STARČEVA ZIMSKA NOČ
Robert Fr o s t
Svet zunaj hiše je mračno strmel
vanj skozi i v je, ki se v zvezdicah
nabira tam po šipah praznih hiš.
Da bi mu pogled vračal, mu ni dala
roka, držeča luč preblizu očem,
da bi se spomnil, kaj ga je prineslo
v ta škripajoči kevder. pa starost.
Tako je stal sred sodo\   — ves zgubljen.
In če je splašil, ko je pricoklal sem,
kevder tu spod. iga je, ko je odcoklal,
splašil še bolj — in z njim še noč tam zunaj,
ki je že vajena glasov, kot so
hreščanje vej, šum drevja, ne pa tudi
razibijanja po kaki stari škatli.
Potem je sedel in premišljeval
bog vedi kaj     - luč, ki le sebi  sveti,
spokojna luč. potlej pa niti to.
Saj je zaupal mescu  ~   rajši njemu,
ki pozno vsta,ja. dasi je ves kriv,
kakor pa soncu, ki je manj  prikladno
za takšno službo — sneg na svoji strehi
pa sveče po žlebeh. Naj bdi nad njimi.
On pa je spal. In ko se je poleno
v kaminu premaknilo, ga je to
zmotilo, da se je še on premaknil,
olajšal težko sapo in dalje spal.
Kako naj gospodari takle starček —
pa čisto sam  — na farmi?  lii če poskuša,
mu je kot  njemu tole zimsko noč.
Prevedel  Matej  Bor
151