STARČEVA ZIMSKA NOČ Robert Fr o s t Svet zunaj hiše je mračno strmel vanj skozi i v je, ki se v zvezdicah nabira tam po šipah praznih hiš. Da bi mu pogled vračal, mu ni dala roka, držeča luč preblizu očem, da bi se spomnil, kaj ga je prineslo v ta škripajoči kevder. pa starost. Tako je stal sred sodo\ — ves zgubljen. In če je splašil, ko je pricoklal sem, kevder tu spod. iga je, ko je odcoklal, splašil še bolj — in z njim še noč tam zunaj, ki je že vajena glasov, kot so hreščanje vej, šum drevja, ne pa tudi razibijanja po kaki stari škatli. Potem je sedel in premišljeval bog vedi kaj - luč, ki le sebi sveti, spokojna luč. potlej pa niti to. Saj je zaupal mescu ~ rajši njemu, ki pozno vsta,ja. dasi je ves kriv, kakor pa soncu, ki je manj prikladno za takšno službo — sneg na svoji strehi pa sveče po žlebeh. Naj bdi nad njimi. On pa je spal. In ko se je poleno v kaminu premaknilo, ga je to zmotilo, da se je še on premaknil, olajšal težko sapo in dalje spal. Kako naj gospodari takle starček — pa čisto sam — na farmi? lii če poskuša, mu je kot njemu tole zimsko noč. Prevedel Matej Bor 151