed vseh kulturnih narodov, pri katerih se je scenična Muza tako zelo popularizirala, zavzemamo tudi mi Slovenci eno najčast-nejših mest. Kmetskemu narodu, ki je počasen in konservativen v svojem ravnanju in odločanju, pravimo da je starokopiten. Tak je bil tudi naš narod do pred desetletji. A tedaj se je nenadoma otresel te starokopitnosti ter skokoma, revolučno nastopil pot, da dohiti druge kulturne narode na polju vseh človečanskih udejstvovanj, a prav posebno še na polju dramske umetnosti. Prvi početek našega s'ovenskega gledališkega snovanja v Mariboru je bila ustanovitev mariborske Slovanske čitalnice 17. julija 1861. S to ustanovitvijo Čitalnice, ki je resnična predhodnica našega Narodnega gledališča, je bil postavljen temelj našemu odrske- mu delu, početku naše dramske umetnosti, kakor tudi vsemu kulturnemu udejstvovanju v Mariboru. Namen Čitalnice je bil podpirati in gojiti slovenski jezik. Da bi pa Čitalnica podpirala tudi druge Slovane bivajoče v Mariboru, zato so dali društvu ime Slovanska čitalnica. Svoje poslanstvo je vršila Čitalnica predvsem s prirejanjem tako zvanih Besed. Te so se vršile od početka po sledečem redu: petje, »beseda«, t. j. predavanje o kaki aktualni zadevi, potem samospev ali četverospev, deklamacija in za zaključek zopet nastop pevskega zbora. Po oficielnem sporedu Besede pa se je vršila še. prosta zabava s petjem in napitnicami. Skoro vsako leto od postanka Čitalnice se je vršila kaka pomembna Beseda, ki je bila posvečena tej ali oni proslavi. A najpomembnejša za naše gledališče je gotovo tako imenova Gledališčna beseda, ki se je vršila 1. 1866 v Kartinovi dvorani. Na tej se je prvič igrala gledališka igra. Bila je to enodejanka dr. Preloga »Črni Peter«. Kot igralci so se odlikovali Br. Prelog, dr. Berdajs in njegova soproga, ki so tako bili prvi slovenski igralci v Mariboru. Ta Gledališčna beseda je torej prva slovenska gledališka uprizoritev v Mariboru. Še par let je mariborska Slovanska čitalnica bujno procvitala, dokler ni pri nas nastopil tisti razdiralni čas, ko smo se šli »klerikalce in liberalce«. Začelo se je cepljenje, ki je vedno imelo pri vseh slovanskih narodih le prepogubne posledice. V nadaljnih letih se je čitalniškim diletantom še vsako leto posrečilo vprizoriti kako večjo enodejanko združeno z Besedo ali Silvestrovanjem. Od leta 1883 do 1898 se ni pa nič igralo in Čitalnica se je 1. 1800 preselila v nove prostore v Narodni dom, kjer tudi ni bila več odvisna od raznih šikan od strani nemških hišnih posestnikov. Na odru Narodnega doma je samostojno delovalo tudi »Bralno in pevsko delavsko društvo Maribor«. Ker pa je bilo ločeno delo obeh društev obema le v kvar, zato sta se 1. 1902 združili in tokrat je doseglo slovensko gledališko snovanje v Mariboru do tedaj največje moralne uspehe. Osnoval se je tedaj združen »Gledališki odsek«, ki je potem uspešno deloval sedem let. Pod vodstvom režiserjev Stegnarja, Boc-Savina, Ivana Zemljiča in Štefana Medveda je bilo uprizorjenih na leto po več večjih iger, kakor n. pr.: »Divji Lovec«, »Legionarji«, »Pri belem konjičku«, »Cigani«, »Zaklad«, »Lumpacij vagabund«, »Rokovnjači« itd. Gledališki odsek se je nato preimenoval v Dramatični odsek, ki je uprizoril 24. jan. »Rokovnjače«, 7. marca »Desetega brata« in 19. marca 1909 zopet »Rokovnjače«, nakar so po načrtu Ivana Kej-•žarja dne 14. avg. 1909 ustanovili posebno Dramatično društvo. Temu sta prepustili Slovanska čitalnica in Bralno in pevsko in delavsko društvo Maribor dramatsko knjižnico in vso garderobo. Namen Dramatičnega društva je bil predvsem poglobiti sistematično delo na polju dramatike, skrbeti za dober repertoar, izdajati strokovne publikacije, prirejati tečaje za igralski naraščaj ter končno ustanoviti stalno slovensko gledališče v Mariboru. Prva otvoritvena predstava Dramatičnega društva je bila dne 10. okt. 1909 Kadelberg-Jesenko: »Gospod svetnik«. Društvo je uprizarjalo potem v vsaki sezoni po dvanajst do petnajst predstav. Obisk je bil povprečno 400—600 ljudi na predstavo. Del prvega^ ansambla slov. mest. gledališča v Mariboru I. 1919. Od leve: Gustav Strniša, Miloš Vauhnik, Vika Podgorska, Berta Bukšekova, ravnatelj Hinko Nučič, Štefa Dragutinovičeva, Rado Železnik, Valo Bratina, Danica Savinova, Pavel,Rasberger. Manjkajo na sliki še tedanji člani in članice: Elvira Kraljeva, Katica Petkova, Iva Šetinska, Eduard Gregorin, Ludovik Švagelj, Ciril Velušček, Vinko Rožanski, Vekoslav Janko, Ivan Gabrič. ■ Za drugo sezono je Dramatično društvo v začetku sezone že izdalo tiskan, naprej določen program repertoarja. V tej drugi sezoni si je društvo tudi nakupilo garderobo od nemškega mestnega gledališča, ki ni moglo v Mariboru uspevati ter je zašlo radi tega v denarne stiske in končno likvidiralo. Dramatično društvo je prirejalo gostovanja po raznih večjih krajih, kakor n. pr. v Ptuju, Celju, Slov. Bistrici in celo v Celovcu ter znatno okrepilo gledališko prizadevanje po vsem bivšem slovenskem Štajerju. Nadalje sta se s pomočjo mariborskega Dramatičnega' društva ustanovili 1. 1913 Dramatični društvi v Celovcu in celo v Gorici, kamor se je začasno preselil član mariborskega društva trgovec F. Majer. Igralke in igralci so bili: Čepičeva (mati sedanje članice gledališča Gorinškove in članice zbora Čepičeve), Zinka Gorjanc, Kocuvanova, Marinova, Matkova, Pivkova, Planinškova, Posebova, Savinova (sedanja članica gledališča), Stegnarjeva in Toševa; Ašič, Boc-Savin, Dobravc, Hohnjec, Majer, Marin, Medved, Novak, Pajn-hart, Stegnar, Zemljič in Weixl. Društveni režiserji so bili najprej Boc-Savin, potem Stegnar in nato Majer. Za sezono 1913—14 pa je društvo celo angažiralo stalnega gledališkega režiserja Moleka iz Ljubljane. Dramatično društvo je prirejalo tudi med vojno zabavne večere in koncerte. A pos'ednja uprizoritev je bila konec aprila 1919 s predstavo »Graničarji« v Narodnem domu. ★ Diletantje, ki so vršili dolga leta svoje visoko poslanstvo s tem, da so vztrajali v razrvanih razmerah pod nemškim jarmom ter pripravljali pot poklicnemu gledališču, so po prevratu izročili tradicijo odrskega dela poklicnim gledališkim igranem. In na mariborskem odru, v svobodni Jugoslaviji, se je mesto prejšnjega diletantizma vnel ustvarjajoči plamen prave in resnične umetnosti. Mariborsko gledališče zbira od tedaj okrog sebe poklicne igralce, služabnike boginje Talije, kakor tudi zastopnike literature, glasbe, slikarstva in arhitekture. Kajti le v intenzivnem skupnem ustvarjanju vseh teh faktorjev doseza gledališče pravo umetniško atmosfero, kjer vzvalovi človekovo čuvstvo najsilneje, se nasmeje in izjoče, se veseli in trpi z ljudmi odrskega sveta vedno v plemenitenju svoje lastne duhovnosti. Prva predstava na deskah Narodnega gledališča v Mariboru je bila pred dvajsetimi leti dne 27. septembra 1919. Ko je ta dan Hinko Nučič, prvi upravnik Narodnega gledališča v Mariboru, s poklicnimi igralci uprizoril Jurčičevega »Tugomera«, je bil s tem postavljen trden temelj Narodnemu gledališču, tej važni kulturni ustanovi v obmejnem Mariboru. In ta »Tugomer« ni samo mejnik med diletantizmom dotedanje dobe in sedanjim umetniškim prizadevanjem v Narodnem gledališču, temveč tudi in predvsem — mejnik med robstvom našega naroda pod Nemci za časa Avstrije in sedanjim svobodnim razmahom in pravilnim izživljanjem v svobodni Jugoslaviji. Večkrat so razmere in neprilike vseh teh dvajset let ogrožale obstoj Narodnega gledališča v Mariboru. Posebno od začetka je denarno vprašanje dela'o zelo velike preglavice. A vztrajnosti in ljubezni se je posrečilo ohraniti to velevažno umetniško ustanovo, ki prispeva k vedno večjemu in bujnejšemu razvoju kulturnega Maribora. Drugo težko vprašanje je bila stavba Narodnega gledališča. Ta stara stavba, zgrajena že 1. 1851, ni mogla več zadoščati modernim potrebam našega gledališča. Poleg tega je bila tudi vsa notranja konstrukcija gledališča, ko je preš'3 v našo posest, skrajno pusta in zanemarjena. Napeljati je bilo treba električno luč, kajti v gledališču je bila še plinska razsvetljava. A šele z Nučičevim prevzemom je bila uvedena v gledališče električna razsvetljava. Pod upravnikovanjem Vale Bratine (1921—1922) se je razsvetljava še izboljšala, za časa upravnikovanja dr. Radovana Brenčiča (1922 do danes) pa sta se izvršili dve važnejši prepotrebni reparaturi na odru in sicer krožni horicont in vrtilni oder. Sedanji ansambel Narodnega gledališča v Mariboru Od zgoraj navzdol in od leve proti desni: Štandeker, Malec, Košič, Kraljeva (sodeluje od začetka do danes), Košuta, prof. Kozina (delegat Umetn. kluba), Rasberger (sodeluje od začetka do danes), dr. Šnuderl (delegat Umetn. kluba), kap. Herzog, Blaž, Rasbergerjeva, Verdouik, P. Kovič, J. Kovič, Crnobori, Nakrst, Harastovič, Gorinšek, blagajn. Cebulčeva, suflerka Škofičeva, Barbičeva, Gorinškova, Savinova (sodeluje od začetka do danes), upravnik dr. Brenčič, Zakrajškova, Igličeva, Grom (sodeluje od začetka do danes) in Starčeva. Kar je bilo zmogljivih najnujnejših nedostatkov pri zgradbi gledališča, so bili odpravljeni. A ostala nam je še do danes ta stara, neestetična in skrajno nepraktična stavba, ki je že v spotiko ter nujno kliče po čimprejšnjem novem gledališču. KoUko dela in truda so žrtvovale prejšnje generacije, dokler si niso priborile svojega gledališča. Ali nista tudi to delo in trud vredna, da se ju krona in ovekoveči s tem, da se zgradi v Mariboru dostojno, reprezentativno gledališče, ki naj služi obenem tudi v političen prestiž na meji države? Nujno potrebno torej je, da se v Mariboru vsaj zdaj, po dvajsetih letih uspešnega gledališkega dela, zgradi duhu časa in bodočemu razvoju primerno Narodno gledališče! Kar pa tiče idejno plat vodstva gledališča, je to časovno še preblizu, da Li se moglo izreči objektivno in končnoveljavno sodbo. O tem naj bo govorila zgodovina. Le v toliko je za omeniti, da je v izbiri repertoarja obveljala idejna smer NuČieevega upravniko-Vanja; cim več domače in slovanske literature! In teh pravilnih Smernic sta se. oklenila tudi oba dosedanja upravnika Valo Bratina in dr. K. Brenčič. Posebno dr. Brenčiču je že marsikateri, naš pisatelj gotovo hvaležen, da mu je utrl pot med veljavne dramatike. Gledališče, v Mariboru goji dramo, opero ifr opereto, a v pretežni večini dramo.. Omejuje pa sfe večinoma le na delovanje v domači hiši, razen par prireditev na prostem (»Prodana nevesta« 1932, rež. VI. Skrbinšek; Kreftovi »Celjski grofje« 1933 in Goljeva »Kulturna prireditev v Črni mlaki« 1934, rež. Kovič), gostovanja v Celju, v prejšnjih letih tudi V Ptuju, lanskoletnega izmeničnega .gostovanja v Ljubljani in tupatam kakega priložnostnega gostovanja na deželskih odrih. Hvalo vredno kulturno misijo pa bi vršilo Narodno gledališče posebno še s s talnimi gostovanji širorh po deželi in to v zadnji, od kulturnega centra odmaknjeni vasici! A da bi zmoglo .gledališče opravljati fo velikansko delo, bi moral biti zato povečan tudi ansambel. Le tedaj bi se del ansambla lahko posvetil temu velcvažnemu kulturnemu zunanjemu delu. ko bi drugi del ansambla istočasno lahko neovirano delal doma dalje; ne da bi delo pri tein v ničemur lie zaostajalo. A k temu b' bilo :. treba povečati tudi dosedanjo pbtnanjkljivo subvencijo, Zadoščala ; naj bi za dostojno plačo umclhikom. ki iiiij ne samo životarijo ob pičlih plačah, temveč bodo naj dostojno plačani kulturni' delavci; ki polni elana delajo pod’ .okriljem. Narodnega gledališča med jiarodom za narod! . . ’ V’- ;.r . ' • .. .' ;A N F. K D 0 T E. .č’j’’. Benedetto Croce. '■ ■ . - Benedetto Croce, čeli)ii.'italijariski ^filožpf;-jč bif^-^^ svojem izvanrednem apetitu, in prav zelo mu je ugajalo jesli do- • ’ 'bre- stvari. Nekoč ga je ria nekem obedu,' ko ni še ■nebal jesti, vpra- -šal sosed.s precejšnjo ironijo: j '• »Nisem mislil, da tudi filozofi tako radi jedo,« Pilozof pa mh .je odgovoril: . : A.':'«'’ »Kaj mislite, da je narava ustvarila dobre stvari samo za be- •: dakc? ■ ■ č’ ' A”. ’ A v’. : V:’’’’.. • r * fl K L O B U Č A R S TV O DOMŽALE priporoča svoje- prvovrstne izde-fke . r svoje, prvovrstne. Kvalitetno in poceni blago! Veletrgovina z motornimi kolesi in šivalnimi stroji NSU Puch Pfaff Phanomen Bianchi IGN. VOK Ljubljana, Tavčarjeva ulica 7 Vsi nadomestni deli stalno na zalogi! Brezobzirni Rothermere. Lorda Rothermera (znanega zaščitnika madžarskih revizionistov) so povabili na večerjo v neko ze'o ugledno družino, kjer je bil običaj, da so dajali gosti slugi napitnino. Po zelo preprostem kosilu — samo solata in beefteak, ki sta bila servirana — se je lord dvignil. Gostitelj ga je spremljal do stopnic, kjer so se globoko priklanjali štirje sluge, pričakujoč napitnino. Ko jih je Rothermere zapazil, se je obrnil k gostitelju in mu smehljaje dejal: »Kateremu od teh gospodov moram plačati svoj beefteak?« Zakleti sovražnik. Ko je leta 1925. Painleve sestavil novo francosko vlado, sta bila med novimi ministri tudi Briand in Caillaux, ki sta se strahovito mrzila. Painleve ju je hotel za vsako ceno pomiriti in je poprosil Brianda, naj da roko svojemu nasprotniku in naj pozabi staro mržnjo. Briand je dejal, da to rad stori in se je obrnil h Caillauxu z besedami: »Želim vam od vsega srca to, kar vi meni želite!« »No torej, poglejte, gospod predsednik«, je dejal Caillaux, »da je nemogoče pomiriti se s takim človekom.« O umetnosti dajati nasvete Jerome K. Jerome e V ^/prehajal sem se po Eustonskem kolodvoru in pričakoval poslednjega vlaka za Watford, kar zapazim človeka, ki je preklinjal avtomatski aparat. Že dvakrat mu je pokazal pest. Mislil sem že, da bo udaril po aparatu. Popolnoma naravno je,- da sem se mu ves radoveden tiho približal. Hotel sem slišati, kaj ta človek pravi. Obrnil se je k meni in me vprašal: »Ali ste vi pravkar bili tu?« »Kje . . . tu?« sem se čudil, kajti komaj pet minut sem se sprehajal po peronu. »No, da, prav tu! Kje pa drugje?« Mož je izgledal grozovito razkačen. »Možno je, da bi bil prav tu«, sem kolikor mogoče vljudno odgovoril, ker sem hotel ukrotiti njegovo slabo voljo. »Hočem reči: ali ste vi tisti človek, ki je govoril z menoj pred nekaj trenotki?« »Ne. To nisem bil jaz. Lahko noč!« »Ali ste sigurni?« »Kadar govorimo s kom, ga ne pozabimo!« Ton mojega sobesednika je bil precej razdražljiv. Vendar se je opravičil: »Oprostite mi, prosim . . . Zdelo se mi je, da ste podobni človeku, ki je pravkar govoril z menoj.« Omehčal sem se. Bil je edini potnik, ki se je ta čas nahajal na peronu, kjer sem čakal skoraj četrt ure. »Ne! Nisem bil jaz tisti, ki je govoril z vami«, sem povzel. »Kaj mu pa hočete?« »Vrgel sem en penny (angleški novčič) v odprtino avtomata«, je rekel, »ker sem potreboval vžigalice; ker pa ni nič prišlo ven, sem potresel avtomat in tedaj se mi je približal človek, približno vaše postave . . . Toda ali ste trdno prepričani, da to niste bili vi?« »Popolnoma.« »Naj bo. Torej ta človek mi je izjavil: »Ti avtomati so silno zoprni. Treba je poznati njihove navade . . .« Odgovoril se mu: »Potrebno bi jih bilo vreči v vodo, da, to bi jim bilo potrebno!« »V resnici sem bil ves besen radi tega, ker nisem dobil vžigalic« . . . Oni človek pa je nadaljeval: »Radi se pokvarijo. Najbolje je vreči še en penny v luknjo, kajti teža prvega pennyja često ni zadostna. Drugi novec sproži pero in na ta način dobite to, kar ste želeli in še prvi penny. To mi je že večkrat uspelo.« »Razlaga ni izgledala bogzna kako jasna, vendar je bilo očividno, da je tega človeka že izučil kak avtomat. Dovolj neumen sem bil, da sem ga poslušal. Vrgel sem drug novec v odprtino, poleg tega sem takoj zapazil, da sem vrgel po pomoti novec za dva šilinga, in glejte, kaj sem dobil!« Pokazal mi je majhen zavoj polnjenih bonbonov. »Vi ste vrgli novec v napačen avtomat!« »Kar me jezi, ni toliko to, da sem zapravil toliko denarja . . . Jezi me, da sem dobil ven te bonbone. Če bi mogel dobiti tistega idijota, bi mu jih potlačil v žrelo!« Moj sobesednik in jaz sva prehodila par sto korakov po peronu. »Koliko ljudi je takih«, je vzkliknil, »ljudi, ki prebijejo svoj čas v tem, da dajejo drugim nasvete . . . Tako se spominjam na ponija, ki sem ga imel. Ril je čiste galske pasme, krasno malo živinče . . . Nekega dne, spomladi, sem ga vpregel pred svoj voz in se odpeljal v Amersham. Ta kos poti znaša kakih deset milj. Moj poni, ves ognjevit in navdušen, je prišel poten v mesto. Neki človek, ki je stal pred vrati hotela, mi je dejal: »Lepa živalca, tale vaš poni!« »Ni slaba, kaj ne?« »Toda tako mladi ne bi smeli preveč dirkati.« »Oh! Saj sem jaz tisti, ki ga moram voditi in brzdati po poti!« Vrnil sem se v hotel, opravil svoje posle, šel ven in zopet našel tistega človeka pred vrati. »Ali boste šli navkreber po strmini?« me je vprašal. »Da. In to toliko bolj, ker še nimate patentiranega sredstva, da bi šli čez hrib, ne da bi hodili navkreber . . .« »Poslušajte . . . Dal vam bom svet. Dajte mu piti liter piva, preden bosta odšla.« »Piva! . . . Toda moj poni pije samo vodo!« »To ni važno. Dobro jih poznam te ponije. Vaš je lep, toda dresiran še ni dobro . . . Liter piva in šel vam bo navkreber po griču kot tramvaj in se ne bo prav nič izmučil.« Potem se pa človek vprašuje, zakaj ni razbil glavo takemu tipu, kot je bil ta! Pa trenutno človek posluša in sledi vsakemu, kolikor mogoče neumnemu svetu. »Priskrbel sem si torej liter piva in ga izlil v veliko skledo. Pol ducata pohajkovalcev se je zbralo okoli nas, ki so se, naravno, zabavali. »Vi ga boste slabo navadili«, je dejal nekdo. »Pričel se bo igrati; okradel bo banko in ubil svojo mater.« »Pripravite mu še cigaro«, je pristavil drugi. »Čašica kave in rezina masla mu ne bi škodovala«, je doumeval tretji. Imel sem veliko željo, da bi izpraznil vsebino posode ali pa, da bi izpil sam . . . Zdelo se mi je res neumno, dajati pivo štiriletnemu poniju! Toda poni je iztegnil glavo in polokal pivo kot vsak kristjan. Tedaj sem se vsedel v voz in odšel, spremljan od celega koncerta vzklikov. Prav veselo sva prevozila strmino. Potem pa je pivo pričelo učinkovati. Videl sem že pijane može, videl pijane ženske, toda nikdar več v mojem življenje se ne bi hotel več nahajati za ponijem, ki bi bil pijan! S svojimi štirimi nogami je komaj uspeval obdržati ravnotežje, toda, da bi se dal voditi, je bilo brezupno misliti. Enkrat sva bila na desni, enkrat na levi strani ceste; če pa nisva bila ne na levi in na desni strani, sva se ustavljala kar počez čez cesto. Kar zaslišim zvonec kolesarja za seboj. Poskušal nas je prehiteti, toda ni mu uspelo. Ves besen je pričel kričati: »Ali znate voditi voz, da ali ne?« »Obrnite se na mojega ponija, če bi kaj radi«, sem ves nestrpen odgovoril. »In pri Bogu, ne zvonite več ... to draži mojega ponija.« »Kaj pa je torej?« »Pijan je.« »Jaz se pa vprašujem, kdo izmed vaju dveh je pijan!« Končno mu je uspelo, da je nas prehitel. Moj poni pa se je razjezil. Pol milje pred Chesbamom sva v diru zavozila v sprevod mladih učenk dekliške šole. Kakšna zmešnjava! Stara učiteljica je morala celo uro zbirati svoje preplašene mladenke. Končno sva v največjem diru zavozila v Chesham, skozi katerega sva drvela z brzino petdeset kilometrov na uro. Potem je bila vsa vožnja štiri milje le še besen galop do trenutka, ko je moj poni skušal preskočiti ograjo. Ker ga je pa voz oviral, da bi skočil, je pričel brcati, zdrobil komat in ojnice ter izginil. Pozno zvečer se je vrnil v konjušnico in takoj naslednji dan zjutraj sem ga prodal, ves srečen, da se mi je posrečilo, iznebiti se ga za pet liver. Cesto se ljudje spominjajo na mojo dogodivščino in člani društva abstinentov me jemljejo za predmet svojih pridig. Glejte, kam človek pride, če posluša nasvete! Sočustvoval sem s svojim sobesednikom. Jaz sem tudi mnogo pretrpel radi nasvetov, ki so mi jih dajali. Včasih sem namreč srečal v City-ju prijatelja, katerega največja želja je bila, da bi me videl srečnega. Polastil se je gumba mojega suknjiča in pričel: »Glej, prav ti si človek, ki sem ga iskal. Poslušaj: ustanovila bova majhno družbo . . .« On je stalno ustanavljal majhne družbe. Poznal sem drugo dobričino, ki je imel pretirano strast za zdravstvene prehranjevalne predpise. Nekega dne mi je prinesel majhen zavoj, ki ga mi je ukazovalno položil v roke. »Kaj pa je to?« sem se začudil. »Odprite in poglejte!« Poslušal sem. »To je čaj.« »Čaj? Jaz se pa vprašujem, če to ni tobak za njuhanje?« »Pri moji veri, to sicer ni prav za prav čaj, ampak neka vrsta čaja . . . Vzemite ga eno skodelico in nikdar več ne boste pili drugega čaja.« Imel je prav. Vzel sem ga eno skodelico in po tej skodelici sem začutil, da ne bom nikdar več pil nobenega čaja. Tudi požirka ne bom napravil. Teden dni pozneje sem onega zopet videl. »Ali se spominjate čaja, ki sem vam ga dal?« me je vprašal. »Prav gotovo! Še zdaj imam okus po njem v ustih.« »To me ne čudi . . .« In boječe je pristavil »vi ste imeli čisto prav, to je bil tobak za njuhanje, ki sem ga dobil iz Indije . . . Zamenjal sem zavojčke . . . Kakšna neumna zmota!« »Ob! Vsaj ni tako važno!« Naša vloga je, kritizirati stvari, katerih ne znamo izvršiti. Nekega večera sem v »Bohemskem klubu« pil kavo z romanopiscem, ki je bil širokih ramen in mišičast kot atlet. Nek član kluba se nam je približal in rekel romanopiscu: »Bral sem vašo zadnjo knjigo. Ali hočete, da vam povsem odkrito povem svoje mnenje?« Romanopisec pa je takoj odgovoril: »Opozarjam vas vnaprej: ni treba praviti ničesar, ali pa vam bom razbil glavo.« »Mi bomo brez dvoma kritizirali celo nebesa, ko bomo v njih, kajti dvomim, da bomo zadovoljni z njihovo ureditvijo. Kajti mi tako radi psujemo! Ali se ne nahajajo ljudje, ki mislijo, da je Bog ustvaril svet samo zato, da bo videl, kaj bomo mi na to dejali. Poglejte n. pr. gledališko kritiko! Pravi ljubitelji gledališča so opazili, da igre sploh več niso vredne, da bi jih kritizirali. Včasih, v mojih mladih letih, so stvar vzeli za bolj resno. Spominjam se, da sem bil navzoč pri uprizoritvi melodrame v kraljičinem gledališču. Avtor je napravil iz svoje junakinje večno brbljo. Kadar koli se je prikazala, je deklamirala na metre dolgo. Ni mogla prekleti izdajalca drugače kot v dvajsetih ali tridesetih vrsticah. Kadar jo je junak vprašal, ali ga ljubi, se je vzravnala in govorila skozi tri minute (točno, z uro v roki). V tretjem dejanju jo je nekdo zaprl v grajski stolp. Človek, ki jo je zaprl, ni bil simpatičen, vendar smo mu bili vsi hvaležni in mu hrupno ploskali. Gojili smo nado, da smo je rešeni za ves večer, toda kar naenkrat se je pojavil nek bedasti ječar. Junakinja ga je nekoliko minut skozi rešetke prosila, da naj jo izpusti. Hrabri, a občutljivi ječar je omahoval. »Ne poslušaj jo!« je zavpil neki gledalec z vrha galerije. Dobro ji je tam, kjer je. Kar pusti jo pod ključem!« Stari neumni ječar pa ni sledil temu nasvetu. Dejal je: »Moj Bog, njena prošnja je pravična in to ji bo napravilo toliko veselja!« »In mi, kaj?« je povzel gledalec. »Ti, ti je ne poznaš ... Mi drugi pa jo poslušamo že ves večer. Sedaj je mirna . . . prav dobro je tako.« »Oh, pustite me ven,« je ječala junakinja v kar najbolj patetičnem tonu. »Nekaj moram reči svojemu sinu!« »Napišite to na kos papirja!« je zaklical nekdo. »Saj ga bo dobil!« »Materi braniti, da bi videla svojega umirajočega sina!« je deklamiral ječar. »To bi bilo nečloveško!« »Ne, ne!« se je zopet oglasil gledalec z galerije. »Saj je ona tista, radi katere je zbolel, ker mu je preveč govorila!« Toda ječar ni hotel nič vedeti. Kljub protestu cele dvorane je odprl vrata celice. Junakinja je prišla ven in je skozi pet minut govorila svojemu sinu. Zdajci se je pa sklonila nad njim, dvignila roke k nebu in vzkliknila: »Oh! Mrtev je!« Nekdo v dvorani je odgovoril: »Srečnik!« (Poslovenil V. B.) THOMA & CO. mehaničnetkalnice svilenih izdelkov, barvarna, apretura in tiskarna MARIBOR IN POBREŽJE Telefon st. 21-77 — Brzojavi t THOMA MARIBOR IZDELUJE vse vrste blaga, kakor: Crepe de chine, Crepe Satin, Crepe Mongol, Crepe marocaine. Crepe imprime, modno svilo v različnih izdelavah, svileno podlogo za plašče. Svilene brokate, nadalje vse vrste jacquardnega blaga, brokate za odeje, satin za odeje. Svilene rute, Echarpes, Shawls Janko Furlan CjTornikovina je komaj vidno posestvo. Štiri orale zemlje na obronku položne gorice bi lahko pokril z dlanjo in skromno leseno bajto vsak čas premaknil, tako se ti je zdelo. Vsi hišni prostori — kuhinja, ki si stopil vanjo s hišnega praga, izba in spalnica — so bili tesni. Pod njimi je bila zasilna klet. Dve kravi sta stali v ozkem hlevu na vzhodni strani, dve kravi za eno dobro in dva prašiča v zbitem lesenem svinjaku pod lopo, ki je spajala hišo s hlevom. Pol ducata kokoši je spalo na stari tepki pred hišnim pragom ali na kakem orodju pod lopo. Semkaj je moglo sijati sonce od jutra do večera. Pušča je bil ta kos zemlje, preden ni bil v Gornikovih rokah in pušča je tudi bilo njegovo ime. »Zdaj pa bo«, so rekli sosedje, ko se je Gornik naselil tja. In kraj je dobil ime Gornikovina. Gornik, bivši dvajsetletni služabnik sosednje velike graščine — »grajska Desnica« so mu rekli —- ni poznal pokoja; dan na dan se je pripogibal, mahal in mahal, da so zrahljano zemljo močili sokovi njegovih jakih mišic, oplajala jo je njegova velika ljubezen, klicala ji samo ena globoka želja: da bi mu ta kos zemlje dajal vsaj trdo skorjo kruha. Kakor da bi jo bila rodila noč, je vstala v Pušči skromna koča, in šele takrat je dobil ta kos zemlje ime po Gorniku. Iz zemlje je zrastla skromna koča in z njo novo življenje. Stalno sta spremljala ta novi dom skrb in muka ter je namesto obilice gledalo iz koče pomanjkanje, namesto dobrega kruha krompir v oblicah. In vendar je Gornikovina rodila petorico otrok. Rodila jih je, a prerediti jih ni mogla. Zato so odhajali, kakor se odpravljajo ptiči, ko jim na jesen zmanjka hrane. Gornikova nista jokala, ko so odhajali drug za drugim. Na Gornikovim je bilo določno zapisano, da morajo oditi. Le najstarejši sin je mogel ostati doma. Mogel in moral, ker zemlja, tudi še tako majhna, mora imeti dediča. Daši so bili po materini smrti le štirje v hiši: oče, sin, žena in šestletni sin Nacek, vendar je mladi Gornik čutil na domu veliko tesnobo. Ni mu šlo v glavo, da hi mora^ Gornikovina ostati za večno taka. Še je okrog nje zemlje, mrtva leži kot bi ne poznala gospodarja. »Mrtva zemlja je jok lačnih . . . zločin je!« si je dejal. Nekega dne pa je razodel očetu svoj davni sklep. »V Ameriko pojdem, oče . . .« Oče ga je začudeno pogledal. »V Ameriko?« Sin se je zagledal nekam daleč in začutil očetov pogled. »Kako naj sicer razširim dom?« Oče je zrl v tla . . . Razširiti Gornikovino ... ni slaba misel. Saj je to tudi njegova želja, ki neprestano bdi nad Gornikovino .. . Ampak . . . Nekaj ga je streslo. »Amerika, praviš, da naj bi pomagala Gornikovini? . . . Tam je zlato, sin moj! A zlato ne rešuje kočarjeve zemlje. Upropasti jo. Tisočere oropa in le enega skromno nagradi. Ali boš ti tisočeri?« Sina je zazeblo po vsem telesu----------. A vendar je odšel. Tako je povsod, kjer je nad hišnim pragom pomanjkanje ... V rovu globoko pod zemljo je klesal svoje upe. Ko pa se mu je nekega , dne, ko je krepko razbijal stene, Gornikovina najlepše nasmehnPa, ga je zagrnilo . . . Od takrat ni več pisal. Sto- in stokrat je Gornik vzdihnil: »Taka je bila moja slutnja. Prokletstvo zlata, ki krade očetom sinove, sinom očete, ženam može in zemlji najboljše roke. Še kosa ledine, ki leži mrtva, nam ne privošči . . .« »Ateka ni več«, je ponavljal Nacek, čeprav mu tega niso povedali, se naslanjal s komolci na materina ko1ena in se nekam zazrl. Tja proti koncu Gornikovine so se čestokrat nepremično vsesale njegove oči, tja, koder sta večkrat stopala z očetom. »Še vsaj ta kos da bi bil naš«, je govoril, zroč čez graščinsko zemljišče. »Zakaj je atek odšel?« je vprašal tiho sam zase, da ga je mati komaj slišala, in jo objel okrog pasu. »Malo zemlje imamo, Nacek, in atek je odšel daleč čez morje, da bi tamkaj kaj prislužil« . . . ». . . in bi še kaj kupili ter bi imeli več zemlje in več kruha, ali ne?« je hitro prestrigel mater. Spet se je nekam zazrl . . . »In zdaj, ko ni ateka?« je vprašal nestrpno in napel oči. »Skrbeti bomo morali, delati in se truditi, da ohranimo to, kar imamo, da ne bo Gornikovine manj«. Takrat je Nacek odskočil od matere, v oči se je vkradel izreden sijaj in čez lica se je razlila nova, bleda barva. Postavil se je tako, kakor da bi se nečemu uprl in je zavpil stisnjenih pesti: »Ne, ne! Ne bo manjša .. . To je naše!«--------- Tudi Naceku so morali odmeriti kos zemlje. Tik za hišo je ležala, da je lahko vsak čas pogledal nanjo. »Koliko je hočeš?« ga je vprašal ded. »Kolikor mi pritiče.« »Koliko pa ti je gre?« se je smejal ded. »Gornikovina je od vseh: tvoja, materina in . . .« »Seveda je tudi tvoja«, mu je pomagal ded, ki je videl, da Nacek pomišlja in je v zadregi. »Samo malo zemlje bi rad, ker sem še majhen.« »Na! Sedemkrat naprej in trikrat počez.« In mu jo je s koraki odmeril. Nacek si je zemljišče ogradil. Leso mu je napravil ded, ker to je že presegalo njegove moči. Semkaj je nameraval nasaditi to in ono — kaj, bo že še odločil. A ded njivo najprej pognoji in tudi oče je tako delal. Pred hlevom je kup gnoja, a je dedov. Kje pa naj ga vzame on? . . . Spomnil se je na majhno lužo ob hlevu, kamor se steka iz hleva in znaša voda kot moko drobno zemljo. Črno, mastno blato je tam in tudi oče je to jamo parkrat izpraznil. Ko mu je on nekdaj hotel pomagati, je štrbunknil vanjo in je bil prav tak kakor blato. »Zdaj pa lahko kar ti gnojiš«, se je oče takrat smejal, a tudi jezil . . . »Voz imam, vprego in vprežno živino tudi. Z rokami bom zajemal in nalagal«, je dejal. S prijateljem Besom vozita na malem lesenem vozičku. Ne gre lahko od rok, ker luža je globoka in je treba do nje trdne steze. Pri vozu vedno nekaj manjka ali se pokvari: privezati in pribiti je treba zdaj na enem, zdaj na drugem delu voza, vprega odpove, pa išči novo ličje, srobot, vrv. Kar pa je najhujše, je zibanje voza »niik nuuk« cvili ... in polovica črne gošče se razlije. A Nacek se vseh teh težav ne zave, ker vidi le eno: zemlja mora biti pognojena. Saj tudi ded danes razvaža. »Hej, Liska, Belka, hej, hej!« naganja ded prijazno kravi. »Le dajva, Bes! se oglaša Nacek. Bes dobro vleče. Ne poteka mu vse gladko in po volji, a zaveda se, da vozi Naceku in na prvo njegovo zemljišče. Med njima vlada sporazum. Vendar se mu je Nacek v svoji veliki gorečnosti do vožnje parkrat zameril, ker ga je krivično švrknil z vejo. »Saj ti zvesto služim«, ga je pes opozoril s pogledom. Še parkrat sta napeljala in zemlja je imela dovolj. Oba sta bila dobre volje. Veliko delo sta izvršila. »Bes, južinala bova«, je dejal Nacek in sedel na trato. Žival se mu je malo upehana vlegla k nogam. Nacek je razpolovil kos rženca. »Vsakemu polovico!« je dejal. Med južino pa je Nacek temno pogledal in . vstal, da je pes preplašen odskočil. »Nič nam je ne vzamejo, kaj ne, Bes?« Pes je mahal s košatim repom. »Ne bodo nam, ne!« je preteče ponovil Nacek. Proti večeru je bilo treba orati. Oralo je Naceku napravil ded in je bilo dedovemu tudi podobno, le znatno manjše je bilo. Nacek je že bil izurjen orač, ker je že večkrat prej oral, dasi s preprostejšim oralom. Sam si ga je bil napravil iz bukve, leskove ali drenove veje. A naučil se je le. Zato je šlo danes kakor po olju. Za Besa pa je bilo malo preveč. Težko je sopel in kazal rdeč jezik. Oddahnila sta se večkrat, — a več kot to Nacek ni dovolil. Saj je tudi ded oral globoko, da je bil ves moker in sta kravi težko sopli. Oba orača na Gornikovini morata dobro orati! Okrog Besa se je muzal Dič. Oče mu je, ko je bil majhen, rekel, da je črn kot hudič, in od tedaj je bil maček za Naceka Dič. To ime se ga je tudi držalo in menda je tudi Diču ugajalo, ker le na ta klic se je odzval. Bes ga je parkrat odpodil, a nagajivec le ni odnehal. Saj sta se z Besom dobro poznala; ko pa le ni bilo nagajanja konec, se je Bes zakadil vanj in ga pognal skozi vrt. Bežala sta čez njivo, da se je kadilo za njima in se je oralo preku-cavalo sem in tja. V velikem loku sta zavila proti hiši. Nacek je z mešanimi čustvi zrl za njima. »Kod pa orjeta tvoja pridna orača?« ga je smeje se pobaral ded, ki je opazoval vso igro in se je hotel prepričati, kaj je vnuk napravil. Ugajalo mu je, da Nacek tako rad dela. Naj se le uči, da bo imela Gornikovina dobrega delavca! »Ta presneti Dič mi je vse skvaril. Mačka je mačka! Pa bova že z Besom preorala ostalo!« »Saj si dobro preoral. Vendar pa se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi bilo blato bolj pokrito.« »Zakaj?« sta vprašali dve veliki oči. »Glej ga!« si je mislil Gornik. »Ta ne bo kar slepo posnemal.« Odgovori mu najprej na »zakaj«, »kako«, »odkod«! »Bolje bo rastlo«, se je obrnil ded k njemu, »ker sadeži rastejo navzdol, v zemljo in njih korenine imajo rade pognojeno. Zakopala ga bova, jaz ti bom pomagal«. Ded je prekopal in poravnal zemljo, Nacek je napeto opazoval, kako ded maha in porodila se mu je želja, da bi bil tudi on čimprej tako močan in bi mogel tako obračati zemljo. »Zdaj pa bo rastlo, kaj ne?« »Kaj bi ne! Kakor iz vode bo pognalo, samo saditi bo treba. Kaj pa nameravaš postaviti v zemljo?« »Kakor ti: malo krompirja, koruze, pese . . .« Pozorno je sledil, ko mu je ded pokazal, kako naj posadi eno in drugo. Nato sta šla na dedovo njivo; tudi Nacek se je oprijel dela. Čutil je, da je za deda preveč; star je že in kmalu se utrudi. Mati mu more le redkokdaj pomagati, ker ima precej posla v hiši in mora vsak dan daleč v dolino na cesto, kamor oddaja mleko ondotnemu trgovcu. Edino odtod pride v hišo kak skromen dinar, to sliši večkrat. Zato ima Nacek kravi tako rad. Sicer pa ljubi vse, kar je na Gornikovim in vse je za njo enakovreden del. Samo ena kokoš, če bi zmanjkala, pa bi že bila Gornikovina za kokoš manjša. To pa se ne sme zgoditi. Gornikovina in mati in ded in Liska in Belka, vse mora ostati kakor je. Gornikovina se je že dovolj zmanjšala . . . Ateka je izgubila. Nacek je živel samo za Gornikovino, ki ga je kljub svoji skromnosti zredila v krepkega mladostnika, nič manj stasitega od sosedovega županovega Jožeta, brata one Anke, ki se je Naceku vedno tako ljubko in dobrohotno nasmihala. Jože je bil več let z doma —- v srednji, nato pa v kmetijski šoli. Zdaj je prevzel domače gospodarstvo. Daši sta bila z Nacekom v letih nekaj narazen, sta vendar postala velika prijatelja. Kmalu se je temu prijateljstvu pridružila tudi druga mladina z ondotnih gričev. Jože je bil njen voditelj —-učitelj, ki jo je uvajal v življenje; seznanjal jo je s prirodnim bogastvom in s sredstvi za njegovo izkoriščanje. Posledice tega nauka so se vedno bolj očitovale na njihovih skromnih kosih zemlje. A Jože ni dobil naziva »novotar« le radi teh naukov, marveč ker so se iz ust njegovih šolarjev vedno bolj slišale besede kapitalizem, socialna krivica . . . propast delovnega ljudstva itd. Na drugi pa vzajemnost, skupnost, zadružna misel . . . Torej sami novi in naselju še neznani pojmi. Nad tem se je spotikalo nekaj večjih posestnikov, najbolj pa oskrbnik ondotne velike graščine. »O, saj vemo, da ni naše gibanje gospodu oskrbniku po volji .. . Nima še dovolj z graščine in ni še dovolj razžalil in ponižal našega ljudstva«, je mirno rekel Jože. Ogorčeni Nacek, ki je že nekajkrat občutil oskrbnikovo pest, je dodal: »Ta človek sovraži ves naš rod, najbolj pa nas kočarje. On in trgovec Kraft, oba tujca neznanega porekla, bi nam zavila vrat. . .« »Nič več!« je zavpila enoglasno mlada družba. »Na svoji zemlji si znamo sami vladati in si sami urediti življenje, da bo vsem prav! Si znamo in si ga tudi bomo!« »Le potrpljenje, fantje!« jih je pomirjeval Jože. »Domačine bomo počasi razsvetlili, da bodo spoznali resnico. Pokazali in dokazali jim bomo, da smo v bistvu vse delavne skupine enako izigrane . . . Nevrednih privandrancev pa se bomo oprostili!« Družba mu je ploskala . . . * * * »Torej je le res, da bo graščak posestvo prodal. Pravil mi je, kako mu je oskrbnik opustošil imetje in naropano premoženje naložil nekje v tujini. Izrazil je željo, da bi zelo rad, če bi posestvo ostalo v rokah srenjskih domačinov . . . Mladi je pameten in dober. Ampak denar? Tega v srenji ni.« Tako je zaupal Gornik sinahi, ko se je zvečer vrnil od gra- ščaka, ki ga je bil pozval za nasvet. Nacek je to ujel z napetimj ušesi in neopaženo odhitel do Jožeta. »Zdaj začne naše pravo delo«, je dejal ta, ko mu je Nacek povedal, kaj je poročal ded, in se okrenivši k očetu-županu dostavil: »Pojdite do graščaka in mu povejte, da boste skušali vplivati na občinske svetovalce, da bi kupila posestvo občina. Če pa bi to spodletelo, ostane še ena možnost, da ostane posestvo v naših rokah.« Stari Dolinar se je naslednjega dne sporazumel z graščakom, ki je na predlog pristal. Čez nekaj dni je sklical občinsko sejo, predlagal nakup in nato razdelitev posestva med revne kočarje. Mučni molk svetovalcev je prekinil Skalič, mož, ki je prehodil pol sveta in si s pridnostjo pripravil srednje veliko posestvo. mrt »Gre za one male, ki ne morejo ne živeti ne umreti. Ali niso ti vredni življenja? Govorite!« »Iz te moke ne bo kruha. Nisem prav nič voljan jamčiti bajtarjem in sem proti nakupu«, je hladno dejal ošabni Breznik in se oblastno ozrl po tovariših, ki so mu molče pritrdili. Županov predlog je propadel. »Krivica, krivica!« je nekdo zavpil na dvorišču. »Čujte, kdo se oglaša! In takim naj bi mi jamčili za zemljo! — Gornikov je, ki ima tako dolg in drzen jezik«, se je srdil Breznik. Ostali so molčali. »Z vami bi rad govoril«, je pošepnil Jože Skaliču, ko so se drugi razšli. »Sem mnenja, da bi se združili vsi oni, ki smo za nakup graščine, in ustanovili nakupno zadrugo. Tako bi mogli do kredita na dolgo odplačevanje in po nizkih obrestih. Sem že o tem govoril z nekim zavodom.« »Popolnoma moja misel. Sami iz sebe in za sebe! Upam, da bomo uspeli, le hiteti je treba!« »Pričnemo torej vsak od svoje strani! Jaz pripravim zadružna pravila in vse, kar je v zvezi s kreditom«, je dejal Jože. »Jaz pa bom poučil najbolj plašne in nevedne, kaj zadruga je in kaj si z njo lahko izvojujemo. Jesenka pa uprežemo, da jim predeči korist od nakupa zemlje in gozda . . .« Tukaj so se pokazali sadovi Jožetovega dela nad mladino. Ta mu je bila pri tem načrtu izredno koristna. Delala je z enako vnemo kot gornja trojica ... z enako, če ne z večjo. Nacek jo je oiganiziral in vodil tako spretno, da je ostalim prihranila mnogo truda. Kmalu je vzvalovilo enoglasno med kočarji: »Prav je tako! Vsi kot eden v zadrugo!« . . . * * * Breznik je krstil novo zadrugo za »bajtarsko ustanovo« in tudi njegovi privrženci so se ji posmehovali. Tine, najmlajši Breznikov, se je smel zadruge le tiho radovati, sicer bi bil očeta jezil, a sam zase se je veselil, da ni bil njegov skrivni trud za zadrugo zaman. Zadruga je kaj kmalu pokazala, kaj zmorejo neznatni posamezniki, če se strnejo v dosego skupnega namena. Kot orjaška veriga so se čez noč pojavili ti drobni udje, doslej raztreseni in ne-uvaževani in od vseh pozabljeni. Čez noč se je v njih nekaj premaknilo in zagorelo v nov plamen. »Saj je to le sen«, so si šepetali. . . »Da smo res dobili? . . . Nam kočarjem da so zaupali tako vsoto ... in da je graščinska zemlja naša?« . . . »Jože čudodelnik«, je ponavljal invalid kočar Jesenko . . . »In ta Nacek! Nagnal je na sosede njih otroke, ki so brezpogojno hoteli zadrugo« . .. »Tristopetdeset oralov gozda, stodvajset najboljše zemlje! . . . Ne milijon, kolikor smo dali, še dvakrat toliko je vredna ta zemlja .. . Za nas pa ima neprecenljivo vrednost! Grad je tudi nekaj vreden.« Tako je računal izkušeni Gornik . . . »Res, z združenimi močmi smo veliko dosegli. Ali se naj sedaj razidemo?« je vprašal predsednik zadruge Skalič, ko je bila zemlja razdeljena. »Nikoli!« je zaorilo po grajski dvorani, kjer je imela zadruga svoj sedež, in Jože se je oglasil: »Zadruga nam je pripravila zemljo, nam potrojila vero v skupno življenje in ljubezen do zemlje. A kakor smo si priborili zemljo le z združenimi močmi, tako potrebujemo te moči še v druge namene. Pred nami je še mnogo skupnih nalog. V ta namen si bomo ustanovili zadrugo za skupno nabavo potrebščin in skupno oddajo odvisnega blaga ter tako pomagali tudi onim posestnikom, ki nam niso hoteli prožiti pomoči.« »Tako kot že imajo naši otroci za svoje majhne potrebe in prodajo nabranih zelišč, nekaterih sadov in izdelkov«, je pripomnil ondotni mladi učitelj. »Tako je!« je hkratu zaorilo po dvorani. * * * Nacek sedi pred hišnim pragom in zre tja doli proti Dolinarjevim. Na njegovem licu je smehljaj, v srcu topla misel. »Kaj sanjaš?« ga nenadoma nagovori mehak glas. »Anka«, ji reče presenečeni Nacek. »Pogledam malo, kako je pri vas.« »Lepo je sedaj, Anka. Boljše je, ker smo se tako zbližali.« »Tudi naš Jože vedno prepeva ... In tudi jaz.« Pogledata se in zardita . . . * Čarovnik. Čarovnik (obrnjen proti občinstvu): »Tako, sedaj pa prosim, naj pride kdo izmed dečkov k meni na oder. No, stopi ti mali, kajne, ti me še nisi nikoli videl?« Dečko: »Ne, papa!« (SLOVENJEGORIŠKI FILM) France Borko L-esec rožnega venca. Dnevi najžlahtnejše rože — vinske trte, s katere pobira vinogradnik grozdne jagode in moli svoj pristno slovenski rožni venec. Sveta Terezija se raduje njegove rožnovenške pobožnosti . . . Že od Velike maše sem se blešči sredi dozorevajočih goric štirirepata zvezda in kaže pot od južnozapadne letne strani prihajajočemu dionizijskemu bogataju Vinotoku. Klopotec. Veselo oznanilo, da se grozdje mehča. Sapa se mu zaganja v lesene porotnice, ki nosijo veselja glas čez hrib in dol, od koče do zidanice v srce našega zemljana. Bogataj Vinotok se nam bliža v zlatem oblačilu, s kolačem koruznega kruha v obilnih rokah in z muškatnim grozdjem, bingljajočim mu okrog ledij. Viničarji mu igrajo dobodnico na svoja pihala, zvonijo in klopočejo z njimi: Luštno na svet živet, ko b ne blo treba umret . . . ha ha ha, ha ha ha. Bog nam pa vince da, da poživi nas spet . . . ha ha ha, ha ha ha! Mlado in staro, viničar in kmet, gospod in siromak Slovenskih goric, vse je pričakalo oktober leta tisoč devet sto devet in tridesetega med gromom in bliskom, med stražnimi kresovi po gozdnih vrhovih, čuječimi, kdaj se zadrevi hudournik v naše klance, kakor nekoč kruti pesjan z rdečim fesom in polmesecem na mrkem čelu, v pesti s handžarjem — uh, sam Jezušček in njegova Marija Zaščitnica na Črni ptujski gori se nas usmili — med ognjem in žveplom, ki dežuje na premajhno morje in na še veliko premanjšo zemljo. In zdaj da se zgrinjajo svinčeni oblaki nad to našo slovenje-goriško zemljico? Če smo jo s svojim trudom in svojim znojem gnojili, čuvajmo jo! Oh svetem Juriju smo jo posejali s turščico. V pomlad je zelenela. Lastovke — kolikor niso šle na limanice laškim Kalabrežcem — so prinesle vračajoč se njen dih s seboj. S soncem je rasla naša koruza. Zmerom više, zmerom bohotnejše. Med dežjem so jo okopači pleli in z živino smo jo osipovali, v suhem so jo ženske prenagosto zasejano trebile in z njo krmile krave, da so nam dajale mleko za deco ter sir za težake in delavce na polju in po goricah. Kdor je bil kdaj med poljedelci v poletju, ve, kako so trepetali pred hudo uro, sklepali roke, cerkvice po vrhovih so bile plat zvona, toča je švignila nekje okoli Trojice. Pa človek moli ali kolni . . . svet se suče po svoje naprej. Koruza je pognala klas. Mustači jo delajo moško. Pastirji stikajo med njo po pečenici. V koruzno polje se zatekajo divji zajci. Mestni lovci so prišli s puško nad nje. Priganjače so si našli med našimi bajtarskimi sinovi. Napravili so kmetu mnogo škode, poravnali je niso pa nič. Ah, kaj hi tisto . . . saj kmetu pač hudega ni, on vsemu kljubuvlje, štibro plačuvlje, nazadnje pa v kajhi sedi . . . Pa napoči jesen. Rumeni koruzni storž se prekljuva kakor pišče iz lupine. Že se sveti črnim kavkam, da ga hodijo načenjat. Ni ga strašila zoper nje. Slednjič pa je tukaj oktober. Oktober, osmi med mesci. Zrel v sadežih polja za naše branje in trganje. Jutra so hladna, megla se pršeče kadi, slana je poparila ajdo, sonce se kisa in čriček striže vse dneve, žena, ki je bila čez poletje na morju ali v kakem zdravilišču, je oktobra spet dobra. Noči so že dolge in mrzle. Topla ženka je namesto termovke. Najbolj jo pogreša mladoporočeni mož, ki mora spati na kakšnem skednju ali šotoru s puško ob nogi. Ona na sama doma. Sliv je bilo dosti, treba bi jih bilo žgati, mož bi rad slivovice, da bi ga ogrela. Žena mora trdo delati namesto moža. Moško delo brez pijače ni igrača. Sama se bo morala včasi okrepčati z žganico-pomočnico. Bog vedi, če se ne bo navadila piti, se muči vojak na orožnih vajah. Samo da se spet vrne domov! Tu in tam pod slamnato streho še niso pozabili rožnega venca. Najstarejši sin je s črnim kovčegom na rami odrajžal iz domače hiše. Mati je jokala vzdihujoč, da bi rajši videla, da bi ga nesli v črni rakvi štirje možje. Bi vsaj vedela za njegov grob, tako pa . . . Sama moli naprej in ob koncu žalostnega dela rožnega venca zmeraj pristavlja: »Molimo še za mir! . . . Oče naš . . .« In potem kožuhat! Pri mnogih hramih v vasi je danes koruza. Treba si bo zaslužiti težake, da potlej ne bodo sami sedeli do polnoči pri kupu navožene koruze. H Kuhariču pojde kožuhat Franček, ker bodo tam za lukiv dali med in koruzni kruh. To pa ima nad vse rad. Vanček pa k Rapošu, Lizika k Fištru. Edino mati bodo čuvali doma, da kdo česa ne odnese. Nekaterim je bolje krasti kakor delati, tako se lepše živi. Lampaš že brli na skednju. Dekleta ubirajo grla: Rdeči so oblaki . . . Fantov, ki so na vasi zvečer prepevali, ni, da bi jim pomagali s svojimi moškimi glasovi. Škrinjarova Micija je previsoko zavzela in pesem jim je proti koncu ušla. Komaj so jo vlovile za rep. Ni Paničevega, da bi zaigral na harmoniko. Visok kup žoltega klasja gori iz suhega palinja. Vsaj koruznega kruha bo, če ne drugega, se tolaži gospodar. Jabolka, žganico in tolkovec ponuja kožuhačem. Včasih se je mladi svet zavrtel, zdaj pa so punce brez dečkov. Vojska bo, vojska! In iti na vojsko, pravijo možje, ki so jo že skusili, je sakrabolsko. V koruznjakih se koruza suši. Semensko obesijo pod kap na drogove z nekolikimi ovojnimi listi, ki jih pustijo na stroku. Tam, kjer ni drugega zrnja, naluščijo na hrstačih koruzo, da jo odnesejo v mlin. S koruznimi bati si kurijo babica v železnem bingecu v zadnji hiši ter čehajo perje. Oni že čutijo v noge zimo. Dedek pa so dan na dan v goricah. O, koliko dela jim dajo gorice! Od prve sprotiletne kopi do obrezovanja, vezanja, škropljenja in zapuhavanja so imeli polno skrbi. Saj niso brez viničarja, toda kaj se ljudski človek briga. Vedno mu je treba biti za petami. Vsak svetnik ima prste k sebi obrnjene, kako jih ne bi imel takle siromak. Obdeloval je gorice, sad pa mu v trganje drugi pobere. Dedek pa tudi skoparijo. Iz kleti natočijo ročko jabolčnice, vino pa za sebe prihranijo. Piti morajo, da jim žile ne zvodenijo. Na drugem svetu ga itak ne bodo več pili, zato si ga morajo privoščiti, dokler živijo. Tako pravijo in marsikdo jim da prav. Z novim viničarskim redom niso zadovoljni, češ, tako bi vsak vrag bil viničar. Škoda, da niso sami več mladi . . . Kljub temu pa se trgatve že od nekdaj najbolj veselijo. Ko so bili še otrok, niso od golega pričakovanja mogli spati, podobno kakor sedaj ne. Za vsako bratvo so imeli nov pipec za tri krajcarje. Z nožičem v roki in z grozdom na ustnicah so zrasli skozi vse grabice. Sedem grabic in sedemdeset let. Brali so od spodaj na vrh. Včasih v dežju, drugič s soncem v hrbtu. Klopotec je vabil k veličastnemu obredu, ki ga je opravljal Vinotok v svojem ornatu. Še zdaj ga vidijo — čeprav že peša vid —• kako je dvignil kupico, zahvaljujoč se goreče: Oče nebeški, glej . . . ! Dedek je bil tedaj še poln mladosti in zdravja. Od leta do leta ga je daroval za božjo kapljico. Čim starejši so bili, tem rajši so jo pili. . . izvzemši tista štiri leta, ko so v svetovni vojni svojo kri prelivali namesto rujne kapljice. Oh, kak naglo je vse prešlo . . . kakor bi vinograd trgači pobrali od spodaj navzgor . . . In zdaj so starček z dvignjenim kozarcem v roki. Iz mladostnega spomina jim ne gre tisti Vinotok, ki so si ga predstavljali v vsej veličastnosti. Tako živo se predočuje njihovi domišljiji, da se jim zdi, da so sam tak bogataj Vinotok v vsej zrelosti in obiranju življenskih sadežev veliki duhovnik, ki v glinastem kelihu svojega telesa spreminjajo vino v kri življenja . . . Letos v oktobru so dedek popili poslednjo božjo kapljico in v Gospodu zaspali . . .