UČITELJSKI LIST
GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU".
Izhaja L, 10. in_ 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja „Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu”, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24,— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Štev. 21
V Trstu, dne 20. julija 1922.
Leto III.







DELEGACIJSKO ZBOROVANJE V GORICI
Io non ho creduto nella morte
raa nella vita.
Mazzini.
Ime Gorica je združeno z najstrašnejšimi imeni krajev, koder je šel veliki vojni požar. Njena polja so polna grobov, njeni griči so prepojeni krvi, vzdihi ljudstva, ki je prišlo semkaj umirati od vseh strani neba, so v tem solnčnem, brezskrbnem ozračju nad Sv. Markom in Oslav-jem, nad Sv. Gabrijelom in Kalvarijo. Toda kakor je -strahobno kovalo jeklo to zemljo, ljudi in ustvaritve, vendar ni uničilo, kar so zgradili rodovi v teku vekov, kar so postavile neštete, brezimne roke. Polja z grobovi rodijo spet, griče prerašča novo zelenje, sinje nebo je mirno in čisto, kakor bi nikdar ne videlo viharnih apokaliptičnih jezdecev. Življenje je močnejše cd smrti, kipi kvišku in zmaguje.
V Gorico, v mesto ognja in meča, je sklicala letos Zveza slovanskega učiteljstva svoj kongres. Kdor je videl našo negotovost na ustanovnem zborovanju, malodušje pri delgacijskem zborovanju 1. 1920. in skrb v 1. 1921., bo priznal, da smo preživeli težko dobo. Samo še vojna leta se morejo meriti s„tem časom, ki je za nami. Nihče sicer ne more vedeti, kaj bc še vse prišlo nad učiteljstva, toda Gorica je mejnik, ki zaključuje eno razdobje. Prestali smo, organizacija prehaja iz boja močnejša in utrjenejša, življenje zmaguje. Znak zdravja in sile je, če se naš stan ni udal fatalizmu, ko so visele nad nami težke grožnje. Zato je tudi naš pogled v prihodnost trden in miren.
Danes se naglo oblikujejo razmere v deželi, ki so bile še pred kratkim kaotične, v stalnejše forme. Duhovi se ločujejo — saj niso bili v resnici nikdar združeni —in krči in bolečine spremljajo to ločitev. Vsem javnem življenju se, kakor v zrcalu, polagoma odbija ta pojav in temelji dosedanjih političnih razmer se vidno rušijo. Ta čas je Zveza slov. učiteljstva Julijske Krajine trdnejša kakor kdaj poprej. Tudi mi smo imeli svoje notranje boje, toda če vsa znamenja ne varajo, smo jih izbojevali, koristi stanu in šole so bile močnejše, kakor nasprotja med nami, poštenje in idealizem stanu sta ojačila centrifugalne sile v organizaciji, ki je ostala krepka in enotna vzlic notranjim in zu-
nanjim težkočam. Zadoščenje ima, kdor je s svojimi prizadevanji pripomogel, da se je Zveza v težkih dneh in vkljub sovražnim silam utrdila in razrastla.
Daši je Zveza stanovska organizacija in ravno kot taka lahko združuje vse učiteljstvo neglede na politično pripadnost, ima vendar tudi v javnem življenju naše zemlje močen vpliv, v koli kor smo učitelji nesebični delavci v javnosti, ki nam ni delo prazna fraza, marveč dolžnost do ljudstva. Z ljudstvom smo eno, njegov gospodarski in kulturni napredek je naš napredek, njegove pravice so naše pravice. Vse prepogosto je ljudstvo za svoje pravice prevarano in kar učitelj seje v potu svojega obraza, pridejo na lahke požet ljudje, ki nas smatrajo za svoje najemnike. Tu je organizacija učiteljstva najboljši korektiv. Kakor smo v svojem javnem delu nesebični, vržemo le organizirani lahko svojo voljo in načelo poštenosti na tehtnico, bodisi posredno ali neposredno. Čim krepkejša je torej naša organizacija, tem boljše za stan in za ljudstvo, ki mu služimo, tesno združeni ž njim, v veselih in težkih urah. Delo v prospeh naše stanovske organizacije ni v najmanjši meri delo za napredek naše zemlje, zato kljubuje Zveza vsem udarcem in se razvija v borbi z ovirami.
Če se ozremo na dosedanje delo, vidimo, da se nismo umikali, da nam ni bilo treba nikdar nazaj. «Našo nado» smo sicer morali ustaviti, toda če pretehtamo vzroke, tudi to ni bil umik. Nismo se strašili truda, zato< nas je spremljala sreča pri iniciativah. Največjega pomena pa je seveda, da smo imeli v svojih prizadevanjih povsod dovolj sposobnih moči. Z razširjanjem Zvezinega delokroga pridobivamo torej tudi torišča za udejstvovanje in razvijanje zmožnosti poedincev v stanu ter dvigamo kapital, na katerem — vidi se že — smo bogatejši, kakor bi bilo pričakovati z ozirom na naše število. Zemlja pa, iz katere so trumoma bežali inte-lektuj lei, ničesar bolj ne potrebuje, kakor mož, ki bodo pomagali ljudstvu do uveljavljenja s tem, da dvignejo njegovo znanje, ki je bilo in ostane eden najsilnejših izenačevalcev v družbi.
Tudi na letošnjem delegacijskem zborovanju je estalo učiteljstvo zvesto samo sebi: ne nazaj, marveč dalje z vztrajnim delom, kvišku z onim krepkim idealizmom, ki je last zdravega
rodu, vzgojenega v samozatajevanju in žrtvovanju. Res je, zvišala se je članarina za 2 liri mesečno in delegatje so prevzeli dolžnost, da v svojih društvih propagirajo ustanovitev Učiteljske tiskarne, za katero bo treba deležne glavnice, toda realen uspeh naših dni v Gorici je vzdržanje obeh Zvezinih listov, zagotovitev obstanka učiteljskega pevskega zbora, ki je končno vendarle prešel svojo mrtvo točko, in razširjenje samoizobraževalne akcije. Naša organizacija živi, vzlic vsem uimam je žetev dobra, jugoslovansko učiteljstvo Julijske Krajine lahko z zadoščenjem zre na to, kar zmore,
* * *
Že v sredo zvečer (5. jul.) so bili prvi učitelji v Gorici, in sicer pevci, ki so imeli v četrtek prvo celodnevno, naporno vajo. Tudi petek je bil določen za vežbanje, dasi so se popoldne zbrali člani obeh odsekov in zvečer ob 19. uri tudi ves upravni odbor k posvetovanju. Razpravljanje je bilo mirno in stvarno, le zadeva štirih delegatov trž. učit. društva se je razrastla v grozeč oblak. Medtem ko je imel zbor glavno vajo na odru v Trgovskem domu, se je v gornjih prostorih reševala «kriza» — če je vredna tega imena v navednicah —, se je sestavil dnevni red deleg. zborovanja in so se določili poročevalci.
V soboto (8. jul.) so se delegatje zbrali kmalu po določeni uri v veliki dvorani Trgovskega doma. Po-salmezne skupine včlanjenih društev so se povečini držale skupaj, huntam gostje, spredaj na nizkem odru Zvezino vodstvo, predsednik, tajnik iti blagajnik, pri stranski mizici dva zapisnikarja za stanovsko glasilo. Med delegati je videti starejše bojevnike za stan in organizacijo, ki ne zamudijo nobene bitke, pa tudi mlade moči, ki so šele po svetovni vojni v našem stanu. Razpoloženje je mirno, radovednost je močnejša kot napetost, delegatje vedo, da ni v poslednjem času razburjalo Zveze nikako posebno kočljivo vprašanje.
Predsednik tov. Germek otvori zborovanje, pozdravlja delegate in jih poziva, naj stvarno razpravljajo. Polaga vsem na srce, naj bi jih vodila misel na naše šolstvo, ki je predvsem odvisno od dobrega učiteljstva. Boriti se nam je tudi za stan in v to je poklicana organizacija, ki se mora čim bolj ojačiti. Nato omenja krnske dogodke, radi katerih so morali nekateri naši tovariši bežati z domov. Pri tej priliki se je razdejal tudi spomenik skladatelja, pokojnega tovariša H. Volariča, ki je bil blaga, mehka duša.
Nekaj tovarišev(ic) nas je zapustilo za vedno, to so: Bukovec, Matelič, Gerželj, Trampuž in Cenčič. Slava pokojnim! (Delegatje vstanejo).
Takoj nato da predsednik besedo tov, Križmanu, ki pozdravi delegacijo v solnčni Gorici pod lastno streho v imenu Goriš. učit. društva.
Po verifikaciji delegatov vpraša za besedo tov. A. Širok v imenu organizačnega odseka ter predlaga, da se smatrajo za delegate trž. učit. društva prvotno izvoljeni tovariši, ki so pa pozneje odložili svoje mandate.
Predsednik (odločno): Bodimo resni! Mandate so odložili, namestniki so tukaj. Vprašam delegacijo, ali je umestno in potrebno, da se o tem razpravlja! Zame je stvar končana.
Tov. Hreščak in Pahor hočeta besedo,
Predsednik: Ne pustim, da se razpravlja! Ne dam besede! Pozivam tov. tajnika, da poda svoje poročilo!
Tajnik Rode poroča:
Po dveh in pol letih obstoja Zveze se četrtič zbira danes Zvezin deleg. zbor, da pregleda svoje vrste, svoje račune in delovanje. Minolo poslovno leto nam dokazuje, da Zveza mnogo doseže, če le hoče, Zve-zine ustanove so v preteklem letu napredovale. Napredovali smo z ustvaritvijo pevskega zbora, ki je v najkrajšem času že dvakrat nastopil z najboljšim uspehom, pričeli smo samoizobraževalno akcijo med učiteljstvom. V dobrih dveh letih torej štiri ustanove in to v tako težkih in burnih časih. Poleg tega pa so se reševala še druga važna vprašanja', o katerih smo že poročali in bo delegacija čula tudi danes. Čas je zlato, zato prihajam k stvari.
(Tajnik govori o delegac. zborovanju v Vipavi 10. in 11. septembra lanskega leta, poda glavne momente in preide k delu Zveze po kongresu).
Za nevihte se vreme razjasni. Duhovi so se pomirili. Vseh je zopet obvladovala zavest, da je treba Zvezo ohraniti, zavladalo je prepričanje, da brez nje ni nas.
Kmalu je poletel poziv do včlanjenih društev, da si izbero zastopnike v upravni odbor, ki je že 13. okt. 1. 1. imel svojo sejo in katere namen je bil, da se pravilnim potom izvedejo volitve a) vodstva «Zveze», b) upravnega odbora in odsekov. Ker je bilo o tej seji podano izčrpne poročilo v listu, naj tu omenim le izvleček te seje.
V vodstvo so bili voljeni:
Predsednik: Anton Germek,
tajnik Silv. Rode,
blagajnik K. Gruntar.
Upravni odbor tvorijo:
1)	Ivo Šepič za «Jgsl. uč. dr.» Pazin.
2)	Bogomil Medvešček za «Slov. učit. dr. za Istro*.
3)	Ivan Daneu za «Tržaš. učit društvo*.
4)	Al. Hreščak za «Sežansko učit. društvo*.
5)	Fortunat Lampret za «Post. učit. društvo*.
6)	Ign. Križman za «Gorištko učit. društvo*.
7)	Jos. Rakovšček za «Tolm. uč. društvo*.
8j M. Mikuž za «Idr. učit. društvo*.
9)	Jos. Rupnik za «Slom. podružnico*.
10)	Avg. Rajčič za «Vol. učit. društvo*.
Tov. Rajčič je radi drugih poslov odpovedal in se e na njegovo mesto izvolil v uprav, odbor Ante Čikovič.
Člani organizačnega odseka so:
Al. Hreščak, Jož. Ribičič, Al. Širok in Ivan Vouk in tudi urednika listov.
Člani šol. pol. odseka so:
An. Možina, Fr. Mermolja, Her. Kmet, Ivan Mercina in Leopold Paljk.
Odsek za izvenšolsko delo se je opustil, ker je potrebno vzgojevalno delo po društvih in glasilu, predno se dajo učiteljstvu direktive za javno delo.
Že s to sejo je Zveza pričela svoje novo delovanje. V tej seji se je poverilo tudi org. odseku naj čimprej izvede dela, da se liska «Ročni zapisnik*, kakor je bil sklep delegacije.
Upravni odbor je vzel odpoved urednika «N. R.», tov. J. Samca z obžalovanjem na znanje ter določil za novega urednika tov. J. Ribičiča.
Sklenilo se je tudi, da bo «Učit. list* z novim letom izhajal trikrat na mesec. Pozneje se mu je še določila revialna oblika. Ta sklep se je točno izvršil in po novem letu izhaja list trikrat na mesec.
Ker se je v gor.-grad. delu Jul. Kraj. začela akcija za izboljšan e plač in se je ital. učiteljstvo izreklo za solidaren nastop s slovenskim, je Zveza imenovala v to svrho svoje zastopnike tovariše Križmana, Šraja in Urbančiča, da se dogovore o skupnem nastopanju.
Opozarjalo se je na potrebo lastne tiskarne in poverjeno je bilo tov. Mikužu, Lampretu in Rupniku, d i oskrbijo informacije, iki bi omogočile študij za realizacijo tega načrta.
Glede zadrug po vseh okrajih je odbor priporočal naj učiteljstvo vodijo le stvarni kriteriji.
Upravni odbor se je načelno izrekel za pevski zbor, upoštevael razloge tov. Ribičiča, da bi taka ustanova pripomogla k oživljenju in konsolidiranju učiteljskega medsebojnega razmerja. Naložil je odbor tov. Ribičiču in org. odseku, da prične takoj s pripravami. V poznejši vodstveni seji se je zadevo še obravnavalo in ker se je zadeva smatrala zrela, je vodstvo pozvalo učit. društva, naj priglasijo člane-pevce in votirajo primerno vsoto za fond Zvezinega zbora. Sklenilo se je tudi, da bo upravne posle vodil zbor sam. Da se je zbor dobro obnesel, sla nam dokazala koncerta v Gorici in Postojni, o katerih se e kritika glasila zelo1 povoljno. Lahko smo nanj ponosni. Natančneje poročilo o prispevkih za zborov fond nam bo podal blagajnik Zvezinega zbora. Menda so z eno ali dvema izjemama prispevala vsa društva.
Glede poučevanja italijanščine je priporočal upravni odbor učit. društvom, da vztrajajo na tem, da šclske oblasti vpeljejo ta pouk s preciznimi ukazi, ki se morajo nanašati na izmero učnih ur in določitev razredov. Vsak drug način naji se odklanja, ker je nesistematičen, povzroča zmedo in služi večkrat namesto stvari sami, le drugim postranskim, često celo ne popolnoma čistim namenom.
Glede učnih knjig stoji Zveza, na stališču, da se vpeljejo v šole le one, ki jih sestavi Zvezin književni odsek. Kakor nam bo razvidno iz poročil iz stan. glasila, se je ta odsek trudil z vso vnemo in nam pripravil za prihodnje šolsko leto zopet nove knjige.
Zveza je intervenirala radi kršenja državljanskih pravic svojih članov o priliki upravnih volitev s tem, da je poslala ulogo na osrednji urad za nove pokrajine, na gen. civ. kom. v Trstu ter je pozvala okrajna učiteljska društva, naj skličejo občne zbore in naj na njih protestirajo; kar se je tudi zgodilo.
2.	Ko se je ustanovila posvetovalna komisija za šolske zadeve pri gen. civ. komis, v Trstu in sta bila v to iz vrst slov. učiteljstva pozvana F. Kleinmayr in A Rajčič, je vodstvo «Zveze» pomnoženo še z nekaterimi člani upravnega odbora takoj sklicalo sejo, v kateri so našim delegatom bile dane direktive, ki se morajo ubrati v imenovani komisiji. Na; tu navedem najvažnejše izmed njih. Omeniti je treba že poprej, da je delokrog imenovane komisije zelo majhen, ker je nje namen dajati le nasvete oblastim.
Direktive, ki sta jih dobila delegata, so bile sledeče;
1.	Vzpostavijo naj se dež. in okrajni šolski sveti. V te naj pridejo zastopniki ljudstva in učiteljstva.
2.	Uredijo naj se učiteljske plače.
3.	Upostavi naj se nadzorstvo šol. Nadzorniki naj bodo ljudskošolski učitelji z usposobljenostim izpitom iz slovenskega učnega jezika. Vsak šolski okraj imej svojega nadzornika. Doba naj se določi. Učni jezik šol naj bo uradni jezik. Šole naj se organizirajo.
4.	Ustanavljajo naj se obrtno-nadaljevalne šole. Poskrbijo naj se kmetijski tečaji za učitelje.
5.	Šolska obveznost naj traja do 14, leta.
6.	Učiteljišče naj se prenese v Gorico.
7.	Italijanščina naj se vpelje v tri in večrazredni-cah. Poučuje naj se po 3 ure na teden.
Učitelj iz italijanščine mora biti usposobljen v slov. jeziku.
8.	Učiteljstvu se mora dati pasivna volilna pravica.
9.	V komisijo naj se pritegne še predsednik Zveze ali kot njegov namestnik podpredsednik.
Predsedništvo je napravilo potrebne korake, da bi se letos zopet vpeljal meščansko-šolski tečaj. Oblast je obljubila, da bo to stremljenje Zveze podpirala. Vodstvo je vsled tega pozvalo potom lista svoje člane, da bi se priglasili za ta tečaj. Toda odzvalo se je pozivu le malo prilašencev, kar se nam gotovo ne šteje v čast. Skušnja iz lanskega leta nam ne sme biti kot opravičilo1. S takim postopanjem si za bodočnost vsake tečaje lahko zapremo. Če se za nekaj zavzemamo, moramo v tem tudi vztrajati.
Glede italijanskih učiteljev na naših šolah je predsedstvo tudi interveniralo. Oblast je vzela izjave Zveze na zapisnik. Zahtevali smo, naj bo glede italijanščine za vse šole in okraje enak ukaz, če bo pa ta v protislovju z našimi nazori, ga bomo skušali ovreči.
Vodstvo ,j,e pozvalo potom lista sporazumno z De-legazione Magistrale Isontina vsa društva Goriš.-Gradiščanske, naj na pomladnih letnih zborovanjih sprejmejo resolucije, naslovljene na vlado:
1)	da se nemudoma sestavi dež. šol. svet,
2j da se uvede redno poslovanje Okr. šol. svetov, kjer jih še ni ali so zanemarjeni,
3) da se takoj razpišejo mesta učiteljev(ic), kjer so prosta.
Lani je štela«Zveza» 9 društev z 808 člani, letos se je na novo ustanovilo in svoj pristop prijavilo Zvezi učiteljstvo gradiščanskega okraja. Tako šteje Zveza 11 društev s 749 člani.
Vodstvo1 je imelo v poslovnem letu 9 sej in poleg tega še več sestankov. Živahno delovanje je bilo pa tudi v obeh odsekih in okrajnih društvih, kar nam pričajo pogosta zborovanja in poročila o njih v listu.
Novi rod. Vodstvo mu je poskrbelo novo opremo Ta list nas navdaja z največjim ponosom in je dolžnost, da se z vsemi močmi zavzamemo zanj.
Ročni zapisnik. Bil je izdan v dobri opremi in odposlan vsem članom za ceno 3.50 L.
Socialni tečaji. Pod okriljem Zveze so1 bili uvedeni tudi socialni tečaji, katerih namen je pospeševati izobrazbo posebno med mlajšim učiteljstvom. Poročila o njih smo čitali v stanovskem glasilu. O njih nam bo natančneje poročal org. odsek.
Mladinski list «N a š a N a d a» smo morali opustiti, ker e bil pasiven in bi bil v veliko breme Zvezi, ker je pričel izhajati drugi hrvatski list «Mladi Istranin».
Zaključujem to suhoparno poročilo v nadi, da se bodo vprašanja, ki se bodo obravnavala na današnjem zborovanju, z uspehom dovršila in da bomo prišli do onih ustanov, ki so nam neobhodno potrebne, ki bodo pokazale, da smo zreli in kos nalogom v današnji dobi. Zato tedaj vsi na plan, vsi na delo za uresničenje naših teženj! Vse na altar naše Zveze1
IZ DELEGACIJSKOG ZBOROVANJA U GORICI
Bilo i nas osmoro istarskih Hrvata na torne zborovanju u Gorici. Smatramo se zato sretnima. I putova-nje samo, več bilo za nas vrlo zanimivo. Ta putova-sir.o kuda bjesnila ratna furija. Vidjesmo razorene domove, napolak uništena sela, ratne šance, nasipe, jarke; vidjesmo po stanicama razni ratni pribor: že-ljeznr žice, mreže i ino. Sve ovo nas podsjetilo na nedavni! prošlost: na borbe na život i smrt, na tolike žrtve, što ih krije kraška kamenita pustoš. Vidiš im grobne križeve, a i više groblja sa šumom spomenika i grobnih humova sa križevima. Hiljade i hiljade mladih žica krije ovaj naš pretužni Kras... Sjetismo se i Borojeviča i naše krvi prolivene na toj fronti. Kletve naše, kletve udova i sirota, a ponaj-več Bošnjaka, ne dadu mu zaisia mirnog počitka ni u grobu! Humci, sela, stanice, pregrade, jarci letjeli pred našim očima sa vlaka, a misli opet bludile su u prešleeti, kad ono stradasmo, trpjesmo, ginusmo i umirasmo od gladi i pregananja...! — Dojurismo u Goricu, u uvijek lijepu, ugodnu i simpatičnu Goricu. Njena brza Soča ko da svedjer plače i ne može da se naplače, i ne može da opere krvave košulje...! U grad onidjoh pješice da ga bolje vidim i razgledam. Ponosna palača «Trgovski dom» sa svojim slov. napisom i impozantnošču udarila nam u oči. Tu čemo zborovati, tu če se obdržavati koncert «Zvezinog» pjevačkog zbora, što ga očekivah nestrpljivo. — Sa zborovanja odnesoh lijep dojam. Vršio se dostojanstveno, mirno i koncilijantno, uprav kako se to do-likuje učiteljima i narodnim prosvjetiljima. Naš «Zvezin» predsjednik, kol. Germek majstorski je vo-dio skupštinu. U ime goričkog zemalj. odbora govo-rio je i izvješčivao na dugo kol. Križman, a ujedno i dr. Besednjak, na čigave nekoje izvode, što se čudi nrazumijevan u javnosti za učitelj, stali, odgovori mu vrlo umno i rječito kol. Hreščak. Upozoriti imamo svoje hrv. istarsike kolege na zaključak, kojim se povišuje društvena članarina za 7 lira mjesečno. Za ovaj prijedlog glasovali su i hrv. delegati, buduč oni ne mogu nit smiju osporavati razvoj i napredak naše «Zveze», koja silno rabi novac za nova društvena poduzeča, a to jesu: socijalni tečaji i pjevački društveni zbor. Mi smo naime osvjedočeni, da jedna i drugi institucija naša samo blagoslovno upliviše na konsolidaciju «Zveze» i na odgoj učiteljstva, a ujedno nama čine samo čast doma i pred inorocima. A čast je — čast!
Mi nismo se mogli usprotiviti ni drugom zaključku, da s j osnuje društvena tiskara, u kojoj svrhu valja da svaki član uplati na obroke sto lira. Molimo svoje sudrugove i braču u Istri, da se ne ozlovolje na ova;
KONCERT UČITELJSKE ZVEZE
Koncert «učiteljske zveze», na katerem je nastopil Srečko Kumar s svojim zborom in ki je pokazal v sebi skrite reproduktivne sile le deloma, je blesteča obljuba na skorajšen dogodek, ko bodo presenečeni obstali pod mogočnostjo vtisa tudi vsi tisti, ki od zbora pričakujejo izredno redkost, to je, nekaj nepričakovanega, le v sanjah doživetega. — Zbor 'Učiteljske zveze» je v vsej Sloveniji edini zbor z napredno ideologijo, edini ima v programu starejše in pozneje nastale umetnine, in sicer ne le najlažje, ampak tudi težje. Gre torej le zato, da se ta program realizira in da se čas, v katerem ima to zvršiti,
mali ali vrlo potrebni doprinos u korist, napredak, čast našeg udruženja. Mi hrvat. učitelji sa Sloven-cima jermo jedno tijelo krvlju, jezikom i težnjama, a Zveza nam je zajednički krov, zajednička obrana i tvrdjava Mi istarski Hrvati zato smatramo i moramo smatrati usavršavanje napredak i razvitak Slove-naca u Julskoj Krajini našim hrvt, napretkom; čast «Zveze» jeste i naša hrvat. čast. Mi hrvat. učitelji u Istri m mamo pravo, a ni obraza, protiviti se raz-vitku <Zveze», a uopče ni slov. dijelu našeg jugosl. naroda u Julskoj krajini. Što je naše hrvatsko, njihovo je, što je slovensko, opet naše je. I samo s ovog stajališta imamo posmatrati onu povišicu na 7 lira te doprinos od 100 L za osnutak učiteljske tiskare, kojom se hoče jedino koristiti našem staležu i narodu. Držimo se one naše stare al uvijek aktuelne: Uzdaj se u se i u svoje kljuse. Pjevačkim zborom, te-čaje''ima. listom, sastancima, zborovanjima i učit. tiskarom zaista sami sebi pomažemo moralno i ma-tcrijalno Več dolazi vrijeme, da če se svaka para ili stotinka naša uložena u društv. svrhe donijeti debele kamate u svakome pogledu. Stoga držimo, da če svi-jesno hrvat. učiteljstvo Istre rado plačati mjesečno po 7 drvštv. članarine te uplatiti sto lira u svrhu društv. tiskare. Ne smijemo natrag, ne smijemo črniti svoj cbraz u koncertu pred svjetlim obrazima i na-rodima. Ne vidimo razloga i izlike protiviti se rečenim svojim dužnostima. Članarinu plačat čemo mjesečno sa dva litra vina, a sto lira u svrhu ustanov-Ijenje tiskare dionica 'e, što če biti uložena na dobit, a s njome raspolaže ulagatelj.
Ovolikc smatrasmo potrebnim istaknuti o našim novim društv. dužnostima.
Na zborovanju se dašto poprimile razni prijedlozi, kojima se hoče postiči bolj moralni i materijalni položaj nas učitelja, kanoti def. uredjenje naših plača i penzijskog fonda, o čemu svemu razabrat češ iz iz-vještaja.
Istaknuti i akcentuirati moramo naš učiteljski koncert, koji je imao u programu skoro samo zborno pjevenje pod vodstvom vrlo agilnog, zauzetog i spo-sobnog zborovodje g. Kumara. Pjfivalo se izvršno, akoprem su zadavale našim pjevačima mnogo poteš-koce ttške modeme kompozicije. Med pjevačima spazismo i naše istarske kolege: Ladavca, Prodana i Mogcroviča. Žalimo, što nema tu naših hrvat. učiteljica. Sa koncerta odnesosmo najlepške utiske. Rt.kosmo u sebi: Ovako se štiti i širi učitelj, ugled i poštovenje. Evo, što se postigava organizacijom, ra-dom i žrtvama. Hvala i slava vama dičnim pjevačima! Nadamo se, da če ipak doči doba, da če ovaj naš učit. stoglavi pjev. zbor i u Istri nastupiti i prirediti kcncert. To je naša vruča želja.	Š.
kolikor mogoče skrči. Kakor predstavlja 'Učiteljski zbor» že s svojim obstojem nekaj izrednega — kje je bilo dosedaj pri nas kaj takega mogoče! — tako je z njim dana tudi možnost izrednih reproduktivnih učinkov. In če pomislimo, da sega učinek, ki ga je zbor dcsegel dosedaj že preko lavorovih vencev dosedaj obstoječih slovenskih zborov, lahko pričakujemo uspehov, ki bodo frapantni. To pričakovanje utrjuje zlasti dejstvo, da je podlaga vsega reproduktivnega podajanja senzitivnost, v svoji stopnjevitosti možna največjega zbližanja z valujočim tokom v koncepciji ustvarjajočega umetnika.
Srečko Kumar je zadnja leta razvijal moči, kakor jih more njegovi konstituciji dati le v njem skriti
duh — kdo bi od konstitucije s skoraj sentimentalno dušo sicer mogel kaj takega pričakovati. Človek, ki kopiči svoje efekte tako, da se tvorijo v njem momenti božanskih refleksov, ki ustvarjajo izrednost pojmovanja in učinkov, ne da bi reproduciral po strogo izmerjeni prevdarnosti. On ni plod svojega
permanentnega dela v navadnem smislu besede, nego je otrok hipov navdahnenja. Človek, ki hoče, de jc njegova reprodurija produktivna — če morem to pisati jaz, ki so mi le posebne izrednosti kaj, potem mislim, da smo s stvarjo vsi lahko zadovoljni.
Marij Kogoj.
NEZAUPANJE
Ko se zbiramo, da bi prešteli svoje sile in sestavili proračun vreden naših moči, tedaj moramo redno z enakimi sredstvi pobijati najprej nezaupanje, ki ga goji skupina proti skupini, da, celo član proti članu. Dosledno se namiguje o nekakih temnih oblakih, ki se zbirajo in groze razbiti enotnost — samo iz ljubezni do rešenja. Ta vera v slabo rodi nervoznost, in posledica nervoznosti so nekorektnosti in nepravičnosti. Članu, ki ima najboljši namen utrditi organizacijo s tem, da jo peha v ravne jasno začrtane poti, se odreče beseda, kajti: grm je lep in rožnat, a vrag vedi, če ne tiči kje zajec za grmom! In saj smo živeli v patriarhalni dobi tudi brez kritik, brez programov in razjasnjevanj udobno in tovariško!
Učiteljski zbor! Vrag znaj proti čemu in komu je ta najnovejša strast mladih naperjena!
Izobraževalna akcija! Ta sili v stranko, o tem ni dvoma! Doslej se še ni izkazalo — a ta nova akademija je še mlada — ko doraste, bomo že na jasnem!
Učiteljski list je sicer dober, a ta vrednota ima
perfidne vzmeti. Seje zlo, da mu ni videti ne sejalca, ne zrna.
Kolegijalnost je sicer lepa reč, a previdnost je še lepša! Prav je, če se kdo poteguje za pravice mladih impulzivnih tovarišev, a kdo nam dokaže, da ni vse to le taktična prevara, za katero gori prižgana bomba. Zato: proč z zaupanjem!
A mi pravimo: Proč s patriarhalnimi razmerami, proč s skaljenim vinom! Zreli smo dovolj, da ločimo dobro od slabega, zdravi dovolj, da izpijemo tudi naj-grenkejšo kapljo zdravila, ki mu poznamo sestavo!
Kdor pa ne mara celih besed, samo zaradi nezaupanja, škodi sebi in stvari, kajti grše so tiste neizgovorjene besede, ki si jih vsak nepoučeni mora sam misliti, nego tiste, ki jih je hotel povedati govornik stvari in nam vsem v korist!
Kolegijalnost ni banketno razpoloženje, ampak bojna fronta. Tja moramo vsi! In ko bomo v prvih vrstah, bomo šele tovariški! Vse drugo je bolna fraza! Za to pa nam je treba jasnih ciljev, čistega vina in brezpogojnega zaupanja. In če se ne more-remo držati vsi za roke — držimo se za lase — a drug ob drugem!	J. Ribičič.
FELJTON
DUŠEVNO DELO IN MEZDA
Dolgo sem čakal, da se izgovorim o tem vprašanju. Načeti sem ga hotel že pred tremi leti, takrat, ko še nisem imel toliko izkušenj kakor danes. In evo, čas je, da zopet načnem problem, ki se mi zdi bistveno važnosti za vsakega, ki v današnji dobi gmotnega izžemanja producira duševno.
Pri nas nimamo nobenega določenega merila, za gmotno odškodovanje duševnega dela. Kakor drugod, tudi tu nismo orientirani. Kdor ustvarja na umetniškem ali znanstvenem polju, ustvarja seveda po lastni prevdarnosti in potrebi in se malokdaj vpraša po tem, ali bo njegov trud tudi gmotno poplačan. Vzrok temu tiči morda v dejstvu, da se pri nas duševno delo smatra manj za poklic nego za nekake vrste šport, ki se ga umetnik in znanstvenik loti šele potem, ko ga je izčrpalo nekdanje življenje.
To naziranje je krivo in ga je treba popraviti. Ako imamo šele pičlo število onih, ki žive za pero, čopič in dleto, s tem še ni dokazano, da se mora njihov poklic smatrati za misijo, ki lahko izhaja brez gmotne pomoči. Mi smo majhen in v tem oziru sila primitiven narod, ki tirja od svojih sinov nepravično mero idealnega požrtvovanja tam, kjer se ideali stikajo z realnim življenjem. Mnogokrat čujem vprašanje, čemu ostane pri nas toliko duševnih delavcev sredi razvoja ali popolnoma ostavi panoge, ki so se jim nameravali posvetiti. Na to vprašanje je odgovor enostaven. Nad polovico izostale razvojne možnosti je trebf pripisati na račun fakta, da mora naš intelektualni delavec poleg vsega drugega žrtvovati za svoje delo mnogo materialnih udobnosti, za katere ga ne odškoduje nihče.
Ker se pri nas le izjemoma lahko živi od duševne prodi kcije, imamo povsod nelepe zglede, kako se naši intelektualni producenti sami zapravljajo. Kajti kakor vsako drugo življenje, terja tudi življenje duševnega delavca trdno gospodarsko podlago. Šele na tej bazi more razviti svoje sile, in to tembolj, čimbolj je njegova ekonomska plat zasigurana.
Naši duševni delavci pa tudi sami mnogo grešijo v tem, da se njihov gospodarski položaj ne izboljša. Prvič žive vsak zase in na svojo pest, nihče ne vidi potrebnih interesov skupnosti. V tem pogledu so nekateri naši intelektualci naravnost malenkostni. Ker niso nikjer organizirani, tudi ne morejo najti primernega minimalnega merila za mezdo, ki bi jo morali terjati za svoje delo. S trdno in močno organizacijo bi se tudi tukaj dalo odpomoči. Korist od tega bi ne bil i zgolj gmotnega pomena, temveč tudi moralič-nega.
Menim, da je skrajni čas, da se vsak naš intelektualni producent postavi na stališče načelne odškodnine za vsako svoje delo. S tem, da se posamezniki v korist čemur in komurkoli odpovedujejo gmotni nagradi za izvršeno duševno delo, kopljejo materialni grob samim sebi in drugim. Ako se stvar razvija tako š* nadalje, potem bo sploh nemogoče, da postane med nami delo umetnika in znastvenika poklic zase. Kaj pa sledi iz takega polovičarstva, je jasno: diletantizem. In tako postanejo diletanti tudi oni, ki imajo sicer pogoje, da bi se kdaj lahko razvili v mojstre.
Društvo umetnikov in znanstvenikov za naše kraje se snuje. Predno pa se sestanemo, treba, da povemo odkrito svoje misli o tistih principih, kateri bodo služili organizaciji za osnovo. Napisal sem te vrste v nadi, da jih bodo resno sprejeli in po potrebi izpopolnili vsi oni, ki jim ni duševno delo lahkomi-
seln šport, oddih in zabava, marveč poklic, ki je vreden, da se ga odškoduje vsaj na tisti gmotni način, ki ga t,i poklic zahteva. Dolgo dovolj smo bili slovenski duševni delavci neupravičeni idealisti, iz ka-
terih so založniki, meceni in drugi kovali lastno blagostanje. Čas ;e, da postanemo enkrat tudi realisti, od česar bomo imeli vsaj majhno praktično korist.
Stano Kosovel.
NAŠI GROBOVI.
t Petar Bolonič. Ne vjerujemo svojim očima. U jednoj talij, trščanskoj novini čitamo osmrtnicu, ko-jom rodbina javlja naglu i prenaglu smrt čestitog nam druga Petra Boloniča, nadučitelja u Sv. Petru u Šumi. Vidjesmo ga vesela i zdrava na skupštini 11. o. mjes. a več narednog dana, 12, več zavjek zatisnuo cči. Ne da nam se vjerovati ovoj kobnoj vijesti... ! — Bilo mu jedva 56 godina. Skoro čitavo doba službovanja proživio je u Sv. Petru. Bio je uvijek veseo, uljudan, prijazan, kolegijalan; uvijek čestit, uvijek pošten! Narod i njegovi bivši učenici samo pohvalno se izrazuju o njemu. Bio valjan i zauzet učitelj samo učitelj djeci i narodu svomu, koji če ga nositi u srcu i spominjati zahvalom i poštovanjem. — Otrag par godina očutio je i on nasilja. Zamoli dopust, što ga uživao do smrti u Trstu kod svog dragog sina Danila, višeg činovnika banke sa svojom kčeri.
Dobra mu supruga umrije otrag desetak godina. Živio je trijezno živeči samo za svoju porodicu i po-
vjerenu si djecu . .. Njegovom zaslugom otvori se u Sv. Petru več otrag tridesetak godina čitaonica! Bio sam i ;'a na svečanom otvorenju. Sječam se dogodjaja ko da to bilo tek jučer. Govorio je u crkvi, a onda pred crkvom narodu pop Jakič.
Iza govora zapjevasmo pod ledonjom. U školi pro-govorio je narodu lijepo i oduševljeno naš, evo sada, pokojni drug P. Bolonič. Pomagao kod svečanosti i pokojni naš kolega, Mijo Buršič, koji počiva na jur-šičkom groblju kod Vodnjana i komu podiže spomenik naša učiteljska svijesi. S ječanja! Mi stariji živimo u prošlesti, u sječanju! — . .. Petre! ti češ živjeti u nama i narodu u samo ugodnom sječanju, jer si bio pravi čovjek i učitelj. Boli me u srcu. Iza burne skup-štine u Herpelju — Ti nam ugasnu. Je T to puki slučaj?! Ili možda luga Te i uzbudjenost s nesloge gurnula u grob?!... S Tobom, Petre, izginula markantna učitelj, ličnost. Mi ne vjerujemo da si mrtav! — nosimo Te živa u duši svojoj i ne češ umrijeti u srcim našim . . . Samo preselivši se ne čemo Te gledati. S Bogom, naš dobri sodruže, Petre! V. Š.
IZ ORGANIZACIJE.
POROČILO
izrednega občnega zbora «Učiteljskega društva za Trst in okolico*, ki se je vršil dne 29. junija t. 1. v prostorih svetoivanske ljudske šole.
Zborovanja se je udeležilo 80 članov od 147 vpisanih. Zborovanje, napovedano ob 10 h 30 min., se otvori šele ob 11 h 30 min. radi nepredvidevane zamude predsednika in malega števila članov, ki so poselili pivovarno «Dreher» proti sklepu odbora že pi ed zborovanjem.
V pozdravnem govoru obsoja predsednik t. I. Daneu nediscipliranost članov, ki se izleta v pivovarno niso udeležili. To je znak nesolidamosti. (Splošno mrmranje.)
Odgovori mu t. Kleinmayr:	Bili smo pred šolo
še pred naznanjeno uro in s tem pokazali, da smo vršili svojo dolžnost. Solidarnost dokažemo v delu. (Odobravanje.)
Predsednik vztraja pri svojem: Ogledovanje pivovarne zanima vse učiteljstvo. Nismo se udeležili po-seta, da bi jeli in pili, ampak iz didaktičnih razlogov. (Ironični medklici.)
Na zahtevo t. Kleinmayr-ja se preide takoj do vprašanja imenovanj definitivnosti. Predsednik omenja, da je napravil tozadevno vse korake pri magi-stiatu, urgiral pri opcijski komisiji za hitro name-ščenje. Imenovanja pa se ne vrše, ker manjka še rešitev ene opcije.
T. K. Širok: Radi enega naj trpimo vsi? Imenovanja naj bi se vršila brez odlašanja!
Preds. pravi nadalje, da je šla deputacija dan pred občnim zborom do župana, ki pa je odsoten za štiri dni. Deputacija pojde ponovno v ponedeljek in predloži tozadevni memorial, kjer se naproša župan in komisija za šolske stvari, da dobrohotno vzame v pretres opravičeno željo slovenskih učiteljev. Opravičenost potrjujejo sledeči argumenti v memorialu:
1)	Že devet let se ne vršijo definitivna imenovanja za učitelje; za italijanske kolege so se vršila v istem času dva ali trikrat.
2)	Po premirju je mestni svet razveljavil imenovanja bivšega c. kr. komisarijata; za nova ni poskrbel.
3)	Mnogi učitelji so kljub trinajstletni službi, še zmeraj začasni uslužbenci, izročeni, v slučaju bolezni in sličnih katastrof, na milost in nemilost cesti in revščini z družino vred.
4)	Tako nadaljno postopanje bi vcepljalo slovenskemu učiteljstvu zavest zapostavljanja in nezaupanje napram oblasti, kar bi bilo v kvar medsebojnemu pomirjenju duhov.
T. Kleinmayr; Memorial bi bilo treba že vložiti. Na zadnjem občnem zboru se je urgiralo, naj se predsednik takoj zavzame za stvar. Zakaj vlačiti zadevo ad calendas graecas? To zavlačevanje je posledica malomarnosti odbora in predsedstva.
Preds.: Predsednik je tajnik! Tajnik ni delal! Vse je naprteno predsedniku! Predložil se ni memorial, ker je bil župan v Rimu! Potem je bil obisk kraljeve dvojice in princa.
T.ca P. Birsa: Od zadnjega občnega zbora do danes je preteklo nad dvoje mesecev. Toliko časa se kralj in princ nista mudila v Trstu. Kljub obljubi predsednika in podpredsednika, da sestavita tozadevni memorial, je morala sama v neprimernem času sestaviti točke, ki jih je nekdo prestavil in dala tipkati v enem samem dnevu 5 izvodov memoriala. To je napravila v imenu tajnika. V tem času je ponovno opozorila predsednika in podpredsednika na dolžnost. Komaj dan pred občnim zborom je bil predsednik voljan iti na deputacijo.
Podpreds. Trobec: Priznava trud t.ce Birse. Me morial sta sestavila on in predsednik po navedenih točkah. Manjkala pa je potrebna statistika imenovanih in neimenovanih. Smatra vse te ugovore za prerekanje, vid’ v tem nezaupanje in zato odstopa.
T. Germek: Smatra te dogodke za nezdrav pojav v društvu in to obžaluje. Predsednik za nič — tajnik
za nič? Imejte nekoliko čuta! Pustimo prerekanje! Na delo!
Podpr. Trobec. Opaža needinost v društvu in po-vdarja, da se dogaja ista že v odboru samem. S takim odborom ne mara sodelovati. Izrazi ponovno svoj odstop. Z isto motivacijo poda tudi predsednik svojo demisijo. (Razburjenje po dvorani.)
T. Kleinmayr: Odgovori niso zadovoljili članov. Lista učiteljev za definitivna imenovanja je bila sestavljena že na Katinari. Statistika članstva je tajniška reč. Za spor v odboru ni vedel. Govori za svojo osebo in v imenu starejših tovarišev.
Predsednik in podpredsednik izjavita ponovno svoj odstop.
T. Germek obsoja njun odstop in ju poživlja, da ostaneta. (Splošna konfuzija med zborovalci, predsednik zapusti svoje mesto, v kratkem se pa povrne.)
V tem trenotku vstane tajnik t. Taučar, konsta-tira letargijo v društvu in odboru, predloži resolucijo, zahteva popoln mir in nevmešavanje med čita-njem resolucije in nadaljnimi pojasnjevanji podpisanih. Nato čita resolucijo, glasom katere izstopa 5 članov iz odbora. (Glej poročilo v Uč. L. št. 19—20 dne 1. jul. t. 1. str. 155.)
Po prečitani resoluciji vstanejo t.ce in t.i Pahor Marija, Birsa Pina, Karel Pahor in Josip Mislej, ki podajo v daljših govorih komentar k posameznim točkam resolucije. Zaključi govore tajnik t. Taučar s pripombo, da se podpisani zavedajo resnosti svojega koraka, se strinjajo z navedenim popolnoma, so pripravljeni, da jih zadene vihra maščevanja, kar bi še bolj podprlo njihova izvajanja.
Kruha pa ne bodo vračali za kamen.
Nastane kaos. Medklici. Predsednik zapusti sobo. Tajnik se odstrani.
T. Germek: «Kot najstare ši član in predsednik Zveze stopim na mesto predsednika*. Govori proti podpisanim v resoluciji v sovražnem tonu. (Protestni medklici.) Očita jim, da so v zvezi s t. Mrešča-kom, ki da je izjavil posl. Ščeku, da hoče Zvezo razbiti. (Grohot in medklici trajajo.)
Grupacije posameznih skupin; zborovanje se vrši v znamenju anarhije. Poizkusi posameznikov za po-mirjenje duhov brezuspešni. Po daljšem času se t. I. Vouku posreči, da obvlada s svojim odločnim nastopom, situacijo. Povdarja potrebo treznosti in pre-vdarnosti, ker drugače grozi društvu vsled anarhije poguba. Konstatira v nastopu podpisanih zdrav pojav, ki kaže voljo in zanimanje za društveno delo, dvomi o resničnosti očitanj glede Hreščakovih vplivov in zahteva, naj prisotni trezno in preudarno razsojajo o resničnosti v resoluciji navedenih točk in opravičenosti vzrokov, ki so nezadovoljneže pripeljali do tega koraka.
Na splošno željo prevzame t. Iv. Vouk začasna predsedništvo. Obsoja predsednika, ker je v najkri-tičnejšem trenotku zapustil svoje odgovorno mesto, ko bi moral zavrniti napade in se braniti, kakor to zahteva čast predsednika in pravila društva.
T. I. Daneu: Jaz se požvižgam na pravila!
Na zahtevo zač. pr. se tajnik vrne in čita resolucijo točko za točko. O prvi točki, tikajoči se bivšega predsednika se je vnela debata, v katero so posegli t. Daneu, Kleinmayr in drugi. Zaključi jo z. preds. s konstatacijo, da ne uživa bivši predsednik t. I. Daneu splošnega zaupanja.
Druga točka obravnava razmerje med učitelji in
voditelji. Govorijo t. Kleinmayr, Germek, Trobec in podpisani v resoluciji.
T. Kleinmayr: Podpisani odstopajo iz 2 razlogov: radi cincanja predsednika in medsebojnih ribanj na šolah. To ne spada pred občni zbor. Podobne slučaje je treba v odboru presejati do zadnjega. Nerešljive spore razsoja razsodišče. Prizadetim je zadnja instanca sklic na občni zbor. Navedenih slučajev ne more sodili — hoče nadaljnih pojasnil.
T. Taučar: Tu ne gre samo za podpisane, ki so večinoma neprizadeti, gre za ureditev medsebojnih odnošajev med člani in odpravo krivic.
T. Kleinmayr: Mladim pustimo, da delujejo v društvu, v Zvezi, povsod. Kritizirali pa bomo objektivno, kaj je Zveza storila, odkar se nahaja v rokah mladih. Nočemo razdirati, ampak zidati. Mladi očitajo starejšim iste napake, ki jih sami zagrešajo. Upoštevati je treba delo in današnje razmere, ki so hujše nego kdaj poprej. Zavzemamo se za tiskovine, važnejše stvari opuščamo. Kar se tiče pridobitev jez:kovnih pravic v tiskovinah, imamo tu troje: podedovane, priborjene in navržene tekom vojne.
T. Taučar: Tako govorjenje napravlja utis, da se hoče ločiti stranka mladih in stranka starih. Ost ni obrnjena samo proti starim. Malomarnost za društveno delovanje se opaža tudi pri mladih.
Preds. poživlja k stvari:
T. Germek: Razprava radi voditeljev naj odpade, ker so obtoženi odsotni. Za pravično sodbo je treba slišati oba zvona. Podpisanim očita, da se v odboru 5 odbornikov ni znalo uveljaviti.
T. Taučar čita iz zapisnika svoja izvajanja izza druge odb. seje.
T. Kleinmayr: Slučaji z vsemi podatki naj se razpravljajo pred posebnim razsodiščem, ,ki se ima izvoliti. Vsaka stranka voli svojega zastopnika. Ugotoviti je treba, koliko je resnice na tem. Posplošiti slučajev ne gre.
Z preds. zaključi debato: Spori med voditelji in učitelji so spori med sočlani. Spadajo pred občni zbor. Ker pa obtoženih ni, se ta zadeva prepusti razsodišču. (Soglasno sprejeto.)
Debata o tretji točki resolucije se zaključi s tem, da občni zbor prizna malomarnost članov.
Pri obravnavi naslednjih točk se duhovi znova vznemirijo. Ali je voditelj oblast? Priznava se oblast voditelja v šoli. Svoje avtoritete pa ne sme izrabljati ne v nravno ne v gmotno škodo učiteljstva, kar mu narekuje čut človečnosti in obstoječi zakoni. V društvu pa je voditelj popolnoma enakopraven član, kakor vsi drugi.
T I. Daneu: Kadar voditelj krivično ravna, sme učitelj nastopiti. Posreduje v tem slučaju razsodišče. (Sprejeto.)
Volitev razsodišča.
Po dolgem debatiranju se sprejmejo sledeči pred-logi:
Razsodišče v stari obliki ostane. Namesto odsto-pivšega l. Kleinmayr-ja izvoli občni zbor še enega člana razsodišča. Sprejeto z 31 glasovi — proti 19.
Spori naj se rešijo prijateljsko. Vsaka stranka voli svojega zastopnika. — V svrho poravnave se nalaga odboru, da pove prizadetim strankam, naj si tekom 2 tednov izberejo svojega zastopnika v razsodišče, tretjega člana voli občni zbor.
Predsednik stavi zadnji predlog t. Kleinmayr-ja na glasovanje, (Sprejeto s pretežno večino.)
S 40 glasovi se izvoli t. Miklavčič kot predsednik razsodišča. Njegova naloga je, da skliče člane raz-
sodišča in prizadete stranke v svrho poravnave sporov.
Odstop odbora.
Pride se k vprašanju odbora. Večina je zato, da odbor ostane, ker grozi drugače anarhistični razpad društva. Pri prihodnjem obč. zboru bi prišla volitev predsedništva in odbora na dnevni red.
Po dolgih, brezuspešnih poizkusih, ohraniti stari odbor obvelja predlog t. Germeka, da se poveri vodstvo društva do prihodnjega obč. zbora članom, ki ostanejo in so: Čok Anica, Križman Nazarij, Miklavčič Mirko, Ribičič Josip, Scheimer Anica, Širok Albert.
Šele po tem pride občni zbor do obravnave prve točke dnevnega reda: Tiskovine.
V tekočem šolskem letu so dobile slovenske šole samoitalijanske tiskovine. Na odborovi seji je bilo sklenjeno, da se protestira proti dostavljanju in izpolnjevanju samoitalijanskih tiskovin in se zahteva dvojezičnih posebno kar se tiče dnevnikov, tednikov, izpričeval, odpustnic, pozivnic in končnih re^ gistrov. Letošnjim končnim registrom se doda še slovenski tekst, v prihodnjem šolskem letu pa samoitalijanske tiskovine odločno odklonijo. Ta grozilni pasus je bil sporna točka, okoli katere se je vila debata.
Ves občni zbor pa se je strinjal v tem, naj bodo goriomenjene tiskovine dvojezične. Po mnenju nekaterih, je bilo udejstvovanje pasusa usodno za naše šole. Treba bi bilo javnost zainteresirati za stvar potom zastopnikov in časopisja. Ljudstvo naj se potem izreče proti enojezičnim tiskovinam. Predlog, da se zadeva dvojezičnosti tiskovin prenese do konca počitnic, pade. Večina zborovalcev je bila mnenja, da je treba odločne poti in zato, naj bi grožnja v protestu ostala neizpremenjena.
Preds. se postavi na nevtralno stališče. Omenja pa, da je treba v slučaju, da grožnja ostane izvajati posledice, če ne se učiteljstvo kompromitira.
Ker je zadeva resna, sklene občni zbor, da se glasovanje o grozilnem pasusu sprejme le z dvetretjin-sko večino. Da pasus ostane je glasovalo 34 zborovalcev, proti 15. Ni glasovalo učiteljstvo priv. šole. (Propadlo.)
Predlog, da člani odklonijo samoitalijanske tiskovine pade. Obvelja končno preds. predlog: Odboru, ki je ostal, se nalaga, da nadaljuje delo za dosego dvojezičnih tiskovin.
Vprašanje o tiskovinah, glavna točka občnega zbora ostane nerešena.
Razno.
Prečita se poziv na sodelovanje pri prosvetnem društvu «Prcsveta». Oglasi se k besedi t. I. Vouk. Ker je z. predsednik osebno prizadet, predseduje nadalje tajnik t. Taučar.
T. I. Vouk pojasni svojo in Ribičičevo zadevo pri društvu «Prosveta». Je mnenja, da «Prosveta» ne mara samostojnih učiteljev, ampak samo take, ki kimajo. Povdarja, da ne govori kot predsednik in da so njegova izvajanja le informativna. Noče vplivati na zboiovalce, ki naj zavzamejo samostojno stališče.
T. Kleinmayr: Ne more soditi, ker nima pojasnil z druge strani. Učiteljstvo ni bilo žaljeno. Ne apatije proti »Prosveti*.
T. Ribičič nima proti privatnemu sodelovanju ničesar. Oficijelno ne, ker «Prosveta» ni apolitična.
Iz istih vzrokov ne mara t. A. Širok nobenega zastopnika.
Na Germekov predlog se izvoli t. I. Vouk za zastopnika Učit. društva pri «Prosveti».
Predlog t. Kosiča, naj bi se društvena pravila tiskala za vse člane, se vzame na znanje.
Burno zborovanje konča ob 16 h 30 m.
T. tajnik.
Javljamo hrv. učiteljstvu Pazina, da je dosadašnja društv. blagajničarka kol. Zora Špehar u sporazumu s predsjednikom izručila društv. blagajnu kol. Davorinu Ribarič-u u Slumu kod Buzeta, na čiji naslov odsele nek se šalje članarina. Ujedno pozivljemo kotarske društv. predstavnike da redovito mjesečno sakupljaju članarinu u svojem okolišu, čim e se kani olakotiti isplačivanje članarine. Molimo i zaklinjemo kolege i kolegice, da poravnaju svoj dug napram društvu. Zatezanjem i odgadjanjem jedino sebi oteščava se mogučnost nesjetljivog isplačivanja. — Bez reda i žrtava nema napretka! —	Predsjednik.
RAZNO
Na umetniški šoli «Probuda» v Ljubljani je končalo šolsko leto dne 24. junija. Ustanovljena je bila pred dvema letoma in ie prva šola v Sloveniji, ki ima iste akademične predmete in predavanja, kakor druge slikarske visoke šole. Na šoli se goje: portreti, akti, draperija, nar. ornamentika kompozicije, perspektiva, arhitektonsko oblikoslovje in anatomija. Poleg tega ima še dva posebna tečaja za grafiko in fotografijo.
Razstava za preteklo šolsko leto bo otvorjena v začetku oktobra.
V prihodnjem letu se ustanovi še tečaj za slikanje na fresko (stud. slikar Ogrin) in kiparstvo (prof. akad. kipar Bernekar). Učiteljski zbor sestavlja dvanajst najboljših umetnikov in znanstvenikov. Vodja šole je akad. slikar Franjo Sterle. Vpisovanje za prihodnje leto se vrši koncem septembra. —
»Opičja govorica.® V šesti številki «Novega Roda» v kotičku — pouk in zabava — je objavilo uredništvo opis «Opič;a govorica®. Nisem poklican zato, da bi kritiziral in razdiral; vendar
si dovoljujem nekaj opazk glede zaključnega stavka tega opisa, ki se glasi: «Tako je Garner dokazal, da zna opica misliti in govoriti*.
Ta stavek — če ne ves opis — bi prav lahko izostal, kajti otroci prav lahko sami izvajajo iz njega sofistične krive sodbe. Iz tega, da znajo opice izražati devet besed in morda še več, ki so pa prav gotovo biološko-praktičnega značaja t. j. važni za o-hranitev življenja — izvirajoči iz potreb, še nikakor ne moremo trditi, da zna opica govoriti in misliti še manj pa izražati najbolj vzvišena čuvstva in izpovedovati misli o najabstraktnejših resnicah. Niti ne morejo dopovedati o predstavni vsebini izraženih čuvstev ne o razlikovanju čuvstvenih vzklikov.
Govor je vendar izraz višjih umskih darov, ki jih gotovo nimajo takozvane «Menschenaffen», Šimpanze, niti «Tschego» v južnem Kamerunu ali Ameriki.
Sicer sta govor in razum zavisna drug od drugega in v najtesnejši medsebojni zvezi.
Skratka: Tak opis, s takimi zaključnimi stavki, ki so «večni kameni' spotike® spada n. pr. v kakšno znanstveno revijo, ne pa v naš lep mladinski lisi, ki je drugače vedno napolnjen z umetniškim gradivom!	L. Žerjav.