ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW VSEBINA Renata Adlešic Anja Svetina Nabergoj Miha Cimperman Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov v Sloveniji: empiricna preverba Valentina Franca Ana Arzenšek Pomen notranje komunikacije za ucinkovitost delavskega soupravljanja Igor Ivaškovic Kako hierarhije deležnikov oblikujejo strateške cilje in strategije športnih klubov? Živa Kolbl Selma Saracevic Identifikacija porabnikov z blagovno znamko: vloga porabnikove potrebe po edinstvenosti in vloga porabniških stereotipov Fabijan Leskovec Matej Cerne Vpliv izobrazbene strukture razvojnega oddelka na uspešnost organizacije Jože Sambt Tanja Istenic Posledice socializma in tranzicije v Sloveniji za premoženjsko stanje oseb v starosti 50+ Daša Farcnik Kir Kušcer Dinamicni turisticni sektor: pregled in obeti za prihodnost Miha Juhart COVID-19 – pospeševalnik uveljavljanja nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami Tomaž Turk Digitalizacija in covid-19: vecja uporaba sistema za upravljanje ucenja na primeru Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Eva Matjaž Polona Cernic Lejla Perviz Irena Ograjenšek Slovenski kulturno-kreativni delavec v casu pandemije covida-19 5 45 67 93 111 141 157 171 183 195 ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS. ŠT. | 2020 | 5-44 USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA ŽIVLJENJA PODJETNIKOV V SLOVENIJI: EMPIRICNA PREVERBA RENATA ADLEŠIC11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-posta: renata.adlesic@ef.uni-lj.si ANJA SVETINA NABERGOJ22 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-posta: anja.svetina@efami-lj.si MIHA CIMPERMAN POVZETEK: Podjetniki se zaradi narave svojega dela pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja srecujejo z vecjimi izzivi, saj je meja med obema podrocjema mocno zabrisana tako v smislu casa kot odgovornosti. Raziskovalci opozarjajo na pomembnost razumevanja tematike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov (Jennings & McDougald, 2007; Kirkwood & Tootell, 2008; Leaptrott, 2009), saj so podjetniki gonilo gospodarskega razvoja (Schumpeter idr., 2002), kljucni zaposlovalci (Kelley idr., 2010) in vir inovacij (Brouwer, 2002; Kelley idr., 2010). Razumevanje mehanizmov usklajevanja vseh podjetnikovih vlog (pri delu in družini) in dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost usklajevanja, je kljucno tako za podjetnike in vse, ki razmišljajo o podjetniški poti, kot za tiste, ki oblikujejo javne politike za podporo podjetništvu in za njegovo pospeševanje. Glavni cilj prispevka je raziskati vpliv spremenljivk, ki so bile identificirane v teoreticni preverbi, na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. Pri tem se samoucinkovitost in socialna podpora pojavljata kot kljucna dejavnika. Glavno raziskovalno vprašanje je, kako socialna opora na delovnem mestu in v družini ter podjetnikova samoucinkovitost vplivata na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Rezultati naše študije kažejo, da obstaja statisticno znacilna in pozitivna povezava med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. To pomeni, da so podjetniki z višjo stopnjo zaznane samoucinkovitosti bolj prepricani, da bodo obcutili višjo raven zadovoljstva, ce bodo vložili vec napora v usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. Nadalje obstaja pozitivna povezava med socialno oporo s strani sodelavcev in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, pozitivna povezava med socialno oporo partnerja in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter negativna povezava med socialno oporo s strani družine in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Obstaja negativna povezava med socialno oporo s strani sodelavcev in samoucinkovitostjo, pozitivna povezava med socialno oporo s strani partnerja in samoucinkovitostjo ter pozitivna povezava med socialno oporo s strani družine in samoucinkovitostjo. Kljucne besede: usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, strukturni model, samoucinkovitost, socialna opora, podjetniki JEL klasifikacija: L26 1 UVOD Zaradi vedno vecjih zahtev tako na poklicnem podrocju kot v zasebnem življenju podjetnikov postaja zadovoljstvo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja vse pomembnejše. Za podjetnike je vzdrževanje locnice med poklicnim in zasebnim življenjem zaradi narave dela posebno zahtevno, podobno kot za nekatere druge poklice (Gjerberg, 2003; Pryce in drugi, 2006), na primer policiste (Hall in drugi, 2010; Hart in drugi, 1995), managerje (Mihelic, 2011; Smithson & Stokoe, 2005) in odvetnike (Bacik & Drew, 2006; Trefalt, 2008). Pri tem je ena kljucnih spremenljivk delovni cas, saj kolicina casa, namenjenega delu, najmocneje vpliva na zasebno življenje (Kanter, 1989). Neenakomerna razporeditev casa, energije in zaznavnih procesov med poklicnim in zasebnim podrocjem povzroca neravnotežje, saj ima vsak posameznik omejene resurse energije in casa. Izsledki dosedanjih raziskav so pokazali, kako razlicne povezave konstruktov in dejavnikov vplivajo na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov, vendar še ni bilo dovolj raziskano, kako socialno kognitivni dejavniki vplivajo na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. V clanku se osredotocamo na proucevanje zaznave zadovoljstva usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja v povezavi s socialno oporo s strani sodelavcev, partnerja in družine ter samoucinkovitostjo. S tem clankom bomo prispevali k razumevanju povezave spremenljivk, ki vplivajo na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. V teoreticnem delu bomo predstavili teoreticno podlago in obstojece modele na podrocju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Rezultati bodo zajemali opis zbiranja podatkov, analizo podatkov in strukturni model. V diskusiji bodo prikazani rezultati strukturnega modeliranja s podporno literaturo in interpretacijo rezultatov. 2 TEORETICNA MODELA USKLAJEVANJA POKLICNEGA IN ZASEBNEGA ŽIVLJENJA PODJETNIKOV 2.1 Socialna kognitivna teorija Avtor socialne kognitivne teorije (Bandura, 1977) opisuje, da kognitivni procesi nastanejo zaradi delovanja možganov, ki odlocilno vplivajo na aktivnosti posameznika. Ljudje se v okolju, v katerem se nahajajo, ucijo na podlagi opazovanja in vedenja, kar vpliva na razvoj posameznika, na primer vsako vedenje lahko spremeni miselnost posameznika. Razlicne študije, ki proucujejo vlogo obcutij pri kognitivnih procesih, so odkrile, da obcutki razlicno vplivajo na posameznikovo kognitivnost, sprejemanje odlocitev in vedenje (Baumeister in drugi, 2007). Nekatere študije proucujejo razlicne vidike razmerij med obcutji in kognitivnostjo. Baron (2008) navaja razloge, zakaj imajo obcutja glavno vlogo v podjetniškem procesu, na primer podjetnik se pogosto sooca z nepredvidljivim poslovnim okoljem, kjer obcutja vplivajo na podjetnikovo kognitivnost in vedenje. Obseg aktivnosti in delovnih nalog, ki jih podjetnik izvaja, ima mocno povezavo z obcutji. Eden izmed razlogov je tudi, da se podjetniki zanašajo na kognitivnost, povezano s kreativnostjo in prevzemanjem poslovnih odlocitev, številne raziskave pa kažejo, kako obcutenja razlicno vplivajo pri razlicnih poslovnih procesih. Schwarz (1990) navaja, da obcutja kot informacijski model posamezniki uporabijo kot del podatkov, da se ustvari kognitivna ocena. Obcutki, ki nastanejo ob dolocenem casu ocenjevanja, so lahko kot vsebina umešceni v kognitivni del posameznika. Weiss & Cropanzano (1996) opisujeta, kako dogodki na delovnem mestu ustvarjajo razlicne custvene izkušnje, nato pa ti obcutki vplivajo na odnose in vedenje na delovnem mestu. Beal in drugi (2005) navajajo, da so izkušnje obcutij, ki se spreminjajo od casa do casa, vredne proucevanja. Predlagajo model procesa, ki je povezan s posameznikovimi stanji obcutenj za njihovo delovanje. Izkušnje obcutenj, ki so pomembne za delovno nalogo, so povezane s kognitivnimi procesi, kot je ocenitev, prek teh kognitivnih procesov pa so povezane z delovanjem. Socialna kognitivna teorija pravi, da ima posameznik z vec socialne opore boljše pogoje za oblikovanje mocnih prepricanj o lastnih sposobnostih za delovanje. V naši študiji skladno s teorijo zaznane samoucinkovitosti (Bandura, 1977) pricakujemo, da je socialna opora povezana z oblikovanjem mocnih prepricanj – z višjo zaznano samoucinkovitostjo podjetnika glede tega, da je sposoben doseci višjo raven zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (Bandura, 1977). 2.2 Teorija vlog Za lažje razumevanje podjetnikove sposobnosti usklajevanja poklicnih in zasebnih obveznosti je nujno razumevanje temeljnih vlog, ki jih ima podjetnik na poklicnem in zasebnem podrocju. Za podjetnikovo usklajevanje poklicnih in zasebnih obveznosti je razumevanje vlog izjemnega pomena, ker je vsaka družbena vloga sestavljena iz pravic, obveznosti, pricakovanj, norm in vedenja, s katerimi se posameznik sooca in jih izpolnjuje v posamezni vlogi. Teoreticna perspektiva, ki pojasnjuje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, se imenuje teorija vlog (Greenhaus & Beutell, 1985; Katz & Kahn, 1978; Stryker & Statham, 1985). Vecina vsakodnevnih aktivnosti vkljucuje izpolnjevanje družbeno definiranih vlog, kot so delavec, podjetnik, direktor in podobno, ki jih posameznik prevzame v delovni domeni (Googins, 1991). Kahn in drugi (1964) opredeljujejo teorijo vlog kot vlogo skupka aktivnosti ali vedenj, ki jih drugi pricakujejo od posameznika zaradi njegove vloge. Sieber (1974, str. 569) navaja, da ima vsaka vloga dolocene pravice in obveznosti. V literaturi najdemo še nekatere druge razlage, ki opisujejo teorijo vlog. Ce so pricakovanja glede izpolnitve vlog previsoka, to lahko postane za posameznika preobremenjujoce. Ko morajo ljudje izpolniti vec vlog hkrati, je nemogoce uresniciti pricakovanja vseh ali pa lahko pri izpolnjevanju vseh vlog pride do konflikta (Goode, 1960). Kahn in drugi (1964) so tovrstni konflikt poimenovali konflikt med posameznikovimi vlogami (angl. interrole conflict). 3 PROUCEVANI KONSTRUKTI V študiji bomo preverili povezavo spremenljivk socialne opore, zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja in samoucinkovitosti. Konstrukte bomo najprej na kratko predstavili in nato v modelu pokazali, kako so med seboj povezani. 3.1 Socialna opora na podrocju dela in družine Socialna opora je pomemben dejavnik, ki vpliva na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter pomaga podjetnikom pri lažjem soocanju s stresnimi delovnimi in zasebnimi obveznostmi. Na podlagi teorije Maslowa je potreba posameznika po socialnem stiku s soclovekom ena kljucnih potreb v življenju. Socialna opora se nanaša na pomoc iz osebnih razmerij, ki vkljucujejo relativno pogoste interakcije in mocna pozitivna custva (House & Wells, 1978 v Billings in Moos, 1982). Shumaker in Brownell (1984 str. 13 v Zimet in drugi, 1988) sta opredelila socialno oporo kot izmenjavo virov, namenjenih povecanju blaginje prejemnika med vsaj dvema posameznikoma. Socialna opora je širše definirana kot zmožnost pomoci v razmerju med osebami in kakovostjo teh razmerij (Leavy, 1983, str. 5 v Parasuraman in drugi 1992). Modeli o stresu (Grenhaus & Parasuraman, 1986; Kessler, Price & Wortman, 1985 v Parasuraman in drugi, 1992) so identificirali socialno oporo kot pomemben vir, ki lahko omili ucinke stresa na razlicnih podrocjih. Hobfoll in Stokes (1988) sta opisala socialno oporo kot socialno povezavo oziroma razmerje, ki omogoca posameznikom sodelovanje ali obcutek pripadnosti osebi ali skupini, ki je zaznana kot ljubeca in skrbna. Socialna opora vpliva na izid, kot je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, in številne študije predvidevajo, da vecja socialna opora vodi do lažjega in bolj uspešnega usklajevanja med zasebnim in poslovnim življenjem. Scandura in Lankau (1997) navajata, da so organizacije, ki imajo družini prijazen program, povezane s povecano organizacijsko pripadnostjo. Stephens in Sommer (1993) v svoji študiji oznacujeta podporo nadrejenih, ki moderira vpliv dojemanja konflikta na zadovoljstvo z delom in organizacijsko pripadnostjo. Socialna opora prihaja tako s strani dela kot s strani zasebnega življenja. V kontekstu dela in družine ponazarjajo dva oporna vira: socialno oporo s strani dela (npr. nadrejeni in sodelavci) in socialno oporo s strani družine (življenjski partner in družina ter prijatelji) (Ganster in drugi, 1986). Raziskovalci so ugotovili, da pridobljena socialna opora s strani oseb delovnega in/ali družinskega podrocja pozitivno vpliva na splošno zdravje in blaginjo delavcev (Cohen & Wills, 1985 v Adams in drugi, 1996). Med socialno oporo na strani dela in družine obstaja povezava in medsebojni vpliv. Raziskave kažejo (Billings & Moos, 1982; Rudd & McKenry, 1986 v Parasuraman in drugi, 1992), da opora, prejeta na enem podrocju (npr. v družini), lahko vpliva na blaginjo drugega podrocja (npr. dela), vendar so nekateri raziskovalci ugotovili, da povezava opor ni nujno pozitivna v obe smeri. LaRocco in drugi (1980 v Adams in drugi, 1996) so ugotovili, da opora s strani družine in prijateljev ni predvidevala uspešnih izidov, povezanih z delom (npr. zadovoljstvom v službi), ampak je predvidevala splošno blagostanje (npr. zmanjšano depresijo, tesnobo), kar v nadaljevanju nakazuje na podporno utemeljitev v predpostavki našega strukturnega modela. V študiji bomo osredotoceni na prvotno uporabljeni opori v raziskavah, to sta emocionalna (npr. poslušanje in empatija) in instrumentalna opora (npr. pomoc pri reševanju problemov). Kot razlog za izbiro naj omenimo, da Adams in drugi (1996) navajajo uporabo socialne opore v emocionalni in instrumentalni obliki. Prav tako v raziskavah preverjene merske lestvice vsebujejo trditve, ki so povezane z emocionalno ali instrumentalno oporo (Chen in drugi, 2001). Raziskovalci tudi navajajo, da zaposleni pogosto išcejo emocionalno in instrumentalno oporo v družini, pri partnerju, nadrejenih in sodelavcih oz. prijateljih, da se lažje soocijo z nezdružljivimi obveznostmi do dela in družine (Ray & Miller, 1994). 3.1 Zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja v podjetništvu Doseganje zadovoljstva pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja zaradi vse vecjih zahtev na obeh podrocjih je pomembna karierna vrednota in cilj mnogih zaposlenih. Bailyn (2006) trdi, da lahko razporeditev virov za lažje usklajevanje pomaga pri preoblikovanju delovnih zahtev, kar omogoca okrepitev zadovoljstva pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Pomembnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja se med zaposlenimi povecuje. Raziskava, ki sta jo opravila Krantz in Lundberg (2006), je pokazala, da je 90 % zaposlenih v raziskavi odgovorilo, da je doseganje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja zelo pomembno. Mnogi posamezniki postanejo podjetniki tudi zato, da bi lažje dosegli želeno raven usklajenosti poklicnega in zasebnega življenja (Kirkwood & Tootell, 2008), saj podjetništvo ponuja vecjo stopnjo fleksibilnosti pri usklajevanju vlog kot drugi poklici. DeMartino in Barbato (2003) poudarjata, da je fleksibilnost pri podjetniški karieri pomembna zlasti za ženske. Raziskave prikazujejo, da vec žensk kot moških postane podjetnic prav zaradi lažjega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Ravno avtonomija in fleksibilnost glede izpolnjevanja družinskih in službenih obveznosti privedeta mnoge ženske do ustanovitve lastnega podjetja (Kirkwood & Tootell, 2008). Mallon in Cohen (2001) ugotavljata, da ženske zapušcajo organizacije in ustanovijo svoje podjetje, da bi dosegle fleksibilnost in usklajenost poklicnega in zasebnega življenja. Estes in drugi (2007) so proucevali razmerje med delovnim in družinskim podrocjem z upoštevanjem zahtev vseh podjetnikovih vlog in casovno obvezo pri obeh podrocjih. DeMartino in drugi (2006) navajajo, da se morajo podjetniki zaradi natrpanega urnika bolj prizadevati za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja kot pa osebe, zaposlene v organizaciji. Študije kažejo, da samozaposlitev ponuja dolocene delovne znacilnosti in ugodnosti, kot sta avtonomija in fleksibilnost urnika, ki pomagata usklajevati poklicno in zasebno življenje (Cooper & Dunkelberg, 1986). 3.2 Zaznana samoucinkovitost Samoucinkovitost je ena od najbolj proucevanih kognitivnih spremenljivk in je sestavni del konceptualnega modela v študiji. Številni avtorji (Gartner, 1989; Boyd & Vozikis, 1994; McGee in drugi, 2009) navajajo, da se je povecal poudarek vloge samoucinkovitosti pri študiju podjetništva, ker predstavlja pomembno pojasnjevalno spremenljivko pri dolocanju moci podjetniških namenov in verjetnost, da bodo ti nameni uresniceni v podjetniških delovanjih. Vsakega posameznika definirajo osebne znacilnosti. Socialna karierna kognitivna teorija (angl. social career cognitive theory) (Lent in drugi, 2002) potrjuje, da je samoucinkovitost pomembna spremenljivka osebnosti pri razumevanju razvoja posameznikove kariere. Predvsem v zacetnem obdobju rasti so pri iskanju financnih virov pomembnejše podjetnikova osebnost, karizma, izobrazba in komunikacijske sposobnosti ter manj podjetje in sama podjetniška priložnost (Goslin & Barge, 1986). Majhno podjetje v vecji meri izraža osebnost podjetnika ustanovitelja kot pa strukturo industrijske panoge, v kateri podjetje posluje (Kirchhoff, 1994). V majhnih podjetjih podjetnik z vedenjskimi vzorci, ki so miselni in odvisni od njegovih želja in ciljev, kroji strategijo podjetja in vpliva na potencial podjetja za rast (Drnovšek, 2002). V nadaljevanju bo prikazano, kako konstrukt samoucinkovitosti kaže mocno povezavo z drugimi proucevanimi spremenljivkami. Samoucinkovitost po Banduri (1997) izhaja iz sociokognitivnega modela in se nanaša na zaupanje posameznika v svoje zmožnosti, da zakljuci opravilo ali se sooci z zahtevami, ki so pred njim. Posamezniki z visoko samoucinkovitostjo niso boljši le pri soocanju z izzivi, temvec kažejo tudi vecje prizadevanje (Bandura, 1997). Bandura (1977) navaja, da je percepcija samoucinkovitosti povezana z oceno, kako dobro lahko nekdo opravi naloge, ki jih zahteva neka situacija. Bandura (1982) omenja tudi, da oseba, ki ima mocan obcutek za samoucinkovitost, razvije prizadevanje, ki jo spodbuja k vecjemu trudu pri premagovanju ovir. Samoucinkovitost lahko predvideva rezultate, povezane z delom – na primer delovanje posameznika na delovnem mestu (Stajkovic & Luthans, 1998). Poleg tega je samoucinkovitost tudi skupek prepricanj, ki jih ima posameznik o notranjih (osebnost) in zunanjih (okolje) pritiskih ter možnostih za njihovo premagovanje (Boyd & Vozikis, 1994). Markman in drugi (2002) trdijo, da je samoucinkovitost kljucna determinanta uspeha novo nastajajocega podjetja in osebnega uspeha podjetnika pri podjetniškem zadovoljstvu (Hmieleski & Corbett, 2008). Raziskovalci Jung in drugi (2001) so proucevali in razvili mero za podjetniško samoucinkovitost, ki preverja, kako je posameznikova ocena podjetniških vešcin povezana s podjetniškimi namerami in delovanjem. V raziskavi so potrdili hipotezo, da je podjetniška samoucinkovitost pozitivno povezana s podjetniško namero in delovanjem. Ker samoucinkovitost pozitivno vpliva na delovanje posameznika, predvidevamo enak vpliv na delovanje podjetnikov na podrocju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Številni avtorji so proucevali samoucinkovitost, ker je pomemben konstrukt pri razumevanju podjetniškega uspeha, obsežni dokazi pa podpirajo vpliv konstrukta na novonastala podjetja in rast poslovnih procesov. Na podlagi navedenih razlogov smo v raziskavi uporabili podjetnikovo samoucinkovitost kot neodvisno spremenljivko, ki pojasnjuje odvisno spremenljivko zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. 4 REZULTATI 4.1 Oblikovanje modela Za testiranje raziskovalnih vprašanj je bil oblikovan konceptualni model usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov, raven proucevanja pa je podjetnik. Predpostavljamo, da podjetnik zaradi kompleksnosti delovanja nima jasne locnice med poklicnim in zasebnim življenjem. Predlagani model izhaja iz teorije vlog (Katz & Kahn, 1978) s podrocja usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter socialne kognitivne teorije (Bandura, 1977), ki pojasnjuje konceptualno ozadje miselnih in vedenjskih procesov podjetnika. V model so vkljucene naslednje spremenljivke: socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine, samoucinkovitost in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Model po priporocilu predhodnih študij (npr. Erdwins in drugi, 2001) vkljucuje socialno-kognitivne spremenljivke v raziskovanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Podjetniki so zaradi svoje dinamicne in proaktivne narave dela vecino casa usmerjeni v poklicno življenje, tako da jim ostane manj casa za zasebno življenje (Jennings & McDougald, 2007), zato še bolj aktivno raziskujejo in razvijajo nacine za doseganje zadovoljivega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem (Kirkwood & Tootell, 2008). Predhodna literatura kaže (Erdwins in drugi, 2001), da je pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (npr. prilagajanje, pogovor, pomoc) moc doseci vecje zadovoljstvo z vec socialne opore sodelavcev oz. življenjskega partnerja. Socialna kognitivna teorija (Bandura, 1977) kaže, da imajo posamezniki z vec socialne opore boljše pogoje za oblikovanje mocnih prepricanj o lastnih sposobnostih za delovanje. V našem primeru bo v skladu s teorijo zaznane samoucinkovitosti (Bandura, 1979) socialna opora povezana z oblikovanjem višje ravni zaznane samoucinkovitosti podjetnika in to tako, da je podjetnik sposoben doseci višjo raven zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (Bandura, 1986). S predstavljenim konceptualnim modelom želimo pojasniti zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov z vpeljavo neodvisne spremenljivke socialna opora in spremenljivke zaznana raven podjetnikove samoucinkovitosti. Model izhaja iz socialno-kognitivne teorije, katere osnovna teoreticna predpostavka je, da posameznikova mocna prepricanja o lastnih sposobnostih za delovanje na dolocenem podrocju vplivajo na uspeh delovanja na tem podrocju. Med namero, da se izrazi doloceno vedenje, in dejanskim izrazom tega vedenja obstaja mocna povezava (Fishbein & Ajzen (1975) v Boyd & Vozikis, 1994). Z vidika naše raziskave to pomeni, da podjetnikovo prepricanje o lastnih sposobnostih za uspešno usklajevanje vseh njegovih vlog v poklicnem in zasebnem življenju vpliva na njegovo zadovoljstvo njegovega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. 4.2 Raziskovalne hipoteze 4.2.1 Samoucinkovitost in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja Samoucinkovitost se nanaša na mocna prepricanja posameznika, da bo uspešno izvedel naloge na dolocenem podrocju (Bandura, 1997). Aktivnost in motivacija, ki izhajata iz zaznane samoucinkovitosti, se odražata na podjetnikovem vedenju in vplivata na njegovo zadovoljstvo z delitvijo casa in pozornosti med delom in zasebnim življenjem. Samoucinkovitost pri podjetniku pozitivno vpliva na rezultat, ki je v tem primeru usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Samoucinkovitost izhaja iz socio-kognitivnega modela in se nanaša na zaupanje posameznika v svoje zmožnosti, da zakljuci opravilo ali se sooci z zahtevami, na primer z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, saj doseganje usklajenosti poklicnega in zasebnega življenja ostaja pomemben cilj in kriterij uspešnosti za podjetnike in podjetnice (Orser & Riding, 2004). V nadaljevanju navajamo osnovna izhodišca, ki podpirajo pozitivno povezavo med samoucinkovitostjo ter usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Predpostavljamo, da bodo podjetniki z višjo ravnjo zaznane samoucinkovitosti bolj prepricani v lastno sposobnost usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja in bodo obcutili višjo raven zadovoljstva. Na podlagi prej podanih utemeljitev predpostavljamo, da obstaja pozitivna povezava med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja pri podjetnikih. V tem primeru bomo preverili neposreden pozitiven vpliv samoucinkovitosti na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (slika 1). Hipoteza 1: Zaznana podjetnikova samoucinkovitost in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja sta pozitivno povezana. Slika 1: Prikaz hipoteze 1 Vir: Lastni. * Kontrolne spremenljivke: starost podjetja, starost podjetnika, spol, število otrok. 4.2.2 Socialna opora in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja V podjetniški literaturi nedavne raziskave proucujejo vpliv socialne opore na zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Na primer Abendroth & Den Dulk (2011) v svoji študiji opredeljujeta pomembnost razlicnih tipov socialne opore na zadovoljstvo usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja na primeru zaposlenih v storitvenem sektorju v osmih evropskih državah. Rezultati kažejo, da spremenljivka socialna podpora pojasni velik delež variabilnosti zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Opora neposredno in blažilno vpliva (angl. buffering effect) na zadovoljstvo. Na delovnem mestu je podpora sodelavcev zelo pomembna, pri cemer se instrumentalna in emocionalna opora na delovnem mestu dopolnjujeta. Emocionalna opora v zasebnem življenju ima pozitiven vpliv na zadovoljstvo, medtem ko ga instrumentalna opora nima. V nadaljevanju podajamo izhodišca, ki podpirajo pozitivno razmerje med socialno oporo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Temeljimo na tem, da razmerje med socialno oporo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja deluje na podlagi mehanizma, kjer opora krepi zadovoljstvo posameznika oz. v našem primeru podjetnika. Predhodne raziskave kažejo, da je partnerjeva opora pozitivno povezana s številnimi izidi, ki vkljucujejo poslovni uspeh (Bird & Bird, 1986), mentalno zdravje (Aneshensel, 1986), uspešen odnos z življenjskim partnerjem (Roskies & Lazarus, 1980), zadovoljstvo s poklicnim življenjem (Rudd & McKenry, 1986 v Kirrane & Buckley, 2004). Erdwins in drugi (2001) navajajo, da lahko prejeta opora za zaposlene ženske, vkljucno s podporo s strani partnerja, družino, sodelavce ali delodajalca, ugodne ucinke na izboljšanje ucinkovitega soocenja z zahtevami, ki jih imajo na razlicnih življenjskih podrocjih. Na podlagi opisanih študij lahko sklepamo, da ko bo imel podjetnik oporo s strani partnerja, na primer v obliki pogovora in pomoci pri domacih opravilih (instrumentalna opora), bo to pozitivno vplivalo na krepitev podjetnikovih prepricanj, da je sposoben usklajevati poklicno in zasebno življenje. Prav tako je opora s strani širše družine pomemben dejavnik pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Glede na visoko medsebojno odvisnost poklicnega in zasebnega podrocja postaja družinska opora vse pomembnejši dejavnik, ki prispeva k razumevanju in dobrobiti zaposlenih (Peeters & LeBlanc, 2001 v Kirrane & Buckley 2004). V podjetniškem kontekstu predvidevamo, da so podjetniki z visokim deležem socialne opore bolj zadovoljni z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Argument je podprt s teorijo Housa (1981), ki predvideva, da socialna opora neposredno in pozitivno vpliva na podjetnikovo zadovoljstvo z usklajevanjem. Prejeta podpora sodelavcev, partnerja ali družine ugodno vpliva na podjetnike pri ucinkovitem soocenju z zahtevami glede usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Na podlagi obstojece literature predlagamo naslednjo hipotezo: Hipoteza 2: Obstajajo pozitivne povezave med tremi vrstami socialne opore (socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine) in podjetnikovim zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (slika 2). Slika 2: Prikaz hipoteze 2 in podhipotez Vir: Lastni. * Kontrolne spremenljivke: starost podjetja, starost podjetnika, spol, število otrok. 4.2.3 Socialna opora in zaznana samoucinkovitost Bandura (1977) utemelji teoreticno povezavo med socialno oporo in zaznano samoucinkovitostjo s tem, da oporo s strani drugih opredeli kot enega izmed nacinov, ki prispevajo h krepitvi posameznikove samoucinkovitosti. Socialna kognitivna teorija opisuje, kako socialna opora vpliva na samoucinkovitost. Socialna kognitivna teorija (Bandura, 1977) navaja, da imajo posamezniki z vec socialne opore boljše pogoje za oblikovanje mocnih prepricanj o lastnih sposobnostih za delovanje. Hobfoll in Stokes (1988) navajata, da je socialna opora opredeljena kot socialna povezava, ki omogoca posameznikom sodelovanje ali obcutek pripadnosti osebi ali skupini, ki je zaznana kot ljubeca in skrbna. Socialna opora je širše definirana kot zmožnost pomagati razmerju med osebami in kakovostjo teh razmerij (Leavy, 1983, str. 5 v Parasuraman in drugi, 1992). Predpostavljamo, da socialna opora tako s strani družine v obliki razlicnih vrst pomoci ali podpore vpliva na boljšo samoucinkovitost podjetnika, ki se kaže v doseganju ciljev, premostitvi izzivov in ucinkovitem podjetniškem delovanju. V podjetniškem kontekstu predvidevamo, da prejeta opora partnerja, družine ali delodajalca ugodno vpliva na boljšo samoucinkovitost. Na podlagi predpostavljenega predlagamo naslednjo hipotezo: Hipoteza 3: Obstajajo pozitivne povezave med tremi vrstami socialne opore (socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine) in podjetnikovo samoucinkovitostjo (slika 3). Slika 3: Prikaz hipoteze 3 in podhipotez Vir: Lastni. * Kontrolne spremenljivke: starost podjetja, starost podjetnika, spol, število otrok. V konceptualnem modelu na sliki 4 je prikazana povezava spremenljivk socialne opore, samoucinkovitosti in zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, ki jo bomo preverjali v strukturnem modelu. Slika 4: Prikaz konceptualnega modela Vir: Lastni. 4.3 Zbiranje podatkov Ciljna skupina podjetij so bila mikro, majhna in srednje velika podjetja z vec kot dvema zaposlenima, ki delujejo v raznolikih panožnih dejavnostih v Sloveniji. Analizirana podjetja imajo lastnika oz. solastnika ali ustanovitelja oz. soustanovitelja, na katerega smo naslovili vprašalnik. Vzorcni okvir za bazo podatkovnih naslovov je oblikovan na podlagi Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) in registra Gospodarske zbornice Slovenije. Za naslovnike so bili izbrani lastniki oz. solastniki ali ustanovitelji oz. soustanovitelji podjetij. Vprašalniki so bili loceno poslani direktorjem izbranih podjetij oz. njihovim ustanoviteljem v Sloveniji. V vzorec je bilo zajetih 3.500 podjetij po metodi slucajnostnega vzorcenja iz javno dostopne podatkovne baze AJPES v obdobju od novembra 2013 do januarja 2014. Vprašalniki so bili poslani izbranemu reprezentativnemu vzorcu podjetnikov, in sicer na dva nacina: v elektronski obliki prek spletnega zbirnika anketnih vprašalnikov »Questionpro« (www.questionpro.com) in v papirnati obliki. Prek elektronske razlicice je bilo poslanih 3.000 anket, v papirnati obliki pa 500. Podjetniki so potrebovali približno 15 minut za izpolnitev ankete. Od vseh prispelih vprašalnikov je bilo v celoti izpolnjenih 311 vprašalnikov, delno pa 118. Vseh poslanih vprašalnikov na papirju je bilo 500. Skladno s pricakovanji je bil elektronski odziv zelo nizek (približno 10 %), pri papirnati razlicici pa okoli 20–25-odstoten. Kriterij, po katerem smo preverjali, ali vprašalnik izpolnjuje podjetnik, je pod kategorijo Vprašanja o podjetju zajemal naslednji dve vprašanji: Ali ste ustanovitelj ali soustanovitelj podjetja, kamor je poslan vprašalnik? ter Ali ste lastnik ali solastnik podjetja, kamor je poslan vprašalnik? Podatki so zbrani skladno s priporocili avtorjev (Dillman in drugi, 2009), ki so oblikovali metodo s sklopom postopkov za oblikovanje uspešnega vprašalnika za visokokakovostne podatke in visok odziv. 4.4 Merjenje podatkov Za merjenje spremenljivke samoucinkovitost smo v anketnem vprašalniku uporabili vprašanja, ki so jih v svoji raziskavi uporabili Chen in drugi (2001). Samoucinkovitost smo merili z osmimi trditvami, kjer so dodane meritve faktorskih uteži, pridobljene na podlagi naših rezultatov.Sposoben/-a sem doseci vecino ciljev, ki sem si jih zastavil/-a. ,773 Ko se soocim z zahtevnimi nalogami, sem preprican/-a, da jih bom izpolnil/-a. ,842 Na splošno menim, da lahko dosežem rezultate, ki so zame pomembni. ,868 Verjamem, da lahko uspem pri vseh prizadevanjih, ki si jih zastavim. ,809 Sposoben/-a sem uspešno premostiti vecino izzivov. ,814 Preprican/-a sem, da lahko ucinkovito izvajam razlicne naloge. ,721 V primerjavi z ostalimi opravim vecino nalog zelo dobro. ,611* Tudi pod pritiskom lahko delujem precej dobro. ,514* Vse prikazane uteži so (sig.) statisticno znacilne pri stopnji tveganja na ravni 0,05. Samoucinkovitost smo merili na oceni izvedbe z Likertovo lestvico, kjer je za vsako trditev anketiranec na 7-stopenjski lestvici ocenil, kako mocno se strinja oz. ne strinja s trditvijo, pri cemer je 1 pomenilo, da se popolnoma ne strinja, 7 pa, da se popolnoma strinja s trditvijo. Za merjenje spremenljivke socialne opore smo v anketnem vprašalniku uporabili vprašanja, ki so jih v svoji raziskavi uporabili Ganster in drugi (1986). Socialno oporo smo merili z dvanajstimi trditvami, kjer so dodane meritve faktorskih uteži, pridobljene na podlagi naših rezultatov. Socialno oporo smo merili na oceni izvedbe z Likertovo lestvico, kjer je za vsako trditev anketiranec na 7-stopenjski lestvici ocenil, kako mocno se strinja oz. ne strinja s trditvijo, pri cemer je 1 pomenilo, da se popolnoma ne strinja, 7 pa, da se popolnoma strinja s trditvijo. Za merjenje spremenljivke zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja smo v anketnem vprašalniku uporabili vprašanja, ki jih je v svoji raziskavi uporabila Valcour (2007). Zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja smo merili s štirimi trditvami, kjer so dodane meritve faktorskih uteži, pridobljene na podlagi naših rezultatov.S tem, kako delite cas med delo in zasebno življenje. ,908 S tem, kako porazdeljujete svojo pozornost med delo in zasebno življenje. ,935 Z ujemanjem vašega poklicnega in zasebnega življenja. ,738 S svojo sposobnostjo za usklajevanje poklicnih zahtev in zahtev zasebnega življenja. ,773 Vse prikazane uteži so (sig.) statisticno znacilne pri stopnji tveganja na ravni 0,05. Zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja smo merili z Likertovo lestvico, kjer je za vsako trditev anketiranec na 7-stopenjski lestvici ocenil, kako zadovoljen oz. nezadovoljen je s trditvijo, pri cemer je 1 pomenilo, da je popolnoma nezadovoljen, 7 pa, da je popolnoma zadovoljen s trditvijo. Za lestvice navedenih konstruktov so bile uporabljene tehnike prevajanja in prevajanja nazaj (Hambleton, 1993). Celoten vprašalnik z lestvicami smo predhodno testirali na 10 podjetnikih, da smo preverili razumevanje vprašanj. 4.5 Znacilnosti vzorca V tem poglavju so zbrani rezultati analize podatkov o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov v Sloveniji, ki predstavljajo znacilnosti vzorca. Struktura poglavja sledi hipotezam, ki jih preverjamo na vzorcu 311 podjetnikov iz malih, srednjih in velikih podjetij. Hair in drugi (1998) navajajo, da kriticno velikost vzorca predstavlja analiza 200 enot. Skladno s tem ocenjujemo, da je velikost vzorca ustrezna za preverjanje hipotez in sklepanje o pojavih. V nadaljevanju so predstavljene statisticne znacilnosti anketiranih ter preveritev modela konstruktov in posledic za zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Vzorec sestavlja 222 (71,4 %) moških in 89 (28,6 %) žensk. Podatki so pokazali, da je 87,1 % anketirancev ustanoviteljev podjetja in 95,2 % anketirancev lastnikov podjetja. Povprecni anketiranec v vzorcu je moški, star 48 let, z visokošolsko izobrazbo, ima partnerko in v povprecju dva otroka, je direktor podjetja ostalih dejavnosti ali druge najpogosteje oznacene predelovalne dejavnosti, ki je star od 21 do 40 let. Njegov urnik se giblje od 40 do 60 ur na teden 4.6 Analiza podatkov 4.6.1 Pojasnjevalna statistika Zbrane podatke iz vprašalnikov smo analizirali z uporabo multivariatne analize. Spremenljivke so standardizirane, kar omogoci primerljivost merjenih spremenljivk med skupinami kot primerljivost med ocenami parametrov. Rezultati so analizirani z manjkajocimi vrednostmi (angl. missing values analysis). Normalno porazdelitev podatkov smo preverili z vrednostjo za asimetricnost (angl. skeweness) in vrednostjo za konicavost oz. splošcenost (angl. kurtosis). Kline (2005, str. 50) navaja, da so spremenljivke, ki imajo absolutno vrednost indeksa splošcenosti vecjo od 3,0, zelo splošcene, spremenljivke, ki imajo absolutno vrednost konicavosti vecjo od 10,0, pa so zelo konicave. Zanesljivost je merjena z uporabo metode notranje konsistentnosti oziroma s koeficientom Cronbach alfa in predstavlja oceno konsistentnosti mere, ki pokaže, ali pri posamezni enoti z uporabo razlicnih mer dobimo enake rezultate. S testom je bila preverjena korelacija med trditvami znotraj posameznih spremenljivk (sklopov vprašanj). Vrednost spodnje meje Cronbach alfe je 0,70 (Hair in drugi, 1998). Konvergentna veljavnost pomeni stopnjo, do katere dve meri istega koncepta korelirata, in je ocenjena z uporabo eksploratorne in konfirmatorne faktorske analize. Prav tako je ocenjena diskriminatorna veljavnost, ki pomeni stopnjo, do katere se dva konceptualno podobna koncepta razlikujeta (Hair in drugi, 1998). Nato so podatki ocenjeni z uporabo statistike chi-square, Pearsonove korelacije in strukturne enacbe za modeliranje v ustreznem statisticnem programu – SPSS in Amosu. Odgovori pri posameznih vprašanjih so bili združeni v nov konstrukt s pomocjo faktorske analize. Faktorska analiza je potrebna pri sklopih vprašanj spremenljivk oziroma proucuje povezave v množici opazovanih spremenljivk. Medsebojni vpliv med konstrukti smo raziskali s pomocjo analize moci in smeri njihove korelacije. Sharma (1995) navaja, da s slednjo metodo izlušcimo manjše število latentnih spremenljivk, s katerimi pojasnimo korelacije med opazovanimi spremenljivkami. Eksploratorna faktorska analiza je bila narejena po metodi najvecjega verjetja in metodi direkt oblimin za poševnokotne rotacije s Kaiserjevo normalizacijo. Z Bartlettovim testom in testom Kaiser-Meyer-Olkin (KMO) smo preverili, ali so podatki primerni za njeno izvedbo (Craig & Douglas, 2005, str. 398). Ce so rezultati za test KMO vecji kot 0,80, so primerni, nad 0,70 so povprecni, nad 0,60 so zadovoljivi in do 0,50 so sprejemljivi, ostalo je nesprejemljivo (Hair in drugi, 1998). Konfirmatorna faktorska analiza se kot vrsta strukturnega modeliranja ukvarja z merskimi modeli, kjer meri odnos med opazovanimi kazalci in latentnimi spremenljivkami (Brown, 2014). Pri konfirmatorni faktorski analizi se na podlagi znanja o strukturi konkretne latentne spremenljivke doloci, katere spremenljivke definirajo posamezen faktor (Byrne, 2006). Spremenljivk, ki so vkljucene v strukturni model, je skupaj pet: samoucinkovitost, socialna opora sodelavcev, socialna opora partnerja, socialna opora družine in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Za vse merske lestvice je sredina prišla nad 4,0, kar prikazuje nevtralno vrednost na Likertovi lestvici. Najmanjša sredina, to je 4,05, se je pokazala pri trditvi »Sodelavci se prilagajajo, da bi mi olajšali življenje«, kjer sklepamo, da trditev anketiranci podpirajo. Najvišja sredina je bila 5,96 pri trditvi »Partner/-ka mi prisluhne pri težavah«. Merske lestvice niso imele nasprotnih trditev (angl. reversed scale). Pri vseh merskih trditvah je bilo veljavnih 311 enot. Analiza je pokazala, da imajo vse trditve visoke faktorske uteži razen dveh trditev merske lestvice samoucinkovitosti, to sta »Tudi pod pritiskom lahko delujem precej dobro« in »Preprican/-a sem, da lahko ucinkovito izvajam razlicne naloge«, ter pri merski lestvici za Socialno oporo s strani sodelavcev trditev »Sodelavci mi prisluhnejo pri osebnih težavah« (oznaceno z znakom »*«). Trditve z nizko utežjo so bile umaknjene iz merjenja za nadaljnjo analizo, da smo lažje prišli do višje zanesljivosti in veljavnosti merskih lestvic. S pomocjo faktorske analize smo oblikovali nove spremenljivke (faktorje), ki predstavljajo veljaven konstrukt za proucevani vzorec. 4.7 Analiza soodvisnosti med spremenljivkami V tabeli 1 je razviden pregled korelacij petih konstruktov – socialna opora sodelavcev (PSOD), socialna opora s strani partnerja (PPAR), socialna opora s strani družine (PDRU), samoucinkovitost (SU) in zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (ZUPZ), ki so v vecini statisticno znacilne. Skladno z analizo korelacij se kaže, da imajo višje samoucinkovitosti tudi višjo oporo s strani sodelavcev, da se ob višji opori sodelavcev izkazuje višja opora s strani partnerja in družine ter enako se ob višji opori s strani partnerja pogosto kaže tudi višja opora s strani družine (vsi trije pari srednje šibka in statisticno znacilna korelacija). Bolj samoucinkoviti so tudi bolj zadovoljni z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja ter imajo hkrati oporo s strani družine (oboje zelo šibka statisticno znacilna korelacija). Rezultati kažejo, da samoucinkovitost in opora s strani partnerja ter zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja in opore niso korelirani (tabela 1). Tabela 1: Korelacije med posameznimi spremenljivkamiSpremenljivka SU ZUPZ PSOD PPAR PDRU SU 1.00 ZUPZ .165** 1.00 PSOD .259** .067 1.00 PPAR .093 .030 .330** 1.00 PDRU .196** .103 .251** .263** 1.00 Legenda: **Korelacija je znacilna ob 0.05; *korelacija je znacilna ob 0.01. 4.8 Empiricna preverba modela Poleg preverbe korelacij med spremenljivkami smo s pomocjo metode testiranja strukturnega modela z uporabo modela strukturnih enacb preverili odvisnost spremenljivk še celostno s pomocjo programa SPSS Amos. Strukturni model je sestavljen iz dveh podmodelov, prvi se imenuje merski model, drugi pa je strukturni model. Strukturno modeliranje je bilo izvedeno v programu IBM SPSS Amos, razlicica 20.0. 4.8.1 Merski model Pred testiranjem hipotez in razmerij med spremenljivkami je treba preveriti zanesljivost in veljavnost merskega modela. Validnost merskega modela je verjetnost, da spremenljivke merijo tisti koncept, ki ga dejansko nameravamo meriti, medtem ko je zanesljivost merskega modela skladnost merskih lestvic (do katere mere so merske spremenljivke proste merske napake) (Diamantopoulos & Siguaw, 2000). Pri obravnavi zanesljivosti in veljavnosti merskih lestvic je potrjevalna faktorska analiza (angl. Confirmatory faktor analysis – CFA) uporabljena kot osnovni pristop v evalvaciji zanesljivosti merskega modela. Analiza se obicajno izvede s kombinacijo CFA in analizo faktorskih uteži (Farrell & Rudd, 2009). Na koncu je poleg zanesljivosti lestvic pri merskem modelu pomembna diskriminantna validnost, ki meri, preverja, da merska lestvica konstrukta opisuje vecji delež variance v merjenem konstruktu kot v preostalih spremenljivkah v konceptualnem modelu. Ce diskriminantna validnostveljavnost mer ni potrjena, je validnost posameznih konstruktnih indikatorjev vprašljiva (Farrell, 2010). Naslednji korak ocenjevanja merskega modela predstavlja celotni merski model fit indeksov. Breckler (1990) navaja, da se pri prileganju modela ne zanašamo le na en kriterij, temvec jih upoštevamo vec. S tem dokažemo, da avtor ni izbral le tistega kazalca, ki potrjuje njegovo trditev (Shook in drugi, 2004). Celoten merski model tako ovrednotimo z indeksi za evalvacijo, kot so "communalities" oziroma notranja konsistentnost – Cronbach alfa (angl. Internal Consistency), povprecno izracunana varianca (angl. Average variance explained – AVE), kompozitna zanesljivost (angl. Composite reliability – CR), fit indeksov. Ti faktorji merijo predvsem zanesljivost merskih lestvic, torej mersko napako v opazovanih spremenljivkah (faktorske uteži in "communalities", "composite realiability" in notranja usklajenost "internal consistency" – Cronbach alfa). Analiza fit indeksov je predstavljena v tabeli 2, kjer je razvidno, da je merski model zanesljiv in ima dober fit. Razen indeksov GFI in RMSEA vsi ostali indeksi predstavljajo sprejemljiv fit mer glede na priporocene mejne vrednosti. GFI meri povprecje variance in kovariance implicitnega modela ter prikazuje stopnjo podobnosti matrike modela in S-matrike, pri cemer manjše vrednosti predstavljajo vecja odstopanja (Diamantopoulos & Siguaw, 2000). Diamantopoulos in Siguaw (2000) navajata, ce se vrednost indeksa GFI z vrednostjo 0,80 sprejemljivo prilega ostalim indeksom, da vse skupaj še vedno odraža sprejemljivo prileganje modela. Rezultati kažejo GFI, ki je na meji zelo dobrega fit, tako da glede na vrednosti ostalih indeksov lahko recemo, da ima merski model kljub temu zelo dober fit. Slika 5: Merski model Opomba: Indikatorji so oznaceni s standardnimi oznakami, latentne spremenljivke so zavedene v kraticah (PSOD – podpora sodelavcev, PPAR – podpora partnerja, PDRU – podpora družine, SU – samoucinkovitost, ZUPZ – zadovoljstvo s poklicnim in zasebnim življenjem). Na sliki 5 je prikazan merski model. Rezultati ocenjevanja merskega modela pojasnjujejo prilagajanje merskega modela primarnim podatkom raziskave. Vse skupaj omogoca dodatno oceno za fit strukturni model in analizo povezave med spremenljivkami (preizkušanje hipotez). Tabela 2: Zanesljivost konstruktovAnaliza/postavka Skupna zanesljivost Socialna opora sodelavcev ,730 Socialna opora partnerja ,832 Socialna opora družine ,816 Samoucinkovitost ,919 Zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja ,791 Analiza zanesljivosti Cronbach alfe v tabeli 2 je bila ugotovljena za samoucinkovitost 0,92, socialno oporo s strani sodelavcev 0,73, socialno oporo s strani partnerja 0,83, socialno oporo s strani družine 0,82, zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja 0,79. 4.8.2 Strukturni model Strukturni model predstavlja model eksogenih in endogenih spremenljivk, pri cemer preverjamo, ali podatki podpirajo teoreticno zasnovane odnose med latentnimi spremenljivkami, ki sestavljajo konceptualni model. Podobno kot merski model strukturni model ovrednoti celoten model z vzorcnimi podatki. Pri ocenjevanju ustreznosti so pomembne vrednosti korelacij posameznih faktorjev, ki predstavljajo povezave med spremenljivkami oziroma hipoteze. Velikost povezave (od –1,0 do 1,0) kaže na moc povezave, ki je predstavljena kot kvadrat multiplih korelacij (R˛ konvarianca) in pomeni delež variance vsake endogene spremenljivke, ki je pojasnjena z neodvisnimi latentnimi spremenljivkami v korelaciji. Iz tega izhaja pricakovanje, da višji R˛ pomeni višjo pojasnjevalno moc domnevanih latentnih prediktorjev (Diamantopoulos & Siguaw, 2000). V strukturnem modelu je na sliki 6 prikazano zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja kot osrednji konstrukt, pojasnjen s štirimi spremenljivkami. V modelu je predstavljena povezava spremenljivk samoucinkovitost, socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine ter zadovoljstva usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. V graficnem prikazu strukturnega modeliranja so preverjene povezave med spremenljivkami, kjer levi del modela prikazuje odnos med socialno oporo s strani dela in družine s samoucinkovitostjo, desni pa nakazuje odnos med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom. V graficnih prikazih so izracunane vrednosti parametrov, ki izhajajo iz standardizirane rešitve strukturnega modela. Za posamezen parameter sta izracunani ocena in vrednost t-preizkusa. Ugotovitve pokažejo, da indikatorji razen socialne opore s strani družine merijo in predstavljajo latentno spremenljivko. Rezultati prilagajanja strukturnega modela v tabeli 5 kažejo na dober fit modela, kar nakazuje .2/df = 2,966 (moc preizkusa nad 3,0 za popolno prileganje in nad 5,0 za tesno prileganje), P-vrednost = 0,00000, RMSEA = 0,080, NFI = 0,876, CFI = 0,914, SMRM = 0,061 ter GFI = 0,846. Glede na izhodišcne vrednosti fit indeksov merskega modela in primerjavo z rezultati strukturnega modela lahko opazimo izjemno majhne spremembe prilagajanja. Merski model tako zelo malo vpliva na razliko med podatki in samim modelom, zato lahko zakljucimo, da ima predstavljeni strukturni model zelo dober fit. Slika 6: Strukturni model z ovrednotenimi povezavami Kontrolne spremenljivke: starost podjetja, starost podjetnika, spol, število otrok. Opomba: Indikatorji so oznaceni s standardnimi oznakami, latentne spremenljivke so zavedene v kraticah (PSOD – podpora sodelavcev, PPAR – podpora partnerja, PDRU – podpora družine, SU – samoucinkovitost, ZUPZ – zadovoljstvo s poklicnim in zasebnim življenjem). Vir: Lastni. Tabela 5: Indeksi ustreznosti strukturnega modelaIndeks Merski model Priporocena vrednost Sprejetost .2/df 2,966 .2 = 548,780 df = 185 < 3 – dober fit < 5 – smiseln fit Sprejemljiv fit RMSEA 0,080 < 0,05 dober fit < 0,10 razumen fit Dober fit NFI 0,876 Nad 0,90 Pogojno NNFI 0,905 Nad 0,90 Sprejemljiv fit CFI 0,914 Nad 0,90 Dober fit IFI 0,914 Nad 0,90 Dober fit GFI 0,846 Nad 0,9 Pogojno SRMR 0,061 < 0,05 – dober < 0,10 – razumno Dober fit (Opisi indeksov so v Prilogi 1.) V tabeli 6 so prikazane smeri in moc povezav med posameznimi spremenljivkami. Potrjene so tri hipoteze od štirih v izhodišcu. Pri tem je vrednost korelacije standardizirana s Pearsonovim korelacijskim koeficientom (angl. Pearson correlation coeficient). Na podlagi rezultatov lahko sklenemo, da predlagani konceptualni model pojasnjuje kavzalna razmerja med samoucinkovitostjo, socialno oporo s strani dela in družine ter zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Tabela 6: Preverba hipotez Hipoteza ß (koeficient) Sig. Previden predznak Ugotovitev Opora sodelavcev . Samoucinkovitost 0,110 p < 0,001 Pozitivna povezava Sprejmem Opora partnerja . Samoucinkovitost 0,140 p < 0,001 Pozitivna povezava Sprejmem Opora družine . Samoucinkovitost –0,001 p > 0,05 Negativna povezava Zavrnem Samoucinkovitost . Zadovoljstvo 0,170 p < 0,001 Pozitivna povezava Sprejmem 4.8.3 Analiza hipoteze 1 Prva hipoteza proucuje povezavo med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Za ta namen je bil postavljen strukturni model, ki preveri povezavo. Tabela 7 prikazuje rezultate izracunov, slika 7 pa standardizirano rešitev. Tabela 7: RezultatiIzracun (a) Stand. napaka (b) a/b St. znacilnosti SU . ZUPZ 0,466 0,123 3,781 *** Vir: Lastno delo. Slika 7: Standardizirana rešitev .˛ = 260,9, df = 41 Vir: Lastno delo. S strukturnim modelom lahko potrdimo hipotezo 1, kjer obstaja pozitivna in statisticno znacilna povezava med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja (standardizirana utež = 0,466). 4.8.4 Analiza hipoteze 2 Druga hipoteza preverja povezavo med vsemi tremi socialnimi oporami (socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine) in z zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Za ta namen je bil postavljen strukturni model, ki preveri povezave. Slika 8 prikazuje standardizirano rešitev, tabela 8 pa rezultate modela. Slika 8: Standardizirana rešitev .˛ = 368,543, df = 90 Vir: Lastno delo. Tabela 8: Rezultati Izracun (a) Stand. napaka (b) a/b St. znacilnosti PSOD . ZUPZ 21,395 22,522 0,950 0,342 PPAR . ZUPZ 0,050 0,052 0,964 0,335 PDRU . ZUPZ –0,057 0,052 –1,102 0,270 Vir: Lastno delo. S strukturnim modelom lahko potrdimo podhipotezo 2a, kjer obstaja pozitivna povezava med socialno oporo s strani sodelavcev in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (standardizirana utež = 21,395). Potrdimo tudi podhipotezo 2b, kjer obstaja pozitivna povezava med socialno oporo s strani partnerja in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (standardizirana utež = 0,050). Zavrnemo pa podhipotezo 2c, kjer obstaja negativna povezava med socialno oporo s strani družine in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (standardizirana utež = –0,057). 4.8.5 Analiza hipoteze 3 Tretja hipoteza proucuje povezavo med vsemi tremi socialnimi oporami (socialna opora s strani sodelavcev, socialna opora s strani partnerja in socialna opora s strani družine) in samoucinkovitostjo. Za ta namen je bil postavljen strukturni model, ki preveri povezave. Tabela 9 prikazuje rezultate modela, slika 9 pa standardizirano rešitev. Tabela 9: RezultatiIzracun (a) Stand. napaka (b) a/b St. znacilnosti PSOD . SU –6,687 6,730 –0,994 0,320 PPAR . SU 0,093 0,033 2,773 0,006 PDRU .SU 0,027 0,032 0,852 0,394 Vir: Lastno delo. S strukturnim modelom lahko zavrnemo podhipotezo 3a, kjer obstaja negativna povezava med socialno oporo sodelavcev in samoucinkovitostjo (standardizirana utež = –6,687). Potrdimo podhipotezo 3b, kjer obstaja pozitivna povezava med socialno oporo partnerja in samoucinkovitostjo (standardizirana utež = 0,093). Prav tako potrdimo podhipotezo 3c, kjer obstaja pozitivna povezava med socialno oporo družine in samoucinkovitostjo (standardizirana utež = 0,027). Slika 9: Standardizirana rešitev .˛ = 459,040, df = 153 Vir: Lastno delo 5 PRIPOROCILA ZA PRAKSO IN OMEJITVE Pri preverjanju povezav med spremenljivkami se je potrdila neposredna povezava, ki kaže, da obstaja statisticno znacilna in pozitivna povezava med samoucinkovitostjo in zadovoljstvom z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. To pomeni, da so podjetniki z višjo ravnjo zaznane samoucinkovitosti bolj prepricani, da lahko dosežejo želeno stopnjo zadovoljstva z usklajevanjem. Ce bodo vložili vec napora v usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, bodo obcutili višjo raven zadovoljstva. Nadalje obstaja pozitivna povezava med socialno oporo s strani sodelavcev in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, pozitivna povezava med socialno oporo s strani partnerja in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter negativna povezava med socialno oporo s strani družine in zadovoljstvom usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Obstaja negativna povezava med socialno oporo s strani sodelavcev in samoucinkovitostjo, pozitivna povezava med socialno oporo s strani partnerja in samoucinkovitostjo in pozitivna povezava med socialno oporo s strani družine in samoucinkovitostjo. Kot je bilo že omenjeno, se koncept tradicionalne družine zelo spreminja. Zaradi vse vecje delovne aktivnosti žensk in njihove nižje rodnosti se posledicno spreminjajo vloge družinskih clanov. Konflikt med poklicnim in zasebnim življenjem je vse vecji, vendar pa se je s fleksibilnimi oblikami zaposlovanja pricel prepoznavati tudi pozitiven ucinek kombiniranja obeh vlog. Optimiziranje zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja postaja vse bolj pomembno in mu posamezniki namenjajo vse vec pozornosti. Tako podjetja kot posamezniki se zavedajo pomena zadovoljstva in zato sprejemajo razlicne ukrepe, s katerimi je omogoceno lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Glede na rezultate ostalih raziskav se najvec problemov usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja kaže pri zaposlenih, starih od 30 do 50 let. Še posebno starši predšolskih in osnovnošolskih otrok, ki potrebujejo najvec casa in pozornosti staršev, obcutijo najvecje konflikte med razlicnimi vlogami in njihovim usklajevanjem. Zadovoljstvo z usklajevanjem vseh obveznosti posameznika je v tem primeru zelo pomemben dejavnik, saj izkušnja dobrega pocutja omogoca vecjo uspešnost usklajevanja obeh vlog. S tem ko podjetje z razlicnimi ukrepi prispeva k višjemu zadovoljstvu usklajevanja poklicnih in zasebnih obveznosti, se zviša produktivnost, izboljša delovno ozracje in zniža fluktuacija zaposlenih. Na podlagi tega predlagamo izboljšanje razumevanja dinamike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja in v tej študiji pokažemo, kako razlicne spremenljivke vplivajo na zadovoljstvo usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Z osredotocenjem na populacijo podjetnikov prispevamo k razumevanju subjektivne izkušnje zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja in dejavnika socialne opore ter samoucinkovitosti. S teoreticnim in empiricnim delom potrjujemo temeljno hipotezo, da obstaja povezava med spremenljivkami socialne opore, samoucinkovitosti in zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. Da bi prišlo do vecjega zadovoljstva z usklajevanjem, morajo biti podjetniki bolj pozorni na vlogo socialne opore s strani dela in družine ter njihove lastne samoucinkovitosti in povezavo med njimi. Z razlicnimi tehnikami in ukrepi lahko podjetniki vplivajo na lažje usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja pri sebi, nato pa to olajšajo tudi svojim zaposlenim. S svojim zgledom in dobrimi praksami v podjetju imajo lahko pozitiven vpliv, ki presega meje njihove družine in podjetja. Podjetniki se zaradi narave dela pogosto znajdejo v posebno zahtevnih situacijah, kar se tice usklajevanja dela in družine, in so kot taki lahko pomembni soustvarjalci tudi bolj sistemskih rešitev na ravni države, saj izzive pri usklajevanju še zlasti mocno obcutijo. Ker je Slovenija v tranzicijskem obdobju, je zaradi tega v posebnem položaju na podrocju gospodarstva. S prehodom na tržno gospodarstvo je postalo podjetništvo pomemben dejavnik gospodarske rasti v Sloveniji. K podjetništvu nagnjeni ljudje so zaceli ustanavljati svoja podjetja, da bi uresnicili poslovne zamisli, ki jih v prejšnjem sistemu niso mogli, na drugi strani pa se je veliko ljudi odlocilo za samostojno podjetniško pot preprosto zato, ker so izgubili zaposlitev. Zaradi neusklajenosti poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov prihaja do vedno vecjega konflikta, vecjega stresa, izgorelosti in zato do vecjega nezadovoljstva, kar prinaša negativne posledice za družino, podjetnika in celotno podjetje. Frone in drugi (1997) navajajo, da je konflikt med delom in družino osrednji problem vecine zaposlenih, ki prevladuje predvsem med poklici, kot so zdravniki, managerji, odvetniki in podjetniki, z nejasno locnico med poklicnim in zasebnim življenjem. Da bi ustvarili napredek na podrocju vecjega zadovoljstva pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, je treba ustvariti sistem povezav in sodelovanje med državnimi in organizacijskimi aktivnostmi na tem podrocju v smislu ozavešcanja, uvajanja in vkljucevanja podjetij v dolocene programe. Hisrich in Peters (1998) navajata, da je prihodnost podjetništva v povecanem izobraževanju na podrocju podjetništva v srednjih šolah in na fakultetah, v povecanem številu akademskih raziskav, v povecani dejavnosti na doktorskih disertacijah in povecanem številu centrov za podjetniške aktivnosti, ki bodo pripomogli k boljšemu ozavešcanju posameznikov o podjetništvu. Avtorja nadalje navajata, da so pomembni tudi vplivi iz podjetnikovega otroštva, predvsem je poudarek na posameznikovi osebnosti. Naša raziskava prispeva k vecjemu zavedanju podjetnikov, kaj pomeni termin zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, kateri dejavniki nanj vplivajo ter še zlasti kakšen vpliv ima socialna opora sodelavcev, partnerja, družine na proucevano tematiko, in glavni rezultat, kako zadovoljstvo doživljajo podjetniki. Podjetniki oblikujejo in gradijo lastno kulturo delovanja svojega podjetja, zaposlenih ter podrocja usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zato je zelo pomembno, da so seznanjeni z novostmi in trenutnimi dilemami glede kulture, s katero se oblikujejo zdrave delovne razmere. Poleg tega clanek daje vpogled v naravo odnosa med delom in zasebnim življenjem. Rezultati raziskave kažejo pomembnost socialne podpore pri podjetniku, kar mu omogoca boljše pogoje za oblikovanje prepricanj o sposobnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Kot tretje priporocilo navajamo, da naj se podjetnik zaveda osebnega zadovoljstva. Cilj poslovanja ni vedno le nabiranje premoženja na kratek rok, temvec tudi zadovoljstvo na delu in v zasebnem življenju, ki omogoca dolgorocno vzdržno poslovanje in razvoj podjetja. Rezultati raziskave kažejo, da podjetniku socialna opora omogoca boljše pogoje za oblikovanje prepricanj o sposobnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Cetrtic, socialno-ekonomske, demografske in politicne spremembe, visokotehnološki razvoj, povecanje konkurencnosti in vedno vecja produktivnost prinašajo nove izzive glede usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ki se kažejo na podrocju duševnega in fizicnega zdravja podjetnikov. Na tem mestu izpostavljamo posledice, ki so vidne v povecanem stresu, v izgorelosti, v skromni psihofizicni pripravljenosti, premajhni pozornosti glede rednih zdravstvenih pregledov in v prevelikem žrtvovanju v poklicnem in zasebnem življenju podjetnikov. Pomembna ugotovitev študije je, da podjetniki psihofizicne težave vecinoma rešujejo reaktivno in ne proaktivno, kar pomeni, da jih v to prisilijo razmere. Reaktivni pristopi so lahko uporabni kratkorocno, vendar ucinkoviti nacini strategij usklajevanja zahtevajo proaktivno in dolgorocno delovanje ter morajo biti usmerjeni k vzrokom, ne le k odpravljanju posledic pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, zato je pomembno, da so podjetniki ozavešceni o problematiki tematike in morebitnih programih, ki nudijo premike v nacinu razmišljanja glede usklajevanja. Kot vsaka ima tudi ta raziskava dolocene omejitve. Raziskava ne temelji na longitudinalnih podatkih, zato odgovori odražajo trenutne izkušnje podjetnikov. Študijo namrec obravnavamo kot poizvedovalno, ker smo želeli prepoznati zadovoljstvo z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja v tekocem obdobju. Naslednja omejitev je vidna v vzorcenju podatkov: v tej raziskavi so bili predmet proucevanja podjetniki, kar pomeni, da izbira populacije ostaja iztocnica za prihodnje delo na raziskavah. Tako ostaja možnost za nadaljnje raziskave v podjetjih specificne industrije ali primerjave med njimi. Medkulturna primerjava med državama/-i bi prispevala k še bogatejšemu vpogledu v izkušnje pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov. Na primer osvetlitev primerjave med tranzitno in visoko gospodarsko razvito državo bi prinesla svež vpogled tako za podjetnike kot raziskovalce, akademike in snovalce ukrepov. Ugotovitev empiricne raziskave, ki je bila izvedena na 311 podjetjih v Sloveniji, je povezava med proucevanimi spremenljivkami raziskave. To kaže, kako pomembna je povezava socialne opore s strani sodelavcev, socialne opore s strani partnerja ter socialne opore s strani družine, samoucinkovitosti in zadovoljstva z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Podjetniki predstavljajo posebno skupino populacije, zato je generalizacija podatkov omejena. Cilj raziskave je bil prouciti zadovoljstvo usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja podjetnikov v Sloveniji, tako da ostaja možnost za preverjanje modela na vecjem številu podjetnikov z drugacnimi demografskimi podatki in na razlicnih lokacijah, ki predstavljajo medkulturno primerjavo. Vloga podjetnic je vedno bolj proucevana tematika, zato bi bilo s tega stališca koristno preveriti na enakem modelu morebitne razlike med podjetji, ki jih vodijo ženske, in tistimi, ki jih vodijo moški. V Sloveniji je število podjetnic precej majhno, tako da bi v raziskavi morali upoštevati primerljivo število podjetij, ki jih vodijo tako ženske kot moški, tj. stratificiran vzorec. LITERATURA Abendroth, A. K. & Den Dulk, L. (2011). Support for the work-life balance in Europe: The impact of state, workplace and family support on work-life balance satisfaction. Work, employment and society, 25(2), 234–256. Adams, G. A., King, L. A. & King, D. W. (1996). Relationships of job and family involvement, family social support, and work–family conflict with job and life satisfaction. Journal of applied psychology, 81(4), 411. Aneshensel, C. S. (1986). Marital and employment role-strain, social support, and depression among adult women. V S. E. Hobfoll (ur.), Stress, social support, and women (str. 99–114). London: Routledge. Bacik, I. & Drew, E. (2006). Struggling with juggling: Gender and work/life balance in the legal professions. 29(2), 136–146. Bailyn, L. (2006). Breaking the mold: Redesigning work for productive and satisfying lives. Cornell University Press. Bandura, A. (1977). Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavioral change. Psychological review, 84(2), 191. Bandura, A. (1979). The social learning perspective: mechanisms of aggression. VH. Toch (ur.), Psychology of crime and criminal justice (str. 198-236). Prospect Heights: Waveland Press. Bandura, A. (1982). Self-efficacy mechanism in human agency. American psychologist, 37(2), 122. Bandura, A. (1986). Social foundations of thought and action. Englewood Cliffs, NJ, 1986, 23–28. Bandura, A. (1997). Self-efficacy: the exercise of control. Kraj: New York: Freeman. Baron, R. A. (2008). The role of affect in the entrepreneurial process. Academy of management Review, 33(2), 328–340. Baumeister, R. F., Vohs, K. D., Nathan DeWall, C., & Zhang, L. (2007). How emotion shapes behavior: Feedback, anticipation, and reflection, rather than direct causation. Personality and social psychology review, 11(2), 167–203. Beal, D. J., Weiss, H. M., Barros, E. & MacDermid, S. M. (2005). An episodic process model of affective influences on performance. Journal of Applied psychology, 90(6), 1054. Billings, A. G. & Moos, R. H. (1982). Work stress and the stress-buffering roles of work and family resources. Journal of Organizational Behavior, 3(3), 215–232. Bird, G. W. & Bird, G. A. (1986). Strategies for reducing role strain among dual-career couples. International journal of sociology of the family, 16(1), 83–94. Boyd, N. G. & Vozikis, G. S. (1994). The influence of self-efficacy on the development of entrepreneurial intentions and actions. Entrepreneurship theory and practice, 18(4), 63–77. Breckler, S. J. (1990). Application of covariance structure modeling in psychology. Psychological bulletin, 107(2), 260-273. Brouwer, M. T. (2002). Weber, Schumpeter and Knight on entrepreneurship and economic development. Journal of evolutionary economics, 12(1–2), 83–105. Brown, T. A. (2014). Confirmatory factor analysis for applied research. New York: The Guilford Press. Byrne, B. M. (2006). Structural equation modeling with EQS: basic concepts, applications, and programming (2 izd.). Mahwah: Lawrence Erlbaum Associates. Chen, G., Gully, S. M. & Eden, D. (2001). Validation of a new general self-efficacy scale. Organizational research methods, 4(1), 62–83. Cooper, A. C. & Dunkelberg, W. C. (1986). Entrepreneurship and paths to business ownership. Strategic management journal, 7(1), 53–68. Craig, C. S. & Douglas, S. P. (2005). International marketing research. Kraj: Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. JSTOR. DeMartino, R. & Barbato, R. (2003). Differences between women and men MBA entrepreneurs: Exploring family flexibility and wealth creation as career motivators. Journal of business venturing, 18(6), 815–832. DeMartino, R. & Barbato, R. & Jacques, P. H. (2006). Exploring the career/achievement and personal life orientation differences between entrepreneurs and nonentrepreneurs: the impact of sex and dependants. Journal of small business management, 44(3), 350-368. Diamantopoulos, A. & Siguaw, J. A. (2000). Introducing LISREL: a guide for the uninitiated. London: SAGE Publications. Dillman, D. A., Smyth, J. D. & Christian, L. M. (2009). Internet, mail, and mixed-mode surveys: the tailored design method (3 izd.). Hoboken: John Wiley & Sons. Drnovšek, M. (2002). Merjenje prispevka podjetniških inovacij k rasti v mladih tehnoloških podjetjih. Erdwins, C. J., Buffardi, L. C., Casper, W. J. & O'Brien, A. S. (2001). The relationship of women's role strain to social support, role satisfaction and self-efficact. Family relations, 50(3), 230-238. Estes, S. B., Noonan, M. C. & Maume, D. J. (2007). Is work-family policy use related to the gendered division of housework? Journal of Family and Economic Issues, 28(4), 527–545. Farrell, A. M. (2010). Insufficient discriminant validity: a comment on Bove, Pervan, Beatty, and Shiu (2009). Journal of business research, 63(3), 324–327. Farrell, A. M. & Rudd, J. M. (2009). Factor analysis and discriminant validity: a brief review of some practical issues. V T. Dewi (ur.), ANZMAC 2009 conference proceedings. Kraj: Aston University. Frone, M. R., Russell, M. & Cooper, M. L. (1997). Relation of work–family conflict to health outcomes: a four-year longitudinal study of employed parents. Journal of occupational and organizational psychology, 70(4), 325–335. Ganster, D. C., Fusilier, M. R. & Mayes, B. T. (1986). Role of social support in the experience of stress at work. Journal of applied psychology, 71(1), 102. Gartner, W. B. (1989). "Who is an entrepreneur?" Is the wrong question. Entrepreneurship: theory & practice, 13(4), 47–68. Gjerberg, E. (2003). Women doctors in Norway: The challenging balance between career and family life. Social science & medicine, 57(7), 1327–1341. Goode, W. J. (1960). A theory of role strain. American sociological review, 483–496. Googins, B. K. (1991). Work/family conflicts: Private lives, public responses. Auburn House New York. Goslin, L. N., & Barge, B. (1986). Entrepreneurial qualities considered in venture capital support. Frontiers of entrepreneurship research, 22(7), 102–128. Greenhaus, J. H. & Beutell, N. J. (1985). Sources of conflict between work and family roles. Academy of management review, 10(1), 76–88. Greenhaus, J. H. & Parasuraman, S. (1986). A work-nonwork interactive perspective of stress and its consequences. Journal of organizational behavior management, 8(2), 37–60. Hair, J. F., Anderson, R. E., Tatham, R. L. & William, C. (1998). Multivariate data analysis. Upper Saddle River: Prentice Hall. Hall, G. B., Dollard, M. F., Tuckey, M. R., Winefield, A. H. & Thompson, B. M. (2010). Job demands, work-family conflict, and emotional exhaustion in police officers: A longitudinal test of competing theories. Journal of occupational and organizational psychology, 83(1), 237–250. Hambleton, R. K. (1993). Translating achievement tests for use in cross-national studies. European Journal of Psychological Assessment, 9(1), 57.68. Hart, P. M., Wearing, A. J. & Headey, B. (1995). Police stress and well-being: Integrating personality, coping and daily work experiences. Journal of Occupational and organizational Psychology, 68(2), 133–156. Hisrich, D. R. & Peters, M. P. (1998). Entrepreneurship (4 izd.). Kraj: Boston. Hmieleski, K. M. & Corbett, A. C. (2008). The contrasting interaction effects of improvisational behavior with entrepreneurial self-efficacy on new venture performance and entrepreneur work satisfaction. Journal of business venturing, 23(4), 482–496. Hobfoll, S. E., & Stokes, J. P. (1988). The process and mechanics of social support. House, J. S. (1981). Work stress and social support. Addison-Wesley, Series on Occupational Stress. Jennings, J. E. & McDougald, M. S. (2007). Work-family interface experiences and coping strategies: Implications for entrepreneurship research and practice. Academy of management review, 32(3), 747–760. Jung, D. I., Ehrlich, S. B., De Noble, A. F. & Baik, K. B. (2001). Entrepreneurial self-efficacy and its relationship to entrepreneurial action: A comparative study between the US and Korea. Management International, 6(1), 41. Kahn, R. L., Wolfe, D. M., Quinn, R. P., Snoek, J. D. & Rosenthal, R. A. (1964). Organizational stress: Studies in role conflict and ambiguity. Kanter, R. M. (1989). Work and family in the United States: A critical review and agenda for research and policy. Family Business Review, 2(1), 77–114. Katz, D. & Kahn, R. L. (1978). The social psychology of organizations (Let. 2). Wiley New York. Kelley, D. J., Bosma, N. & Amorós, J. E. (2010). Global Entrepreneurship Monitor 2010: executive report. Ultrecht: Ultrecht University Repository. Kirchhoff, B. A. (1994). Entrepreneurship and dynamic capitalism: The economics of business firm formation and growth. ABC-CLIO. Kirrane, M. & Buckley, F. (2004). The influence of support relationships on work-family conflict: differentiating emotional from instrumental support. Equal opportunities international, 23(1), 78–96. Kirkwood, J. & Tootell, B. (2008). Is entrepreneurship the answer to achieving work-family balance? Journal of Management and Organization, 14(3), 285. Kline, R. B. (2005). Principles and practice of structural equation modeling. New York: Guilford. Krantz, G. & Lundberg, U. (2006). Workload, work stress, and sickness absence in Swedish male and female white-collar employees. Scandinavian journal of public health, 238–246. Leaptrott, J. (2009). The effect of work-family role conflict on business startup decision-making processes. Journal of behavioral studies in business, 1, 1-17. Lent, R. W., Brown, S. D. & Hackett, G. (2002). Social cognitive career theory. Career choice and development, 4, 255–311. Mallon, M. & Cohen, L. (2001). Time for a change? Women’s accounts of the move from organizational careers to self-employment. British journal of management, 12(3), 217–230. Markman, G. D., Balkin, D. B. & Baron, R. A. (2002). Inventors and new venture formation: The effects of general self–efficacy and regretful thinking. Entrepreneurship theory and practice, 27(2), 149–165. McGee, J. E., Peterson, M., Mueller, S. L. & Sequeira, J. M. (2009). Entrepreneurial self–efficacy: Refining the measure. Entrepreneurship theory and Practice, 33(4), 965–988. Mihelic, K. K. (2011). Zaznavanje konflikta med delom in družino pri managerjih v Sloveniji: Teoreticni okvir in empiricna preverba: Doktorska disertacija. Orser, B. & Riding, A. (2004). Examining Canadian business owners’ perceptions of success. 1–24. Parasuraman, S., Greenhaus, J. H. & Granrose, C. S. (1992). Role stressors, social support, and well-being among two-career couples. Journal of Organizational behavior, 13(4), 339–356. Pryce, J., Albertsen, K. & Nielsen, K. (2006). Evaluation of an open-rota system in a Danish psychiatric hospital: A mechanism for improving job satisfaction and work–life balance. Journal of nursing management, 14(4), 282–288. Ray, E. B. & Miller, K. I. (1994). Social support, home/work stress, and burnout: Who can help? The Journal of Applied Behavioral Science, 30(3), 357–373. Roskies, E. & Lazarus, R. S. (1980). Coping theory and the teaching of coping skills. V P. O. Davidson & S. M. Davidson (ur.), Behavioral medicine: changing health lifestyles (str. 38–69). Brunner/Mazel. Scandura, T. A. & Lankau, M. J. (1997). Relationships of gender, family responsibility and flexible work hours to organizational commitment and job satisfaction. Journal of Organizational Behavior, 18(4), 377–391. Schumpeter, J., Becker, M. & Knudsen, T. (2002). The fundamental phenomenon of economic development. American Journal of Economics and Sociology, 61(2), 405–437. Schwarz, N. (1990). Feelings as information: Informational and motivational functions of affective states. The Guilford Press. Sieber, S. D. (1974). Toward a theory of role accumulation. American sociological review, 567–578. Sharma, S. (1995). Applied multivariate techniques. New York: John Wiley & Sons. Shook, C. L., Ketchen, D. J., Hult, G. T. M. & Kacmar, K. M. (2004). An assessment of the use of structural equation modeling in strategic maagement research. Strategic management journal, 25(4), 397-404. Smithson, J. & Stokoe, E. H. (2005). Discourses of work–life balance: Negotiating ‘genderblind’terms in organizations. Gender, Work & Organization, 12(2), 147–168. Stajkovic, A. D. & Luthans, F. (1998). Self-efficacy and work-related performance: A meta-analysis. Psychological bulletin, 124(2), 240. Stephens, G. & Sommer, S. (1993). Work-family conflict, job attitudes, and workplace social support: Investigations of measurement and moderation. annual meeting of the Academy of Management, Atlanta. Stryker, S. & Statham, A. (1985). Symbolic interaction and role theory. Handbook of social psychology, 1, 311–378. Trefalt, Š. (2008). Between you and me: A relational perspective on managing work-nonwork boundaries. Valcour, M. (2007). Work-based resources as moderators of the relationship between work hours and satisfaction with work-family balance. The journal of applied psychology, 92(6), 1512–1523. Weiss, H. M. & Cropanzano, R. (1996). Affective events theory: A theoretical discussion of the structure, causes and consequences of affective experiences at work. Zimet, G. D., Dahlem, N. W., Zimet, S. G. & Farley, G. K. (1988). The multidimensional scale of perceived social support. Journal of personality assessment, 52(1), 30–41. PRILOGE Priloga 1: Opisi indeksov ustreznostiIndeks Priporocena vrednost Opis .2/df .2 Chi-kvadrat df – Stopnja prostosti (degrees of freedom) < 3 – dober fit < 5 – razumen fit Indeks se navaja ob vsakem modelu. Vrednost funkcije ujemanja pri konvergenci, deljeno z df (degrees of freedom). Obcutljiv na multivariatno normalnost in velik vzorec preucevanja. NFI Normed fit index Nad 0.90 Meri proporcionalno izboljšanje prileganja s primerjavo predlaganega modela z bolj omejenim modelom (Bentler & Bonett, 1980). Indeks se povecuje s kompleksnostjo modela. NNFI Non-Normed Fit Index Nad 0.90 Temelji na Tucker-Lewisovem koeficientu (Tucker & Lewis, 1973), predstavlja razlicico indeksa NFI ter še dodatno izracuna kompleksnost modela. CFI Comparative Fit Index Nad 0.90 Izhaja iz primerjave predpostavljenega modela z nicelnim modelom (Bentler, 1990). Podoben NFI, ceprav neobcutljiv na kompleksnost modela. GFI Goodness of Fit Index Nad 0.9 Meri vrednost variance in kovariance podatkov, ki so pojasnjeni z predpostavljeni modelom (Jöreskog & Sörbom, 1984). SRMR Standardized root mean square residual < 0.05 – dober < 0.10 - razumno Indeks predstavlja povprecne vrednosti vseh standardiziranih rezidualov med I-matriko in S-matriko (Byrne, 2006, str. 99). RMSEA Root Mean Square Error of Approximation < 0.05 dober fit < 0.10 razumen fit Indeks meri neskladje med 1-matrico in S-matrico pri stopnjah prostosti (angl. degrees of freedom), kjer je zajet model kompleksnosti. Meri, kako bi se model z neznanimi in optimalno izbranimi vrednostmi parametra prilegal kovariancni matriki populacije (Steiger & Lind, 1980). Sodelavci se prilagajajo, da bi mi olajšali življenje. ,450* S sodelavci se lahko sprošceno pogovarjam. ,739 Na sodelavce se lahko zanesem, ko nastanejo težave v službi. ,855 Sodelavci mi prisluhnejo pri osebnih težavah. ,562* Partner/-ka se prilagaja, da bi mi olajšal/-a življenje. ,781 S partnerjem/-ko se lahko sprošceno pogovarjam. ,876 Na partnerja/-ko se lahko zanesem, ko nastanejo težave v službi. ,882 Partner/-ka mi prisluhne pri osebnih težavah. ,910 Sorodniki in prijatelji se prilagajajo, da bi mi olajšali življenje. ,736 S sorodniki in prijatelji se sprošceno pogovarjam. ,710 Na sorodnike in prijatelje se lahko zanesem, ko nastanejo težave v službi. ,871 Sorodniki in prijatelji mi prisluhnejo pri osebnih težavah. ,838 Vse prikazane uteži so (sig.) statisticno znacilne pri stopnji tveganja na ravni 0,05. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 45-66 POMEN NOTRANJE KOMUNIKACIJE ZA UCINKOVITOST DELAVSKEGA SOUPRAVLJANJA VALENTINA FRANCA11 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: valentina.franca@fu.uni-lj.si ANA ARZENŠEK22 Univerza na Primorskem, Fakulteta za management, Koper, Slovenija, e-pošta: ana.arzensek@fm-kp.si POVZETEK: V prispevku se osredotocamo na sodelovanje med delavskimi predstavniki v organih upravljanja in svetom delavcev v izbranih slovenskih družbah, na njihovo medsebojno komunikacijo ter na (ne)aktivnost vkljucevanja vodstva v te procese. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in v 19 izbranih družbah opravili polstrukturirane intervjuje s predsedniki oz. clani uprave, z delavskimi predstavniki v nadzornem svetu oz. upravnem odboru ter s clani sveta delavcev. Identificirane so bile dobre prakse na podrocju notranje komunikacije med deležniki ter ugotovitev, da vnaprej premišljena, celostna, pravocasna in tocna notranja komunikacija, ki je usklajena tudi s kulturo družbe, ni nujna zgolj za zadostno obvešcenost, ampak tudi za vzdrževanje in izboljšanje tvornih odnosov ter za ucinkovito uresnicevanje delavskega soupravljanja. Kljucne besede: delavski predstavniki v organih upravljanja, svet delavcev, notranja komunikacija, zaupanje, obvešcanje, posvetovanje JEL klasifikacija: J83 1 UVOD Razlicni vidiki delavske participacije so v središcu akademskih raziskav že vec desetletij. Avtorji se lotevajo te multidisciplinarne tematike z razlicnimi cilji in z razlicnih zornih kotov: z institucionalnopravnega (Fulton, 2006; Kluge in Stollt, 2006); ekonomskega (Addison in Schnabel, 2009; Fauver in Fürst, 2006; Gregoric in Rapp, 2019); s kadrovskega (Addison, 2009; Busck et al., 2010); sociološkega (Kalleberg et al., 2009) in podobno. Eden izmed temeljnih stebrov sistema delavske participacije so delavski predstavniki v organih upravljanja, saj jim to omogoca predstavljanje in zastopanje delavskih interesov na najvišjih ravneh odlocanja. Ravno tako študije kažejo na pozitivno povezavo med sodelovanjem delavskih predstavnikov v organih upravljanja in izboljšano uspešnostjo podjetij (Cortvriend, 2004; O'Donoghue et al., 2011; Wohlgemuth et al., 2019). Aktivna vloga delavskih predstavnikov v organih upravljanja vodi tudi do povecane pripadnosti podjetju, k boljšim rezultatom organizacijskih sprememb, do manj odporov pri delavcih in do vecjega zaupanja do vodstva podjetja (O'Donoghue et al., 2011). V praksi se potrjuje, da je za uspešno delovanje delavskih predstavnikov v organih upravljanja pomemben zakonski okvir. V Evropski uniji države clanice razlicno urejajo njihov položaj in njihovo povezanost z drugimi delavskimi predstavništvi, kot so zlasti sveti delavcev in sindikati (Waddington in Condchon, 2016), vendar zgolj zakonski okvir ni dovolj za njihovo ucinkovito delovanje niti za uspešen sistem delavske participacije. Enako pomembna je tudi notranja kultura odnosov delavskih predstavnikov v organih upravljanja, ki vkljucuje visoko mero zaupanja in odprto komunikacijo ter njihovo enakovredno vkljucevanje v procese odlocanja (Looise in Drucker, 2002; Van der Berghe in Levrau, 2004). V Sloveniji je sistem delavske participacije na podlagi ustavne dolocbe o soodlocanju urejen z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Ta med drugim doloca tudi nacin imenovanja delavskih predstavnikov v organih upravljanja, pri cemer kot edino omejitev doloca, da ta dolocila ne veljajo za majhne družbe, kot jih doloca Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1).33 Po 55. clenu ZGD-1 so majhne družbe tiste, ki izpolnjujejo dve od teh meril: povprecno število delavcev v poslovnem letu ne presega 50; cisti prihodki od prodaje ne presegajo osmih milijonov evrov in vrednost aktive ne presega štirih milijonov evrov. V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami lahko delavci imenujejo svoje predstavnike v organe upravljanja družb ne glede na statusno obliko (delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo ipd.) in ne glede na lastništvo (javno, zasebno). To pravico pridobijo z izpolnitvijo pogoja, da niso majhne družbe po dolocbah ZGD-1 oz. je za imenovanje delavskega direktorja dolocena spodnja meja 500 zaposlenih delavcev. ZSDU pa nicesar ne doloca o nacinu komuniciranja, obvešcanja oz. o kakršnem koli sodelovanju med delavskimi predstavniki v organih upravljanja, vodstvom in svetom delavcev kot organom, ki ima pravico do njihovega imenovanja. V raziskavi nas je zato zanimalo, kako poteka sodelovanje med delavskimi predstavniki v organih upravljanja in svetom delavcev v izbranih slovenskih družbah, kakšna je njihova medsebojna komunikacija, kako (ne)aktivno se vodstvo vkljucuje v te procese ter kako dejansko poteka obvešcanje o pomembnih temah, zlasti pri tistih, ki najbolj neposredno vplivajo na položaj delavcev. V raziskavi Great Place to Work®, ki jo že vec kot 20 let opravlja revija Fortune (Great Place to Work, 2017), ugotavljajo, da imajo podjetja, ki spodbujajo kulturo odprte komunikacije, ne samo bolj zadovoljne delavce in bolj kakovostna delovna mesta, ampak so tudi poslovno uspešnejša. Razvoj organizacijske kulture, ki temelji na zaupanju in kakovosti komuniciranja vodstev podjetij s predstavniki delavcev, je torej kljucen dejavnik, ki prispeva k poglobljenemu obcutku smisla, ki ga posameznik zaznava pri svojem delu. Pomemben element zaznanega smisla v delu je tudi obcutek, da so vsi delavci, še zlasti pa delavski predstavniki v organih upravljanja, ne zgolj obvešceni o pomembnih odlocitvah v podjetju, pac pa so upoštevani in imajo v resnici možnost soodlocanja pri upravljanju podjetja. Podobno ugotavljata avtorja Waddington in Conchon (2016) v mednarodni študiji o delavskih predstavnikih v organih upravljanja. Vodenje podjetij je torej cedalje bolj dvosmerni proces posvetovanja z delavci in manj enostransko odlocanje. V središcu raziskave je torej vloga notranje komunikacije kot enega izmed vidikov delavske participacije z zaupanjem in zaznano vlogo pretoka informacij med predsedniki/clani uprave oz. upravnega odbora, delavskimi predstavniki v nadzornem svetu in sveti delavcev v izbranih slovenskih družbah. Notranja komunikacija med izbranimi deležniki za upravljanje družb v Sloveniji še ni bila raziskana in s to raziskavo zmanjšujemo to vrzel. Kot je pokazalo vec raziskav (Spreitzer in Mishra, 1999; Erdem in Ozen, 2003; Van der Berghe in Levrau, 2004; Chong, 2007), je ucinkovit pretok informacij znotraj podjetja pomemben dejavnik organizacijske kulture, stopnje zaupanja v podjetju in ucinkovitega upravljanja. Prispevek je strukturiran tako, da najprej predstavimo pravni okvir delovanja delavskih predstavnikov v organih upravljanja ter sveta delavcev, nato pa analiziramo kljucne vidike komunikacije z vidika pomena za ucinkovit razvoj delavske participacije. V cetrti tocki so zajeti rezultati kvalitativne raziskave, prispevek pa zakljucimo z razpravo, predlogi za izboljšanje komunikacije med deležniki ter z možnostmi nadaljnjega raziskovanja. 2 PRAVNI TEMELJI DELAVSKEGA SOUPRAVLJANJA Delavsko soupravljanje, kot ga poznamo danes v Sloveniji, se je razvilo na temelju samoupravnega sistema iz casa bivše Jugoslavije. Delavci so imeli namrec pomembno vlogo pri odlocanju v organizacijah in pogosto je njihov glas prevladal nad mnenjem vodstva (Mrcela, 1996; Stanojevic, 1997). Ceprav se je zakonodajalec pri sprejemanju ZSDU zgledoval po nemškem sistemu in ceprav je Slovenija clanica Evropske unije, je v praksi še mogoce zaznati vpliv soupravljanja (Franca in Pahor, 2014; Nahtigal, 2014), kar je znacilnost zlasti za vecje družbe v državni lasti. Velja pa poudariti, da je Slovenija edina evropska država, ki je v obdobju tranzicije iz socialisticnega v tržno gospodarstvo socasno razvila sistem delavskega soupravljanja (vec v npr. Stanojevic, 2019). Sosednja Hrvaška kot država bivše Jugoslavije in clanica Evropske unije ima sicer pravno urejeno delavsko soupravljanje, vendar njegovo uresnicevanje v praksi ni primerljivo s Slovenijo. Delavsko soupravljanje v Sloveniji temelji na nacelu izbirnosti oz. avtonomije delavcev, kar pomeni, da se delavci prosto odlocajo, ali in v kakšnem obsegu bodo izvrševali pravico do soupravljanja; ce tega ne storijo, jih ne more doleteti nobena sankcija (Franca, 2009; Bohinc, 2016). V družbah z vec kot 50 zaposlenimi imajo delavci pravico do imenovanja svojih predstavnikov v nadzorni svet ali upravni odbor družbe ter v njune komisije, na njihov predlog pa lahko upravni odbor imenuje tudi delavskega direktorja (kot clana uprave v dvotirnem sistemu) ali izvršnega direktorja (v upravnem odboru enotirnega sistema upravljanja). Slednje je pravica delavcev v družbah, kjer je vec kot 500 zaposlenih. Število delavskih predstavnikov v posameznem organu družbe se doloci s statutom družbe, pri cemer ne sme biti manjše od ene tretjine clanov in ne vecje od polovice vseh clanov nadzornega sveta družbe, v enotirnem sistemu pa je v upravnem odboru najmanj eden izmed clanov predstavnik delavcev (79. clen ZSDU). Pri imenovanju in odpoklicu delavskih predstavnikov v organih upravljanja ima glavno vlogo svet delavcev kot organ, ki ima edini pravico do njihovega imenovanja in odpoklica. Preucevanje delavskega soupravljanja se skorajda vedno dotakne vprašanja interesov delavcev pri sprejemanju poslovnih odlocitev glede na avtonomijo delodajalca. Z vidika nacionalne ureditve gre že na ustavni ravni za pravico delavcev do sodelovanja pri upravljanju (75. clen Ustave RS) ter na drugi strani svobodne gospodarske pobude (74. clen Ustave RS), ki je temelj podjetniškega delovanja. To dvoje se odraža pri skoraj vseh vidikih delavskega soupravljanja, vkljucno z vlogo delavskih predstavnikov v organih upravljanja. Namen njihove prisotnosti v organih upravljanja je med drugim tudi možnost dejanskega vpliva na sprejemanje odlocitev, pri svojem delovanju pa naj bi upoštevali tudi interes delavcev. Ne nazadnje to od njih pricakujejo tudi delavci (delavska predstavništva), ki so jih v te organe imenovali oz. izvolili. Koliko imajo delavski predstavniki dejansko vpliva, je preucevala tudi študija Waddingtona in Conchona (2016, 121–153), v kateri je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji le petina vprašanih delavskih predstavnikov (anketiranje je potekalo leta 2009) navedla, da so kot delavski predstavniki vplivni pri sprejemanju odlocitev, ostali menijo, da je njihov vpliv manjši ali ga sploh ni. Odgovora na vprašanje, zakaj je ta vpliv tako nizek, raziskave ne dajejo, je pa dovolj zgovoren podatek, da si delavski predstavniki v organih upravljanja za izboljšanje svojega delovanja in ucinkovitosti želijo pogostejše stike s predsednikom uprave/upravnega odbora (CEO) in vrhnjim managementom. S tem se nakazuje dolocena napetost pri uresnicevanju delavskega soupravljanja: management je do dolocene mere zadržan pri vkljucevanju delavcev v upravljanje (Franca in Pahor, 2014; ZDS, 2019), po drugi strani pa si delavski predstavniki v organih upravljanja želijo vec stika z managementom. Jasna, pravocasna, nepotvorjena in relevantna komunikacija med kljucnimi deležniki v podjetju je pokazatelj, da posamezne skupine deležnikov (management, delavci) zaupajo druga drugi in ne delajo kljucnih razlik pri tem, katere informacije so pripravljene deliti zgolj s clani lastne skupine (npr. samo z drugimi clani vodstva), katere pa s clani drugih skupin (z delavskimi predstavniki). Manjša kot je razlika v obvešcenosti razlicnih deležnikov v podjetju, jasnejša in enotnejša je socialna identiteta clanov podjetja (Jones et al., 2004). 3 NOTRANJA KOMUNIKACIJA IN DELAVSKO SOUPRAVLJANJE V tem poglavju predstavljamo pomen notranje komunikacije med deležniki pri upravljanju podjetja. Ucinkovito sprejemanje odlocitev v podjetjih zahteva informirane odlocevalce. Odprta izmenjava pravocasnih, jasnih, pravilnih in relevantnih informacij je kljucnega pomena za uspeh podjetja, saj vodi do zaupanja med organi upravljanja ter delavskimi predstavniki. 3.1 Pomen notranje komunikacije v podjetjih V osnovi je komuniciranje proces, ki vkljucuje dvosmerni prenos informacij. Gardner et al. (2001, 561) trdijo, da je komunikacija »… osrednje sredstvo koordiniranja aktivnosti posameznikov, da bi snovali, razširjali in izvajali organizacijske cilje.« Notranja komunikacija poteka med notranjimi deležniki v podjetju. Vloga notranje komunikacije ni zgolj v tem, da deležniki lahko ucinkovito opravljajo svoje delo, ampak je pomemben dejavnik dobrega pocutja in zdravih odnosov v podjetju. Notranja komunikacija je »vezivo, ki šciti korporativni stroj pred samounicenjem zaradi trenj ob spremembah« (D’Aprix, 2009, str. xxiii). Ucinkoviti dvosmerni prenos informacij znotraj podjetja je izziv še zlasti v velikih podjetjih. Ustna komunikacija (angl. face-to-face communication) je kombinacija posredovanja informacij in socialne interakcije in je najbolj celovit nacin sporocanja (Quirke, 2008; D’Aprix, 2009). Cheney (1999) ugotavlja, da je v poslovnem kontekstu ustna komunikacija bolj cenjena kot pisna, saj omogoca bogatejše informacije o drugih deležnikih. Ustna komunikacija omogoca verbalne iztocnice, kot je ton glasu, in neverbalne iztocnice, kot je govorica telesa ali izraz na obrazu. Kot zaupanja vrednejša je prepoznana takšna osebna komunikacija, pri kateri so vsebina sporocila in nebesedne iztocnice usklajene. Argenti (1998) meni, da je najucinkovitejša oblika notranje komunikacije dvosmerna komunikacija, ker omogoca priložnost za neformalne interakcije med deležniki v podjetju in kjer deležniki poslušajo drug drugega. Nadalje pa Kalla (2005) ugotavlja, da celovita notranja komunikacija poteka med vsemi ravnmi organizacije in vkljucuje tako formalne kot neformalne komunikacijske prakse. Z vidika sodelovanja med organi upravljanja ter delavskimi predstavniki je zlasti pomembno, da so informacije, ki jih delavski predstavniki prestrežejo na neformalne nacine, usklajene z informacijami, posredovanimi na sejah nadzornega sveta, ter da imajo pri predstavnikih v organih upravljanja možnost preveriti tocnost razlicnih oblik informacij. Prav tako pa bi morala biti pri predstavnikih organov upravljanja izražena iskrena skrb in zanimanje za kljucne informacije, ki jih lahko delavski predstavniki posredujejo med delavce (Gardner et al., 2001). Jones et al. (2004) so poudarili vlogo teorije socialne identitete pri komunikaciji v podjetju, ki predpostavlja, da posameznikova samopodoba izvira iz pripadnosti doloceni socialni skupini. Vedenje posameznih socialnih skupin se razlikuje glede na njihov socialni status (Tajfel in Turner, 1986). Teorija pojasnjuje, da je komunikacija posameznikov dolocene socialne skupine z drugimi odvisna od tega, ali pripadajo njihovi socialni skupini. Težnja, da posamezniki favorizirajo clane iste skupine in diskriminirajo clane drugih skupin, pomeni, da bodo posamezniki bolj voljni deliti informacije s clani iste skupine ter manj pripravljeni odprto deliti informacije s clani drugih skupin. Na tak nacin komunikacija v podjetju ustvarja, krepi in spreminja socialno identiteto (Jones et al., 2004). Iz tega izhajajo potencialne razlike pri obvešcenosti delavskih predstavnikov in zaposlenih v organih upravljanja v podjetjih ter njihova medsebojna trenja. Van der Berghe in Levrau (2004) sta se v svoji raziskavi na vzorcu belgijskih podjetij ukvarjali z vprašanjem, kaj odlikuje dobrega clane uprave. Ugotavljata, da je nezadostno komuniciranje ena od glavnih preprek za ucinkovitejše korporativno upravljanje. Porocata npr. o nezadostnem obvešcanju med clani uprave in drugimi direktorji, o pomanjkljivem interesu drugih direktorjev, da bi se informirali o vsebinah, ter o pocasnem pretoku informacij kot o glavnih izzivih notranjega komuniciranja. Ucinkovito komuniciranje med vodstvenimi kadri v podjetju ter med vodstvenimi kadri ter delavskimi predstavniki torej ni zgolj dodatek k drugim, pomembnejšim nalogam vodenja, ampak njegov kljucni element. 3.2 Zaupanje med deležniki v podjetjih Medsebojno zaupanje v podjetjih je kompleksen in vecdimenzionalen fenomen. Mishra (2014) opredeljuje zaupanje kot skrb za interese vseh vkljucenih deležnikov ter dodaja, da je zaupanje možno krepiti skozi odprto komunikacijo v organizaciji (Mishra in Mishra, 1994) tako, da oseba, ki uživa zaupanje, pri komuniciranju ne izkrivlja informacij (Mishra, 1996). Do zaupanja pride, ko imajo deležniki relativno stabilen obcutek, da drugi deležniki ne bodo ravnali oportunisticno (Argento in Peda, 2015). Spreitzer in Mishra (1999) sta v raziskavi ugotovila, da je jasnejša komunikacija vodila do vecje uspešnosti v poslovni enoti, Dolphin (2005) pa meni, da se zdravi odnosi v podjetju lahko razvijejo na osnovi zaupanja in zanesljivih informacij. Komunikacijske prakse podjetij torej pomembno vplivajo na to, koliko delavski predstavniki zaupajo predstavnikom v organih upravljanja, in na njihovo pripadnost podjetju. Zaupanje je dvosmerni proces – je rezultat interakcije med posamezniki, skupinami in/ali organizacijami in vkljucuje tudi doloceno raven ranljivosti. Frerichs et al. (2017) so ugotovili, da lahko razlicne socialne skupine deležnikov razlicno dojemajo dejavnike, ki doprinesejo k zaupanju, glede na njihovo raven ranljivosti. Posamezniki iz skupine, ki ima manjšo družbeno moc, so bolj ranljivi in si želijo izgraditi vec zaupanja v odnosu s pripadniki skupine, ki ima vecjo družbeno moc. Razvoj zaupanja je tudi v podjetjih pomemben dejavnik za premagovanje razlik v moci med delavskimi predstavniki in vodstvom (Norris et al., 2007). V literaturi o kadrovskem managementu je kot pomemben dejavnik zaupanja v podjetju navedeno delavsko soupravljanje (Looise in Drucker, 2002). Zaupanje se krepi ob zavedanju, da delavci niso pomembni zgolj v ekonomskem (placa, dodatki ipd.) ali politicnem (dolžnosti, pravice, vpliv ipd.), ampak tudi v psihološkem smislu (prepoznanje, zadovoljstvo, razvoj ipd.). To pomeni, da se zaupanje krepi v primeru, ko so predstavniki vseh kljucnih skupin delavcev prisotni na sestankih, kjer se odloca o pomembnih vsebinah, da so pravocasno in celostno obvešceni o temah sestankov in da sodelujejo pri posvetovanju in odlocanju. Podobno v svojih raziskavah Wohlgemuth et al. (2019) in O'Donoghue et al. (2011) ugotavljajo, da zaupanje na delovnem mestu krepi obstoj uspešnih praks delavske participacije. 4 METODOLOGIJA Zasnovali smo kvalitativno raziskavo predvsem zaradi prednosti, ki jih ima tovrstno raziskovanje. Te so zlasti relativno majhni vzorci in s tem možnost poglobljenega spraševanja in razumevanja situacije v podjetju, osebni stik, ki je pri zahtevnih in obcutljivih temah izrednega pomena, ozracje zaupanja ter varnosti za udeležence, sprotno prilagajanje vprašanj ter spodbujanje udeležencev k pojasnitvi (Easterby-Smith et al., 2007). V raziskavi so bili uporabljeni primarni podatki in sekundarni viri. Opis vzorca Vzorcenje smo izvedli na osnovi naslednjih kriterijev: 1) javne delniške družbe zaradi vecje obcutljivosti sporocanja informacij; 2) vecje gospodarske družbe, kot jih opredeljuje ZGD-1, ker je zaradi vecjega števila delavcev zahtevnejše razpolagati z informacijami, a je hkrati potreben ustrezen nacin notranjega komuniciranja; 3) prisotnost delavskih predstavnikov v nadzornem svetu zaradi namena raziskave. Na podlagi teh kriterijev se je izoblikoval seznam 19 javnih delniških družb, ki smo jim po elektronski pošti poslali vabilo za sodelovanje. Nabor vkljucenih družb je torej priložnostni, saj gre družbe, ki so bile pripravljene sodelovati. Odzvalo se je 12 družb, kar je 65-odstotna odzivnost. V okviru vsake sodelujoce družbe so bili izvedeni trije intervjuji: s predsednikom/clanom uprave, z delavskim predstavnikom v nadzornem svetu/upravnem odboru ter s clanom sveta delavcev, ki ni v nadzornem svetu/upravnem odboru. To predstavlja triangulacijo po viru podatkov, imenovano tudi triangulacija po skupinah (po izboru udeležencev v raziskavi glede na razlicne funkcije), s cimer se je povecala veljavnost raziskave (Denzin, 2012). Takšen izbor omogoca pridobitev vsestranskih informacij o delovanju delavskih predstavnikov v nadzornem svetu glede na namen in cilje raziskave. Družbe so na podlagi vabila same dolocile posameznike, s katerimi je bil opravljen intervju. V kontekstu kvalitativnega raziskovanja se pojavlja vprašanje saturacije podatkov, torej kriterija, ki doloca, ali je prišlo do zasicenosti s podatki tako, da nadaljnje raziskovanje (v našem primeru izvedba intervjujev) ne bi vec prineslo bistvenih novih uvidov v temo raziskovanja. Ne glede na to, da ni enotnega stališca, po katerih kriterijih nastopi saturacija podatkov (Saunders et al., 2018), smo v raziskavi privzeli mnenje Gradyja (1998, 26), ki pravi, da saturacija nastopi v tocki, ko raziskovalec znova in znova sliši enake komentarje. Takrat je smiselno zakljuciti z zbiranjem podatkov in zaceti z analizo že zbranih podatkov. Ko so se torej v intervjujih priceli pojavljati odgovori, ki niso dodali novih vsebinskih tem, nismo iskali novih družb za sodelovanje v raziskavi. V nadaljevanju prikazujemo osnovne znacilnosti vzorca, in sicer najprej demografske znacilnosti družb, ki smo jih pridobili iz javno dostopnih podatkov (AJPES in letna porocila), nato pa predstavimo še strukturo intervjuvancev. Sodelujoce družbe V 11 sodelujocih družbah imajo dvotirni, v eni pa enotirni sistem upravljanja. Družbe se uvršcajo tako v storitveni kot proizvodni sektor, sedež imajo v razlicnih regijah; v letu 2016 sta dve poslovali z negativnim financnim izidom. Z izjemo ene družbe je v ostalih prisotno državno lastništvo, pri štirih vec kot polovicno. Zaradi zagotavljanja anonimnosti ne razkrivamo drugih podatkov o družbah. Intervjuvanci Glede na spol je bilo med intervjuvanci pet žensk in sedem moških; glede na položaj v upravi pa štirje predsedniki ter osem clanov uprave/upravnega odbora. V skupini delavskih predstavnikov v nadzornem svetu je sodelovalo osem moških in štiri ženske, v skupini clanov sveta delavcev pa je bil delež žensk manjši, saj sta sodelovali dve ženski in 10 moških. Skupno je torej sodelovalo 36 intervjuvancev. Med delavskimi predstavniki v nadzornem svetu jih je sedem tudi clanov svetov delavcev in sedem je sindikalnih zaupnikov; štirje imajo vse tri funkcije, ravno tako so tudi predsedniki sindikata v podjetju. Najdaljša doba opravljanja funkcije clana sveta delavcev je bila v vzorcu 16 let, najkrajša pa pol leta. Med clani sveta delavcev jih je deset clanov sindikata in sedem sindikalnih zaupnikov, najkrajši cas opravljanja funkcije je leto in pol, najdaljši pa 16 let. Vprašalnik in potek intervjuja Podlaga za izvedbo intervjuja je bil lasten polstrukturiran vprašalnik, oblikovan na podlagi poznavanja strokovnih izhodišc (npr. Waddington in Conchon, 2016) in lastnega poznavanja ter izkušenj na podrocju delavskega soupravljanja in notranje komunikacije v podjetjih. Podvprašanja so bila postavljena glede na namen raziskave in glede na izkušnje posameznega intervjuvanca. Vsak intervjuvanec je imel na koncu intervjuja možnost dodati še svoja razmišljanja. Intervjuji so potekali od 23. 10. 2017 do 24. 11. 2017 v prostorih sodelujocih družb v vnaprej dogovorjenem terminu. Analiza intervjujev je bila opravljena z metodo analize vsebine (Easterby-Smith et al., 2007). Na podlagi vprašanj so bile oblikovane kategorije. Tekst je bil kodiran in kategoriziran ter s tem tudi sistematicno urejen ter pripravljen za analizo. Vecina vprašanj v intervjujih je bila v vseh treh skupinah intervjuvancev ista, nekatera vprašanja pa so se razlikovala glede na specificnost položaja intervjuvancev v družbi. Logiki vprašanj je sledila tudi analiza. Pri analizi so s poševnim tiskom zapisani dobesedni navedki intervjuvanih, v narekovajih pa pogovorni izrazi, ki imajo pogosto preneseni pomen. Pri analizi je uporabljena moška oblika kot nevtralna oblika za ženske in moške. Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno, zato so predsedniki/clani uprav oznaceni z U1–U12, delavski predstavniki v nadzornem svetu z NS1–NS12 ter clani sveta delavcev s SD1–SD12. Omejitve Ker je bil v raziskavi uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop in je osnovana na namenskem vzorcu, rezultatov ni mogoce posplošiti na celo populacijo. Dolocena omejitev je tudi dejstvo, da so sodelujoce družbe same izbrale intervjuvance, zato so lahko nekateri odgovori pristranski oz. bi bili drugacni ob drugacni izbiri intervjuvancev. Obstaja tudi možnost, da so nekateri intervjuvanci podajali družbeno bolj sprejemljive odgovore. Omejitev je lahko tudi subjektivnost raziskovalcev, ki postavljajo vprašanja in interpretirajo rezultate. 5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA V tej tocki najprej predstavimo obstojece prakse komuniciranja (4.1), ki smo jih strnili na podlagi odgovorov intervjuvancev v vseh skupinah, temu pa sledijo stališca intervjuvancev o morebitnem posvetovanju delavskih predstavnikov v nadzornem svetu s svetom delavcev pred sejo nadzornega sveta (4.2). 5.1 Obstojece prakse komuniciranja Zakonodaja ne doloca nicesar o tem, kako naj komunicirajo svet delavcev ter delavski predstavniki v nadzornem svetu, ravno tako ni posebnih dolocil o komuniciranju z upravo. To je prepušceno avtonomni ureditvi in praksi posamezne družbe. Za ucinkovito uresnicevanje delavskega soupravljanja je obojestranska formalna in neformalna komunikacija nujna. Iz naše raziskave izhaja, da je v vseh sodelujocih družbah urejena formalna komunikacija, saj se predsednik in/ali clani uprave udeležujejo sej sveta delavcev. Enako velja za delavske predstavnike v nadzornem svetu, pri cemer je treba poudariti, da so v sedmih družbah delavski predstavniki v nadzornem svetu tudi clani sveta delavcev in so na seji sveta delavcev prisotni že kot clani organa in ne v vlogi delavskega predstavnika v nadzornem svetu. V preostalih petih družbah je tudi praksa, da se delavski predstavniki v nadzornem svetu udeležujejo sej sveta delavcev, vendar imajo samo v eni družbi seje sveta delavcev vezane na seje nadzornega sveta tako, da je po seji nadzornega sveta še seja sveta delavcev, na kateri predsednik uprave predstavi sklepe in dogajanje na nadzornem svetu. V ostalih družbah takšnega ustaljenega sistema ni, vendar se, ce se pojavi potreba, naknadno sklice seja sveta delavcev. V družbi 4 so, denimo, seje sveta delavcev vezane na predstavitev cetrtletnih rezultatov, ki jih uprava tudi predstavi, ravno tako odgovarjajo na vsa vprašanja, kakor je pojasnil U4. Po zgledu omenjene družbe tudi drugim družbam priporocamo, da formalizirajo organizacijo sej delavcev neposredno po sejah nadzornih svetov, da predsednik uprave delavskim predstavnikom predstavi kljucne tocke in sklepe seje nadzornega sveta. Takšna organizacija sej sveta delavcev ima vec ucinkov: 1) delavski predstavniki so tako najhitreje in najbolj tocno obvešceni o tekocih zadevah, ni tveganja za potvorjene informacije, ki morebiti nastanejo v casu med sejo nadzornega sveta in sejo sveta delavcev; 2) na tak nacin dobijo delavski predstavniki obcutek, da so pomemben clen pri upravljanju družbe; 3) z redno komunikacijo med deležniki se krepi medsebojno zaupanje, da so clani sveta delavcev celostno (in ne obcasno in ko vodstvo oceni, da je pomembno) obvešceni o dogajanju. Porocanje o dogajanju na nadzornem svetu V dveh družbah dogajanje z nadzornega sveta svetu delavcev predstavi uprava, ki tudi posreduje rezultate poslovanja, aktualna dogajanja ter odgovarja na vprašanja, kar pomeni, da so prisotni elementi dvosmerne komunikacije. NS5 in NS7 sta s takšnim nacinom dela zadovoljna, saj so informacije podane »kvalitetno in razumljivo« (NS7). V družbi 7 sistem deluje tako, da je med sejo nadzornega sveta in sejo sveta delavcev 15 dni; v tem casu pozovejo delavce, da zastavijo vprašanja za upravo po elektronski pošti. Takšna praksa se je izkazala za zelo dobro, saj imajo odgovorni v strokovnih službah dovolj casa za pripravo odgovorov. »To povabilo dobijo clani sveta delavcev, ki imajo pravico in dolžnost, da delujejo v svojih delovnih sredinah, seznanjajo in prenašajo vprašanja in problematiko,« meni NS7. Takšno prakso bi priporocali tudi drugim družbam. Predstavnik uprave ima tudi simbolno vlogo, zato so njegove informacije sprejete kot verodostojne in pomembne. Podobno ugotavlja tudi Mishra (2014), ki utemeljuje, da so eticne organizacije aktivne pri izgradnji zaupanja skozi iskreno, neposredno in transparentno komunikacijo z vodstvom. V devetih družbah delavski predstavniki sami porocajo o delu nadzornega sveta svetu delavcev. Zakaj v družbi 4 uprava ne poroca svetu delavcev, razloži U4: »Zakaj bi o tem posebej govoril svetu delavcev, saj imajo za to svoje predstavnike v nadzornem svetu.« To potrdita tudi NS4 in SD4. Slednji dodatno potrdi stališce uprave, da »imamo svoje predstavnike v nadzornem svetu in da so se oni dolžni z nami pogovarjati, ne pa uprava.« NS4 razloži njihovo prakso, da eden izmed delavskih predstavnikov v nadzornem svetu na seji sveta delavcev predstavi, kaj se je dogajalo na nadzornem svetu, ravno tako se razpravlja, ce so morebitna vprašanja. Ob tem kot problem navaja, da ce bi uprava vnaprej vedela, kaj hoce, npr. z reorganizacijo, to sploh ne bi bil problem. »Problem je, da so trikrat predstavili razlicne stvari – že nadzornikom, tudi svetu delavcev, potem je to malo 'tako' – da imaš obcutek, kot da sami ne vedo, kaj bi radi.« Iz zgornjega primera komunikacije znotraj družbe je razvidno, da lahko manj ustrezna organizacija komunikacije med deležniki družbe spodkopava zaupanje v odlocitve vodstva. Vnaprej premišljena in enoznacna komunikacija vodstva z ostalimi deležniki tako ni nujna zgolj za zadostno obvešcenost, ampak tudi za vzdrževanje tvornih odnosov oz. za njihovo izboljšanje v podjetju. NS2 vsakic ustno (skupaj s svojimi opažanji) na seji sveta delavcev po tockah pove, kaj se je dogajalo na nadzornem svetu, da svet delavcev tocno ve, kakšno je razmerje med kapitalskimi predstavniki v nadzornem svetu in upravo družbe. Pri tem izpostavlja, da svet delavcev zanimajo predvsem strošek dela, place in razlicne bonitete, kot so regres, božicnica in podobno: »Financne stvari in kako gre družbi, to jih niti ne zanima.« Poleg tega NS2 na lastno pobudo po elektronski pošti pošilja strnjena porocila svojim volivcem in delavcem o tekocem dogajanju v družbi, kot ga zaznava v vlogi delavskega predstavnika v nadzornem svetu. Takšno sporocanje ni vezano na posamezno sejo nadzornega sveta ali sveta delavcev, ampak gre bolj za cetrtletna javljanja, pri cemer »ne smem pretiravati, ker ce se prepogosto javljaš, ni vec zanimanja za ta porocila.« Iz zgoraj povedanega je mogoce zakljuciti, da kultura v družbi narekuje, kaj za delavce pomeni ravno prav pogosto (ne premalo ali prevec pogosto) obvešcanje. Zadostna komunikacija znotraj družbe je torej stvar dogovora in kulture v družbi in ni enoznacnega pravila, kdaj je komunikacija ravno prav pogosta. Podobno ugotavljajo tudi de Andres et al. (2005), ki so v svoji raziskavi potrdili, da število sestankov z vodstvom ne pomeni nujno tudi vecje ucinkovitosti ali vec nadzora nad dogajanjem v družbi. V družbi 6 delavski predstavnik v nadzornem svetu NS6 poda kratko, skopo ustno porocilo s seje nadzornega sveta. Predvsem se NS6 osredotoci na to, kaj so in kaj bodo na seji obravnavali, ter da bo svet delavcev o tem obvešcen. Nadzornemu svetu predlaga, da se po seji nadzornega sveta sestavi izjava za svet delavcev podobno kot izjava predsednika nadzornega sveta za javnost. V družbi 8 poroca delavski predstavnik v nadzornem svetu, ampak, kot pojasni U8, tudi sam predstavi svoj vidik: »S tem pomagam delavskim predstavnikom v nadzornem svetu, ki ne smejo nic povedati, zato to tveganje prevzamem jaz kot predsednik/clan uprave.« Tako NS8 pravi, da sam poroca svetu delavcev o temah, ki so javne, hkrati imajo clani sveta delavcev možnost vprašanj. Tudi NS10 na seji sveta delavcev sam poroca po tockah dnevnega reda nadzornega sveta, kako je bilo na seji nadzornega sveta, in na kratko povzame tematike, ki se dotikajo delavcev: »Ne povem, ce gre za obcutljive teme, o katerih se še odloca.« Informacije preda na prvi naslednji seji sveta delavcev po seji nadzornega sveta, kar je v povprecju 14 dni kasneje. Da bi seje obeh organov zbliževali, ni potrebe, ker informacije iz nadzornega sveta niso take, da bi takoj vplivale na položaj delavcev. Ce je kakšno vprašanje, pojasni; uprava je prisotna samo pri prvi tocki dnevnega reda sveta delavcev, ko poda aktualne informacije. Zelo podoben sistem imajo tudi v družbi NS12. Ce bi imel nadzorni svet na dnevnem redu »kaj kocljivega«, bi delavski predstavnik v nadzornem svetu obvestil predsednika sveta delavcev, da sklice sejo, ce misli, da je potrebno. Informacije, ki so bile podane na seji nadzornega sveta, podajo delavski predstavniki v nadzornem svetu, pri cemer to porocanje o nadzornem svetu ni na isti seji, na kateri je prisotna uprava. Uprava poda porocilo o cetrtletju ali celem letu; ce bi na to sejo dali tudi porocilo o delu nadzornega sveta, bi se casovno prevec podaljšala. Dosedanji sistem se tako NS12 zdi ustrezen. V družbi 11 ni posebnega porocanja o dogajanju na seji nadzornega sveta. Svet delavcev je v družbi 11 obvešcen o dogajanju na seji nadzornega sveta prek strokovnih služb, istocasno z ostalimi delavci. »Smo v situaciji, ko so informacije zelo okrnjene ali jih vec ni. Posebne komunikacije med delavskimi predstavniki v nadzornem svetu in svetom delavcem ali med svetom delavcem in upravo ni,« razloži NS11. Vcasih je bila praksa, da so na naslednji seji sveta delavcev po nadzornem svetu porocali, zdaj pa tega ni vec, ravno tako ni posebne razprave na seji sveta delavcev o dogajanju na nadzornem svetu. Iz zgornje izkušnje delavskega predstavnika je mogoce potrditi vlogo in pomen pravocasne, redne in tocne komunikacije med deležniki v družbi, zato bi upravi omenjene družbe in njim podobnim družbam priporocili, da (ponovno) formalizirajo srecanja, katerih glavni namen je porocanje in izmenjava mnenj o delovanju družbe. Pomembno je torej umestiti to temo na seje sveta delavcev in na tak nacin spodbuditi medsebojno izmenjavo stališc. 5.2 Posvetovanje delavskih predstavnikov v nadzornem svetu s svetom delavcev pred sejo nadzornega sveta Tako iz teorije kot iz prakse izhaja ugotovitev, da je za ucinkovito opravljanje funkcije delavskega predstavnika v nadzornem svetu potrebna ustrezna obvešcenost deležnikov, zato nas je v raziskavi zanimalo, kako delavski predstavniki v nadzornem svetu pridobivajo informacije za ustrezno odlocanje ter kakšna so stališca intervjuvancev do posvetovanja delavskih predstavnikov v nadzornem svetu s svetom delavcev pred sejo nadzornega sveta o temah, ki jih obravnava in o katerih odloca nadzorni svet. Mnenje predsednikov/clanov uprave Mnenja intervjuvancev o posvetovanju delavskih predstavnikov v nadzornem svetu s svetom delavcev pred sejo nadzornega sveta so razlicna, pri cemer polovica intervjuvancev iz te skupine meni, da je takšno posvetovanje ustrezno, štirje temu nasprotujejo, ostali trije pa so pri tem vprašanju neopredeljeni. U1 meni, da se delavski predstavniki morajo posvetovati s svetom delavcev, koliko naj se posvetujejo, pa je odvisno od tematike. Preprican je, da delavski predstavniki v nadzornem svetu »zelo dobro vedo ali pa znajo razmejiti, kaj se lahko pogovarjajo in o cem se ne smejo; obicajno je locnica poslovanje, poslovne skrivnosti, opravljanje poslov kot takih« in ne samo nekaj, kar zadeva pravice in obveznosti delavcev pri opravljanju dela. Zelo podobno svoje stališce argumentira U9, ki meni, da je naravno, da se delavski predstavniki v nadzornem svetu posvetujejo s svetom delavcev, »morda ne vsakic za vsako sejo in ne tako redno [...], kajti ce zagovarjaš stališca delavcev, moraš vedeti, kaj oni mislijo«, odgovornost pa je seveda na strani delavskih predstavnikov v organih upravljanja. To po njegovem mnenju še toliko bolj velja pri temah, ki se neposredno dotikajo položaja delavcev. Enakega mnenja je U3, ki dodaja, da ta vez mora obstajati oz. da se ne sme zgoditi, da delavski predstavnik v nadzornem svetu ne bi imel nobenih stikov z delavci in da ne bi vedel, kakšne so njihove želje, odlocitev pa je seveda osebna. Ravno tako se U3 ne zdi nujno, da bi se vsakic, pred vsako sejo, posvetoval s svetom delavcev: »Pomembno je, da ve, kakšna je politika, kakšen je odnos [...], ustvariti mora namrec odnos, da pozna stališca delavcev do dolocenih konceptualnih vprašanj in na osnovi tega se tudi laže odloci.« To še toliko bolj velja pri pomembnejših odlocitvah. Veliko takšnih stvari je mogoce ustvariti z redno komunikacijo, srecanji in z izoblikovanim socialnim dialogom, kar poudarjata tako U3 kot U10. Posvetovanje se zdi ustrezno tudi U12, vendar v nobenem primeru ne bi posredoval gradiva svetu delavcev, saj bi potem »lahko tudi delnicarji zahtevali te informacije predcasno, kar se mi ne zdi primerno.« Bolj smiselno je, da se svetu delavcev v splošnem pove, katere tocke bo na seji obravnaval nadzorni svet. Da se delavski predstavniki v nadzornem svetu v nobenem primeru ne bi smeli posvetovati s svetom delavcev, so prepricani U5, U8, U10 in U11. Tako U5 in U10 menita, da se lahko posvetujejo samo z drugimi clani nadzornega sveta, ne pa tudi s svetom delavcev. To U5 pojasnjuje s tem, da je delavski predstavnik v nadzornem svetu »v tem obdobju v prvi fazi nadzornik, ki je do same seje zavezan k zaupnosti.« Enakega mnenja je U8, ki pojasnjuje, da »je gradivo namenjeno samo njemu osebno [...], cesar pa tudi kapitalski predstavniki ne razumejo dobro.« U10 poudarja, da se v njihovi družbi striktno držijo, da delavski predstavniki v nadzornem svetu glasujejo po svoji vesti. Ravno tako meni, da morajo imeti sami toliko znanja in razumevanja gradiva, da bi lahko na podlagi tega zavzeli neko stališce in ga zagovarjali tudi, ce npr. ni usklajeno z vecinskim mnenjem sveta delavcev. Zaznava pa težavo, da je vcasih težko pojasniti dolocen predlog: »Nam je laže, ker smo na teh funkcijah in imamo dostop do velike kolicine podatkov, delavci pa imajo velikokrat omejen dostop in vpogled v situacijo.« Delavcem bi bilo vcasih laže kaj pojasniti, ce jih ne bi zavezovala zaupnost informacij. Namesto posvetovanja U11 predlaga, da bi delavski predstavniki v takih primerih, ko ne bi imeli dovolj informacij za odlocanje na nadzornem svetu, lahko vprašali strokovne službe ali upravo, ne pa sveta delavcev. Preprican je, da bi od sveta delavcev zelo težko dobil kakršno koli takšno informacijo, ki bi njega kot nadzornika pripeljala do drugacne odlocitve: »Tudi predstavniki kapitala ne morejo zastopati le enega delnicarja, ampak vse, zato lahko šciti interese delavcev, ampak je nadzornik kot vsi ostali.« Mnenje clanov delavskih predstavnikov v nadzornem svetu Pri vprašanju, ali se delavski predstavniki v nadzornem svetu posvetujejo pred sejo nadzornega sveta s svetom delavcem, so se izoblikovala razlicna stališca. NS1, NS3, NS4 in NS9 pojasnjujejo, da je to odvisno od vsebine. V družbi 3 ni obicajne prakse, da bi vezali sejo sveta delavcev na seje nadzornega sveta, vendar so imeli že posebne seje, ko je svet delavcev dobil gradivo nadzornega sveta in o tem razpravljal. NS3 je gradivo opremil z opozorilom, da razpolagajo s poslovno skrivnostjo ter da je ne smejo posredovati naprej. NS9 opozarja na pomembnost komunikacije med upravo in svetom delavcev, kajti uprava je uskladila stališce, preden je prišla zadeva na sejo nadzornega sveta oz. je bil poslan usklajen predlog med upravo in svetom delavcev. Ce pa NS9 zazna, da bi bilo treba o zadevi ponovno prediskutirati s svetom delavcev, predlaga preložitev odlocanja. Po drugi strani se pet delavskih predstavnikov v nadzornem svetu ne posvetuje s svetom delavcev. NS2 razlaga, da vedno poroca za nazaj, da pa ni potrebe po posebnem posvetovanju, ker je na seji nadzornega sveta malo vsebin, ki bi neposredno vplivale na položaj delavcev, poleg tega pa uprava redno poroca svetu delavcev: »Med porociloma, ki ju pripravi uprava za nadzorni svet in za svet delavcev, ni nobene razlike, le da je nadzorni svet obvešcen prej kot svet delavcev.« NS8 pojasnjuje, da se ne posvetuje, ker so dolocene stvari poslovna skrivnost, o kateri s clani sveta delavcev »ne smeš razpravljati, ceprav so zavezani k molcecnosti.« NS11 se posvetuje samo z drugimi delavskimi predstavniki v nadzornem svetu. Ne strinja se, da bi delavski predstavnik v nadzornem svetu usklajeval svoja stališca s svetom delavcem in/ali sindikatom pred sejo nadzornega sveta. NS12 razlaga, da seje sveta delavcev niso vezane na nadzorni svet in tudi veliko stvari je oznacenih kot zaupnih oz. kot poslovna skrivnost. V družbi 4 so izoblikovali prakso, da eden izmed delavskih predstavnikov v nadzornem svetu pošlje clanom sveta delavcev dnevni red za naslednjo sejo nadzornega sveta s pripisom, naj clani sporocijo vprašanja: »Gradiva ne razpošiljamo, samo dnevni red, ceprav je zaupen, in to samo svetu delavcev, sindikatom ne, kar uprava ve.« Posebej pa se ne posvetujejo, razen ce so »kocljive stvari«. To obicajno naredijo neformalno, pogovorijo se s clani, ne sklicejo pa posebne seje sveta delavcev. Nekoliko drugacno izkušnjo ima NS10. Opisuje situacijo, ko je bila na seji nadzornega sveta tema, ki bi imela neposreden vpliv na delavce, zato so se delavski predstavniki v nadzornem svetu obrnili na svet delavcev. Ta jim je odgovoril, da »smo bili iz sveta delavcev izvoljeni v nadzorni svet in da naj se po taka mnenja ne obracamo vec na njih.« S tem so clani nadzornega sveta dobili jasno sporocilo, da morajo odlocitve sprejemati sami in stati za njimi, zato se »pred sejo nadzornega sveta ne posvetujejo s svetom delavcev oz. kvecjemu s kakšnim clanom po lastni presoji.« Nedvomno so za uspešno delo delavskega predstavnika v nadzornem svetu potrebne kakovostne informacije za odlocanje. NS8 s tem nima težav, ker ima kot direktor toliko informacij, »da se mi ni težko odlocati«. Pravi, da ce bi imel drugo delovno mesto, bi imel manj vpogleda in bi bilo to zagotovo oteženo. Po drugi strani pa NS9 meni, da pridobiva informacije s sveta delavcev, ker so dalj casa zaposleni v družbi kot on sam, zato meni, da je zanj svet delavcev »vir informacij z vidika neke kontinuitete«. NS10 se najprej posvetuje z drugimi delavskimi predstavniki v nadzornem svetu, ce pa je treba, se obrne še na svet delavcev. Ker je NS11 hkrati tudi predsednik sveta delavcev in predsednik sindikata, mu vse tri vloge omogocajo celovito sliko in ne potrebuje drugih informacij. Stališce clanov sveta delavcev Razen SD5 in SD11 vsi drugi intervjuvanci iz te skupine pricakujejo, da se bodo delavski predstavniki posvetovali s svetom delavcem pred sejo nadzornega sveta, ce gre za pomembne odlocitve, ki se dotikajo položaja delavcev. V štirih družbah je to že ustaljena praksa, gradiv nadzornega sveta pa svetu delavcev ne posredujejo. V družbi SD3 jih povabijo tudi na skupšcino sindikata, kjer se posvetujejo, izvajajo »malo pritiska nanje, da vidijo razpoloženje in želje delavcev«, neposredno pa informacijo povedo samo nekaterim. SD3 bi si tako želel, da bi povedali kakšno informacijo vec, morda celemu svetu delavcev, a je problem, ker je vse zaupno. Tudi SD7 si želi, da bi delili vse informacije o delu nadzornega sveta, sicer pa po seji nadzornega sveta ne dvomijo, da bi kaj zamolcali, želeli pa bi si vec odprtosti pred samo sejo. V družbi SD6 imajo neformalni dogovor, da svet delavcev mora vedeti, kaj se dogaja, ce pa je zaupne narave, »mu ni treba poznati vsebine«. SD9 in SD10 si želita, da bi imeli navado predhodnega posvetovanja, a to ni obicajna praksa. Ob tem SD9 pove, da to pricakuje samo glede tem, ki se dotikajo delavcev, da bi jih vsaj ustno seznanili ter povprašali po njihovem mnenju in stališcih: »Pricakujem, da bo upošteval naše mnenje, presoditi pa mora sam.« SD10 bi tako posvetovanje dolocil kot obvezno. V vlogi clana sveta delavcev je SD10 samo enkrat doživel, da ga je delavski predstavnik v nadzornem svetu neformalno poklical in vprašal za mnenje. Da posvetovanje s svetom delavcem pred sejo nadzornega sveta ni primerno, sta prepricana SD5 in SD11. Prvi to argumentira s tem, da so gradiva nadzornega sveta zaupne in poslovne narave ter da je funkcija sveta delavcev jasno dolocena in ne vkljucuje poslovnih odlocitev. SD11 podobno meni, da se delavski predstavniki v nadzornem svetu glede na obstojeco zakonodajo pred sejo nadzornega sveta sploh ne morejo posvetovati s svetom delavcev. Iz tega izhaja sklep, da se je smiselno v vsaki posamicni družbi dogovoriti o nacinu, pogostosti in vsebinah komunikacije med deležniki. Od panoge, organizacijske kulture, ki vkljucuje tudi zgodovino in navade pretekle komunikacije, je odvisno, kako se bodo odgovorni v družbi dogovorili o dinamiki notranje komunikacije. Da bo organizacija posvetovanja med svetom delavcev in nadzornim svetom zaznana kot ustrezna, morajo pri njenem dolocanju sodelovati vsi deležniki, ob tem pa je treba upoštevati tudi dolocila ZSDU o obvešcanju, posvetovanju in soodlocanju s svetom delavcev. Trije clani sveta delavcev imajo izkušnjo, da jih je delavski predstavnik v nadzornem svetu poklical in neformalno/neuradno vprašal za mnenje ali informacijo, SD3 pa razlaga, da nekateri delavci sami dobronamerno sporocijo nepravilnosti delavskim predstavnikom v nadzornem svetu; informacije torej prihajajo iz delovnega okolja. 6 SKLEP Dostopnost informacij za kljucne deležnike je bistvenega pomena za uspešnost podjetja. Izboljšan dostop do informacij se pozitivno povezuje s številnimi pomembnimi izidi za podjetje: izboljša se organizacijska klima, poveca se zaupanje, oblikuje se bolj stabilna skupinska identiteta in predvsem se izboljšata zadovoljstvo z delom ter ucinkovitost pri delu. Vse to še toliko bolj velja na podrocju delavskega soupravljanja. Tako nacionalni kot evropski zakonodajalec je pripoznal pomen ustrezne obvešcenosti delavcev v organizacijskem procesu, vendar je pri tem dopustil možnost, da se deležniki v podjetjih avtonomno dogovorijo o nacinu izvedbe. Zgolj zakonski okvir ne zagotavlja, da bodo delavci dejansko pravocasno in ustrezno obvešceni. Zelo pomembno vlogo ima pri tem tudi organizacijsko dolocen sistem notranje komunikacije, ki lahko znatno pripomore ne samo k spoštovanju zakonskih dolocil, temvec tudi k uspešnosti organizacije. To potrjujejo tudi izsledki izvedene kvalitativne raziskave, s katero so bili identificirani tako primeri dobrih praks kot tudi možnosti za izboljšavo komunikacije med deležniki. Iz raziskave izhaja jasno priporocilo za prakso, da je kljucna in odlocilna vloga vodstva, ki lahko s svojo namero ter z dejanji najvec doprinese k transparentnemu prenosu komunikacij, zlasti pri obcutljivejših temah za delavce. Pri tem bi organizacijam priporocili, da razmislijo o sprejetju medsebojnega dogovora o nacinu komunikacije med organi vodenja in nadzora ter delavskimi predstavniki v najširšem smislu. Dodatno bi bila lahko možnost tudi kodeks, kjer bi se dotaknili zlasti vprašanja glede ravnanja z obcutljivimi informacijami. Smiselno se nam zdi, da vsaka od vkljucenih družb privzame oblike notranje komunikacije, ki so usklajene s kulturo in sprejemljivimi nacini komuniciranja za vse deležnike. Pri tem so obicajno uspešnejše družbe, ki imajo bolj splošceno organizacijsko strukturo, tj. delajo na zmanjšanju hierarhicnih ravni v organizaciji, saj to omogoca bolj sprošceno komunikacijo, ki ne temelji toliko na moci. Kljub enotnemu zakonskemu okviru zakljucujemo, da so nacin, pogostost in organizacija medsebojne komunikacije v domeni vsake posamicne organizacije in skladno z njeno zgodovino in kulturo. Cetudi je organizacija rednih sestankov med delavskimi predstavniki, nadzornim svetom in vodstvom podjetja pogosto smiseln in celo potreben korak v procesu izboljšanja notranje komunikacije, obstajajo številne druge, sodobnejše in manj formalne možnosti za izmenjavo informacij, kot so delovna kosila, kratki dnevni nekajminutni (polformalni) formalni sestanki, sodobna tehnološka orodja in dogodki, ki izboljšujejo dostop do informacij in idej. Samo enakovredno obvešceni delavci bodo namrec verjeli, da delajo v transparentnem in poštenem delovnem okolju. Pocutili se bodo vkljucene, s tem pa tudi bolj motivirane za delo. S tem raziskava ponuja številne možnosti za nadaljnje raziskovanje, npr. za primerjavo notranje komunikacije med deležniki v primerljivih sistemih delavskega soupravljanja, npr. v avstrijskem in nemškem. Poleg tega bi bilo smiselno bolj poglobljeno raziskati vlogo zaupanja pri notranji komunikaciji med posameznimi deležniki v podjetjih ter pri ucinkovitem delavskem upravljanju. Dodatno bi bila vloga sindikatov kot zagovornikov delavskih pravic vredna raziskovanja zlasti zaradi veckrat izpostavljenega in problematiziranega sodelovanja med sindikatom, svetom delavcem in delavskimi predstavniki v organih upravljanja. Zahvala Avtorici se zahvaljujeta Združenju nadzornikov Slovenije za znatno pomoc pri organizaciji intervjujev ter obema recenzentoma za komentarje in usmeritve. Financiranje Za to raziskavo ni bilo posebnega vira financiranja. LITERATURA Addison, J. (2009). The Performance Effects of Unions, Codetermination, and Worker Involvement: Comparing the United States and Germany (with an Addendum on the United Kingdom), v Welfens, P. J. J. in Addison, J. T. (Ur.), Innovation, Employment and Growth Policy Issues in the EU and the US, str. 61–120. Berlin: Springer-Verlag Berlin Heidelberg. Addison, J. T. in Schnabel, C. (2009). Worker directors: A German product that didn’t export?, IZA Discussion Paper, No. 3918. Bonn: Forschungsinstitut zur Zukunft der Arbeit/ Institute for the Study of Labour. Argenti, P. (1996). Corporate communication as a discipline. Management Communication Quarterly, 10, 73–97. Argento, D. & Peda, P. (2015). Interactions fostering trust and contract combinations in local public services provision, International Journal of Public Sector Management, 28(4/5), 335–351. Bohinc, R. (2016). Družbena odgovornost. Ljubljana: FDV. Busck, O., Knudsen, H. in Lind, J. (2010). The transformation of worker participation: Consequences for the work environment. Economic and Industrial Democracy, 31(3), 284– 285. Cheney, G. (1999). Values at work. Ithaca. NY: ILR Press. Chong, M. (2007). The role of internal communication and training in infusing corporate values and delivering brand promise: Singapore Airlines’ experience. Corporate Reputation Review, 10, 201–212. Cortvriend, P. (2004). Change management of mergers: The impact on NHS staff and their psychological contracts. Health Services Management Research,17, 177–187. D’Aprix, R. (2009). The credible company. San Francisco, CA: Jossey-Bass. De Andres, P., Azofra, V. in Lopez, F. (2005). Corporate Boards in OECD Countries: size, composition, functioning and effectiveness, Corporate governance, 13(2), 197–210. Denzin, N. K. (2012). Triangulation 2.0. Journal of Mixed Methods Research 6(2), 80–88. Dolphin, R. R. (2005). Internal communications: Today’s strategic imperative. Journal of Marketing Communications, 11, 171–190. Easterby-Smith, M., Thorpe, R. in Lowe, A. (2007). Raziskovanje v managementu. Koper: Fakulteta za management. Erdem, F. & Ozen, J. (2003). Cognitive and affective dimensions of trust in developing team performance. Team Performance Management: An International Journal, 9(5/6), 131–135. Frerichs, L., Kim, M., Dave, G., Cheney, A., Hassmiller Lich, K., Jones, J., Young, T. L., Cene, C. W., Varma, D. S., Schaal, J., Black, A., Striley, C. W., Vassar, S., Sullivan, G., Cottler, L. B., Brown, A., Burke, J. G. & Corbie-Smith, G. (2017). Stakeholder Perspectives on Creating and Maintaining Trust in Community–Academic Research Partnerships. Health Education & Behavior, 44(1), 182–191. Fauver, L. in Fürst, M. (2006). Does Good Corporate Governance Include Worker Representation? Evidence from German Corporate Boards. Journal of Financial Economics, 82(3), 673–710. Fulton, L. (2006). The Forgotten Resource: Corporate Governance and Worker Board-level Representation. The Situation in France, the Netherlands, Sweden and the UK. London: Labour Research Department. Franca, V. 2009. Sodelovanje zaposlenih pri poslovnem odlocanju: pravni in kadrovski vidiki s primeri iz sodne in podjetniške prakse. Ljubljana: Planet GV. Franca, V. in Pahor, M. (2014). Influence of Management Attitudes on the Implementation of Worker Participation. Economic and Industrial Democracy, 35(1), 115–142. Gardner, J., Paulsen, N., Gallois, C., Callan, V. in Monaghan, P. (2001). An intergroup perspective on communication in organisations. V H. Giles in W. P. Robinson (Ur.), The new handbook of language and social psychology (561–584). Chichester, UK: Wiley. Grady M. P. (1998). Qualitative and Action Research: A Practitioner Handbook. Bloomington: Phi Delta Kappa Educational Foundation. Great Place to Work. (2017). Great Place to work for Report: Three Predictions for the Workplace Culture of the Future. https://www.greatplacetowork.com/images/reports/Fortune_100_Report_2017_FINAL.pdf (25. 7. 2019). Gregoric, A. in M. S. Rapp (2019). Board-Level Employee Representation (BLER) and Firms’ Responses to Crisis. Industrial Relations, 58(3), 376–422. Jones, E., Watson, B., Gardner, J. & Gallois, C. (2004). Organizational Communication: Challenges for the New Century, Journal of communication, 54(4), 722–750. Kalla, H. K. (2005). Integrated internal communications: A multidisciplinary perspective. Corporate Communications, 10, 302–314. Kalleberg, A. L., Nesheim, T. and Olsen, K. M. (2009). Is Participation Good or Bad for Workers?: Effects of Autonomy, Consultation and Teamwork on Stress Among Workers in Norway. Acta Sociologi, 52(2), 99–116. Kluge, N. and Stollt, M. (2006). The European Company – Prospects for Worker Board-level Participation in the Enlarged EU. Brussels: Social Development Agency and European Trade Union Institute. Looise, J. K. & Drucker, M. (2002). Employee participation in multinational enterprises: The effects of globalization on Dutch works councils, Employee Relations, 24(1), 29–52. Mishra, A. K. & Mishra, K. E. (1994). The role of mutual trust in effective downsizing strategies. Human Resource Management, 33, 261–279. Mishra, A. K. (1996). Organizational responses to crisis: The centrality of trust. V R. Kramer & T. Tyler (Ur.), Trust in organizations (261–287). Thousand Oaks, CA: Sage. Mishra, A. K., Boynton, L. & Mishra, A. (2014). Driving Employee Engagement: The Expanded Role of Internal Communications. International Journal of Business Communication, 51(2), 183–202. Mrcela, A. (1996). Privatization in Slovenia: A Review of Six Years of the Process of Ownership Transition v Blaszczyk, B. in Woodward, R. (ur.), Privatization in Post-Communist Countries, str. 255–280. Varšava: Center for Social and Economic Research. Nahtigal, M. (2014). Reinventing Modern European Industrial Policy: A Regional Response to the Crisis. Lex localis, 12(3), 451–465. Norris, K. C., Brusuelas, R., Jones, L., Miranda, J., Duru, O. K. & Mangione, C. M. (2007). Partnering with community-based organizations: an academic institution’s evolving perspective. Ethnicity & Disease, 17, S1–S27. O'Donoghue, P., Stanton, P. & Bartram, T. (2011). Employee participationin the healthcare industry:The experience of three case studies. Asia Pacific Journal of Human Resources, 49(2), 193–212. Saunders, B., Sim, J., Kingstone, T., Baker, S., Waterfield, J., Bartlam, B., Burroughs, H. & Jinks, C. (2018). Saturation in qualitative research: exploring its conceptualization and operationalization. Quality & Quantity, 52(4), 1893–1907. Spreitzer, G. M. & Mishra, A. K. (1999). Giving up control without losing control: Trust and its substitutes’ effects on managers’ involving employees in decision making. Group & Organization Management, 24, 155–187. Stanojevic, M. (1997). From Self-management to Co-determination v Fink Hafner, D. in Robbinson, J. (ur.), Making a New Nation: The Formation of Slovenia, 244–253. Brookfield: Dartmouth, Brookfield. Stanojevic, M. (2019). Slovenia: neo-corporatism under the neo-liberal turn. Employee Relations, 40(4), 709–724. Tajfel, H., & Turner, J. C. (1986). The social identity theory of intergroup behaviour. V S. Worchel & W. G. Austin (Ur.). Psychology of Intergroup Relations. Chicago, IL: Nelson-Hall. 7–24. Van den Berghe, L. A. A. & Levrau, A. (2004). Evaluating Boards of Directors: what constitutes a good corporate board? 1(4), 461–478. Quirke, B. (2008). Making the connections: Using internal communication to turn strategy into action. Burlington, VT: Gower. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. od 33/91 do 75/16. Waddington, J. in Conchon, A. (2016). Board-Level Worker Representation in Europe. Priorities, Power and Articulation. New York in London: Routledge. Wohlgemuth, V., Wenzel, M., Bergerc, E. S. C. & Eisen, M. (2019). Dynamic capabilities and employee participation: The role of trust and informal control, European Management Journal, 1–12 (v tisku). Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Uradni list RS, št. od 65/09 do 22/19. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Uradni list RS, št. od 42/93 do 45/08. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 67-92 KAKO HIERARHIJE DELEŽNIKOV OBLIKUJEJO STRATEŠKE CILJE IN STRATEGIJE ŠPORTNIH KLUBOV? IGOR IVAŠKOVIC11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: igor.ivaskovic@fu.uni-lj.si POVZETEK: Prispevek obravnava vpliv deležnikov v športnih klubih ter na primeru košarkarskih klubov odkriva, kako se hierarhija deležnikov odraža na hierarhiji organizacijskih ciljev in dejanskih strateških odlocitvah preucevanih organizacij. Študija temelji na podatkih, pridobljenih v 73 košarkarskih klubih iz štirih držav jugovzhodne Evrope. Rezultati kažejo, da so zasebni sponzorji najbolj vplivni deležniki v vrhunskih klubih, ki zasledujejo vrhunske športne dosežke in financne rezultate bolj kot cilje, katerih namen je zadovoljevanje potreb lokalne skupnosti ali doseganje drugih neprofitnih ciljev. Nasprotno nižjekakovostni klubi, na katere bolj vplivajo volonterji, lokalna skupnost in državna oz. obcinska oblast, kot svoje strateške cilje izpostavljajo organizacijsko rast in cilje lokalne skupnosti, dolgorocno delo z nizkim tveganjem na racun vrhunskih športnih dosežkov in hitrih rezultatov. Kljucne besede: športni klubi, strategije, strateški cilji, deležniki JEL klasifikacija: Z21 1 UVOD Športni klubi so poseben tip organizacij, ki sicer imajo opredeljeno športno aktivnost kot osrednjo dejavnost organizacije, a je ta le vzvod za uresnicevanje širokega spektra poslanstev (Ivaškovic, 2019a). To še zlasti velja za športne klube na podrocju držav nekdanjega "vzhodnega bloka", v katerih te organizacije ne glede na raven profesionalizacije še vedno pogosto delujejo v okviru neprofitnega pravnega statusa. To velja tudi za športne klube s podrocja posttranzicijske jugovzhodne Evrope, kjer se vodstva klubov za razliko od zahodnoevropskih, ki imajo vecje težave na podrocju cloveških virov (Seippel et al., 2020), pogosto soocajo s problematiko financiranja in dolocanja hierarhije organizacijskih ciljev. Takšne organizacije imajo namrec cel kup potencialnih uporabnikov ter ne nazadnje tudi tistih, ki poskušajo cilje dolocene interesne skupine nadrediti ciljem drugih skupin, zainteresiranih za delovanje dolocenega športnega kluba. Razprava o deležnikih oz. ugotavljanje, katere interesne skupine imajo najvec vpliva na strategije neprofitnih košarkarskih klubov, je nujna za razumevanje konteksta, v katerem se te organizacije nahajajo, ter tudi za uspešno predvidevanje strateških usmeritev, ki jih bo posamezna skupina imela pri vkljucevanju v delo kluba (Mendizabal, San-Jose & Garcia-Merino, 2020). Ne preseneca, da so avtorji, ki so poskušali zajeti bistvo razlikovanja med profitnimi in neprofitnimi organizacijami, veckrat poudarili, da je ravno diferenciacija glede delovanja deležnikov osrednja tema problematike vseh procesov v neprofitnih organizacijah (Bryson, 1988; Bryson, 1995; Lyons, 2001). Dejstvo, da ravno hierarhija deležnikov pogosto vpliva na hierarhijo organizacijskih vrednot, na porazdelitev odgovornosti med clani organizacije in tudi na potencialne konflikte znotraj neprofitnih organizacij, je tudi mnoge avtorje (npr. Drucker, 1992) navedlo na sklep, da je zaradi razlik v razumevanju deležnikov ravno njihov management osrednji problem pri vodenju teh organizacij. Glavni cilj tega prispevka je preuciti razlike v hierarhijah interesnih skupin in posameznikov, ki jim pravimo deležniki, ter nato odkriti, kako se v odvisnosti od tega sprejemajo strateške odlocitve in oblikujejo hierarhije ciljev v neprofitnih košarkarskih klubih. Da bi to lahko storili, je bilo treba najprej obravnavati kontekst delovanja preucevanih organizacij, njihov poslovni proces in strateške alternative, ki se jim pri tem ponujajo. S tem želimo v okviru teorije deležnikov pojasniti razlike v strateških odlocitvah med neprofitnimi košarkarskimi klubi štirih držav v posttranzicijski jugovzhodni Evropi in prispevati k razpravi o upravicenosti neprofitnosti športnih klubov v okviru ekipnih športnih panog. Z uporabo vec vrst analize podatkov (faktorska analiza, analiza variance in korelacijska analiza) smo obenem preverili razlike v deležniških strukturah in hierarhijah klubskih ciljev med klubi, ki se udeležujejo tekmovanj na razlicnih ravneh kakovosti, ter tudi povezave med vplivom deležniških skupin na hierarhijo organizacijskih ciljev in na dejanske strateške odlocitve v obravnavanih klubih. Pri tem zaradi premajhnih vzorcev žal nismo analizirali razlik med državami. V teh se namrec zaradi majhnosti posameznih trgov in sinergij, ki jih povzroca skupna organizacija tekmovanj, klubi na najvišji ravni udeležujejo skupne naddržavne lige, nižjeligaši pa igrajo samo v državnih tekmovanjih. Študija, ki smo jo navezali na rezultate raziskave, ki je bila v letu 2019 predstavljena v Economic and Business Review (Ivaškovic, 2019), torej poleg identifikacije kljucnih strateških dilem v neprofitnih športnih klubih na obravnavanem podrocju ponuja empiricno podporo odlocevalcem na zakonodajnem podrocju pri urejanju statusa športnih klubov. Ravno tako pa je clanek namenjen tudi vodstvom klubov, saj jim ugotovitve olajšujejo predvidevanje obnašanja posameznih interesnih skupin in zato tudi pripravo na obvladovanje potencialnih konfliktov. Rezultati namrec jasno kažejo, da si nekatere interesne skupine med seboj nasprotujejo glede izbire strateških usmeritev, za katere želijo pridobiti vodstva športnih klubov. 2 PREGLED LITERATURE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA Strateško nacrtovanje ima v neprofitnih organizacijah izredno pomemben položaj z vidika dolgorocnega organizacijskega obstoja in uresnicevanja poslanstva, pri cemer športni klubi niso izjema (Mendizabal, San-Jose, & Garcia-Merino, 2020). V tem procesu se pri neprofitnih organizacijah pojavljajo dolocene težave, predvsem ce se poskuša posnemati sistem strateškega nacrtovanja iz profitnih organizacij. V tem primeru se namrec lahko soocajo korporativni model, ki spodbuja tekmovalnost, in neprofitni cilji ter vrednote, ki so pogosto filantropske narave (Alexander & Weinter, 1998; Lindenberg, 2001). Poleg tega so neprofitni cilji sami po sebi pogosto manj jasni (Beerel, 1997), vcasih tudi medsebojno konfliktni, kar povzroca težave pri pojasnjevanju organizacijskega bistva. Strateške nacrte v neprofitnih organizacijah pogosto oblikujejo prostovoljci, ki jim vcasih lahko primanjkuje kompetenc ali casa zaradi delovanja na operativni ravni, do dodatnih težav pa prihaja ob prepogostem menjavanju oseb na izvršnih funkcijah (Santora & Sarros, 2001). To povecuje možnost za postavljanje strategij zunanjih interesnih skupin, ki poskušajo morebitne organizacijske težave izkoristiti za preusmerjanje delovanja v skladu z njihovimi partikularnimi cilji, ki niso vedno usklajeni s prvotnim organizacijskim poslanstvom (Ivaškovic, 2020a; Mulhare, 1999; Bryson & Roering, 1988). Zlasti je težavno, ce je takšnih skupin vec, ce imajo razlicne ambicije in istocasno podobno moc vpliva. Dolgotrajno razreševanje njihovega konflikta lahko resno ovira organizacijo pri delovanju, vcasih pa je to tudi razlog za prenehanje njenega obstoja (Junghagen, 2018; Lindenberg, 2001). Po enem izmed najbolj znanih avtorjev s podrocja managementa, Petru Druckerju (1992), pravzaprav vsi našteti problemi v kontekstu strateškega nacrtovanja izhajajo iz dejstva, da imajo neprofitne organizacije obicajno veliko interesnih skupin, ki so vpete v njihovo delovanje. Tudi v športu to dodatno povecuje kompleksnost okolišcin, v katerih neprofitne organizacije delujejo, saj število razmerij med deležniki in potencialni konflikti narašcajo še hitreje, kar otežuje sprejemanje odlocitev in uresnicevanje dolgorocnih nacrtov (Junghagen, 2018). Ravno zato je kljucnega pomena identifikacija interesnih skupin in njihovega vpliva na cilje, kar je izhodišce za njihovo obvladovanje in uspešno vodenje neprofitnih organizacij. Poleg tega je to tudi nujen korak pri ocenjevanju uspešnosti organizacij. Po Boxallovem in Purcellovem (2003) konceptu družbene legitimacije mora namrec organizacija upraviciti svoj obstoj v družbi prek odnosa z najbolj relevantnimi deležniki, ki so vpleteni v organizacijsko delovanje oz. cutijo posledice njenega delovanja. Paauwe in Boselie (2008) ob tem omenjata t. i. koncept poštenosti, ki oznacuje transparenten in iskren odnos do vseh interesnih skupin, ter predlagata celovit pristop ocenjevanja uspešnosti, pri katerem se ocenjuje prav zadovoljstvo posameznih skupin. Pritiski, ki poskušajo usmeriti procese organizacije v smeri, ki dolocenemu posamezniku ali skupini prinašajo korist oz. jim zmanjšujejo škodo, niso nic nenavadnega in so prisotni v vseh organizacijah ne glede na panogo (Freeman, 2011). Sama organiziranost dolocene skupine ljudi bi namrec brez tega ostala brez smisla obstoja. Te skupine in posamezniki predstavljajo t. i. deležnike (angl. stakeholders), ki posredno ali neposredno vplivajo na razvoj organizacijske strategije in nacin njenega uresnicevanja (Savage, Nix, Whitehead & Blair, 1991; Donaldson & Preston, 1995). Še vec, organizacije so pogosto tudi odvisne od podpore teh deležnikov (Freeman & Reed, 1983), pri cemer športni klubi ne glede na rang tekmovanja in stopnjo profesionalnosti niso izjeme (Sanchez, Barajas & Sanchez-Fernandez, 2019; Barget & Chavinier-Rela, 2017). Ceprav je vzvod, ki doloca stanje odvisnosti, obicajno financni, je vplivnost deležnika odvisna od vec parametrov (Mendelow, 1991; Murray-Webster & Simon, 2006). Najpogosteje omenjena sta moc ter zainteresiranost deležnikov, ki ju je opredelil Mendelow (1991) v svojem modelu za vkljucevanje deležnikov v razvoj strategije. Moc deležnika se nanaša na njegovo sposobnost vplivanja na kljucne odlocitve v organizaciji, zainteresiranost pa doloca stopnjo njegove želje po vplivanju na doloceno organizacijo (Polonsky, 1995). Za vsako vodstvo so seveda najpomembnejši tisti z veliko mocjo in visoko stopnjo interesa hkrati. To je namrec skupina deležnikov, ki lahko prinese najvec koristi organizaciji bodisi s financiranjem bodisi z omogocanjem drugih sredstev. Poudarjanje moci postavlja teorijo deležnikov v kontekst teorije odvisnosti od virov. Mendelow (1991) tiste deležnike z najvec moci in interesa opredeljuje kot "kljucne akterje". Na drugi strani naj bi vodstvo organizacije skrbelo, da so interesne skupine z majhno mocjo vpliva in visoko stopnjo interesa obvešcene, deležniki z veliko mocjo in nizko stopnjo interesa zadovoljni, z drugimi, torej s tistimi z nizko stopnjo zainteresiranosti in majhno mocjo, pa po mnenju Mendelowa vodstva organizacij ne bi smela izgubljati prevec energije. Po podobnih principih so deležnike razdelili tudi drugi avtorji (Mendizabal, San-Jose & Garcia-Merino, 2020). Archer (1995) je npr. za razdelitev v štiri interesne skupine uporabil nekoliko drugacna parametra, in sicer usklajenost deležniških ciljev z organizacijskimi in dejstvo, ali organizacija za svoje delovanje potrebuje interesno skupino ali ne. Po drugi strani so Savage in drugi (1991) diferencirali deležnike glede na njihovo potencialno koristnost in potencialno škodo oz. nevarnost, ki jo predstavljajo za organizacijo, medtem ko so Mitchell, Agle in Wood (1997) upoštevali tri komponente: moc, legitimnost in nujnost ter tako dobili osem osnovnih skupin deležnikov. Skupno vsem navedenim delitvam deležnikov je torej izpostavljanje vplivnosti posamezne interesne skupine ali posameznika, pri cemer vsi avtorji opozarjajo, da trenutno stanje deležnikov oz. njihova vplivnost ni trajna, temvec se lahko posamezna skupina ali posameznik preseli iz ene kategorije v drugo. Do tega lahko pride tudi v primeru sodelovanja razlicnih deležnikov, ko npr. zelo zainteresirana skupina ali posameznik z majhno mocjo najde podporo pri mocnejšem deležniku in ga izkoristi kot vzvod za uresnicevanje lastnih ciljev (Rowley, 1997). Vpliv na oblikovanje organizacijske strategije oz. njeno prilagajanje posameznim deležnikom poteka skozi t. i. deležniški oz. "stakeholding" proces, ki je opredeljen kot dolgorocno odlocanje, s katerim vodstvo poskuša identificirati vse interese in posameznike, ki jih odlocitve organizacije zadevajo (Mendizabal, San-Jose & Garcia-Merino, 2020; Ivaškovic, 2019; Junghagen 2018; Barnett, 1997). Ta proces je še posebno pomemben v neprofitnih organizacijah, kjer ni delnicarjev (Abzug & Webb, 1999) oz. ni jasno opredeljenega lastnika, zato tudi ni opredeljeno, kdo in koliko bi moral vplivati na strateške odlocitve. Zaradi tega se neredko dogaja, da so cilji neprofitnih organizacij nejasni, jih ni ali pa so celo v medsebojnem konfliktu (Bryson, 1995). Obenem neprofitne organizacije obicajno ne ustvarijo dovolj prihodkov za svoje delovanje izkljucno s prodajo svojih produktov, zato so pogosto odvisne od donacij in sponzorstev. Predvsem od slednjega so odvisni neprofitni športni klubi, kar lahko vodstvu povzroci težave, ce interesi sponzorjev niso usklajeni s poslanstvom organizacije (ali pa mu celo nasprotujejo), zato se tudi v neprofitnih športnih klubih v praksi pogosto dogaja, da v procesih strateškega nacrtovanja popolno kontrolo prevzame najmocnejša skupina (obicajno tista, ki prispeva najvecji delež denarnih sredstev), kar lahko izkoristi na škodo drugih deležnikov in odvrne klube od uresnicevanja formalnega poslanstva. V neprofitnih športnih klubih torej ni klasicnih lastnikov, temvec obstajajo le deležniki, ki jih Vercic (2002) opredeljuje kot lastnike interesov družbenih skupin, ki so zbrane okrog organizacije. Sama identifikacija slednjih ni vedno preprosta, v literaturi se najpogosteje omenjajo clani organizacije in tisti, na katere želi organizacija vplivati, torej uporabniki produkta organizacije. Poleg dveh osnovnih interesnih skupin (ki sta vcasih združeni v eno skupino) na delovanje neprofitnih organizacij vplivajo vsaj še državne institucije s svojim pravnim okvirom, tiste skupine, ki omogocajo financna sredstva, in mediji (Vercic, 2002). Anheier (2000) na drugi strani našteva vodstvo (sestavljeno iz profesionalcev), upravljavsko telo s predstavniki lokalne skupnosti, stranke oz. uporabnike produktov organizacije, oblasti, poslovne partnerje, prostovoljce, clane organizacije in izvajalce storitev. Tudi v primeru športnih klubov je treba upoštevati vsaj te interesne skupine, saj so neprofitni športni klubi v veliki meri odvisni od institucij državnih oz. lokalnih oblasti, ki poleg dolocanja pravnega okvira delovanja predvsem pri klubih na nižji kakovostni ravni pogosto prevzemajo tudi vlogo donatorja ali sponzorja. Po drugi strani je vecina profesionaliziranih športnih klubov najbolj odvisna od sposobnosti pridobivanja sponzorskih sredstev iz zasebnih virov, pri cemer kot vzvod uporablja športne rezultate in medije ter javnost. Slednja je najpogosteje le v vlogi uporabnika koncnega produkta športnega kluba, manj pa sodeluje pri financiranju kluba. Športni klubi se torej soocajo s težavo locenosti uporabnikov in placnikov klubskih storitev, ki je sicer znacilna ravno za neprofitne organizacije. To povzroca dodatno kompleksnost poslovnega procesa, saj morajo biti klubi ves cas pozorni na zadovoljevanje dveh skupin subjektov, ki imajo vcasih drugacne, tudi kontradiktorne cilje. Iz tega sledi, da klubska vodstva vseh ciljev preprosto ne morejo doseci, njihova vsakodnevna naloga pa je obvladovanje potencialnega konflikta med deležniki (Frooman, 1999), kar dobi dodatno težo, ce gre za soocenje javnega in zasebnega interesa. Navedeno upravicuje študijo, ki bo identificirala interesne skupine in njihov vpliv na klubske prioritete oz., kot je Frooman (1999) parafraziral: »Kdo so in kaj želijo?« Z opiranjem na temelje Freemanove (1984) teorije deležnikov lahko izpeljemo predpostavko, da se klubska vodstva v t. i. "stakeholding" procesu prilagajajo deležnikom na tak nacin, da vkljucujejo njihove ambicije v organizacijske cilje (Junghagen, 2018). V tem kontekstu se preucevane organizacije razumejo kot "odprti sistemi", kot sta jih v svoji teoriji oznacila Katz in Kahn (1966), na katerih strategijo vplivajo situacijski dejavniki iz okolja. Istocasno pa je reciprocen odnos med deležniki in organizacijami v tem primeru najbližji Pfefferjevi in Salancikovi (1978) utemeljitvi konkurencne prednosti, ki temelji na virih. Organizacije v skladu s tem pogledom niso samozadostne in potrebujejo podporo iz okolja. Nasprotno pa okolijski subjekti za omogocanje sredstev tem organizacijam zahtevajo dolocene organizacijske aktivnosti. To naj bi rezultiralo z odnosom odvisnosti organizacije, v katerem ji zunanji dejavniki formirajo sistem posrednega nadzora in usmerjanja. Bistveni element odvisnostnega razmerja je seveda vecja moc deležnika, ki omogoca integriranje njegovih ciljev v strategijo odvisne organizacije. Pri tem naj bi bili seveda cilji vplivnejših deležnikov mocneje vkljuceni v organizacijsko strategijo in zato tudi višje v hierarhiji organizacijskih ciljev, medtem ko vodstvo organizacije ni tako odzivno na zahteve deležnikov, od katerih je organizacija manj odvisna (Frooman, 1999). V tem primeru se torej preucuje vzrocno-posledicna zveza med hierarhijo vplivnosti posameznih deležnikov in strategijo ter cilji preucevanih košarkarskih klubov. To namrec omogoca podajanje kriticne ocene trenutnega stanja v neprofitnih športnih klubih na obravnavanem podrocju, predvsem ugotavljanje odmika med normativnimi elementi poslanstva neprofitnih športnih klubov in njihovega dejanskega delovanja. Pri tem pa velja poudariti, da tudi znotraj navidezno podobnega/istega okolja na športne organizacije lahko delujejo podobni, celo enaki (isti) deležniki (Ivaškovic, 2020b), a zaradi drugacnega razmerja moci in stopnje interesov, ki jih imajo v razlicnih športnih subjektih, njihova vodstva sprejemajo drugacne odlocitve. Ravno zato je smiselno preverjati tudi razlike med športnimi klubi na razlicnih ravneh kakovosti. S temi motivi izpostavljamo dva sklopa raziskovalnih vprašanj. 1. Kateri deležniki vplivajo na strateško odlocanje v neprofitnih košarkarskih klubih in kako se glede moci vpliva posameznih deležnikov razlikujejo klubi na razlicnih kakovostnih ravneh? 2. Kako se strateški vpliv posameznih deležnikov odraža na strategiji in hierarhiji ciljev in ali pri tem obstajajo razlike med klubi na razlicnih ravneh kakovosti? 3 METODE V tej raziskavi so bili uporabljeni podatki, zbrani med košarkarskimi klubi iz Bosne in Hercegovine (BIH), Hrvaške, Slovenije in Srbije. Ceprav so se omenjene države v dolocenih pogledih v zadnjih 30 letih razvijale tudi divergentno, njihove športne klube vendarle družita dve lastnosti, in sicer dejstvo, da gre v veliki vecini športnih klubov za neprofitne organizacije, obenem pa se najboljši klubi v košarkarski panogi združujejo tudi v skupni meddržavni ligi. V casu izvedbe študije je v vseh štirih državah v opazovanih kakovostnih rangih obstajalo 249 košarkarskih klubov. Na sodelovanje v raziskavi jih je privolilo 73, kar je 29,3 % in je glede na priporocila dovolj za izvedbo analize (Pološki-Vokic, 2004; Becker & Huselid, 1998). Izmed 73 sodelujocih klubov je bilo 27 prvoligašev, 31 drugoligašev in 15 nižjeligašev. Med 27 klubi, ki so sodelovali v prvih državnih ligah, je devet klubov delovalo tudi v regionalni ligi ABA (Adriatic Basketball Association) in drugih mednarodnih tekmovanjih. Podatke je posredovalo 73 clanov ožjega vodstva (clanov uprave oz. upravnega odbora ali izvršnega direktorja). Osebe na omenjenih funkcijah imajo obicajno najboljši pregled nad delovanjem klubov, nad njihovimi strateškimi cilji in vplivi razlicnih interesnih skupin oz. deležnikov. Anketiranci so imeli v povprecju 4,87 leta izkušenj (SO = 3,70) z delom v sedanjem klubu, na trenutnem položaju v klubu pa so bili v casu anketiranja v povprecju 2,53 leta (SO = 1,36), opredeljevali pa so se glede naslednjih spremenljivk. Deležniki. Koncept interesnih skupin implicira neskoncni seznam potencialnih deležnikov, zato jih je treba opredeliti za vsak primer posebej. Za namen te raziskave je bil seznam deležnikov narejen s pomocjo skupine 12 strokovnjakov, med katerimi je imel vsak vsaj pet let delovnih izkušenj z delom na vodstvenih položajih v neprofitnih košarkarskih klubih. Po pojasnitvi koncepta deležnikov in deležniškega procesa je bil vsak clan te delovne skupine naprošen, naj naredi seznam najvplivnejših interesnih skupin oz. zainteresiranih posameznikov z vidika njihovega vpliva na proces dolocanja strategije kluba. Koncni seznam 10 interesnih skupin je bil posledica združevanja podobnih in crtanja tistih skupin ali posameznikov, ki so bili navedeni veckrat. Ta seznam bi lahko bil tudi daljši ali krajši (Mendizabal, San-Jose & Garcia-Merino, 2020), odlocitev za ravno to število pa je bila sprejeta na podlagi glasovanja clanov strokovne skupine. 1. Prostovoljci. V to deležniško skupino se uvršcajo vsi tisti clani kluba, ki niso v delovnem razmerju s klubom in opravljajo svoje delo neodplacno. Najpogosteje so to starši otrok, študenti, ki opravljajo administrativna dela, in otroci, ki delujejo v mlajših starostnih kategorijah. 2. Zaposleni. Med zaposlene sodijo vsi tisti clani kluba, ki imajo sklenjeno pogodbo o delovnem razmerju ne glede na to, ali je za dolocen ali nedolocen cas, in ne glede na to, ali gre za zaposlitev za polni ali delni delovni cas. 3. Košarkarji in trenerji. Deležniško skupino sestavlja celoten trenerski kader v klubu ne glede na to, ali so trenerji zaposleni ali ne, in vsi clanski košarkarji kluba. 4. Sponzorji. Profitne organizacije, ki v zameno za oglaševanje in druge obveznosti, dolocene v sponzorski pogodbi, omogocajo denarna sredstva klubu in obenem niso v vecinski državni ali obcinski lasti. 5. Košarkarska zveza. Panožna zveza, ki s pravili postavlja okvire za tekmovanje v nacionalnih prvenstvih in izvaja proces selekcioniranja za košarkarsko nacionalno izbrano vrsto. 6. Lokalna skupnost. Vkljucuje prebivalce, ki živijo znotraj obcine, v kateri je klub registriran, in niso clani kluba. 7. Širša javnost (izven lokalne skupnosti). Vkljucuje vso zainteresirano javnost, ki ni vkljucena v katero izmed drugih deležniških skupin. Bistvena razlika med lokalno in širšo javnostjo je v dejstvu, da clani lokalne javnosti lažje tudi aktivno sodelujejo v aktivnostih kluba, medtem ko so clani širše javnosti vecinoma omejeni na pasivno udeležbo. 8. Mediji. Medijske hiše in njihovi predstavniki. 9. Državne oblasti. Državno oblast predstavljajo državne institucije, organi in predstavniki na posameznih funkcijah v okviru državnih organov ali institucij ter državna podjetja v vecinski državni lasti. 10. Obcinske oblasti. V to deležniško skupino se uvršcajo obcinske institucije, organi in predstavniki na posameznih funkcijah v okviru obcinskih organov ali institucij. Anketiranci so dejansko moc vpliva vsake izmed desetih deležniških skupin na strategijo posameznega kluba ocenjevali s pomocjo 7-stopenjske Likertove lestvice, pri cemer je ocena 1 pomenila, da »deležnik sploh ne sodeluje in ne vpliva na proces razvoja strategije«, na drugi strani pa je ocena 7 pomenila, da ima »deležnik vecji vpliv na strategijo kluba kot katera koli druga interesna skupina ali posameznik«. Hierarhija ciljev. V neprofitnih športnih klubih obstaja cel kup potencialnih ciljev. V danem primeru je bil uporabljen seznam klubskih ciljev, ki jih je opisal Ivaškovic (2019). Anketiranci so podobno kot v primeru opredeljevanja moci strateškega vpliva posameznega deležnika tudi pomembnost navedenih ciljev opredeljevali po 7-stopenjski Likertovi lestvici. Pri tem je ocena 1 pomenila, da »cilj za vodstvo kluba sploh ni pomemben, zato si ne prizadevamo za njegovo uresnicevanje«, medtem ko je ocena 7 pomenila popolno nasprotje, da je »navedeni cilj najpomembnejši za našo organizacijo, zato v njegovo doseganje oz. uresnicevanje vlagamo najvec naporov in sredstev v primerjavi z vsemi ostalimi naštetimi cilji«. Strateške usmeritve. Strateške usmeritve košarkarskih klubov so bile merjene eksplicitno in implicitno. Slednje je potekalo s pomocjo preucitve strateških usmeritev oz. opredeljevanja anketirancev glede treh kljucnih strateških odlocitev. Predstavniki vodstva preucevanih klubov so namrec na 7-stopenjski Likertovi lestvici opredeljevali, kaj je za klub pomembnejše: 1. zmanjševanje stroškov ali rast organizacije; 2. vrhunski športni rezultat ali razvoj lokalnega okolja; 3. hitro doseganje rezultatov in vecje tveganje ali delo na dolgi rok in manjše tveganje. Pri prvem vprašanju je obkrožena vrednost 1 pomenila, da klubi prakticno vso pozornost namenjajo zmanjševanju stroškov in povsem zanemarjajo cilje, ki se nanašajo na rast organizacije. Ocena 1 pri drugem vprašanju je cilje vrhunskih športnih rezultatov postavljala mocno pred cilje razvoja okolja, 1 pri tretjem vprašanju pa je pomenila izpostavljanje pomembnosti hitrega doseganja rezultatov. Popolno nasprotje so bile torej ocene z vrednostjo 7, in sicer poudarjanje rasti kluba, razvoja lokalnega okolja in dolgorocnega dela. Ocene z vrednostjo 4 pa so potemtakem predstavljale trditev, da klubsko vodstvo daje enak pomen obema strateškima usmeritvama pri vsaki strateški dilemi. Obdelava podatkov je obsegala klasicno statisticno analizo ter analizo razlik med posameznimi skupinami klubov na razlicnih kakovostnih ravneh. Nato je bila s pomocjo vecfaktorskih in korelacijskih analiz ugotovljena povezava med relativno vplivnostjo posameznih deležnikov in relativno pomembnostjo posameznih ciljev v klubski hierarhiji ter izbranimi strategijami. 4 REZULTATI Relativna vplivnost deležnikov. V tabeli 1 so prikazane povprecne vrednosti ocen anketirancev, kako mocno dejansko vplivajo posamezni deležniki na proces razvoja strategije v opazovanih neprofitnih košarkarskih klubih. Na splošno lahko recemo, da so najvplivnejša interesna skupina v teh organizacijah prostovoljci. Glede moci dejanskega vpliva so jim sledile obcinske oblasti in nato sponzorji. Glede na dejstvo, da so bili v raziskavo vkljuceni le klubi, ki delujejo znotraj tranzicijskih držav, ki so še pred 30 leti imele centralnoplansko ureditev, je nekoliko presenetljiva ugotovitev, da so anketiranci kot najmanj vplivno interesno skupino zaznavali državno oblast. Tabela 1: Vpliv interesnih skupin na strategijo košarkarskih klubovDeležnik M SD Raven tekmovanja Razlike med skupinami* 1. liga (liga ABA) 2. liga Nižje lige Prostovoljci 5,39 2,11 3,81 (1,44) 6,34 6,40 V prvoligaših bistveno manjši vpliv Sponzorji 4,36 1,88 5,44 (6,22) 3,77 3,57 V prvoligaših bistveno vecji vpliv Obcinska oblast 4,54 1,74 3,74 (2,67) 4,94 5,21 V prvoligaših bistveno manjši vpliv Zaposleni 3,97 2,10 4,69 (4,11) 3,19 4,14 V prvoligaših vecji kot v drugoligaših Panožna zveza 4,01 1,62 4,07 (2,33) 3,57 4,86 V drugoligaših manjši kot pri nižjeligaših Lokalna javnost 3,71 1,67 3,63 (2,44) 3,29 4,79 V nižjeligaših bistveno vecji vpliv Mediji 2,94 1,23 3,23 (2,33) 2,70 2,93 Ni znacilnih razlik Širša javnost 2,65 1,35 2,96 (3,22) 2,63 2,07 Ni znacilnih razlik Košarkarji in trenerji 3,24 2,16 4,56 (4,56) 1,44 4,14 V drugoligaših bistveno manjši vpliv Državna oblast 1,74 1,11 1,48 (1,56) 2,03 1,57 Ni znacilnih razlik Legenda: M = aritmeticna sredina; SD = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. Primerjava klubov glede na razlicne kakovostne ravni tekmovanja, v katerih sodelujejo, je razkrila kar nekaj statisticno znacilnih razlik. Sponzorji so najvplivnejši deležnik v prvoligaških klubih, po moci vpliva na strategijo pa sledijo zaposleni in nato košarkarji ter trenerji. Na drugi strani, na dnu hierarhije prvoligašev, so deležniki, ki predstavljajo interese lokalne skupnosti, medijev in širše javnosti. V podsegmentu vrhunskih klubov (torej tistih klubov, ki sodelujejo na mednarodnih tekmovanjih) je vpliv sponzorjev še vecji. V tem segmentu klubov so košarkarji in trenerji zaznani kot druga najvplivnejša skupina, vplivnejši tudi od zaposlenih v klubu. Nasprotne percepcije prevladujejo pri clanih vodstva v klubih na drugi in nižji kakovostni ravni. Pri teh so kot najvplivnejša interesna skupina zaznani prostovoljci, tem pa po moci strateškega vpliva sledi obcinska oblast. ANOVA je potrdila statisticno znacilne razlike pri vplivnosti sedmih deležnikov. Dodatna "post hoc" testa (LSD in Tamhane) sta omogocila primerjavo med posameznimi segmenti klubov (ugotovitve prikazuje zadnji stolpec tabele 1). Ocitno je, da so sponzorji zaznani kot najmocnejši deležnik v prvoligaških klubih, medtem ko imajo obcinske oblasti in prostovoljci manjši vpliv kot v drugih dveh segmentih klubov. Analiza je pokazala, da ima lokalna skupnost vecji vpliv v klubih na najnižji ravni in, nekoliko presenetljivo, košarkarji in trenerji imajo v drugoligaškem segmentu manj vpliva kot v prvem in tretjem segmentu klubov. Ravno tako je potrjeno, da imajo zaposleni precej vecji vpliv v prvoligaših v primerjavi z njihovim vplivom v drugoligaških klubih ter da predstavniki nižjeligašev zaznavajo mocnejši vpliv košarkarske zveze, kot ga zaznavajo predstavniki vodstev drugoligašev. Statisticno znacilne razlike med klubi na razlicnih ravneh kakovosti niso potrjene le v primeru vplivov (širše) javnosti, medijev in državnih oblasti (p > 0,05). Predvsem je presenetljiv rezultat glede širše javnosti, saj bi vendarle pricakovali nekoliko vecji relativni vpliv na klube na višji kakovostni ravni. Na koncu je bil izveden še t-test, da bi preverili statisticno znacilnost razlik med segmentom vrhunskih klubov in drugimi. Rezultati so potrdili, da imajo v najboljših klubih sponzorji (MD = 2,13; t = 7,70; p = 0,000), športniki in trenerji (MD = 1,52; t = 3,42; p = 0,002) ter (širša) javnost (MD = 0,66; t = 2,31; p = 0,032) najvecji vpliv, medtem ko so prostovoljci (MD = - 4,52; t = -8,60; p = 0,000), obcinske oblasti (MD = -2,14; t = -4,32; p = 0,000), košarkarske zveze (MD = 1,92; t = -3,61; p = 0,001) in lokalne skupnosti (MD = -1,44; t = -3,63; p = 0,002) zaznani kot deležniki z manj vpliva na oblikovanje klubske strategije. Hierarhija klubskih ciljev. Po identifikaciji vpliva interesnih skupin je 73 anketirancev ocenjevalo pomembnost posameznih klubskih ciljev. Tabela 2 prikazuje rezultate, in sicer povprecne ocene pomembnosti ciljev po posameznih skupinah klubov glede na kakovostno raven tekmovanja, ter ugotovitve glede statisticne znacilnosti razlik med tremi skupinami klubov. Povecanje števila clanov kluba, spodbujanje lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom in vkljucevanje lokalnega prebivalstva v delo kluba so skupno gledano trije najpomembnejši klubski cilji. Na drugi strani so kot najmanj pomembni cilji oznaceni povecevanje presežka prihodkov nad odhodki, povecevanje tržne vrednosti košarkarjev in zmanjševanje stroškov za delovanje kluba. Takšne povprecne vrednosti odražajo strukturo vzorca, v katerem prevladujejo klubi iz drugih državnih lig z relativno majhnimi proracuni, ki zasledujejo pretežno neprofitno poslanstvo. Analiza razlik med klubi na razlicnih ravneh kakovosti pa odkriva nekoliko drugacno sliko. V nižjeligaški skupini klubov so bili najpomembnejši cilji enaki kot v povprecju vseh klubov v študiji. V segmentu drugoligaških klubov se je med prve tri cilje vrinilo privabljanje gledalcev na tekme, ki je po pomembnosti prehitelo vkljucevanje lokalnega prebivalstva v delo kluba. To morda nakazuje željo po bolj profesionalnem delovanju kluba, pri cemer so vodstva teh klubov lokalnemu prebivalstvu namenjala nekoliko bolj pasivno vlogo, npr. ogled tekem namesto aktivnega vkljucevanja v delo kluba. Privabljanje gledalcev na tekme je na prvem mestu pri prvoligaških klubih, sledi mu cilj razvoj vrhunskih košarkarjev, na tretjem mestu po pomembnosti pa je promocija sponzorja. Še nekoliko drugacna je hierarhija ciljev pri segmentu klubov, ki so sodelovali v mednarodnih tekmovanjih, in sicer je na prvem mestu po pomembnosti v teh klubih športni rezultat clanske ekipe, ki mu sledita promocija sponzorja in povecanje presežka prihodkov nad odhodki. Te razlike so bile preverjene še z analizo ANOVA in t-testom. Prva je uporabljena za analizo razlik med tremi skupinami klubov, ki tekmujejo v kakovostno razlicnih tekmovanjih na državni ravni, s t-testom pa so preverjene razlike med skupino klubov, ki se udeležujejo mednarodnih tekmovanj, in drugimi klubi. Ugotovitve analize ANOVA povzema zadnji stolpec tabele 2. Tabela 2: Primerjava pomembnosti ciljev med klubi na razlicnih kakovostnih ravnehCilj M SD Raven tekmovanja Razlike med skupinami* 1. liga (liga ABA) 2. liga Nižje lige Promocija obcine 4,42 1,50 4,07 (2,44) 4,52 4,87 Ni znacilnih razlik Razvoj športne infrastrukture v lokalnem okolju 4,63 1,60 4,19 (2,44) 4,90 4,87 Ni znacilnih razlik Promocija sponzorjev 4,07 1,95 5,22 (6,44) 3,94 2,27 Razlike med vsemi tremi skupinami Privabljanje gledalcev na tekmo 5,16 1,43 5,63 (5,33) 5,63 3,33 1. in nižje 2. in nižje Razvoj košarkarjev za nacionalno selekcijo 4,36 1,74 4,48 (4,00) 5,13 2,53 1. in nižje 2. in nižje Presežek prihodkov nad odhodki 3,60 2,01 4,19 (5,78) 4,10 1,53 1. in nižje 2. in nižje Razvoj vrhunskih košarkarjev 4,71 1,75 5,26 (5,44) 5,29 2,53 1. in nižje 2. in nižje Športni rezultat clanske ekipe 4,34 1,91 5,00 (6,78) 4,74 2,33 1. in nižje 2. in nižje Rast proracuna 4,21 1,86 4,85 (5,67) 4,94 1,53 1. in nižje 2. in nižje Povecevanje tržne vrednosti košarkarjev 3,75 2,04 4,70 (6,00) 3,77 2,00 1. in nižje 2. in nižje Zmanjševanje stroškov za delovanje kluba 4,03 1,89 4,70 (5,33) 4,35 2,13 1. in nižje 2. in nižje Povecevanje števila clanov kluba 5,41 1,38 4,89 (2,78) 6,06 5,00 1. in 2. 2. in nižje Vkljucevanje lokalnega prebivalstva v klub 5,18 1,60 4,30 (2,56) 5,52 6,07 1. in 2. 1. in nižje Spodbujanje lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom 5,37 1,61 4,70 (2,78) 5,90 5,47 1. in 2. Športni rezultati mlajših starostnih kategorij 4,85 1,27 4,85 (4,44) 5,23 4,07 2. in nižje Legenda: M = aritmeticna sredina; SD = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. Klubi se ne razlikujejo glede pomembnosti promocije obcine ter razvoja športne infrastrukture v lokalnem okolju. Istocasno se pomembnost promocije sponzorjev ocitno povecuje s stopnjo kakovosti tekmovanja. Klubi s prve in druge kakovostne ravni so bolj kot klubi v nižjih ligah poudarjali pomembnost privabljanja gledalcev, razvoja košarkarjev za nacionalne selekcije, razvoja vrhunskih košarkarjev, športnih rezultatov clanske ekipe, povecevanja tržne vrednosti košarkarjev, ustvarjanja presežka prihodkov nad odhodki, zmanjšanja stroškov za delovanje kluba in rasti proracuna. Najvecjo razliko lahko opazimo pri rasti proracuna. Obenem so klubi z druge kakovostne ravni kazali najvecje zanimanje za povecanje števila clanov kluba, medtem ko so bila vodstva najboljših klubov najmanj zainteresirana za vkljucevanje lokalnega prebivalstva v aktivnosti kluba. Pri primerjavi podsegmenta najboljših klubov z drugimi t-test ni potrdil statisticno znacilne razlike le glede pomembnosti privabljanja gledalcev, razvoja košarkarjev za nacionalne selekcije in športnih rezultatov mlajših starostnih kategorij. Na drugi strani rezultati kažejo, da vrhunski klubi poudarjajo pomembnost promocije sponzorjev, razvoja vrhunskih košarkarjev, športnega rezultata clanske ekipe, povecevanja tržne vrednosti košarkarjev, povecevanja presežka prihodkov nad odhodki, zmanjševanja stroškov in rasti proracuna. Manjšo pozornost namenjajo promociji obcine, razvoju športne infrastrukture v lokalnem okolju, povecevanju števila clanov kluba, spodbujanju lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom ter vkljucevanju lokalnega prebivalstva v dejavnosti kluba. Pri tem je seveda treba poudariti, da omenjena analiza govori le o hierarhiji ciljev, ne pa tudi o absolutni pomembnosti ciljev v posameznem klubu oz. skupini klubov. Tako je bil lahko npr. razvoj infrastrukture v lokalnem okolju za dolocen klub v prvi ligi v primerjavi z drugimi cilji relativno manj pomemben, vendar to ne pomeni, da je ta klub v dejanski razvoj infrastrukture vložil manj sredstev od vecine tretjeligašev. Pri slednjih je bil ta cilj sicer višje v klubski hierarhiji ciljev, a za njegovo realizacijo v vecjem obsegu ti klubi niso imeli dovolj financnih sredstev. Strateške usmeritve klubov. Povprecne vrednosti subjektivne presoje clanov vodstev klubov glede kljucnih strateških odlocitev prikazuje tabela 3, iz katere lahko razberemo, da klubi na višji kakovostni ravni dosegajo manjše vrednosti pri vseh treh postavkah, torej dajejo vecji pomen zmanjševanju stroškov pred rastjo organizacije, vrhunskim športnim rezultatom pred razvojem lokalnega okolja, istocasno pa tudi nekoliko bolj poudarjajo hitro doseganje rezultatov od klubov, ki so v casu izvedbe raziskave tekmovali v manj kakovostnih tekmovanjih. Slednji so torej bolj usmerjeni v rast, razvoj lokalnega okolja in v dolgorocno delovanje. ANOVA je potrdila, da je razlika pri vseh treh obravnavanih komponentah strateške usmeritve statisticno znacilna z zmerno dejansko razliko (1. komponenta: F = 6,127; p = 0,004; ES = 0,149; 2. komponenta: F = 10,920; p = 0,000; ES = 0,238; 3. komponenta: F = 7,432; p = 0,001; ES = 0,175), vendar teh razlik ni mogoce statisticno potrditi pri primerjavi klubov iz druge in iz nižjih lig, saj sta "post hoc" testa (LSD . p = 0,906; 0,364; 0,250 in Tamhane . p = 0,998; 0,556; 0,218) pri vseh treh komponentah pri primerjavi teh dveh skupin klubov pokazala, da je p-vrednost nad mejo statisticne znacilnosti (p > 0,05). Z vidika treh kljucnih strateških odlocitev se torej razlikujejo le prvoligaški klubi v primerjavi z drugimi, medtem ko tega na osnovi danih rezultatov ne moremo trditi za primerjavo drugoligaških in nižjeligaških klubov. Do podobne ugotovitve smo prišli tudi z izvedbo t-testa, ki je potrdil statisticno znacilno in obenem zmerno do veliko dejansko razliko med klubi, ki participirajo v mednarodnih tekmovanjih, ter drugimi klubi, ki tekmujejo le v nacionalnih tekmovanjih (1. komponenta . t = -5,792; p = 0,000; ES = 0,321; 2. komponenta . t = -8,579; p = 0,000; ES = 0,509; 3. komponenta . t = -12,785; p = 0,000; ES = 0,374). Tabela 3: Razlike v strateških usmeritvah med klubi na razlicnih kakovostnih ravnehKakovostna raven Pomembnost rasti organizacije v primerjavi z zmanjševanjem stroškov Pomembnost razvoja lokalnega okolja v primerjavi z vrhunskim športnim rezultatom Pomembnost dela na dolgi rok v primerjavi s hitrim rezultatom Liga ABA 1,78 1,56 3,22 Prva liga 3,26 3,78 4,85 Druga liga 4,45 5,35 5,90 Nižje lige 4,40 5,80 6,40 Skupaj 4,00 4,86 5,62 Opomba: Višje vrednosti predstavljajo vecje poudarjanje rasti od zniževanja stroškov; vecje poudarjanje ciljev lokalne skupnosti od športnega rezultata; vecje poudarjanje dolgorocnega dela od hitrih rezultatov. V nadaljevanju je bila izvedena faktorska analiza ocen relativne pomembnosti ciljev. Presenetljivo smo dobili dva relativno cista faktorja že v prvi iteraciji, ki ju prikazuje tabela 4. Faktorska analiza je bila statisticno znacilna (Barlettov test: .2 (105) = 861,875; p = 0,000), Kaiser-Meyer-Olkinova mera primernosti vzorca pa je bila vecja od 0,6 (KMO = 0,861). Ravno tako so vse spremenljivke imele zadostno vrednost MSA nad ravnjo 0,5. Faktorja sta pojasnila 68,67 % variance. V prvi faktor se mocneje vežejo cilji, ki se nanašajo na financne in vrhunske športne rezultate, medtem ko drugi faktor vecinoma združuje cilje, ki izhajajo iz neprofitnega poslanstva in so usmerjeni k razvoju lokalnega okolja oz. skupnosti. Ob tem je treba omeniti, da rezultati, ki smo jih dobili pri merjenju percepcije relativne stopnje vpliva posameznih deležnikov na strategijo kluba, niso bili faktorabilni, saj je bil KMO manjši od 0,6 (KMO = 0,517), kar polovica spremenljivk pa je imela vrednost MSA nižjo od 0,5. Tudi korelacijska analiza ni pokazala, da bi bili relativni vplivnosti katerih izmed dveh interesnih skupin mocno povezani (najvišji je bil korelacijski koeficient med relativnim vplivom lokalne javnosti in relativnim vplivom medijev, in sicer 0,614, vsi ostali pa so bili pod vrednostjo 0,6). Tabela 4: Rezultati faktorske analize relativne pomembnosti klubskih ciljevKomponente Faktor 1 2 Promocija obcine -,524 ,568 Vkljucevanje lokalnega prebivalstva v klub -,700 ,568 Spodbujanje lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom -,548 ,688 Povecevanje števila clanov kluba ,823 Razvoj športne infrastrukture v lokalnem okolju ,740 Športni rezultati mlajših starostnih kategorij ,504 ,522 Pomembnost privabljanja gledalcev na tekmo ,596 ,561 Razvoj košarkarjev za nacionalno selekcijo ,616 ,524 Promocija sponzorja ,750 Presežek prihodkov nad odhodki ,864 Razvoj vrhunskih košarkarjev ,818 Športni rezultat clanske ekipe ,842 Rast proracuna ,806 Povecevanje tržne vrednosti košarkarjev ,869 Zmanjšanje stroškov za delovanje kluba ,707 Opomba: Faktorja pojasnjujeta 68,67 % variance. Na osnovi rezultatov faktorske analize sta bila izvedena še analiza ANOVA in t-test, saj smo želeli preveriti razliko med klubi glede njihove osredotocenosti na prvi ali drugi faktor strateških ciljev. Rezultati kažejo, da so bili prvoligaški klubi (F = 24,789; p = 0,000; ES = 0,415) bolj osredotoceni na tekmovalno-financni faktor, medtem ko so klubi iz drugih in nižjih lig (F = 8,836; p = 0,000; ES = 0,202) dajali prednost drugemu faktorju (rekreativno-nefinancnemu). Do podobnega sklepa smo lahko prišli tudi pri primerjavi vrhunskih košarkarskih klubov z drugimi klubi, ki ne sodelujejo v mednarodnih tekmovanjih. T-test je potrdil, da so vrhunski klubi izrazito poudarjali prvi tekmovalno-financni faktor ciljev (t = 11,178; p = 0,000; ES = 0,232), drugi pa so se bolj osredotocali na rekreativno-nefinancne cilje (t = -5,723; p = 0,000; ES = 0,316). V nadaljevanju je bila izvedena še korelacijska analiza med dvema faktorjema ciljev in relativnim vplivom posamezne interesne skupine. Rezultati v tabeli 5 kažejo, da je bil relativni strateški vpliv sponzorjev na strategijo kluba pozitivno povezan s tekmovalno-financno usmerjenostjo kluba. Na drugi strani pa so bili klubi, ki so kazali vecjo relativno pomembnost prostovoljcev, obcinskih oblasti, košarkarskih zvez in lokalne skupnosti, bolj nagnjeni k rekreativno-nefinancnemu faktorju in so si prizadevali za uresnicevanje ciljev, ki so bili v vecini vezani na razvoj lokalnega okolja z drugih (nefinancnih) vidikov. Poleg tega je bil relativni strateški vpliv omenjenih štirih skupin v negativnem odnosu s prvim faktorjem. Relativna strateška vplivnost ostalih interesnih skupin ni pokazala statisticno znacilne povezave s poudarjanjem katerega izmed dveh faktorjev (izjemi sta bili šibka pozitivna povezava med rekreativno-nefinancnim faktorjem in relativnim vplivom medijev ter šibka negativna korelacija med rekreativno-nefinancnim faktorjem in strateškim vplivom košarkarjev ter trenerjev). Tabela 5: Korelacije med relativnim strateškim vplivom deležnikov in relativno pomembnostjo strateških ciljev (N = 73)Deležnik Tekmovalno-financni cilji Rekreativno-nefinancni cilji Prostovoljci -,58** ,46** Sponzorji ,34** -,09 Obcinske oblasti -,45** ,44** Zaposleni ,12 ,06 Košarkarske zveze -,50** ,26* Lokalna skupnost -,39** ,34** Mediji -,03 ,29* Širša javnost (ne lokalna) ,19 ,21 Košarkarji in trenerji -,09 -,28* Državne oblasti -,02 ,20 Legenda: ** - P < 0,01; * - P < 0,05. Podobno kot pri odnosu relativna vplivnost deležnikov – relativna pomembnost ciljev je bila izvedena tudi korelacijska analiza treh strateških izbir in relativne moci vpliva, ki ga ima posamezna interesna skupina pri strateškem odlocanju. V tabeli 6 lahko opazimo, da relativna pomembnost prostovoljcev mocno korelira z vsemi tremi odlocitvami, in sicer klubi, kjer je vplivnost prostovoljcev vecja, dajejo vecji poudarek rasti organizacije, razvoju lokalnega okolja in dolgorocnemu delu. Podoben je ucinek relativnega položaja obcinskih oblasti v klubski hierarhiji deležnikov. Tudi ucinka vplivnosti košarkarskih zvez in lokalne skupnosti sta podobna, vendar prve nimajo statisticno znacilne korelacije z odlocitvami pri tretji strateški dilemi, medtem ko relativna vplivnost lokalne skupnosti ne korelira s cilji rasti v primerjavi z zmanjševanjem stroškov. Popolno nasprotje v tem pogledu je tudi relativna pomembnost sponzorjev, katere strateški vpliv je koreliral s poudarjanjem zmanjševanja stroškov, vrhunskih športnih rezultatov in z željo po hitrem doseganju teh rezultatov na racun nekoliko vecjega tveganja. Tabela 6: Korelacijska analiza med relativno vplivnostjo deležnikov in strateškimi usmeritvami Pri ugotavljanju korelacije med strateškimi odlocitvami in hierarhijo ciljev vecjih presenecenj ni bilo. Rezultati v tabeli 7 namrec potrjujejo, da so klubi, pri katerih so po pomembnosti prevladovali tekmovalno-financni cilji, poudarjali pomen hitrih rezultatov in kazali višjo naklonjenost tveganju, vrhunski športni rezultat so postavljali pred razvoj lokalnega okolja, zmanjševanje stroškov pa je bilo pomembnejše od rasti organizacije. Nasprotno so klubi z rekreativno-nefinancnimi cilji bolj poudarjali rast organizacije, razvoj lokalnega okolja ter pomembnost dela na dolgi rok in nižje tveganje. Tabela 7: Korelacije med strateškimi usmeritvami in relativno pomembnostjo strateških ciljev (N = 73)Strateška usmeritev Tekmovalno-financni cilji Rekreativno-nefinancni cilji Pomembnost rasti organizacije v primerjavi z zmanjševanjem stroškov -,27* ,46** Pomembnost razvoja lokalnega okolja v primerjavi z vrhunskim športnim rezultatom -,63** ,48** Pomembnost dela na dolgi rok v primerjavi s hitrim rezultatom in višjim tveganjem -,28* ,42** Legenda: ** - P < 0,01; * - P < 0,05. 5 RAZPRAVA IN SKLEPI Pricujoci prispevek poskuša ponuditi odgovore na nekatera vprašanja, ki so jih v kontekstu vplivanja deležnikov na strategije organizacij izpostavili Mulhare (1999) in Kearns ter Scarpino (1996), in sicer cigave interese zasledujejo neprofitni športni klubi, kako se glede strateškega fokusa in hierarhije ciljev razlikujejo klubi na razlicnih kakovostnih ravneh ter kakšen vpliv imajo posamezne interesne skupine na pomembnost ciljev v neprofitnih športnih klubih. Rezultati študije so pokazali, da so najpomembnejši deležniki v neprofitnih košarkarskih klubih prostovoljci, sponzorji, obcinske oblasti in košarkarske zveze. Zanimivo odkritje je, da so zaposleni šele na petem mestu glede relativnega vpliva na razvoj strategije v opazovanih organizacijah. V okviru strukture interesnih skupin pri teh klubih lahko opazimo odsotnost nekaterih deležnikov, ki se sicer pojavljajo v drugih športih in drugih institucionalnih okoljih. Obenem pa v tem primeru obstaja nekaj skupin, ki so specificne za neprofitne organizacije v tranzicijskih državah (Vercic, 2002). Npr. clanom vodstev košarkarskih klubov, ki so sodelovali pri razvoju vprašalnika, se sindikati športnikov in trenerjev niso zdeli kot pomembni deležniki v danem raziskovalnem kontekstu. Slednji namrec v vkljucenih državah prakticno ne obstajajo ali pa nimajo moci vpliva, kot je to v italijanskih in španskih košarkarskih ligah. Kljub temu športniki in trenerji vplivajo na strategije klubov neposredno ali posredno (prek svojih zastopnikov). Poleg tega je dvanajst strokovnjakov, ki so bili vkljuceni v strukturiranje vprašalnika, jasno razlikovalo med lokalno skupnostjo in drugo javnostjo. To je razumljivo ob upoštevanju dejstva, da so klubi obicajno bolj vpeti v lokalno okolje od drugih organizacij, clani širše javnosti pa za razliko od clanov lokalne vecinoma lahko le pasivno participirajo v aktivnostih kluba (kot gledalci). Nekoliko bolj presenetljiv je nejasen odnos med košarkarskimi zvezami in državno oblastjo. Po mnenju štirih od dvanajstih strokovnjakov, ki so pomagali pri sestavi vprašalnika, namrec košarkarske zveze in državne oblasti predstavljajo isto interesno skupino. Da bi lažje razumeli to stališce, je treba poznati zgodovinski kontekst razvoja športnih klubov v državah nekdanje Jugoslavije. Športni klubi v tem delu jugovzhodne Evrope so izkusili centralnoplanski ekonomski sistem in koncept državne (ali družbene) lastnine. Državne oblasti so torej lahko kljucno vplivale na dolocitev organizacijske strukture in celo neposredno izbirale clane vodstva v košarkarskih zvezah. Vsekakor se v današnjem casu zdi, da je povezava med košarkarskimi zvezami in državnimi oblastmi bistveno šibkejša, kljub temu pa ne smemo povsem zanemariti državnega vpliva. V skladu s Froomanovo (1999) klasifikacijo vplivov deležnikov namrec tudi tiste interesne skupine s šibko mocjo neposrednega vpliva lahko na organizacije delujejo posredno prek zavezništev z drugimi deležniki. V tem primeru imajo državne oblasti vsekakor mocan vpliv na številne druge subjekte, predvsem prek podjetij v državni lasti, ki nastopajo v vlogi sponzorjev in vplivajo na strategije preucevanih košarkarskih klubov, zato je na rezultate glede relativne vplivnosti državnih oblasti v pricujoci raziskavi treba pri sklepanju gledati s precejšnjo mero previdnosti. Rezultati primerjave deležniške hierarhije med skupinami klubov na razlicnih kakovostnih ravneh nakazujejo pomembne razlike. S perspektive clanov vodstva opazovanih klubov so sponzorji relativno najvplivnejša interesna skupina pri prvoligaših, sledijo jim zaposleni in nato košarkarji ter trenerji na tretjem mestu. Na drugi strani so lokalna skupnost, mediji in širša javnost na dnu hierarhije relativne strateške vplivnosti. Zanimivo je, da se klubi na razlicnih ravneh kakovosti glede relativne vplivnosti širše javnosti ne razlikujejo bistveno, ceprav bi morda kdo pricakoval vecji relativni vpliv v bolj kakovostnih organizacijah. Pri tem je seveda treba spomniti, da je v danem primeru šlo za merjenje relativnega vpliva, relativnost pa se nanaša na primerjavo z vplivnostjo drugih interesnih skupin, torej ni moc trditi, da ni razlik v absolutnem smislu. Med vrhunskimi klubi, ki sodelujejo tudi v nadnacionalnih oz. mednarodnih tekmovanjih, je relativni vpliv sponzorjev še vecji. V tem segmentu klubov imajo tudi košarkarji in trenerji nekoliko vecji relativni vpliv na strategijo kot zaposleni. Relativno najvplivnejše interesne skupine pri drugoligaših in nižjeligaških klubih so prostovoljci, ki jim sledijo obcinske oblasti. Po teh ugotovitvah imajo sponzorji statisticno znacilno vecji relativni vpliv v prvoligaških klubih, medtem ko imajo obcinske oblasti in prostovoljci statisticno znacilno manjšo moc vpliva. Zanimiva je percepcija, da ima lokalna skupnost relativno vec vpliva v klubih na najnižji ravni in presenetljivo so košarkarji v drugoligaških klubih relativno manj vplivni v primerjavi s prvoligaškimi in nižjeligaškimi klubi. Vzroke za to morda lahko išcemo v posebnostih organizacijskih struktur v opazovanih športnih klubih. Pri klubih na najvišji ravni so namrec košarkarji obicajno profesionalci in so njihove place najvecja obremenitev klubskega proracuna, zato imajo ti športniki tudi vecjo pogajalsko moc in s tem tudi vecji vpliv na vse organizacijske procese. Pri drugoligaših so profesionalni košarkarji v klubih bolj izjema kot pravilo, saj gre vecinoma za študente ali amaterje, ki igrajo košarko le zaradi rekreacije ali pa je to zanje dodatna popoldanska aktivnost. Kljub temu imajo klubi v tem segmentu oblikovano organizacijsko strukturo, ki je jasno razdeljena na športni (košarkarji in trenerji) in vodstveno-administrativni del, ki pa ima veliko vecjo moc odlocanja. Po drugi strani pa klubi na najnižji ravni pogosto nimajo jasno izoblikovane organizacijske strukture. Ker ti klubi v celoti delujejo na krilih športnega navdušenja njihovih clanov, v njih obicajno ne obstajajo profesionalne funkcije. Clani kluba namrec ustanovijo organizacijo zaradi lastne želje po ukvarjanju s športom, medtem ko so zanje administrativne naloge le kolateralna obveznost, ki jo morajo izpolniti, da izpolnijo pogoje košarkarskih zvez. Košarkarji in trenerji v tem segmentu klubov imajo torej relativno vecjo vplivnost kot v drugoligaških klubih preprosto zato, ker obicajno isti ljudje nastopajo v vlogah športnikov, trenerjev in clanov vodstva hkrati. Neprofitni okvir opazovanih košarkarskih klubov omogoca veliko širši manevrski prostor pri dolocanju hierarhije organizacijskih ciljev, saj delovanje neprofitnih organizacij ne bi smelo biti determinirano s profitnimi motivi. Na splošno so rezultati v tej študij pokazali, da je najpomembnejši cilj pri opazovanih klubih povecevanje števila clanov kluba. Temu sledi spodbujanje lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom, na tretjem mestu pa je vkljucevanje lokalnega prebivalstva v dejavnosti kluba. Najmanj pomembni cilji z vidika predstavnikov vodstev klubov so povecevanje pozitivne razlike med prihodki in odhodki oz. generiranje dobicka, ki mu sledi povecanje tržne vrednosti košarkarjev in zmanjševanje stroškov za delovanje kluba. To odraža strukturo vzorca, v katerem so bili vecinoma pretežno amaterski klubi z relativno majhnimi proracuni. Hierarhija ciljev pri klubih na najnižji kakovostni ravni je prakticno enaka povprecju, drugoligaši pa so od tega le malo odstopali. Pri slednjih lahko opazimo vpliv nekoliko višje stopnje profesionalizacije od nižjeligašev, kar se odraža na nekoliko vecji relativni pomembnosti privabljanja gledalcev na tekme in nekoliko manjši relativni pomembnosti vkljucevanja lokalnega prebivalstva v dejavnosti kluba. Po drugi strani se prvoligaši osredotocajo na privabljanje gledalcev, razvoj vrhunskih športnikov in promocijo sponzorjev, podsegment najboljših (mednarodnih) klubov pa je na prvo mesto postavil športni rezultat clanskega moštva, nato pa promocijo sponzorjev in maksimiranje dobicka. Zanimivo je, da rezultati te raziskave niso potrdili statisticno znacilnih razlik glede relativne pomembnosti promocije obcine in razvoja športne infrastrukture v lokalnem okolju. Po drugi strani pa je bila najvecja razlika ugotovljena pri relativnem pomenu cilja rast proracuna, katerega relativna pomembnost se je povecevala skupaj s kakovostno ravnjo, na kateri so tekmovali opazovani košarkarski klubi. Faktorizacija rezultatov relativne pomembnosti klubskih ciljev je nakazala dva razlicna strateška pristopa pri neprofitnih košarkarskih klubih. Medtem ko se prvi osredotoca na doseganje vrhunskih športnih rezultatov in na uresnicevanje financnih ciljev, je fokus drugega pristopa zadovoljevanje potreb lokalne skupnosti. Klubi, ki izbirajo drugi pristop, si prizadevajo, da bi širšemu krogu ljudi iz lokalne skupnosti omogocili sodelovanje v športu in zato prispevajo k skupnemu telesnemu in duševnemu zdravju lokalnega prebivalstva ter si prizadevajo za krepitev pozitivnih družbenih vrednosti v lokalnem okolju. Na drugi strani so klubi, ki poudarjajo prvi faktor, bolj osredotoceni na selekcijo clanov, da bi pridobili športnike z najvecjim potencialom vrhunskega športnega rezultata, in poudarjajo trening, katerega cilj je pretociti ta potencial najprej v športni in nato še v financni rezultat. Ta študija je jasno pokazala, da so klubi na višjih kakovostnih ravneh bolj osredotoceni na tekmovalno-financni vidik uspešnosti, medtem ko klubi na nižjih ravneh dajejo prednost rekreativnim in nefinancnim ciljem. Rezultati napeljujejo na sklep, da s povecevanjem relativne vplivnosti prostovoljcev, obcinskih oblasti, košarkarskih zvez in lokalnega prebivalstva klubi dajejo vecji pomen promociji obcine, vkljucevanju lokalnega prebivalstva v dejavnosti kluba, spodbujanju lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom, povecanju števila clanov kluba in razvoju infrastrukture v lokalnem okolju. Istocasno je relativni strateški vpliv istih deležnikov pokazal negativno korelacijo s pomembnostjo promocije sponzorjev, ciljem rasti proracuna, z razvojem vrhunskih košarkarjev, s pomembnostjo športnih rezultatov prve clanske ekipe in s pomembnostjo povecevanja tržne vrednosti košarkarjev. Nasprotno je bilo v klubih, kjer so v hierarhiji deležnikov prevladovali sponzorji, vec pozornosti namenjene uresnicevanju njihovih ambicij. Ti klubi so zato v vecini primerov zasledovali interes ustvarjanja dobicka (navkljub deklarirani neprofitnosti), športni rezultati pa so bili zaznani kot vzvod za doseganje boljših financnih rezultatov (privabljanje novih sponzorjev, rast proracuna in povecevanje presežka prihodkov nad odhodki). Ugotovitve glede povezav med relativno strateško vplivnostjo sponzorjev, prostovoljcev, lokalne javnosti in obcinskih oblasti so vecinoma v skladu s pricakovanji, le mocna negativna korelacija relativne strateške vplivnosti košarkarskih zvez in usmerjenosti v vrhunske športne in financne rezultate v manjši meri preseneca. Slednje je mogoce do dolocene mere pojasniti s posebnim zgodovinskim razvojem športa v izbranih državah. V centralnoplanskih sistemih so namrec panožne športne zveze igrale posredniško vlogo med državo in košarkarskimi klubi ter so v skladu s tem prenašale neprofitne strateške smernice, ki so jih dirigirale državne institucije. Zdi se, da so te institucije v doloceni meri ohranile svoj nacin delovanja tudi v sedanjosti, ko naj bi bila vloga države bistveno manjša. Dejstvo, da nekatere košarkarske zveze v tekmovanjih pod svojim okriljem še vedno dovoljujejo sodelovanje le neprofitnim klubom, je v skladu s to domnevo. Ob tem je treba omeniti tudi nekoliko presenetljivo ugotovitev, da relativna strateška vplivnost zaposlenih ni pokazala statisticno znacilne korelacije s katero koli izmed dveh alternativnih strateških usmeritev, znacilno pozitivno korelacijo pa je pokazala le z relativno pomembnostjo promocije sponzorjev. To je mogoce delno pojasniti z dejstvom, da so bili zaposleni zaznani kot vplivnejša interesna skupina v košarkarskih klubih z višjo stopnjo profesionalizacije. V tem kontekstu imajo namrec klubi na nižjih kakovostnih ravneh obicajno le enega ali dva zaposlena, ki le izvršujeta navodila uprave in zato nimata velikega vpliva na oblikovanje strategije klubov. 5.1 Teoreticne implikacije Prispevek pricujoce študije je identifikacija kljucnih strateških dilem in razvoja strateških alternativ za neprofitne športne klube, pri cemer so upoštevana priporocila Paauweja in Boselieja (2008), da je v specificnih kontekstih zaradi dejstva, da strategije ni mogoce vedno postaviti v kontekst delitve diferenciacija/nizki stroški/nišni fokus, treba modificirati klasifikacijo. S tem študija prispeva k razpravi o strateškem managementu v zasebnih neprofitnih organizacijah. Raziskava z empiricnimi dokazi prispeva k teoriji deležnikov in njihovega vpliva na strategije ter cilje v neprofitnih in športnih organizacijah. Opirajoc se na teorijo deležnikov ponuja pojasnitev širšega konteksta, v katerem deležniki lahko vplivajo na uspešnost organizacije. Ravno tako študija bogati literaturo s podrocja managementa športnih organizacij in vpliva institucionalnega okolja na strateško odlocanje. V tem kontekstu z empiricnimi ugotovitvami podpira tezo nekaterih avtorjev (Bergant-Rakocevic, 2008), da neprofitnost ni primeren okvir za visoko profesionalizirane športne klube, ki delujejo v visoko komercializiranih športnih panogah, kot je košarkarska. Obenem rezultati nasprotujejo tezam nekaterih avtorjev (Ben-Ner & Van Hoomissen, 1991), da neprofitne organizacije vedno nadzorujejo tisti deležniki, ki želijo koristiti šibkejšim segmentom populacije. Študija je med prvimi te vrste, ki ji je uspelo raziskati in dokazati, da obstajajo korelacije med relativno strateško vplivnostjo dolocenih interesnih skupin in strateškimi usmeritvami neprofitnih športnih klubov, pri cemer je odkrila, da je vplivnost dolocenih deležnikov obicajno izredno mocno povezana s poudarjanjem organizacijskih ciljev, v katerih ni možno najti elementov neprofitnega poslanstva niti uporabnikov, ki bi se uvršcali v šibkejše in ranljivejše segmente populacije. 5.2 Prakticna uporabnost Ugotovitve ponujajo empiricno podporo odlocevalcem na zakonodajnem podrocju pri urejanju statusa športnih klubov. Z analizo razlik med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh lahko pricujoca študija pomaga predvsem pri odlocanju, kje in kako potegniti mejo med neprofitnostjo in profitnostjo športnih klubov. Iz rezultatov namrec jasno izhaja, da pri športnih klubih v podsegmentu vrhunskih klubov, ki tekmujejo na mednarodnem podrocju, prevladujejo financni motivi, najvecji vpliv na strateške odlocitve pa imajo predstavniki sponzorjev s profitnimi motivi. Temu v prid gre tudi ugotovitev, da vecja vplivnost zasebnih deležnikov spreminja strateški fokus klubov, ki se pod njihovim vplivom bolj osredotocajo na tekmovalno-financne rezultate, pri cemer so tudi nekoliko uspešnejši. Zaradi tega bi bilo treba sprejeti nov pravni okvir, ki bi spodbudil statusno preoblikovanje teh športnih organizacij in zagotovil, da bi bili do javnih sredstev bolj upraviceni tisti z neprofitni motivi. Številne neprofitne organizacije ignorirajo nacela strateškega nacrtovanja. V tem kontekstu ponuja ta študija empiricno podlago za vodstva pri t. i. managementu deležnikov. Identifikacija vpliva posameznih interesnih skupin in njihovega vpliva na strateške cilje športnih klubov namrec lahko vodstvom pomaga pri anticipaciji obnašanja posameznih deležnikov in zato pri boljši pripravi na obvladovanje potencialnih konfliktov med interesnimi skupinami, v primeru neprofitnih športnih klubov pa tudi pri tem, da bi lažje ohranjali neprofitni motiv v povezavi s poslanstvom organizacije. Koncno študija z opredelitvami strateških alternativ in z identifikacijo strateških dilem vodstvom neprofitnih športnih klubov ponuja novo orodje managementa, ki olajšuje proces odlocanja in omogoca izogibanje zapletanju v zacaran krog medsebojno konfliktnih strateških smernic. 5.3 Omejitve Študija ima seveda tudi nekaj omejitev. V prvi vrsti lahko dejstvo, da so bili podatki zbrani v eni casovni tocki, omeji veljavnost ugotovitev glede vplivnosti posameznih deležnikov na strateške cilje in usmeritve klubov. Omejitev izhaja tudi iz dejstva, da so bili predsedniki klubov glavni vir vecine podatkov. Obenem se je treba zavedati, da je bila odlocitev o številu interesnih skupin, katerih vpliv je bil merjen, nekoliko arbitrarna oz. posledica mnenja vecine znotraj izbrane skupine strokovnjakov. Ne nazadnje je treba biti tudi pazljiv pri interpretaciji ugotovitev, predvsem za nižjeligaške klube, saj se okolja (države), znotraj katerih delujejo, vendarle nekoliko razlikujejo. Vpliv navedenih omejitev smo v pricujoci študiji poskušali zmanjšati po najboljših moceh, vsekakor pa bo treba omejitve upoštevati tudi pri nacrtovanju prihodnjih raziskav. LITERATURA Abzug, R. & Webb, N. J. (1999). Relationships between nonprofit and for-profit organizations: a stakeholder perspective. Nonprofit and Voluntary Sector Quarterly, 28(4), 416–431. Alexander, J. A. & Weinter, B. (1998). The adoption of the corporate governance model by nonprofit organizations. Nonprofit Management and Leadership, 8(3), 232–242. Anheier, H. K. (2000). Managing non-profit organisations: Towards a new approach. London School of Economics Civil Society Working Paper No. 1. London: Centre for Civil Society. Archer, M. S. (1995). Realist Social Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Barget, E. & Chavinier-Rela, S. (2017). The analysis of amateur sports clubs funding: A European perspective. Athens Journal of Sports, 4(1), 7–34. Barnett, A. (1997). Towards a stakeholder democracy. V G. Kelly, D. Kelly & A. Gamble (ur.), Stakeholder capitalism (str. 82–98). New York: St. Martin’s Press. Becker, B. E. & Huselid, M. A. (1998). High performance work systems and firm performance: A synthesis of research and managerial implications. Research in Personnel and Human Resources Journal, 16(1), 53–101. Beerel, A. (1997). The strategic planner as prophet and leader: a case study concerning a leading seminary illustrates the new planning skills required. Leadership & Organization Development Journal 18(3), 136–144. Ben-Ner, A. & Van Hoomissen, T. (1991). Nonprofits in the mixed economy: a demand and supply analysis. Annals of Public and Cooperative Economics, 62(4), 519–550. Bergant-Rakocevic, V. (ur.) (2008). Šport & pravo. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Boxall, P. & Purcell, J. (2003). Strategic human resource management. Hampshire: Palgrave Macmillan. Bryson, J. M. (1988). A strategic planning process for public and non-profit organizations. Long Range Planning, 21(1), 73–81. Bryson, J. M. (1995). Strategic planning for public and nonprofit organizations. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. Bryson, J. M., & Roering, W. D. (1988). Initiation of strategic planning by governments. Public Administration Review, 48(6), 995–1004. Donaldson, T. & Preston, L. E. (1995). Stakeholder theory on the corporation: concepts, evidence and implications. Academy of Management Review, 20(1), 65–91. Drucker, P. F. (1992). Managing the non-profit organization: practices and principles. Oxford: Butterworth-Heinemann. Freeman, R. E. (1984). Strategic management. A stakeholder approach. Pitman: Boston. Freeman, R.E. & Reed, D. L. (1983). Stockholders and stakeholders: A new perspective on corporate governance. California Management Review, 25(3), 88-106. Freeman, R. E. (2011). Strategic Management: A Stakeholder Approach. Cambridge: Cambridge University Press. Frooman, J. (1999). Stakeholder influence strategies. Academy of Management Review, 24(2), 191–205. Ivaškovic, I. (2019). Za kaj si prizadevajo neprofitni športni klubi? Economic and Business Review, 21(pos. št.), 147–152. Ivaškovic, I. (2020a). Ucinki javnega financiranja na neprofitna športna društva. Teorija in praksa: revija za družbena vprašanja, 57(2), 664–680. Ivaškovic, I. (2020b). Who are the decision-makers in non-profit sport clubs from transition countries?. V: Kolakovic, M., Horvatinovic, T., Turcic, I., Turuk, M. (ur.). 5th Business & Entrepreneurial Economics Conference, online, 20th - 23rd May 2020: conference proceedings. Zagreb: Student Business Incubator at the University of Zagreb. 133–142. Junghagen, S (2018). Tensions in stakeholders relations for a Swedish football club – a case study. Soccer & Society, 19(4), 612–629. Katz, D. & Kahn, R. (1966). The Social Psychology of Organizations. New York: Wiley. Kearns, K. P., & Scarpino, G. (1996). Strategic planning research: knowledge and gaps. Nonprofit Management & Leadership, 6(4), 429–439. Lindenberg, M. (2001). Are we at the cutting edge or the blunt edge? Improving NGO organizational performance with private and public sector strategic management frameworks. Nonprofit Management and Leadership, 11(3), 247–270. Lyons, M. (2001). Third sector. Sydney: Allen & Unwin. Mendelow, A. (1991). Proceedings Of The Second International Conference On Information Systems. Cambridge, MA. Mendizabal, X., San-Jose, L. & Garcia-Merino, J. D. (2020). Understanding and mapping stakeholders of sport clubs: particularities. Sport, Business and Management: An International Journal, 10(3), 359–378. Mitchell, R. K., Agle, B. R. & Wood, D. J. (1997). Toward a theory of stakeholder identification and salience: Defining the principle of who and what really counts. The Academy of Management Review, 22(4), 853–886. Mulhare, E. M. (1999). Mindful of the future: Strategic planning ideology and the culture of nonprofit management. Human Organizations, 58(3), 323–330. Murray-Webster, R. & Simon, P. (2006). Making sense of stakeholder mapping. PM World Today. Najdeno 5. maja 2011 na spletnem naslovu: www.pmforum.org. Paauwe, J. & Boselie, P. (2008). HRM and performance: What's next? Working paper. Ithaca, NY: Cornell University, School of Industrial and Labor Relations, Center for Advanced Human Resource Studies. Najdeno 23. maja 2013 na spletnem naslovu:: digitalcommons.ilr.cornell.edu/cahrswp/476. Pfeffer, J. & Salancik, G. R. (1978). The External Control of Organizations: A Resource Dependence Perspective. New York, NY, Harper and Row. Polonsky, M. J. (1995). A stakeholder theory approach to designing environmental strategy. Journal Of Business and Industrial Marketing, 10(3), 29–46. Pološki-Vokic, N. (2004). Menadament ljudskih potencijala u velikim hrvatskim poduzecima. Ekonomski pregled, 55(5–6), 455–478. Rowley, T. J. (1997). Moving beyond dyadic ties: A network theory of stakeholder influences. Academy of Management Review, 22(4), 887–910. Sanchez, L. C., Barajas, A. & Sanchez-Fernandez, P. (2019). Sport finance: Revenue sources and financial regulations in European football. V: Garcija, J. (ur.). Sports (and) Economics. Madrid: Funcas, 327–366. Santora, J. C. & Sarros, J. C. (2001). CEO succession in nonprofit community–based organizations: Is there room for insiders at the top? Career Development International, 6(2), 107–111. Savage, G. T., Nix, T. W., Whitehead, C. J. & Blair, J. D. (1991). Strategies for assessing and managing organizational stakeholders. Academy of Management Executive, 5(2), 61–75. Seippel, Ř., Breuer, C., Elmose-Řsterlund, K., Feiler, S., Perényi, S., Piatkowska, M. & Scheerder, J. (2020). In Troubled Water? European Sports Clubs: Their Problems, Capacities and Opportunities. Journal of Global Sport Management. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/24704067.2020.1806493?needAccess=true. Vercic, D. (2002). Odnosi z javnostmi v neprofitnih organizacijah. V D. Jelovac (ur.), Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij (str. 199–212). Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Deležnik Pomembnost rasti organizacije v primerjavi z zmanjševanjem stroškov Pomembnost razvoja lokalnega okolja v primerjavi z vrhunskim športnim rezultatom Pomembnost dela na dolgi rok v primerjavi s hitrim rezultatom Prostovoljci ,40** ,65** ,39** Sponzorji -,49** -,34** -,24* Obcinske oblasti ,34** ,48** ,26* Zaposleni -,04 -,10 ,33** Košarkarske zveze ,37** ,37** ,20 Lokalna skupnost ,21 ,40** ,41** Mediji ,11 ,06 ,15 Širša javnost ,01 -,04 ,06 Košarkarji in trenerji -,22 -,10 -,16 Državne oblasti ,18 ,11 -,10 Legenda: ** - P < 0,01; * - P < 0,05. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 93-110 IDENTIFIKACIJA PORABNIKOV Z BLAGOVNO ZNAMKO: VLOGA PORABNIKOVE POTREBE PO EDINSTVENOSTI IN VLOGA PORABNIŠKIH STEREOTIPOV ŽIVA KOLBL11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: ziva.kolbl@ef.uni-lj.si SELMA SARACEVIC22 Vienna University of Economics and Business, The Institute for International Marketing Management, Vienna, Austria, e-pošta: selma.saracevic@wu.ac.at POVZETEK: Odnos med porabniki in blagovnimi znamkami je pomembno raziskovalno podrocje v trženju. Ugotovitev, da porabniki z blagovnimi znamkami tkemo odnose, podobne medcloveškim, je spremenila tok raziskovanja v trženju, ki se od takrat usmerja tudi v proucevanje odnosov med porabniki in blagovnimi znamkami. Na osnovi porabnikove potrebe po edinstvenosti in modela stereotipov iz socialne psihologije ugotavljamo, kako porabnikova potreba po edinstvenosti in njegovi stereotipi o tipicnih uporabnikih blagovne znamke vplivajo na njegovo identifikacijo z blagovno znamko. Ugotovitve raziskave, ki v središce postavlja porabnikove najljubše blagovne znamke, kažejo, da je za identifikacijo porabnika z blagovno znamko z vidika edinstvenosti pomembna drugacnost blagovne znamke, z vidika stereotipov pa kompetentnost tipicnih uporabnikov blagovne znamke. Na podlagi raziskave predstavljamo smernice za skrbnike blagovnih znamk, ki želijo s porabniki stkati mocne vezi na podlagi identifikacije. Kljucne besede: identifikacija porabnikov, blagovna znamka, potreba po edinstvenosti, stereotipi, tipicni uporabniki znamke JEL klasifikacija: M31 1 UVOD Trženje je v zadnjih dveh desetletjih doživelo pomemben preobrat. Nova trženjska paradigma govori o razvoju trženjskih odnosov med porabnikom in blagovno znamko. Blagovne znamke, ki so bile sprva simbol kakovosti (Erdem & Swait, 1998), so postale tudi orodja za oblikovanje in izražanje porabnikove osebnosti (Kuenzel & Vaux Halliday, 2008; Tuškej, Golob & Podnar, 2013), zato so jih raziskovalci zaceli obravnavati kot partnerje, s katerimi ljudje oblikujejo odnose, podobne tistim na medosebni ravni (Fournier, 1998). Raziskovalci so tako zaceli preucevati konstrukte, kot so navezanost na blagovno znamko (Park, MacInnis, Priester, Eisingerich & Iacobucci, 2010), strast do blagovne znamke (Batra, Ahuvia & Bagozzi, 2012) in celo odvisnost od blagovne znamke (Mrad & Cui, 2017). Nov skupni imenovalec blagovnih znamk je, da so mocno vpletene v naše družbeno življenje, saj »kar kupimo, posedujemo in uporabljamo, opredeli tako nas same kot tudi to, kako nas vidijo drugi« (Stokburger-Sauer, Ratneshwar & Sen, 2012, p. 406). Identifikacija porabnika z blagovno znamko je pomemben konstrukt v literaturi o odnosu med blagovno znamko in porabnikom. Opredeljena je kot »zaznano stanje enosti porabnika z blagovno znamko« (Stokburger-Sauer et al., 2012, p. 407). Pri identifikaciji porabnika z blagovno znamko govorimo o tem, koliko porabnik zazna povezanost z blagovno znamko oz. prekrivanje med lastno identiteto in zaznano identiteto blagovne znamke (Bergami & Bagozzi, 2000). Študije kažejo, da identifikacija porabnika z blagovno znamko pomembno vpliva na pozitivno ustno izrocilo o blagovni znamki (angl. word-of-mouth; Tuškej et al., 2013), vecjo zvestobo blagovni znamki (Elbedweihy et al., 2016), višjo nakupno namero (Davvetas & Diamantopoulos, 2017) in da so porabniki za blagovno znamko, s katero se identificirajo, pripravljeni placati vec (Haumann et al., 2014). Medtem ko glede posledic identifikacije porabnikov z znamko študije kažejo precej ustaljene rezultate (npr. Stokburger-Sauer et al., 2012), pa preucevanje dejavnikov tega pojava pušca še kar nekaj odprtih vprašanj. Vecina študij pri preucevanju išce dejavnike identifikacije v znacilnosti znamk (npr. Lam et al., 2013), manj pa se jih osredotoca na znacilnosti porabnikov (npr. Elbedweihy et al., 2016). Dosedanje raziskave so se osredotocale bodisi na dejavnike konstrukta identifikacije porabnika z blagovno znamko ali pa na njegove posledice (za pregled literature glej Sichtmann, Davvetas & Diamantopoulos, 2018, priloga A, tabela A). Nekatere od znacilnosti porabnikov, ki so jih raziskovalci v preteklosti preucevali v povezavi s porabnikovo povezanostjo (v nekaterih primerih tudi z identifikacijo) z blagovno znamko, so porabnikova potreba po potrjevanju in krepitvi identitete (Escalas & Bettman, 2003); potreba po pripadnosti (Marin & de Maya, 2013); samopodoba in naravnanost porabnika (Escalas & Bettman, 2005); skepticizem porabnika (Tuškej, 2016); inovativnost porabnika (Lam et al., 2013). Raziskave, ki so preucevale dejavnike identifikacije porabnika z blagovno znamko, so se osredotocile na posamezne specificne dejavnike v povezavi z blagovno znamko (npr. zaznava blagovne znamke; Lam et al., 2013) ali pa na "zunanje vplive" (npr. negativna publiciteta; Einwiller et al., 2006). Prisotnost drugih porabnikov glede na porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko je bila manj preucevana, in sicer v študiji, ki preucuje, kako povezanost s skupnostjo blagovne znamke (Stokbuerger-Sauer, 2011) in pripadnost skupinam uporabnikov znamke (Bagozzi & Dholakia, 2006) vplivata na porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko. Nobena raziskava doslej pa, presenetljivo, ni podrobneje preucila, kako porabnikove znacilnosti na eni in prisotnost drugih porabnikov na drugi strani vplivata na pospeševanje/zaviranje identifikacije porabnika z blagovno znamko. Namen naše raziskave je odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kako porabnikova potreba po edinstvenosti (angl. consumers' need for uniqueness; Tian, Bearden & Hunter, 2001) in prisotnost drugih porabnikov, odražena skozi porabnikove stereotipne zaznave (drugih) tipicnih uporabnikov dolocene blagovne znamke (Antonetti & Maklan, 2016), vplivata na porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko in zato na namen nakupa blagovne znamke. Na osnovi literature o neskladnosti (angl. counter-conformity literature; Snyder & Fromkin, 1977) in stereotipih, ki izhajajo iz socialne psihologije (Fiske et al., 2002), naš konceptualni model vkljucuje tri dimenzije porabnikove potrebe po edinstvenosti. Mednje sodijo kreativna izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem, nepriljubljena izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem in izogibanje podobnosti. Hkrati naš konceptualni model vkljucuje tudi dve dimenziji vsebine stereotipov (zaznana toplina, zaznana kompetentnost) in jih modelira kot predhodnike identifikacije porabnika z blagovno znamko. Socasno predvidevamo tudi pozitiven vpliv slednje na porabnikovo nakupno namero. Tako prispevamo k literaturi o odnosih med porabniki in blagovno znamko z (1) razkritjem vloge doslej neraziskanih znacilnosti porabnika na njegovo/njeno identifikacijo z blagovno znamko ter z (2) ugotavljanjem relativnega pomena porabnikove potrebe po edinstvenosti in stereotipov o tipicnih uporabnikih blagovne znamke pri spodbujanju identifikacije porabnika z blagovno znamko. V clanku najprej predstavimo osrednje konstrukte, ki so predmet raziskave, in literaturo, ki jih obravnava. V nadaljevanju na podlagi teorije oblikujemo tri hipoteze, katerih rezultati bodo zapolnili predstavljeno raziskovalno vrzel. Konceptualni model testiramo s pomocjo programa Lisrel 8.8. Sledita predstavitev rezultatov ter diskusija. Clanek zakljucimo z implikacijami raziskave tako za teorijo kot tudi za managerje. 2 KONCEPTUALIZACIJA IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE Porabnikova potreba po edinstvenosti je opredeljena kot »prizadevanje porabnika za drugacnost v primerjavi z drugimi, ki se doseže s pridobitvijo, uporabo in razporeditvijo izdelkov široke porabe z namenom razvijanja in krepitve osebne in družbene identitete« (Tian et al., 2001, p. 50). Osnovna motivacija porabnikove potrebe po edinstvenosti je motivacija za neskladnost z vecinskim mnenjem oz. razlikovanje od mnenja vecine (Nail, 1986). Ta je opredeljena kot »motivacija za razlikovanje sebe skozi potrošniške dobrine in vizualni prikaz tega blaga, ki vkljucuje namerno ali nacrtno iskanje drugacnosti v primerjavi z drugimi kot koncni cilj« (Tian et al., 2001, p. 52). Prav ta specificna motivacija konceptualno loci porabnikovo potrebo po edinstvenosti od drugih podobnih konstruktov, kot je pripravljenost za individualizacijo (tj. izstopanje med drugimi; Maslach, Stapp & Santee, 1985) ali neodvisnost (Nail, 1986). Tian et al. (2001) porabnikovo potrebo po edinstvenosti definirajo kot vecdimenzionalni konstrukt, ki vsebuje tri medsebojno povezane dimenzije. Te tri dimenzije so (a) kreativna izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem (angl. creative choice counter-conformity; CCC) – porabnik si želi socialne drugacnosti od vecine drugih, vendar se vseeno odloca po principu odobravanja vecine; (b) nepriljubljena izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem (angl. unpopular choice counter-conformity; UCC) – porabnik izbira ali uporablja izdelke in blagovne znamk, ki odstopajo od norm skupine, in s tem tvega socialno neodobravanje; (c) izogibanje podobnosti (angl. avoidance of similarity; AOS) – izguba zanimanja za proizvode in izogibanje tem, ko postanejo priljubljeni. Porabnikove individualne razlike v njegovi potrebi po edinstvenosti so zajete v razlikah med v CCC, UCC in AOS. Posameznikovo potrebo po identifikaciji motivirajo razlicne oblike potreb po samoopredelitvi (Brewer, 1991; Kunda, 1999; Stokburger-Sauer et al., 2012). Pri tem so kljucnega pomena naslednji trije dejavniki: da »(1) poznamo samega sebe, (2) se pocutimo edinstvene in (3) se dobro pocutimo v svoji lastni koži« (Stokburger-Sauer et al., 2012, p. 408). V porabniškem kontekstu se porabniki poistovetijo s tistimi blagovnimi znamkami, ki jim omogocajo, da izrazijo svoj "lastni jaz" (Bhattacharya & Sen, 2003), kar je blizu Belkovi (1998, p. 160) ideji, da »smo to, kar kupujemo«. Podrobneje identifikacijo porabnika z blagovno znamko motivirajo "samopotrditev, drugacnost in lastna izpolnitev" – tako se porabniki identificirajo z blagovnimi znamkami, ki imajo bodisi »podobno osebnost kot oni sami, so bodisi edinstvene oz. odstopajo od povprecja, ali pa so zaznane kot prestižne« (Stokburger-Sauer et al., 2012, p. 408). Porabniki, ki nimajo potrebe po konformnem obnašanju in si torej želijo odstopati od obnašanja preostalih porabnikov, si izbirajo izdelke in blagovne znamke, ki so drugacne od vecine preostalih blagovnih znamk (Tian et al., 2001). Takšni porabniki se odlocajo za drugacnost od preostalih porabnikov, ker si želijo »ustvariti drugacno samopodobo kot tudi socialno podobo« (Tian et al., 2001, p. 53). Blagovne znamke, ki po svoji identiteti jasno odstopajo od preostalih blagovnih znamk, so na podlagi svoje drugacnosti primernejše (v primerjavi s preostalimi blagovnimi znamkami) za identifikacijo porabnika z njimi (Stokburger-Sauer et al., 2012). Tako predpostavljamo, da so blagovne znamke, ki lahko zadovoljijo porabnikovo potrebo po edinstvenosti kot potrebo po samoopredelitvi, dobre kandidatke za identifikacijo porabnika z blagovno znamko tistih porabnikov, ki visoko cenijo edinstvenost. Porabnik lahko svojo potrebo po edinstvenosti ali drugacnosti izraža na razlicne nacine, in sicer skozi kreativno izbiro v nasprotju z vecinskim mnenjem (CCC); skozi nepriljubljeno izbiro v nasprotju z vecinskim mnenjem (UCC) ali z izogibanjem podobnosti (AOS), zato predpostavljamo naslednje: H1: Porabnikova potreba po edinstvenosti – odražena skozi (a) CCC, (b) UCC in (c) AOS – bo pozitivno vplivala na identifikacijo porabnika z blagovno znamko. Stereotipi o tipicnih uporabnikih blagovne znamke odražajo »poenostavljen in posplošen sklop prepricanj o znacilnostih družbene skupine« (Greenwald & Banaji, 1995, p. 13), pri cemer so uporabniki blagovne znamke osrednja skupina interesa. Drugi uporabniki blagovnih znamk so del družbenega okolja in poleg tega, da lahko medsebojno srecujejo drug drugega, lahko delujejo tudi kot zunanji komunikatorji identitete blagovne znamke (Ferraro et al., 2009). Na splošno velja, da »uporabnikova komponenta znotraj družbenega okolja doloca, kako uporabnikovo zaznavanje splošnih in tipicnih lastnosti drugih porabnikov vpliva na njegov odnos in vedenje do blagovne znamke« (Elbedweihy et al., 2016, p. 3). Model vsebine stereotipov (angl. Stereotype Content Model – SCM, Fiske et al., 2002) je najbolj uveljavljen in široko uporabljen model za preucevanje narave in posledic stereotipov. Slednji vsebino stereotipov povzema skozi dve pomembni in univerzalni dimenziji (zaznana toplina in zaznana kompetentnost), ki sistematicno zajameta zaznana posameznikova stereotipna prepricanja o "drugih" (Fiske, Cuddy & Glick, 2007). Zaznana toplina odraža naravo naklepa "drugih" in je zajeta s pojmi prijaznost, toplina in dobra narava, medtem ko zaznana kompetentnost odraža sposobnost "drugih", da uresnicujejo to namero, in jo zajemajo pojmi, kot so ucinkovitost, sposobnost in inteligenca (Fiske et al., 2002). Porabniki svojo identiteto izražajo tudi skozi socialni status, ki jim omogoca izražanje lastnega jaza skozi nakup in lastništvo dolocenih blagovnih znamk (Baek, Kim, & Yu, 2010). Porabniki torej z izbiro blagovnih znamk, njihovo vidno uporabo in lastništvom izražajo svojo identiteto. Zaznani visoka toplina in visoka kompetentnost sta zelo zaželena kombinacija blagovnih znamk glede vsebine stereotipov (Kervyn, Fiske & Malone, 2012). Stereotipi so nekakšen konsenz družbe, a niso nujno resnicni. Vecina ljudi npr. meni, da so uporabniki avtomobilov blagovne znamke BMW divji vozniki in vecinoma moški, ki so nekoliko arogantni (Spiegel Institut, 2019). Slednje ne odraža nujno realnosti, temvec posplošeno mnenje vecine. Nedavna raziskava zakljucuje, da je »SCM sposoben zajeti družbene stereotipe, povezane s skupinami porabnikov, zato jih je mogoce uporabiti v prihodnjih študijah, ki preucujejo, kako se stereotipi razvijajo in kakšne so njihove posledice za vedenje porabnikov na razlicnih podrocjih« (Antonetti & Maklan, 2016, p. 808). Tako kot porabnikova potreba po edinstvenosti stereotipi o tipicnih uporabnikih blagovne znamke še niso povezani z identifikacijo porabnika z blagovno znamko.33 Elbedweihy et al. (2016) so preucevali pomen podobnosti med porabniki za identifikacijo porabnika z blagovno znamko, ne pa tudi vloge stereotipov (o tipicnih uporabnikih blagovne znamke). Prejšnje raziskave stereotipiziranja na splošno (npr. Cuddy, Fiske & Glick., 2008) in zlasti stereotipiziranja blagovnih znamk (npr. Ivens et al., 2015) kažejo, da zaznavanje visoke topline in kompetentnosti povzroci pozitivne custvene reakcije (npr. obcutke obcudovanja) in pozitivne vedenjske odzive ljudi (Cuddy et al., 2008). V kontekstu blagovnih znamk raziskave kažejo, da porabniki identiteto blagovne znamke zaznavajo kot privlacno, ce je ta v skladu s porabnikovimi pricakovanji ter omogoca uporabnikovo izraznost lastnega jaza (Stokburger-Sauer et al., 2012; Tušej et al., 2013). Porabnikova zaznana toplina v povezavi z blagovno znamko igra pomembno vlogo pri tem, kako porabniki ocenjujejo blagovno znamko (Fournier & Alvarez, 2012). Blagovne znamke, ki jih porabniki zaznavajo z visoko stopnjo topline, so idealne kandidatke za porabnikovo identifikacijo z njimi (Kolbl et al., 2019). Antonetti in Maklan (2016, p. 798) poudarjata, da se »družbena zaznava blagovne znamke prenaša na njene uporabnike« (Antonetti & Maklan, 2016, p. 798). Skladno z zapisanim torej predpostavljamo, da se porabnikova zaznana toplina blagovne znamke prenaša tudi na zaznavo tipicnih porabnikov blagovne znamke in bo torej pozitivno vplivala na identifikacijo porabnika z blagovno znamko. Glede na prenos zaznave topline in kompetentnosti med blagovno znamko in njenimi tipicnimi porabniki domnevamo naslednje: H2: (a) Zaznana toplina in (b) zaznana kompetentnost tipicnih uporabnikov blagovne znamke bosta pozitivno vplivali na identifikacijo porabnika z blagovno znamko. Vprašanje, ki se s takšno konceptualizacijo pojavlja, je, ali bo vpliv porabnikove potrebe po edinstvenosti na identifikacijo porabnika z blagovno znamko (glej H1) mocnejši od stereotipov (glej H2). Glede na to, da posamezniki, za katere je edinstvenost zelo pomembna, izrecno izkazujejo svojo "drugacnost" do drugih (Snyder & Fromkin, 1977), je verjetno, da znacilnosti teh drugih (kot jih zajemajo stereotipi tipicnih uporabnikov blagovne znamke) ne bodo tako pomembne kot porabnikova lastna ocena, ali je blagovna znamka zares sposobna podpirati cilj "drugacnosti". Tako domnevamo naslednje: H3: Porabnikova potreba po edinstvenosti bo imela mocnejši vpliv na identifikacijo porabnika z blagovno znamko kot dimenziji stereotipov o tipicnih uporabnikih blagovne znamke. V skladu s predhodnimi raziskavami (npr. Sichtmann et al., 2018) pricakujemo tudi pozitiven vpliv porabnikove potrebe po edinstvenosti na porabnikovo nakupno namero blagovne znamke. Ker na slednje lahko vplivajo tudi sociodemografske znacilnosti (Kolbl et al., 2019), smo spol, starost in dohodek vkljucili v model kot kontrolne spremenljivke (slika 1). Slika 1: Konceptualni model 3 METODOLOGIJA Raziskava je temeljila na kvantitativnem pristopu in neverjetnostnemu vzorcu. Na podlagi spletnega vprašalnika z uporabo tehnike snežne kepe (Brickman-Bhutta, 2009) smo vprašalnik poslali 568 udeležencem iz Bosne in Hercegovine. V raziskavi je sodelovalo 267 porabnikov (69 moških, Mstarost = 31,72, SD = 11,42), kar pomeni 47-odstotno stopnjo odziva. Znacilnosti vzorca so predstavljene v tabeli 1. V skladu s predhodnimi raziskavami o identifikaciji porabnika z blagovno znamko (npr. Davvetas & Diamantopoulos, 2017) so bili anketiranci povabljeni, da imenujejo svojo najljubšo blagovno znamko, kar je bil nujen pogoj za njihovo identifikacijo z blagovno znamko. Skupno je bilo omenjenih 106 razlicnih blagovnih znamk, ki obsegajo 7 kategorij izdelkov. Najbolj priljubljena blagovna znamka je bila Nike (35 anketirancev), sledijo ji Zara (27 anketirancev) in Adidas (18 anketirancev). Tabela 1: Znacilnosti vzorca (%) Spol Moški 25,8 Ženski 74,2 Dohodek (KM: konvertibilna marka; BiH) Manj kot 400 17,2 401–800 28,5 801–1200 31,5 Vec kot 1200 22,8 Povprecna starost (standardni odklon) 31,7 (11,4) Vse merske lestvice so bile povzete (ali direktno uporabljene) po preverjenih in zanesljivih virih prejšnjih raziskav: zaznana toplina in kompetentnost stereotipov o tipicnih uporabnikih blagovne znamke iz prvotne lestvice o stereotipih (Fiske et al., 2002); porabnikova potreba po edinstvenosti s kratko razlicico lestvice, ki so jo po Tian et al. (2001) povzeli Ruvio, Shoham in Makovec Brencic (2008); identifikacija porabnika z blagovno znamko po lestvici Stokburger-Sauer et al. (2012). Nazadnje so bile nakupne namere izmerjene s pomocjo lestvice Putrevu in Lorda (1994). Da bi se izognili problemom variance zaradi skupne metode, smo zagotovili pestrost merskih lestvic. 4 REZULTATI Rezultati potrditvene faktorske analize (angl. CFA) pokažejo, kako dobro se merski model prilega zbranim podatkom. CFA za konstrukte modela je pokazala dobro splošno prileganje podatkov merskemu modelu (.2 = 620,83, df = 329, RMSEA = 0,06, NNFI = 0,96; CFI = 0,97) in visoko zanesljivost konstruktov (od 0,85 za nakupno namero do 0,94 za identifikacijo porabnika z blagovno znamko). Povprecna povzeta varianca (angl. AVE) je bila od 0,59 (UCC) do 0,77 (identifikacija porabnika z blagovno znamko). Koeficient AVE je bil pri vseh konstruktih veliko vecji od vseh ustreznih pripadajocih kvadratnih korelacij (Fornell & Larcker, 1981), s cimer je bila potrjena diskriminantna veljavnost. Psihometricne znacilnosti konstruktov, skupaj z njihovimi merskimi lestvicami, so prikazani v tabeli 2. Tabela 2: Merske lestvice in psihometricne znacilnosti konstruktov Ocena konceptualnega modela na sliki 1 se odraža v dobrem prileganju (.2 = 747,50, df = 400, RMSEA = 0,06, NNFI = 0,96; CFI = 0,96). Dve od treh dimenzij porabnikove potrebe po edinstvenosti statisticno znacilno vplivata na identifikacijo porabnika z blagovno znamko in njun vpliv je pozitiven (CCC: ß = 0,44, p < 0,01; UCC: ß = 0,16, p < 0,05, AOS: ß = 0,01, ns). H1 lahko torej delno potrdimo. Kar zadeva porabnikove stereotipe o tipicnih uporabnikih blagovne znamke, ima zaznana kompetentnost statisticno znacilen in pozitiven vpliv na identifikacijo porabnika z blagovno znamko (ß = 0,19, p < 0,01), medtem ko vpliv zaznane topline ni statisticno znacilen (ß = 0,04, n. s.). V skladu s predhodnimi ugotovitvami identifikacija porabnika z blagovno znamko pozitivno vpliva na porabnikove nakupne namere blagovne znamke (ß = 0,45, p < 0,01). V zvezi s kontrolnimi spremenljivkami je pomembna le starost, kar kaže na vecje nakupne namere med mlajšimi anketiranci (ß = -0,16, p < 0,01). Naš konceptualni model pojasnjuje 39 % variance v identifikaciji porabnika z blagovno znamko in 23 % variance v nakupnih namerah. Tabela 3 povzema rezultate. Tabela 3: Pregled empiricnih rezultatov Za testiranje H3 smo dolocili dva alternativna modela, tako da smo (a) korelaciji topline in kompetentnosti z identifikacijo porabnika z blagovno znamko nastavili na 0 (s cimer je identifikacija porabnika z blagovno znamko odvisna samo od porabnikove potrebe po edinstvenosti), (b) korelacije od CCC, UCC in AOS z identifikacijo porabnika z blagovno znamko nastavili na 0 (s cimer je identifikacija porabnika z blagovno znamko odvisna le od stereotipa o tipicnih uporabnikih) in (c) primerjali padca R2 v identifikaciji porabnika z blagovno znamko med (a) in (b) v primerjavi s celotnim modelom na sliki 1. V primeru, ko je porabnikova potreba po edinstvenosti edina napovedovalka identifikacije porabnika z blagovno znamko, R2 slednje z 0,39 pade na 0,35, povezanega s celotnim modelom (.R2 = 0,04). Ko so stereotipi o tipicnih uporabnikih blagovne znamke edini napovedovalec identifikacije porabnika z blagovno znamko, R2 slednje pade na 0,12 (.R2 = 0,27). Te dve razliki v R2 sta statisticno znacilni (pri p < 0,05), kar kaže, da je napovedna moc porabnikove potrebe po edinstvenosti vecja od moci stereotipov. 5 DISKUSIJA IN IMPLIKACIJE Naša raziskava je prva preucila vlogo porabnikove potrebe po edinstvenosti in vlogo stereotipov o tipicnih uporabnikih blagovnih znamk na identifikacijo porabnika z blagovno znamko (in dalje na nakupne namere). Ugotavljamo, da kreativna izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem in nepriljubljena izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem (skupaj z zaznano kompetentnostjo kupcev blagovnih znamk) krepita identifikacijo porabnika z blagovno znamko. Ti vplivi skupaj predstavljajo velik odstotek pojasnjene variance v identifikaciji porabnika z blagovno znamko (39 %), kar po Cohenu (1988) ustreza mocnemu ucinku. Dosedanje raziskave kažejo, da so dobro poznavanje samega sebe, obcutek edinstvenosti in dobro pocutje v lastni koži kljucni dejavniki za porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko (Bhattacharya & Sen, 2003; Stokburger-Sauer et al., 2012). Naša raziskava to znanje dopolnjuje predvsem z ugotovitvijo, da sta porabnikova kreativna izbira in porabnikova nepriljubljena izbira, ki sta v nasprotju s konformnim mnenjem vecine, sposobni zajeti porabnikovo potrebo po edinstvenosti. Obe omenjeni dimenziji pozitivno vplivata na porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko. Izogibanje podobnosti, ki pomeni izgubo zanimanja za proizvode in izogibanje tem, ko postanejo priljubljeni, ne vpliva na porabnikovo identifikacijo z blagovno znamko. Priljubljenost in množicna prisotnost blagovnih znamk torej zmanjšujeta porabnikovo edinstvenost. Slednje je zanimivo podrocje nadaljnjega raziskovanja. Izogibanje podobnosti je v porabnikih spodbujeno, ko doticna blagovna znamka predstavlja kreativno ali celo nepopularno izbiro, ne pa izbire, ki je skupna tudi drugim uporabnikom blagovne znamke, vse dokler so ti "drugi" zaznani kot kompetentni. Dosedanje raziskave o stereotipih kažejo, da je zaznana kompetentnost diagnosticna v primeru porabnikovih zaznav in obnašanja v zvezi z blagovno znamko (Chen, Mathur & Maheswaran, 2014; Halkias, Davvetas in Diamantopoulos, 2016). Naša raziskava se torej pridružuje ugotovitvi, da zaznana kompetentnost pomembno vpliva na porabnikove zaznave in obnašanje v zvezi z blagovno znamko. Zanimivo je, da se naše ugotovitve ne ujemajo z ugotovitvami Stokburger-Sauer et al. (2012, p. 410), ki zakljucijo, da so blagovne znamke, ki so zaznane kot toplejše (vendar ne kot bolj kompetentne) »mocnejši in pomembnejši kandidati za identifikacijo porabnika z blagovno znamko«. Glede na to, da smo v naši raziskavi v središce postavili porabnikove najljubše znamke, obstaja velika verjetnost, da so porabniki navedli blagovne znamke, ki jim v družbi zagotavljajo izražanje lastnega jaza skozi socialni status (Baek, Kim, & Yu, 2010), status pa je tesno povezan z zaznano kompetentnostjo (Fiske et al., 2002). Zaznave kompetentnosti namrec vodijo do porabnikovega privzdignjenega oz. uglednejšega statusa v socialnem smislu (Fiske, 2015). V luci neraziskanosti podrocja so pomembne nadaljnje raziskave, ki bodo merile stereotipe tako o blagovnih znamkah kot tudi o njihovih tipicnih uporabnikih. Tako bodo lahko razjasnile nekatere nasprotujoce si ugotovitve in empiricno pokazale, koliko se stereotipi blagovne znamke prenašajo na uporabnike. Z managerskega vidika naša študija poudarja, kako pomembno je upoštevati porabnikovo potrebo po edinstvenosti pri razvoju strategij blagovne znamke in komuniciranju v zvezi s tem. Skrbniki blagovnih znamk morajo torej v blagovnih znamkah poudariti edinstvenost. Zlasti v primeru, ko želijo managerji spodbuditi identifikacijo porabnika z blagovno znamko, mora strategija blagovne znamke poudarjati personalizacijo, oblikovanost po meri in razpoznavnost. Hkrati jim svetujemo, da strategijo podprejo s sporocili, ki prikazujejo inteligentne, samozavestne in ucinkovite kupce/uporabnike blagovnih znamk. Dobri primeri blagovnih znamk, ki omogocajo porabnikovo izražanje edinstvenosti (in s tem zadovoljujejo njegovo potrebo po njej), so Nike in Adidas (personaliziranje športne obutve) ter Coca-Cola (personaliziranje steklenic izdelka z uporabnikovim imenom). Na tem mestu naj omenimo tudi dobro prakso lokalne blagovne znamke Gorenjka in njeno kampanjo "Gorenjkina sladka sporocila". V kampanji so porabnikom omogocili, da ustvarijo svoje personalizirano sladko sporocilo, odtisnjeno v cokolado (Pristop, 2020). Skrbniki blagovnih znamk lahko edinstvenost izražajo tudi skozi slogane, npr. po vzoru blagovne znamke Apple (Think different – Misli drugace) ali Burger King (Have it your way – Naj bo po tvoje). Kompetentnost tipicnih uporabnikov blagovne znamke lahko managerji prikažejo skozi oglaševalske kampanje s kompetentnimi posamezniki, kot npr. Lacoste, ki je slavnega igralca tenisa Novaka Đokovica imenoval za ambasadorja svoje blagovne znamke in po njem poimenoval linijo izdelkov (Lacoste, 2020). Ce želijo managerji spodbuditi identifikacijo porabnikov z njihovo blagovno znamko, jim svetujemo, da (a) ciljajo na porabnike z izrazitejšo potrebo po edinstvenosti in (b) zagotavljajo, da takšna sporocila v njihovi komunikaciji poudarjajo predvsem kompetentnost tipicnih uporabnikov blagovnih znamk. Omejitev naše študije je pomanjkanje spremenljivk, ki bi lahko moderirale odnose med spremenljivkami v konceptualnem modelu. Na primer, zaznana podobnost med porabniki (za katero se je že pokazalo, da pozitivno vpliva na identifikacijo porabnika z blagovno znamko (Elbedweihy et al., 2016)) lahko negativno moderira razmerje med porabnikovo potrebo po edinstvenosti in identifikacijo porabnika z blagovno znamko, saj lahko zelo podobne kupce obravnavamo kot disasociativno skupino (White & Dahl, 2006). V tem primeru lahko velika podobnost med uporabniki oslabi tudi vpliv kupceve kompetentnosti na identifikacijo porabnika z blagovno znamko. Identifikacija kljucnih spremenljivk, ki lahko postavljajo mejne pogoje za predpostavljene ucinke, je torej obetavna smer za prihodnje raziskave dejavnikov, ki vplivajo na identifikacijo porabnika z blagovno znamko. LITERATURA IN VIRI Antonetti, P. & Maklan, S. (2016). Hippies, Greenies, and Tree Huggers: How the “Warmth” Stereotype Hinders the Adoption of Responsible Brands. Psychology & Marketing, 33(10), 796–813. Baek, T. H., Kim, J. & Yu, J. H. (2010). The differential roles of brand credibility and brand prestige in consumer brand choice. Psychology & Marketing, 27(7), 662–678. Bagozzi, R. P. & Dholakia, U. M. (2006). Antecedents and purchase consequences of customer participation in small group brand communities. International Journal of Research in Marketing, 23(1), 45–61. Batra, R., Ahuvia, A. & Bagozzi, R. P. (2012). Brand love. Journal of Marketing, 76(2), 1–16. Belk, R.W. (1988). Possessions and the extended self. Journal of Consumer Research, 15(2), 139–168. Bergami, M. & Bagozzi, R. P. (2000). Self-categorization, affective commitment and group self-esteem as distinct aspects of social identity in the organization. British Journal of Social Psychology, 39(4), 555–577. Bhattacharya, C. B. & Sen, S. (2003). Consumer-Company Identification: A Framework for Understanding Consumers’ Relationships with Companies. Journal of Marketing, 67(2), 76–88. Brewer, M. B. (1991). The social self: On being the same and different at the same time. Personality and Social Psychology Bulletin, 17(5), 475–482. Brickman Bhutta, C. (2009). Not by the book: Facebook as a sampling frame. Sociological Methods & Research, 41(1), 57–88. Chen, C. Y., Mathur, P. & Maheswaran, D. (2014). The effects of country-related affect on product evaluations. Journal of Consumer Research, 41(4), 1033–1046. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences (2nd ed.). Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. Cuddy, A. J., Fiske, S. T & Glick, P. (2008). Warmth and competence as universal dimensions of social perception: The stereotype content model and the BIAS map. Advances in Experimental Social Psychology, 40, 61–149. Davvetas, V. & Diamantopoulos, A. (2017). “Regretting your brand-self?” The moderating role of consumer-brand identification on consumer responses to purchase regret. Journal of Business Research, 80, 218–227. Einwiller, S. A., Fedorikhin, A., Johnson, A. R. & Kamins, M. A. (2006). Enough is enough! When identification no longer prevents negative corporate associations. Journal of the Academy of Marketing Science, 34(2), 185. Elbedweihy, A. M., Jayawardhena, C., Elsharnouby, M. H. & Elsharnouby, T. H. (2016). Customer relationship building: The role of brand attractiveness and consumer–brand identification. Journal of Business Research, 69(8), 2901–2910. Erdem, T. & Swait, J. (1998). Brand Equity as a Signaling Phenomenon. Journal of Consumer Psychology, 7(2), 131–157. Escalas, J. E. & Bettman, J. R. (2005). Self-construal, reference groups, and brand meaning. Journal of Consumer Research, 32(3), 378–389. Escalas, J. E. & Bettman, J. R. (2003). You are what they eat: The influence of reference groups on consumers’ connections to brands. Journal of Consumer Psychology, 13(3), 339–348. Ferraro, R. & Bettman, J. (2009). The Power of Strangers: The Effect of Incidental Consumer Brand Encounters on Brand Choice. Journal of Consumer Research, 35(5), 729–741. Fiske, S. T., Cuddy, A. J. & Glick, P. (2007). Universal dimensions of social cognition: Warmth and competence. Trends in Cognitive Sciences, 11(2), 77–83. Fiske, S. T., Cuddy, A. J., Glick, P. & Xu, J. (2002). A model of (often mixed) stereotype content: competence and warmth respectively follow from perceived status and competition. Journal of Personality and Social Psychology, 82(6), 878. Fornell, C. & Larcker, D. F. (1981). Evaluating structural equation models with unobservable variables and measurement error. Journal of Marketing Research, 18(1), 39–50. Fournier, S.– & Alvarez, C. (2012). Brands as relationship partners: Warmth, competence, and in-between. Journal of Consumer Psychology, 22(2), 177–185. Fournier, S. (1998). Consumers and their brands: Developing relationship theory in consumer research. Journal of Consumer Research, 24(4), 343–373. Greenwald, A. G. & Banaji, M. R. (1995). Implicit social cognition: attitudes, self-esteem, and stereotypes. Psychological Review, 102(1), 4. Halkias, G., Davvetas, V., & Diamantopoulos, A. (2016). The interplay between country stereotypes and perceived brand globalness/localness as drivers of brand preference. Journal of Business Research, 69(9), 3621–3628. Haumann, T., Quaiser, B., Wieseke, J. & Rese, M. (2014). Footprints in the sands of time: A comparative analysis of the effectiveness of customer satisfaction and customer–company identification over time. Journal of Marketing, 78(6), 78–102. Ivens, B. S., Leischnig, A., Muller, B. & Valta, K. (2015). On the role of brand stereotypes in shaping consumer response toward brands: An empirical examination of direct and mediating effects of warmth and competence. Psychology & Marketing, 32(8), 808–820. Kervyn, N., Fiske, S. T. & Malone, C. (2012). Brands as intentional agents framework: How perceived intentions and ability can map brand perception. Journal of Consumer Psychology, 22(2), 166–176. Kuenzel, S. & Vaux Halliday, S. (2008). Investigating antecedents and consequences of brand identification. Journal of Product & Brand Management, 17(5), 293–304. Kunda, Z. (1999). Social cognition: Making sense of people. Cambridge, MA: MIT press. Lacoste (2020). Novak Djokovic. Najdeno 2. aprila 2020 na spletnem naslovu https://www.lacoste.in/catalogsearch/result/?q=novak+djokovic. Lam, S. K., Ahearne, M., Mullins, R., Hayati, B. & Schillewaert, N. (2013). Exploring the dynamics of antecedents to consumer–brand identification with a new brand. Journal of the Academy of Marketing Science, 41(2), 234–252. Lam, S. K., Ahearne, M., Hu, Y. & Schillewaert, N. (2010). Resistance to brand switching when a radically new brand is introduced: A social identity theory perspective. Journal of Marketing, 74(6), 128–146. Marín, L. & de Maya, S. R. (2013). The role of affiliation, attractiveness and personal connection in consumer-company identification. European Journal of Marketing. Maslach, C., Stapp, J. & Santee, R.T. (1985). Individuation: Conceptual analysis and assessment. Journal of Personality and Social Psychology, 49, 729–738. Mrad, M. & Cui, C. C. (2017). Brand addiction: conceptualization and scale development. European Journal of Marketing, 51(11/12), 1938-1960. Nail, P. R. (1986). Toward an integration of some models and theories of social response. Psychological Bulletin, 100, 190–206. Park, C. W., MacInnis, D. J., Priester, J., Eisingerich, A. B. & Iacobucci, D. (2010). Brand attachment and brand attitude strength: Conceptual and empirical differentiation of two critical brand equity drivers. Journal of Marketing, 74(6), 1–17. Pristop (2020). Gorenjka sladka sporocila. Najdeno 1. aprila 2020 na spletnem naslovu http://pristop.eu/sl/projekti/114. Putrevu, S. & Lord, K. R. (1994). Comparative and noncomparative advertising: Attitudinal effects under cognitive and affective involvement conditions. Journal of Advertising, 23(2), 77–91. Ruvio, A., Shoham, A. & Makovec Brencic, M. (2008). Consumers' need for uniqueness: short-form scale development and cross-cultural validation. International Marketing Review, 25(1), 33–53. Sichtmann, C., Davvetas, V. & Diamantopoulos, A. (2019). The relational value of perceived brand globalness and localness. Journal of Business Research, 104, 597–613. Snyder, C. R. & Fromkin, H. L. (1977). Abnormality as a positive characteristic: The development and validation of a scale measuring need for uniqueness. Journal of Abnormal Psychology, 86(5), 518. Spiegel Institute (2019). A typology of car drivers. Najdeno 20. septembra 2019 na spletnem naslovu https://www.spiegel-institut.de/en/whats-new/futurelab/typology-car-drivers. Stokburger-Sauer, N., Ratneshwar, S. & Sen, S. (2012). Drivers of consumer–brand identification. International Journal of Research in Marketing, 29(4), 406–418. Stokburger-Sauer, N. E. (2011). The relevance of visitors’ nation brand embeddedness and personality congruence for nation brand identification, visit intentions and advocacy. Tourism Management, 32(6), 1282–1289. Tian, K. T., Bearden, W. O. & Hunter, G. L. (2001). Consumers' need for uniqueness: Scale development and validation. Journal of Consumer Research, 28(1), 50–66. Tuškej, U. (2016). Identifikacije potrošnika z blagovnimi znamkami in njihov vpliv na nakupne odlocitve: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Pridobljeno od http://dk.fdv.uni-lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_tuskej-lovsin-urska.pdf Tuškej, U., Golob, U. & Podnar, K. (2013). The role of consumer–brand identification in building brand relationships. Journal of Business Research, 66(1), 53–5 White, K. & Dahl, D. W. (2006). To be or not be? The influence of dissociative reference groups on consumer preferences. Journal of Consumer Psychology, 16(4), 404–414. Konstrukt (Vir) . CR AVE Porabnikova potreba po edinstvenosti: CCC (Ruvio, Shoham in Makovec Brencic, 2008) 0,90 0,69 Stvari, ki jih posedujem, pogosto kombiniram tako, da mojega osebnega stila ni mogoce kopirati. 0,78 Pogosto poskušam najti zanimivejšo verzijo obicajnih izdelkov, ker uživam v tem, da sem originalen/originalna. 0,80 Svojo osebno edinstvenost spodbujam z nakupom posebnih izdelkov in blagovnih znamk. 0,82 To, da imam oko za zanimive in neobicajne izdelke, mi pomaga pri vzpostavitvi osebnega stila. 0,90 Porabnikova potreba po edinstvenosti: UCC (Ruvio, Shoham in Makovec Brencic, 2008) 0,85 0,59 Z izdelki, ki jih kupujem, in v situacijah, v katerih jih uporabljam, sem velikokrat prekršil(a) pravila oz. navade. 0,69 Pogosto kršim ustaljena pravila svoje socialne skupine v povezavi s tem, kaj kupim ali posedujem. 0,86 Pogosto nasprotujem razumljenim družbenim pravilom svoje socialne skupine o tem, kdaj in kako se doloceni izdelki primerno uporabljajo. 0,78 Uživam v tem, da s tem, ko kupim nekaj, cesar vecina ljudi ne odobrava, okus vecine postavljam pod vprašaj. 0,73 Porabnikova potreba po edinstvenosti: AOS (Ruvio, Shoham in Makovec Brencic, 2008) 0,92 0,73 Ko izdelek, ki ga posedujem, postane popularen, ga zacnem uporabljati manj. 0,89 Pogosto se poskušam izogibati izdelkom ali blagovnim znamkam, za katere vem, da jih kupuje vecina ljudi. 0,92 Praviloma ne maram izdelkov in blagovnih znamk, ki jih obicajno kupujejo vsi. 0,83 Bolj kot sta izdelek ali blagovna znamka razširjena, manj sem zainteresiran(a) za njegov/njen nakup. 0,77 Konstrukt (Vir) . CR AVE Zaznana kompetentnost tipicnih porabnikov (Fiske et al., 2002) 0,87 0,63 Sposobne 0,73 Kompetentne 0,82 Ucinkovite 0,82 Inteligentne 0,81 Zaznana toplina tipicnih porabnikov (Fiske et al., 2002) 0,92 0,74 Prijateljske 0,74 Dobronamerne 0,84 Prijazne 0,93 Tople 0,93 Identifikacija porabnika z blagovno znamko (Stokburger-Sauer et al., 2012) 0,94 0,77 Obcutim mocno pripadnost omenjeni blagovni znamki. 0,85 Zelo se poistovetim z omenjeno blagovno znamko. 0,89 Omenjena blagovna znamka je v skladu s tem, v kar verjamem. 0,89 Omenjena blagovna znamka je, kot bi bila del mene. 0,89 Omenjena blagovna znamka je zame osebno zelo pomembna. 0,89 Nakupna namera (Putrevu & Lord, 1994) 0,85 0,65 Zelo je verjetno, da bom v prihodnosti kupil(a) omenjeno blagovno znamko. 0,86 Ko bom naslednjic potreboval(a) takšne vrste izdelek/storitev, bom kupil(a) / uporabil(a) omenjeno blagovno znamko. 0,71 V prihodnosti bom zagotovo poskusil(a )/ uporabil(a) omenjeno blagovno znamko. 0,85 Podatki merskega modela .2 620,83 df 329 RMSEA 0,06 NNFI 0,96 CFI 0,97 Opombe: CCC – kreativna izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem; UCC – nepriljubljena izbira v nasprotju z vecinskim mnenjem; AOS – izogibanje podobnost.; Zaznana kompetentnost in toplina sta merjeni na naslednji nacin: Vecina ljudi v BiH vidi tipicne porabnike/kupce omenjene najljubše blagovne znamke kot: ; Omenjena blagovna znamka se nanaša na omenjeno najljubšo blagovno znamko; . – standardiziran koeficient; CR – zanesljivost konstrukta; AVE – povprecna povzeta varianca. Hipoteze ß (t-vrednost) Kontrolne spremenljivke ß (t-vrednost) (H1a) CCC . Ident. 0,44 (6,48) Spol . Nakup. n. 0,07 (1,24) (H1b) UCC . Ident. 0,16 (2,48) Starost . Nakup. n. -0,16 (-2,59) (H1c) AOS . Ident. 0,01 (0,22) Dohodek . Nakup. n. 0,07 (1,13) (H2a) Toplina . Ident. 0,04 (0,64) (H2b) Kompetentnost . Ident. 0,19 (2,57) Ident. . Nakup. n. 0,45 (6,90) Opombe: Ident. = identifikacija porabnika z blagovno znamko; Nakup. n. = nakupna namera; ß = standardizirani koeficient; N = 267; statisticno znacilni koeficienti so prikazani odebeljeno; dvostranski testi med CCC, UCC , AOS in CBI; vsi drugi testi so enostranski. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 111-140 VPLIV IZOBRAZBENE STRUKTURE RAZVOJNEGA ODDELKA NA USPEŠNOST ORGANIZACIJE FABIJAN LESKOVEC11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: fabijan.leskovec@ef.uni-lj.si MATEJ CERNE22 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: matej.cerne@ef.uni-lj.si POVZETEK: Prispevek se osredotoca na vprašanje, kako izobrazbena raznolikost v razvojnem oddelku vpliva na uspešnost organizacije. Glavni namen je pomagati organizacijam pri postavitvi uspešnih razvojnih oddelkov, ki bodo pozitivno vplivali na uspešnost organizacije. Hipoteze, ki izhajajo iz teoreticnega pregleda vpliva raznolikosti, na splošno predvidevajo, da je izobrazbena raznolikost v razvojnem oddelku dobrodošla in pozitivno povezana z uspešnostjo organizacije. Podatki so bili zbrani v empiricni raziskavi 433 organizacij na obmocju Slovenije, Avstrije, Italije in Hrvaške ter analizirani s pomocjo mediacijske analize s tehniko "PROCESS". Z dobljenimi rezultati nismo potrdili nobene od postavljenih hipotez, rezultati pa vseeno niso v nasprotju s teorijo raznolikosti v skupinah in razvojnih oddelkih ter z njenim pozitivnim vplivom na kreativnost posameznika, inovativnost skupine/organizacije ali ne nazadnje na uspešnost. V prispevek nismo vkljucili raznolikosti zaposlenih v razlicnih dimenzijah, ampak smo se omejili zgolj na izobrazbeno raznolikost zaposlenih znotraj razvojnega oddelka. Rezultati te analize odpirajo nov pogled na razvojni oddelek in izobrazbo zaposlenih v njem ter na njihov vpliv na uspešnost. Rezultati govorijo o tem, da imajo vecje organizacije glede izobrazbe bolj homogene razvojne oddelke kot manjše, bolj homogeni razvojni oddelki v izobrazbenem smislu pa pomenijo inovativnejšo in dobickonosnejšo organizacijo. Kljucne besede: uspešnost organizacij, struktura razvojnega oddelka, izobrazbena raznolikost, inovativnost JEL klasifikacija: L25, I21 1 UVOD Iz dokumentov Evropske unije (v nadaljevanju EU) je razvidno, da se politiki zavedajo, kako so raziskave in razvoj pomembni pri vecanju blaginje. Seveda so te raziskave in razvoj najveckrat plod skupinskega dela in ne dela posameznika. Za dobro in uspešno skupinsko delo na podrocju raziskav in razvoja je treba imeti dobro in pravilno izobražene clane. Izziv uspešnega inoviranja je dinamicno poslovno okolje, ki zahteva smiselno povezavo znanja s potrebami, ki se pojavljajo na trgu. Ugotovitve kažejo, da na podrocju EU v raziskave in razvoj prispeva vecji delež zasebni sektor in ne državne raziskovalne inštitucije, vendar so državne raziskovalne inštitucije manj obcutljive za ekonomska gibanja kot zasebni sektor (Eurostat, 2018). Izdatki na podrocju raziskav in razvoja po državah EU vecinoma variirajo od 1 % do 3 %. Vec kot polovica vseh podjetij na obmocju EU je leta 2014 porocala o inovacijskih dejavnostih. V letih med 2007 in 2015 se je izvoz visokotehnoloških izdelkov iz EU podvojil. Vecji del vlaganj v raziskave in razvoj lahko zasledimo v zasebnih podjetjih (64 %), sledijo visokošolske ustanove (23,2 %), državni inštituti (12 %) in zasebni neprofitni sektor (0,8 %). Podjetniški del vlaganj v raziskave in razvoj (64 %) je obsegal 191,2 milijarde EUR (Eurostat, 2018). Ravno tako je bila odkrita povezanost med raznolikimi izkušnjami/znanjem clanov razvojnega oddelka in uspešnostjo oddelka pri reševanju zastavljenih nalog (Hoisl, Gruber, & Conti, 2017). Tako etnicna kot izobrazbena raznolikost v podjetjih pripomore k vecjemu številu inovacij (Mohammadi, Broström & Franzoni, 2017). Parrotta, Pozzoli in Pytlikova (2014) so na podlagi raziskave odkrili, da obstaja pozitivna povezanost med višino izobrazbe clanov organizacije, demografsko raznolikostjo in inovativnostjo organizacije. Phillips (2014) trdi, da je raznolikost v organizaciji na podrocju spola, rase, etnicne pripadnosti in spolne usmerjenosti pozitivno povezana z reševanjem nerutinskih problemov. V homogenih skupinah ni toliko razlicnih pogledov in možnosti za rešitev problema kot v heterogenih skupinah. Na drugi strani avtorji, kot so Řstergaard, Timmermans in Kristinsson (2011), v svojih raziskavah niso našli jasne povezanosti med etnicno raznolikostjo in inovativnostjo. Odkrili so mocno povezanost med raznoliko izobrazbeno strukturo v organizaciji in možnosti absorpcije novega znanja ter kreiranje znanja in inovacij. Poudarjajo pomembnost raznolikega cloveškega kapitala pri uspešnosti organizacije. Tako lahko sklepamo, da sta za uspešnost organizacije pomembni tako izobrazbena in druga raznolikost v organizaciji kot tudi raznolikost v razvojnih oddelkih. Namen prispevka je pomagati organizacijam pri postavitvi uspešnejših razvojnih oddelkov, ki bodo pozitivno vplivali na uspešnost organizacije. Kolikor vemo, podobna raziskava na obmocju Slovenije in tudi širše še ni bila izvedena. Cilj prispevka je preuciti dejavnike v razvojnem oddelku in širše, ki vplivajo na uspešnost organizacije, predvsem pa se posvetiti raziskovanju vpliva raznolikosti v organizacijah in razvojnih oddelkih ter njenega vpliva na uspešnost. Rezultati raziskovanja bodo poleg znanstvenega doprinosa (v smislu odkrivanja nove perspektive) k uspešnosti organizacije vplivali tudi na celovitejše razumevanje uspešnosti razvojnega oddelka in s tem pomagali politiki zaposlovanja in kompozicije razvojnih oddelkov na ravni organizacije in tudi države. Tako lahko upoštevanje tega na ravni organizacije pomaga privesti do uspešnejše organizacije in zato do vecje družbene blaginje na ravni države. Na podlagi empiricne raziskave prispevka smo prišli do zakljucka, da so v vecjih organizacijah razvojni oddelki v izobrazbenem smislu bolj homogeni kot v manjših organizacijah. Ravno tako smo ugotovili, da homogenost razvojnih oddelkov v izobrazbenem smislu pomeni vecjo inovativnost in dobickonosnost organizacij. Tako ugotavljamo, da je dimenzija raznolikosti izobrazbe v razvojnem oddelku manj zaželena kot druge raznolikosti, ki so jih raziskali drugi raziskovalci (Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Sun, Teh, Ho & Lin, 2017; Niebuhr, 2010; Tang & Ye, 2015; Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013; González-Moreno, Díaz-García & Sáez-Martínez, 2018; Reagans & Zuckerman, 2001). S tem ta raziskava odpre nov pogled na raznolikost v razvojnih oddelkih in klice po nadaljnjem raziskovanju, ki bo dodatno prispevalo k potencialni uspešnosti, razvoju in rasti. Prispevek je sestavljen iz dveh delov in šestih poglavij. Prvi del je teoreticen in zajema drugo poglavje. V njem smo s pomocjo domace in tuje znanstvene literature preucili izbrano podrocje. V tem delu smo uporabili metodo kompilacije in opisne metode. Tako smo združili dela razlicnih avtorjev, ki se ukvarjajo z inoviranjem, vplivom na uspešnost organizacije, raznolikostjo znotraj organizacije in z drugim. S tem prvim delom smo na podlagi teorije postavili temelje za nadaljevanje prispevka, kjer se bomo posvecali empiricnemu raziskovalnemu delu. Drugi del prispevka, ki zajema tretje, cetrto, peto in šesto poglavje, je namenjen raziskovanju, ki smo ga izvedeli s pomocjo spletnega anketnega vprašalnika. Z anketnim vprašalnikom smo poskušali ugotoviti vplive na izobrazbeno raznolikost razvojnega oddelka ter kako izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka vpliva na uspešnost organizacije. 2 PREGLED LITERATURE: TEORETICNO OZADJE TEMELJNIH KONCEPTOV 2.1 Kazalniki uspešnosti V nedavni študiji (Oztekin, Delen, Zaim, Turkyilmaz & Zaim, 2015) so avtorji raziskovali, kako so povezani management znanja, nefinancni kazalniki uspešnosti in financni kazalniki uspešnosti. Med kakovostjo managementa znanja in nefinancnimi kazalniki uspešnosti so našli mocno povezanost, med nefinancnimi kazalniki in financnimi kazalniki uspešnosti pa zelo mocno povezanost. Neposredna povezava med managementom znanja in financnimi kazalniki uspešnosti je bila zelo šibka, zato lahko recemo, da je pomembno, kako skrbimo za management znanja in nefinancne kazalnike uspešnosti podjetja. Le z uspešnim povezovanjem obeh bomo pridobili tudi financno uspešno organizacijo. 2.1.1 Financni kazalniki uspešnosti Financni kazalniki uspešnosti se v podjetjih uporabljajo pogosteje, so bolj poznani in bolj standardizirani kot nefinancni kazalniki uspešnosti. So precej preprosti za razumevanje, uvajanje in kasneje za ocenjevanje. Razlog za njihovo pogostejšo uporabo je, da je zanje laže najti objektivnejšo in neposredno obliko merjenja (Abdallah & Alnamri, 2015). Med raziskovanjem financnih indikatorjev lahko odkrijemo, da razlicni financni indikatorji merijo razlicne financne pokazatelje uspešnosti. Glavne skupine financnih indikatorjev so kazalniki financne sposobnosti, likvidnosti, kapitala in ucinkovitosti. Kazalniki financne sposobnosti se nanašajo na sposobnost pridobivanja financnih sredstev. Med te kazalnike lahko vkljucimo operativno maržo (angl. operating margin), donosnost sredstev, kapitalsko donosnost, donosnost naložb, skupno maržo in drugo. Likvidnostni kazalniki se nanašajo na možnost placevanja obveznosti v danih casovnih okvirih. Kapitalski kazalniki merijo dolgorocne obveznosti in dolgove ter zmožnost amortiziranja osnovnih sredstev. S kazalniki ucinkovitosti lahko preverimo, ali delamo stvari "na pravi nacin", tako da so stroški cim nižji. Ce se podjetja osredotocajo predvsem na sledenje cim boljših financnih kazalnikov, kot so donosnost na vložena sredstva ali dobicki delnicarjev, zasledujejo predvsem kratkorocno maksimiranje dobicka in ne dolgorocnega (Chapman, Murray & Mellor, 1997). 2.1.2 Nefinancni kazalniki uspešnosti Število nefinancnih kazalnikov uspešnosti se v letnih porocilih organizacij povecuje, poleg tega se v nekaterih študijah navaja, da bo njihov pomen v prihodnosti vedno vecji. Vedno bolj naj bi vplivali na samo ocenjevanje vrednosti organizacij na delniških trgih (Arvidsson, 2011). Koliko pozornosti se namenja nefinancnim kazalnikom uspešnosti, je odvisno tudi od tega, kako uspešna je organizacija v financnem smislu. Organizacije, ki so financno uspešnejše, v povprecju namenjajo vec pozornosti nefinancnim kazalnikom uspešnosti kot manj uspešne organizacije (Coram, Mock & Monroe, 2011). V multinacionalnih organizacijah se z vkljucitvijo nefinancnih kazalnikov uspešnosti v poslovanje pozitivno vpliva na dialog med centralnim vodstvom in posameznimi podružnicami multinacionalke (Dossi & Patelli, 2010). Merjenje nefinancnih kazalnikov je priporocljivo predvsem za sledenje dolgorocnih ciljev. Ce se sledi zgolj financnim kazalnikom uspešnosti in se jih poskuša maksimirati na kratek rok, lahko to privede do napacnih odlocitev, ki imajo lahko velik vpliv na financno uspešnost na dolgi rok. Za uspešnost organizacije na dolgi rok je treba veliko pozornosti usmeriti v vse deležnike organizacije od zaposlenih, kupcev, dobaviteljev do širšega družbenega in naravnega okolja in drugih (Chatterji & Levine, 2006). Nefinancne kazalnike uspešnosti v uravnoteženem sistemu kazalnikov uspešnosti (angl. Balanced Scorecard; BSC) delimo na kazalnike, ki merijo vidik kupcev, vidik ucenja in rasti ter vidik notranjih procesov. Kazalniki, ki merijo vidik ucenja in rasti, so informacijsko-telekomunikacijska infrastruktura, izkušnje v vodenju, izobrazba zaposlenih, izobraževanje zaposlenih, uporaba socialnih medijev za gradnjo blagovne znamke, dosedanji uspehi, deljenje informacij/znanja med zaposlenimi, odnosi med deležniki organizacije, kulturno ujemanje in drugi (Kucukaltan, Irani & Aktas, 2016). Proizvodna podjetja pricnejo bolj uporabljati nefinancne kazalnike uspešnosti, kadar se kompleksnost procesov poveca zaradi rasti podjetja ali vecje uporabe sodobne tehnologije. Do vecje uporabe nefinancnih kazalnikov uspešnosti v proizvodnih podjetjih lahko pride tudi zaradi osvešcenosti in želje managerjev po njihovi uporabi (Ahmad & Zabri, 2016). Merjenje nefinancnih kazalnikov uspešnosti je povezano z uvedbo anket in drugih postopkov. Ce želi organizacija izboljšati te kazalnike, mora slediti izsledkom anket in drugih meritev ter jih udejanjati v praksi. Problem nastane, ko so npr. managerji sooceni s prevelikim številom anket in drugih sistemov za merjenje nefinancne uspešnosti. To pogosto vodi k neupoštevanju izsledkov in merjenje nima ucinka. Celo nasprotno, povzroca samo stroške brez pozitivnih vplivov v prihodnosti (Chatterji & Levine, 2006). Sledenje nefinancnim kazalnikom uspešnosti ima visoko dodano vrednost v visokotehnoloških organizacijah (Cumby & Conrod, 2001). Na drugi strani pa je študija, ki je bila narejena na Danskem in se je osredotocala na kmetijski sektor, opozorila, da pretirano osredotocenje na nefinancne kazalnike lahko privede do neracionalnih odlocitev, ki lahko vodijo v slabšo ekonomsko uspešnost organizacije, zato se je treba pri sledenju nefinancnim kazalnikom uspešnosti odlocati racionalno in ne na podlagi custev. To je pogosto težko, sploh na podrocju kmetijstva, kjer je mocno prisotna tradicija (Jakobsen, 2017). 2.2 Vpliv velikosti organizacije na uspešnost 2.2.1 Velikost in tuji trgi Fiksni stroški za vstop na nov trg so za organizacije ovira, po navadi se hitrost širjenja na nove trge povecuje glede na produktivnost podjetja (Damijan, Polanec & Prašnikar, 2004). Velikost in starost organizacije sta pozitivno povezani s številom novih produktov, ki jih organizacija ponudi trgu, in z njihovim deležem glede na velikost prihodkov (Hansen, 1992). V prid temu govori tudi clanek, ki so ga napisali Hsu, Lien in Chen (2015), saj v njem na podlagi raziskave ugotavljajo, da je inovacijska aktivnost organizacije pozitivno povezana s starostjo organizacije. Na trgih, kjer sta vecja konkurenca in vecja produktna diverzifikacija, je vecja verjetnost, da bodo v raziskave in razvoj vlagale stare, že uveljavljene organizacije (García-Quevedo, Pellegrino & Vivarelli, 2014). Velikost organizacije je najveckrat pozitivno povezana z vecjim deležem prodaje na tujih trgih glede na celotne prihodke (Moen, 1999). To lahko pojasnimo s tem, da z rastjo podjetja najveckrat pride do vse vecje potrebe po širitvi na nove trge, ce je podjetje zraslo v lokalnem okolju in ni bilo že od zacetka usmerjeno predvsem na tuje trge. Velikost podjetja pa ni nujno povezana s konkurencnostjo na tujih trgih, saj so mala visokotehnološka podjetja veliko bolj prilagodljiva in laže sledijo potrebam trga (Moen, 1999). To željo po prilagodljivosti lahko veckrat zaznamo tudi pri vecjih podjetjih, vendar je pri njih prilagajanje težje kot pri manjših. V študiji slovenskih podjetij, ki sta jo naredila Prašnikar in Gregoric (2002), je prikazano, kako na uspešnost podjetij in širjenje na tuje trge vpliva starost managementa. Navedla sta, da so mlajši managerji po navadi uspešnejši v procesu rasti podjetja in širjenja na tuje trge kot starejši. 2.2.2 Velikost in uspešnost Velikost organizacije je pozitivno povezana s sposobnostjo razvijanja in z absorpcijo novega znanja znotraj organizacije (Forés & Camisón, 2016). Velikost organizacije je povezana z inovativnostjo, inovativnost pa z uspešnostjo organizacije (Leal-Rodríguez, Eldridge, Roldán, Leal-Millán & Ortega-Gutiérrez, 2015). Pozitivno povezanost med velikostjo organizacije in inovacijsko aktivnostjo so v svoji študiji potrdili tudi Hsu, Lien in Chen (2015). Glede velikosti in uspešnosti je veliko razlicnih mnenj, a mnogo jih govori, da v mikro podjetjih v vecini primerov težko posvecajo pozornost razvoju in inoviranju. Prav tako na drugi strani velikost ni zagotovilo za uspešno inoviranje in razvoj. Vecja raznolikost zaposlenih na podrocju izkušenj v razvojnem oddelku bolje vpliva na uspešnost razvojnega oddelka v vecjih organizacijah kot v manjših. Z raznolikostjo se uspešnost razvojnih oddelkov povecuje le do neke mere, potem pa to z nadaljnjim povecevanjem raznolikosti v smislu izkušenj privede do obratnega ucinka, a do tega pride v vecjih organizacijah kasneje kot v manjših (Hoisl, Gruber & Conti, 2017). Da je velikost povezana z inovativnostjo, je ravno tako ugotovil tudi Damanpour v svoji metaanaliticni študiji iz leta 1992. V študiji, ki jo je povzemal, je bilo zajetih 4.000 podjetij iz Združenega kraljestva. Ugotovil je tudi, da se velikost razvojnih oddelkov skozi cas zmanjšuje (Damanpour, 1992). Velikost organizacije je pozitivno povezana z inkrementalnimi (postopnimi) inovacijami organizacije (Forés & Camisón, 2016) in najbolj vpliva predvsem na število procesnih inovacij (Laforet, 2009). Inkrementalne inovacije so lahko tako procesne kot produktne (Rebernik, 1990). Velikost organizacije je ravno tako pozitivno povezana s produktivnostjo (Laforet, 2013), kar lahko pojasnimo s tem, da so posamezne naloge v vecjih podjetjih bolj jasno dolocene. Vecja podjetja imajo bolj specializirane posameznike, ki so osredotoceni samo na eno stvar. Manjše kot je podjetje, manjša je specializacija dela. 2.2.3 Velikost in razvojni oddelek Verjetnost, da ima inovativna organizacija razvojni oddelek, je praviloma odvisna od njene velikosti. Pravilo je, da vecja kot je organizacija, vecja je verjetnost, da ima razvojni oddelek. V povprecju je v EU brez razvojnega oddelka 55 % malih inovativnih organizacij, 45 % srednjih in 25 % velikih (Arundel, Bordoy & Kanerva, 2007). V malih in srednje velikih podjetjih razvojni oddelek pogosto ni definiran kot locen oddelek, zato je tudi težko oceniti, koliko denarja gre v razvoj in koliko razvoj pripomore k uspešnosti podjetja. V velikih podjetjih je razvojni oddelek pogosteje definiran kot samostojna podenota – oddelek podjetja, zato je pri teh podjetjih laže slediti, koliko sredstev se nameni raziskavam in razvoju in koliko prinesejo h koncni uspešnosti podjetja (Kleinknecht, 1989). V srednje velikih in malih podjetjih je veliko bolj ocitno pomanjkanje sredstev, ki bi se lahko namenila raziskavam in razvoju, kot v velikih podjetjih. Ravno tako je v malih in srednjih podjetjih vec težav glede znanja in usposobljenosti managementa za vodenje razvoja in zavedanje, kako je razvoj pomemben. Vec je težav s pridobivanjem novega tehnicnega znanja in zaposlenih v podjetje. Na drugi strani je to v velikih podjetjih veliko bolj strukturirano in je vec poudarka na tem podrocju (Kleinknecht, 1989). Tudi na podrocju posodabljanja opreme so zaznane razlike med malimi in srednje velikimi podjetji. Srednje velika podjetja vec vlagajo v zamenjavo in nadgradnjo strojev in opreme kot mala podjetja (Laforet, 2009). Kako sodobno in dobro vzdrževano opremo imajo, lahko povežemo s tem, koliko imajo sredstev za posodabljanje osnovnih sredstev, kaj so preference organizacij po velikosti, kako uspešne bodo v prihodnosti in drugo. 2.2.4 Velikost in inovativnost Organizacijske inovacije najbolj pozitivno vplivajo na male organizacije, saj lahko privedejo do vecjih dobickov, vecjega deleža cistega dobicka in do vecje konkurencnosti. Pri velikih, starih podjetjih moramo biti pazljivi, saj imajo lahko organizacijske inovacije ravno nasproten vpliv. V skrajnih primerih privedejo organizacijo do tega, da pricne poslovati izven svoje osrednje dejavnosti, kar pomeni, da se lahko podjetje popolnoma preoblikuje in pricne poslovati na popolnoma drugih podrocjih kot pred tem. Poslovanje izven osrednje dejavnosti je tvegano, saj podjetje nima znanja in izkušenj s poslovanjem v novi panogi, zato je pomembno, da organizacije ne inovirajo zaradi inoviranja, ampak sledijo organski obliki inoviranja (Laforet, 2013). Organizacijske inovacije so del procesnih inovacij in se nanašajo na horizontalno, vertikalno sodelovanje, notranjo reorganizacijo in na zunanje opravljanje dejavnosti (angl. outsourcing) (Rametsteiner, Weiss & Kubeczko, 2005). Odgovor na vprašanje, zakaj imajo vecje organizacije prednost pri inoviranju in podpiranju ter vlaganju v raziskave in razvoj, sta podala Cohen in Klepper. Vecja kot je organizacija, v vec proizvodov ali storitev lahko vgradi na novo pridobljeno znanje, inovacijo ali patent. Stroški razvojnega oddelka se tako razpršijo na vec izdelkov, zato se glede na posamezen izdelek zmanjšajo (Cohen & Klepper, 1996). To govori v prid tudi tezi strateškega managementa, da je dobro, da velike organizacije centralno razvijajo osrednje sposobnosti, ki jih potem aplicirajo v vse svoje podenote (Yip, 1989). Ravno tako so lahko inovativna tudi mala podjetja, le da morajo dati vecji poudarek inoviranju, saj imajo na voljo manj sredstev kot srednje velika in velika podjetja. Vecje kot je podjetje, laže nameni dolocen poudarek inoviranju – razvojnemu oddelku (Laforet, 2009). 2.3 Produktivnost in inovativnost v povezavi z raziskavami in razvojem Raziskave in razvoj imajo mocan pozitiven vpliv na produktivnost organizacij (Englander, Evenson & Hanazaki, 1988). Vec in dlje kot se vlaga v raziskave in razvoj, vecja je produktivnost organizacije. Hall in Bagchi-Sen (2002) navajata, da je vecina vprašanih managerjev trdila, da inovacije po navadi izhajalo iz znanosti in ne iz potreb trga. Taka usmeritev razvojnih oddelkov je lahko problem, saj nimajo pripravljenih in prilagojenih produktov za trg, ni pa nujno, saj obstaja možnost, da lahko s popolnoma novim produktom ustvarijo do takrat še neznane potrebe na trgu. Ce želi biti organizacija zares inovativna, ni dovolj, da je le usmerjena h kupcem, imeti mora organizacijsko kulturo, ki omogoca inovativnost. Ta kultura vkljucuje prilagodljivo (prožno), odprto okolje, opolnomocenje zaposlenih, nagrade za inovativnost, možnost, da se vsi zaposleni lahko vkljucijo v izboljšave in inoviranje, in drugo. To, kakšno je dobro in spodbudno okolje za inoviranje, je vkljuceno v mnogo sistemov, ki narekujejo management kakovosti. Naravnanost organizacije h kupcem pozitivno vpliva na razvoj novih produktov in procesne inovacije. Ravno tako ima naravnanost h kupcem dolocen vpliv na poslovno strategijo organizacije (Laforet, 2009). Tudi v proces razvoja novih izdelkov je treba uspešno vkljucevati dobavitelje in vzpostaviti medoddelcno sodelovanje, sta v študiji ugotovila Prašnikar in Škerlj (2006). To, da so angažirani razlicni profili ljudi za dosego skupnega cilja, pomeni uspešnejši in hitrejši razvoj izdelka. Investiranje organizacije v raziskave in razvoj povecuje inovativnost organizacije (Ulku, 2007). Vec kot investira, vec je novih produktov/inovacij in obratno; manj kot investira, manj je inovacij in novih produktov (Hansen, 1992). Ce želi organizacija povecati svoje zmožnosti inoviranja, mora vlagati v razvoj zaposlenih, saj je usposabljanje zaposlenih pozitivno povezano z inovativnostjo organizacije (González, Miles-Touya & Pazó, 2016). Inovacije vodijo k vecji produktivnosti, k vecjim dobickom in deležem cistega dobicka, k vecjemu tržnemu deležu ter k boljšemu in varnejšemu delovnemu okolju (Laforet, 2013). V raziskavi, ki je zajemala slovenski prostor, je bilo pokazano, da ima Slovenija problem pri podpori raziskavam in razvoju, saj financni sistem tega ne podpira. Tako so organizacije najveckrat odvisne samo od notranjih virov, ki so namenjeni razvoju in raziskavam. Najdena je bila tudi povezava med zahtevo po višjih placah zaposlenih in vlaganjem v raziskave in razvoj. Ce zaposleni zahtevajo višje place, to privede do manjšega vlaganja v raziskave in razvoj (Domadenik, Prašnikar & Svejnar, 2008). Delovanje uprave po principu, da je treba na kratek rok zadovoljiti financna pricakovanja lastnikov in bodocih lastnikov, ima lahko dolgorocno negativne posledice, saj lahko z zmanjšanim vlaganjem v raziskave in razvoj kratkorocno izboljša financne kazalnike v kratkem casu, toda na daljši rok lahko to pomeni bistveno slabše rezultate poslovanja (Honoré, Munari & de La Potterie, 2015). Inovativnih organizacij, ki se ukvarjajo s storitveno dejavnostjo in nimajo razvojnega oddelka, je v EU 53 %, na drugi strani pa je pri proizvodni dejavnosti ta delež 46 % (Arundel, Bordoy & Kanerva, 2007). Razlika je tudi med visokotehnološkimi inovativnimi organizacijami in nizkotehnološkimi inovativnimi organizacijami. Nizkotehnoloških inovativnih organizacij brez razvojnega oddelka je 60 %, visokotehnoloških inovativnih organizacij brez razvojnega oddelka pa 22 % (Arundel, Bordoy & Kanerva, 2007). 2.4 Vpliv heterogenosti na kreativnost, inovativnost in produktivnost Razvojni oddelki, ki imajo zaposlene z velikim socialnim kapitalom, so bolj produktivni kot tisti, ki imajo zaposlene z manjšim socialnim kapitalom (Reagans & Zuckerman, 2001). Ce imajo razvojni oddelki zaposlene, ki so prihajali v organizacijo v razlicnih obdobjih, so produktivnejši kot razvojni oddelki, ki imajo zaposlene samo iz enega obdobja (Reagans & Zuckerman, 2001). Iz tega lahko sklepamo, da je heterogenost razvojnih oddelkov v smislu starosti pozitivno povezana s produktivnostjo. Verjetno je tu tudi povezava med izkušnjami in novim znanjem, ki skupaj pomenita vecjo uspešnost. Starejši razvojnemu oddelku prinašajo izkušnje, mlajši pa sveže in novo znanje in tako skupaj ustvarjajo produktivnejše razvojne oddelke. To so v študiji o visoko konkurencnem okolju opisali tudi Hoisl, Gruber in Conti (2017). V raziskavi je navedeno, da so našli "obrnjeno U-obliko" v povezavi z raznolikostjo v izkušnjah v razvojnih oddelkih in uspešnostjo razvojnih oddelkov v visoko konkurencnem okolju. To pomeni, da se na zacetku s povecevanjem raznolikosti uspešnost povecuje, potem pa pricne upadati. Visoka raznolikost v skupini ima pomemben pozitiven vpliv na individualno in skupinsko ucenje, kar je pozitivno povezano s kreativnostjo posameznika, skupine in z inovativnostjo organizacije (Sun, Teh, Ho & Lin, 2017). Pomembno je upoštevati dejstvo, da je povezava med kulturno inteligentnostjo in izobrazbo pozitivna (Bogilovic, Cerne & Škerlavaj, 2017), saj z mislijo na to lahko ustvarimo bolj kreativno skupino, ki bo uspešnejša. Razlicnost znanja, sposobnosti in kulturnega ozadja lahko privede do uspešnejšega razvojnega oddelka (Niebuhr, 2010). Povezanost med raznolikostjo znanja clanov razvojnega oddelka in kreativnostjo oddelka je mocna in pozitivna. Ravno tako je pozitivna povezanost med raznolikostjo znanja zunanjih clanov razvojnega oddelka in kreativnostjo. Na kreativnost razvojnega oddelka pozitivno vpliva tudi razlicnost informacij na raznih specializiranih spletnih forumih (Tang & Ye, 2015). Niebuhr (2010) v svoji študiji predlaga prilagoditev zakonodaje za lažjo migracijo visoko izobraženih in izkušenih ljudi iz drugih držav, ce želi imeti država vecjo in trajnejšo rast, saj taki zaposleni pozitivno vplivajo na razvojni oddelek. Ravno tako je v clanku Diaz-Garcia s sodelavci posredno najdena pozitivna povezanost med spolno raznolikostjo zaposlenih v razvojnem oddelku in uspešnostjo razvojnega oddelka na podrocju inoviranja (Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013). Nadaljevanje te študije je pripeljalo do potrditve pozitivne povezanosti med spolno raznolikostjo zaposlenih v razvojnem oddelku in inovacijami. Ugotovili so, da takšna raznolikost pozitivno vpliva na produktne inovacije, a opozarjajo, da je povecevanje spolne raznolikosti v zvezi s produktnim inoviranjem razvojnega oddelka pozitivno do neke mere, potem pa pride do obratnega ucinka. Najvec produktnih inovacij je doseženih v primeru, ko je zastopanost spolov 25 : 75. To pomeni, da ce spolno raznolikost umetno povecujemo do 50 : 50 , pride do negativnih vplivov na inoviranje, saj se clani oddelka med sabo ne poslušajo vec, ampak se pricnejo ukvarjati samo še z vprašanjem, kdo (v smislu spola) je dal idejo, ne pa ali je ideja dobra (González-Moreno, Díaz-García, & Sáez-Martínez, 2018). Raznolikost spolov v razvojnem oddelku privede do razlicnega znanja, pogledov in reševanja dolocenega problema. To privede do širšega pogleda na zastavljeni problem, vecje kreativnosti in dinamicnosti pri reševanju naloge (González-Moreno, Díaz-García & Sáez-Martínez, 2018). Potrebno raznolikost vedno laže dosežemo zaradi interneta, ki omogoca, da se organizacije laže povežejo z drugimi organizacijami ali posamezniki. Enkel, Gassmann in Chesbrough (2009) ugotavljajo, da bo vedno pomembnejše sodelovanje organizacij iz razlicnih panog na podrocju raziskav in razvoja, saj bodo organizacije le tako lahko uspešno inovirale. Sodelovanje z organizacijami, ki ne delujejo na istem podrocju, pomeni, da imajo organizacije zaposlene drugacne profile ljudi, z drugacnim znanjem in izkušnjami. Tako imenovano odprto inoviranje bo ravno tako pridobivalo na veljavi, saj organizacijam pomaga hitreje, ucinkoviteje in ceneje rešiti zastavljene probleme. Ko se organizacija odpre za inoviranje, se s tem problemom z razlicnih zornih kotov pricne ukvarjati veliko razlicnih ljudi. Glede na to, da smo v casu 4. industrijske revolucije (Schwab, 2017), se spodobi, da poskusimo pogledati izven doslej znanih okvirov in nacinov razmišljanja tudi na podrocju raziskav in razvoja. Li, Hou, Yu, Lu in Yang (2017) verjamejo, da bo poleg pametnih mest, zdravljenja, transporta, robotov, vozil, igrac, ekonomije in drugega tudi pametna proizvodnja, ki bo vkljucevala nove pristope med nacrtovanjem, proizvodnjo, vodenjem in testiranjem. Ravno tako bo nova tehnologija v smislu pametnih izdelkov vkljucena v proizvode in jih spremljala skozi celotno življenjsko obdobje. Pametna proizvodnja bo ucinkovitejša, cenejša, okolju prijaznejša in višje kakovosti. Mak in Pichika (2018) napovedujeta, da bo umetna inteligenca mocno spremenila nacin raziskav in razvoja, saj bo sposobna sama razvijati nove produkte. To pomeni, da bodo razvojni oddelki v prihodnosti popolnoma drugacni od teh, ki jih poznamo danes. Cockburn, Henderson in Stern (2018) predvidevajo, da v prihodnosti organizacije ne bodo vec toliko vlagale v visoko kvalificirano delovno silo v razvojnih oddelkih, ki pomeni visoke variabilne stroške razvoja, ampak bodo raje vlagale v umetno inteligenco, ki predstavlja fiksen strošek, zato se bodo mejni stroški razvoja znižali. 3 RAZVOJ HIPOTEZ V vecini literature je navedeno, da je raznolikost dobrodošla. Iz tega sledijo predpostavke, da je enako tudi v primeru izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka, ter predvidevanje, da vecja izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka pomeni, da se na reševanje zastavljenega problema gleda z vec zornih kotov, kar privede do ucinkovitejšega in uspešnejšega reševanja tega. Na podlagi teh predvidevanj so postavljene spodnje hipoteze. Hipotezo 1 postavimo na podlagi dejstev, da s številom zaposlenih merimo velikost organizacije (EC, 2018a; EC, 2018b). V malih in srednje velikih organizacijah se srecujejo s pomanjkanjem sredstev, ki bi jih lahko namensko porabili za razvojni oddelek (Kleinknecht, 1989). Verjetnost, da ima organizacija razvojni oddelek, se z njeno velikostjo povecuje (Arundel, Bordoy & Kanerva, 2007), z velikostjo organizacije pa se povecuje tudi teoreticna možnost raznolikih razvojnih oddelkov. Forés in Camisón (2016) sta ugotovila, da je velikost organizacije pozitivno povezana s sposobnostjo razvijanja in z absorpcijo novega znanja. Lahko predvidevamo, da znotraj organizacije to pomeni tudi, da je velikost povezana z razlicnostjo profilov ljudi, ki pomagajo pri absorpciji novega znanja. V primeru raziskave Randřy, Thomsen in Oxelheim (2006) je bilo ugotovljeno, da je vecja uprava organizacije povezana z vecjo nacionalno in spolno raznolikostjo uprave. Bistvo logike za to hipotezo sloni na tem, da je v organizacijah z vecjim številom zaposlenih vecja možnost, da imajo zaposleni v organizaciji in zato v oddelkih razlicno izobrazbo. Hipoteza 1: Število zaposlenih v organizaciji je pozitivno povezano z razlicnostjo izobrazbene strukture razvojnega oddelka. Podobno kot v hipotezi 1 v hipotezi 2 predpostavimo, da je v razvojnih oddelkih z vecjim številom zaposlenih vecja verjetnost, da bodo ti imeli razlicno izobrazbeno strukturo kot v manjših. Hipoteza 2: Število zaposlenih v razvojnem oddelku je pozitivno povezano z razlicnostjo izobrazbene strukture razvojnega oddelka. Da je raznolikost razvojnega oddelka pozitivno povezana z inovativnostjo organizacije, so ugotovili številni avtorji. Tako npr. Reagans in Zuckerman (2001) navajata, da so razvojni oddelki produktivnejši, ce imajo zaposlene iz razlicnih obdobij, ne pa da imajo v organizaciji ves cas iste zaposlene in oddelka ne dopolnjujejo z novimi zaposlenimi. Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez (2013) so ugotovili pozitivno povezanost med spolno raznolikostjo zaposlenih v razvojnem oddelku in inoviranjem. Hoisl, Gruber in Conti (2017) so dokazali, da je raznolikost zaposlenih v razvojnem oddelku zaželena in pozitivno vpliva na uspešnost oddelka. Niebuhr (2010) navaja, da razlicnost zaposlenih v razvojnem oddelku na podrocju znanja, kulturnega ozadja in sposobnosti lahko privede do uspešnejšega razvojnega oddelka. Tang in Ye (2015) navajata, da je povezanost med raznolikostjo znanja clanov razvojnega oddelka in kreativnostjo mocna in pozitivna. Sun in sodelavci (2017) ugotavljajo, da raznolikost v skupini pozitivno vpliva na individualno in skupinsko ucenje, to pa je pozitivno povezano z inovativnostjo. Řstergaard, Timmermans in Kristinsson (2011) navajajo, da je izobrazbena raznolikost v organizaciji pomembna pri absorpciji in kreiranju novega znanja in pri inovacijah. Na podlagi teh dejstev postavimo hipotezo 3, ki ravno tako govori o razlicnosti. Razlicna izobrazba pripomore k razlicnosti profilov ljudi, z zaposlitvijo razlicnih profilov ljudi v razvojnem oddelku pa bi pripomogli k vecji inovativnosti organizacije. Hipoteza 3: Razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka je pozitivno povezana z inovativnostjo organizacije. Podobno kot hipoteza 3 je tudi hipoteza 4 povezana z izobrazbeno raznolikostjo, le da je tu povezava z deležem cistega dobicka. Tako je vec avtorjev ugotovilo povezavo med inovativnostjo in uspešnostjo ter raznolikostjo in uspešnostjo. Uspešnost organizacije je v literaturi pogosto povezana s financno uspešnostjo organizacije. Na primer, Herring (2009) ugotovlja, da je raznolika delovna sila (v smislu rase in spola) pozitivno povezana z vecjimi prihodki in deležem cistega dobicka. Leal-Rodríguez, Eldridge, Roldán, Leal-Millán & Ortega-Gutiérrez, (2015) ugotavljajo, da je inovativnost povezana z uspešnostjo organizacije, Geroski, Machin in Van Reenen (1993) pa so našli pozitivno povezanost med inovativnostjo in profitabilnostjo organizacije. Ravno tako sta Rajapathirana in Hui (2018) ugotovila, da je inovativnost organizacije pozitivno povezana s financno uspešnostjo organizacije. Hipoteza 4: Razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka je pozitivno povezana z deležem cistega dobicka. Velikost organizacije je povezana z inovativnostjo, inovativnost pa z uspešnostjo organizacije (Leal-Rodríguez, Eldridge, Roldán, Leal-Millán & Ortega-Gutiérrez, 2015). Pozitivno povezanost med velikostjo organizacije in inovacijsko aktivnostjo so v svoji študiji potrdili tudi Hsu, Lien in Chen (2015), zato predvidevamo, da velikost organizacije vpliva na njeno inovativnost, in sicer prek razvojnega oddelka, ki je gonilo inovativnosti v organizaciji. Prispevek dodatno predpostavlja, da na inovativnost organizacije ne vpliva zgolj razvojni oddelek kot tak, temvec tudi razlicnost izobrazbe zaposlenih v njem. Kakšen vpliv ima raznolikost, je navedeno že v zgornjih štirih hipotezah. Tako postavimo hipotezo 5. Hipoteza 5: Število zaposlenih posredno vpliva na inovativnost organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. Podobno kot v hipotezi 5 tudi v hipotezi 6 predvidevamo, da velikost, v tem primeru razvojnega oddelka, vpliva na inovativnost organizacije prek izobrazbene strukture razvojnega oddelka. Hipoteza 6: Število zaposlenih v razvojnem oddelku posredno vpliva na inovativnost organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. Hipoteza 7 predvideva, da število zaposlenih v organizaciji posredno vpliva na delež cistega dobicka prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. Kot je navedeno zgoraj, sta inovativnost in uspešnost organizacije povezani med seboj, zato glede na prebrano literaturo logicno sklepamo in postavimo hipotezo 7. Hipoteza 7: Število zaposlenih posredno vpliva na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. Predvidevamo, da število zaposlenih v razvojnem oddelku posredno vpliva na delež cistega dobicka prek izobrazbene strukture razvojnega oddelka. Vecji razvojni oddelek pomeni vecjo inovativnost, vecja inovativnost pa vecjo financno uspešnost organizacije. Ravno tako raznolikost v skupinah pomembno vpliva na inovativnost in financno uspešnost organizacij. Na podlagi tega postavimo še zadnjo, tj. 8. hipotezo. Hipoteza 8: Število zaposlenih v razvojnem oddelku posredno vpliva na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka 4 METODOLOGIJA Namen raziskave je s pomocjo spletne ankete ugotoviti, kako izobrazbena struktura razvojnega oddelka vpliva na uspešnost organizacije v smislu inovativnosti in deleža cistega dobicka ter kaj vpliva na izobrazbeno strukturo razvojnega oddelka. 4. 1 Anketni vprašalnik Raziskavo smo izvedeli s pomocjo anketiranja prek elektronske pošte. Elektronsko sporocilo je vsebovalo URL-povezavo do ankete in nagovor, v katerem smo definirali cilj in namen ankete. Anketo smo naredili na spletni strani “1ka.si”. Anketa je sestavljena iz 15 vprašanj in skupno 36 spremenljivk. Vprašanja so se nanašala na splošne informacije o organizaciji, kot so panoga, organizacijska struktura, starost, število zaposlenih, ter na vprašanja o razvojnem oddelku in inovativnosti ter financni uspešnosti organizacije. Pri sestavi anketnega vprašalnika smo si pomagali z anketnim vprašalnikom “CERINNO Raziskava visokotehnoloških podjetij v Sloveniji 2013”, opravljenim v sklopu aktivnosti Laboratorija za odprte inovacijske sisteme na Centru odlicnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo, in z anketnim vprašalnikom CIS (angl. Community Innovation Survey). V anketi smo uporabili vse tipe vprašanj od nominalnih, ordinarnih, intervalnih do razmernostnih. V anketi sta dve vprašanji s 5-stopenjsko Likertovo lestvico. Z njima smo poskusili oceniti inovativnost in vkljucevanje deležnikov v razvoj novih izdelkov. 4. 2 Zbiranje podatkov Anketni vprašalnik smo izdelali v slovenskem, hrvaškem, italijanskem in nemškem jeziku. S tem smo se želeli karseda približati organizacijam v razlicnih državah in jim omogociti lažje izpolnjevanje vprašalnika. Raziskavo smo želeli narediti na vzorcu cim vecjega števila držav in tako primerjati, kako se, ce sploh, države med seboj razlikujejo glede na problematiko. Želeli smo raziskati, ali obstajajo kakšne posebne specifike med državami z razlicno stopnjo razvitosti in razlicno kulturo. Zanimalo nas je tudi, v katero skupino držav sodi Slovenija in kako lahko izboljšamo uspešnost slovenskih organizacij ter s tem tudi naše države in drugih. Tako smo kasneje navezali stik s slovenskimi konzularnimi predstavništvi v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Italiji, Avstriji, Nemciji, Švici, Franciji, na Hrvaškem in na Danskem. Nanje smo se obrnili s prošnjo, ce nam lahko posredujejo kontakte organizacij v državi, v kateri so prisotni, kar pomeni, da nam posredujejo kontakte organizacij v državi, v kateri imajo te sedež. Izjema je Danska, kjer je slovenski konzulat zadolžen še za druge skandinavske države. Vedeli smo, da imajo konzulati v tujini zakupljen dostop do placljivih, sicer javnih baz podatkov o organizacijah v državi delovanja. Tako smo pricakovali, da jim to ne bo povzrocalo vecjega stroška in težav. Naše pisanje in telefonski pogovori so bili v vecini primerov toplo sprejeti, a z malo posluha za našo željo. Zanimanje in popolno podporo smo pridobili le od slovenskega konzulata v Avstriji, od koder so nam posredovali kontakte iz baze Aurelia. Kontakti so vsebovali organizacije, ki imajo vec kot 10 zaposlenih. Do tega števila smo prišli s sklepanjem, da manjše organizacije najverjetneje nimajo razvojnega oddelka. Podatki kontaktov organizacij iz Italije so bili iz baze kontaktov šole MIB, kontaktni podatki hrvaških organizacij pa iz registra Hrvaške gospodarske zbornice (HGK). Slovenski kontaktni podatki organizacij so iz baze COBIK (raziskave o inovativni dejavnosti visokotehnoloških podjetij). Za obmocje Slovenije, Italije in Hrvaške nismo uporabili posebnega kriterija o številu zaposlenih. Na obmocje Avstrije smo razposlali 36.849 anket, Italije 1.396, Hrvaške 11.299 in Slovenije 1.878. Anketo smo slovenskim organizacijam poslali v slovenskem jeziku, hrvaškim v hrvaškem, italijanskim v italijanskem in avstrijskim v nemškem jeziku. Organizacijam smo skupno razposlali 51.422 anket. Zbiranje je potekalo od 23. 11. 2017 do 19. 10. 2018. Skupno smo pridobili 433 ustrezno rešenih anket, od tega 120 iz Slovenije, 151 iz Hrvaške, 158 iz Avstrije in 4 iz Italije. Tako lahko vidimo, da je v Sloveniji odgovorilo 6,39 % organizacij, na Hrvaškem 1,336 % organizacij, v Avstriji 0,429 % organizacij in v Italiji 0,287 % organizacij. Skupna stopnja odgovora ustrezno rešenih anket je 0,842 %. 4. 3 Raziskovalni model in analiticne tehnike Na sliki 1 je prikazan raziskovalni model s hipotezami 1–4. Za analizo teh hipotez smo uporabili linearno regresijo. Z njo smo analizirali vpliv neodvisnih spremenljivk na odvisne. Neodvisne spremenljivke so na sliki 1 prikazane z zacetkom pušcice, odvisne s koncem pušcice. Tako je izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka za hipotezi 1 in 2 odvisna spremenljivka, za hipotezi 3 in 4 pa neodvisna. Slika 1: Raziskovalni model postavljenih hipotez 1–4 Na sliki 2 je prikazan raziskovalni model z mediacijskimi hipotezami (posrednega vpliva) 5–8. Neodvisni spremenljivki sta na levi strani slike 2 in kažeta, kako prek posrednika – izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka – vplivata na odvisni spremenljivki na desni strani slike 2. Slika 2: Raziskovalni model postavljenih hipotez 5–8 Pri analiziranju podatkov smo uporabili programsko opremo SPSS. Z njo smo hoteli preveriti, ali obstaja statisticno znacilna razlika med številom zaposlenih in izobrazbeno strukturo razvojnega oddelka, med številom zaposlenih v razvojnem oddelku in izobrazbeno strukturo razvojnega oddelka, med izobrazbeno strukturo razvojnega oddelka in inovativnostjo organizacije ter med izobrazbeno strukturo razvojnega oddelka in deležem cistega dobicka organizacije. Za analizo hipotez 1–4 smo uporabili regresijsko analizo. Za analiziranje hipotez 5–8 smo v programski opremi SPSS uporabili postopek “PROCESS” (Hayes & Preacher, 2014), s katerim smo analizirali mediacijo oz. “testiranje posrednega vpliva”. 5 REZULTATI 5. 1 Opisna statistika Glede velikosti so v povprecju najmanjše organizacije v analiziranem vzorcu z obmocja Hrvaške s 13,3 zaposlenega, najvecje pa iz Avstrije s 348,3 zaposlenega. Povprecno najmlajše organizacije, ki so zajete v našo analizo, so z obmocja Hrvaške – 20,6 leta, povprecno najstarejše pa z obmocja Avstrije – 40,9 leta. Tabela 1 prikazuje odgovore na vprašanje, s katerim smo merili izobrazbeno raznolikost v razvojnem oddelku. Vprašanje se je glasilo: »Ali imate v vašem podjetju, v razvojnem oddelku, poleg inženirjev, magistrov ter doktorjev znanosti (naravoslovna izobrazba) tudi zaposlene s kakšno drugacno izobrazbo?« Iz tabele 1 lahko razberemo, da je najvec veljavnih odgovorov z obmocja Avstrije – 146, najmanj pa iz Italije. Skupno uporabnih odgovorov je 323. Odstotno najvecja izobrazbena raznolikost v razvojnem oddelku – 100 % je v Italiji, najmanjša izobrazbena raznolikost v razvojnem oddelku pa na Hrvaškem – 19,6 %. Tabela 1: Raznolikost izobrazbene strukture razvojnega oddelka po državah Inovativnost smo ocenjevali z vprašanji, ki so predstavljena v tabeli 2. Respondenti so odgovarjali na podlagi 5-stopenjske Likertove lestvice, pri kateri je pomenilo 1 Sploh se ne strinjam in 5 Popolnoma se strinjam. Tabela 2 prikazuje odgovore po posameznih državah. Tabela 2: Ocenjevanje inovativnosti po državah s pomocjo Likertove lestvice Tabela 3 prikazuje delež cistega dobicka v % od celotnih prihodkov po državah. Veljavnih odgovorov na to vprašanje je bilo 170, najvec iz Hrvaške – 61. Povprecno najvišji delež cistega dobicka od organizacij, ki so sodelovale v raziskavi, je z obmocja Hrvaške – 10,4 %, sledi Avstrija z 10,2 %. Tabela 3: Delež cistega dobicka po državahVeljavnih Povprecje Standardni odklon Minimum Maksimum Slovenija 55 9,71 9,02 0 31 Avstrija 52 10,2 15,49 -10 90 Italija 2 5 0 5 5 Hrvaška 61 10,4 9,66 1 40 5. 2 Preverjanje hipotez Ker so bili odgovori na vprašanje »Ali imate v vašem podjetju, v razvojnem oddelku, poleg inženirjev, magistrov ter doktorjev znanosti (naravoslovna izobrazba), tudi zaposlene s kakšno drugacno izobrazbo?« šifrirani za Da 1 in Ne 2, je treba interpretirati regresijski koeficient ravno v obratni smeri. Iz tabele 4 lahko razberemo, da hipoteza 1 ni potrjena, saj je stopnja znacilnosti vecja od 0,05 (ß = -0,064, p > 0,05), zato hipoteze 1 ne potrdimo. Tabela 4: Rezultati regresijske analize o vplivu velikosti organizacije na izobrazbeno raznolikost razvojnega oddelkaNestandardizirani koeficienti Standardizirani koeficienti B Standardni odklon Beta t Sig. Konstanta ,567 ,115 4,949 ,000 STAROST ,007 ,003 ,133 2,623 ,009 ZAPOSLENI ,000 ,000 -,064 -1,253 ,211 Odvisna spremenljivka: IZOBRAZBENA STRUKTURA RAZVOJNEGA ODDELKA Iz tabele 5 lahko razberemo, da velikost razvojnega oddelka negativno vpliva na izobrazbeno raznolikost razvojnega oddelka (ß = 0,171, p < 0,05), zato hipoteze 2 ne potrdimo. Tabela 5: Rezultati regresijske analize o vplivu velikosti razvojnega oddelka na izobrazbeno raznolikost razvojnega oddelkaNestandardizirani koeficienti Standardizirani koeficienti B Standardni odklon Beta t Sig. Konstanta ,527 ,114 4,641 ,000 STAROST ,005 ,003 ,099 2,090 ,037 ZAPOSLENI ,025 ,007 ,171 3,609 ,000 Odvisna spremenljivka: IZOBRAZBENA STRUKTURA RAZVOJNEGA ODDELKA Iz tabele 6 lahko razberemo, da izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka negativno vpliva na inovativnost organizacije (ß = 0,432, p < 0,05), zato hipoteze 3 ne potrdimo. Tabela 6: Rezultati regresijske analize o vplivu izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka na inovativnostNestandardizirani koeficienti Standardizirani koeficienti B Standardni odklon Beta t Sig. Konstanta -,186 ,189 -,986 ,325 STAROST ,001 ,004 ,015 ,342 ,733 ZAPOSLENI ,761 ,077 ,432 9,871 ,000 Odvisna spremenljivka: INOVATIVNOST Iz tabele 7 vidimo, da izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka negativno vpliva na dobickonosnost organizacije (ß = 0,247, p < 0,05), zato hipoteze 4 ne potrdimo. Tabela 7: Rezultati regresijske analize o vplivu izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka na dobickonosnost organizacijeNestandardizirani koeficienti Standardizirani koeficienti B Standardni odklon Beta t Sig. Konstanta 1,300 ,585 2,222 ,027 STAROST ,003 ,013 ,013 ,271 ,786 ZAPOSLENI 1,243 ,239 ,247 5,200 ,000 Odvisna spremenljivka: DOBICKONOSNOST Analiza mediacije s tehniko "PROCESS" je pokazala, da je posreden vpliv števila zaposlenih na inovativnost organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka statisticno neznacilen (posredni vpliv je 0,0001, spodnji interval zaupanja je -0,0004, zgornji pa 0,0000), zato hipoteze 5 ne potrdimo. Posreden vpliv števila zaposlenih v razvojnem oddelku na inovativnost organizacije prek izobrazbene strukture razvojnega oddelka je statisticno znacilen, a negativen (posredni vpliv je 0,0179, spodnji interval zaupanja je 0,0076, zgornji pa 0,0587). Tako hipoteze 6 ne potrdimo, saj je, tako kot smo razložili pri interpretaciji hipoteze 1, treba vse interpretirati ravno v obratni smeri. Posreden vpliv števila zaposlenih na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka je statisticno neznacilen (posredni vpliv je -0,0002, spodnji interval zaupanja je -0,0007, zgornji pa 0,0000), zato hipoteze 7 ne potrdimo. Posredni vpliv števila zaposlenih v razvojnem oddelku na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka je prav tako statisticno znacilen in negativen (posredni vpliv je 0,0296, spodnji interval zaupanja je 0,0128, zgornji pa 0,0943), zato hipoteze 8 ne potrdimo. 6 DISKUSIJA V tem poglavju so najprej predstavljeni in komentirani rezultati raziskave. V nadaljevanju sledi izvirni znanstveni prispevek raziskave ter priporocila managementu, na koncu pa so predstavljene omejitve in priporocila za nadaljnja raziskovanja. 6. 1 Interpretacija rezultatov raziskave Vecina avtorjev zagovarja raznolikost v skupinah in organizacijah. Menijo, da je raznolikost dobrodošla in prinaša vec inovativnosti in produktivnosti ter vecjo uspešnost organizacij (Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Mohammadi, Broström & Franzoni, 2017; Parrotta, Pozzoli & Pytlikova, 2014; Phillips 2014; Reagans & Zuckerman, 2001; Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013; Niebuhr, 2010; Tang & Ye, 2015). Nekateri avtorji opozarjajo, da moramo biti pazljivi pri raznolikosti zaposlenih, saj ima prevelika raznolikost lahko negativen ucinek (González-Moreno, Díaz-García, & Sáez-Martínez, 2018). Na drugi strani obstajajo avtorji, ki dokazujejo, da so nekatere raznolikosti dobrodošle, pri drugih pa ne najdejo vpliva na uspešnost (Řstergaard, Timmermans & Kristinsson, 2011), a vecina si je enotna, da je raznolikost na podrocju izkušenj in znanja dobrodošla (Vera Nemanich, Vélez-Castrillón & Werner, 2016; Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Mohammadi, Broström & Franzoni, 2017; Bellini, Ottaviano, Pinelli & Prarolo, 2013; Niebuhr, 2010, Tang & Ye, 2015). Za podrocje, s katerim se ukvarja naš prispevek, nismo našli nobenega znanstvenega clanka, zato smo postavili dane hipoteze, saj smo predvidevali, da je raznolikost v razvojnih oddelkih na podrocju izobrazbe zaposlenih zaželena in pozitivno povezana z uspešnostjo organizacije, vendar nobene od hipotez nismo potrdili. V tabeli 8 so posamezne hipoteze in njihov status. Iz nje lahko razberemo, da nobena od hipotez ni potrjena. Vse tri hipoteze, ki vkljucujejo spremenljivko "Velikost organizacije", niso statisticno znacilne, vse ostale, ki te spremenljivke ne vkljucujejo, so statisticno znacilne. Tabela 8: Hipoteze in njihov status Hipoteza 1 govori, da je število zaposlenih v organizaciji pozitivno povezano z razlicnostjo izobrazbene strukture razvojnega oddelka. Kot smo navedli pri opisu te hipoteze: »Bistvo logike za to hipotezo sloni na tem, da je v organizacijah z vecjim številom zaposlenih vecja možnost, da imajo zaposleni v organizaciji in posledicno na oddelkih razlicno izobrazbo«. Te hipoteze na podlagi podatkov, pridobljenih v raziskavi, nismo potrdili, saj so podatki statisticno neznacilni. Dobljeni rezultat lahko razlagamo tako, da vecja kot je organizacija, bolj ima specializirane oddelke in locene posameznike na podlagi znanja in seveda izobrazbe. Temu v prid govori vec raziskovalcev (Arundel, Bordoy & Kanerva, 2007; Kleinknecht, 1989), ki pravijo, da se z velikostjo organizacij povecuje verjetnost samostojnih razvojnih oddelkov, v katerih so zaposleni samo specialisti, ki se ukvarjajo z razvojem. Tako v razvoj vkljucujejo samo zaposlene, ki se ukvarjajo strogo s tehnicnimi problemi, ne vkljucujejo npr. produktnega managerja, ki je lahko kakšnega drugacnega izobrazbenega profila in ne naravoslovnega, ali drugih zaposlenih, ki pomenijo vez med trgom in razvojem, temvec te zaposlene vkljucujejo v druge oddelke ali kot specializirane posameznike. Kot navaja Kleinknecht (1989), imajo manjše inovativne organizacije manj virov in pogosto nedefinirane razvojne oddelke, ce so ti definirani, pa po logicnem sklepanju niso sestavljeni iz samih specialistov, ki bi se strogo ukvarjali zgolj s tehnicnim razvojem (naravoslovna smer izobrazbe) dolocenega izdelka, temvec z zaposlenimi, ki so zadolženi tudi za druge naloge. S tem dobijo rezultati hipoteze 1 smisel. Hipoteza 2 trdi, da se z vecanjem razvojnega oddelka povecuje tudi izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka. Analiza rezultatov tega ni mogla potrditi, rezultati so bili visoko statisticno znacilni (p < 0,001 in ß = 0,171). Ti rezultati kažejo na to, da se z vecanjem števila zaposlenih v razvojnem oddelku raznolikost v njem zmanjšuje. Komentiranje hipoteze 2 je mocno povezano s komentiranjem hipoteze 1, saj je velikost organizacije pozitivno povezana z velikostjo razvojnega oddelka (p < 0,001, ß = 0,392). Sledi hipoteza 3, ki predvideva, da je razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka pozitivno povezana z inovativnostjo organizacije. Tega s testom nismo potrdili, analiza je bila visoko statisticno znacilna (p < 0,001, ß = 0,432), vendar je dala rezultat, ki kaže v nasprotno smer od predvidevanja hipoteze. To si lahko razlagamo na vec nacinov. Eden od njih je ta, kot je opisano že pri razlagi rezultatov hipoteze 1, da obstaja verjetnost, da vecje organizacije v razvoj strogo vkljucujejo samo zaposlene, ki se ukvarjajo s tehnicnim reševanjem problemov in ne širše. Pri manjših organizacijah ta delitev ni tako stroga. Avtorji navajajo, da je velikost organizacije pozitivno povezana z inovativnostjo (Forés, & Camisón, 2016; Hansen, 1992; Hsu, Lien & Chen, 2015). S tem lahko osmislimo rezultate in jih povežemo s hipotezo 1, saj literatura pravi, da so vecje organizacije inovativnejše, znotraj njih pa so razvojni oddelki bolj homogeni v smislu izobrazbene strukture. Hipoteze 4, ki trdi, da je razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka pozitivno povezana z deležem cistega dobicka, na podlagi pridobljenih podatkov nismo potrdili, analiza je bila visoko statisticno znacilna (ß = 0,247, p < 0,001). Rezultati govorijo o obratnem ucinku, kot predvideva hipoteza 4. Na podlagi takšnih rezultatov lahko trdimo, da heterogenost v izobrazbenem smislu zaposlenih v razvojnem oddelku negativno vpliva na dobickonosnost organizacije. To je povezano s hipotezo 3, saj je velikost organizacije povezana z inovativnostjo, inovativnost pa z uspešnostjo in dobickonosnostjo organizacije (Leal-Rodríguez, Eldridge, Roldán, Leal-Millán & Ortega-Gutiérrez, 2015; Laforet, 2013). Na podlagi statisticnih podatkov (SURS, 2018) vidimo, da manjša podjetja ustvarijo manj prihodkov na zaposlenega kot vecja, zato lahko iz tega sklepamo, da je tudi dobickonosnost vecjih vecja. S tem lahko tudi hipotezo 4 povežemo s hipotezo 1. Hipoteze 5 nismo potrdili zaradi statisticne neznacilnosti. Hipoteze 6, 7 in 8 so statisticno znacilne, a govorijo v nasprotju s predvidevanjem hipotez in jih zaradi tega nismo potrdili. Za analizo teh hipotez smo uporabili "Metodo posrednega vpliva". Kot pove že samo ime, metoda meri posreden vpliv neodvisne spremenljivke na odvisno prek posrednika (mediatorja). V primeru te raziskave je bil mediator izobrazbena raznolikost razvojnega oddelka. Zaradi dobljenih rezultatov hipotez 1–4 so tudi rezultati hipotez 5–8 logicni in povezani z njimi. Razlog, da so rezultati takšni, in logiko v zvezi s tem smo razložili že zgoraj. 6. 2 Teoreticni prispevki Narejena raziskava je plod želje po odkrivanju novih dimenzij v znanosti. Pri pregledu slovenske in tuje literature nismo našli avtorjev in raziskav, ki bi se ukvarjali z vprašanjem »Kako izobrazbena struktura razvojnega oddelka vpliva na uspešnost organizacije?«. Ker mnogo avtorjev (Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Mohammadi, Broström, & Franzoni, 2017; Parrotta, Pozzoli & Pytlikova, 2014; Phillips 2014; Reagans & Zuckerman, 2001; Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013; Niebuhr, 2010; Tang & Ye, 2015) zagovarja razlicne dimenzije raznolikosti in trdi, da ta pozitivno vpliva na inovativnost in uspešnost organizacij, smo zastavili dane hipoteze. Rezultate naše empiricne raziskave, ki vkljucuje analizo 433 organizacij od 51.422 povabljenih organizacij iz Slovenije, Avstrije, Italije in Hrvaške, si lahko razlagamo kot dvom o raznolikosti v vseh pomenih in njen pozitivni vpliv na organizacije. Morda pa rezultati odpirajo samo nov pogled na raznolikost v izobrazbenem smislu v razvojnem oddelku. Nikakor ne trdimo, da raznolikost zaposlenih v drugih pomenih ni dobrodošla, saj smo se v naši raziskavi zelo ozko omejili zgolj na izobrazbeno raznolikost razvojnega oddelka in njegov vpliv na uspešnost organizacije. Na podlagi empiricne raziskave prispevka smo prišli do zakljucka, da so v vecjih organizacijah razvojni oddelki v izobrazbenem smislu bolj homogeni kot v manjših organizacijah. Ravno tako smo ugotovili, da homogenost razvojnih oddelkov v izobrazbenem smislu pomeni vecjo inovativnost in dobickonosnost organizacij. Tako ugotavljamo, da je dimenzija raznolikosti izobrazbe v razvojnem oddelku manj zaželena kot druge raznolikosti, ki so jih raziskali drugi raziskovalci (Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Sun, Teh, Ho & Lin, 2017; Niebuhr, 2010; Tang & Ye, 2015; Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013; González-Moreno, Díaz-García & Sáez-Martínez, 2018; Reagans & Zuckerman, 2001). S tem ta raziskava odpira nov pogled na raznolikost v razvojnih oddelkih in klice po nadaljnjem raziskovanju, saj bosta s tem omogoceni vecja uspešnost organizacij in tudi vecja blaginja na ravni države. 6. 3 Priporocila organizacijam Priporocilo organizacijam z razvojnim oddelkom je dokaj kompleksno in ni enoznacno. Na podlagi naše študije lahko trdimo, da so organizacije, ki imajo v razvojnem oddelku zaposlene samo ljudi z naravoslovno izobrazbo, inovativnejše in dobickonosnejše. Ta homogenost v razvojnem oddelku pa je povezana tudi z velikostjo. Vecje kot so, bolj je verjetno, da imajo v razvojnem oddelku zaposlene samo ljudi z naravoslovno izobrazbo. Pri tem moramo upoštevati, da manjše organizacije najveckrat nimajo tako strogo locenega razvoja in ljudi v njem, saj jim primanjkuje sredstev, zato se morajo tam zaposleni ukvarjati še z opravljanjem drugih nalog, ne samo z razvojem. Organizacijam, ki imajo definiran razvojni oddelek in na voljo dovolj sredstev, bi na podlagi naše študije predlagali, da imajo v razvojnem oddelku zaposlene le ljudi z naravoslovno izobrazbo in jim ne nalagajo drugih delovnih nalog. Le tako bodo lahko namenili vso svojo pozornost razvoju in inoviranju novih izdelkov in produktov. Inovativnost je tesno povezana z uspešnostjo, zato se bo tudi uspešnost organizacije povecala. Nikakor pa to ne pomeni, da mora biti razvojni oddelek homogen v vseh pomenih, saj drugi raziskovalci (Hoisl, Gruber & Conti, 2017; Sun., Teh, Ho & Lin, 2017; Niebuhr, 2010; Tang & Ye, 2015; Díaz-García, González-Moreno & Jose Sáez-Martínez, 2013; González-Moreno, Díaz-García & Sáez-Martínez, 2018; Reagans & Zuckerman, 2001) navajajo, da je heterogenost v razvojnem oddelku v smislu spola, starosti, kulturnega ozadja in drugega dobrodošla in pozitivno povezana z uspešnostjo organizacije. 6. 4 Omejitve in priporocila za nadaljnje raziskovanje Tako kot drugi raziskovalci smo se tudi sami pri svojem raziskovanju soocili z omejitvami v smislu dostopa do podatkov. Ce bi imeli vec podatkov, bi lahko našli in v raziskavo vkljucil še kakšno dodatno spremenljivko. Ravno tako je omejitev tudi kompleksnost zastavljenega problema, saj je podrocje še zelo neraziskano in ni opore v znanstveni literaturi. Ta kompleksnost pomeni casovno precej zahtevno raziskovanje. Nadalje je ena kljucnih omejitev ta, da so vsi podatki v raziskavi zbrani na podlagi izpolnjevanja anonimnih anket organizacij samih, kar je problematicno predvsem za podatke, ki se dotikajo uspešnosti organizacij. Ni nujno, da so organizacije (naj bo to zaradi nezaupanja ali drugih dejavnikov) podale realne odgovore. S tem je lahko prišlo do izkrivljenih rezultatov raziskave. Ravno tako obstaja omejitev v smislu pristranskosti, ki je vezana na pridobivanje podatkov zgolj iz enega vira. Zaradi tega ni možno z gotovostjo trditi o kavzalnosti testiranih razmerij – možen je tudi obraten vpliv. V zvezi s tem predlagamo uporabo longitudinalnih raziskovalnih nacrtov in povezovanje primarnih podatkov s sekundarnimi podatki o uspešnosti organizacij iz dostopnih baz podatkov. Tako bi se lahko preverili realna dodana vrednost na zaposlenega, dobicek, prihodki in drugo. Za nadaljnje raziskovanje bi v anketni vprašalnik priporocili vkljucitev naslednjega vprašanja: »Ali imate v podjetju produktne managerje ali druge zaposlene, ki so neposredno povezani z razvojnim oddelkom in niso del njega? Ce da, kakšno izobrazbo imajo: naravoslovno ali družboslovno/humanisticno?« Na podlagi tega vprašanja predvidevamo, da bi lahko pridobili dodatno spremenljivko, s katero bi lahko še podkrepili naše ugotovitve ali jih nadgradili v smislu izobrazbene raznolikosti zaposlenih, ki so v razvojnem oddelku ali neposredno povezani z njim in z uspešnostjo organizacije. Ker je ta študija na neki nacin pionirska, si želimo, da bi bila v prihodnosti uporabljena in nadgrajena. Menimo, da daje dober temelj za nadaljevanje, vendar bi jo morali razširiti v smislu zajema in analiziranja izobrazbene strukture širšega kroga zaposlenih, ki so povezani z delom v razvojnem oddelku, ne samo neposredno zaposlenih v samem razvojnem oddelku. S tem bi razširili znanje in vedenje o tem. Kot je znano, je razvoj temelj napredka in blaginje, zato menimo, da je nadaljnje raziskovanje tega podrocja pomembno, saj bodo organizacije s tem znanjem lahko ucinkovitejše, inovativnejše in dobickonosnejše. Po drugi strani se moramo zavedati, da smo na zacetku 4. industrijske revolucije, ki bo najverjetneje prinesla tehnološke in družbene spremembe. Napovedi teh sprememb so razlicne, med njimi je tudi ta, da bo vse vec del, ki jih zdaj opravlja clovek, v prihodnosti opravljal robot oz. umetna inteligenca. Tudi za podrocje razvoja novih produktov se napoveduje, da bo umetna inteligenca prevzela vlogo cloveka. V primeru, da pride do take spremembe, bo treba postaviti nove temelje razvojnim oddelkom, saj se bodo ti najverjetneje spremenili. Tako bodo morale prihodnje raziskave upoštevati nove dejavnike in spremenljivke, ki vplivajo na uspešnost organizacije. LITERATURA IN VIRI Abdallah, W. M. & Alnamri, M. (2015). Non-financial performance measures and the BSC of multinational companies with multi-cultural environment: An empirical investigation. Cross Cultural Management, 22(4), 594–607. Ahmad, K. & Zabri, S. M. (2016). The application of non-financial performance measurement in Malaysian manufacturing firms. Procedia Economics and Finance, 35, 476–484. Arundel, A., Bordoy, C. & Kanerva, M. (2007). Neglected innovators: How do innovative firms that do not perform R&D innovate. Results of an analysis of the Innobarometer, 9. Arvidsson, S. (2011). Disclosure of non-financial information in the annual report: A management-team perspective. Journal of intellectual capital, 12(2), 277–300. Bellini, E., Ottaviano, G. I., Pinelli, D. & Prarolo, G. (2013). Cultural diversity and economic performance: evidence from European regions. In Geography, institutions and regional economic performance (pp. 121–141). Berlin, Heidelberg: Springer. Bogilovic, S., Cerne, M. & Škerlavaj, M. (2017). Hiding behind a mask? Cultural intelligence, knowledge hiding, and individual and team creativity. European Journal of Work and Organizational Psychology, 26(5), 710–723. Chapman, R. L., Murray, P. C. & Mellor, R. (1997). Strategic quality management and financial performance indicators. International Journal of Quality & Reliability Management, 14(4), 432–448. Chatterji, A. & Levine, D. (2006). Breaking down the Wall of Codes: Evaluating Non-Financial Performance Measurement. California Management Review, 48(2), 29–51. Cockburn, I. M., Henderson, R. & Stern, S. (2018). The impact of artificial intelligence on innovation (No. w24449). National Bureau of Economic Research. Cohen, W. M. & Klepper, S. (1996). Firm size and the nature of innovation within industries: the case of process and product R&D. The review of Economics and Statistics, 232–243. Coram, P. J., Mock, T. J. & Monroe, G. S. (2011). Financial analysts' evaluation of enhanced disclosure of non-financial performance indicators. The British Accounting Review, 43(2), 87–101. Cumby, J. & Conrod, J. (2001). Non-financial performance measures in the Canadian biotechnology industry. Journal of Intellectual Capital, 2(3), 261–272. Damanpour, F. (1992). Organizational size and innovation. Organization studies, 13(3), 375–402. Damijan, J. P., Polanec, S. & Prašnikar, J. (2004). Self-selection, export market heterogeneity and productivity improvements: Firm level evidence from Slovenia (No. 148). LICOS Discussion paper. Díaz-García, C., González-Moreno, A. & Jose Sáez-Martínez, F. (2013). Gender diversity within R&D teams: Its impact on radicalness of innovation. Innovation, 15(2), 149–160. Domadenik, P., Prasnikar, J. & Svejnar, J. (2008). How to increase R&D in transition economies? Evidence from Slovenia. Review of development economics, 12(1), 193–208. Dossi, A. & Patelli, L. (2010). You learn from what you measure: financial and non-financial performance measures in multinational companies. Long Range Planning, 43(4), 498–526. EC. What is an SME. (2018a). Pridobljeno 2. avgusta 2018 iz: http://ec.europa.eu/growth/smes/business-friendly-environment/sme-definition_en EC. Glossary:Enterprise size. (2018b). Pridobljeno 2. avgusta 2018 iz: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Glossary:Enterprise_size Englander, A. S., Evenson, R. & Hanazaki, M. (1988). R&D, innovation and the total factor productivity slowdown. growth, 3, 1. Enkel, E., Gassmann, O. & Chesbrough, H. (2009). Open R&D and open innovation: exploring the phenomenon. R&d Management, 39(4), 311–316. Eurostat. Europe 2020 indicators – R & D and inovation. Pridobljeno 22. februarja 2018 iz: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Europe_2020_indicators_-_R%26D_and_innovation Forés, B. & Camisón, C. (2016). Does incremental and radical innovation performance depend on different types of knowledge accumulation capabilities and organizational size?. Journal of Business Research, 69(2), 831–848. García-Quevedo, J., Pellegrino, G. & Vivarelli, M. (2014). R&D drivers and age: Are young firms different?. Research Policy, 43(9), 1544–1556. Geroski, P., Machin, S. & Van Reenen, J. (1993). The profitability of innovating firms. The RAND Journal of Economics, 198–211. González, X., Miles-Touya, D. & Pazó, C. (2016). R&D, worker training and innovation: Firm-level evidence. Industry and Innovation, 23(8), 694–712. González-Moreno, Á., Díaz-García, C. & Sáez-Martínez, F. J. (2018). R & D team composition and product innovation: gender diversity makes a difference. European Journal of International Management, 12(4), 423–446. Hall, L. A. & Bagchi-Sen, S. (2002). A study of R&D, innovation, and business performance in the Canadian biotechnology industry. Technovation, 22(4), 231–244. Hall, B. H. & Mairesse, J. (1995). Exploring the relationship between R&D and productivity in French manufacturing firms. Journal of econometrics, 65(1), 263–293. Hansen, J. A. (1992). Innovation, firm size, and firm age. Small Business Economics, 4(1), 37–44. Hayes, A. F. & Preacher, K. J. (2014). Statistical mediation analysis with a multicategorical independent variable. British Journal of Mathematical and Statistical Psychology, 67, 451–470. Herring, C. (2009). Does diversity pay?: Race, gender, and the business case for diversity. American Sociological Review, 74(2), 208–224. Hoisl, K., Gruber, M. & Conti, A. (2017). R&D team diversity and performance in hypercompetitive environments. Strategic Management Journal, 38(7), 1455–1477. Honoré, F., Munari, F. & de La Potterie, B. V. P. (2015). Corporate governance practices and companies’ R&D intensity: Evidence from European countries. Research policy, 44(2), 533–543. Hsu, C. W., Lien, Y. C. & Chen, H. (2015). R&D internationalization and innovation performance. International Business Review, 24(2), 187–195. Jakobsen, M. (2017). Consequences of intensive use of non-financial performance measures in Danish family farm holdings. Qualitative Research in Accounting & Management, 14(2), 137–156. Kleinknecht, A. (1989). Firm size and innovation. Small Business Economics, 1(3), 215–222. Kucukaltan, B., Irani, Z. & Aktas, E. (2016). A decision support model for identification and prioritization of key performance indicators in the logistics industry. Computers in Human Behavior, 65, 346–358. Laforet, S. (2009). Effects of size, market and strategic orientation on innovation in non-high-tech manufacturing SMEs. European Journal of Marketing, 43(1/2), 188–212. Laforet, S. (2013). Organizational innovation outcomes in SMEs: Effects of age, size, and sector. Journal of World business, 48(4), 490–502. Leal-Rodríguez, A. L., Eldridge, S., Roldán, J. L., Leal-Millán, A. G. & Ortega-Gutiérrez, J. (2015). Organizational unlearning, innovation outcomes, and performance: The moderating effect of firm size. Journal of Business Research, 68(4), 803–809. Li, B. H., Hou, B. C., Yu, W. T., Lu, X. B. & Yang, C. W. (2017). Applications of artificial intelligence in intelligent manufacturing: a review. Frontiers of Information Technology & Electronic Engineering, 18(1), 86–96. Low, J. & Siesfeld, T. (1998). Measures that matter: Non-financial performance. Strategy & Leadership, 26(2), 24–38. Mak, K. K., Pichika, M. R. (2018). Artificial intelligence in drug development: present status and future prospects, Drug Discovery today. Pridobljeno 5. februarja 2019 iz: https://doi.org/ 10.1016/j.drudis.2018.11.014. Moen, Ř. (1999). The relationship between firm size, competitive advantages and export performance revisited. International Small Business Journal, 18(1), 53–72. Mohammadi, A., Broström, A. & Franzoni, C. (2017). Workforce Composition and Innovation: How Diversity in Employees’ Ethnic and Educational Backgrounds Facilitates Firm-Level Innovativeness. Journal of Product Innovation Management, 34(4), 406–426. Niebuhr, A. (2010). Migration and innovation: Does cultural diversity matter for regional R&D activity?. Papers in Regional Science, 89(3), 563–585. Řstergaard, C. R., Timmermans, B. & Kristinsson, K. (2011). Does a different view create something new? The effect of employee diversity on innovation. Research Policy, 40(3), 500-509. Oztekin, A., Delen, D., Zaim, H., Turkyilmaz, A. & Zaim, S. (2015). The influence of knowledge management on financial and non-financial performance. Journal of Information & Knowledge Management, 14(02), 1550013. Parrotta, P., Pozzoli, D. & Pytlikova, M. (2014). The nexus between labor diversity and firm’s innovation. Journal of Population Economics, 27(2), 303–364. Phillips, K. W. (2014). How diversity works. Scientific American, 311(4), 42–47. Pink, G. H., Daniel, I., Hall, L. M. & McKILLOP, I. (2007). Selection of key financial indicators: A literature, panel and survey approach. Law & Governance, 11(3). Prašnikar, J. & Gregoric, A. (2002). The influence of workers’ participation on the power of management in transitional countries: The case of Slovenia. Annals of Public and Cooperative Economics, 73(2), 269–297. Prašnikar, J. & Škerlj, T. (2006). New product development process and time-to-market in the generic pharmaceutical industry. Industrial Marketing Management, 35(6), 690–702. Rajapathirana, R. J. & Hui, Y. (2018). Relationship between innovation capability, innovation type, and firm performance. Journal of Innovation & Knowledge, 3(1), 44–55. Rametsteiner, E., Weiss, G. & Kubeczko, K. (2005). Innovation and entrepreneurship in forestry in central Europe (Vol. 141). Leiden: Brill. Randřy, T., Thomsen, S. & Oxelheim, L. (2006). A Nordic perspective on corporate board diversity. Age, 390(0.5428). Rebernik, M. (1990). Ekonomika inovativnega podjetja. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Reagans, R. & Zuckerman, E. W. (2001). Networks, diversity, and productivity: The social capital of corporate R&D teams. Organization science, 12(4), 502–517. Schwab, K. (2017). The fourth industrial revolution. New York: Currency. Sun, H., Teh, P. L., Ho, K. & Lin, B. (2017). Team diversity, learning, and innovation: a mediation model. Journal of Computer Information Systems, 57(1), 22–30. SURS (2018). Podjetja po velikosti glede na število oseb. Pridobljeno 1. avgusta 2018 iz: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418801S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2 Tang, C. & Ye, L. (2015). Diversified knowledge, R&D team centrality and radical creativity. Creativity and Innovation Management, 24(1), 123–135. Ulku, H. (2007). R & D, innovation, and growth: evidence from four manufacturing sectors in OECD countries. Oxford Economic Papers, 59(3), 513–535. Vera, D., Nemanich, L., Vélez-Castrillón, S. & Werner, S. (2016). Knowledge-based and contextual factors associated with R&D teams’ improvisation capability. Journal of Management, 42(7), 1874–1903. Yip, G. S. (1989). Global strategy... in a world of nations?. MIT Sloan Management Review, 31(1), 29. Slovenija Avstrija Italija Hrvaška Skupaj DA 30 50 2 20 102 NE 54 96 0 82 221 Veljavnih 84 146 2 102 323 Vprašanje Veljavni Povprecje Standardni odklon Država Naše podjetje je pogosto prvo na trgu, kar se tice uvajanja novih proizvodov ali storitev. 70 3,4 1,16 Slovenija 78 3,2 1,36 Avstrija 2 4 1,41 Italija 79 2,9 1,15 Hrvaška Naše stranke pogosto zaznavajo naše proizvode ali storitve kot zelo ustvarjalne. 70 3,8 0,88 Slovenija 77 3,8 1,02 Avstrija 2 4,5 0,71 Italija 75 3,3 1,12 Hrvaška Vprašanje Veljavni Povprecje Standardni odklon Država Naše podjetje lahko tekmuje s konkurenti zaradi novih proizvodov ali storitev. 69 3,9 0,95 Slovenija 76 3,9 1,06 Avstrija 2 5 0 Italija 75 3,1 1,2 Hrvaška Ves cas poudarjamo razvoj inovativnih ali patentnih proizvodov. 70 3,4 1,16 Slovenija 75 2,8 1,3 Avstrija 2 4,5 0,71 Italija 73 2,7 1,26 Hrvaška V primerjavi s konkurenti je naše podjetje uvedlo vec inovativnih proizvodov/storitev v preteklih treh letih. 70 3,2 1,18 Slovenija 76 3,1 1,16 Avstrija 2 3,5 2,12 Italija 73 3 1,21 Hrvaška Sposobni smo hitro reagirati na potrebe trga po razvoju novih proizvodov. 69 3,9 0,95 Slovenija 76 3,9 1,11 Avstrija 2 4 1,41 Italija 72 3,4 1,27 Hrvaška Ves cas prilagajamo obliko naših proizvodov ali storitev za hitro se spreminjajoce in razvijajoce trge. 69 3,9 0,92 Slovenija 76 3,6 1,03 Avstrija 2 4 1,41 Italija 72 3,6 1,16 Hrvaška Naše podjetje je sposobno fleksibilno razvijati nove proizvode/storitve na podlagi želja in narocil strank. 69 4 0,95 Slovenija 77 4 1,14 Avstrija 2 4,5 71 Italija 72 3,6 1,11 Hrvaška Kontinuirano izboljšujemo obstojece proizvode ali storitve ter s tem dvigujemo kakovost novih. 69 4,1 0,89 Slovenija 77 4,1 1,01 Avstrija 2 4,5 0,71 Italija 73 3,7 1,09 Hrvaška Hipoteza Statisticno znacilna Potrdim/Ne potrdim H1 Število zaposlenih v organizaciji je pozitivno povezano z razlicnostjo izobrazbene strukture razvojnega oddelka. NE Ne potrdim H2 Število zaposlenih v razvojnem oddelku je pozitivno povezano z razlicnostjo izobrazbene strukture razvojnega oddelka. DA Ne potrdim H3 Razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka je pozitivno povezana z inovativnostjo organizacije. DA Ne potrdim H4 Razlicnost izobrazbene strukture razvojnega oddelka je pozitivno povezana z deležem cistega dobicka. DA Ne potrdim H5 Število zaposlenih posredno vpliva na inovativnost organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. NE Ne potrdim H6 Število zaposlenih v razvojnem oddelku posredno vpliva na inovativnost organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. DA Ne potrdim H7 Število zaposlenih posredno vpliva na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. NE Ne potrdim H8 Število zaposlenih v razvojnem oddelku posredno vpliva na delež cistega dobicka organizacije prek izobrazbene raznolikosti razvojnega oddelka. DA Ne potrdim ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 141-156 POSLEDICE SOCIALIZMA IN TRANZICIJE V SLOVENIJI ZA PREMOŽENJSKO STANJE OSEB V STAROSTI 50+ JOŽE SAMBT11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: joze.sambt@ef.uni-lj.si TANJA ISTENIC22 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: tanja.istenic@ef.uni-lj.si POVZETEK: V casu socializma so bile oblike varcevanja omejene, hkrati so bile v dolocenih obdobjih nekatere oblike razvrednotene z visoko (ali hiper-) inflacijo. Za to obdobje je bila znacilna manjša potreba po varcevanju, saj je za upokojene, bolne, brezposelne, onemogle itd. poskrbela država. Na osnovi podatkov ankete SHARE v clanku primerjamo posebnosti glede obsega in oblike premoženja v Sloveniji. Med 14 analiziranimi državami sta Ceška in Estonija kot drugi dve postsocialisticni državi v spodnjem delu razvrstitve držav po premoženju, ce ga izrazimo v številu povprecnih mesecnih neto plac, Slovenija pa je na visokem tretjem mestu, pri cemer je premoženje skoraj izkljucno v obliki nepremicnin. Kljucne besede: premoženjsko stanje, bivše socialisticne države, anketa SHARE, starejši prebivalci, nepremicnine, Slovenija JEL klasifikacija: D14, P24, P36 1 UVOD Ljudje varcujemo in kopicimo premoženje iz razlicnih razlogov. Eden izmed njih je želja po relativno enakomernem trošenju skozi celoten življenjski cikel (Ando & Modigliani, 1963), medtem ko dohodki v življenjskem ciklu zelo nihajo. Premoženje lahko kopicimo tudi kot dedišcino za svoje potomce ali pa zgolj iz želje po nekem imetju (Lee & Miller, 1994). Premoženje nam daje obcutek varnosti in pripravljenosti na nepredvidene neugodne okolišcine, dogodke in nesrece, v katerih je premoženje vir financiranja. Potreba po premoženju je povezana tudi z ravnjo socialne zašcite in s sistemom transferjev v neki državi. Bolj ko je za upokojene, bolne, brezposelne, onemogle itd. poskrbljeno z javnofinancnim sistemom, manjša je potreba po kopicenju premoženja. Slovenija je imela od konca druge svetovne vojne do zacetka 90. let 20. stol. socialisticno družbenoekonomsko ureditev. Starejše generacije so vecino svojega aktivnega življenja preživele v sistemu, kjer so bile oblike varcevanja omejene, saj v socializmu trg vrednostnih papirjev prakticno ni obstajal. Bancni sistem je deloval kot servis združenega dela, ki je bil zaprt v regionalne okvire, normalne mobilnosti kapitala ni bilo. Obstajala je možnost varcevanja v obliki vezanih vlog, vendar se je tudi to v 80. letih "kaznovalo" z negativnimi realnimi obrestnimi merami. Negativna realna obrestna mera je bila posledica visoke inflacije v tem obdobju, ki je v letu 1989 prešla v hiperinflacijo (Statisticni urad Republike Slovenije, 1992). Tako je bilo smiselno trošiti in jemati kredite, ne pa varcevati v obliki vezanih vlog. Ljudje so tako ohranjali vrednost privarcevanih financnih sredstev predvsem v obliki tuje valute, za kar so najpogosteje uporabljali nemške marke. Obstajal pa je še en trg, ki je zagotavljal relativno varno obliko varcevanja, to je bil trg nepremicnin. Obcutek varnosti je verjetno še danes kljucni razlog za prevladujoce mnenje v Sloveniji, da moramo biti lastniki, ne pa najemniki stanovanj. Na drugi strani je visok delež lastniških stanovanj tudi posledica stanovanjskega zakona iz leta 1991, t. i. "Jazbinškovega zakona", ki je omogocal odkup najemniških stanovanj po izredno nizki ceni. Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor (2010) je bilo v casu privatizacijskega postopka v skladu s tem zakonom prodanih 139.087 stanovanj v družbeni lasti (povzeto po Finance, 2010). Tudi gradnje hiš in nakupi stanovanj na kredit so se v posameznih obdobjih izkazali kot zelo dobra naložba (Žižmond, 2003), saj so v primeru njihovega financiranja s krediti negativne obrestne mere mocno znižale dejanske stroške pridobitve nepremicnine. Kljub razvoju kapitalskih trgov po osamosvojitvi se potreba po visokem varcevanju za cas upokojitve ni pojavljala. Pokojninski sistem sprotnega prispevnega kritja je namrec deloval v razmerah ugodnega razmerja med zaposlenimi in upokojenci ter z relativno visokimi pokojninami zagotavljal varnost starejših. Država je v duhu socializma prevzemala številne funkcije in odgovornosti posameznikov – tudi za njihovo starost. Hkrati se je v Sloveniji lastništvo stanovanj mocno spodbujalo tudi z davcno zakonodajo. Medtem ko imputirane najemnine (torej najemnine, ki si jih lastniki implicitno placujejo sami sebi, ker živijo v lastnem stanovanju) niso bile obdavcene, je znašala davcna stopnja na najemnine kar 25 %. V pricujocem besedilu nas zanima, ali se opisane zgodovinske okolišcine – predvsem socialisticna družbenoekonomska ureditev, stanovanjski zakon iz casa tranzicije in davcno razlikovanje najemnin in imputiranih najemnin – odražajo v naložbeni strukturi in velikosti premoženja prebivalstva Slovenije, starega 50 let in vec. Na to starostno skupino smo omejeni glede na razpoložljive podatke ankete SHARE, hkrati pa premoženjsko stanje te starostne skupine – po obliki in obsegu – primerjamo s premoženjem starejšega prebivalstva v drugih državah EU. 2 OPIS METODE ANALIZE IN UPORABLJENIH SPREMENLJIVK V clanku predstavljamo povprecne vrednosti posameznih vrst premoženja na prebivalca, ki jih je mogoce razbrati na podlagi podatkov ankete SHARE. Gre za podatkovno bazo, ki zajema vprašanja o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi za prebivalce, stare 50 let in vec, ob tem pa vsebuje tudi podatke o premoženjskem stanju prebivalcev. V analizi uporabimo podatke iz 5. vala ankete SHARE, kjer se podatki, objavljeni v letu 2015, nanašajo na leto 2013. V anketo je bilo vkljucenih 14 evropskih držav (SHARE, 2015). V 5. valu ankete SHARE je vzorec obsegal 62.949 oseb (za vseh 14 držav skupaj), od tega imamo za Slovenijo podatke za 2.948 oseb. Poleg osebe, ki je bila izbrana v vzorec, je bil v anketo vkljucen tudi njen partner, ce ga je oseba imela. Neto premoženje gospodinjstev predstavlja razliko med premoženjem in obveznostmi (tj. dolgovi), pri cemer je celotno premoženje gospodinjstva vsota realnega in financnega premoženja. Realno premoženje sestavljajo stalno bivališce v lasti gospodinjstva, druge nepremicnine, prevozna sredstva (vecinoma avtomobili) in vrednost lastnega podjetja. Na drugi strani je financno premoženje sestavljeno iz vlog v bankah, sredstev na tekocem racunu, vložkov v obveznice, delnice in enote vzajemnih skladov ter dolgorocnega varcevanja. Dolgorocno varcevanje zajema predvsem sredstva na pokojninskih racunih in v življenjskem zavarovanju. Obveznosti gospodinjstva so njihovi dolgovi, kjer so kljucnega pomena hipotekarna posojila, ki jih morajo gospodinjstva še odplacati (Evropska centralna banka, 2013). Povprecno neto premoženje prebivalcev dolocene države smo ocenili na podlagi zgoraj navedenih spremenljivk, vzetih iz ankete SHARE, pri cemer so pri znatnem deležu enot vrednosti imputirane (Malter & Börsh-Supan, 2015, str. 85–102) – npr. pri vrednosti osnovne nepremicnine med 4 % in 24 %, odvisno od države. Vrednost osnovne nepremicnine in vrednost lastnega podjetja so respondenti porocali na ravni gospodinjstva. Tako smo porocane vrednosti najprej množili s spremenljivko o deležu premoženja, ki ga ima v celotnem premoženju respondent skupaj s partnerjem. S tem se vse spremenljivke premoženja nanašajo na raven para oz. posameznika (ce respondent nima partnerja), zato smo vse spremenljivke koncno delili še s številom oseb v partnerski zvezi (kar je v veliki vecini primerov dva) oz. smo znesek v celoti pripisali respondentu, ce ta nima partnerja. Vse vrednosti so izracunane v evrih, za boljšo primerjavo med državami smo jih prilagodili za pariteto kupne moci (angl. Purchasing Power Parity, PPP). S tem smo v državah, kjer so cene visoke (npr. v najrazvitejših državah), vrednost ustrezno popravili navzdol, saj ima znesek njihovega premoženja nižjo kupno moc, kot bi ga imel v npr. najmanj razvitih državah, kjer so cene nižje. Poleg neto premoženja, izraženega v evrih, prikazujemo tudi neto premoženje, izraženo glede na BDP na prebivalca, nadalje pa še glede na stanje zaposlenega dela prebivalstva – tako da premoženje izrazimo v številu povprecnih mesecnih plac. Tudi v tem primeru smo ustrezno izvedli prilagoditve za pariteto kupne moci. Premoženje, izraženo kot veckratnik BDP na prebivalca, nam kaže vrednost premoženja prebivalcev, starih 50 let in vec (50+), glede na splošne razmere v gospodarstvu. Ni namrec vseeno, ali ima posameznik doloceno kupno moc v manj razviti državi (ceprav je že upoštevana razlicna raven cen) ali pa v razvitejši državi. Prikaz premoženja v obliki veckratnika povprecne mesecne place smo uporabili za prikaz ravni premoženja prebivalcev, starih 50+, v primerjavi z zaposlenimi oz. mlajšimi prebivalci. Hkrati nam tak prikaz pove, koliko plac bi moral v posamezni državi povprecni zaposleni privarcevati za povprecno premoženje v starosti 50+ (seveda v izjemno poenostavljeni obliki, ce ob tem zanemarimo obrestovanje itd.). V clanku so povprecne vrednosti posameznih spremenljivk izracunane glede na celotno število anketirancev in ne zgolj na število tistih, ki so porocali pozitivno vrednost. Skupna povprecja za analizirane države predstavljamo v dveh razlicicah. Najprej predstavimo povprecja (aritmeticne sredine), izracunana s pomocjo kalibrirane uteži na ravni posameznika (angl. calibrated individual weight). Gre torej za tehtana povprecja (oznacili smo ga kot "Tehtano povprecje"), kjer vecje države dobijo vecjo težo (sorazmerno glede na število prebivalcev v starosti 50+). Nato izracunamo še enostavno (netehtano) povprecje rezultatov posameznih držav, tako da dobijo pri izracunu skupnega povprecja vse države enako težo. V svoji analizi primerjanja rezultatov za Slovenijo z rezultati drugih držav uporabljamo netehtana povprecja, boljšo mednarodno primerljivost rezultatov pa dosežemo, kot je bilo že omenjeno, s pomocjo upoštevanja paritete kupne moci. 3 REZULTATI V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize premoženjskega stanja prebivalcev, starih 50 let in vec, iz držav EU, ki so vkljucene v anketo SHARE. Tabela 1 kaže, da povprecna vrednost osnovne nepremicnine za vse države skupaj znaša 102 tisoc EUR (tehtano povprecje); z 299 tisoc EUR je najvišja v Luksemburgu, najnižja pa s 48 tisoc EUR na Ceškem. V Sloveniji znaša povprecna vrednost osnovne nepremicnine 110 tisoc EUR, kar je ravno enako netehtanemu povprecju za vseh 14 držav, s cimer se Slovenija tudi uvršca na sredino razporeditve, to je na 7. mesto glede višine vrednosti osnovne nepremicnine. Izstopajoco visoko vrednost Luksemburga lahko pripišemo njegovi visoki razvitosti, funkciji financnega in upravnega središca Evropske unije ter njegovi teritorialni majhnosti. Zaradi tega imajo po eni strani velik delež premožnih posameznikov, po drugi strani pa so cene nepremicnin zelo visoke. Z manj kot polovicno vrednostjo sledita Španija (145 tisoc EUR), kjer je lastništvo družbena norma (Börsch-Supan et al., 2008, str. 101), in Švica (141 tisoc EUR). Na zadnjih dveh mestih sta postsocialisticni državi, ki sta poleg Slovenije vkljuceni v anketo SHARE, to sta Ceška (48 tisoc EUR) in Estonija (55 tisoc EUR). Povprecna vrednost ostalih nepremicnin za vse države skupaj znaša 27 (tehtano povprecje) oziroma 33 tisoc EUR (netehtano povprecje), ob tem ponovno izstopa Luksemburg (108 tisoc EUR), sledi Švica (51 tisoc EUR). Na repu razvrstitve je ponovno Ceška (13 tisoc EUR), vendar tokrat v družbi Nizozemske (9 tisoc EUR). Tudi Slovenija je s 23 tisoc EUR v spodnjem delu razvrstitve, tokrat je za Estonijo (27 tisoc EUR). Vrednosti avtomobilov so mnogo nižje kot vrednosti nepremicnin, saj znaša vrednost te vrste premoženja na osebo v starosti 50+ v vseh državah zgolj med tisoc EUR (Ceška in Estonija) in 9 tisoc EUR (Luksemburg). Bistveno pomembnejša in razlicna po državah je vrednost lastnega podjetja – med 41 tisoc EUR na Danskem in pod 5 tisoc EUR v Estoniji, Avstriji, Sloveniji, na Ceškem in v Italiji. Tabela 1: Povprecno neto premoženje in njegove komponente (v tisoc EUR); upoštevaje pariteto kupne moci v letu 2013 Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. V nadaljevanju tabele 1 so predstavljeni rezultati financnega premoženja. Najvec premoženja v obliki vrednostnih papirjev imajo prebivalci 50+ v Švici (35 tisoc EUR) in Luksemburgu (33 tisoc EUR), medtem ko so zneski v vseh treh bivših socialisticnih državah zelo nizki – tisoc EUR ali manj. Tudi glede sredstev na tekocem racunu sta zaporedje držav in razpon zneskov podobna – od 30 tisoc EUR v Švici do 3 tisoc v bivših socialisticnih državah. Glede dolgorocnega varcevanja imata najvišje zneske Nizozemska (63 tisoc EUR) in Danska (41 tisoc EUR). Najnižje premoženje v obliki dolgorocnega varcevanja imajo tudi tokrat v bivših socialisticnih državah – v Estoniji in Sloveniji – z vrednostjo samo tisoc EUR, medtem ko znaša vrednost za Ceško tokrat 8 tisoc EUR. Da dobimo koncno vrednost neto premoženja, odštejemo še dolg iz naslova financnega premoženja. V tabeli 2 še enkrat zbirno prikazujemo vrednost premoženja ter ga poskušamo postaviti v kontekst razmer v posamezni državi – glede na BDP na prebivalca in povprecno placo zaposlenih. Doslej smo premoženje v vseh državah izrazili v EUR, pri cemer je bila uporabljena pariteta kupne moci, s cimer smo izlocili vpliv razlicne ravni cen. Na ta nacin smo dobili primerljive vrednosti premoženja z vidika kupne moci, lahko pa pri analizi upoštevamo tudi razlicno raven razvitosti posameznih držav. Npr. posamezniki v Luksemburgu bodo zaradi višje razvitosti imeli pricakovano višjo raven premoženja kot posamezniki v Španiji, saj imajo zaradi višje razvitosti na voljo vec sredstev in s tem tudi vec premoženja. Za razvitost države se obicajno uporablja bruto domaci proizvod (BDP) na prebivalca. V tabeli 2 tako najprej prikazujemo celotno neto premoženje po posameznih državah kot mnogokratnik BDP na prebivalca v tej državi. Ugotovimo, da imajo v tem primeru najvišje premoženje posamezniki, stari 50+, v Španiji (8,3-kratnik), Belgiji in Luksemburgu (7,7-kratnik), v Franciji (7,6-kratnik) in Švici (7,4-kratnik), na šestem mestu sledi Slovenija (6,8-kratnik). Na drugi strani imajo najnižje vrednosti Ceška (3,9-kratnik) in Estonija (4,7-kratnik) kot postsocialisticni državi ter Avstrija (3,7-kratnik) in Nemcija (4,4-kratnik). Pojasnilo za nizke vrednosti v Avstriji in Nemciji bi lahko bil nizek delež lastniških stanovanj in visoka raven socialne zašcite, zaradi katere se ljudje v starosti namesto na lastno premoženje lahko zanesejo na javnofinancni sistem. Tabela 2: Primerjava skupnega neto premoženja z BDP na prebivalca in s povprecno mesecno neto placo (pri vseh kategorijah je upoštevana pariteta kupne moci)Država Neto premoženje skupaj (v tisoc EUR) BDP na prebivalca (v tisoc EUR) Neto premoženje kot mnogokratnik BDP na prebivalca Povprecna mesecna neto placa na zaposlenega (v EUR) Neto premoženje kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place Avstrija 121 33,2 3,6 2.058 59 Nemcija 137 31,9 4,3 2.162 63 Švedska 189 34,1 5,6 2.203 86 Nizozemska 201 32,6 6,1 2.521 80 Španija 202 24,5 8,2 1.838 110 Italija 153 25,3 6,0 1.703 90 Francija 210 27,8 7,5 1.953 107 Danska 204 32,1 6,3 1.976 103 Švica 301 40,7 7,4 3.294 91 Belgija 234 30,6 7,7 1.965 119 Ceška 76 19,4 3,9 1.012 75 Luksemburg 515 67,9 7,6 2.559 201 Slovenija 144 21,2 6,8 1.223 118 Estonija 88 18,8 4,7 1.064 83 Tehtano povprecje 173 28,7 6,1 2.072 84 Netehtano povprecje 198 31,4 6,1 1.967 99 Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. Nadalje premoženje izrazimo kot mnogokratnik povprecne neto mesecne place v posamezni državi. Na ta nacin izrazimo premoženjske razmere prebivalcev, starih 50+, glede na položaj zaposlenih. Vrednost tega kazalca je dalec najvišja v Luksemburgu (kar 201 placa). V Luksemburgu bi torej za sedanje povprecno premoženje prebivalcev v starosti 50+ morali privarcevati znesek v višini kar 201 povprecne neto place. Sledita Belgija (119 plac) in Slovenija (118 plac). Ce izrazimo premoženje prebivalcev, starih 50+, glede na povprecno neto placo zaposlenih, je torej Slovenija na visokem tretjem mestu in kaže na veliko premoženje, ki ga imajo prebivalci, stari 50+, v primerjavi z neto placami zaposlenih. Ceprav se države glede povprecnih vrednosti premoženja med sabo razlikujejo, moramo upoštevati, da ne gre za dejanske populacijske vrednosti, temvec da rezultati temeljijo na podatkih iz vzorca. Dejanskih populacijskih vrednosti torej ne poznamo, z narašcanjem velikosti vzorca se jim samo približujemo. Statisticno pa lahko napovemo, da dejanska vrednost za populacijo z doloceno verjetnostjo (v statistiki je ustaljena verjetnost 95 %) leži v izracunanem razponu. Uporabili smo neparametricni Kruskal-Wallisov preizkus, s katerim smo potrdili, da so razlike med posameznimi državami statisticno znacilne, v okviru njegove posteriorne analize pa smo ugotavljali še statisticno znacilnost razlik med posameznimi pari držav. Za neparametricni Kruskal-Wallisov preizkus smo se odlocili, ker smo ugotovili, da ni izpolnjena predpostavka o normalni porazdelitvi ostankov v okviru enofaktorske analize variance, hkrati pa tudi ni izpolnjena predpostavka o enakosti varianc. V prilogi 1 najprej prikazujemo variabilnost premoženja po posameznih državah. Ugotavljamo, da so v vseh državah razlike v premoženju velike pri vseh oblikah premoženja, saj je koeficient variabilnosti povsod vecji od 0,2. Ta rezultat je bil pricakovan, saj številni posamezniki posameznih oblik premoženja sploh nimajo, na drugi strani pa imajo nekateri posamezniki zelo veliko premoženje. Velika variabilnost še toliko bolj poudarja potrebo po posteriorni analizi, ki bo preverila, ali so kljub veliki variabilnosti ugotovljene razlike v višini premoženja med posameznimi državami statisticno znacilne. V prilogi 2a prikazujemo rezultate posteriorne analize za neto premoženje kot mnogokratnik BDP na prebivalca, v prilogi 2b pa še za neto premoženje kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place. Kljub veliki variabilnosti premoženja je velika vecina razlik med državami statisticno znacilnih, kar lahko pripišemo zelo velikemu vzorcu v anketi SHARE, ki znaša od 1.610 respondentov v Luksemburgu do 6.450 v Španiji. Glede premoženja kot mnogokratnika BDP na prebivalca vidimo, da ni statisticno znacilnih razlik med Slovenijo, Francijo, Belgijo in Luksemburgom. Pri premoženju, izraženem kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place, razlika ni statisticno znacilna med Slovenijo in Belgijo, vse ostale razlike med Slovenijo in posameznimi državami so statisticno znacilne. Znacilnost oz. neznacilnost razlik med vsemi drugimi pari držav so prikazane v prilogah 2a in 2b. Naposled smo preverili še, kakšne so razlike v višini premoženja med starostnima skupinama 50–69 let in 70+ let. Na Ceškem, v Estoniji in v Slovenji so namrec starejše generacije veliko vecino svojega aktivnega življenja (ko ljudje najvec varcujejo) preživele v socialisticnem sistemu – z manj razpoložljivimi oblikami varcevanja. Rezultati so aktualni tudi za druge države, saj so starejši teoreticno lahko živeli v ekonomsko bolj ali manj ugodnih razmerah, kar se kopicenja premoženja tice. Hkrati so starejši lahko del svojega premoženja že dezinvestirali, torej porabili za financiranje svoje potrošnje v casu po upokojitvi, ko so se jim dohodki znižali. V sliki 1 predstavljamo rezultate, razclenjene na starostni skupini 50–69 let in 70+. Pri tem prikazujemo povprecno neto premoženje posameznikov kot veckratnik povprecne mesecne neto place v posamezni državi. Slika 1: Neto premoženje kot veckratnik povprecne mesecne neto place: razclenitev na starostna razreda 50–69 let in 70+ Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. Posamezniki v starosti 70+ imajo v povprecju nižje vrednosti premoženja kot posamezniki v starosti 50–69 let. To velja za vse analizirane države. Glede razlike med obema starostnima skupinama izstopa predvsem Nizozemska – iz naslova vrednosti dolgorocnega varcevanja. Na Nizozemskem imajo sistem naložbenega financiranja pokojnin in v starosti 70+ posamezniki že precejšen del privarcevanih sredstev dobijo izplacanih v obliki pokojnin. Postsocialisticne države ne izstopajo bistveno od drugih držav. V Sloveniji je povprecno premoženje v starosti 70+ samo za 11 % nižje kot v starostnem razredu 50–69 let (108 v primerjavi s 122 povprecnimi mesecnimi neto placami), kar je manjša razlika, kot je to v povprecju v drugih državah; približno tolikšna je razlika tudi v Estoniji, medtem ko za Ceško znaša 27 % (60 v primerjavi z 82). Izmed primerjanih držav imata torej bivši socialisticni državi Estonija in Ceška nizko raven premoženja po vseh treh prikazanih kazalnikih, kjer smo neto premoženje izrazili 1) kot premoženje v EUR, pri cemer smo upoštevali pariteto kupne moci, 2) relativno glede na BDP na prebivalca in 3) relativno glede na povprecno mesecno neto placo. To je v skladu z našo zastavljeno hipotezo, da imajo zaradi pretekle socialisticne ureditve posamezniki nižje premoženje v sedanjosti. Pricakovali smo namrec, da bi bila lahko za to dva razloga: 1) omejene oblike varcevanja, ki so bile na voljo, in 2) nižje potrebe po privarcevanih sredstvih, saj je za starejše velikodušno skrbel socialni sistem. Nižja privarcevana sredstva bi lahko vodila do ranljivosti starejših v novem družbenoekonomskem sistemu. Rezultati za Estonijo in Ceško torej kažejo, da bi dejansko lahko bilo tako. To pa ne velja za Slovenijo. Ce primerjamo višino premoženja v EUR na prebivalca (upoštevaje pariteto kupne moci), je Slovenija sicer šele na 10. mestu med 14 državami, vendar pa so ob tem vse države pred njo razvitejše. Ce izlocimo vpliv razlicne razvitosti tako, da izrazimo ugotovljeno neto premoženje kot mnogokratnik BDP na prebivalca, pristane Slovenija s 6,8-kratnikom na 6. mestu izmed analiziranih držav, kar je višje od povprecja za vse države (6,1-kratnik). Ce pa izrazimo premoženje kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place in torej na neki nacin primerjamo višino premoženja prebivalcev, starih 50+, s položajem zaposlenih, pa zasede Slovenija visoko 3. mesto. Povprecno premoženje, ki ga imajo prebivalci, stari 50+, namrec znaša kar 118 povprecnih neto plac zaposlenih, medtem ko sta mnogokratnika za Ceško in Estonijo zaporedoma 75 in 83 neto plac, netehtano povprecje za vse države skupaj pa znaša 99 povprecnih neto plac. Premoženje povprecnega prebivalca starostne skupine 50+ je tako v Sloveniji precej višje kot v drugih analiziranih postsocialisticnih državah, vendar pa je to premoženje pretežno v obliki nepremicnin, ki imajo nižjo likvidnost. Naši rezultati se ujemajo z mnenjem Lavraca (2016), da v Sloveniji (pre)velika stanovanjska potrošnja starejših omejuje zadovoljevanje njihovih drugih potreb in jih delovno obremenjuje. Ekonomska politika bi tako lahko pomagala starejšim pri pretvarjanju premoženja iz predimenzioniranih nepremicnin v nepremicnine ustreznejše velikosti, energetske varcnosti in potrebnega obsega dela za vzdrževanje. Pri taki pretvorbi bi starejši iz razlike v ceni lahko pridobili tudi dodatna sredstva za financiranje sprotne potrošnje. Glede na to, da so posamezniki v Sloveniji zelo navezani na svojo nepremicnino, je možnost npr. "obratna hipoteka" (npr. Shan, 2011), kjer lastnik nepremicnine ostane v svoji nepremicnini, vsak mesec prejema sredstva za potrošnjo, po njegovi smrti pa se ustrezno zmanjša vrednost dedovalnega premoženja. 4 ZAKLJUCEK V casu socialisticne družbenoekonomske ureditve do zacetka 90. let 20. stol. je bil v Slovenji nabor možnih oblik varcevanja v primerjavi s tržnimi gospodarstvi omejen, saj npr. delnic, obveznic in drugih vrednostnih papirjev ni bilo na voljo. Varcevanje v obliki vezanih vlog je bilo sicer možno, vendar so bili varcevalci v posameznih obdobjih zaradi visoke inflacije in negativnih realnih obrestnih mer "kaznovani" z zmanjšanjem njihovega premoženja, kar je najverjetneje negativno vplivalo na varcevanje v tej obliki. Izmed financnih oblik varcevanja so bile tako aktualne predvsem tuje valute, za kar so posamezniki najpogosteje uporabljali nemške marke. Nasploh tudi ni bilo potrebe po varcevanju, saj je država z mocnim vmešavanjem v gospodarstvo prevzemala številne funkcije in odgovornosti posameznikov – tudi za njihovo starost. V clanku na osnovi 5. vala ankete SHARE analiziramo, ali se navedeno odraža v nižjem premoženjskem stanju oseb v starosti 50+ tako v Sloveniji kot tudi v drugih dveh postsocialisticnih državah, vkljucenih v anketo. Izmed razlicnih nacinov izražanja premoženja smo se odlocili za primerjavo s povprecnimi placami v posamezni državi. Ti rezultati nam kažejo premoženjsko stanje starejših glede na položaj delovno aktivnega prebivalstva. Hkrati s tem tudi vidimo, koliko svojih plac bi moral v posamezni državi povprecni zaposleni privarcevati, da bi dosegel trenutno povprecno premoženje oseb v starosti 50+ (ce zanemarimo obrestovanje). Ugotovimo, da je po tem kriteriju Slovenija s premoženjem v višini 118 povprecnih mesecnih neto plac na visokem 3. mestu, takoj za Luksemburgom in Belgijo, drugi dve postsocialisticni državi (Ceška in Estonija) pa sta skupaj z Nemcijo in Avstrijo pri repu razvrstitve. V primerjavi z drugimi državami torej socializem v Sloveniji ni pustil posledic v obliki nizkega premoženjskega stanja starejših, kar bi vodilo v ranljivost oz. tveganje revšcine starejših v primerjavi z aktivnim prebivalstvom. To bi lahko kvecjemu rekli za drugi dve postsocialisticni državi, Ceško in Estonijo, ki sta pri repu razvrstitve. V Sloveniji so privarcevana sredstva starejših visoka, le da so v obliki nepremicnin, torej v neke vrste "cetrtem stebru" pokojninskega sistema (Bradbury, 2010). Pri tem je lahko problematicna likvidnost premoženja za financiranje potrošnje starejših, ko dohodki starejših niso dovolj, hkrati pa lahko nepremicnine povzrocajo visoke stroške vzdrževanja. Ekonomska politika bi tako lahko pomagala starejšim pri pretvarjanju predimenzioniranih hiš in stanovanj v stanovanja primernejše velikosti in energetske ucinkovitosti. Pri taki pretvorbi bi starejši iz razlike v ceni lahko pridobili tudi dodatna sredstva za financiranje svoje sprotne potrošnje. Glede na mocno navezanost posameznikov na obstojeca bivališca je možnost tudi npr. "obratna hipoteka". V tem primeru lastnik nepremicnine ostane v svoji nepremicnini, vsak mesec prejema sredstva za potrošnjo, po njegovi smrti pa se glede na obseg potrošenih sredstev ustrezno zmanjša vrednost dedovalnega premoženja. LITERATURA IN VIRI Ando, A. & Modigliani, F. (1963). The "Life Cycle" Hypothesis of Saving: Aggregate Implications and Tests. The American Economic Review, 53(1), 55–84. Börsch-Supan, A., Brugiavini, A., Jürges, H., Kapteyn, A., Mackenbach, J., Siegrist, J. et al. (2008). First results from the Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe (2004–2007). Starting the longitudinal dimension. Mannheim: MEA. Bradbury, B. (2010). The fourth retirement pillar in rich nations. Paper presented at the conference Inequality and the Status of the Middle Class, Lessons from the Luxembourg Income Study. Finance. (2010). Stanovanje na Miklošicevi za vsega 1.500 evrov. Najdeno 5. maja 2019 na spletnem naslovu https://www.finance.si/294575 Evropska centralna banka. (2013). The Eurosystem Household Finance and Consumption Survey. Results from the first wave. Frankfurt: ECB. Lavrac, I. (2016). Kako lahko starejši prilagodijo svojo stanovanjsko potrošnjo svojim padajocim dohodkom. V B. Majcen (Ur.), Znacilnosti starejšega prebivalstva v Sloveniji - prvi rezultati. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. Lee, R. & Miller, T. (1994). Population age structure, intergenerational transfer, and wealth: A new approach, with applications to the United States. Journal of Human Resources, 1027–1063. Malter, F. & Börsch-Supan, A. (2015). SHARE Wave 5: Innovations & Methodology. http://docplayer.net/21733897-Share-wave-5-innovations-methodology-edited-by-frederic-malter-axel-borsch-supan.html Shan, H. (2011). Reversing the Trend: The Recent Expansion of the Reverse Mortgage Market. Real Estate Economics, 39(4), 743–768. SHARE. (2015). Najdeno 15. avgusta 2015 na spletnem naslovu http://www.share-project.org/ Statistici urad Republike Slovenije (1992). Statisticni letopis 1991. Najdeno 19. junija 2019 na spletnem naslovu https://www.stat.si/doc/letopis/1991/1991_25.pdf Žižmond, E. (2003). Ekonomika narodnega gospodarstva. Ljubljana: DZS. Priloga 1: Variabilnost vrednosti premoženja po posameznih državah (koeficienti variabilnosti) Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. Vrednost osnovne nepremicnine Vrednost ostalih nepremicnin Vrednost avtomobila Vrednost lastnega podjetja Vrednostni papirji Sredstva na tekocem racunu Dolgorocno varcevanje Dolg iz naslova financnega premoženja Neto premoženje skupaj Avstrija 77 24 4 2 5 4 8 -3 121 Nemcija 70 22 4 8 8 7 20 -2 137 Švedska 79 39 5 17 19 14 21 -5 189 Nizozemska 86 9 4 9 12 18 63 -1 201 Španija 145 38 2 6 2 5 5 -1 202 Italija 113 23 2 4 6 3 1 -1 153 Francija 119 29 4 15 5 7 31 -2 210 Danska 67 26 5 41 14 12 41 -4 204 Švica 141 51 4 15 35 30 27 -2 301 Belgija 125 34 4 17 22 20 14 -2 234 Ceška 48 13 1 4 1 3 8 -1 76 Luksemburg 299 108 9 32 33 24 18 -6 515 Slovenija 110 23 4 3 1 2 1 -1 144 Estonija 55 27 1 2 0 2 1 -1 88 Tehtano povprecje 102 27 3 9 8 8 18 -2 173 Netehtano povprecje 110 33 4 13 12 11 19 -2 198 Vrednost osnovne nepremicnine Vrednost ostalih nepremicnin Vrednost avtomobila Vrednost lastnega podjetja Vrednostni papirji Sredstva na tekocem racunu Dolgorocno varcevanje Dolg iz naslova financnega premoženja Neto premoženje skupaj Neto premoženje kot mnogokratnik BDP na prebivalca Neto premoženje kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place Avstrija 1,5 3,9 1,2 8,8 5,2 1,9 2,3 5,0 1,5 1,5 1,5 Nemcija 1,5 4,5 1,2 10,2 4,2 1,9 2,4 4,5 1,8 1,8 1,8 Švedska 1,5 2,6 1,2 4,7 2,5 1,6 2,0 3,0 1,3 1,3 1,3 Nizozemska 1,3 5,2 1,2 8,2 6,5 1,8 3,0 7,9 1,5 1,5 1,5 Španija 4,4 6,0 1,5 6,3 6,6 2,0 4,9 5,9 3,4 3,4 3,4 Italija 1,0 3,1 1,2 11,1 3,5 1,7 7,2 5,3 1,1 1,1 1,1 Francija 1,0 2,5 1,1 14,7 6,8 2,0 5,1 4,5 1,6 1,6 1,6 Danska 1,3 2,6 1,2 6,8 3,0 1,5 2,0 3,2 1,8 1,8 1,8 Švica 2,4 3,3 1,4 8,0 3,3 1,5 2,1 9,9 1,6 1,6 1,6 Belgija 0,9 3,2 1,2 10,1 3,2 1,6 2,5 4,3 1,3 1,3 1,3 Ceška 1,3 2,9 1,6 7,1 5,2 1,6 2,0 4,4 1,2 1,2 1,2 Luksemburg 1,0 2,5 1,1 25,7 6,5 2,0 3,0 3,5 1,9 1,9 1,9 Slovenija 1,0 2,9 1,3 13,7 8,3 2,5 4,8 3,6 1,0 1,0 1,0 Estonija 1,3 2,7 2,0 7,5 11,5 1,8 6,5 5,5 1,3 1,3 1,3 Priloga 2a: Posteriorna analiza za neto premoženje kot mnogokratnik BDP na prebivalca Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. Avstrija Nemcija Švedska Nizo-zemska Španija Italija Francija Danska Švica Belgija Ceška Luksem-burg Slovenija Nemcija TRUE Švedska TRUE TRUE Nizozemska TRUE TRUE FALSE Španija TRUE TRUE TRUE TRUE Italija TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE Francija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE Danska TRUE TRUE FALSE FALSE TRUE TRUE TRUE Švica TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE FALSE Belgija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Ceška TRUE FALSE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Luksemburg TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE FALSE TRUE Slovenija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE FALSE TRUE FALSE Estonija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Opomba: "TRUE" oznacuje, da so razlike statisticno znacilne, "FALSE" pa, da razlike niso statisticno znacilne. Priloga 2b: Posteriorna analiza za neto premoženje kot mnogokratnik povprecne mesecne neto place Vir: SHARE (2015), ver. 1.0.0. Avstrija Nemcija Švedska Nizo-zemska Španija Italija Francija Danska Švica Belgija Ceška Luksem-burg Slovenija Nemcija TRUE Švedska TRUE TRUE Nizozemska TRUE TRUE TRUE Španija TRUE TRUE FALSE TRUE Italija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Francija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE Danska TRUE TRUE FALSE TRUE FALSE TRUE TRUE Švica TRUE TRUE FALSE FALSE TRUE TRUE TRUE TRUE Belgija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Ceška TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE Luksemburg TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE Slovenija TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE Estonija TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE TRUE TRUE TRUE FALSE TRUE FALSE TRUE TRUE Opomba: "TRUE" oznacuje, da so razlike statisticno znacilne, "FALSE" pa, da razlike niso statisticno znacilne. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 157-170 DINAMICNI TURISTICNI SEKTOR: PREGLED IN OBETI ZA PRIHODNOST DAŠA FARCNIK11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: dasa.farcnik@ef.uni-lj.si KIR KUŠCER22 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: kir.kuscer@ef.uni-lj.si POVZETEK: Vstop novih podjetij v panogo pomembno vpliva na ustvarjanje novih procesov, proizvodov in trgov ter neposredno na produktivnost podjetij. Prispevek se tako osredotoca na dinamiko vstopa in izstopa v turisticni panogi v obdobju od leta 2006 do leta 2018 in posebej primerja stopnje vstopa in izstopa v posameznem podsektorju turisticne panoge. V primerjavi z drugimi sektorji gospodarstva je bila panoga precej bolj dinamicna tako glede stopenj vstopa kot tudi stopenj izstopa. V casu epidemije covida-19 ter po njej, ko se je zmanjšalo povpraševanje po turisticnih storitvah, lahko pricakujemo manjši vstop novih podjetij in povecan izstop, predvsem glede na to, da napovedi kažejo, da bo prav turisticna dejavnost med najbolj prizadetimi panogami v casu epidemije covid-19. Izmed podsektorjev je bila najbolj dinamicna dejavnost gostinstvo, sledi pa ji nastanitvena dejavnost, predvsem v predkriznem letu 2007, po krizi pa je bila zelo dinamicna tudi panoga športnih in drugih dejavnosti. Preproste napovedi za prihodnost tudi napovedujejo, da bo med najbolj dinamicnimi ostalo gostinstvo, kar pomeni, da bo število izstopov podjetij iz te panoge v casu epidemije covid-19 in po njej razmeroma visoko. Kljucne besede: vstop in izstop podjetij, turizem, Slovenija JEL klasifikacija: L16, L84 1 UVOD V zadnjih petnajstih letih je turisticni sektor pomembno pripomogel h generiranju delovnih mest in znatno prispeval k bruto domacemu proizvodu. V letu 2019 je bilo v sektorju zaposlenih 10,3 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji (kar je nekoliko pod povprecjem Evropske unije – to je znašalo v letu 2019 11,2 odstotka), podjetja v sektorju pa so v celoti ustvarila 9,9 odstotka celotnega BDP (kar je nekoliko nad povprecjem Evropske unije – to je znašalo 9,5 odstotka) (WTTC, 2020). Sektor je pomemben tudi z vidika števila podjetij v panogi, kajti 8,3 odstotka vseh podjetij v Evropski uniji so podjetja, katerih primarna dejavnost so gostinske nastanitvene dejavnosti ali dejavnost strežbe jedi in pijac. Število podjetij v panogi pa se seveda spreminja, saj tudi v turisticni panogi velja stilizirano dejstvo vrtljivih vrat (angl. revolving door, Dunne, Roberts & Samuelson, 1988). V tem clanku nas zanima predvsem primerjava med vstopom novih podjetij v turisticno panogo in vstopom v druge panoge. Vstop novih podjetij v panogo je tudi pomemben vir rasti produktivnosti (Foster in drugi, 2002), na katerega pa vplivata tudi raven BDP in stopnja brezposelnosti. Na podlagi preucevanja vstopa podjetij v panogo in izstopa iz nje je Tian (2018) namrec ugotovil, da vstop novih podjetij v panogo vpliva na prihodnjo raven BDP in stopnjo brezposelnosti. Nacionalni statisticni uradi vecinoma spremljajo število podjetij v panogi ter njihove prihodke, podatki so dostopni tudi na spletnih straneh Eurostata, vendar pa so prikazana absolutna števila podjetij v panogi, ki kažejo neto ucinek vstopa podjetij v panogo in izstopa iz nje. Hkrati sta po Schumpeterjevi teoriji kreativne disrupcije (angl. creative disruption) vstop podjetij v panogo in izstop iz nje, skupaj z rastjo in zmanjšanjem velikosti podjetij, pomembna pri razvoju in ustvarjanju novih procesov, proizvodov in trgov ter neposredno vplivata na produktivnost (Bartelsman, Haltiwanger & Scarpetta, 2004). Dolgorocne napovedi o vplivu epidemije covid-19 na turizem še ni mogoce podati (Romagosa, 2020), gotovo pa je, da bo kriza, ki je posledica širjenja tega virusa, imela najvecji vpliv na turizem od vseh kriz doslej, do petkrat vecji ucinek kot svetovna gospodarska kriza leta 2008 (WTTC, 2020). Turizem je tudi ena izmed panog, ki jih je kriza najbolj prizadela; kratkorocni ucinki so že vidni, srednje- in dolgorocni ucinki pa šele prihajajo. V treh scenarijih Svetovne turisticne organizacije Združenih narodov (angl. United Nations World Tourism Organization (UNWTO)) je od aprila do decembra 2020 napovedan 58- do 78-odstotni padec prihodov turistov, pri cemer je ogroženih 100 do 120 milijonov neposrednih turisticnih delovnih mest (UNWTO, 2020). Kriza, ki je posledica epidemije covid-19, ima nekaj podobnosti z gospodarskimi in teroristicnimi krizami: ljudje potujejo manj in bližje domu, manj potrošijo, rezervirajo v zadnjem trenutku, potujejo zunaj sezone in jih je strah potovanja (Gallup Organization, 2009; UNWTO, 2009; Papatheodorou, Rosselló & Xiao, 2010; Korstanje, 2011; WTTC, 2011; Blanke & Chiesa, 2013). Družbeno življenje se bo spremenilo – spreminjajo se vzorci potrošnje, prostocasnega in poklicnega življenja, mobilnosti in socializacije. Te družbeno-kulturne spremembe bodo vplivale na celotno turisticno gospodarstvo (Romagosa, 2020; Wen, Kozak, Yang in Liu, 2020). V tem prispevku se torej osredotocamo na frekvenco vstopov in izstopov iz turisticne panoge. Izracunane so stopnje vstopa in izstopa, raziskava zajema podatke za leta od 2006 do 2018, ki jih definirajo obdobja rasti, upada in ponovne rasti (angl. boom-bust-boom periods). Zanima nas, kako se razlicne dejavnosti, predvsem pa turizem, odzivajo na spremembe gospodarske klime glede vstopa in izstopa podjetij. Še vec, raziskujemo tudi, kako se posamezni podsektorji v turizmu odzivajo na poslabšanje in izboljšanje gospodarskih razmer, kateri so zmagovalci in kateri poraženci krize. Prispevek torej doprinaša k znanju in razumevanju dinamike v turisticni panogi in kaže tudi na možne posledice trenutne epidemije covid-19. Prispevek po uvodu predstavi metodologijo in podatke, sledita analiticni del vstopa podjetij v panogo in poglavje izstopa podjetij iz nje, zakljucek pa zajema diskusijo, omejitve raziskave, priporocila za nadaljnja raziskovanja in strne misli glede primerjave vstopa in izstopa podjetij v analiziranjih panogah v preucevanem obdobju. 2 METODOLOGIJA IN OPIS PODATKOV Stopnja vstopa ali stopnja rojstva novih podjetij (angl. birth rate ali entry rate) ter stopnja izstopa oziroma smrti (angl. death rate ali exit rate) sta izracunani po vzoru metode, ki jo uporablja Tian (2018). Stopnja vstopa v casu t je izracunana kot razmerje med številom novih podjetij v casu od t-1 do t in številom podjetij v casu t-1 in je prikazana v enacbi spodaj. Stopnja izstopa je izracunana kot razmerje med številom podjetij, ki so izstopila iz trga v casu od t-1 do t, in številom podjetij v casu t-1 in je prikazana v enacbi spodaj. Stopnje vstopa in izstopa so izracunane za vsakega izmed podsektorjev, razdeljenih na podlagi standardne klasifikacije dejavnosti (SKD-08) na dve mesti natancno, kajti vsak izmed sektorjev ima specificne karakteristike glede stopnje konkurence in drugih vstopnih ovir (McCloughan & Stone, 1998). Za izracun stopenj vstopa in izstopa so uporabljeni podatki Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) od leta 2006 do leta 2018 (AJPES, 2019). Posebej so na podlagi standardne klasifikacije dejavnosti (SKD-08) na dve mesti natancno opredeljeni podsektorji, in sicer: • Gostinske nastanitvene dejavnosti (I55) • Dejavnost strežbe jedi in pijac (I56) • Dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti (N79) • Prirejanje iger na sreco (R92) • Potniški promet, ki vkljucuje železniški potniški promet (H49.1), drug kopenski potniški promet (H49.3), pomorski potniški promet (H50.1), potniški promet po celinskih vodah (H50.3), potniški zracni promet (H51.1) • Športne in druge dejavnosti za prosti cas (R93) Stopnje vstopa in izstopa v posameznih turisticnih podsektorjih se primerjajo s stopnjami vstopa in izstopa vseh gospodarskih družb in posebej z družbami v podsektorju • predelovalne dejavnosti, rudarstvo in druga industrija (B, C, D, E) • ter z vsemi ostalimi storitvenimi dejavnostmi, razen s prej opredeljenim turizmom. • V nadaljevanju so opredeljene kot storitve brez turizma in vkljucujejo naslednje dejavnosti: U G in H – trgovina na debelo in drobno, promet in skladišcenje U J – informacijske in komunikacijske dejavnosti U K – financne in zavarovalniške dejavnosti U L – poslovanje z nepremicninami U M in N – strokovne, znanstvene in tehnicne ter druge raznovrstne poslovne dejavnosti U R, S, T in U – druge storitve V tabeli 1 je prikazano število opazovanj po dejavnostih in letih. Število podjetij se je v opazovanem obdobju znatno povecalo. Leta 2006 je bilo v javnopravni evidenci zavedenih 43.500 gospodarskih družb, leta 2018 pa 66.748 gospodarskih družb. V enakem obdobju je vstopilo 51.108 podjetij in izstopilo 28.260 podjetij. Tabela 1: Število opazovanj po dejavnostih, 2006–2018Leto Turizema Proizvodnjab Druge storitvec Ostalo Skupaj 2006 2.632 6.495 28.458 5.915 43.500 2007 2.847 6.782 30.315 6.682 46.626 2008 3.094 7.037 32.387 7.635 50.153 2009 3.392 7.342 34.553 8.610 53.897 2010 3.307 7.401 34.821 8.046 53.575 2011 3.297 7.584 35.456 7.968 54.305 2012 3.317 7.793 36.327 8.085 55.522 2013 3.482 8.034 37.283 8.331 57.130 2014 3.754 8.348 39.094 8.884 60.080 2015 4.124 8.712 40.983 9.291 63.110 2016 4.386 8.965 42.614 9.653 65.618 2017 4.463 9.062 43.409 9.557 66.491 2018 4.525 9.063 43.648 9.512 66.748 Opombe: a so vse dejavnosti, ki so navedene kot podsektorji turizma; b so vsa podjetja, ki so klasificirana v predelovalne dejavnosti, rudarstvo in drugo industrijo; c so vse storitve razen turizma in storitev javne uprave. Vir: Ajpes (2019), lastni preracuni. 3 VSTOP PODJETIJ V PANOGO V obdobju od leta 2006 do leta 2018 na podlagi podatkov agencije AJPES beležimo 51.508 vstopov podjetij na trg, kar pomeni, da so bila podjetja v tem opazovanem obdobju prvic vkljucena v javnopravno evidenco gospodarskih družb. Slika 1 prikazuje stopnje vstopa po posameznih dejavnostih v obdobju od 2007 do 2018. Z izjemo leta 2010 so bile stopnje vstopa v turisticni dejavnosti pred letom 2010 v povprecju za dve, po krizi pa za tri odstotne tocke višje od stopnje vstopa za vse dejavnosti skupaj in tudi v primerjavi z drugimi storitvenimi dejavnostmi (podatki so navedeni tudi v prilogi 1). Pricakovano so stopnje vstopa zaradi visokih vstopnih stroškov v proizvodnih dejavnostih nižje kot v storitvenih dejavnostih, med njimi tudi turisticni. Tako so na primer povprecna dolgorocna sredstva proizvodnih podjetjij, ki so v opazovanih letih vstopila v panogo, v povprecju 1,9-krat višja od dolgorocnih sredstev turisticnih podjetij. Razlike v stopnjah vstopa podjetij v turisticni dejavnosti primerjamo tudi s stopnjami vstopa podjetij v vseh dejavnostih skupaj. T-test, ki predvideva enaki varianci (prej preverjeni s F-testom, kjer je p = 0,11), znaša 2,43 in je statisticno znacilno vecji od mejne vrednosti pri 0,05 odstotka. Razlike v stopnjah vstopa podjetij v turisticni dejavnosti in drugimi storitvenimi dejavnostmi so enako statisticno znacilno razlicne (t-test, ki ne predvideva razlicnih varianc, znaša 2,90 in je statisticno znacilno vecji od mejne vrednosti pri 0,01 odstotka). Slika 1: Stopnje vstopa po posameznih dejavnostih, 2007-2018 Vir: Ajpes (2019), lastni izracuni. Natancneje v dejavnosti turizem so bile predvsem v letih 2007 in 2008 nadpovprecno visoke stopnje vstopa v gostinski in nastanitveni dejavnosti (13,9 v letu 2007 in 16 v letu 2008) (priloga 1). V casu gospodarske krize so se stopnje vstopa novih podjetij po posameznih dejavnostih znatno zmanjšale, a so bile z izjemo igralniške dejavnosti nad povprecjem drugih storitvenih dejavnosti in proizvodnje. Po okrevanju, predvsem pa v letih 2013 in 2014, so gostinska podjetja (torej tista, ki se ukvarjajo z dejavnostjo strežbe jedi in pijac) nadpovprecno veliko vstopala v panogo in tako prispevala k nadpovprecni stopnji vstopa za celotno turisticno dejavnsost v teh letih. Na drugi strani je igralniška dejavnost (kot zelo regulirana dejavnost) visoko stopnjo vstopa v turisticni dejavnosti nekoliko zniževala. Pri vstopu podjetij je mogoce opaziti veljavnost stiliziranih dejstev. Podjetja, ki so vstopila na trg, so bila manjša kot obstojeca podjetja. Mediana števila zaposlenih na podlagi delovnih ur je bila enaka 0, medtem ko je bila mediana števila zaposlenih na podlagi delovnih ur obstojecih podjetij enaka 1. Podobno velja za ciste prihodke od prodaje, ki so bili v povprecju nižji za vstopajoca podjetja. Zaradi negotovosti namrec vstopajoce podjetje obicajno vstopi z manjšo velikostjo, cetudi je podjetje kasneje zelo uspešno (Bartelsman in drugi, 2004). 4 IZSTOP PODJETIJ IZ PANOGE Po podatkih agencije AJPES v obdobju od leta 2006 do leta 2018 beležimo 28.260 izstopov podjetij iz trga. Po posameznih dejavnostih so za obdobje od 2007 do 2018 v sliki 2 prikazane stopnje izstopa. V celotnem opazovanjem obdobju so bile stopnje izstopa v turisticni dejavnosti podobne stopnjam vstopa za vse dejavnosti skupaj (t-test ni statisticno znacilno vecji od mejne vrednosti), ter tudi ne v primerjavi z drugimi storitvenimi dejavnostmi. So pa razlike med posameznimi leti. Stopnje izstopa v turisticni dejavnosti so bile v letih med 2010 in 2013 v povprecju za okrog 1–3 odstotne tocke višje kot stopnje izstopa za vse dejavnosti skupaj in tudi v primerjavi z drugimi storitvenimi dejavnostmi. V letih pred krizo so bile stopnje izstopa v turisticni dejavnosti primerljive s tistimi v storitvenih dejavnostih in vseh dejavnostih skupaj. V letih od 2014 do 2016 pa so se stopnje izstopa ponovno uravnale. V letih 2017 in 2018 so bile stopnje izstopa v turisticni dejavnosti ponovno precej višje (slika 2; priloga 2). Stopnje izstopa so v turisticni in storitvenih dejavnostih zaradi nižjih stroškov zaprtja pricakovano višje od tistih v proizvodnih dejavnostih. Kot kaže, je iz turisticne dejavnosti celo enostavneje izstopiti kot iz drugih storitvenih dejavnosti. Slika 2: Stopnje izstopa po posameznih dejavnostih, 2007–2018 Vir: Ajpes (2019), lastni izracuni. V sektorju turizma so bile v obdobju od 2006 do 2018 v povprecju najnižje stopnje izstopa v dejavnosti prirejanja iger na sreco, v športnih in drugih dejavnostih za prosti cas ter v gostinski nastanitveni dejavnosti, najvišje pa so bile v dejavnosti strežbe jedi in pijac (priloga 2). V casu gospodarske krize so se stopnje izstopa podjetij znatno zvišale; turisticne dejavnosti na splošno so imele višje stopnje izstopa kot druge storitvene dejavnosti in proizvodnja. Še posebej visoko stopnjo je imela dejavnost strežbe jedi in pijac, ki je ostala najvišja od vseh turisticnih pod-dejavnosti tudi po okrevanju v letih 2013 in 2014. To je zanimivo, saj so podjetja strežbe jedi in pijac tudi nadpovprecno veliko vstopala v panogo; fluktuacija je bila torej zelo visoka. Igralniška dejavnost na drugi strani je imela nizko stopnjo vstopa in izstopa podjetij (prilogi 1 in 2). Pri izstopu velja podobno kot pri vstopu podjetij; podjetja, ki so izstopila iz trga, so bila manjša kot obstojeca podjetja. Število zaposlenih in cisti prihodki od prodaje izstopajocih podjetij so nižji od povprecja dejavnosti, ker izstopa vecje število mladih podjetij, ki so vstopala na trg z manjšo velikostjo (stopnja propada novih podjetij je višja od stopnje tistih, ki so dlje casa na trgu). 5 DISKUSIJA IN ZAKLJUCEK Raziskava prikazuje primerjavo vstopov in izstopov podjetij v razlicnih dejavnostih v letih od 2006 do 2018. Stopnje vstopa v proizvodnih dejavnostih so bile v povprecju nižje kot v storitvenih in turisticni dejavnosti. To velja tudi za izstop podjetij iz panoge, verjetno tudi zaradi nižjih stroškov zaprtja. V kriznih letih je bila stopnja vstopov podjetij v dejavnost turizma primerljiva z drugimi dejavnostmi, v letih pred krizo in po njej pa je bila višja. Pred krizo je bila stopnja izstopov dejavnosti podobna, med krizo pa se je v dejavnosti turizma zvišala nad druge dejavnosti. Rast izstopa se je nato zacela umirjati, v letih 2017 in 2018 pa je ponovno narasla. Dejavnost turizma je podrobneje razdelana tudi po podsektorjih. Najnižje stopnje vstopa so imele dejavnosti prirejanja iger na sreco (zaradi regulacije) in dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti. Ostali podsektorji v turizmu so v preucevanem obdobju beležili v povprecju višje stopnje vstopa novih podjetij kot celoten turizem in kot druge storitvene dejavnosti in proizvodnja. V povprecju najnižje stopnje izstopa v preucevanem obdobju pa so bile v dejavnosti prirejanja iger na sreco, v športnih in drugih dejavnostih za prosti cas ter v gostinski nastanitveni dejavnosti. Najvišje stopnje izstopa so bile v dejavnosti strežbe jedi in pijac, drugi podsektorji so bili nekje v povprecju celotne dejavnosti turizma. Raziskave so omejene zaradi majhnosti analiziranega trga, torej težko posplošujemo na evropsko raven. Prav tako z raziskavo ne moremo dolociti vzrokov za vecji/manjši vstop ali izstop podjetij v posameznih dejavnostih, z izjemo kapitalske intenzivnosti proizvodnih dejavnosti, ki zmanjša stopnjo vstopa/izstopa, in reguliranosti dejavnosti iger na sreco, ki ima podoben ucinek. Prihodnje raziskave bi tako lahko s poglobljenimi intervjuji preverile druge vzroke za višje oziroma nižje stopnje vstopa in izstopa podjetij, kar bi dalo poglobljeno sliko stanja dejavnosti in posameznih pod-sektorjev. Prihodnje raziskave se tudi lahko osredotocijo na posledice trenutne epidemije covid-19, ki je že in tudi še bo pustila izjemno negativne posledice za vse gospodarske dejavnosti, še zlasti mocno pa je in bo prizadela turizem (UNWTO, 2020; WTTC, 2020). Trenutno še ni na voljo dovolj podatkov, da bi lahko ugotavljali izstop podjetij v dejavnosti turizma zaradi epidemije covid-19 in krize, ki jo je povzrocila. Preprost izracun korelacijskih koeficientov33 Majhno število opazovanj in vpliv drugih dejavnikov na izstop podjetij iz panoge je seveda glavna omejitev takšnega preprostega izracuna. med stopnjami izstopa v obdobju t in pa stopnjo gospodarske rasti v obdobju t-1 kaže negativno korelacijo. Koeficient korelacije med stopnjo gospodarske rasti v letu pred izracunano stopnjo izstopa je najvecji za gostinsko dejavnost (torej dejavnost strežbe jedi in pijac). Napoved realne rasti BDP za leto 2020 je -7,6 %, kar je za 0,1 odstotne tocke manj kot v kriznem letu 2009 (UMAR, 2020). V letu 2010 se je na primer stopnja izstopa v gostinski dejavnosti povecala za 6,7 odstotne tocke oziroma za 185 odstotkov, kar je najvec med vsemi dejavnostmi. Ce predpostavimo enako stopnjo izstopa podjetij, kot je bila v letu 2010, bi na podlagi števila podjetij v letu 2018 v letu 2020 izstopilo 333 podjetij v turisticni panogi, od tega najvec (233) gostinskih podjetij. Natancnejše raziskave glede preživetja podjetij pa kažejo, da na izstop vplivajo tudi drugi dejavniki, predvsem zmanjšana likvidnost podjetij (Farcnik, Kušcer in Marinšek, 2020). Situacija je izjemno kriticna in zahteva poglobljene raziskave o vplivu krize na turizem, o posledicah za podjetja in možnih rešitvah, ki bi podjetjem krizo pomagale prebroditi. Zanimivo bi bilo na primer raziskati, kakšen je vpliv turisticnih bonov na preživetje podjetij. To bi bilo relativno preprosto raziskati, saj je pozitiven vpliv bonov usmerjen le na dejavnost nastanitvenih zmogljivosti, medtem ko drugi turisticni podsektorji teh ugodnosti niso bili deležni neposredno. LITERATURA IN VIRI Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve – AJPES. (2019). Podatki o zakljucnih racunih gospodarskih družb. Bartelsman, E., J. Haltiwanger & Scarpetta, S. (2004). Microeconomic Evidence of Creative Destruction in Industrial and Developing Countries. World Bank Policy Research Working Paper 3464. World Bank. Blanke, J. & Chiesa, T. (2013). Reducing Barriers to Economic Growth and Job Creation; The Travel & Tourism Competitiveness Report 2013. Pridobljeno iz: http://www3.weforum.org/ docs/WEF_TT_Competitiveness_Report_2013.pdf Dunne, T., Roberts, M. J., Samuelson, L. (1988). Patterns of firm entry and exit in the U.S. manufacturing industries. RAND Journal of Economics, 19, 495–515. Farcnik, D., Kušcer, K. & Marinšek, D. (2020). How long can a firm survive under lockdown? The analysis of Slovenian tourism sector. Mimeo. Foster, L., Haltiwanger, J. & Krizan, C. J. (2002). The Link Between Aggregate and Micro Productivity Growth: evidence from retail trade. Center for Economic Studies: Working Papers, 02-18. U.S. Census Bureau. Gallup Organisation (2009), Eurobarometer: Survey on the attitudes of Europeans towards tourism, The Gallup Organisation, Hungary. Korstanje, M. E. (2011). The fear of traveling: a new perspective for tourism and hospitality. Anatolia, 22(2), 222–233. McCloughan, P. & Stone, I. (1998). Life duration of foreign multinational subsidiaries: Evidence from UK northern manufacturing industry 1970–93. International Journal of Industrial Organization, 16(6), 719–747. Papatheodorou, A., Rosselló, J. & Xiao, H. (2010). Global Economic Crisis and Tourism: Consequences and Perspectives. Journal of Travel Research, 49(1), 39–45. ttps://doi.org/10.1177/0047287509355327 Romagosa, F. (2020). The COVID-19 crisis: Opportunities for sustainable and proximity tourism. Tourism Geographies, 22(3), 690–694. https://doi.org/10.1080/14616688.2020.1763447 Tian, C. (2018). Firm-level entry and exit dynamics over the business cycles. European Economic Review, 102, 298–326. UMAR (2020). Poletna napoved gospodarskih gibanj, junij 2020. Pridobljeno 1. 9. 2020 iz: https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/napovedi/vmesna/poletna_2020/slovenska/Poletna_napoved_2020.pdf United Nation World Tourism Organisation – UNWTO. (2020). UNWTO World Tourism Barometer, May 2020: Special focus on the Impact of COVID-19 (Summary). Spain: United Nation World Tourism Organization. Pridobljeno 11. 5. 2020 iz: https://webunwto.s3.eu-west-1.amazonaws.com/s3fs-public/2020-05/Barometer%20-%20May%202020%20-%20Short.pdf UNWTO (2009), World tourism barometer, 7(1), United Nations World Tourism Organisation, Madrid. Wen, J., Kozak, M., Yang, S. & Liu, F. (2020). COVID-19: potential effects on Chinese citizens’ lifestyle and travel. Tourism Review, ahead-of-print(ahead-of-print), 267. https://doi.org/10.1108/TR-03-2020-0110 World Travel and Tourism Council – WTTC. (2020a). Economic Impact Reports. Pridobljeno 11. 5. 2020 iz https://wttc.org/Research/Economic-Impact. World Travel and Tourism Council – WTTC. (2020b). Travel & Tourism Economic Impact From COVID-19: Global Data. United Kingdom: World Travel & Tourism Council. Pridobljeno 11. 5. 2020 iz: https://wttc.org/en-gb/Research/Economic-Impact WTTC. (2011). Travel & Tourism 2011. Pridobljeno iz: http://www.wttc.org/site_media/ uploads/downloads/traveltourism2011.pdf WTTC. (2020). Data Gateway. Pridobljeno iz: https://wttc.org/Research/Economic-Impact/Data-Gateway. Priloga 1: Stopnje vstopa po posameznih dejavnostih, 2007–2018 Vir: AJPES (2019), lastni izracuni. Leto Turizem Gostinske nastani-tvene dejavnosti Dejavnost strežbe jedi in pijac Dejavnost potovalnih agencij, organizato-rjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti Prirejanje iger na sreco Športne in druge dejavnosti za prosti cas Potniški promet Proizvodnja Storitve Ostalo Vse gospodar-ske družbe 2007 12.2 13.9 12.8 8.2 8.5 13.0 10.2 7.3 9.8 15.9 10.4 2008 12.5 16.0 12.6 11.2 16.3 9.8 11.0 6.7 10.1 17.2 10.8 2009 11.9 9.7 13.4 7.3 1.8 9.6 16.6 6.9 9.0 14.8 9.8 2010 5.7 6.7 5.5 4.0 0.0 10.0 5.5 5.8 5.9 5.3 5.8 2011 6.8 8.5 6.1 6.4 0.0 9.4 9.1 6.7 6.3 7.5 6.6 2012 7.1 7.2 7.3 5.8 0.0 7.0 9.5 6.6 6.7 9.2 7.1 2013 10.7 7.9 12.8 9.2 0.0 6.7 8.6 6.4 7.1 9.8 7.6 2014 12.1 8.6 14.3 8.8 2.2 8.8 11.1 6.8 8.3 11.2 8.7 2015 12.9 12.2 14.6 7.2 0.0 12.2 12.2 6.4 7.9 8.0 8.0 2016 9.4 9.0 9.8 5.6 2.3 12.8 8.4 5.0 6.7 6.6 6.6 2017 9.4 8.7 9.7 8.5 2.2 9.6 9.8 5.0 6.9 6.1 6.7 2018 8.7 13.5 7.8 7.5 0.0 11.2 7.6 4.2 6.0 6.4 6.0 Opomba: Dejavnosti so opredeljene v poglavju 1. Priloga 2: Stopnje izstopa po posameznih dejavnostih, 2007-2018 Vir: AJPES (2019), lastni izracuni. Leto Turizem Gostinske nastani-tvene dejavnosti Dejavnost strežbe jedi in pijac Dejavnost potovalnih agencij, organizato-rjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti Prirejanje iger na sreco Športne in druge dejavnosti za prosti cas Potniški promet Proizvodnja Storitve Ostalo Vse gospodar-ske družbe 2007 3.4 3.6 3.4 4.1 4.3 3.3 1.7 2.5 2.8 2.6 2.8 2008 3.1 3.6 3.4 3.0 0.0 2.1 2.1 2.8 2.9 2.2 2.8 2009 2.8 1.3 3.1 3.4 3.5 2.0 2.4 2.5 2.4 2.3 2.4 2010 7.4 3.7 8.8 6.2 7.3 4.4 6.8 4.7 4.9 11.4 6.1 2011 7.7 7.5 8.9 6.1 1.9 4.9 4.8 4.3 4.5 8.4 5.3 2012 6.1 3.8 7.0 3.3 5.9 6.0 7.0 3.7 4.2 7.6 4.7 2013 5.7 4.9 6.4 4.6 4.2 4.3 5.3 3.2 4.2 6.1 4.4 2014 4.0 3.2 4.6 3.9 2.2 1.3 3.6 3.0 3.6 4.9 3.7 2015 3.1 3.0 3.3 2.7 4.3 3.1 2.2 2.1 2.9 3.5 2.9 2016 3.4 3.1 3.5 3.1 0.0 3.3 3.4 2.3 2.8 2.8 2.8 2017 7.8 4.8 9.5 4.6 4.4 6.3 6.0 4.1 5.2 7.6 5.6 2018 8.0 4.8 8.7 8.4 6.8 6.4 10.4 4.6 6.1 7.5 6.2 Opomba: Dejavnosti so opredeljene v poglavju 1. ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 171-182 COVID-19 – POSPEŠEVALNIK UVELJAVLJANJA NADZORA NAD NEPOSREDNIMI TUJIMI NALOŽBAMI MIHA JUHART11 Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: miha.juhart@pf.uni-lj.si POVZETEK: Do pred kratkim za neposredne tuje naložbe niso bili predvideni posebni ukrepi nadzora. Prosto gibanje kapitala je bil eden stebrov gospodarske in pravne ureditve, epidemija covida-19 pa je pokazala, da je za države lahko zelo pomembno, da imajo možnost nadzora. Z njim lahko uresnicujejo interes nacionalne varnosti in javnega reda. Tudi Republika Slovenija je v zakonu sprejela ukrepe za nadzor tujih neposrednih naložb. Zakon doloca obveznost priglasitve tujih neposrednih naložb na kriticnih gospodarskih dejavnostih in kriticni infrastrukturi. Priglasitev je treba opraviti pri ministrstvu za gospodarstvo. Ministrstvo za gospodarstvo je pooblašceno tudi za pregled in odlocanje. Ce tuja neposredna naložba ogroža varnost in javni red, se lahko z odlocbo prepove. Ministrstvo vzpostavlja tudi kontaktno tocko za izmenjavo informacij z drugimi državami clanicami in Komisijo. Gre za izpolnjevanje obveznosti iz Uredbe 2019/452. Kljucne besede: neposredna tuja naložba, tuji vlagatelj, prosto gibanje kapitala, delež v podjetju (gospodarski družbi), nepremicnina, nicnost, ZIUOOPE, Uredba 2019/452 EU JEL klasifikacija: F21 1 UVOD Neposredne tuje naložbe so vrsta cezmejnih naložb, pri katerih investitor, ki je rezident enega gospodarstva (države), vzpostavi trajno povezavo s pomembno stopnjo vpliva v podjetju, ki ima svoj sedež v drugem gospodarstvu.22 Foreign direct investments, 2020. Na vprašanje, kdaj se šteje, da je takšna trajna povezava vzpostavljena, je vec odgovorov. Najnižji prag se zacne pri 10-odstotni kapitalski udeležbi ali odstotku glasovalnih pravic v ciljnem podjetju, nobenega dvoma pa ni, da je takšna povezava dosežena, ko postane investitor obvladujoca oseba ciljne družbe. Neposredne tuje naložbe so kljucni element mednarodne gospodarske integracije, saj ustvarjajo stabilne in dolgotrajne povezave med gospodarstvi. So pomemben kanal za prenos tehnologije med državami, spodbujajo mednarodno trgovino z dostopom do tujih trgov in so lahko pomemben dejavnik gospodarskega razvoja.33 Ibidem. Konec 20. in še zlasti v zacetku 21. stoletja se je že zdelo, da je svet stopil v cas svobodne trgovine, katere pomemben dejavnik je tudi prost pretok kapitala oz. možnost ustanavljanja in pridobivanja deleža v podjetjih. Kljub nekaterim manjšim zastojem se je število clanov STO širilo, krepile so se meddržavne gospodarske integracije, narašcalo je število bilateralnih in multilateralnih sporazumov o varstvu tujih naložb.44 Glej podrobneje Herrmann, Müller-Ibold, 2018, stran 749. Omejitve koncentracij sicer niso bile v celoti odpravljene, vendar so se razvijale na izrazito nediskriminatorni podlagi, enako za domace in tuje investitorje.55 Ali je nediskriminacija zgolj formalna ali pa je tudi dejanska, je seveda odprto vprašanje. To velja tako za pravila preprecevanja omejevanja konkurence, v katero tradicionalno sodi tudi nadzor nad koncentracijami66 Glej podrobneje Gorše, 2017, stran 1399. , kot tudi na zmeraj bolj razvejano regulativo za narodno gospodarstvo pomembnih sektorjev (finance, zavarovalništvo, kapitalski trgi, mediji, telekomunikacije, energetika).77 Glej podrobneje Kavcic, 2002, stran 1503. Mnoge nacionalne pravne ureditve so sprejele posebna pravila regulacije teh sektorjev in jedro takšnih ureditev je ureditev posebnih pogojev za pridobivanje (kvalificirane) udeležbe v sektorskih podjetjih in ucinkovit nadzor sektorskega regulatorja nad temi transakcijami. Ilustrativen primer takšne ureditve v slovenskem pravnem sistemu je ureditev pridobivanja kvalificirane udeležbe v bankah.88 ZBan-2, 60. do 74. clen. Kljub zelo široki svobodi pretoka kapitala pa so se ohranile nekatere omejitve na gospodarskih podrocjih, povezanih z nacionalno varnostjo. Vzorcen primer je ameriška ureditev, ki od casa korejske vojne temelji na zakonu o obrambi.99 Defense, 1950. Ta daje na podrocju nacionalne varnosti široka pooblastila ameriškemu predsedniku, ki ima pooblastilo za pregled vseh transakcij, s katerimi bi lahko tuji investitor pridobil nadzor nad ameriškim podjetjem, in lahko zacasno ustavi ali prepove vsako transakcijo, ce grozi, da se bo poslabšala nacionalna varnost ZDA.1010 Glej podrobneje Mir, Laciak, Mommers 2020. Znotraj tega okvira se je razvila praksa, da se lahko o posamezni nacrtovani ali izvedeni transakciji pridobi mnenje posebnega organa, odbora za tuje naložbe, ki je oblikovan znotraj predsednikove administracije.1111 The Committee on Foreign Investment in the United States (CFIUS). Skoraj idilicno okolje za neposredne tuje naložbe pa se je v zadnjem casu zacelo spreminjati. Na odru neposrednih tujih naložb so se pojavili nekateri novi igralci in ponovno so se pojavila stališca o nacionalnem interesu in zahteve, da se vsaj na nekaterih podrocjih nacionalnemu interesu zagotovi prednost pred interesom tujega investitorja.1212 Catrain, Theodoropoulou, 2020. Na svetovnih trgih so postali zelo agresivni kitajski investitorji in pri nekaterih njihovih naložbah so se oblikovala zelo odklonila stališca. Lep primer je Nemcija, kjer se je vprašanje izpostavilo v primeru proizvajalca robotske tehnologije Kuka AG leta 2016. Družba Kuka AG je kotirala na borzi in po zacetni pridobitvi 10-odstotnega deleža v družbi se je kitajski investitor, proizvajalec klimatskih naprav in bele tehnike Midea, odlocila za prevzemno ponudbo.1313 Handelsblatt, 2020a. Ob tem prevzemu se je razvila ostra diskusija, ali je sprejemljivo, da tuji investitor dobi nadzor nad tako pomembnim tehnološkim in razvojnim podjetjem.1414 Augsburger-allgemeine, 2020. Prevzem je bil uspešno izpeljan in kitajski investitor danes obvladuje to podjetje.1515 Strategijo in potek transakcije na svoji spletni strani lepo opisuje eden izmed svetovalcev investitorja Freshfields, 2020. Nekoliko drugace se je zgodba odvila v dveh drugih odmevnih primerih. Leta 2017 je želelo kitajsko državno elektrodistribucijsko podjetje State Grid Corporation of China (SGCC) pridobiti 20-odstotni delež v nemškem elektrodistribucijskem podjetju 50Hertz. Vlada je vstop kitajskega investitorja preprecila tako, da se je povezala z belgijskim družbenikom tega podjetja in z njegovo pomocjo prek državne banke izkoristila predkupno pravico pri prodaji.1616 Handelsblatt, 2020b. Ob tem je morala v parlamentu odgovoriti na številna zelo natancna in strukturirana vprašanja o upravicenosti transakcijske cene, ki se je izenacila s kitajsko ponudbo.1717 Parlamentarno vprašanje in odgovor si lahko ogledamo na Bundestag, 2020. V primeru poskusa kitajskega investitorja Yantai Taihai Group, da bi prevzel Leifeld Metal Spinning AG, podjetje s podrocja strojegradnje, ki razvija tudi nekatere vitalne elemente za delovanje jedrskih naprav, pa je nemška vlada jasno napovedala, da bo izkoristila možnost, ki jo daje zakon, in bo prevzem prepovedala. Ob takšni napovedi je kitajski investitor svojo ponudbo umaknil,1818 Handelsblatt, 2020c. zato je nemška vlada predlagala nadaljnjo razširitev pooblastil v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami, cemur je sledila sprememba zunanjetrgovinskih predpisov. Uvedla se je dolžnost priglasitve neposrednih tujih naložb na podrocju nekaterih gospodarskih sektorjev kljucnih tehnologij ter na podrocju kriticne infrastrukture. Zadnje zaostritve možnosti nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami pa so bile sprejete kot odgovor na epidemijo covida-19 in se nanašajo tudi na dejavnosti s podrocja medicinskih in farmacevtskih produktov ter zašcitne opreme. Eden izmed razlogov za to razširitev so bile tudi nekatere izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa.1919 Sahin, 2020, stran 192. Zelo odmevna je bila zlasti njegova izjava, da naj bi ZDA poskušale dobiti ekskluzivne pravice za cepivo proti novemu koronavirusu, ki ga razvija nemško podjetje CureVac iz Tübingena.2020 Rtv, 2020. Nemška vlada pa ni dosegla samo sprememb nacionalne zakonodaje, ampak si je zelo prizadevala za uveljavitev širših pooblastil držav pri nadzoru nad neposrednimi tujimi naložbami v EU. Namen tega prispevka je predstavitev in kriticna analiza materialnopravnih in postopkovnih dolocb nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami, kot ga je slovenski zakonodajalec uzakonil v sklopu ukrepov, sprejetih zaradi obvladovanja posledic pandemije covida-19. Gre za povsem nov pravni institut, ki ga ni mogoce primerjati z oblikami nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami, kot so bile izoblikovane v casu pred vzpostavitvijo tržne ekonomije. Ker gre za nov pravni institut, še ni natancneje obravnavan, razen prvih odzivov pri praktikih, ki svoje stranke obvešcajo o morebitnih ovirah pri sklepanju transakcij.2121 Glej Klobucar, 2020 in Majzelj, Pipan, 2020. Tudi podobne analize primerljivih pravnih ureditev se zaenkrat zadovoljujejo z analizo nacionalnih zakonodaj in horizontalna primerjalnopravna analiza še ni izvedena.2222 Glej Sahin, 2020. 2 PRAVNA UREDITEV NADZORA NAD NEPOSREDNIMI TUJIMI NALOŽBAMI V EU 2.1 Prost pretok kapitala Ena izmed temeljnih pravic, na katerih je bila zasnovana evropska integracija, je prost pretok kapitala. V skladu s tem ureditev Evropske unije v svojem jedru dopušca neposredne tuje naložbe in jim priznava enak položaj, kot velja za naložbe med državami clanicami. To izhaja iz clena 63 PDEU, ki prepoveduje vse omejitve prostega pretoka kapitala in placil med državami clanicami ali med državami clanicami in tretjimi državami, vendar ta prepoved omejevanja ni vseobsežna in pomembna izjema je dolocena v clenu 65 1 (b) PDEU. Ta državam clanicam omogoca, da sprejmejo ukrepe, ki so upraviceni zaradi javnega reda ali javne varnosti, vendar sklicevanje na javni red in javno varnost ne sme biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikrita omejitev prostega pretoka kapitala in placil, kakor je opredeljeno v clenu 63. Na tej podlagi lahko države clanice sprejmejo zakone, v katerih dolocijo ukrepe za nadzor nad neposrednimi tujimi naložbami, kar vkljucuje tudi možnost ukrepov, kot so dolocanje posebnih pogojev oz. celo prepoved takšne naložbe. Nacionalni ukrepi morajo spoštovati meje, ki jih doloca PDEU, in nacelo sorazmernosti, saj morajo biti omejevalni ukrepi ustrezni za zagotovitev cilja, ki mu sledijo, in ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za dosego.2323 C-112/05, odstavek 72. Sodišce EU je tudi razsodilo, da je treba obseg izjeme za javno varnost razlagati strogo, države clanice ga ne morejo enostransko dolociti brez nadzora institucij EU in izjeme se ne smejo uporabljati izkljucno v gospodarske namene. Osebam, ki jih prizadenejo takšni omejevalni ukrepi, se mora zagotoviti dostop do pravnih sredstev.2424 C-54/99, odstavek 18; C-400/08, odstavek 74. 2.2 Uredba 2019/452 Uredba 2019/452 o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji je bila sprejeta marca 2019 in je zacela veljati oktobra 2020. V nasprotju s tem, kar so sprva predlagale nekatere države clanice, uredba vzpostavlja samo mehanizem preverjanja in medsebojnega sodelovanja, ne nalaga pa vzpostavitve presoje neposrednih tujih naložb in možnosti zavrnitve zaradi javnega reda ali varnosti.2525 Sahin, 2020, 192. V razlogih za sprejem je navedeno, da na ravni Unije ni nobenega celovitega okvira za pregled neposrednih tujih naložb zaradi varnosti ali javnega reda, medtem ko so vecji trgovinski partnerji Unije takšne okvire že razvili.2626 Uredba 2019/452, uvod, tocka 5. Takšen okvir je nujen za celovito obravnavo tveganj ter za prilagajanje spreminjajocim se okolišcinam. Odlocitev o tem, ali se na podlagi zbranih podatkov uvede možnost izrekanja posebnih ukrepov, pa ostaja v izkljucni pristojnosti držav clanic. Pri ugotavljanju, ali neposredne tuje naložbe lahko vplivajo na varnost ali javni red, bi morale imeti države clanice in Komisija možnost, da upoštevajo vse ustrezne dejavnike (vkljucno z ucinki na kriticno infrastrukturo, tehnologije, tudi kljucne omogocitvene tehnologije) in vire, ki so bistveni za varnost ali ohranjanje javnega reda, katerih motnja, nedelovanje, izguba ali unicenje bi imeli pomemben ucinek v državi clanici ali v Uniji. 2727 Uredba 2019/452, uvod, tocka 13. Zaradi ucinkov skupnega trga obstaja še dodatna potreba po medsebojnem obvešcanju in sodelovanju za doseganje navedenih ciljev. Uredba na ravni EU doloca mehanizem za usklajevanje pregledovanja tujih naložb, ki bi lahko vplivale na varnost in javni red držav clanic. Ta mehanizem doloca obveznost izmenjave informacij med državami clanicami in Evropsko komisijo (Komisija) ter možnost, da Komisija in države clanice v 15 mesecih po zakljucku tuje naložbe sporocijo svoje pripombe in mnenja o izvedeni transakciji.2828 Uredba 2019/452, 6. do 8. clen. Odlocitev o tem, ali naj bo dolocena naložba dovoljena, ostane v polju presoje države clanice, v kateri se naložba izvaja. Uredba zagotavlja samo možnost drugih držav clanic, da državi gostiteljici neposredne tuje naložbe sporocijo svoje pomisleke in skrb, ce ima ta naložba svoje ucinke v širšem prostoru. Namen uredbe je omogociti ukrepanje za zašcito bistvenih interesov držav clanic in Unije kot celote zaradi groženj vlagateljev, ki niso iz držav clanic EU. Grožnje se pojavljajo zaradi narašcajocega števila pridobitev podjetij iz EU, med njimi tudi takšnih, ki delujejo v obcutljivih in strateških sektorjih. 2.3 Smernice Komisije Evropska komisija je kot odziv na epidemijo covida-19 26. marca 2020 objavila smernice za države clanice, v katerih navaja obcutljivost trenutka in poudarja pomen medsebojnega obvešcanja in sodelovanja na podrocju neposrednih tujih naložb ter Uredbe 2019/425. 2929 Smernice, 2020. Evropska unija je odprta za neposredne tuje naložbe, saj so te bistvenega pomena za gospodarsko rast in konkurencnost. Ob tem pa Komisija ugotavlja, da izredne razmere, povezane z izbruhom covida-19, korenito vplivajo na gospodarstvo Evropske unije. Med možnimi posledicami trenutnega gospodarskega šoka je povecano potencialno tveganje za strateške industrije, zlasti tiste, povezane z zdravstvenim varstvom. »Odpornost teh industrij in njihova sposobnost, da se še naprej odzivajo na potrebe državljanov EU, bi morala biti v ospredju skupnih prizadevanj tako na ravni Evropske unije kot tudi na ravni držav clanic, vendar je treba danes bolj kot kdaj koli prej odprtost EU za tuje naložbe uravnotežiti z ustreznimi orodji za pregled. V izrednih razmerah zaradi covida-19 bi se lahko povecalo tveganje za poskuse pridobitve zdravstvenih zmogljivosti (npr. za proizvodnjo medicinske ali zašcitne opreme) ali povezanih industrij, kot so raziskovalne ustanove (npr. za razvoj cepiv), prek neposrednih tujih naložb. Moramo biti oprezni in zagotoviti, da takšne neposredne tuje naložbe ne bodo škodljivo vplivale na zmogljivosti EU, da se odzove na zdravstvene potrebe svojih državljanov.«3030 Ibidem. Komisija v nadaljevanju poziva države clanice, da naj ravnajo v okviru svojih pooblastil za obvladovanje navedenih tveganj ob upoštevanju skupnih ciljev, predvsem pa poziva tiste clanice, ki v svojih zakonodajah še niso uredile sistema nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami, da to cim prej storijo. Vzpostavijo naj celovit mehanizem pregleda in vse druge razpoložljive mehanizme za obravnavanje primerov, »v katerih bi prevzem dolocenega podjetja, infrastrukture ali tehnologije oz. nadzora nad njimi pomenil tveganje za varnost ali javni red v EU, vkljucno s tveganjem za kriticne zdravstvene infrastrukture in dobavo kriticnih virov.«3131 Ibidem. 3 NADZOR NAD NEPOSREDNIMI TUJIMI NALOŽBAMI V SLOVENIJI 3.1 Ureditev v ZIUOOPE Slovenija je bila ena izmed tistih držav clanic EU, ki ob sprejemu Uredbe 2019/452 v svoji zakonodaji ni imela urejenega nobenega posebnega mehanizma za spremljanje in nadzor nad neposrednimi tujimi naložbami.3232 Stanje zakonodaj držav clanic EU na tem podrocju lahko spremljamo na List, 2020. To stanje se je spremenilo z uveljavitvijo Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije covida-19 (ZIUOOPE). Enajsto poglavje zakona (cleni od 69 do 75) ima naslov: Pregled neposrednih tujih naložb. Zakaj se je Vlada RS kot predlagatelj zakona odlocila, da ureditev nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami umesti v interventni zakon, s katerim rešuje posledice epidemije, ni povsem jasno in tudi ne izhaja iz obrazložitve zakonskega predloga.3333 Tudi nekatere druge države clanice so uvajale, dopolnjevale ali spreminjale zakonodajo, vendar vecinoma v zunanjetrgovinskih predpisih. Podobno velja tudi za nekatere druge države, ki so zaostrile mehanizme nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami, kot so Avstralija, Indija, Japonska, Kanada, Kitajska in ZDA. Utemeljeno pa lahko domnevamo, da je Vlada RS pri oblikovanju zakonskega predloga upoštevala smernice Evropske komisije in bližajoci se datum uveljavitve Uredbe 2019/452. ZIUOOPE je bil v državnem zboru Republike Slovenije sprejet 29. 5. 2020 in je zacel veljati 31. 5. 2020. Namen in ucinki tega zakona ne segajo samo na podrocje prilagajanja pravnega reda z zahtevami Uredbe 2019/452, ampak sprejeti ukrepi delujejo bistveno širše in se nanašajo na vse vrste neposrednih tujih naložb. Ne gre le za ukrepe pregledovanja, spremljanja in evidentiranja, ampak daje zakon pravno podlago za izvrševanje državnega nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami in kot skrajni ukrep tudi možnost, da se neposredna tuja naložba prepove oz. da se odpravijo njeni ucinki. Umestitev režima neposrednih tujih naložb v interventni zakon za odpravljanje posledic epidemije pa ima še eno zanimivo posledico. Veljavnost ukrepov spremljanja in nadzora neposrednih tujih naložb je casovno omejena. 75. clen zakona doloca, da dolocbe veljajo do 30. 6. 2023. To pomeni, da bo do navedenega roka verjetno sprejet sistemski zakon, ki bo uredil to podrocje. Samo želimo si lahko, da si bo zakonodajalec vzel dovolj casa, da bo pripravil in sprejel bolj domišljen sistem ukrepov in da ne bo cakal do izteka navedenega roka in potem spet na hitro in brez posebne strokovne razprave podaljšal veljavnost sedanje ureditve. 3.2 Dolžnost priglasitve Osnovni ukrep nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami, ki ga uvaja zakon, je dolžnost priglasitve neposredne tuje naložbe Ministrstvu za gospodarstvo.3434 ZIUOOPE, prvi do cetrti odstavek 71. clena. Namen te dolžnosti je dvojen. S tem Republika Slovenija izpolnjuje obveznost držav clanic, da v skladu z Uredbo 2019/452 Komisijo in druge države clanice uradno obvestijo o vseh neposrednih tujih naložbah na svojem ozemlju, ki so predmet urejanja po tej uredbi. Hkrati se pri pristojnem ministrstvu oblikuje baza podatkov, ki omogoca izvedbo pregleda neposrednih tujih naložb, preverjanje njihove skladnosti z interesi javnega reda in varnosti ter je podlaga za izrekanje predvidenih ukrepov za zagotavljanje teh interesov. Dolžnost priglasitve je dolocena z dvema meriloma. Predmet priglasitve niso vse neposredne tuje naložbe, ampak samo tiste, ki se nanašajo na opravljanje kriticnih gospodarskih dejavnosti ter na kriticno infrastrukturo. Oba elementa sta podrobneje dolocena v tretjem odstavku 72. clena ZIUOOPE. Besedilo zakonske dolocbe je prakticno enako besedilu 4. clena Uredbe 2019/452. Drugo merilo se nanaša na obliko neposrednih tujih naložb. Posebnost slovenske zakonske ureditve je v tem, da za neposredno tujo naložbo ne šteje samo pridobitve udeležbe oz. trajnega vpliva prek glasovalnih pravic v gospodarski pravni osebi. Pri tem se za trajno zvezo šteje že 10-odstotna kapitalska udeležba oz. delež glasovalnih pravic. Za neposredno tujo naložbo se šteje tudi pridobitev pravice razpolaganja z zemljišci in nepremicninami, ki so bistvene za kriticno infrastrukturo, ali za zemljišca in nepremicnine, ki se nahajajo v bližini takšne infrastrukture. Zavezanca za priglasitev sta tako tuji investitor kot domaca ciljna družba,3535 Odvetniki utemeljeno opozarjajo, da so merila v zakonu zelo splošna in omogocajo razlicne razlage, zato preprosto svetujejo, da naj se v primeru dvoma priglasitev opravi, saj se s tem stranka izogne grožnji prekrškovnih sankcij. Še dodatno nejasnost pa povzroca slabo oblikovanje zakonskih dolocb, ki na nekaterih mestih ne omenjajo najpogostejšega nacina pridobitve udeležbe v gospodarski osebi, to je nakupa poslovnega deleža ali paketa delnic. Glej Klobucar, 2020 in Majzelj, Pipan, 2020. opraviti pa jo je treba v roku 15 dni od sklenitve pogodbe, ki ima vsebino neposredne tuje naložbe. Priglasitev je treba opraviti v slovenskem jeziku. Vsebina priglasitve je dolocena s cetrtim odstavkom 71. clena ZIUOOPE in se odda na predpisanem obrazcu, ki ga bo pripravilo ministrstvo. 3.3 Koordinacija V petem do sedmem odstavku 71. clena ZIUOOPE so urejena pravna dejanja in postopki, ki jih od Slovenije kot države clanice zahteva Uredba 2019/452. Gre predvsem za postopke in dejanja, ki omogocajo medsebojno sodelovanje med clanicami, predvsem ce bi imela nacrtovana neposredna tuja naložba v slovensko pravno osebo lahko ucinek na varnost ali javni red druge države clanice oz. EU. V tem primeru ima možnost ukrepanja Komisija. Peti odstavek 71. clena ZIUOOPE daje podlago za uporabo vseh zbranih informacij iz priglasitve oz. informacij, ki so bile posredovane na zahtevo v postopku, za namene iz zakona in uredbe. To velja tudi za zaupne informacije, za katere pa je treba zagotoviti vse mehanizme ustreznega varovanja. Šesti odstavek predvideva ustanovitev posebne kontaktne tocke na ministrstvu, vendar podrobnosti niso dolocene. Sklepamo lahko, da gre za del dejavnosti ministrstva, v katerega sodi tudi sodelovanje z drugimi državami clanicami, ce bi neposredna naložba v pravno osebo iz druge države clanice lahko ogrožala varnost in javni red Republike Slovenije. 3.4 Posebni ukrepi (pregled tuje naložbe) Pregled neposredne tuje naložbe je postopek, v katerem ministrstvo za gospodarstvo odloca o tem, ali se neposredna tuja naložba na podrocju dejavnosti iz tretjega odstavka 72. clena (kriticni gospodarski sektorji in kriticna infrastruktura) odobri, doloci pogoje za njeno izvedbo, prepove ali preklice.3636 Glede na nejasna in ne povsem dolocena merila za priglasitev bi bilo zelo smiselno, ce bi zakon predvidel tudi možnost izdaje odlocbe, da naložba ne izpolnjuje pogojev za priglasitev in pregled. Tuji investitorji praviloma želijo izkljuciti vsa tveganja, povezana s transakcijo, in takšna odlocba bi jim lahko dala jasen znak, da so na varni strani (safe harbour). V postopku pregleda sodeluje poseben organ (komisija), ki se oblikuje pri ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo.3737 Sestavo in položaj komisije ureja 73. clen ZIUOOPE. Komisija ima od tri do deset clanov, ki jih imenuje minister za gospodarstvo. Naloga komisije je, da pregleda prijavljeno tujo naložbo ter ministrstvu predlaga vsebino odlocitve. Pri pripravi svojega predloga lahko komisija komunicira z investitorjem, ciljno družbo in drugimi zainteresiranimi subjekti. Odlocitev glede neposredne tuje naložbe sprejme ministrstvo za gospodarstvo, ki pri svoji odlocitvi ni vezano na predlog komisije. Ministrstvo lahko z odlocbo odobri neposredno tujo naložbo, ce ta ne ogroža varnosti ali javnega reda Republike Slovenije. Ce pa ministrstvo oceni, da tuja naložba ogroža varnost ali javni red, izda odlocbo, s katero tujemu investitorju doloci posebne pogoje oz. naložbo prepove ali preklice.3838 Kakšna je razlika med prepovedjo in preklicem tuje naložbe, ni povsem jasno. Zelo težko si je predstavljati, kaj sploh pomeni preklic, in bi povsem zadošcalo, ce bi zakon dolocil samo prepovedno odlocbo. Na ogrožanje varnosti in javnega reda lahko kažejo nekateri elementi, povezani s tujo naložbo, kot so lastniška in financna struktura tujega investitorja, njegove dosedanje dejavnosti, povezava s kriminalnimi dejanji in podobno.3939 ZIUOOPE, cetrti odstavek 72. clena. Zakon podrobneje ne doloca pogojev, ki jih doloci ministrstvo tujemu investitorju, zato lahko sklepamo, da ima pri oblikovanju teh pogojev ministrstvo proste roke.4040 Morda se lahko pri tem zgleduje po zavezah, ki jih v postopku presoje koncentracij izreka Agencija za varstvo konkurence. Še vecja pomanjkljivost zakona pa je, da ne doloca nobenega postopka in sankcij nadzora nad izpolnjevanjem pogojev, kar bi lahko povzrocilo težave v praksi. Najstrožja sankcija, ki jo lahko izrece ministrstvo, je prepoved tuje naložbe. Posledica takšne odlocbe je nicnost pogodbe, s katero je ustvarjena tuja naložba, oz. nicnost sklepa o vpisu v sodni register ali nicnost prevzemne ponudbe.4141 ZIUOOPE, prvi odstavek 74. clena. Ministrstvo mora izda odlocbo najpozneje v dveh mesecih od priglasitve tuje neposredne naložbe.4242 ZIUOOPE, drugi do cetrti odstavek 74. clena. Pravno sredstvo proti odlocbi je pritožba na Vlado Republike Slovenije. Zoper takšno odlocitev pa obstaja možnost upravnega spora po splošnih pravilih, saj se za postopek v zvezi s priglasitvijo in pregledom tuje naložbe smiselno uporabljajo dolocbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. 3.5 Sklep V ZIUOOPE je Slovenija (koncno) izkoristila možnost, da postavi nekatere omejitve za neposredne tuje naložb, ce te pomenijo grožnjo varnosti oz. javnemu redu. Ta možnost seveda ne pomeni, da se lahko zlorabi v primeru nasprotovanj tuji naložbi iz povsem gospodarskih razlogov, ceprav gre za nacionalno pomembna podjetja ali celo gospodarski ponos države. Uveljavljeni ureditvi se že na prvi pogled vidi, da je bila sprejeta na hitro, zato so v njej številne neskladnosti in nedoslednosti, ki bodo v praksi verjetno povzrocale težave. Zelo široka opredelitev kriticnih gospodarskih dejavnosti in infrastrukture ter razmeroma nizek prag 10 % za obstoj obveznosti bosta verjetno povzrocila vecje število priglasitev, na kar že opozarjajo odvetniške pisarne v povezavi s transakcijami M & A4343 Klobucar, 2020 in Majzelj, Pipan, 2020. oz. državnimi organi.4444 ATVP, 2020. Kako bodo potekali postopki pregleda, je ta trenutek nehvaležno napovedovati. Ker ima ZIUOOPE omejen cas veljavnosti, bi bilo zelo smiselno, ce bi se ureditev prenesla v poseben zakon, ki bi posamezna vprašanja uredil bolj pregledno in dosledno. Predvsem bi se z novo zakonodajo morala obveznost prijave dolociti tako, da glede obstoja te obveznosti ne bi bilo nobenega dvoma. Nejasnosti lahko zaviralno vplivajo na razvoj transakcij M & A, saj gre za nov pogoj, ki ga bodo v pogodbah opredelili kot pogoj za izvršitev transakcije, ce je prijava obvezna in je z odlocitvijo ministrstva mogoce naložbo omejiti ali celo prepovedati. Predvsem bi moral zakonodajalec razširiti obveznost prijave na pridobitve poslovnih deležev oz. paketov delnic, saj je takšen nacin pridobivanja udeležbe najbolj razširjen in je zato tudi najpomembnejši za doseganje cilja, ki ga ima nova ureditev nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami. Prav tako bi moral zakonodajalec predvideti vsaj nekatere najbolj znacilne zaveze, ki se lahko naložijo tujemu investitorju, da je naložba dopustna. V postopkovnem delu je bolj kot normativna ureditev lahko problematicen nacin odlocanja pristojnega organa. V tem in nekaterih drugih primerih nadzora nad pridobivanjem udeležbe4545 ZBan-2, 60. do 74. clen. je znacilno široko pooblastilo organu odlocanja, da utemelji svojo odlocitev na splošni merilih. Praksa pri odlocanju se lahko pokaže kot diskriminatorna in v nasprotju s ciljem, zaradi katerega je bil nadzor uveden, kar pa se bo pokazalo šele z uporabo tega mehanizma v konkretnih postopkih. LITERATURA IN VIRI Catrain L., Theodoropoulou E. (2020). EU Overview. V Goldman C., Koch M. (urednika), The Foreign Investment Regulation Review, Edition 7, https://thelawreviews.co.uk/edition/1001414/the-foreign-investment-regulation-review-edition-7 (na dan 27. avgusta 2020). Foreign direct investment (2020). https://www.oecd-ilibrary.org/finance-and-investment/foreign-direct-investment-fdi/indicator-group/english_9a523b18-en (na dan 27. avgusta 2020). Gorše P. (2017). Obveznost priglasitve koncentracij. Podjetje in delo, št. 8, 2017, stran 1399. Herrmann C., Müller-Ibold T. (2018). Die Entwicklung des europäischen Außenwirtschaftsrechts. Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht, 2018, stran 749. Kavcic M. (2002). Sektorski regulatorji. Podjetje in delo, št. 6-7, 2002, stran 1503. Klobucar M. (2020). Varstvo slovenskega strateškega premoženja pred nezaželenimi tujimi vlagatelji, https://www.fpjr.si/si/publikacije/2020/06/510-Varstvo-slovenskega-strateskega-premozenja-pred-nezazelenimi-tujimi-vlagatelji (na dan 27. avgusta 2020). Majzelj J., Pipan Nahtigal N. (2020). Zašcita strateškega premoženja: Pregled neposrednih tujih investicij se zacenja, https://selih.si/covid-19/zascita-strateskega-premozenja-pregled-neposrednih-tujih-investicij-se-v-sloveniji-lahko-zacne-ze-junija/ (na dan 27. avgusta 2020). Mir A. , Laciak C., Mommers M. (2020). USA. V Goldman C., Koch M. (urednika), The Foreign Investment Regulation Review, Edition 7, https://thelawreviews.co.uk/edition/1001414/the-foreign-investment-regulation-review-edition-7 (na dan 27. avgusta 2020). Sahin R. S. (2020), Die Leitlinien der Europäischen Kommission zur Kontrolle ausländischer Direktinvestitionen in der COVID-19-Krise, COVID-19 und Recht , 2020, stran 192. Pravni viri Defense (1950). Defense Production Act of 1950, USA (Public Law 81–774) List (2020). List of screening mechanisms notified by Member States. https://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2019/june/tradoc_157946.pdf (na dan 27. avgusta 2020). Smernice (2020). Smernice za države clanice o neposrednih tujih naložbah in prostem pretoku kapitala iz tretjih držav ter zašciti evropskih strateških sredstev pred zacetkom uporabe Uredbe (EU) 2019/452 (uredba o pregledu neposrednih tujih naložb), Uradni list EU 2020/C 99 I/01. Uredba 2019/452. Uredba (EU) 2019/452 Evropskega parlamenta in ??Evropskega sveta z dne 19. marca 2019 o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji, Uradni list EU L 79 I/1. ZBan-2. Zakon o bancništvu, Uradni list RS, št. 25/15, 44/16 – ZRPPB, 77/16 – ZCKR, 41/17, 77/18 – ZTFI-1, 22/19 – ZIUDSOL in 44/19 – odl. US. ZIUOOPE. Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19, Uradni list RS, št. 80/20. Sodne odlocbe C-112/05. Sodba z dne 23. oktobra 2007, Komisija v Nemciji, C-112/05, ECLI:EU:C:2007:623. C-54/99. Sodba z dne 14. marca 2000, Église de scientologie, C-54/99, ECLI:EU:C:2000:124. C-400/08. Sodba z dne 24. marca 2011, Komisija v Španiji, C-400/08, ECLI:EU:C:2011:172. Spletni viri ATVP (2020). https://www.a-tvp.si/novica/prevzemna-ponudba-v-povezavi-z-obveznostjo-priglasanja-neposrednih-tujih-nalozb-po-ziuoope (na dan 27. avgusta 2020). Augsburger-allgemeine (2020). https://www.augsburger-allgemeine.de/wirtschaft/Siemens-wollte-Kuka-kaufen-Woran-der-Deal-scheiterte-id52996426.html (na dan 27. avgusta 2020). Bundestag (2020). https://www.bundestag.de/presse/hib/569524-569524 (na dan 27. avgusta 2020). Freshfields (2020). https://www.freshfields.com/en-gb/what-we-do/case-studies/midea-kuka-case-study/ (na dan 27. avgusta 2020). Handelsblatt (2020a). https://www.handelsblatt.com/unternehmen/industrie/kuka-uebernahme-midea-gehoeren-fast-95-prozent-am-roboterbauer/13983092.html (na dan 27. avgusta 2020). Handelsblatt (2020b).https://www.handelsblatt.com/politik/deutschland/sicherheitsbedenken-nach-50hertz-bundesregierung-wehrt-sich-gegen-weitere-uebernahme-aus-china/22858764.html (na dan 27. avgusta 2020). Handelsblatt (2020c). https://www.handelsblatt.com/politik/international/maschinenbauer-leifeld-berlin-bremst-peking-aus-chinesische-investoren-scheitern-erneut-an-uebernahme-deutscher-firmen/22868708.html Rtv (2020). https://www.rtvslo.si/svet/evropa/zda-skusajo-nemciji-speljati-cepivo-proti-virusu/517285 (na dan 27. avgusta 2020). ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 183-194 DIGITALIZACIJA IN COVID-19: VECJA UPORABA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE UCENJA NA PRIMERU EKONOMSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI TOMAŽ TURK11 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: tomaz.turk@ef.uni-lj.si POVZETEK: Na osnovi podatkov o dostopih do sistema Canvas smo analizirali njegovo dnevno uporabo, kjer nas je zanimalo povecanje uporabe zaradi ukrepov proti covidu-19. Uporaba sistema tako pri študentih kot pri uciteljih se je v preteklih dveh študijskih letih povecevala zaradi uspešnega privzemanja, zato smo skušali razmejiti vpliv uspešnega privzemanja od vpliva ukrepov proti covidu-19. Uporaba modelov ARIMAX pokaže, da je razmejitev med obema vplivoma jasna za dnevno število vzpostavljenih sej ter za število študentov, ki so bili v dnevu aktivni. Število predmetov, do katerih so dostopali ucitelji na dan, je v obdobju covida-19 precej naraslo, pri študentih pa se to povecuje z uspešnim privzemanjem, zato pandemija na to ni znacilno vplivala. Podobno se pri študentih iz leta v leto povecuje število dostopov do kvizov in nalog, ucitelji pa so v obdobju covida-19 na kvizih in nalogah delali bistveno intenzivneje. Pri študentih se je dolžina sej med ukrepi proti covidu-19 obcutno podaljšala, pri pedagoških delavcih pa tega podaljšanja ni bilo opaziti. Kljucne besede: sistem za upravljanje ucenja, privzemanje informacijske tehnologije, analiza casovnih serij, ARIMA, covid-19 JEL klasifikacija: I23 1 MOTIVACIJA Ob ukrepih, povezanih s pojavom bolezni covid-19 v letu 2020, se je digitalizacija izkazala za eno od kljucnih zmožnosti organizacij, ki lahko pripomore k izvajanju njihovih dejavnosti in k neokrnjenemu izvajanju poslovnih procesov (vec o znacilnostih digitalizacije in njenem pomenu za poslovanje kot dejavniku agilnosti glej npr. Indihar Štemberger et al., 2019). Pri tem je zmožnost dela na daljavo odigrala eno kljucnih vlog. Ne glede na zrelost organizacije z vidika digitalizacije lahko trdimo, da je vecina organizacij ob dodatnih naporih svojih zaposlenih naredila hitre premisleke, operativne nacrte ter ukrepala v smeri vecje in ucinkovitejše uporabe informacijske tehnologije. V tovrstnih razmerah se poraja veliko vprašanj, npr. ali so pri odlocitvah, ki so morale biti razmeroma hitro sprejete in realizirane, organizacije dovolj informirano upoštevale tudi dolgorocnejše, bolj strateške vidike svojega poslovanja (Papadopoulos, Baltas & Balta, 2020). Kot primer naj navedemo hipoteticen hiter izbor dolocene tehnologije (npr. videokonferencni sistem), ki so ga za delo na daljavo zaceli uporabljati sodelavci podjetja skupaj s poslovnimi partnerji, ki pa se lahko dolgorocno izkaže za strateško zgrešeno usmeritev. Po drugi strani bi bilo zanimivo ugotoviti, ali so strateške odlocitve in projekti v preteklosti dano organizacijo dovolj dobro pripravili za ukrepanje v sili, npr. za ureditev podatkovne arhitekture, ki ji danes omogoca hitro in neproblematicno uvedbo novih sistemov za delo od doma. Izobraževalne institucije, med katere sodi tudi Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani (EF UL), ki smo jo v tem prispevku vzeli kot primer, niso izjema pri zgornjih razmišljanjih. Eden od sistemov, ki ga je fakulteta uvedla v produkcijo septembra 2018, je sistem za upravljanje ucenja (angl. Learning Management System, LMS). Sistem omogoca administracijo, dokumentiranje, sledenje, porocanje, avtomatizacijo in izvajanje izobraževalnih tecajev, programov usposabljanja ali izobraževalnih programov (Ellis, 2009). Strateške dimenzije uvedbe takega sistema se izkažejo zlasti v spremenjenih in novih paradigmah, ki jih sistem prinese študentom in pedagoškemu kadru, ob tem pa je pomembna tudi povezanost tega informacijskega sistema z drugimi sistemi organizacije, kot so npr. študijska evidenca (angl. Student Information System, SIS), sistem za upravljanje predmetov in predmetnikov, kadrovski informacijski sistem ter ne nazadnje sistemi za preverjanje istovetnosti in dodeljevanje pooblastil. EF UL je med razlicnimi sistemi za upravljanje ucenja izbrala Canvas LMS (Instructure, brez datuma). Pred uvedbo sistema Canvas je fakulteta uporabljala posebej razvito spletno aplikacijo izvedb predmetov v okviru intraneta, ki pa je scasoma zastarela, zlasti z uporabniškega vidika. Za preizkušanje so prvi uporabniki dostopali do sistema Canvas, ki je implementiran kot spletna aplikacija, od 18. marca 2018 dalje. V poletnih mesecih 2018 se je izvedla prva faza integracije sistema z drugimi sistemi. Na ravni fakultete je bila sprejeta politika, da se nosilci predmeta odlocijo, ali bodo predmet v posameznem študijskem letu izvajali s Canvasom, nakar se kreira instanca izvedbe predmeta za to študijsko leto. Vzporeden prehod na nov sistem je fakulteta uciteljem in študentom olajšala tako, da je v sistemu narejen vzorcni predmet oz. šablona za vsak akreditiran predmet, v katerem sodelavci pri predmetu lahko vnaprej pripravljajo vsebinsko strukturo, module in vsebine ter interaktivne elemente predmeta, kot so sprotne naloge, kvizi, skupinsko delo in podobno. Taka šablona se uporablja le za vnaprejšnjo pripravo in preizkušanje vseh gradiv, ob kreiranju vsakokratne izvedbe predmeta pa se vnaprej pripravljena vsebina kopira iz šablone v konkretno izvedbo, v katero so vkljuceni tudi študenti, ki imajo predmet vpisan v predmetniku. V študijskem letu 2018/19 je sistem uporabljalo 3.013 uporabnikov (študentov, uciteljev in sodelavcev službe za študijske zadeve), vkljucenih v 281 aktivnih predmetov, v letu 2019/20 pa 4.723 uporabnikov pri 453 aktivnih predmetih. Pri tem so upoštevani vsi predmeti, tako šablonski kot konkretne izvedbe predmetov v posameznem študijskem letu, upoštevani pa so le aktivni uporabniki, to je tisti, ki so vpogledovali ali interaktivno delali na predmetih, ter predmeti, ki so imeli aktivne uporabnike. Navedeni podatki o aktivnih uporabnikih in predmetih veljajo za obdobje od 1. oktobra 2018 do 15. avgusta 2020. Tudi vsi ostali podatki in rezultati analiz, navedeni v nadaljevanju, se nanašajo na to obdobje. Porast števila aktivnih uporabnikov in predmetov v drugem študijskem letu po uvedbi Canvasa je tako posledica pricakovanega procesa privzemanja novega sistema, del tega povecanja pa je pripisati omejevalnim ukrepom zaradi bolezni covid-19 in nujnemu prehodu na delo na daljavo. V tem prispevku bomo o uporabi sistema na osnovi podatkov, ki jih beleži Canvas, predstavili analizo casovnih serij in skušali razmejiti oba vpliva, torej povecevanje uporabe sistema zaradi uspešnega privzemanja nove tehnologije ter zaradi ukrepov proti covidu-19. Pricakovati je sicer, da casovne serije na izobraževalnem podrocju izkazujejo sezonske komponente (npr. semestri, izpitna obdobja), zato bi bilo treba za zanesljivejše rezultate pocakati na realizacijo nekaj dodatnih študijskih let, vendar nam tudi taka preliminarna analiza lahko nakaže osnovne zakonitosti in lahko koristi vsem, ki proucujejo in uvajajo tovrstne sisteme. 2 PRIPRAVA PODATKOV Sistem Canvas beleži podatke o njegovi uporabi, to je o obiskih uporabnikov, ter podatke o posamicnih elementih oz. vsebinah, kot so npr. predmeti, moduli, naloge, datoteke, diskusije in konference. Podatki se beležijo redno ob uporabi, za analizo so pripravljeni v 24 do 36 urah, razen podatkov o posameznih zahtevkih (klikih), ki so zaradi velikega obsega na voljo najkasneje v 48 urah. Podatki so urejeni v zvezdni shemi, ki je obicajna za podatkovna skladišca. Skladišce vsebuje podatke o dimenzijah in pripadajocih realizacijah. Podatki so na voljo v obliki zgošcenih tekstovnih datotek (Instructure, 2020). Za analizo uporabe, ki jo predstavljamo, smo uporabili podatke o obiskih uporabnikov (angl. Requests), ki so se izkazali za najboljše izhodišce za tako preliminarno analizo. Posamicnih zapisov, ki opisujejo uporabniške zahtevke, je vec kot 110 milijonov od zacetka obdobja preizkušanja. Za analizo nas ne zanimajo posamezni zahtevki, temvec vzpostavljene seje. Posamicna seja uporabnika zajema prijavo v sistem, opravila, ki jih naredi uporabnik (priprava, opravljanje nalog, opravljanje kvizov ipd.), in odjavo, v kar se šteje tudi zapiranje okna brskalnika. Pri sejah nas poleg elementov predmeta, ki jih uporabnik obišce, zanima tudi pricetek seje (datum in cas pricetka seje) ter njeno trajanje. Na ta nacin pripravljeni podatki zajemajo 800.538 sej od zacetka uvajanja, za obdobje proucevanih dveh študijskih let pa 798.847 sej. Analizo uporabe smo vsebinsko razdelili na analizo uporabe sistema Canvas pri študentih (777.235 sej) ter analizo uporabe pri pedagoških delavcih (20.950 sej; razlika 662 sej je na racun drugih uporabnikov). Za vsako sejo imamo na voljo razlicne podatke, z zabeležko o zacetku in trajanju seje pa lahko generiramo razlicne casovne serije. Z analiticnim orodjem Knime (KNIME, brez datuma) smo pripravili naslednje serije, locene za študente in pedagoške delavce: • število vseh vzpostavljenih sej na posamezen dan, • povprecna dolžina sej, vzpostavljenih v posameznem dnevu, v minutah, • število uporabnikov, ki so dostopali do Canvasa v posameznem dnevu (pri tem se posameznik šteje le enkrat, ce je ustvaril vec sej v istem dnevu), • število predmetov, do katerih so dostopali uporabniki v posameznem dnevu (pri tem se predmet šteje le enkrat, cetudi je bilo za dostop do predmeta uporabljenih vec sej), • število kvizov, do katerih so dostopali uporabniki v posameznem dnevu (pri tem se kviz šteje le enkrat, cetudi je bilo za dostop do kviza uporabljenih vec sej), • število nalog, do katerih so dostopali uporabniki v posameznem dnevu (pri tem se naloga šteje le enkrat, cetudi je bilo za dostop do naloge uporabljenih vec sej). Na ta nacin lahko poleg osnovnega dostopa oz. vzpostavljanja sej analiziramo tudi podatke o uporabi posamicnih elementov, kot so naloge in kvizi. Pricakovati je namrec, da so izvajalci predmetov zaradi ukrepov covida-19 obogatili tovrstne vsebine oz. jih prenesli iz klasicnega (realnega) okolja v Canvas tudi pri predmetih, ki so jih že prej izvajali s pomocjo Canvasa, vendar ne v polni meri – primer za to so kolokviji in izpiti, ki jih s Canvasom v casu covida-19 lahko izvajamo online. 3 ANALITIKA IN REZULTATI Na osnovi danih podatkov in raziskovalnega vprašanja, koliko je na vecjo uporabo sistema Canvas vplival proces privzemanja Canvasa sam po sebi ter koliko so na to vplivali ukrepi zaradi covida-19, smo izbrali modeliranje ARIMA, tocneje ARIMAX (angl. Autoregressive Integrated Moving Average with Explanatory Variables) (Tabachnick, Fidell, 2019). Na ta nacin generiranje vrednosti opazovane spremenljivke (npr. število vzpostavljenih sej na posamezen dan) razumemo kot nakljucen proces, ki generira posamicne "šoke" oz. posamicne vrednosti. Poleg nakljucnega procesa delujejo tudi nenakljucni dejavniki, ki dodatno vplivajo na vrednosti opazovanega pojava. Splošni model ARIMA(p, d, q) vkljucuje naslednje elemente: • odložen vpliv predhodnih vrednosti v casovni seriji (avtoregresija, AR; element p), • vpliv linearnega oz. nelinearnega trenda, znacilnega za pojav, ki ga opazujemo (I; element d), • odložen vpliv predhodnih vrednosti v delu, generiranem z nakljucnim procesom (drseca sredina, MA; element q). ARIMAX poleg tega vkljucuje še druge pojasnjevalne (neodvisne) spremenljivke. V našem primeru na ta nacin lahko zajamemo razlicne sezonske vplive in splošen trend, z uporabo nepravih spremenljivk v modelu pa dodatno vkljucimo vpliv posameznega študijskega leta, semestrov, izpitnih obdobij, kar je relevantno za analizo uporabe kvizov, ter nastopa ukrepov zaradi covida-19. Vpliv pojasnjevalne spremenljivke lahko izrazimo z obicajnim linearnim modelom kot yt = ß0 + ß1 xt + µt kjer je yt vrednost opazovane spremenljivke v casu t, xt vrednost pojasnjevalne spremenljivke v casu t, ß pa ustrezna koeficienta. ARIMA modelira ostanke µ, kar lahko za primer ARIMA(1, 0, 1) izrazimo v obliki µt = .µt-1 + .et-1 + et kjer je µt – 1 vrednost opazovane spremenljivke v casu t – 1 brez vpliva pojasnjevalne spremenljivke x, s kontrolo et – 1 pa izrazimo vpliv predhodnih ostankov e. . in . sta ustrezna koeficienta. Slika 1: Prikaz opazovanih casovnih serij za študente Slika 2: Prikaz opazovanih casovnih serij za pedagoške delavce Pri identifikaciji modelov ARIMAX za naštete spremenljivke smo ugotovili, da gre za stacionarne procese kljub razgibanemu videzu casovnih serij (sliki 1 in 2), zlasti ob nastopu covida-19. Opazovano obdobje dveh let je verjetno prekratko za zaznavo dolgorocnejših trendov, npr. tipicne S-krivulje privzemanja (Robertson et. al., 2007), ki navadno obsega vecletno obdobje. Poleg tega je opazna stopnicastost pri uporabi sistema Canvas iz leta v leto oz. iz semestra v semester. Razlog za to gre iskati v tem, da se za uporabo Canvasa pri posamicnem predmetu odlocijo nosilci predmeta pred zacetkom študijskega leta oz. semestra in se uporaba iz semestra v semester nezvezno razširja na vedno vec predmetov, pri tem pa študenti pri uporabi seveda sledijo odlocitvam nosilcev premetov. Tabela 1: Koeficienti izbranih modelov in standardne napake (v oklepajih) za opazovane casovne serije za študente. Vse vrednosti so statisticno znacilne pri p < 0,001, razen pri a)(p < 0,05) in b) (p < 0,01). Z L1, L2 itd. so oznacene vrednosti, odložene za eno, dve ali vec casovnih enot. Tabela 2: Koeficienti izbranih modelov in standardne napake (v oklepajih) za opazovane casovne serije za pedagoške delavce. Vse vrednosti so statisticno znacilne pri p < 0,001, razen pri a) (p < 0,05) in b) (p < 0,01). Za c) glej besedilo. Z L1, L2 itd. so oznacene vrednosti, odložene za eno, dve ali vec casovnih enot.Število sej Trajanje sej Število uporabnikov Število predmetov Število kvizov Število nalog Pojasnjevalne spremenljivke: - ukrepi proti covidu-19 74.05242 (9.098905) - 19.11713 (3.469262) 18.53281 (2.728857) 19.11713 (3.469262) 2.595657 (.8172338) - prvo leto - - - - - - - semester 12.38471 (2.941174) - ß0 9.41956 (13.11657) c) 258.8558 (22.51373) 7.532061 (4.840194) 8.021896 (4.45730) a) 7.532061 (4.84019) a) 1.490671 (.6645995) AR: - L7 .8535525 (.018404) .8253407 (.0183183) .6285889 (.1740696) .9007125 (.0168389) .8952704 (.0185644) .9007125 (.0168389) .7474838 (.0389949) MA: - L1 .6188693 (.0251629) .6567672 (.024836) - .5528873 (.0268081) .5412749 (.0265871) .5528873 (.0268081) .2996751 (.0262465) - L2 .4267194 (.0244805) .4640522 (.0237169) - .3507007 (.0327637) .335697 (.0323876) .3507007 (.0327637) .1713729 (.0281719) - L3 .2061464 (.0236979) .2275509 (.0227929) - .1949601 (.0277397) .1572085 (.0270752) .1949601 (.0277397) .1557896 (.0270885) - L7 -.3765261 (.0272315) -.3322573 (.0281807) -.5136224 (.191797) a) -.4552388 (.0282409) -.4855447 (.0306849) -.4552388 (.0282409) -.4955449 (.0517238) Pri identifikaciji smo si pomagali z izracuni funkcij avtokorelacije (ACF) in parcialne avtokorelacije (PACF). Glede na teste se je izkazalo, da kaže pri sezonskih komponentah upoštevati aditivno obliko ARIMA(p, d, q) in ne multiplikativno ARIMA(p, d, q)(P, D, Q)S oz. SARIMA (Tabachnick, Fidell, 2019). Po izracunu parametrov in ustreznih testov je sledila analiza ostankov, kjer smo zasledovali zlasti ustreznost parametrov casovno najbližjih vrednosti, v skladu z nacelom preprostosti (angl. Parsimony) oz. z izogibanjem prevelikega prileganja modelov s prekomernim številom parametrov. Pri izracunavanju modelov smo upoštevali statisticno znacilnost dobljenih koeficientov, volatilnost ter diagnostiko ostankov (Log Likelihood, Akaike in Bayes informacijski kriterij). V tabelah 1 in 2 so prikazani rezultati, to je koeficienti izbranih modelov in standardna napaka, po posameznih spremenljivkah. Pri izracunih smo ukrepe proti covidu-19, razliko med prvim in drugim študijskim letom, semestri ter izpitnimi obdobji izrazili z nepravimi spremenljivkami. Izkaže se, da statisticno znacilne rezultate pri vecini modelov izkazujejo razlike med študijskimi leti (npr. v letu 2018/19 so študenti v povprecju vzpostavili 1020,7 seje manj kot v letu 2019/20) ter ukrepi proti covidu-19 (npr. v obdobju ukrepov so študenti v povprecju vzpostavili 1018,8 seje vec na dan), ne pa ostale neprave spremenljivke, ki smo jih preizkusili (semestri, izpitna obdobja). Pri komponentah AR in MA je pri vecini modelov izražena tedenska sezonska komponenta (L7), docim pri MA vidimo tudi vpliv prejšnjih treh odloženih vrednosti. Ce je število vzpostavljenih sej študentov pojasnjeno z razlikami med študijskima letoma ter nastopom ukrepov proti covidu-19, pa slika ni tako transparentna pri pedagoških delavcih. Prvi model za število sej v tabeli 2 sicer izkazuje, da so ucitelji v obdobju covida-19 vzpostavili v povprecju za 74,0 seje vec na dan namesto obicajnih 9,4 seje (kar nakazuje konstanta), vendar vrednost konstante ni statisticno znacilna. Kot alternativo lahko upoštevamo drugi najboljši model, ki izkazuje povecanje števila vzpostavljenih sej uciteljev na dan iz semestra v semester v povprecju za 12,4 seje, model pa je brez konstante. Mnenje si lahko ustvarimo tudi sami s pomocjo grafikona na sliki 2, kjer primerjamo vpliv nastopa poletnega semestra (17. februar 2020) in vpliv nastopa covida-19 v obdobju po 13. marcu 2020 glede na prejšnja gibanja, koncno razsodbo pa bo pokazalo dolgorocnejše opazovanje. 4 UGOTOVITVE IN IZHODIŠCA ZA NAPREJ Kot lahko ugotovimo na podlagi analize, je vpliv ukrepov proti covidu-19 na dnevno aktivnost uporabnikov sistema Canvas ociten že iz prikazov na slikah 1 in 2, podrobneje pa iz modelov ARIMAX. Locitev med vplivom študijskih let 2018/19 in 2019/20 ter vplivom ukrepov proti covidu-19 je jasno podana pri številu vzpostavljenih sej ter pri številu posamicnih študentov, ki so bili v dnevu aktivni. Kot lahko vidimo pri študentih, se je dolžina njihovih sej med obdobjem covida-19 obcutno podaljšala, v povprecju za dobro uro, pri pedagoških delavcih pa tega podaljšanja ni opaziti. Razlago za to kaže iskati v razlicni naravi dela, to je v osredotocenosti na študij pri študentih (med študijem ostane seja odprta), ucitelji pa zaradi raznolikih delovnih obveznosti preklapljajo med razlicnimi programskimi rešitvami, zato so njihove seje krajše. Nadalje nas je zanimalo število predmetov, do katerih so dostopali uporabniki v posameznem dnevu (pri tem se predmet šteje le enkrat, cetudi je bilo za dostop do predmeta uporabljenih vec sej). Število posamicnih predmetov, do katerih so dostopali ucitelji na dan, je tako v obdobju covida-19 naraslo v povprecju za 18,5 predmeta, kar je razmeroma veliko v primerjavi s srednjo vrednostjo 8. Verjetno je to povezano z vecjo pogostnostjo pregledovanja stanja in skrbi za normalno izvajanje predmetov, kar izkazuje tudi vecje število sej, ki so jih ucitelji ustvarili. Pri študentih je bilo število posamicnih predmetov, do katerih so v povprecju dostopali v dnevu, odvisno le od študijskega leta (v 2019/20 za 15,9 predmeta vec) in ne od ukrepov proti covidu-19. Pri študentih je opazna razlika v številu pristopov k reševanju kvizov in nalog na dan med študijskima letoma – v letu 2019/20 je število pristopov h kvizom naraslo za 515,0, k nalogam pa za 55,0. Pri uciteljih je zanimivo, da razlik med študijskimi leti ni, so pa ucitelji intenzivneje delali na kvizih in nalogah v obdobju covida-19, saj so v povprecju dostopali do 19,1 kviza vec in 2,5 naloge vec na dan. Število posameznih študentov, ki so bili na dan aktivni v Canvasu, je v študijskem letu 2019/20 glede na prejšnje leto v povprecju naraslo za 483,2 študenta, zaradi covida-19 pa je to število naraslo še za dodatnih 231,7 študenta. Pri uciteljih ni bistvene razlike med študijskima letoma, ukrepi proti covidu-19 pa so povecali število posameznih uciteljev, ki so uporabljali Canvas, v povprecju za 19,1 ucitelja na dan. Kot vidimo, je v nekaterih primerih oz. pri posameznih modelih še prezgodaj, da bi jasno razmejili vpliv obicajnega privzemanja novega sistema in izrednega dogodka, kot je covid-19, na aktivnost uporabnikov novega sistema, kljub temu pa so osnovni vzorci že nakazani. Posamicna vsebinska pojasnila, ki smo jih podali, kaže v prihodnje osvetliti z dodatnimi analizami oz. triangulacijo. Prikazan analiticni pristop je pomemben za okolja, kjer organizacije digitalizirajo svoje poslovanje pod posebnimi pogoji, ne le za izobraževalna (Cantabella et al., 2019). Analiza nakazuje, kako se manifestira realizacija delovnega procesa v posebnih razmerah, predvsem pa spreminjanje obnašanja posameznikov in njihovo prilagajanje na nove okolišcine ob uporabi informacijske tehnologije. Nakazani vzorci spremenjene uporabe so eno od možnih izhodišc za podrobnejšo analizo razširjanja uporabe informacijske tehnologije v omrežju uporabnikov ter privzemanja sistemov za upravljanje ucenja z didakticno-pedagoškega vidika. LITERATURA IN VIRI Cantabella, M., Martínez-Espańa, R., Ayuso, B., Yáńez, J. A., Muńoz, A. (2019). Analysis of student behavior in learning management systems through a Big Data framework. Future Generation Computer Systems, (90), str. 262–272. Ellis, R. K. (2009). Field Guide to Learning Management. Learning Circuits, American Society for Training & Development. Instructure. (2020). Canvas Data Portal. Pridobljeno 1. maja iz https://seblu.instructure.com/accounts/1/external_tools/18 Instructure. (brez datuma). Pridobljeno 24. avgusta 2020 na naslovu https://www.instructure.com/en-gb/. Indihar Štemberger, M., Erjavec, J., Manfreda, A., Jaklic, J. (2019). Patterns of approaches to digital transformation: an institutional arrangements perspective. Economic and business review, 3(21), str. 467–492. KNIME. (brez datuma). Pridobljeno 24. avgusta 2020 na naslovu https://www.knime.com/. Papadopoulos, T., Baltas, K. N., Balta, M. E. (2020). The use of digital technologies by small and medium enterprises during COVID-19: Implications for theory and practice. International Journal of Information Management, v tisku. Robertson, A., Soopramanien, D., Fildes, R. (2007). Segmental new-product diffusion of residential broadband services. Telecommunications Policy, (31), str. 265–275. Tabachnick, B. G., Fidell, L. S. (2019). Using Multivariate Statistics (7. izd). Northridge: Pearson. Število sej Trajanje sej Število uporabnikov Število predmetov Število kvizov Število nalog Pojasnjevalne spremenljivke: - ukrepi proti covidu-19 1018.836 (186.6424) 66.20694 (31.02086) 231.7724 (55.2591 - - - - prvo leto -1020.761 (380.7842) b) - -483.2394 (80.55881) -15.97281 (3.292036) -515.0175 (76.35681) -55.08069 (14.18527) - ß0 1365.803 (334.1542) 221.786 (19.94641) a) 609.1131 (111.3696) 47.73442 (7.575112) 687.3628 (108.1602) 81.69857 (8.894207) AR: - L7 .7673941 (.020454) .6278179 (.0511538) .8799975 (.0149058) .9319927 (.0184541) .8800126 (.0140924) .6261031 (.0304152) MA: - L1 .8061023 (.0204114) .1720782 (.0256505) .7248832 (.022729) .6515335 (.0173126) .7280539 (.0227574) .7004408 (.0213987) - L2 .4371724 (.0258933) .0961888 (.0281812) .5054093 (.0263864) .5987539 (.022772) .5113209 (.0263642) .3804509 (.0251337) - L3 .2471023 (.0213315) .1053752 (.0254378) .309849 (.0227552) .3939937 (.0262335) .3083864 (.0225962) .2673477 (.0256276) - L7 -.2119589 (.0229343) -.400466 (.0585088) -.3234075 (.0247942) -.4426464 (.0285408) -.3210985 (.0253696) -.2918812 (.0270043) ECONOMIC AND BUSINESS REVIEW | VOL. 22 | POS.ŠT. | 2020 | 195-206 SLOVENSKI KULTURNO-KREATIVNI DELAVEC V CASU PANDEMIJE COVIDA-19 EVA MATJAŽ11 eva@poligon.si POLONA CERNIC22 polona.cernic@gmail.com LEJLA PERVIZ33 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: lejla.perviz@ef.uni-lj.si IRENA OGRAJENŠEK44 Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, e-pošta: irena.ograjensek@ef.uni-lj.si POVZETEK: Položaj slovenskega kulturno-kreativnega delavca je bil že pred pandemijo vse prej kot rožnat, zaradi nje pa se je še dodatno poslabšal. To v pricujocem clanku podrobneje osvetljujemo s pomocjo anketne metodologije. Empiricno raziskavo smo zasnovali v kreativnem centru Poligon v sodelovanju s Centrom za kreativnost pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. V procesu razvoja anketnega vprašalnika smo v središce postavili vprašanje, kako se delavci v slovenskem kulturnem in kreativnem sektorju (v nadaljevanju KKS) spoprijemajo s pogoji dela, spremenjenimi zaradi pandemije covida-19. Pri tem se nismo osredotocili le na ekonomski vidik spremenjenega vsakdana. Zanimali sta nas širša sociološko-psihološka življenjska realnost slovenskih kulturno-kreativnih delavcev in njihova ocena nove normalnosti ter ustreznosti ukrepov vlade z vidika ohranjanja KKS na predpandemicni stopnji razvitosti. V clanku prikazujemo nekatere kljucne ugotovitve naše raziskave in nanizamo ter kriticno ovrednotimo nabor preventivnih ukrepov, ki bi jih veljalo cim prej uresniciti. Kljucne besede: kulturni in kreativni sektor (KKS), covid-19, EU, Slovenija, analiza stanja, ukrepi JEL klasifikacija: D24 1 UVOD Omejevanje socialnih stikov ljudi, ki ga za obvladovanje pandemije covida-19 z razlicno intenzivnostjo in v razlicnih obdobjih od izbruha pandemije v pricetku leta 2020 izvajajo vlade po vsem svetu, je poleg turizma zelo prizadelo tudi kulturni in kreativni sektor (v nadaljevanju KKS). Sektor se namrec podobno kot turizem povezuje s številnimi gospodarskimi panogami in na njih pušca svoj odtis, zato ga je zaradi heterogene narave zelo težko sistematicno analizirati. Slike ne zakrivajo le številni termini (kulturne industrije; kulturne in kreativne industrije; kulturni in kreativni sektor) in opredelitve, ki jih razlicni avtorji uporabljajo za razmejitev KKS od drugih gospodarskih panog, omeniti velja tudi dejstvo, da obstojeci sistem nacionalnih racunov ni sposoben celovito zajeti multiplikativnih ucinkov KKS. Metodološke nedorecenosti odseva tudi nabor opredelitev in uradnih merskih instrumentov, razvitih v okviru evropskega statisticnega sistema. V našem raziskovalnem procesu ta nabor razširimo še z razlikovanjem med tradicionalnim (kulturna in kreativna ponudba na fizicnem prizorišcu) in modernim (kulturna in kreativna ponudba v virtualnem prostoru) KKS. Naša analiza temelji tako na razpoložljivih pisnih virih (panožna porocila in statisticni podatki) kot tudi na anketnih podatkih, ki smo jih od slovenskih kulturnih in kreativnih delavcev pridobili v dveh valovih (prvo anketno zbiranje podatkov je potekalo med 6. aprilom in 3. majem 2020, drugo pa med 29. septembrom in 25. oktobrom 2020). V središcu anketnega zbiranja podatkov je vprašanje, kako se delavci v slovenskem KKS spoprijemajo s pogoji dela, spremenjenimi zaradi pandemije covida-19. Pri tem se nismo osredotocili le na ekonomski vidik spremenjenega vsakdana. Zanimali sta nas širša sociološko-psihološka življenjska realnost slovenskih kulturno-kreativnih delavcev in njihova ocena nove normalnosti ter ustreznosti ukrepov vlade z vidika ohranjanja KKS na predpandemicni stopnji razvitosti. Kreativno-inovativni potencial KKS se lahko namrec pomembno zmanjša, ce so delujoci v njem primorani cas in energijo vlagati v dopolnilne oziroma alternativne preživetvene strategije. 2 ZNACILNOSTI KULTURNEGA IN KREATIVNEGA SEKTORJA V EVROPSKI UNIJI Eurostat (2020a) ocenjuje, da je bilo na obmocju EU-27 v letu 2019 7,4 milijona ljudi (3,7 % vseh zaposlenih oseb), ki so se ukvarjali s kulturno dejavnostjo ali so imeli poklic s podrocja kulture. V vecini držav clanic EU delež mladih zaposlenih (starih od 15 do 29 let) ni presegel 20 % celotne zaposlitve v KKS. Delež žensk, zaposlenih v KKS v EU-27, je bil malo nižji kot delež moških (47,7 %). V letu 2019 naj bi 82 % moških, zaposlenih v KKS, delalo polni delovni cas, v primerjavi s povprecjem za celotno EU-27 gospodarstvo, ki je 91 %. Za primerjavo je delež žensk, zaposlenih v KKS za polni delovni cas, 68 % (v primerjavi s povprecjem 69 % za celotno gospodarstvo EU-27). To kaže na manjšo razliko med spoloma znotraj KKS v primerjavi s celotnim gospodarstvom. V EU-27 je bilo leta 2019 32 % kulturnih in kreativnih delavcev samozaposlenih (povprecje za celotno gospodarstvo znaša 14 %). To pomeni, da je bila relativna vrednost samozaposlitve na podrocju kulture vec kot dvakrat višja od povprecja za celotno zaposlenost. Evropski kulturni in kreativni delavci so bili na splošno dobro izobraženi (34 % jih je imelo višjo sekundarno ali posekundarno neterciarno izobrazbo in 59 % terciarno izobrazbo). Poslovna statistika za KKS je na ravni EU-27 dostopna le za leto 2017 (Eurostat, 2020b). V panogi je bilo vec kot 1,1 milijona podjetij, kar je približno 5 % vseh podjetij v nefinancnih sektorjih gospodarstva. Dodana vrednost v stroških faktorjev je znašala 145 milijard evrov, kar ustreza 2,3 % celotnega nefinancnega gospodarskega sektorja. Za ilustracijo navedimo še, da je bila dodana vrednost sektorja nekoliko višja od dodane vrednosti avtomobilske industrije (139 milijard evrov) in kemicne industrije (130 milijard evrov). Skupna tržna vrednost prodaje blaga in storitev je znašala 375 milijard evrov, kar je bilo 1,5 % celotnega prometa, ustvarjenega v nefinancnem gospodarskem sektorju v EU-27. 3 ZNACILNOSTI KULTURNEGA IN KREATIVNEGA SEKTORJA V SLOVENIJI Relativna pomembnost KKS (izmerjena z njegovim deležem v nefinancnem sektorju gospodarstva na osnovi števila podjetij) je bila v Sloveniji v letu 2017 6,6 % (Eurostat, 2020b). V Sloveniji se je v letu 2019 4,9 % vseh zaposlenih oseb ukvarjalo s kulturno dejavnostjo ali so imeli poklic s podrocja kulture (Eurostat, 2020a). Delež mladih zaposlenih (starih od 15 do 29 let) je znašal 16,3 % celotne zaposlitve v KKS. Delež žensk, zaposlenih v KKS v Sloveniji, je bil nekaj nižji kot delež moških (48,4 %). 86 % moških in 81 % žensk naj bi v panogi delalo polni delovni cas. Ta odstotek je mnogo višji od povprecja za EU-27, ki znaša 68 %. Delež samozaposlenih kulturnih in kreativnih delavcev v Sloveniji je 26 % (povprecje za celotno gospodarstvo je 12 %). Skoraj 62 % slovenskih kulturnih in kreativnih delavcev je imelo terciarno izobrazbo, kar je za 2 odstotni tocki vec od deleža na ravni EU-27. Zaradi drugacnega metodološkega pristopa se zgornji rezultati razlikujejo od obsežnega profila KKS v slovenskem gospodarstvu, ki so ga pripravili Murovec et al. (2020) za obdobje od leta 2008 do 2017. Po njihovih podatkih predstavlja KKS 10,5 % vseh registriranih poslovnih enot v Sloveniji. Med pravnoorganizacijskimi oblikami s 56 % mocno prevladujejo samostojni podjetniki posamezniki. Ta delež je mnogo višji kot v drugih panogah slovenskega gospodarstva, kjer znaša 43 %. Delež družb z omejeno odgovornostjo v KKS je 23 %. V primerjavi z ostalim gospodarstvom (33 %) je ta delež nižji za kar 10 odstotnih tock. Kar 65 % vseh organizacijskih enot v KKS je lociranih v kohezijski regiji Zahodna Slovenija. To je v skladu z globalno realnostjo glavnih mest, ki nesorazmerno uspešno privabljajo tako financna sredstva kot kreativce v svojo bližino, saj ponujajo sedeže narodnim gledališcem, državnim opernim hišam, filharmonicnim orkestrom, muzejem in galerijam, pa tudi festivalom in izobraževalnim ustanovam na sorodnih podrocjih. V letu 2017 so prihodki od prodaje vseh registriranih poslovnih enot v slovenskem KKS znašali 2,964 milijarde evrov in so predstavljali 2,7 % prihodkov od prodaje, ustvarjene v celotnem gospodarstvu (podoben delež kot pri avtomobilski industriji). V istem letu je slovenski KKS zaposloval skupno 27.777 ljudi (3,6 % zaposlenih v vseh gospodarskih panogah). Družbe z omejeno odgovornostjo so bile najpomembnejši delodajalec tako v KKS (55 % vseh zaposlenih) kot tudi v preostalem gospodarstvu, sledijo pa jim javne ustanove (32 % vseh zaposlenih v KKS). Najvec ljudi v KKS je bilo zaposlenih v sektorju Izdajanje knjig, periodike in drugo založništvo (25 %), ki mu sledi Oblikovanje racunalniških iger (20 %). Sektor Kulturne in razvedrilne dejavnosti, ki je sicer najvecji po številu registriranih poslovnih enot, je zaposloval le 10 % vseh zaposlenih v slovenskem KKS. To kaže na (povprecno) zelo majhno število zaposlenih v teh poslovnih enotah. Kot še navajajo Murovec et al. (2020), je slovenski KKS primerljiv z mnogimi drugimi gospodarskimi panogami v Sloveniji, na primer: • glede na število registriranih organizacijskih enot z gradbeništvom; • glede na število zaposlenih z dejavnostmi, kot sta proizvodnja elektricnih naprav ali financna in zavarovalniška dejavnost (glede na ta kriterij je sektor KKS vecji od kemicne in avtomobilske industrije); • glede na ustvarjene prihodke od prodaje s proizvodnjo elektricnih naprav in avtomobilsko industrijo. Dobra desetina (12 %) registriranih slovenskih kulturnih in kreativnih delavcev je bila po podatkih Murovec et al. (2020) samozaposlenih. Vrednost tega kazalnika se verjetno najmocneje razlikuje od ocene Eurostata (26 % samozaposlenih v KKS). V splošnem KKS ne glede na metodologijo, uporabljeno za njegovo profiliranje, v gospodarstvu kot celoti ni zanemarljiv, v obliki nesnovnega kapitala pa je njegov pomen kljucen za obstoj in nadaljnji razvoj družbe kot celote 4 VSEBINSKI IN METODOLOŠKI OKVIR RAZISKAVE Teoreticni okvir naše raziskave predstavljajo alternativne teorije blaginje (Ransome, 2010) ter tipologije inovativnosti v KKS (Hotho & Champion, 2011), prakticnega pa nova evropska agenda za podrocje kulture (European Commission, 2018) ter novi delovni nacrt za podrocje kulture (Council of the European Union, 2018), ki KKS opredeljujeta kot temeljni steber skupne evropske identitete ter gonilo kreativnosti in inovativnosti v gospodarstvu in družbi. Empiricno raziskavo smo zasnovali v kreativnem centru Poligon v sodelovanju s Centrom za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. V središce smo postavili vprašanje, kako se delavci v KKS spoprijemajo s pogoji življenja in dela, spremenjenimi zaradi pandemije covida-19. Anketni vprašalnik sestavlja 41 vprašanj: 9 izbirnih, 6 kombiniranih, 5 odprtih, 10 temeljecih na merski lestvici, 11 vprašanj pa je številskega tipa. Z njimi smo zajeli naslednje vsebinske sklope: • Delovanje v KKS: pravna oblika delovanja, podpodrocja kulturno-kreativnega delovanja. • Demografski podatki respondentov: spol, starost, izobrazba, regija bivanja, velikost kraja dela, število oseb v gospodinjstvu z rednim dohodkom, neto mesecni dohodek respondenta in gospodinjstva, lastništvo/najem stanovanja/hiše. • Dogajanje z delavci v KKS med krizo: koliko jih je obsedelo doma brez dela; odpoved poslov v marcu, aprilu in maju 2020; delež najemnikov poslovnih prostorov; dogovor o zmanjšanju najemnine v praksi. • Potek ustvarjalnega dela v obdobju zaprtja države oziroma v casu samoizolacije: koliko delavcev v KKS je v obdobju zaprtja države oziroma v casu samoizolacije dejansko delalo in kakšna je bila njihova delovna ucinkovitost; ali in kako so v obdobju zaprtja države oziroma v casu samoizolacije prilagodili svoje delovne aktivnosti. • Videnje krize zaradi covida-19 in soocanje z njo: kako delavci v KKS ocenjujejo vladne ukrepe; kako vidijo prihodnost KKS; kakšna bo po njihovem mnenju prihodnost družbe kot celote. • Odpornost KKS in preživetvene možnosti: kakšni so povprecni neto mesecni prihodki delujocih v njem; koliko prihrankov imajo; kakšne so ocene spremenjenega prometa v letu 2020 v primerjavi z 2019; kakšna je struktura virov prihodkov. Podatke smo zbirali v dveh valovih (prvi je potekal med 6. aprilom in 3. majem 2020, drugi pa med 29. septembrom in 25. oktobrom 2020). V prvem valu je sodelovalo skupno 1.521, v drugem pa 1.578 slovenskih kulturnih in kreativnih delavcev, kar je približno 4 % vseh aktivnih delavcev v slovenskem KKS (kot je bilo že poudarjeno, se zaradi razlicnih metodologij podatki o velikosti celotne populacije kulturnih in kreativnih delavcev v Sloveniji razlikujejo, zato manjkajo tudi pomembni sociodemografski podatki, npr. o spolni in starostni strukturi). V raziskavo smo vkljucili slovenske kulturne in kreativne delavce ne glede na njihov pravni status: študente, delavce na avtorskih pogodbah, samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene v podjetjih in zasebnih zavodih, društvih in zadrugah, kot tudi zaposlene v javnih zavodih. V primerjavi s prakso evropskega statisticnega sistema so kreativne dejavnosti v našem vprašalniku razvršcene v mnogo širše pojme in vkljucujejo naslednje: arhitektura; krajinska arhitektura; film, avdio, video; fotografija; glasba; modno oblikovanje in oblikovanje tekstilij; graficno oblikovanje; produktno oblikovanje; storitveno oblikovanje; oglaševanje in marketing; razvoj programske opreme in racunalniških iger; raziskave in razvoj; uprizoritvene umetnosti (gledališce, glasba, ples); vizualne umetnosti (ilustracija, kiparstvo, slikarstvo); intermedijske umetnosti; mediji (TV, radio, tiskani mediji, spletni mediji itd.); literarno ustvarjanje in založništvo; ustvarjalne obrti; kreativni turizem in drugo. Vecina respondentov v obeh valovih je ženskega spola (vec kot 60 %). Njihova povprecna starost je 38,8 leta. Dobra polovica respondentov je vsaj univerzitetno izobraženih. Dobra petina (vec kot 22%) jih ima status samostojnega podjetnika, dobra petina pa status samozaposlenega v kulturi. Najbolj množicno delujejo na podrocjih filma, avdia in videa (11,3 %), uprizoritvenih umetnosti (10,7 %), graficnega oblikovanja (10,6 %) in vizualnih umetnosti (8,2 %). Skoraj polovica respondentov je aktivnih na dveh podpodrocjih KKS; dobra desetina celo na treh ali vec. Med tistimi, ki so izbrali možnost odgovora “drugo”, jih je vecina odgovorila, da “delajo na crno”. Kar 64,4 % respondentov prebiva v osrednjeslovenski statisticni regiji, v kateri jih vecina tudi dela (60 %). V povprecju imajo dobrih 12 let delovnih izkušenj v KKS. Tretjina respondentov za bivanje placuje tržno (22,1 %) ali netržno najemnino (10,1 %). Slaba petina respondentov pa odplacuje kredit za stanovanje/hišo, v katerem/kateri živijo (19,0 %). Temeljne ugotovitve naše empiricne raziskave povzemamo v naslednjih tockah: • Vec kot ena tretjina respondentov je bila med zaprtjem države oziroma v casu samoizolacije prisiljena ostati doma brez dela. Med najbolj prizadetimi so filmski ustvarjalci in avdio/video ustvarjalci ter tisti delavci, ki delujejo na podrocju uprizoritvenih umetnosti, glasbe, fotografije in kreativnega turizma. • Skoraj 80 % vseh respondentov je porocalo o odpovedi posla med zaprtjem države oziroma v casu samoizolacije. Povprecna vrednost izgubljenih poslov za marec je znašala 2.945 evrov. Za april in maj so respondenti napovedali izgubo v povprecni višini 5.983 evrov. • Vec kot dve tretjini vseh respondentov, ki so med epidemijo delali, je porocalo o nižji ali veliko nižji delovni ucinkovitosti. Glavni razlogi za upad produktivnosti so bili stiska zaradi epidemije, pocasnejši delovni procesi na spletu, skrb za varstvo otrok in njihovo izobraževanje, razna gospodinjska opravila ter zabrisane meje med delom in prostim casom. • Respondenti so vprašalnik izpolnjevali pred sprejetjem prvega vladnega protikoronskega paketa pomoci, med njegovim sprejemanjem in po njem. Skoraj dve tretjini respondentov je vladne ukrepe za KKS oznacilo kot nezadostne. Predlagali so nekaj rešitev: manj birokracije v postopkih za pridobitev pomoci, univerzalni temeljni dohodek za vse, dajanje prednosti tistim, ki najbolj potrebujejo pomoc, pomoc tistim, ki jih bo kriza prizadela z zamikom, ter vecje državne in EU-spodbude za celoten sektor. • Respondenti pricakujejo upad prometa v povprecju za 44 % na vseh podpodrocjih KKS v primerjavi z letom 2019. Ocenjujejo, da bodo ucinki te krize daljnosežnejši in številnejši v primerjavi s financno krizo pred desetletjem. Pricakujejo, da bo še težje kot prej najti narocnike, ti pa bodo za opravljeno delo placevali manj in bodo pogosto zamujali s placili. • Vec kot tretjina respondentov je imela že pred krizo mesecni neto dohodek med 500 in 1.000 evrov. Zgolj ena petina respondentov je zaslužila vec kot 1.500 evrov na mesec. Tisti z najnižjimi dohodki delajo na podrocju vizualne umetnosti, krajinske arhitekture, uprizoritvenih umetnosti in ustvarjalnih obrti, medtem ko so prejemniki najvišjih dohodkov razvijalci programske opreme in racunalniških iger. Respondenti so imeli v povprecju za slabo polovico leta prihrankov. • Ceprav pogosto slišimo, da je KKS mocno odvisen od javnega financiranja, samoocena virov prihodkov za leto 2019 kaže, da so delavci v KKS v povprecju kar 62 % svojih prihodkov zaslužili na trgu, tj. s prodajo blaga in storitev koncnim potrošnikom. Javni razpisi (državni in lokalni ter evropska sredstva) so v povprecju predstavljali zgolj 10 % samoocenjenih prihodkov v letu 2019. Najvec javnega financiranja je bilo na voljo na podrocju intermedijskih umetnosti, ceprav le v višini 25 %. Rezultati analize kažejo, da so tisti, ki delujejo v slovenskem KKS, že pred krizo živeli skromno, vecina iz rok v usta. To se ujema z ugotovitvami predhodnih raziskav slovenskih samozaposlenih v kulturi (Ograjenšek, 2018; Ograjenšek & Perviz, 2015; Ograjenšek et al., 2012), ki posebej analizirajo preživetvene strategije. Iz teh študij izhaja, da obstojeci (predpandemski) nacin državne podpore samozaposlenim v KKS ni ustrezen. Izboljšave so potrebne predvsem v smeri priznavanja vecjih socialnih pravic, upoštevanja specifike poklica ter posebnih pogojev dela samozaposlenih v kulturi. Ce je bil torej že pred pandemijo položaj povprecnega slovenskega kulturno-kreativnega delavca vse prej kot rožnat, se je zaradi nje še dodatno poslabšal. Vecmesecna zamrznitev tradicionalnega (kulturna in kreativna ponudba na fizicnem prizorišcu) KKS, ki tudi v koledarskem letu 2021 ocitno še ne bo dosegel obicajne ravni delovanja, je izjemna grožnja mnogim kulturnim in kreativnim delavcem, ki se po lastnih navedbah že sedaj soocajo s hudo socialno stisko. 5 DISKUSIJA IN PRIPOROCILA Glede na vpliv, ki ga ima na družbo in gospodarstvo, je pandemija covida-19 eden tistih edinstvenih zgodovinskih dogodkov, ki imajo malo ali nic skupnega s prejšnjimi kriznimi situacijami v naših življenjih. Center odlicnosti (nemške) zvezne vlade za kulturne in kreativne industrije (Federal Government’s Centre of Excellence for the Cultural and Creative Industries, 2020) poudarja, da glede na te znacilnosti ne moremo preprosto prilagoditi in ponovno uporabiti obicajnih ukrepov in podpornih programov iz prejšnjih kriz. Pandemije sarsa v letih 2002 in 2003 v Evropi skorajda nismo opazili, saj se države niso zapirale, ni bilo potrebe po samoizolaciji, vzorci mobilnosti se niso spremenili. Svetovna gospodarska in financna kriza ob koncu prejšnjega desetletja je bila sicer huda in je bil zanjo znacilen zlom povpraševanja po dobrinah in storitvah, vendar pa ni bilo ponudbenega šoka, kar je pomenilo, da so se vlade lahko oprle na programe gospodarskih spodbud za povecevanje povpraševanja. V trenutni pandemiji covida-19 se KKS in mnogi drugi gospodarski sektorji soocajo tako s ponudbenim kot povpraševalnim šokom, zato je uporaba svežnjev gospodarskih spodbud in ukrepov glede potrošnje priporocljiva le v omejenem obsegu. Predvsem bi bilo treba izvesti ukrepe za spodbujanje dohodka in zaposlovanja. Težava je v tem, da ti ukrepi niso vedno dostopni ali pa niso prilagojeni novim in nestandardnim oblikam zaposlitve v KKS (samostojni podjetniki, obcasno delo ali razne kombinacije, npr. kombiniranje zaposlitve za skrajšan delovni cas s samozaposlitvijo), ki so obicajno bolj negotove (OECD, 2020). Ukrepe za financiranje malih in srednje velikih podjetij bi bilo treba bolje prilagoditi potrebam podjetij na osnovi njihovih neopredmetenih sredstev. Podobno bi bilo smiselno podpore za inovacije, ki so trenutno v veliki meri namenjene tehnološkim inovacijam, prilagoditi drugim oblikam inovacij, ki so pogostejše v KKS, kot npr. inovacije, povezane z obliko, vsebino, kombinacijo komunikacijskih kanalov (angl. media mix), pa tudi z novimi nacini dela, novimi poslovni modeli in novimi oblikami koprodukcije. Prav tako bi bilo smiselno, da bi vlade vkljucile KKS v oblikovanje infrastrukturnih naložb (KPMG, 2020) in s tem prispevale k razvoju vešcin in kreativnosti tako v splošni populaciji kot v delovni sili. Povzeto po Britanskem svetu (British Council, 2020): dostop do umetnosti in kulture je [bil] med zaprtjem države oziroma v casu samoizolacije za mnoge bistvenega pomena: prispevanje h kulturni povezanosti, spodbujanje ustvarjalnosti in podpiranje [duševnega] zdravja in dobrega pocutja. Dejstvo je, da se ucitelji v formalnih in neformalnih izobraževalnih procesih tudi zaradi pandemije vedno bolj osredotocajo na razvijanje kreativnih vešcin in ponujanje kreativnih izkušenj svojim ucencem. Odporna, kreativna in prilagodljiva delovna sila v vseh gospodarskih panogah bi torej morala biti na daljši rok ustrezno opremljena za spopadanje z novo normalnostjo. OECD (2020) je še ena institucija, ki poudarja potencial množicne digitalizacije, da z roko v roki z navidezno in razširjeno resnicnostjo omogoca ustvarjanje kulturnih izkušenj v obdobju zaprtja države oziroma v casu samoizolacije. Ugotavlja, koliko tradicionalnih javnih in zasebnih ponudnikov kulturnih in kreativnih dobrin in storitev je svoje vsebine že brezplacno preneslo na splet, da bi obdržali in po možnosti razširili svoje obcinstvo (primeri iz tujine vkljucujejo Louvre, Dunajsko državno opero, Züriško operno hišo; v Sloveniji založbo Beletrina in Cankarjev dom). Ceprav zagotavljanje brezplacnih digitalno posredovanih kulturnih vsebin na dolgi rok ni vzdržno, je vendarle prvi korak k preoblikovanju poslovnega modela (ki ga v Sloveniji že uspešno udejanjajo ustvarjalci v okviru pobude Tretji oder). Za to je nujen predpogoj izboljšan digitalni dostop izven velikih urbanih obmocij (v mnogih podeželskih, zlasti še obmejnih krajih), kar klice po velikih infrastrukturnih naložbah v smislu, kot jih omenja KPMG (2020), s cimer je krog sklenjen. Kratkorocno mora KKS vendarle preživeti. Naša priporocila temeljijo na naših empiricnih ugotovitvah in se v veliki meri ujemajo ali vsaj prekrivajo s priporocili OECD (2020). Na prvem mestu velja poudariti, da podjetja in delavci v KKS zaradi svojih netradicionalnih poslovnih modelov in pogodb o zaposlitvi ne bi smeli biti izkljuceni iz vladnih ukrepov za spodbujanje dohodka in zaposlovanja. To pomeni, da so potrebne cimprejšnje prilagoditve meril za upravicenost do spodbud oziroma pomoci, skupaj s stalnim pregledom in poenostavitvijo upravnih procesov in postopkov na vseh administrativnih ravneh, vkljucno z Evropsko unijo. Preventivno delovanje slovenske vlade v KKS za ohranjanje sektorja na pandemicni stopnji razvitosti in aktivnosti je po našem mnenju cenejs.e kot kurativa, zato je izjemno pomembno, da poskuša vlada s ciljnimi ukrepi zagotoviti obstanek delovnih mest v KKS (tako tistih, ki jih zasedajo zaposleni, kot tistih, ki so jih ustvarili samozaposleni), saj bo sicer znatno vec sredstev porabila za rehabilitacijo številnih brezposelnih kulturno-kreativnih delavcev. S tega vidika velja razmisliti o debirokratizaciji postopkov ter o podaljšanju veljavnosti ukrepov, ki se nanašajo na (1) povracila stroškov dela, placilo prispevkov za zaposlene in druge ukrepe za ohranjanje delovnih mest ter (2) na pomoc samozaposlenim (izredna pomoc, odpis prispevkov, placilo nadomestila dohodka). Dodatno bi se morale po našem mnenju namesto zmanjs.anja drz.avnih in lokalnih sredstev za KKS ciljne spodbude povec.ati, sploh zaradi dejstva, da so z.e pred pandemijo predstavljale izjemno majhen delez. v strukturi virov financiranja sektorja. Z.e razpisane projekte bi bilo z vidika pogojev in dometa nujno prilagoditi novim razmeram. Za ciljno crpanje razpoložljivih sredstev EU pa bi kazalo vzpostaviti podporne službe, ki bi delujocim v KKS pomagale premagovati zdajšnje vec kot ocitno skoraj nepremostljive birokratske ovire. Na kratek rok so torej potrebne drz.avne in lokalne spodbude ter naroc.ila javnih zavodov zunanjim izvajalcem, dolgoroc.no pa znatno obsežnejše izkorišcanje razpoložljivih evropskih sredstev. Socasno je treba izvajati sistematicen monitoring uspešnosti ukrepov. V njegovo izhodišce velja postaviti vprašanje, kako se posamezniki in podjetja v KKS odzivajo na krizne strategije, politike in ukrepe oblasti ter kaj te pomenijo z vidika njihovega kreativno-inovativnega potenciala (razpoložljivega in realiziranega). Dodatno pa poudarjamo tudi potrebo po tem, da sam tradicionalni KKS deluje proaktivno in sprejme virtualno resnicnost kot vsaj kratkorocno prilagoditev novi normalnosti. Po našem mnenju je namrec to priložnost, da ponudniki tradicionalnih kulturnih in kreativnih dobrin in storitev ne samo ocenijo svoje obstojece kreativne prakse, temvec kriticno ovrednotijo in prilagodijo tudi svoje poslovne modele, da bi preživeli pandemijo, obdržali obstojece in pridobili nove stranke. LITERATURA British Council (2020). COVID-19: Impact and Innovation in the Americas Arts and Culture Sector. URL: https://www.britishcouncil.org/research-and-policy-insight/insight-articles/covid-19-impact-innovation-americas-arts Council of the European Union (2018). New Work Plan for Culture 2019-2022. URL: https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-13948-2018-INIT/en/pdf European Commission (2018). A New European Agenda for Culture. URL: https://ec.europa.eu/culture/document/new-european-agenda-culture-swd2018-267-final Eurostat (2020a). Cultural Statistics – Cultural Employment. URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Culture_statistics_-_cultural_employment#Self-employment Eurostat (2020b). Cultural Statistics – Cultural Enterprises.URL: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Culture_statistics_-_cultural_enterprises#Defining_the_cultural_sector Federal Government’s Centre of Excellence for the Cultural and Creative Industries (2020). COVID-19 Impact on the Cultural and Creative Industries in Germany. Economic Effects in a Scenario Analysis. URL: https://kreativ-bund.de/wp-content/uploads/2020/05/Short_paper_Impact_Report_COVID_191.pdf Hotho S. & Champion K. (2011). Small Businesses in the New Creative Industries: Innovation as a People Management Challenge. Management Decision, Vol. 49, Iss. 1, pp. 29–54. KPMG (2020). COVID-19: Unleashing Creativity in Our New Reality. The Next Frontier for Creative Industries in Australia. URL: https://home.kpmg/au/en/home/insights/2020/09/covid-19-unleashing-creativity-in-new-reality.html Murovec N., Kavaš D., Bartolj T. (2020). Statisticna analiza stanja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji 2008–2017. Inštitut za ekonomska raziskovanja. OECD (2020). Culture Shock: COVID-19 and the Cultural and Creative Sectors. URL: https://read.oecd-ilibrary.org/view/?ref=135_135961-nenh9f2w7a&title=Culture-shock-COVID-19-and-the-cultural-and-creative-sectors Ograjenšek, I. (2018). Prekarizacija in kultura: preživetvene strategije slovenskih ustvarjalcev v 21. stoletju. V Poglajen, C., Kostevc, C. & Dernovšcek Hafner, N. (ur.), Prekarnost in družbena negotovost: interdisciplinarni pogledi na prekariat (str. 106-118). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Založništvo. Ograjenšek, I., Perviz, L. (2015). Socioekonomski položaj samozaposlenih v kulturi: oris stanja v Sloveniji. Andragoška spoznanja, 21(4), 53-67. Ograjenšek, I., Perviz L. & Lavrac, I. (2012). Samozaposleni v kulturi: socioekonomski vidiki. V Delovno porocilo projekta z naslovom Socialni položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njegovo izboljšanje s poudarkom na temi ‘preživetvene strategije na podrocju vizualnih umetnosti’ (str. 10–30). Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Ransome B. (2010). Sen and Aristotle on Wellbeing. Australian Journal of Social Issues, Vol. 45, Iss. 1, pp. 41–52. POVZETKI V ANGLEŠKEM JEZIKU USKLAJEVANJE POKLICNEGA IN ZASEBNEGA ŽIVLJENJA PODJETNIKOV V SLOVENIJI: EMPIRICNA PREVERBA WORK-LIFE BALANCE OF ENTREPRENEURS: EMPIRICAL INVESTIGATION Renata Adlešic, Anja Svetina Nabergoj, Miha Cimperman Due to the nature of work-life balance, entrepreneurs cope greater challenges – the boundary between the two areas is heavily blurred in terms of time and responsibility. Understanding the mechanisms of balancing all entrepreneurial roles (at work and in the family) and the factors that influence the success of balancing is crucial for entrepreneurs and all those who think about the entrepreneurial path, as well as for those who form public policies to support and promote entrepreneurship. The main aim of the paper is to investigate the impact of the variables identified in the theoretical verification on satisfaction with work-life balance of entrepreneurs. Variables self-efficacy and social support are emerging as the key factors. The main research question is how workplace social support and social support by family and the entrepreneur's self-efficacy affect satisfaction with work-life balance. The results of our study show that there is a statistically significant and positive association between self-efficacy and satisfaction with work-life balance. This means that entrepreneurs with a higher level of perceived self-efficacy are more likely to feel a higher level of satisfaction if they put more effort into work-life balance. Furthermore, there is a positive link between social support by co-workers and satisfaction with work-life balance, a positive link between social support by partner and satisfaction with work-life balance, and a negative link between social support by family and satisfaction work-life balance. There is a negative link between social support by co-workers and self-efficacy, a positive link between social support by partner and self-efficacy, and a positive link between social support by family and self-efficacy. Key words: work-life balance, structural models, self-efficacy, social support, entrepreneurs POMEN NOTRANJE KOMUNIKACIJE ZA UCINKOVITOST DELAVSKEGA SOUPRAVLJANJA THE IMPORTANCE OF INTERNAL COMMUNICATION FOR WORKER CO-DETERMINATION EFFICIENCY Valentina Franca, Ana Arzenšek The article focuses on worker representative cooperation in management bodies and works councils in selected Slovenian companies, their mutual communication and degree of management inclusion activity in such processes. Using a qualitative research approach and semi-structured interviews in 19 selected companies with CEO or board members, worker representatives in the supervisory boards and works council members, we identified stakeholder internal communication best practice and found that well-considered, comprehensive, timely and accurate internal communication in line with company culture is not only essential for ensuring sufficient information but also for maintaining and improving constructive relationships for the efficient implementation of worker co-determination. Key words: worker representative, management bodies, works councils, internal communication, trust, information, consultation KAKO HIERARHIJE DELEŽNIKOV OBLIKUJEJO STRATEŠKE CILJE IN STRATEGIJE ŠPORTNIH KLUBOV? HOW STAKEHOLDERS’ HIERARCHIES SHAPE SPORT CLUBS’ STRATEGIC GOALS AND STRATEGIES? Igor Ivaškovic The paper addresses the problem of identifying stakeholders’ hierarchies in sport clubs and, on the case of basketball clubs, reveals how they reflect on the hierarchies of goals and on actual strategic decisions of observed organizations. The study is based on data obtained in 73 basketball clubs from four countries of South-Eastern Europe. The results show that private sponsors are the most influential stakeholders in top-quality clubs that pursue top-sports achievements and financial results more than the goals aimed at meeting the needs of local communities. In contrast, the low-quality clubs, where the greatest influence have volunteers, the local community and the state or municipal authorities, emphasize organizational growth and local community objectives at the expense of top-sports achievements and fast results. Key words: sport clubs, strategies, goals, stakeholders IDENTIFIKACIJA PORABNIKOV Z BLAGOVNO ZNAMKO: VLOGA PORABNIKOVE POTREBE PO EDINSTVENOSTI IN VLOGA PORABNIŠKIH STEREOTIPOV CONSUMER–BRAND IDENTIFICATION: THE ROLE OF CONSUMERS’ NEED FOR UNIQUENESS AND BRAND BUYER STEREOTYPES Živa Kolbl, Selma Saracevic The relationship between consumers and brands is an important area of research in marketing. The realisation that consumers form interpersonal–like relationships with brands has changed the course of research in marketing, which has since also focused on the study of consumer–brand relationships. Based on consumers' need for uniqueness and the model of stereotypes from social psychology, our study examines how consumers' need for uniqueness and stereotypical beliefs about typical users of the brand influence their identification with the brand. The results of our study, which focuses on consumers' favourite brands, show that consumers' need for uniqueness and the brand buyer stereotype as reflected in competence are positively related to consumer–brand identification. We present guidelines for nurturing consumer–brand identification and identify future research directions. Key words: consumer–brand identification, consumers' need for uniqueness, brand buyer stereotypes VPLIV IZOBRAZBENE STRUKTURE RAZVOJNEGA ODDELKA NA USPEŠNOST ORGANIZACIJE THE IMPACT OF EDUCATIONAL STRUCTURE OF RESEARCH DEVELOPMENT DEPARTMENT ON ORGANIZATIONAL PERFORMANCE Fabijan Leskovec, Matej Cerne The aim of this paper is to examine how the educational structure of the research and development department (R&D) is linked to organizational performance. The main purpose of the paper is to help companies to set up a successful R&D, which will have a positive impact on organizational performance. Based on the theoretical background, we developed hypotheses revolving around the main idea that the educational diversity of R&D is positively associated with organizational performance. For empirical research, we collected data from 433 organizations from Slovenia, Austria, Italia and Croatia. We then analyzed the collected data in SPSS with a series of linear regression and mediation analyses using the »PROCESS«. The results of the analyses could not support the conceptualized hypotheses. However, the results did not contradict the theory that claims that diversity in groups and R&D departments is positively linked to individual or group creativity, or company innovativeness, or, nevertheless, the company performance and profitability. In the study, we did not include all dimensions of employees’ diversity, rather we were focused just on the educational diversity of employees in R&D. The results of our analysis open new perspectives about R&D, especially the educational structure of employees in R&D and their impact on organizational performance. The conducted analysis showed that the education of R&D employees is more homogeneous in larger companies than in smaller ones. Moreover, we concluded that higher educational homogeneity in R&D leads to higher innovativeness and profitability of an organization. Key words: organizational performance, research development department, educational structure, innovativeness POSLEDICE SOCIALIZMA IN TRANZICIJE V SLOVENIJI ZA PREMOŽENJSKO STANJE OSEB V STAROSTI 50+ IMPACT OF SOCIALISM AND TRANSITION IN SLOVENIA ON THE WEALTH OF PERSONS AGED 50+ Jože Sambt, Tanja Istenic During socialism, savings forms were limited, while in certain periods some forms were devalued by high (or hyper) inflation. This period was characterized by a reduced need for savings as pensioners, the sick, the unemployed, the disabled, etc. were provided for by the state. Based on survey data from SHARE, the article compares the specifics regarding the size and form of wealth in Slovenia. Among the 14 countries analyzed, Czech Republic and Estonia, as the other two post-socialist countries, are at the bottom of the country ranking by wealth expressed in the number of average net monthly wages, while Slovenia is in the high third place, with wealth almost exclusively in the form of real estate. Key words: wealth, former socialist countries, SHARE survey, elderly, real estate, Slovenia DINAMICNI TURISTICNI SEKTOR: PREGLED IN OBETI ZA PRIHODNOST DYNAMIC TOURSIM SECTOR: OVERVIEW AND FUTURE PROSPECTS Daša Farcnik, Kir Kušcer This article focuses on the dynamics of entries and exits in the tourism industry from 2006 to 2018. More specifically, it compares the entry and exit rates in each subsector of the tourism industry. Compared to other sectors of the economy, the tourism industry was much more dynamic in terms of both entry and exit rates. During and after the COVID-19 crisis, when the demand for tourism services decreased, we can expect lower entry rates of new firms and on the other hand increased exit rates. Among the sub-sectors, the most dynamic activity was observed for food and beverage service activities, followed by accommodation, especially in the pre-crisis year 2007. In the period after the post Great Recession period, more dynamism was observed in sports activities and amusement and recreation activities. Simple forecasts for the future also predict that the hospitality industry will remain among the most dynamic, which unfortunately in the COVID-19 crisis means that the number of businesses leaving this industry is predicted to be quite high. Key words: firms entries and exits dynamics, tourism, Slovenia COVID-19 – POSPEŠEVALNIK UVELJAVLJANJA NADZORA NAD NEPOSREDNIMI TUJIMI NALOŽBAMI COVID 19 – FOREIGN DIRECT INVESTMENT CONTROL MEASURES ACCELERATOR Miha Juhart Until recently, no special measures were foreseen for the control of foreign direct investment. Free movement of capital is one of the pillars of economic systems and legal regulations, but it also allows some exemptions for the reason of public order and national security. However, the COVID 19 epidemic has shown that it can be very important that state is in position to execute efficient control on foreign direct investments to prevent some vital interests. The Republic of Slovenia also adopted some measures to control foreign direct investment in the Act Determining the Intervention Measures to Mitigate and Remedy the Consequences of the COVID-19 Epidemic. The Act stipulates the obligation to notify foreign direct investment in critical economic activities and critical infrastructure. The notification must be made to the Ministry of Economy. The Ministry of the Economy is also authorized to review and decide about the foreign direct investments. If foreign direct investment threatens national security or public order, the Ministry is empowered to issue the decision and prohibit the investment. The Ministry shall also establish a contact point for the exchange of information with other Member States and the European Commission in accordance with Regulation 2019/452. Key words: foreign direct investment, foreign investor, free movement of capital, company’s share, real estate, nullity, Regulation 2019/452/EU, Act Determining the Intervention Measures to Mitigate and Remedy the Consequences of the COVID-19 Epidemic (Republic of Slovenia) DIGITALIZACIJA IN COVID-19: VECJA UPORABA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE UCENJA NA PRIMERU EKONOMSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI DIGITALIZATION AND COVID-19: HIGHER USAGE OF LEARNING MANAGEMENT SYSTEM AT SCHOOL OF ECONOMICS AND BUSINESS, UNIVERSITY OF LJUBLJANA Tomaž Turk We analyzed Canvas LMS daily usage at School of Economics and Business, University of Ljubljana, where our focus was on its increase due to COVID-19 lockdown. The use of the LMS by both students and teachers has increased in the past two academic years due to successful adoption, so we tried to differentiate the impact of successful adoption from the impact of measures against COVID-19. ARIMAX models show that the distinction between the two impacts is clear for the daily number of sessions and for the number of students who were active during the day. The number of individual courses accessed by teachers per day increased considerably during the COVID-19 period, however this is not true for students where the increase is steady throughout the adoption of the system. Similarly, the access to quizzes and assignments has a stable growth during the adoption period for students, but teachers developed quizzes and assignments very intensively after the introduction of measures against COVID-19. In COVID-19 situation, the duration of LMS user sessions is significantly longer for students, but not for teachers. Key words: : learning management systems, IT adoption, time series analysis, ARIMA, Covid-19 SLOVENSKI KULTURNO-KREATIVNI DELAVEC V CASU PANDEMIJE SLOVENIAN CULTURAL AND CREATIVE WORKER DURING THE COVID-19 PANDEMIC Eva Matjaž, Polona Cernic, Lejla Perviz, Irena Ograjenšek Even before the Covid-19 pandemic, the position of the Slovenian cultural and creative worker was anything but promising. During the pandemic, it has been further deteriorating as showcased in this paper on the basis of a questionnaire survey. Poligon Creative Center in cooperation with the Center for Creativity under the auspices of the Museum of Architecture and Design in Ljubljana was instrumental in the process of empirical research design. When developing our questionnaire survey, we aimed to find out how Slovenian workers in the cultural and creative sector (hereinafter CCS) cope with the changed working conditions due to the Covid-19 pandemic. We were not interested merely in the economic aspect of the altered everyday routine. The broader socio-psychological reality of life faced by the Slovenian cultural and creative workers, along with their assessment of the new normality and the government measures’ adequacy in terms of maintaining the CCS at the pre-pandemic stage of development, are also addressed. Selected key findings of our research are presented and discussed in this paper. We also list and critically evaluate preventive measures we think should be put into effect as soon as possible. Key words: : cultural and creative sector (CCS), Covid-19, EU, Slovenia, analysis, measures