H ii ii 11 n 11 ii" 11' ii ii ii ii ii ii ii ii i ii h ii ii h ii ii i H
leposlovje:
drama /aladinski5pisi
znanost' strokovne vede
uaetnost
zakoni in nare1dbe
razni spisi
SPLOŠNA KNJIŽNICA
Antologija Uredil C. Golar
OfiAGUTlN INKIOSTRI MlOCNJAK
y LJUBLJANI 1925
NATISNILA IN ZALOŽILA ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA 4
Plečnik dr. Fran: Mišičje (Repe-titorij anatomije, II.), zv. 41 , broš. 20
Plečnik dr. Fran: Drobje (Repe-titorij anatomije, III.), zv. 42, i broš. 20"-.
Pltečnik dr. Fran: Obtočila (Re-petitorij anatomije, IV.), zvezek 43, broš. 22—.
Plečnik dr. Fran: Živčevje (Re-petitorij anatomije, V.), zvezek 44, broš. 36—.
Plečnik dr. Fran: Čutila (Repe-titorij anatomije, VI.), zv. 45, v tisku.
Plečnik dr. Fran: Repetitorij anatomije (I.—VI.), zvezek 40,—45., v tisku.
Veber dr. France: Problemi sodobne filozofije, zvezek 8., broš. 24'— , vez. 30"—.
Salust Krisp-Dokler R.: Vojna z Jugurto, zv. 35., broš. 16"—, vez. 22.
PREVOD; KLASIKOV:
Sophokles-Golar Cv.: flntigone, žalna igra, zv. 23., broš 9"—, vez. 14"—
ZNANSTVENA ZBIRKA:
Čermelj dr. Lovro: Boškovičev nauk o materiji, prostoru in času, zv. I., broš. 16"—, vez. 23'—.
Rus dr. Joža: Slovenska zemlja (10 ilustr.), zv. II., broš. 24—, vez. 32"—.
Šerko dr. Alfred: Rnatomija živčevja (100 ilustr.), zv. III., broš. 150-—, vez. 160 - .
Skalicky Bohuslav; Kletarstvo (85 ilustr.), zv. IV., broš. 60 —, vez. 70"—.
Gosar dr. Andrej: Socialna ekonomija, zvezek V., broš. 85'—, vez. 95' .
Polec dr. Janko: Kraljestvo Ilirija, zvezek VI., v tisku.
Zielinski Thaddeus-Glonar dr. J : Antični in moderni svet, zv. VII., broš. 36"—, vez. 45"—.
Naročila sprejema:
Zvezna knjigarna v Ljubljani, Marijin trg št. 8.
Slovenske balade in romance
ftntologija
Uredil C. Goiar

V LJUBLJANI 1925 NATISNILA IN ZALOŽILA ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA
H. Ste
DRŽAVNA (LICEJSKA KNJIŽNICA) k V LJUBLJANI,
oicccoitt
SPLOŠNA KNJIŽNICA: 51
Uvod.
Umetni vrsti pripovednega pesništva, balada in romanca, sta se razvili iz narodne pesmi. Ta je bila matica vsej umetni poeziji. Vzrastli pa nista samo iz slovenske narodne pesmi, temveč tudi iz pesmi tujih narodov, iz angleško-škotske balade in španske romance, ki jo je uvedel pri nas Prešeren.
Izraz balada pomeni v romanskih literaturah lirično, pri nas pa po škotskem vzorcu lirično-epično pesnitev. Provansalska balada, ki jevzrastla v južni Franciji, je bila prvotno plesna pesem, škotska balada pa, ki je bila vzor za slovensko, je lirično pripovedna pesem temnega in otožnega značaja. Dejanje obsega samo en mračen dogodek, ki se ne slika na dolgo in široko, temveč samo v kratkih, značilnih potezah in se navadno le čisto na kratko označi. Postranske stvari, kraj in čas, popolnoma izginejo, in je pesniku glavna
stvar notranje dejanje, ki se razvija pogosto v dramatično napetem dialogu. Od tega strogo baladnega značaja se umetne balade pogostokrat bolj ali manj oddaljujejo.
Romanca je španskega izvora in je pomenila najprej pesem v narodnem romanskem jeziku. Bila je pripovedna narodna pesem, ki je slavila junaška dela vitezov pa tudi slavo in lepoto viteških gospa, pozneje se je razvila v lirično pesem elegične vsebine. Danes je romanca vobče lirsko-epska pesnitev, ki pripoveduje o slavnih dejanjih junakov, o lepoti viteških žena in podobno. Dejanje je čestokrat nenavadno, čudovito, in pripovedovanje obširnejše nego v baladi. Večkrat pa se približuje novejša romanca liriki in je potem mehko-otožna pesem.
Balada in romanca nimata razen ene edine izjeme posebnih gojiteljev v slovenski poeziji. Slovenski mehki, sanjarski duši ne ugaja romantična epika, polna divjih junaških dejanj, manjka nam velikih junakov, kar se vidi tudi v narodni pripovedni pesmi, ki je morala na posodo k tujim narodom po junake. Le malo lepih, košatih cvetov kiti vrt slovenske epike, a polje naše lirike je veliko in bujno in bohotno.
In kakor v lirični pesmi tako je tudi v baladi in romanci Prešeren njen najboljši reprezentant. Seznanil nas je z balado po škotskem in z romanco po španskem vzorcu, kjer je ohrani! tudi zunanjo obliko, četverostopni trohej s tako-zvano špansko asonanco. Za njim je A. Aškerc gojil skoraj izključno samo epiko v svojem pesniškem delu. On je v resnici naš prvi in edini baladnik, vse drugo, kar so napisali naši pevci na tem polju, se je le mimogrede izgubilo v njihovo lirično ustvarjanje.
O njem piše dr. I. Prijatelj v Aškerčevi čitanki: „V svesti si duševnega bogastva svojega plemena, je posegel v globino narodne zakladnice in nam nasul biserov iž nje, da so se lesketali na solncu in okrasili prsi narodne duše, včeraj še brezpravne robinjice. Ti biseri so bili Aškerčeve narodne balade. —
V svojih narodnih baladah je pesnik nedosežen ljudski pripovednik. V sredo slovenske vasi nas vodi pod vaško lipo — z zadivljenimi očmi poslušamo pripovedi o zakopanem zakladu, o starem gradu. — In domače tragedije na selu, kako domača, v slog narodnih pesmi ovita je njih povest, s kakšno pristno šegavostjo, kako
neposredno in oprijemljivo se odigravajo pred našimi očmi. — Aškerčev »Mejnik" in Levstikov „Ubežni kralj" sta najboljši slovenski baladi. Po zdržanosti in lapidarnosti sloga je Aškerc celo prekosil Levstika. — Njegova poezija obstoji iz samih kvadrov, neotesanih, silnih temeljnih kamnov, iztrganih iz osrčja naše zemlje, segajočih globoko v osnove naše narodne literature."
V duhu narodne pesmi je snoval tudi Paglia-ruzzi, ki pa je premalo poglobil in oblikoval svoje motive.
Kakor rečeno, ostali naši pesniki niso pripovedniki, in le v slučajnem, trenutnem razpoloženju se je iztrgal temu ali onemu kak biser.
Pričujoča zbirka je urejena samo po estetič-nem merilu in se bo morda zdela izbira komu enostranska — ali vsaka sodba je kolikor toliko subjektivna, moja kakor tvoja.
G.
NARODNI, ZAPISALA A. SMOLE-FR. PREŠEREN.
Lepa Vida.
Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala. Črn zamor'c po sivem morju pride, barko vstavi, vpraša lepe Vide: „Zakaj, Vida, nisi tak rdeča, tak rdeča, nisi tak cveteča, kakor ti si prva leta bila?"
Vida lepa je odgovorila: „Kak bi b la rdeča in cveteča, ker zadela mene je nesreča: oh, doma bolno je moje dete, poslušala sem neumne svete; omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem, s'rotica, vesela. Bolno dete ves dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje."
Črn' zamor'c ji reče ino pravi: „Če doma jim dobro ni, žerjavi se črez morje vzdignejo; ti z mano pojdi srčno si ozdravit rano! Kaj ti pravim? Pote, Vida zala, je kraljica španska me poslala, njej dojiti mladega kraljiča, sinka njen'ga, mlad'ga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, pesfvala, mu posfljo postiljala, da zaspi, mu pesmi lepe pela, huj'ga dela tam ne boš imela."
V barko lepa Vida je stopila; al' ko sta od kraja odtegnila, ko je barka že po morju tekla, se zjokala Vida je in rekla: „Oh, sirota uboga, kaj sem st'rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete svoje, sinka nebogljen'ga, moža svoj'ga, z leti obložen'ga!"
Ko pretekle so b'le tri nedelje, jo h kraljici črn zamor'c pripelje. Zgodaj lepa Vida je vstajala, tam pri oknu solnca je čakala. Potolažit žalost neizrečeno, poprašala solnce je rumeno: „Solnce, žarki solnca, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete!"
„„Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev'ci so držali in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morju vozi, tebe išče, tebe išče in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.""
Ko na večer pride luna bleda, lepa Vida spet pri oknu gleda; da b' si srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: „Luna, žarki lune, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete!" „„Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan's so vbogo s'roto pokopali, ino oča tvoj je šel od hiše, se po morju vozi, tebe išče, tebe išče in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.""
Vida lepa se zajoka huje, k njej kraljica pride, jo sprašuje: „Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, da tak silno jokaš in tak milo?" Je kraljici rekla Vida zala: „Kaj bi s'rota vboga ne jokala! Ko pri oknu zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visoc'ga kup'ca zlata v dno morja globocga."
Jo tolaži, reče ji kraljica: „Jenjaj jokat' in močiti lica! Drugo kup'co zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila; id', kraljica doji, moj'ga sina, da te mine tvoja bolečina!"
Res kraljica kup'co je kupila, res pri kralju jo je 'zgovorila. Vida vsak dan je pri oknu stala, se po sinku, oči, mož' jokala.
Rošlin in Verjanko.
„Kak hoče bit'? Kaj hoč'va strit'? Ti si premlad se oženit', jaz sem prestara se možit'." „„Le, mati, omožite se, vzemite kogar hočete, le hudega Rošlina ne, ki velik moj sovražnik je; je bratca in očeta vbil in komaj sem mu jaz ušel.""
Al' mati nič ni marala,
Rošlina vzela hudega,
Verjankov'ga sovražnika.
Zvečer z njim grede v hrambo spat;
Verjanko gre pod okno stat. Je v hrambi govorila mat': „0 škoda, škoda za blago, ko zdaj se razdelilo bo! Kaj pravim tebi, ljubi mož! Tam v črni gori, v temni gošč' studen'c pod bukvo videl boš. Ti rečem se za bukvo skrit', Verjankota skrivaj vmorit'. Se jutri bolno bom storila in sinku rekla, govorila, da boljše meni prej ne bo, da pila mrzlo bom vodo, ki v črni gori se dobo. Sin me vbogal vselej rad, k studencu hočem ga poslat'."
Pretiho gre Verjanko v stran, besede njene v src' ohran'. Ko prišel spet je beli dan, Verjanko k mater' v hrambo gre in reče ji besede te: „„Kaj pravim, ljuba mati vi! Visoko solnce že stoji, to vaša s'cer navada ni, da b' tako dolgo v postlji b'li."" „Sin ljubi, bolna sem hudo! Oh, meni boljše prej ne bo, -da pila mrzlo bom vodo, ki v črni gori se dobo."
Sin vzel je v roke kanglico, pripasal si je sabljico, je djal na rame pušico, po vodo šel pod bukvico. „Kaj jemlješ ti orožje, sin? Saj v črni gori ni zverin, z dežele zbežal je Turčin."
„„Peroti ptičica ima, plavute ribica ima, junak z orožjem se obda.""
Verjanko gre pod bukvico, v Rošlina sproži pušico, odpre mu žilo s sabljico in v svojo belo kanglico natoči vroče si krvi z njo k materi domu hiti.
Besede take govori: „ »Želeli piti sinovo, zdaj nate kri — Rošlinovo!""
wmmmamm
FRANCE PREŠEREN:
Turjaška Rozamunda.
Hrast stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače.
Rozamunda, roža deklic, čast dežele je domače: Nje pogledi, svitle strele z neba jasnega poslane, daleč krog junakov srcem vžigajo skeleče rane.
Dokaj jo baronov snubi: Troje iz dežele laške, troje iz dežele nemške, troje 'z štajerske in kranjske, ino zraven Ostrovrhar, ki so boji mu igrače.
Lep junak srce bil vnel je gospodične zlo košate, ki ukaže mu, da prosi od očeta jo in žlahte.
Njemu oče nje napravi imenitno gostovanje, Rozamundo mu obljubi, reče mu pripeljat' svate v treh nedeljah, da nevesto 'z hiše spremijo domače.
Tje h gospodi se približa pevec razglašene slave; prošen strune vbere, poje dela vitezov junaške in deklet oči nebeške, srca od njih ognja vžgane.
Ko premolkne, ga popraša, teta Rozamunde zale, da bi jo čez vse pohvalil, reče mu besede take:
„Ti povej nam, ki obhodiš bližnje ino daljne kraje, kje bi neki dekle rastlo lepši od neveste naše?"
„Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, tak cveteče, tak sloveče, Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjem zdaj najlepši cvet Turjaška roža raste. Sestra bašetova v Bosni, solnce vse lepote zdanje po vsem svetu razglašena, ako slave glas ne laže, sama bi vtegnila biti lepši od neveste vaše."
Ni nevesti všeč, kar reče, mal' odgovor ji dopade, lica spremeni rudeča, nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, reče mu iz jeze nagle:
»Slišim, da so Bosnijaki v sužnost gnali kristijane. Res junakom je sramota, da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar, hlapce zberi in prijatle, bašetovo izpeljite sestro, ako kaj veljate. Radi bodo dali Turki
zanjo naše vam rojake. Brez otrok moj zakon bodi, brez veselja leta stare, ako šla bom pred k poroki, ako pred moža objamem, ko pripelješ Bosnijanko v grad Turjaški, da verjamem, da je take res svitlobe Turško solnce, kakor slave!" —
Ženin z njo obljubljen svoje zbere Ostrovrhar hlapce, po prijatle bližnje pošlje in si oster meč opaše, ročno jezdi nad Turčine spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa, ne vzdrže ga turške straže. Meč krvavi v močni desni pred seboj drvi Bošnjake, bašetovi grad razdene, reši 'z sužnosti rojake, z njimi bašetovo lepo sestro vitez s sabo vzame, rasti in podobe rajske. Vseh lepot bila je solnce, ki so tisti čas sijale.
Bolj ko lepa Rozamunda lepši Lejla mu dopade,
v grad Turjaški je ne pelje, na svoj grad domu jo vzame. Cvet junakov Ostrovrhar ji srce nedolžno gane. Vero zapusti Mahoma, turške šege in navade. Ko bila se naučila vseh resnic je vere prave, jo je krstil, potlej njiju je poročil grajski pater.
Rozamunda grede v klošter, čast Ljubljanskih nun postane.
Zdravilo ljubezni.
Je ljubemu ljub'ca, lepote cvet, umrla stara le osemnajst let.
Mladenič obljubi ostati ji zvest, se noč in dan jokal je mescev šest.
Se milo je jokal, je milo zdih'val, grob njeni je vsak dan obiskoval.
Ga mati tolaži, tako govori: „Jaz imam tri brate, ti ujce tri.
knj. st. 51.	— 17 —
Brat prvi kupec je, on kupe zlata, na mero ta ujec tvoj (ma srebra.
Od mesta do mesta se vozi vesel po svetu, on rad s seboj te bo vzel.
Podaj se k njemu, pregledaj svet, po svetu boš dokaj videl deklet.
Bolj umne, bogate, bolj lepe boš videl, pozabil podobo nje.
fll ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj spet pridi čez let' in dan;
mi v kloštru prebiva drugi brat, tvoj drugi je ujec učen opat.
Opat in menihi, modri možje, gotovo ti bodo ozdrav'li srce.
Samota, post, učenost, brevir, nazaj ti spet dali bodo mir;
al ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj spet pridi čez let' in dan.
Moj tretji brat včjsken je poglavar, spet pridi nazaj, ne obupaj nikar.
Do srca veliko ima oblast vojščakov ljubica, presvitla čast.
Pred, ko da preteče let' in dan, na vojski se znebil boš srčnih ran."
Se dolg' ugovarjal, branil je, ni vbranil se prošnjam matere.
Prijazno kupec mu roko poda, ne zdi se mu škoda zlata ne srebra.
Od mesta do mesta seboj ga je vzel, ga prosil in silil, da bil bi vesel.
Okoli mu daleč pokazal je svet, povsod je dosti videl deklet.
Bogate je videl, umne, lepe; pozabil ni vender ljub'ce blede.
In kadar preteče let' in dan, spet k materi pride bolj bolan.
Ko pred, vsak dan obiskuje grob nje, Tam milo zdihuje in toči solze.
Poda se v klošter, kjer materin brat je, ujec njegov, učen opat.
Opat in menihi, modri možje, nobeden srca ozdravit' ne ve.
Se posti, uči se in moli brevir, nazaj se ne vrne v srce mu mir.
In kadar preteče let in dan, spet k materi pride bolj bolan.
Vsak dan obiskuje, ko pred, grob in milo zdihuje in toči solze.
„Se k tretjemu ujcu podaj, moj sin da srčnih znebiš se bolečin!"
Na vojsko je šel, se srčno boj'val, časti ni, mir je tamkaj iskal.
In pred ko preteče let' in dan, do matere pride list poslan.
List črno je zapečaten bil, — „0 mati, tvoj sin je mir dobil!" —
Povodnji mož.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al lepše od (Jrš'ke bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželjene ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, najlepši iz deklic je Urš'ka bila.
Mnog'tere device, mnog'tere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo, ker Urš'ki srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet', skušala jih v mreže razpete je vjet'.
Je znala obljubit', je znala odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unemat', bit' staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
Na starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urš'ka brhka, plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, al vsak'mu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove 'zmišljuje; že solnce zahaja, se mrak približuje, že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat' se je Urš'ka na ples.
ftl ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enac'ga pod solncem mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka; — omrežit' ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt' mladenič se (Jrš'ki približa: „fll hot'la bi z mano plesati?" ji pravi; „Kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala, pripravljen na raj!"
To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeja se Uršika zala: „Nobene stopinj'ce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala; zatorej le hitro mi r6ko podaj, lej, solnce zahaja, jenjuje že raj!" —
Podal ji mladenič prelepi je roko, in urno ta dva sta po podu zletela,
ko da bi lahke perotnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj da pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.
To videti drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcem roke so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča noge so trdo zacep'tale : „Ne maram," zavpije, „za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"
So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, prič'jočim po koncu so vstali lasje, oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
„Ne boj se, ti Urš'ka, le hitro mi stopi, ne boj se," ji reče, „ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!"
„F\h, majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz se oddahnem, da noga počije." „Ni blizu, ni blizu do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi šumeči te, Urška, žele, le urno, le urno obrni pete!" —
To reče, hitreje sta se zasukala, in dalje in dalje od poda spustila, na bregu Ljubljan'ce se trikrat zavila, plesaje v valove šumeče planila. Vrtinec so vid'li čolnarji dereč, al Uršike videl nobeden ni več. —
Neiztrohnjeno srce.
Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d'jan obraz bled'ga mladenča prikaže se na dan. Kopači ostrmijo, da 'z ust njih sape ni, manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.
Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, ak bil bi nekakovi zapustil ga oblak; bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, ak bil bi nekakovi proč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi; srce samo zavzetim ostane pred očmi. Še bije, še čutiti je ravno tak gorko, ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo.
Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d'jan je bil, gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil. Stal tam je kamen, kterga nihče pred čital ni, hite mu mah otrebit', napis tak govori,
da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan, ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran. Pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice, prevzetne gospodične, nemile ljubice.
Al ko si je 'zvolila mladenča druzega, iz prs nobena njemu ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal, ne pri ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
V nemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan, umrl je nespovedan in ne v svet' olje d'jan. Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit', vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.
„To pevčevo srce je," star mož tam govori, „ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri; svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet', ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.
Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži, da dan današnji prejde, da prva noč mini, da vstane drugo solnce, pripelje beli dan; spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.
Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj, naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj pred vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga."
Razplatili srce so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebom; ko mine zor hladan, ko vstane drugo solnce, srce tako skopni, ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.
Ženska zvestoba.
Bil godec je mlad, in lep, in vesel, lepo je godel, sladko je pel.
Bilo ni godu, svatovšč'ne, semnja, da tje ne bili bi vabili ga.
Poslušajo radi ga vsi ljudje, ga gledajo rade dekleta mlade;
posebno pa Mic'ka, županova hči, pogosto vanjga obrača oči.
Od čistega godec je ognja vnet za Mic'ko bogato, rožo deklet.
Zastonj več drugih postopa za njo, le njemu prijazno se smeja oko.
In kar mu obetajo očesa nje, potrdijo kmalu besede sladke.
Nje oče s'cer stavi ljubezni se v bran,, al oče bo sprošen, al pa — goljufan.
Obljubi Mic'ka godčeva bit', al samka ostati, se ne možit'.
Prišel je v grad mlad, lep kancelir,. sto zlatih je služil dvakrat štir'.
Lohka bi s temi, in kar bo dobil še zraven, ženico, otroke redil. —
Od konca mesto hod' obisk'vat', povabi ga deklice oče al brat.
Vklon materin, gospodične oko ponujata v zakon mu njeno roko.
fll v kratkem času se zgodi, da cele mesce ga v mestu ni.
Novica pravi se na glas, da hodi k županu pogosto v vas.
S'cer oče župan so mož neslan, kaj dela tam kancelir vsak dan?
Priljudna in lepa je njega hči, al ona zvesto za godca gori.
Bil Vel'ki Šmaren prišel je spet, prišel god Micike, rože deklet.
Bil čas se je Mic'ki prikupit', zagodnico čas ji je bil naredit'.
Pod oknom godejo godci trije, med njimi tam gode ljubi nje.
Pod oknom godejo ure tri, al Micike lepe k oknu ni.
Nje godec strune pritiska hudo, od Micike jemlje nekdo slovo.
Na goslih počila struna je, to, godec, ni dobro znamenje.
Zarotil se godec, se je zaklel, da strune druge ne bo napel.
Na Mali Šmaren pre'blečena gospa je Micika v cerkev prišla.
„0 godec, kak dolgo boš še žaloval, kak dolgo se pred ljudmi sramoval?
Pomisli, da v jopici deklica gospa bi rada vsaka bila.
Zakaj si bogate lotil se? Snubačev ima na 'zbiranje."
Tako ga prijatli tolažijo, dokler mu obraz razjasnijo.
Po struni ga le boli srce,
da več je na gosli napeti ne sme.
Kdor urne roke, sol v glavi ima, si v vsaki nesreči pomagat' zna.
Spet gosli je godec v roke vzel, na tri je strune gosti začel.
Preteklo bilo let dvoje še ni, je boljši godel na strune tri,
ko znal je pred gosti na vse štir', in več je zaslužil kot mladi kanclir.
Bilo ni godu, svatovšč'ne, semnja, da tje ne bili bi vabili ga.
V pondeljek jutro z vesel'ga godu šel dobre je volje godec domu.
Na pragu deklica lepa stoji, in solza za solzo ji kaplje 'z oči.
„0 deklica! Rosna rožica! Koga te tak žali, božiča?"
„Oh, v hiši moj oče leži bolan, in nimam mu dati, kot sok neslan."
Bil godec je mehkega srca. mošnjico polno deklici da.
Za dar svoj on je nepokoj prejel, za vbogo deklico se je vnel.
In dolgo ni zastonj zdihoval, je kmalu objemal jo in kušoval.
Obljubi mu vedno zvesta bit',
in on se pred pustom z njo poročit'.
Ta čas je končal bil vojsko mir, spuščen na odlog je bil mušketir.
Pred dvema letoma bil je vjet, po sili v soldate bil je vzet.
Jokale so milo njene oči, ki zdaj ji srce za godca gori.
V nedeljo spet bil je pod lipo ples. „Kaj vidiš tam, godec, ali je res,
da stara ljubezen ne zarjavi, devetkrat se vrne, ponovi?
Zakaj se tak jezno obrača t' oko? Kaj strune pritiskaš tak hudo?"
Plesala sta ravno memo njega, na goslih je struna počila.
Zarotil se je, se je zaklel, da nikdar več druge ne bo napel.
»Neumnost in ubožnost sta sestre, bila ni deklica taka za te.
Le gosti spet skusi in bodi vesel, da nisi v zakona se mreže vjel."
Tako ga prijatli tolažijo, dokler mu obraz razjasnijo.
Po struni ga le boli srce,
da več je na gosli napeti ne sme.
Po struni se dolgo ni kesal, na dve je spet kmalu gosti znal.
Bilo ni godu, svatovšč'ne, semnja, da tje ne bili bi vabili ga.
In bil je spet v gradu god gospe, tam slišat' sloveč'ga godca žele.
In v gradu je lepa hišna bila, priljudna, al zvita ptičica.
Bila še ni stara dvajset let, al vendar je dobro poznala svet.
Iz ust gospodičen svojih zna, kak treba se trudit' je za moža.
Zvestoba je brati v godca očeh, ki ni je našel pri ljubicah dveh.
Kak streže mu, kak prilizuje se! „0 godec, nastavlja ti liman'ce."
In predno se vnamejo zvezde noči, že godec za lepo hišno gori.
Njo, koder on hodi, išče oko, vse pesmi njegove nje hvalo pojo.
Tud' ona obljubi le zanjga goret', in godec presrečni obljubi jo vzet'.
Bile so v gradu velike gosti, bila omožila je mlajši se hči,
prišel je bil v grad marsikteri svat,, iz mesta prišel je nevestin brat.
Šampanjca so pili, veseli bili, odbila je ura polnoči.
Bil godec zagodel je kotiljon, vsi vprašajo, kje je mladi baron?
Vsi prašajo, kaj se mu zgodilo je, ker ni ga, da bi on vodil vrste.
In gre ga iskat, klicat strežaj, in drugi za njim, ker ni ga nazaj.
In pravili so si tam na uho, kje da so ga našli in kako.
Ko godec skrivnost pogovora zve, mu lica rudeča oblede.
Po strunah lok gori in doli drvi, da zadnjih strun ena odleti.
Spi. knj. it. 51.
— 33 —
3
Zarotil se je, se je zaklel, da druge ne bode strune napel.
Tri leta so proč, zdravnik je čas, razjasnil se spet je godca obraz ;
on ko Paganin je navadil se, da godel na eno struno je.
Na eno je struno godel vesel, in zraven od svojih ljubic je pel.
In pel je tako od žen in deklet, da nič nobeni ne sme se verjet'.
Zaljubil se ni v nobeno več, dal eno jim hvalo je godec sloveč
Da one same nam ur'jo roke, da one same nam glavo vedre.
Orglar.
Popusti posvetno rabo orglarček in gre v puščavo, tam prepevat božjo slavo, svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne v gozdu zliva ptičev kore od prihoda zlate zore, dokler solnca luč ne vgasne.
Al veselje v srcu vtoni sčasom mu za petje slavcev in vseh gozda prebivavcev, ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi zbere ptiče mladokljune, jim prebira svoje strune in jih raznih pesem vadi.
Kosa, trdokljunsko dete, od preljub'ga Avguština, vel'koglavega kalina nauči pet' pesmi svete.
Zmerom svojo goni slavček, zmerom od ljubezni bije srcu sladke melodije, toži ga Bogu puščavček:
„Lej, kalin, debeloglavec, trdokljunast kos je svoje pesmi pustil, lepši poje, podučit' ne da se slavec!"
fll Bog slavca ni posvaril, le posvaril je puščavca: „Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo vstvaril.
Pel je v sužnosti železni Jeremij žalost globoko; pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil, z njim sem dal mu pesmi svoje drugih ne, le te naj poje, dokler da bo v grobu vtihnil."
SIMON JENKO :
Zaklad.
„Le hitro na delo roke! Pod sivo to skalo leže veliki neznani zakladi, rumenega kupi zlata in belega čudo srebra v globoko zakopani kadi.
Marija, ki srenja te ta dobrotnico milo pozna, nam bodi nocoj pomočnica! Če dvignemo srečno zaklad, pa kakor je koli bogat, od vsega ti bo polovica."
Tak prosi in kliče druhal, poprime kopaje se tal, z lopatami, s krampi pritiska. „Že nekaj zvenči pod zemljo, le zdaj še udarim krepko." In suho zlato se zabliska.
„Okoli železne kadi vrzimo debele vrvi, da v zemlji posoda se zgane; na desno, na levo še stran kopljimo, da zdajci na dan bogati dobiček nam vstane."
Kopali na vsako smo plat, otvezena silna je kad, zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo 1 Če sleherni počil bi ud, obilo poplačan bo trud, saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakteri se vpre, da kad se zaziblje, zmaje ter dviga se, dvigne, ustavi; pa sila pomnožena vsa potegne na ravna jo tla, na trato jo varno postavi.
„ft kaj, ko pa naše vse ni l Bedaki, neumneži mi, storiti enako obljubo! Čemu bo Mariji zlato, Devici prečisti srebro? Molitev le jemlje za ljubo.
Zatorej bolj pametno bo, med nami bogato blago
pravično naj bi se delilo!" Pa groza! Odpre se prepad in kad jim požre in zaklad, delitve več treba ni bilo.
Knezov zet.
Pač lep vrtnar je mladi bil, ki rože v vrtu je sadil, in rad je delal, bil vesel, pa tako pesem si je pel: ..Najlepšo rožo bom izbral in svoji ljubici jo dal; saj bodem, če sem tudi kmet, enkrat še vendar knezov zet."
Pri oknu stal je gospodar in slišal, kar je pel vrtnar; po udih stresel ga je mraz, od jeze bil mu bled obraz.
„Le semkaj, semkaj, moj vrtnar!" tak klical ga je gospodar; „vrtnar si bil doslej ti moj, danes pa greš na lov z menoj. Le vzemi puško risano in z mano pojdi na goro, da ustreliva tam volka, ki trga mlada jagnjeta."
Ko solnce šlo je za goro, prižgalo zvezde je nebo, skovir na gori je zapel, nekdo slovo od sveta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič, nad Kolpo je odvaval ptič.
Odbije ura polnoči, po starem gradu že vse spi; hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdo, premilo prosi, presladko: „Le pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož." Tak milo prosi, tak sladko, da zmoti modro ji glavo. Obleče krilo svileno, z rumenim zlatom vdelano, črez krilo pa srebrni pas in rožo dene v kito las, ki jo vrtnar je včeraj dal, ko je pod njenim oknom stal.
Grad beli tiho zapusti, za ljubim svojim pohiti. „Oh, pojdi sem, ne mudi se!" Glas znani v dalji čuti je.
Če teče bolj, če bolj hiti, klic vedno dalje se glasi: „,.Počakaj, ljubček moj. postoj! Postoj, ne beži pred menoj!"" „Le hiti, hiti, ljubica! Saj že na koncu pota sva."
In ko do Kolpe prihiti, na strmem bregu obstoji. Iz vode glas se je glasil tak žalosten in tako mil, da prime s čudno jo močjo, v globoko zvabi jo vodo. Skovir skovikati začel, nekdo pa votlo je zapel: „Če bil sem tudi reven kmet, zdaj sem pa vendar knezov zet!"
FRAN LEVSTIK:
□bežni kralj.
Noč je temna, podkve jeklo poje; glej, po gozdu kralj ubežen jaha; zgubil vojsko, zgubil zemlje svoje, skriva se ko zver po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, vse mu vzela vražna je sekira; koča vsaka duri mu zapira, spremljevavca nima pot njegova.
In zajezdi v gosto drevje lesa; konj se zdrzne, noče delj bežati, v stran zahrska, kvišku pne ušesa, brezno vidi pred seboj zijati. Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; s konja stopi, k veji ga priveže, plašč pogrne, nanj ves truden leže, sladki sen nad breznom ga zaziblje.
48235323535323482353230200010100000101020101020200020002022353532348
Dahnejo mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljevi iz zemlje mu rase, on pa seda nanj s častjo in slavo,, bogat, venčan ko nekdanje čase. Zida se nad njim poslopje širno, razsvetljeno, v zlatu lesketaje; stavijo se veže na vse kraje, zunaj čuje straže hojo mirno."
„Prebudi se bobnov ropotanje, prebudi se grom trobent vojaških, vstane žvenket in ostrog rožljanje, ide truma vojvodov junaških; gre med njimi knez iz zemlje ptuje, ki mu hotel je deželo vzeti; klanja se mu, silni meč daruje. Zmagan ide, z njim tovarši vjeti.
Zadonijo spet trobente glasne, in prikaže se obraz kraljice; ž njo sinovi, ž njo so hčere krasne, njej visoke strežejo device. Tu gospoda kralju vsa zavpije: „Bog ti slavo hrani čase večne! Svetlim vnukom tvojim dneve srečne." Hrum veseli po dvoranah bije.
Vzdahne v živih sanjah kralj: „Carujem! Oh, podobe gledal sem neznane, da ubežen skrivam se po ptujem."
V sanjah kvišku kakor jelen plane, hoče k svojim — roke širi — pada — Meč z oklepom v dno brezna brenkoče, konj se strga, podkve vdar ropoče, krokotajo vrani iz prepada.
Ribičeva hči.
Pokala je rana zora; vrgla mrežo sem v valove, mrežo vzela spet na suho — v tanki mreži drobni pesek!
Potopim jo v reko zopet, željna dvignem jo iz reke; zopet v mreži drobni pesek. Pa sedim in čakam dolgo, da visoko vstane solnce, in potegnem gosto mrežo, v gosti mreži drobni pesek, v drobnem pesku dragi kamen, svetel kakor mlado solnce, vreden zlate krone carske. Denem si ga v tiha nedra, pa ga shranim blizu srca. flli jedva teden mine, v spanju mene tat zaleze, kamen dragi mi ukrade.
Kamena si več ne najdem, kakor bil je ta moj kamen; dragega si več ne najdem, kakor bil je moj prijatelj: Oh, al' vse je izgubljeno?!
Reka.
„Teci, teci, hladna voda, voda hladna, bistri val! Bog ti mnogega naroda zemljo meriti je dal.
Spet vijolic ti pokrila greda je dehteča breg; vesna se je prebudila, mraz pobegnil, skopnel sneg.
Iz obličja ti odseva zlatozarni solnčni zrak; kos in drozeg tam prepeva, tu škrjanec gre v oblak.
Vse kar leta, hodi, lazi, v sebi čuti novo kri; radost se igra v obrazi, radost v srcu vseh ljudi.
Meni vesna se ne smeje, jaz veselja nič ne znam; mene zlati up ne greje, dni dozdanjih se kesam.
V	brezno tvoje, šumna reka, vabi me neznana moč,
kjer objema sen človeka, sladka valovita noč.
V	pokoj večni me zaziblji, nesi me čez beli prod;
z mano ti prijazna giblji mimo koče mojih zmot!
Deklica tam ljubezniva z grehom v smehu se igra in sladkosti vse uživa brez ljubezni, brez srca." —
Neboječ v tolmun je planil, v brzi krogotočni val, ki v vrtežu svojem shranil, v se potegnil ga je val.
Na obrežju reke stala ona in ohotnik nje, slika njiju trepetala iz zrcalne je vode.
Smeh na ustih, smeh v očesu, na obrazu sama slast, tih trepet po vsem telesu in v pogledih žejna strast.
Roka njena je v njegovi, sreblje ust sladkost deklič — a tedaj na breg z valovi k njima se plavi — mrlič.
Opleten s povodnjo travo, vdrte je imel oči, usta nema, bledo glavo, mrzlo — ali nemo kri.
Živopisec in Marija.
V Rovih cerkev so zidali, da Mariji bi jo dali, ki rodila nam Boga v odkup vsega je sveta.
Mnogo let je teklo delo, predno streho je imelo; kadar bilo je pokrito, dvigalo se ponosito, v Rove šel je kamenar skladat spredaj nov oltar, dolben s kosa celega mramora prebelega.
Še je drugi mož prišel, velik je klobuk imel, mlad je bil, kodravih las, širopleč, tenak čez pas. Tudi ta je rabil tam, pisat hodil novi hram ter na odru prelepo v strop obrazil to in to; zjutraj se je zgodaj trudil in do mraka tih pomudiL Stal na odru je nekdaj, okončaval sveti raj: Otca, Sina in Duha v glorji svetlega neba.
Kadar to je dokončal, počivaje ni prestal; vzel iz hrambe nov je kist, gibek ves, tenak in čist, ter nebeški je Kraljici ž njim obsenčil devski lici, bogozarnost njima dal, ki sijala bi do tal, z vrha tam, kjer njo klečečo, roki sklenjeni držečo, sredi blaženih družin venčal Otec je in Sin.
Kadar to je cvet imelo, kakor da bi vse živelo,
zdaj svetnice in svetnike, sivobrade, mladolike, dodelaval je okrog, gledal na cerkveni lok. Zdelal je i to povsod; kista ni položil v kot, da praznovat bi odšel, ker je posla še imel: Zbore angeljcev perutnih,. goloplečih, dolgoskutnih tod je celil, tam vršil, dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl in po stropu se ozrl.
Dokončal je! —Ves obraz svetil se mu je ta čas, ker gotovo malo ne, v cerkvi se bleščalo je, kar je mislil narediti in po stropu razdeliti; le Marijin še rokav nekaj hotel je poprav. Kadar tudi to stori, tih na lestvi posloni.
Zahrešči pod njim deska in prelomi se prhka, z odra pade ropotaje, oder se za njo zamaje.
Spi. knj. st. 51.
— 49 -
«
Les je grmet, hram bobnel, živopisec obledel! Lestva se je ž njim zibala, v cerkev izpod nog zdrčala! Jedva se je sam ujel, z desno kljuke oprijel, ki železna in podvita v strop cerkveni je zabita, da svetilnik pozlačen v kljun prijemlje zakrivljen.
Tam je visel dolu v grob, milo se ozrl na strop, kjer Devica je klečala, venčana se priklanjala. Pregloboko je vzdehnil, glasovito k njej zavpil: »Mati, vselej sem na sveti želel tebi v čast živeti; oh, iztegni zdaj roko, drži me pokonci ž njo!" ^
Kaj zavpil je, kaj dejal, razumela ni druhal, ki strahoma blizu vrat gledala je v cerkvi zad; razumela Deva mila, roko mu je pomolila ter med nebom in zemljo držala ga kvišku ž njo,
da pritekli so ljudje, spustili ga na deske.
Ne izgine osem dni, v cerkvi oder nov stoji, živopisec na deskah zopet ima kist v rokah, piše Devi ž njim na čast, kako viselx je v propast, ž nje pomočjo bil otet, iznad brezna smrti vzet.
To v zahvalo in spomin, k znanju poznih rodovin del na zid je v levo stran, kjer je še današnji dan.
JOSIP STRITAR:
Turki na Slevici.
»Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga. Privrel je Turek; koder gre, rohni, mori, požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam, večni Bog! Če on se nas ne vsmili, ni nam pomoči v sili.
Kakor črez polje vodni val divja ob hudi uri, rohneča se drevi druhal, ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke se sablje bliskajo; zdaj zdaj bo truma cela v vasico prihrumela."
Križ starček je raz steno snel, podobo smrti božje: „Kaj boš s sekiro sin začel? Križ nam je zdaj orožje. Le urno, urno za meno k Mariji gori na goro; tam bo devica mila v nadlogi nas branila."
Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; kako se, glej, na smeh drži, a zdaj ni časa spati. In hčerko prime za roko, sin krila se drži plaho, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame.
Iz smrečja temnega blešči zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži. Pozdravljena, kraljica, kristjanom pomočnica!
Že begajočih je ljudi vsa polna Slevska gora; a cerkvica velika ni, ne bode vsem prostora.
Otroci, starčki in žene v hram božji plahi se dreve, pred vrata se cerkvena mož trdna vstavi stena.
Tako se stiskajo ovce, ko gladni volk jih straši; tako golobje koprne, kadar jih jastreb plaši. „V oltarju, mati, tu stojiš, v naročju Jezusa držiš; o, sliši nas uboge ter reši nas nadloge!"
„Čuj, bliže se drevi druhal, po krvi naši vriska; kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata že pritiska." Sekire s sabljami zvenče, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi!
Crez prag na konju prirohni,. gorje, sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj ura bije vaša. fl — čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! — grozečo roko dviga; glej, iz oči — pogled strašan — ognjen plamen ji šviga. Plašan spusti se paša v beg, za njim neverniki vsi vprek. Oteti so kristjani — Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno kopito. V oltarju mati tam stoji, v naročju Jezusa drži; češčena, ti kraljica, kristjanom pomočnica!
„Raja".
III. Begun.
„Čuj, po polju ljut vihar razsaja, kakor gladen volk po hosti tuli; srečen, kdor pod mirno streho biva. Mirno? Mira ni v Ercegovini! Kakor divja zver se Raja plaši,
po zakotih skrivnih se potika, divji turški zlobi se umika. Zdaj otroci ste pod streho zbrani kakor drobna piščeta pod kokljo, ki jih krije z gorkimi peroti. Jutri, preden beli dan zašije, zor visoke gor zlati vrhove, mi prognani morda iz te koče, borne koče, vendar ljube koče, v daljnje tuje kraje pobežimo, tja, kjer turška sila ne razsaja. Ercegovci smo, nesrečna Raja!
—	Čuj, kdo trka v pozni, burni noči? Pojdi, Mara, odpri tujcu duri; potnik bode, ki je pot izgrešil. Siromaki smo, a dobro došel
nam je potnik pod ubožno streho.
—	Božja milost! Marko, kaj ti tukaj? in v naročju dete! — Kje je Nada, kje je hčerka moja, žena tvoja?
Kaj molče mi kvišku kažeš z roko? Tvoja roka je krvava 1 Marko! Kje je Nada, kje je dete moje?"
—	„„Tam, kjer ni se več ji bati Turka!""
—	„Tiho žena! Sin, govori jasno, siva naj se ti ne smili glava; nož naravnost v prsi mi zasadi: Ercegovec sem in znam trpeti." —
—	„„Bil sem v gozdu, žena sama v koči, krik začujem, krik predobro znan mi!
Cirno planem, tečem proti koči; kaj zagledam? Groza! — Dva beriča, Bog ubij te, beg, in tvojo mater! Dva kragulja, krotka golobica — Nada moja trepeta med njima! Mednje planem, v stran beriča treščim, zgrabim ženo — urno proti gozdu! Lahko breme — za menoj beriča! Blizu že sem gozdu — tu ob kamen izpodtakne noga se mi kleta! Vraga blizu; tu zavpije Nada: Pusti mene, Marko, reši dete! In potegne nož mi izza pasa, zasadi si v prsi nož globoko. Zbogom, Marko, beži, reši detel
- Tu je dete!"" —---
---„Bog te, sin, tolažil
tiho, žena, srca mi ne trgaj; molči, idi, zberi, kar je v koči; jutri zgodaj pojdete črez mejo. Sin, ti spremi ženo in otroke. Jaz pa skličem Raje starejšine. — Kar mogoče, vse smo pretrpeli! Kri naj teče, zdaj naj puška sodi: umri Raja, ali prosta bodi I" —
JOSIP PflGLIflRCIZZI-KRILflN :
Smrt carja Samuela.
Car Samuel sedi na skalnem gradu, kipečim nad Prilipom ob prepadu; sam car sedi, ob mizo roko pravo, ob roko sivo si podpira glavo.
Temne se misli mu pode po glavi, v bolesti divji srce mu krvavi in votlo car sam s sabo beseduje, da ko iz groba glas teman se čuje:
„Oj Belasica, gora Belasica, naj solnce več ti ne obsije lica! Ti vragu našemu si pomagala, bolgarsko zemljo milo mu izdala.
Obudi zopet padle nam junake, iz robstva reši jadne nam rojake! Oj Belasica, tožna Belasica, naj solnce več ti ne obsije lica!
Pa vstane car, počasi k oknu stopi: „Kaj hočejo tam doli oni tropi?" Kamor oko po polju carju kroži, po širnem polju stopa mož ob moži.
»Rojaki so" tako mu sel naznani, »po zadnjem boju v sužnost odpeljani, ki jih Bazilij, cesar bizantinski, nazaj pošilja zdaj na dom očinski."
Ob preveseli, srečni tej novosti prešine carju lice žar radosti; raz grad hiti, da bojne vidi druge, ki toliko so vzročili mu tuge.
Veselo car prihiti k prvi četi: »Bodite vsi presrčno mi sprejeti.. A kakor da za grlo smrt ga davi, beseda v grlu starcu se ustavi.
Otožno klanjajo jetniki glavo, molče, počasi gredo črez planjavo; pred četo vsako mož enook hodi, za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi.
Kar vplenil je Bolgarov v bitki ljuti, oslepil vse je Bizantinec kruti; nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni. Za kopo kopa molče, otožno mimo carja stopa: petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, petnajst tisoč vojakov oslepljenih.
Noč carju sivemu oči pokrije, iz prsi divji stok se mu izvije, na tla se zgrudi Samuel ponosni, in srce v boli poči mu neznosni.
Rada.
Solnce že za goro pada, krog se vlega mrak hladan; gori ob zidovju grada divji boj še ni končan.
„Allah, fillah!" okrog rova Turki divje rujove, „Allah, flllahl" vedno znova divje vžiga jim srce.
Kaj zato, če pod nakopi Turek ljut se zvrne v prah? Na njegovo mesto stopi vragov ljučjih pet na mah.
Za ozidjem četa mala kristijanskih mož stoji; srca niso jim upala, toda pešajo moči.
Dneve tri že hlapci zvesti vragom stavijo se v bran, mnog že drug več ni na mesti,, padel v boju je srčan.
V gradu na postelji svoji bled in nem leži grajščak, naglo v divjem, besnem boji smrtni je objel ga mrak.
Zraven njega hčerka mlada, oj sirota zdaj kleči, stoče v divji boli Rada, a solze na lice ni.
Čuj, ob grajskem rovu doli raste hrup in divji šum. „Allah, Allah!" vre okoli kakor krik peklenskih trum.
Rada se bolestno zgane, iz omame se povzpne, od očeta k oknu plane, srepo se na dvor ozre.
Oj, gorje! Črez zide grada turška se vali zverjad, zdaj gorje ti, deva mlada, zdaj gorje ti, sivi grad!
Brž na čelo da visoko hči poljub očetu vroč, luč gorečo prime v roko, steče od postelje proč.
Temen hodnik za hodnikom, stopnic dolg preteče broj, zanjo, nadnjo z divjim krikom dere v grad Turčinov roj.
V	kleti temni in globoki Rada mlada obstoji,
tu v molitev sklene roki, Bogu dušo izroči.
V	kotu tam kleti prostrane sod odprt stoji navpik,
k sodu hrabra Rada plane, srčno vrže luč — v smodnik.
Čuj, zmaje se hrib mogočni, kakor da je sodnji dan, s hriba bukne v pokoj nočni hrup in šum, polom strašan.
Ko z neba spet mesec sine, glej, na griču ni zidu, samo grozne razvaline, so ostale od gradu.
Pokopana pod zidovjem hrabra Rada spi trdo, z njo leži pod tem skalovjem divjih Turkov sto in sto.
Ljubica.
Ležal na mrtvaškem odru v sobi temnej mlad je mož sredi belih sveč brlečih, sredi lepih svežih rož.
Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit, vsi so prišli, samo nekdo ni prišel tja zanj molit.
Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bilo, ljube mlade, ljube lepe, ki jo ljubil je srčno.
Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glave, in skrivnostno šepetajo v uho si besede te:
„Vsi so prišli, vsi so prišli ga kropit in zanj molit, samo ona, samo ona ni prišla se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez srca, da za njega nič ne mara, da za norca ga ima."
V sobici ženice sive jagode prebirajo, gibajoč čeljusti stare v vrata se ozirajo.
Vsakega motreč pazljivo, sive glave majejo med seboj odduška srčnej bolečini dajejo:
„Glejte, glejte, vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo, kdo bi mislil, kdo bi mislil, da brezsrčna je tako.
Kaj se hoče, kaj se hoče, svet zapustil je Gospod; brez vesti je, brez srca je, tak je zdaj ta mladi rod."
Drugo jutro zgodaj, zgodaj zvon se tužno je glasil — kdo nocoj je neki zopet se zemlje se preselil?
Hitro se izve novica, bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, počilo jej je srce.
:<d:
Spi. knj. št. 51.
— 65 -
5
JOSIP FREUENSFELD-RflDINSKI:
Trije vojaki.
Iz vasi na bistrih konjičih, hitijo vojaki trije, za carja in za očetnjavo, hitijo na bojno polje.
In vzdihne prvi in pravi: „Poslovil sem se teško; solzila se stara je mati, jokala je sestra glasno."
In drugi vzdihne in pravi: „Poslovil sem teže se jaz; plakala je žena, — v zibelki smehljal se deteta obraz."
In tretji zamolklo deje: „Ob zori so danes zaran zagrebli mi ženo z detetom, zagrebli so beli mi dan." —
Hrumi in šumi tam bitka in bridke sablje zvene; za carja in za očetnjavo premnogo izdihne srce.
V najhujši, v najsilnejši borbi stoji mi tretji vojak. Koprni li po časti in slavi? koprni li po grobu junak?
Po dolu hitita vojaka na bistrih konjičih domov... ft tretji počiva sladko tam sredi nebrojnih grobov.
[Illllllllllllllllllllllllllllllllilili
I I: aoa J	J F !• °
iiiiiiiiiiiiiiui.......umi................
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ffiimnli i i liTn m mTitiiti nit i uli i imnmmtini i in 111 mmmi in i m i
SIMON GREGORČIČ:
Jeftejeva prisega.
Na boj na divje ftmonite, sovražnike rodu srdite, je Jefte hrabro četo zbral; na meji, glej, sovražnih tal kleči glavar na travi rosni, da zmago bi mu Večni dal v usodni vojski, smrtonosni: „0 čuj me, bojnih trum gospod, usliši mojo ti molitev, otmi, otmi svoj sveti rod! Ti vodi ga v zmagalno bitev, dodeli srečno mu vrnitev, — in — to prisezam ! — prvo stvar, ki po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem pragi, zakoljem tebi v žgalni dar, usode vojskne gospodar!" Tako priseza vodja trum, glavarja čuje hrabra četa,
in srca, vže popreje vneta, navdihne nevkročen pogum. Kadar se v gori vtrga plaz, kedo-li mu zastavi gaz? Ko tenke bilke trdni hrasti se morajo vkloniti, pasti! R stokrat huje od plazov se Jefte s četo zadrvi na vrste Amonskih sinov. Kako so tam kovala jekla, kako je kri v potocih tekla, na črna tla junaška kri! Kot za ženjico žita snopi leže po tleh vojakov tropi, požela jih je srepa smrt. — Sovražnik je pobit in strt, in zmagovit na tla domača se Jefte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponosen god za te, o Jefte, in tvoj rod! Slavi te Izrael vesel, ker sveti dom si mu otel: Do meje ti naproti vreje, in vrsta venčanih devic na cesto trosi ti cvetic, nastilja palmove ti veje! In poti, polja in vasi povsodi mrgole ljudi: Visoki, nizki, stari, mladi zmagalca videli bi radi,
ki trume je sovražne zmel. lzmej ljudi na mlado rame tu mati malo dete vzame: „Glej, on je Izrael otel!" In starček od veselja plaka gledaje slavnega junaka, in sto in sto glasov grmi: ..Rešitelj Jefte naj živi!" — Vže sveti se domači krov. Zidovje se beli naproti, in zdaj v mogočni prelepoti pred njim stoji ves dom njegov. In, glej, mladenek cveten zbor slavilno pesem prepevaje, srebrne strune prebiraje, privre čez prag na beli dvor; pred njimi pa v obleki snežni v naročaj Jefteju hiti kot na perotih angelj nežni, otrok njegov, edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, iz lic je proč življenja sled — ne kroži se očetu roka v objem prisrčnega otroka. Junak, ki groze ne pozna, kaj zdaj ko listje trepeta? „Oh, nepremišljena prisega!" Obupno oča zaječi, da grozno se okrog razlega, da mraz pretresa vsem kosti.
„Jij, ti nesrečni otrok moj, še bolj nesrečen oča tvoj, ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti v življenja polnem, lepem cveti: Prisegel sem, da prva stvar, ki po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem pragi, Bogu bo dana na oltar; in tebe, oj otrok predragi, nebo izbralo si je v dar. Veliko terjaš, o nebo, veliko terjaš od očeta! Odpusti, dete mi ljubo, zgoditi mora se tako: prisega grozna je — pa sveta!" in izvrši prisego oče, in pade dekelce mlado, a oče in ves narod joče."
Rabeljsko jezero.
(Po narodni pripovedki.)
Glej, jezero temno sred gorskih vrhov, glej burne jezerske valove, in čuj med hrumenjem, šumenjem valov, te votlo zvoneče glasove!
Odkod se to votlo zvonenje glasi, ko sapa viharna valove vali? In kodi ta hiša na prodi z valovi obdana povsodi?
Kjer jezero danes zeleno leži, in temne valove preliva, vasica tam stala nekdanje je dni, vasica in trata in njiva. In bister potoček, šumljaje na glas, ovijal to vas je kot srebrni pas, zalijal cvetoče je polje, da gnalo, rodilo je bolje.
Lepo, oj lepo je to selo bilo, in čedno zares in premožno, a ljudstvo, oh ljudstvo je bilo trdo, brezčutno, hudobno, brezbožno. Zastonj mu na vrata je vbogi trpin, zastonj je potrkal otrok bolečin, hladila, zdravila za boli, za toge ni našel nikoli! —
Za gore vtonilo je solnce zlato, in noč se že dela iz mraka; Po ozki stezici še stopa nekdo, počasi k vasici koraka. Neznano ženico sam Bog ve odkod prinesle stopinje so trudne do tod,
in ženi otrok po otročje privija se v mehko naročje.
Ta mati je videti bornih ljudi, a lepa je v cvetu života; nedolžnost iz jasnih ji seva oči, z obličja dobrota, milota. In detece nežno, oj dete mlado, kako je to bilo ljubo in lepo, oj ljubo tako in pa zalo, kot da bi nebo ga poslalo!
„Prijatelji božji, daj oče dobrot še dolgo vam srečno živeti; o vsmilite naju se vbogih sirot, ki sama sva, sama na sveti! Tema je že zunaj in veter in mraz, počijeva naj se nocoj tu pri vas: Kdor vsprejme pod streho berača, nebo ga obilno poplača."
Od praga do praga s solzami v očeh za nočno se vklanja ležišče; a tukaj pri teh neobčutnih ljudeh zastonj si usmiljenja išče: „Nič niste na boljšem, pojdite drugam, obojnim ni dosti prostoren ta hram!" S tem vsak jo od hiše odpravlja, in mnogi še psovke pristavlja.
Že zunaj vasi, že na polji stoji, na mrazi, v temini, brez hiše — pretresa ji sapa ledena kosti, in revica k nebu mi vzdiše: „Oh, oče na nebu, ti oče sirot, skrij naju pod svojo mogočno perot, ljubezen s sveta je zbežala, brezčutni ljudje so kot skala.
Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem, da ven me podijo iz stanja; a dete, kaj ti si storilo, ne vem, da ljudstvo tako te proganja! Saj ti si nedolžna, si angeljska stvar, žalilo ti nisi nikogar nikdar; in vendar, sirotica, tebe so tudi pahnili od sebe.
Kje najdem ti gnezdeče, ptiček ti moj, kje hočem ti mehko postlati? Pa, srček preljubi, nikar se ne boj, saj čuva ljubeča te mati 1 Zibala v naročji te bodem lepo in grela te bodem z dihanjem skrbno, da mraza obranim le tebe, a mene naj potle le zebe!"
Besede vzdihljaj zaduši ji globok, srce se ji v žalosti vtaplja, čez lice se solzni ji vlije potok,
a ne le za kapljico kaplja. Solze siromakov pač težke solze, gorje ti neusmiljeno ljudstvo, gorje! Solza, ki sirota jo lije, do neba za kazen upije!
Že hoče se vleči na zemljo, pa — glej! Kaj sveti se ondi v bližavi? Tam hiša samotna je, mati se k njej in v upu in strahu napravi. Kdo ondi prebiva? Li upati sme, da ondi človeški živijo ljudje? Če hiša še ta jo odžene, potem ni več nade nobene.
Potrka. — Siv starček odklene ji hram, ki luč ga brleča obseva; otroci na slami počivajo tam, uboštvo tu vlada in reva. „Zavetja ne najdem sirota nikjer, podijo povsodi kot divjo me zver, o, dajte, vsaj vi ne pehajte od svoje pohlevne me bajte!"
„„Le noter, le noter in mati in sin stopita, počijta se z nami; pri hiši ni pernic, ne mehkih blazin, počivajta z nami na slami!"" K družinici dobri se vležeta zdaj, nad njimi pa plava nebeški čuvaj
in hišo, kjer tujka počiva, pod svoje peroti zakriva. —
Čuj, zunaj pa divje razsaja vihar, od neba lijo se povodnji, žar šviga na žar in udar na udar, približal mar dan se je sodnji? In zdajci, o groza, drobeči jsotres! Hrumenje, rohnenje do strmih nebes grozno in strašno se razlega, — kaj bode, kaj bode iz tega?!
Potihnil vihar je in dela se dan,
in kočico starček odklepa;
izginila tujka pred zorom je stran, —
a kje je vasica prelepa ?
Ne hiše, ne stolpa, ne cerkvice ni,
kjer vas je ležala, jezero leži;
edino le hišica mala
na suhem je produ ostala ...
Še danes ta hiša na produ stoji od strašnega priča večera; vse drugo ko v grobu globokem leži mrtvo pod valovjem jezera. Le včasi, ko veter valove vali, Ječe utopljeni se zvon oglasi... Solza, ki sirota jo lila, od neba je kazen sprosila!
Nevesta.
Komu-li kupuješ venček s cvetic, komu ta prstanek zlati? Zase-li, ali za ktero družic, k njim greš, nje vabiš-li v svati?
Povesila kodrasto temence je, nasmehnila se, zarudela, pospravila svatovsko bremence je, iz izbe je tržne zletela.
A zunaj viharen zimski je dan, nov sneg na stari se vsiplje, pod težo vzdihuje hrib in ravan, in drevje v dobravi škriplje.
f\ kaj je dekletcu za zimo, za mraz! Saj nji cvete mladoletje, gorko nje srce je, žareč obraz, in v prsih poganja ji cvetje!
Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek ozke doline, iz dola obrne v strmi se breg, saj dom ji je onkraj planine.
Pač strm je hrib in se snegom zasut, a deklica čvrsto koraka, krepča jo mladost in nek sladek čut, in sreča, ki z dragim jo čaka.
Po gori pleza višej in višej, in v sneg se ji doibe stopinja, a sneg se vsiplje silnej in silnej in sled korakov zagrinja.
Le više in više se vspenja v breg, že sredi je gore visoke, le dalje bori se, naj pada sneg, saj jutri že dan je poroke.
ft sneg le silnejši vsiplje oblak, nasiplje žamete snežene, kdo padati videl je sneg kdaj tak, že znati ni steze nobene.
Stopinje globoko se vdirajo ji, že peša nevestica mlada, že udje od truda umirajo ji, podla bi malce si rada.
fl kje? Tu hiše, tu strehe ni! Pa glej tam visečo pečino, tam deva si skromno zavetje dobi, sklonivši se v plitvo dolblino.
Tam notri počiva dekletce mlado, v naročji okrasje poročno, Kako ji bo jutri to stalo lepo, ko z dragim se sklene neločno!
Primerjati jame si ves ta kras, na roko si prstan natakne, ovije si venček krog gostih las in v misli se sladke zamakne!
Že v duhu z ljubljencem pred božji oltar pomiče se z brati in svditi, pred Bogom že združena sta za vsigdar, že dnevi ji vstajejo zlati.
Razgrinja bodočnost, se ji pred očmi cvetoča in solnčnoblesteča, in slika na sliko pred njo se vrsti, — oj kolika, kolika sreča!
To sanja pol speč in bedeč na pol, a vse bolj jo spanec objemlje, zdrsava na lahko z dolbline nizdol. in v snegu mehkem zadremlje...
Jasni se... in zvezde že dvigajo se in mraz ledeni pritiska, — kaj baklje po gori vžigajo se, da gora v svitlobi se bliska?
Prišli so nevestico mlado iskat, iščo in klico jo po gori, svatovi jo iščejo, ženin in brat, o zlati jo najdejo zori.
Pod steno kamnito nevzdramno spi z odejo sneženo odeta, na levi ji prstan poročni blesti, bel venec ji čelo opleta.
Tri lipe.
Na vrhu zelene gore tri lipe ponosno stoje, zvečer so še stale na gori, kdo ve, če pa bodo ob zori?
Tesarji trije še pred dnem napravljajo k lipam se trem, in vsak teh tesarjev na rame sekiro nabrušeno vzame.
Čuj! Glasi vže mah se na mah in lipe se zvrnejo v prah, mej delom tesar pa tesarja zaupno tako nagovarja:
De prvi, mladenič vesel: „Te dni bom nevesto si vzel, za se in nevesto mi zorno zdaj posteljo stešem prostorno."
De drugi: »Prinesle nocoj so tri rojenice s seboj mi hčerko v naročji cvetočem — zibelko stesati jej hočem."
F\ tretji: „Jaz nemam žene, otrok ne, ne ljube zveste, ni treba mi postelje pirne, ni treba zibelke nemirne.
CJmrlo je meni srce, umrle so nade sladke, umrla ljubezen goreča, umrla življenja je sreča.
Zdaj rakev bom stesal temno in ložil bom nadeje v njo, k njim kmalu še mene denite, pa v črno zemljo zakopljite."
Dekletce po gori grede pogovore čuje le-te, pri delavcih mladih se vstavi, tesarju pa tretjemu pravi:
„Kaj pravim ti, mladi drvar, ne teši si rakve nikar; čemu-li bi hotel umreti, ko lice ti v prvem je cveti ?
Spi. knj. št. 51.
— 81 -
6
O škoda teh lepih oči, če smrt jih prerano vgasi, in krasnega škoda života, če grobna obda ga temota!
Oj mladi, oj lepi tesar, na rakev ne misli nikar! ko tebi zares bi zvonilo, še meni oko bi rosilo!"
Izgine dekle za goro, tesar se ozira za njo, po glavi pa misli roje mu, iz misli dekletce ne gre mu.
Sekire tesarske zvene in trske od debel lete, — dva prva sta delo končala, kar mislila, to sta stesala.
Ko teše pa tretji tesar, primeri se čudna mu stvar: Glej, rakev se širi in širi, in noge jej vzrastejo štiri.
To rakev mrtvaška pač ni, to postelja pirna se zdi,. .. ko dvajseti dan je napočil, tesar se je — tretji poročil.
Ob letu spet pojde v goro, a tesal — zibelko tam bo, o rakvah mu sodba je taka : Za rakev naj lipa še čaka I
I
\
f fcgpo:! |r~ITSHa'7rldr°°5T~lnr'555-q—ipt rnoTII I: fl
IIIIIIIIII1I11!I1II1I1IIIIIIII1IIIII[III1IIW
I t ppg :l~ll~f """ J 11 r """ :l " l; """ J H I: °°° a 11 EŠŠO I
ANTON AŠKERC:
Brodnik.
Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali, v naročaj jih Dunavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, a ribič mi v njem sedi sam, na veslo se truden opira---
„Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan pa hitro na drugo tam stran črez šumno prepelji nas Savo! Čuj! Turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo---
Če nočeš — ti vzamemo glavo!
„Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva ..
,„,Ne maram za vaše zlato! Čemu mi pač ribiču bo? Zastonj vas črez reko prepeljem! Res, sivo že glavo imam, a vam je nocoj še ne dam! Rad vašim ustrezam poveljem!""
Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri---
Veslaje pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira---
„Pač, hrabro srce ti imaš, izvrsten prevoznik si naš; ni takega blizu okoli! R nas tam pohvali glavar, prekrasen pač čaka nas dar, krasnejši nas ni še nikoli!"
„„Na mestu!"" — de ribič krepko —
a veslo zažene v vodo---
„„Tu vaše in moje plačilo!"" „Bes, djaur!" še krik iz valov, iz mokrih je Save grobov — potem pa vse tiho je bilo---
Svatba v Logeh.
Za mizo] sedijo svatje in godci sede za pečjo ... Hej, kaka vesela gostija v Logeh pri županu je to!
Nocoj pri županu za mizoj nevesti srce se topi; ne upa se v ženina zreti, stidljivo poveša oči.
In, glej, starejšini na desni celo gospod župnik so tam; saj v Kani počastil bil svatbo nekdaj še zveličar je sam!
Sorodniki, bližnji in daljnji, prispeli so sreče želet, nevesti in ženinu sreče za ta in za oni svet.
In kteri utegnili niso častitat priti sami, darove pošiljajo svoje — oj, dražestnih, lepih reči!
CJmetalno vezanih kitic in vencev že poln je vsak kot; kolačev s trakovi ovitih nemara, da bode jih stot.
Ne bo li že konec darovom od vsekod za svatbo nocoj ? — Še vaški je mlinar prinesel za ženina darek s seboj!
To stari je mlinar Mohorko! Saj znan vam je malin njegov v dolini ob bistrem potoku, v zatišju vrb, jelšjih vrhov.
V dolini ob šumnem potoku kolesa se vedno vrte; a mleti pomaga Mohorku rejenka, prelepo dekle.
„Kaj, sosed, pa ti si prinesel ?" Sred izbe z darilom stoji, v naročaju jerbašček nežen pred svati nerodno drži.
Na desnem in levem ušesu gluh mlinar je stari močno; na ves glas poklanja svoj darek, na ves glas zavpije tako:
„1, to-le je dala, naj nesem! Dar vzprejme pa ženin naj sam, in vpričo neveste in svatov naj jerbašček njemu oddam 1
„In kak je lepo ga zavila — o, Julika naša to zna! — Predavši ga meni je rekla, naj pri-vas ostane dar ta!
„Njiv, travnikov, hosto, vinograd in hišico belo dobiš... Lehko se nevestice svoje, moj sosed, nocoj veseliš!
„Bogati pač vi ste, bogati, a mi smo beraški ljudje..." Pred ženina dar svoj postavi, obrne se mlinar in gre.
Pogledajo v jerbašček svatje — živ angel kot dar v njem leži! Podoben je ženinu jako, zato se tako mu smeji!
Še godci smejo za pečjo se,
smejijo se gosli in bas--
nevesti kraj ženina lepi od stida rdi se obraz.
Vinska bajka.
Na Sladkem vrhu po trgatvi v hramu sodi trije mi stojijo; v junakih starih, hrastovih, kovanih čudni duhovi tam spijo.
Polnoč. Zadremal baš-je gornik trudni. Cuj, iz kleti kaj šumi' mu? Sušti, šepeče, siče v sodu prvem — vinski pa duh govori mu:
„Leži, leži tam polje mi v tujini, cesta po polju gre bel^: ob cesti krčma mi stoji samotna, krčma ,Pri lipi' vesela.
»Tovorniki pa pridejo bogati. Ko so ti zlatov našteli, konjičev iskrih par odpelje mene z vozom po cesti tja beli.
»Posedalo tam potnikov za mize, mladih ljudi in pa starcev; oživljali si ude bodo trudne z mano iz polnih kozarcev..."
Pol spe, napol bede posluša gornik. Sladko v uho to šumi mu 1 Šušti, šepeče, siče v sodu drugem — duh pa tako govori mu:
»Menihi pridejo iz mesta pome, v klet me zapro tam globoko; o zarji vsaki sakristan bo sivi v cerkev me nosil visoko."
„Menihi bodo stali pri oltarjih, svete mi čitali maše, kot kri spasiteljevo pil bo vsaki vsak dan iz zlate me čaše!..."
Posluša starec proročanstvo tajno, divno v uho to šumi mu! Susti, šepeče, siče v sodu tretjem — glas pa navdušen golči mu:
„Doma ostanem rajši jaz! Oditi
toži se meni po sveti!
Kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje,
tu čem sedaj dozoreti!
„Pa pride dan in oživi ta hram moj, slavnost vesela bo krasna; iz grl pak orila bo takrat moških pesem v dolino se glasna:
„„Bog živi v čašah naših sok ta zlati, vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto — živela vsa domovina!""
Na sedmini.
Me sama ti, ne sama ti — vsa vas se v solzah dnes topi!
Predvčerajšnjim še čil in čvrst, sedaj ga krije črna prst!
Tvoj mož je bil sicer že star, že star, a dober gospodar.
Bil že je kratkoviden, res, in gluhih malko že ušes:
No zdrav in jak še korenjak, krepak tako ni starec vsak.
Oj, dober mož, predober mož! Še dolgo pomnila ga boš!
Sam pravil nam je čestokrat, kako ima te srčno rad.
„Mladi se vek življenja moj, odkar poročil sem se ž njoj.
„Cvetoča ona, vel že jaz, pri meni pač ni kratek čas ...
„ln vendar, vendar ljubi me in zvesto hrani mi srce!
..Zvestobo nje poznate vsi — noben je fant ne preslepi..."
In zdaj je v grobu dobri mož, še dolgo pomnila ga boš!
Luč večno Bog mu skoraj daj, in večni mir in sveti raj!
Lehko bi živel še kaj let, dal marsikak nam dober svet.
Kak naglo ga je vzela smrt, odnesla ga na tihi vrt!
Bogve, bogve, kako je to? Kdo soditi si upa, kdo? —
On star, a mlada, živa ti — tako pač večkrat se zgodi!
Oh, dobra duša, poštenjak, spoštoval ga iz nas je vsak.
Izpijmo čaše polne zdaj, v spomin njegov vsak pije naj!
Kozarec vsak naj bode suh, da mir njegov imel bo duh!
Da kdaj ne pride plašit te, nocoj še morda strašit te!
Le vdova še izpila ni... Kaj ti obraz tako bledi?
„Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam ima?"
„„Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.""
„Kako je bled, kako je bled! Moj mož ?... Kaj vrača se na svet!
„Kaj neki sveti se mu to? Ah — kupo mi drži z roko!
„In v kupi moten je napoj, pijača kalna, soprog moj!"
„„Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.""
„ln zdaj iz čaše piti če, že nese k ustom jo, gorje!
„Ne pij, ne pij tega, ne pij! V kot s kupoj, da se razdrobi!"
„Gorje! — l^pil je vse do dna... Kako telo mu trepeta!
„Gorje, gorje! Ti pil si smrt, čuj, v grlo si izlil si smrt!
„Saj nisem natočila jaz, nalil ti on je tisti čas.
„Ko tebe ni bilo doma, bila sva ž njim sama, sama.
„Roko ovil okrog vratu, v uho šepetal mi medu.
„Prišel je bil sosedov sin, prinesel čudnih tekočin.
„Srce je meni preslepil, a tebi v kupo smrti vlil!...
„Ne vidite li tam-le ga? Kako telo mu drgeta!
„Kako si bled, kako si bled!
Moj mož! — Kaj vračaš se na svet?"
Mejnik.
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči sam gre domov.
„Hm, pravijo, da ni baš vajno iti tod obsorej!
Popotnike da včasih rado straši ob cesti tej.
„Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, na straži stal,
po noči čul tam uro biti vsako — pa bi se bal?!
„Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči —
pa tukaj mar ko dete bi trepetal, če list šušti?!..."
Dospe do svoje hoste... Čuj, iz teme:
„„Joj! kam bi del?"" —
„Kaj? — Kdo si božji? — Kam naj deneš,
vprašaš? —
I, kjer si vzel!"
„„Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo za sežnja dva!
„„0h, in sedaj, odkar moj duh odplaval na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prokleti, pač sto že let!
„„Oh, to teži!""... Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami mejnik noseč!...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal •—--
Kako nocoj domov je prišel s sejma, pa le ni znal!
h čudno prineso mu vsi novico, ko sine svit:
„Sinoč umrl je nagle smrti sosed, mejaš naš — Vid!"
Iškarjot.
Sam — čisto sam! Tu nihče me ne vidi. Zakrivaj, gaj, me ti!... To bil je pot, to bil je pot iz mesta, izmed ljudi!
Gledaje k tlom po ulicah sem bežal vun mimo znanih hiš naprej, naprej — ko da bi bil podil me nevihte piš ...
„0, Juda! kje so srebrniki?" vpije poulična dečad —
„„Vse vrgel v tempelj! Pustite me, pojte si jih iskat!""
Trgovec Levi sreča me na trgu, pomane si roke:	N
„Častitam ti na včerajšnji kupčiji, apostol, he!"
In Ahasver, čevljar predmestni stari pred hišoj mi sedi:
„Kaj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam te: brat Juda ti!
„Mesija tvoj nesoč tod križ pred uroj počiti htel je tu.
Odgnal sem ga. R ti hitiš gotovo pomagat mu !... "
Naprej, naprej — no kam? Sedaj sem tukaj. Ne, ne! Umrl ne bo! On križan? Ne! Pomiloste ga morda... Čuj, kaj je to?
Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva!
Na Golgati sem mar?
Čuj, kladiv jek zabijajočih žreblje ...
za vdarom vdar!...
Spi. knj. št. 51.	— 97 —	7
In hrumu bližje tihotapi Juda — prizor mu je odkrit! Glej, križ stoji že tam, a On na križu razpet, pribit!
In Juda zre v telo nago, krvavo... A On tam še živi? Da! Ni li zdaj naravnost vanj velike uprl oči?...
Pod križ tja plani! Ne! Zaman, prepozno! Tu cedra močnih vej... In zadrgnivši vrv okrog vratu si — visi na njej.
Na vetru guga mrtvo mu se truplo, glej, s kuštravoj glavoj! Srca utihnil vtrip, na vek utihnil vesti je boj...
Stemni se! Grom, potres! — Mrliči živi zdaj vstajajo iz jam! Za hip i sam obešenec v življenje vzbudi se tam.
On vidi, sliši... Obletava črn ga roj netopirjev, sov;
srebra maši mu polno mošnjo v usta trop zlih duhov.
Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo za ta, za oni svet... Vihar mu tuli: „CJmri, Juda, dvakrat! Proklet, proklet!"
Ponočna potnica.
Po nebu ščip plava, šumi, šumi Drava ... »Prepelji, brodnik, me takoj! Oh, meni mudi se; in preden zdani se, mi daleč je priti nocoj."
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ...
Črez reko čoln črni leti.
R potnica pozna,
velika in grozna
z brodnikom v njem tiho sedi.
„Telo ko kost suho
zavijaš v rjuho,
mrtvaški iz ust diše ti puh!
Pod čelom prikrita
dva oglja gorita ...
2iv človek si, ali si duh?"
„„Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se oziraš?
Naprej, naprej tiraj svoj čoln!...""
In žena vzravna se,
glej, veča se, rase —
ves čoln že je skoro je poln.
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ...
Pri bregu! Čoln butne na kraj...
„Kdo tujka si grozna?
O, potnica pozna,
brodnino odštej mi sedaj! — "
„„Za manoj smrt bleda,
puščoba in beda,
strah, stok in drget pred menoj!
Kdo tvoja sem druga?
Ime mi je — kuga!
Nocoj grem na desni breg tvoj!
„„V vsak dom se odpravim, ljudi vse podavim -.. A tebi naj milost storim! Ne boš čul vpijočih in gledal ne mročih — zdaj prvega tebe umorim!""
Stara pravda".
V.
Tlaka.
(15. maja 1515.)
>
„flin jeder wolt sich rachen." (I. p.)
Stoji tam Mehovski grad, oj, stoji; na oknu pa Baltažar Mindorf sloni, baš vstal je iz pernice mehke.
„Hm, solnce visoko na nebu je že, po polju še prazno in tiho je vse, lenuhov mi ni še na delo!"
„Oznanil je včeraj pri cerkvi birič: „„Ta teden na tlako v grad, sicer vam bič po hrbtih zapoje upornih!"" —
„No čakajte, lep bomo plesali ples! Pokažem vam, kujavci, bogme, še dnes, kdo kmet, kdo gospod je Mehovski!"
„Kaj? — Res? — Glej, glej, tam že gredo! Pozabili niso! Četudi pozno, prihajajo vendar na tlako!"
„fl toliko!. •• Preveč bo dnes teh ljudi!... He, vstanite, deca, ti žena, vsi, vsi! Tlačanov brž gledat pokornih!" —
V zvoniku tam bijejo plat zvona, po cesti iz hoste roj kmetov vihra, vihra proti gradu naravnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj:
Ta s cepcem, ta s kijem, tam oni s kosoj,
ta z vilami je oborožen.
Na grajskih tam vratih, čuj: buh, buh, buh! „Hoj, odpri, Mehovčan, ki ješ naš kruh! Na tlako smo ravnokar prišli!"
Junaških par pleč se ob duri upre — s stežajev na mah ko same zagrme: „Tu smo, no, tu smo! — Dobro jutro!
„Ej, rožnih si vencev gotovo devet na tešče že zmolil, ker mož si ti svet — to hrbti že čutijo naši!
„ln v cerkvi — kak včeraj si tam vzdihoval! Da tepeš premalo nas, si se kesal tam v klopi klečeč pri oltarju?
„Na tlako mi tvojo smo prišli danes! Na delo lenuhi! Na delo grad ves! Ne je naj, kdor delati noče!"
„Na delo!" — iz grl sto po gradu grmi — „da zveste, kje hlebec vaš beli zori: Na jablani ali na hrastu!
„fl tlaka v baršunu in svili — ha, ha! — Ne! Tlaka le v kmečki obleki velja! Hajd menjajmo, Mindorf, za danes!"
In Baltažar s sinom, s hčerami, z ženoj, obleči koj raševnat mora jim kroj... „Sedaj pa le delat — tlačani!"
Za plugom gre Mindorf po brazdi molče. Sin goni mu voli; gospa in hčere z motikami tolčejo grude.
„Oh, delati — kaka sramota! O Bog! Oh, škoda teh belih, teh nežnih je rok!. A kmetje v baršunu in svili?
Tam v senci kraj njive sod vina leži... Dolenjca pijo vsi iz grajske kleti, pijo in pojo mi veselo.
Boj pri Brežicah.
(Septembra 1515.)
„Le vkup, le vkup, le vkup ... Erhangen und auch gespisst." (1. p.)
„Kdo trka tam zunaj — o polunoči?" „»Odprite! Kum Zorko pred vrati stoji."" »Odkod si?" — »»Iz Brežic — iz boja!"" »Odprta ti koča je moja!"
„lz Brežic! Divja li še pravde vihar?" „„Ne! Danes potihnil je že za vsekdar! Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga — nad njim nikjer vojvode ni ga!
„„To boj je bil strašen, bil vražji je boj! Kij s sulicoj, z mečem bat, sablja s kosoj.. Nocoj je vse tiho tam doli... zdaj ukaj vsak grad naokoli!
„»0, miren sedaj je vsak puntar-tlačan — Mir rajski opevata krokar in vran ... Kako smo se bili v dolini, to jaz ti naznanjam edini!
„ »Tristo jih po bitvi ostalih še roj v vrt mestni nažene ti Ditrihštajn, voj;
nasmeje se Žiga in deje: „Pokaj pak so prazne te veje?!
„„Pet kmetov, tovariši dragi, lehko kot sadje nosilo bi vsako drevo! Ko nalašč, prekrasna vešala ... pa naj se poskusi ta — šala! —""
X.
Kronanje v Zagrebu.
(1573)
„So khainer west umb das endt!"
O- P-)
Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako.
„Le vkup, le vkup, gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan!
»Široko ori se naš glas v poslednjo tja slovensko vas!
„V poslednjo tja hrvaško vas naj slišijo seljaki nas!
»Razlegaj se do daljnjih dalj: Matija Gubec naš je kralj!
Ropoče boben gorindol po ulicah, ko še nikol:
„Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Seljakov kralj se krona dnes!
„Kjer cerkev Markova stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi!"
Kjer Marka svetega je hram, pred njim železen prestol tam!
PTed stolom Gubec, kmet stoji... O srečen, slaven kralj si ti!
Glej, kronanje iz oken vseh, z balkonov gledajo in streh.
Ponosno Gubec jim stoji, Molče on govori z očmi!
Poglejte smeli mu klobuk! Ni li posavski to hajduk?
Zimzelen si za trak je del, pero kokotovo pripel...
In Gubcu, glej, možje trije priklonijo se do zemlje;
priklonijo se do zemlje, v škrlat odeti vsi trije.
Priklanja prvi se, veli: „Naš kralj Matija naj živi!
„Bog spolni! ti je željo, knez! Ves narod v tebi'združil dnes!
„Tu v Zagrebu, preslavni voj, htel prestol si imeti svoj.
„Tu prestol! Glej ga pred sebo: nad ognjem žolt je ko zlato!
„Nanj sede veličanstvo naj! CJdano prosimo sedaj! ..
„Bojiš se trona?! — Ti ječiš?.., O vreden, da na njem sediš!"
Priklanja drugi se, veli: „Naš kralj Matija naj živi!
„Brez krone kralja nočemo — mi kronati te hočemo!
„Na tronu svetlem že sediš, a zdaj še krono to dobiš!
„0 reči jo, prejasni knez, iz mojih rok sprejeti dnes!
„Žari se kot zlato ti vsa — saj v živem ognju je bila ...
„Trepečeš?! Dosti si krepak, za krono rojen si junak!"
Priklanja tretji se, veli: „Naš kralj Matija naj živi!
„0 kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz!
„0 kralj slovenski, kmetov voj, na stolu zlatem pred menoj,
„od mene sprejmi pa v roko ognjeno-svetlo žezlo to!
„Krepko ga drži!...Ž njim vojuj, podložnikom zapoveduj!" —
In vsi zvonovi zapojo in bobnarji zabobnajo:
»Matija Gubec — živel kralj! razlegaj se do daljnjih dalj!"
Na tronu Gubec kralj sedi, z mrtvaškim glasom govori:
„Kot kralj dnes prvič gledam vas — vi zadnjič slišite moj glas!...
„Ves narod kronan si z meno, s kraljevoj venčari zdaj častjo...
„0 naš veliki petek sam!... Kdaj vzkresne stara pravda nam?...
„Za njo duh moj vas spremljaj v bran! In — pomnite današnji dan!"
Čaša nesmrtnosti.
„Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do grla ... Kdo mu ponudi čarovne pijače, da bi ga otel?..."
Koran, sura 75.
Turban pisan diči rušo glavo, damaščanka mu visi ob boku. Knjiga sveta je pred njim odprta, — koran čita mladi Abduraman, koran čita, suro baš ob smrti, in o smrti in življenju večnem. Svetel dan mu sije skozi okno, krasno jutro v izbo se smehlja mu, krasno jutro, dete vesne mlade, ali v duši jasno ni kalifu. Težke misli misli ftbduraman !... „Smrt! Že zopet duha obletavaš, vešča črna, misel nevesela? Smrt! Umreti! — Moram li umreti?... FUlah, v srcu užgal si čut ljubezni, glavi vdihnil si duha modrosti, meč oblasti dal si roki moji! Glej, kako naj ločim od ljudi se! Veže nanje me ljubezni spona! Glej, kako naj misliti prestanem? V duhu nosim svet in — tebe ftllah! Glej, kako naj z mečem se razstanem!
Najzvestejši mi je on tovariš..."
V	težkih mislih je kalif kordovski!
V	težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hakima, zdravnika, zove k sebi Sofra, čarovnika, zove k sebi derviša Rašida.
Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.
„Ni li leka zoper smrt na sveti? Duh čemu nam? In čemu so vede? — Mora biti — večno čem živeti!"
„»Jasni emir, solnce zemlje španske! Srečen sem, da smem pred tabo stati! Moč veliko ima znanost naša, ali vsakdo večnosti ni — vreden!... Ti nastrezi si v kristalni čaši rose v polju, preden solnce vzide, stopi v rosi biserov mi morskih, pij pijačo mojo juter sedem... Večno živel bodeš, emir jasni!""
Jedva svita dan se nad Kordovoj, s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V	polje ide, preden solnce vzide, roso streže v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne, vrže vanjo biserov peščico;
— lil —
čaka, čaka na čarovno pitje, ali biser ne stopi se v rosi!
In že stopi predenj Šofer slavni.
„Svetli emir, muslimanov dika! Neumrlost dati če ti Šofer. Mnogo more veda res zdravniška — vse premore veda čarovniška, alkimija, sveta veda naša! — Glej je čaše, ki nesmrtnost daje! Pij zdravilo njeno čudodelno, pij zlato, v tej čaši raztopljeno — pij iz kupe moje si nesmrtnost!"
„„Sam poskusi jo poprej, pijačo! Nagni krepko, Šofer moj učeni!""
„Svetli emir, čaša ta ni zame — Ti edini..."
„„Sam pokusi prvi! Naj pijače vidim prej učinek!""
Dvigne Šofer kupo svojo k ustnom, a kalif nad sofrom damaščanko. „„Glejmo, je li pitje tvoje pravo"" — flbduraman mu odrobi glavo.
Stopi predenj stari Ali Rašid: „Najmodrejši si Kordovi, serec?
Čuj, povej mi in skrivnost razjasni: Ni li leka zoper smrt na sveti? Mora biti — večno čem živeti!"
Dvigne roko stari Ali Rašid, derviš stari v halji siromaški, siva brada mu do pasa pada — dvigne desno pa kalifu reče: „Leka iščeš, mladi flbduraman, leka rad bi, ki nesmrtnost daje, pil zdravilo, ki ti večnost daje? Iskal leka takega pri vračih, iskal že si ga pri čarodejih — prevarili pa so vsi te kruto ... Sam imaš jo čašo čarodejno, sam naredi pitje si nesmrtno! Čaša tvoja je — življenje tvoje! Sam napolni z večnosti jo lekom I Čaša tvoja je življenje tvoje. Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! Zlega čina pa ni ena kaplja v čašo nikdar ti ne kani totol Prej ne nehaj vlivati v posodo, dokler polna ti ne bo do roba, dokler polna čisto ni do — groba!... Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
Spi. knj. St. 51.
- 113 —
8
s pitjem njenim bode se napajal — v delih svojih živel sam boš večno!..."
Knjiga sveta je pred njim odprta, a ne čita mi Kalif korana, zre za starcem, ki čez prag odhaja, zre za njim, sam sebi si šepeče: „Ta utegne biti čaša prava, čaša tvoja, modri flli Rašid!"
3 ■
FRAN GESTRIN:
Naročilo.
Za rana se bode spet grom topov razlegal tam preko ravni; v ljut boj zvihrali bodemo vnov in zemljo pojila bo kri.
Morda tudi mene porazi vihar. Morda! — fl kaj pač to de? Saj mnogo borilcev ima še naš car, ki hrabro jim bije srce.
Tovariš! Če jutri se res to zgodi, da v boju objame me smrt, očesa naj solza ti ne kali, ne kloni ti duh potrt!
Izpolni mi eno, poslednjo željo, ko vrneš v domačo se vas, ko plavalo bo ti v radosti oko, v radosti žari! se obraz,
Oh, spomni tedaj se današnjega dne in h koči pojdi za vasjoj ter v senci lipe košate, stare pred kočo trenutek postoj!
Na klopi tam stara mi majka sedi, obraz ji mračan je, solzan, skrbljivo upira steklene oči po meni na severno stran.
In ko te ugleda, popraša plašno, kje jaz, njen sin, sem ostal, tedaj pa prikrij ji novico strašno, da v bitki krvavi sem pal!
Da hrabro na tvoji se strani boril, da skoro se vrnem, ji dej 1 Čemu bi pač stara ji leta grenil? Zavriskaj in pojdi naprej!
In cula tvoj krik bo sosedova hči, urno prihiti ti na prag; naj se ti ne smilijo njene oči, ne smili obraz njen sladak!
Povej ji, da v krilu sovražne zemlje počivam poražen in strt. Zaman so ji bile prisege zveste, oh, morda omeči jo smrt!
DRflGOTIN KETTE:
Podgorska svetnica.
Ko približa se mrak, zapusti beli dvor in gre k Matere božje kapelici gor gozdarjeva hčerka Marica. Pred kamenim deva oltarjem kleči... Raz obokani strop pa svetilka visi, vsa v rožah je lurška Devica.
Pa podgorska že mamka zanetila je, aj večernica zvezda zasvetila je, aj že veterc zavel od zapada. Ko še rožica moli, devojka tam, pridreve, pridreve Mariji pred hram lovski psi kakor blisk iznenada.
Kako je njen pogled boječ in plah! Njene grudi prebele pa zožil je strah, in kako pač dekle trepeta mi! Glej tu se prikaže iz temnih vej, jo pogleda začuden in stopi naprej mlad lovec, da, s puško na rami!
„Nič psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj, do cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hči, o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer vsak h kapelici roma?"
Ni vedela ona, ni kaj, ni kako, in molče mu podala je belo roko in besedo poslušala sladko. A ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil je in obljubil ji priti črez kratko.
„„Lepa hčerka moja, prej vesela tako, zakaj si, zakaj si začela tako povešati lice otožno? In zakaj tak zamišljena, hčerka, sediš? Si li bolna? Morebiti si česa želiš, ali morda tak moliš pobožno?""
„Saj nisem ne bolna, prav nič se ne boj,
in tudi molila še nisem nocoj!" —
očetu je hčerka dejala —
„in tudi ničesar srce ne želi."
Ah, to si lagala, gozdarjeva hči,
ko to si očetu dejala!
„„No, če bleda bi nunica rada bila in k častitim Klarisinjam rada bi šla, ne bo se ti nikdar branilo.""
Tako je gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce je mladenki težilo ...
In prešel je dan in pretekla je noč, minil eden teden, o dva sta že proč, pa na cesti — poglej — na cesarski pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brza nad poljanami dva letita proti hiši gozdarski.
„Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov ! A jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico s puškico tenko." „ »Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par..."" „0 saj meni ni take srnice mar, vašo hčerko mi dajte za ženko!"
„„Mojo hčerko bi radi za svojo ženo? Prav lepo! Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona je živa svetnica! In prej ko ne pojde v kak tih samostan, in prej ko ne boste prosili zaman, no, vendar mogoče... Marica!
Poslušaj me, ljubljena hčerka moja : da bila bi ženka mu, lepa gospa, ta lepi mladenič te snubi! Iz srca bi rad bil zakonski tvoj mož, a kaj, ko ga menda hotela ne boš . . ."" „A kaj da ne, očka moj ljubi? . . ."
In pohitel je lovec k nevesti vesel in za belo ročico je ljubo prijel in poljubil na lica razvneta. Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan: „„Ho, hčerka, od kdaj pa je to — samostan? No, to ste, no to ste dekleta!""
Skozi gozd je šel...
Skozi gozd je šel, skozi temen gozd — v srcu žalost in bridkost. Vprašal je drevo zelenečih vej: „Imaš-li drugov, povej!" Reklo je drevo: »Imam, imam jih, kot je listov zelenih. Če se veselim, veselijo se,
z mano žalostijo se!" In dejal je: »Glej, jaz pa sam s seboj... Bodi ti prijatelj moj!" Zašumelo je in se znižalo in se mu približalo ... Vzelo k sebi ga in nič več ni sam ... Zdaj visi na veji tam.
JOS. MURN-ALEKSANDROV:
Balada o kvatrni noči.
Hej, sam šel od dedine Žušem domov, umrl tam v Potocih stric bogat njegov, a med potjo zajela ga noč.
Hej, kvatrna bila to zlobna je noč, noč, v kteri gode se tak čudne reči, da, kdor čuje jih, vsak se zgrozi.
Vsak kamen ob uri, vsak list oživi, v vseh podobah vrag vganja zlo vse te noči, ki do jutra mu Bog jih pusti.
Prekriža kristjan se in leže nocoj, izmoli seljak še za rajnkih pokoj, gospod prosi za blagor svoj.
Tja pod Kovsko po cesti pa Žušem prišel, mošnjo težko, no, glave ni lažje imel — vrag sam mu nocoj jo je zmel!
Še hodi naprej z negotovo nogo,
čuj, šum, kot bi peljal kdo s parom seno,
a že vse — ko bi nič ne bilo!
„Kdo dobrih kristjanov se tu še mudi?
Vrag ali gospod! Čuj, pridi sem, pij!"
f\ že črez in črez Žušma ko blisk spreleti ...
Še v tek se spusti, Bogu dušo zroči, okrog njega vse vrišč, nočni gozd završi, Žušem komaj da križ še stori.
„Divja plavi... " fl že dalje prek smleških
dobrav,
pred cerkev, vasi, zapuščenih močav še vso noč se drevi ves naplav...
Ves iz uma je Žušem od groze strašne, pogubljene pa duše še vedno ječe tam v daljavi do belega dne.
Vrnitev.
Grom, bliski temo preletavajo in dež lije na zemljo; v kmečki hiši še zdaj ne spavajo trije bratje nocoj.
Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo nocoj, za mizo pred lurško Marijo in najstarejšega sodijo.
„Nisi več otrok in sin ne moj, pusti nas, pojdi in Bog s teboj, v hiši za te več prostora ni, oče je, ki ti tako govori."
„Pusti nas, pojdi in Bog s teboj," ponovijo sinovi še, bratje takoj.
„ Hodil po svetu dozdaj si okrog, pusti nas, pojdi, odpusti ti Bog, človek zgubljen si, ko smrt si plašan," starši brat de mu, ko noč ves teman.
„Človek zgubljen si, ko smrt si plašan," ponovijo še drugi, podijo ga stran.
„Dom si zapravil, denarje nam, priti nazaj spet bilo te ni sram;" pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi," srednji že de mu ko grom iz noči.
„Pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi" — Stopi mlajši tu prednje, tako govori:
»Čujte me, bratje in oče, vi, on je naš, z nami naj spet živi! Kar je vzel, dal bo spet Bog..." in molk je zavladal sred sprtih otrok.
„Kar je vzel, dal bo spet Bog ..."
in molk je še vladal ko v grobu okrog.
* *
Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo in plakajo, bela krsta in sveče bleščijo ... za najstarejšim plakajo.

IVAN CRNKRR:
•Sultanove sandale.
Vsi vezirji in vsi paše, vse klečalo je pred njim : „Slava ti, nebeško solnce, slava, sultan Ibrahim!
Nihče, kar jih je sedelo na prestolu kdaj popred, do kolena ti ne seže, niti prerok Mohamed.
fth, kadar te vzame Allah k sebi v sveti sedmi raj, kaj bo z nami, kaj bo z nami, s hlapci tvojimi tedaj!"
To so tarnali, jokali, in še bolj in zmeraj bolj; on pa sname z nog sandale, položi jih na prestol.
„Ne prestanite, otroci, le togujte še naprej! Tukaj dam vam te sandale, da slavite jih odslej."
In vsi paše, vsi vezirji, vse hitelo je navskriž: „Oj sandale, naša radost, ve naš bog, naš paradiž!"
To poskoči takrat sultan, to jim zakriči v obraz: „(Jh, vi tepci, vi sleparji, kaj ste rekli, da sem jaz?...
Ibrahim je na prestolu — on je solnce, on je kralj; na prestolu so sandale in vaš kralj je par sandal.
Pridi, Omar, pa jih ženi po vsem mestu naokrog in oznanjaj: „To so hlapci in sandale so jim bog?"
Sulamit.
Kako blešči. se morje to v demantih in kristalih, kako pohotno ziblje se v razkošnih, mehkih valih.
V tem burnem plesu od strasti telesa trepetajo, krog belih udov kot megle tenčice plapolajo.
Iz zlatih harp tako sladko vro pesmi koprneče, in srce plaka in drhti od žalosti, od sreče.
Visoko duša nad zemljo svobodna, srečna plove, kot na perotih dviga se, do neba, do Jehove.
Ob belo roko Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leži oblak, oko strmi v daljavo.
Ne mehki udje mladih žen — sestradana, drhteča telesa tam pred njim stoje proseča in grozeča.
Brezupno k njemu dvigajo koščene, vele roke, umirajoč strmijo vanj, oči temne, globoke.
In zlate strune pojejo mrtvaško melodijo —
poslednji vzdihi sužnjih prs nocoj iz njih zvenijo ...
Ob belo roko Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leži oblak, oko strmi v daljavo ...
In mehko, plašno k njemu se gorko telo privije, in sladek balzam v težko kri tedaj se mu razlije.
„Zakaj ti je oko temno in duša nevesela? Zakaj ti bleda žalost je nocoj srce objela?
Ljubezen tvoja že mrje, še komaj porojena — Kaj hočem jaz brez nje, povej, nesrečna, zapuščena?"
Nelepe sanje, ljubica, poslal mi je Jehova, — zakaj, to sam on ve, modrost velika je njegova.
O nagni k meni, Sulamit, prebele prsi svoje —-pogine naj ves Izrael, Ti si kraljestvo moje!
OTON ŽUPANČIČ:
Kvartoperci.
Mežnar Stanko je zazvonil: „f\jd, kristjani verni, k maši!" Vsi kristjani so iz krčme, trije še sede pri čaši.
Kmalu sede k njim četrti — kdo je čudni ta neznanec? Črn cilinder, zadaj škrici — bogme — kot Amerikanec.
Kjer so trije, tam se pije, kjer so štirje, tam kvarta se — kdo bi mislil, pasja vera, da ima baš on vse ase!
Desetaka — mu ne vjemi, dame — se pri njem možijo: prvi kupček, drugi kupček, k njemu žvenk leti — adijo!
Spi. knj. št. 51.
— 129 —
9
Kvišku plane stari Malic, karte mu v obraz zažene: ..Prevarant!" — „Kako ste rekli? Menite nemara mene?"
„Vas, da, vas! Na pik renonsa!" ..Prosim: Karo, karo, karo — pik, pik, pik — in evo moj pik — kje tu vidite prevaro?"
„Hm!" — Igrali so nadalje iri izgubljali kot preje, a pod brki — vrag ga vzemi I — tajno se neznanec smeje.
Zdaj so videli vsi trije : „Kaj imate tu v rokavi?" Nihče ni namerjal dolgo — kar po hrbtu in po glavi!
Kupic dvoje se na tleh je in na steni razletelo, stol zadel s pestjo je Malič — ali stola ni bolelo!
Mežnar Stanko je odzvonil: „Sveta maša je minila!" Za trenotek vsa se krčma kakor panj je napolnila.
Vsa soseska se krohoče: „Kaj, vi tepete se z zrakom?" Kvartoperci zro v praznino: ..Kdo je bil ta lopov lakom?"
„Lakom gori, lakom doli, jaz o njem vem samo eno," si krčmar pomane roke, „meni plačal je pošteno 1"
Pokopališče svete Barbare.
Tako pod solncem, kot so tu grobovi, kjer, Silvin, spi|—tako bi ležal rad! Tam izza črešenj mahoviti krovi, čez Kulpo grad se je zazrl v prepad.
Ni žvenk zamolkli ure polunočne, ni tihi mesec, čez polje razlit, poldneva so fanfare svetlozvočne budile iz gomile te na svit.
Na glavi s slamnikom, s palico v roki, tako si šetal z grička se na breg, na travi žametni, na jasni loki sedel si, zrl valov srebrni beg.
Bolj spod te je predrožil Spahič stari na kranjsko stran... pogledal je zavzet:
„Saj je umrl, hm — kaj še tod slepari?" No starec vidi, vse pozabi spet...
Kot račke so devojke perušale, konoplje so namakale pojoč, kot račke so se bele razbežale —-kaj takega si kliknil jim gredoč?
Le stara Manda, ta se ti približa: „Kaj niste Silvin to, gospod?... Moj Bog!" In trikrat se po vlaški brž prekriža: „Kaj goni vas po svetu še okrog?
Na Žežlju pri Mariji^ maše črne... tri maše črne.. Še končala ni, on scepeta z nogo in se obrne, in od takrat zlovoljen večno spi...
Ah, Silvin, vem: Teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal! F\ — kaj si dal besedo stari babi! Devojke bil bi k sebi prikramljal!
Sentimentalna romanca.
Ti prva moja ljubica, ti ljubica moja prava, od mojega srca pozdravljena, stotisočkrat bodi zdrava!
Pa kadar se ti možila boš, jaz priti ne pozabim, in če me ne povabiš ti, pa se ti sam povabim.
Poslušaj, da pesem zapojem ti, čul v Krajini sem jo Beli: Oj Marica, kaj si mi žalostna? Glej, svatje tako so veseli!
„Kaj bi ne bila žalostna, ko sem se poročila, udala za moža nedragega, kaj žalostna bi ne bila?!"
Ko jagmila sta se z ženinom, ona vedno je bila zadnja, ko robce delili so s šalami, je v robec zaplakala jadna.
Pa pride polnoč in ugasne se luč — tega čakala kri je mlada — zdaj vse navskrižem poljublja se, to je stara naša navada.
Med devojkami zavreščalo je — To bil je Zorenski Mate — ej, še starejšina Lukič potem si brisal je brke košate!
fl ženin poljubil Marice ni, nekdo jo je drugi poljubil, iz grpba to dragega bil je poljub, ki jo zaman je snubil.
In k možu ni v posteljo legla nikdar, od dne do dne bolj je bledela, in v dalje neznane z velikimi očmi je hrepenela ...
A zapojmo le, saj smo mladi, saj smo mladi in zdravi, in kadar žalost mimo gre, pri nas se ne ustavi...
Kiš.
Stari Kiš sedi sredi izbe svoje, gladi mačico in poje.
Jaz sem te spoznal po beli dlačici, jaz sem te spoznal po tvoji mehki tačici!
Tvoja mati... Dosti, dosti, dosti greha in trpljenja! Bog nam vsem oprosti!
Pa so rekli:
Kaj boš, siva brada!
Kaj bi s tabo
v hladnem gnezdu mlada!
Frk po svetu,
kot je že navada!
Govorili so,
a jaz sem plakal,
plakal, ljubil verno
in sem čakal, čakal.
In sem čakal, čakal —
ne zaman; —
Kako si upadla, bleda,
in pogled solzan, skesan . . .
Vse je prav in vse je jasno,
kakor v solncu dober dan ...
Le zvonite, le zvonite z vsemi — tinka — tonka — tinka 1 Ženko mojo pokopljite, saj imam še sinka!
Veš-li, kaj si šepetali naskrivaj so, sinček moj? Br, bedaki, da jaz nisem oče tvoj.
Potle, da umrl si, mi dejali so,
krsto — haha! Blazno! Blazno! — Krsto — le premisli — prazno pokopali so.
Jaz pa od pogreba sem prišel, ti na pragu mojem si sedel,
in jaz sem te zpoznal po beli dlačici, in jaz sem te spoznal po tvoji mehki tačici!
Sveti trije kralji.
V viharju mi okna žvenkečejo, pred oknom mi konji rezgečejo. „Hej, vstani, zaspani gospodar, mi smo Gašper, Miha, Boltažar, smo sveti trije kralji; iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj in trudni smo vsi, bi radi tu nočevali."
Konjiče v hlev pa po vina v klet.. . „Ajd v kuhinjo, ženka, peč in cvret! Kaj se ti tako je raztrgal obraz? Sveti trije kralji nocoj so pri nas, poglej jih — za mizo sedijo!"
Na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašper na palici zvezdo drži, od nje trije roglji štrlijo.
In mož se k njim nagne zaupno med tem:
„To greste tja v mesto Betlehem?
In zvezda rogata vam kaže pot...
baš danes so pravili v cerkvi gospod ..."
Sveti trije kralji sedijo,
na glavi se vsakemu krona blešči,
in Gašper na palici zvezdo drži,
a vsi trije molčijo.
„ft kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski tič, ne bojte se, jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan — Bog živi!" — a oni sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo ...
„No, baba, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, sveti trije kralji hudo se drže ... sveti trije kralji... kaj hočete?..." Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne kože ni, in vanj, in vanj strmijo .. .
In kot pri -večernicah, kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas, vsi trije naenkrat: „Saj vabil si nas!" Le to — in potem molčijo; — na licih mesa jim ne kože ni, velike votline so njih oči — tak do jutra vanj strmijo . . .
S
iiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiHiniiiiii
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaii
H
RUDOLF MAISTER — VOJflNOV:
Tihotapec.
Curkoma iz neba lije dež. Kolpa ljute vale meče v črne skale, smreke plove izruvane v breg.
Graničar na bregu mlad stoji, v temo se ozira in z roko opira na nabite puške mrzlo cev.
V	kočo rodno mu uhaja duh ...
V	njej ženica čuje, sinka mu varuje.
Lakot v kotu čuje noč in dan.
In iz koče mu zaplove duh
v hiše prebogate ...
Krone vidi zlate,
krono stavi sam si na glavo ...
Sredi Kolpe zarezgeče konj, zarezgeče drugi... Kdo se v divji strugi drzne z vali meriti nocoj!?
Stoj! Kdo plavaš mi črez Kolpo! Hoj! Če si božji, kdo si? Moja puška nosi tihotapcem mrzlo smrt v srce!
Čuj! Ne streljaj! Slišiš onkraj krik? Stražniki drvijo, da me ulovijo ... Sto kovanih za rešitev, na!
Sto cekinov zlatih, težkih — sto...
V	koči suha beda lačno ženo gleda
in otroka... Hitro iz vode!
Že doseza tihotapec breg.
V	mokri temni noči puška glasno poči,
skalna pot odmeva od kopit...
Curkoma iz neba lije dež. Kolpa v črne skale meče ljute vale,
z njimi graničar gre mrtev v noč.
Kazaška.
Je kazak napajal konja, Sonja vodo zajemala, tiho v mrak zapel kazak, Sonja zaplakala.
„Oj, nocoj napajam zadnjič vranca v sveti naši Volgi. Jutri že odjašem v boj, po pustinji dolgi...
Stokrat vstal bo dan mi beli, stokrat zora zasijala, jaz bom že na straži stal, ti še sladko spala----"
„„Stokrat vstal bo dan ti beli, stokrat zora zasijala, ti boš že na straži stal, jaz pa še plakala..."
CVETKO GOLflR:
Kmečka svatba.
To piskajo, vriskajo, bas buči, na svatbo veselje, srenja hiti.
Bobni, bobni hiša, in okna zvenče, objemajo kmetje, kmetice mlade.
Majolčica roma od strinj do berača, in rožica rdeča cvete iz kolača.
Od radosti same se ženin smehlja in šopek spreminjast na prsih ima.
„Oj, Micika, moja ženica sladka, Bog živi te, ljuba, izpijva do dna!"
Nevestica lepa od zdravja žari se, blestijo kot zarjica njene oči se.
Sedaj starejšina majolko je vzel, košat in bahat je mogočno zapel:
„Oj, oče nebeški, glej," pesem odmeva, prisrčno jo svatovska družba prepeva.
Zablisnejo žarko nebeške se line, in rajska svetloba v oči jim zasine.
Na zlatih oblakih sloni sam Bog oče in s kupico v roki nazdraviti hoče.
In brada mu polje kot biserno morje, srebrno se lije kot zor čez pogorje.
Nasmeje nevesti se gorko tako, z njo trči prijazno in pije nato.
Harmonike, rajanje, petje in smeh, tako mi svatujemo v gorskih vaseh.
Majda in javor.
Ko se Majda je možila, v gozd pritekla je zeleni, kjer je rasel vitki javor. „Hočeš biti starejšina? Jutri bode ženitnina."
„Oj," se je začudil javor. „Starejšina, pa zakaj ne? Še desetkrat, če desetkrat omoži se lepa Majda."
To so zašumeli svatje, mlade snahe in snašice, sladkoroke krasotice, ko na svatbo pride javor. Prištorkljal je v črnih škornjih, se prizibal ves okoren, v bujni kučmi, vsi zeleni.
„Glejte, glejte, dobri javor, kakšen krasen starejšina! Jak je v pleča, v pas je vitek, bogme, baš junak je pravi."
In darove je prinesel za nevesto, lepo Majdo: Gozdnega mahu za zdravje in kristal iz žive skale in zlata žarečo kepo. Kar ponudi se mu Kata: „Javorček, greš z mano plesat?" „Ho-ho, rad bi, pa ne morem, vse pretežke so mi noge, preširoka mi je kučma, previsoka mi je glava. Rajši srečo voščim Majdi: Dan in noč naj teče zibka, sin za sinom vsi junaki, kot izsekani iz jekla."
Javor se zahohotal je, a nevestica, a Majda
vse do nedri je zardela. Sedel je za dolgo mizo, trkal, pil, se bratil s svati, celo vedro sam je zvrnil.
Hihitale so svatice, v pečah svilnih, zlatih pasih, in mežikale poredno s črnimi so si očesci, ko spet v goro je odhajal. Bil pijan je gozdni gazda, sem in tja je kolovrati!, se spotikal in kolebal, v rjavo rebro se košatil.
Kar zaplosne mlada Kata: „Mož, preveč ste naložili!" Postoji in reče javor: „Oj, ti Kata, Katka mala, nase glej, ti škrat poredni, kaj bo drevi, ve tvoj Marko. Glej, da prej ne bode treba ti pri krstu kuma, kakor starejšine na ženitvi."
In kot grom se zagrohoče, da se gora je potresla. Se okrene, se zamaje in široko se odguga v dom zeleni, v solnčno hišo.
Poletna romanca.
Tiha zarja se v očeh je devi mladi zaiskrila, roža ji poletna venec v kito zlatih las povila.
Njiva je klasila, cvela, a nevestica jokala — grenke slutnje o življenju, venec vene, noč je pala . . .
Glej na prtu križ srebrni ■— ne stoji tam krsta njena? Kot bi videla v njej sebe, hladna krila jo koprena ...
Čas podi vihraje leto, sneg in zima, solnce, vesna — jasno vriskajo škrjančki, zopet noč svatuje kresna.
Njiva je klasila, cvela, mlada žena ni jokala: Venec ji ovija čelo, trudna v rožah je ležala.
Tihe so ji ustne, prsti molijo razpelo zlato — jasno so škrjančki peli, vriskali nad solnčno trato.
Vijola.
Vijola, modra in rumena. Marija, z rožami češčena!
Vsa v glorijoli solne stoji, bleščijo milost ji oči.
V naročju njenem božji sin igra se z žarom dragotin.
Iz demantnih je solz nakit okoli vrata mu ovit,
in jabolko je iz zlata, ki v desni roki ga ima.
Stopinja plaha zadrhti, zablodijo kalne oči.
In večna luč in tih somrak — k Mariji plava klic grenak:
»Kraljica, Jezus mali ti, kdo v prsih ogenj pogasi
ljubezni greha in gorja, ki peče, žge me dnu srca in —
Le v črni grob se mi mudi, Kraljica, Jezus mali ti!"
In božji sin se nasmehlja in zlato jabolko ji da
s prestola svoje milosti, ki v prahu k njemu hrepeni.
Vijola, modra in rumena, Marija, z rožami češčena!
B
VLADIMIR LEVSTIK:
Štirska romanca.
O, kdor je vzljubil vas, gorice naše, ta lic device več ne zaželi; pred zidanico poje čare vaše in srka vaših trt božansko kri!
Obesit se je šel na reber solnčno obupnih misli poln študent Andraž in klel polje in klel nebo brezkončno in klel nezveste svoje ljube laž.
Od smeha se je loža zasolzila; „Pa bodi moj odslej! Jaz ne slepim in s komer sem ljubezni vez sklenila, do praga smrti več ga ne pustim!"
Ubogal je Andraž, zaklel se kupi in vinski hram je dom njegov postal; tam lečil je življenja strup gorjupi, tam knjige prašne je pod sod zagnal:
„Ti, čaša jasna, bodi mi boginja, ti do resnice moj edini most; iz tebe le spoznanje se utrinja in sreča vsa, življenja vsa modrost!"
Andraž prebiva v zidanici beli in srčna rana več ga ne skeli; odkar življenja križe tak si celi, živ človek treznega še videl ni.
Ce pa nekoč se ljubica prijoče in z belim čelom skloni se do tal, ej, to se vam Andraže zakrohoče, ej, to se bo Andraže vam smejal:
»Odpustil, deklica, sem ti že davno; ljubezen, dekle, pa je davno preč: kdor pije vince tole naše slavno, še raja božjega ne mara več!
O, kdor je vzljubil vas, gorice naše, ta lic device več ne zaželi; pred vinskim hramom poje čare vaše in srka vaših trt božansko kri!"
8
VSEBINA:
Stran
Uvod..................3
Narodni: Lepa Vida.............7
Rošlin in Verjanko...........10
Fran Prešeren: Turjaška Rozamunda.......13
Zdravilo ljubezni............17
Povodnji mož .... ........21
Neiztrohnjeno srce...........24
Ženska zvestoba............26
Orglar...............35
Simon Jenko: Zaklad.............37
Knezov zet............. .	39
Fran Levstik: Ubežni kralj...........42
Ribičeva hči.............44
Reka................45
Živopisec in Marija...........47
Josip Stritar: Turki na Slevici..........52
„Raja" III. Begun...........55
Jos. Pagliaruzzi-Krilan: Smrt carja Samuela.....58
Rada................60
Ljubica...............63
Jos. Freuensfeld-Radinski: Trije vojaki.......66
Simon Gregorčič: Jeftejeva prisega........68
Rabeljsko jezero............71
Nevesta...............11
Tri lipe...............80
Anton Aškerc: Brodnik............84
Svatba v Logžh............86
Stran
Anton Aškerc: Vinska' bajka..........89
Na sedmini.............91
Mejnik...............95
Iškarijot..............96
Ponočna pčtnica...........99
„Stara pravda". V. Tlaka........101
VI. Boj pri Brežicah.......104
X. Kronanje v Zagrebu......105
Čaša nesmrtnosti...........110
Fran Gestrin: Naročilo............115
Dragotin Kette: Podgorska svetnica.......117
Skozi gozd je šel............120
Jos. Murn-Aleksandrov: Balada o kvatrni noči ...	121
Vrnitev...............122
Ivan Cankar: Sultanove sandale........125
Sulamit...............126
Oton Župančič: Kvartoperci..........129
Pokopališče svete Barbare........131
Sentimentalna romanca........132
Kiš................134
Sveti trije kralji............136
R. Maister-Vojanov: Tihotapec.........139
Kazaška..............141
Cvetko-Golar: Kmečka svatba.........142
Majda in javor............143
Poletna romanca...........146
Vijola................147
Vladimir Levstik: Štirska romanca........149
3UANL
SPLOŠNA KNJIŽNICA.
PRIPOVEDNI SPISI:
fl'breht Ivan: Ranjena gruda,
povest, zv. 1., broš. 12'—, vez. 17—.
Albreht Ivan: flndrej Ternouc,
relijefna karikatura, zv. 10., brOš. 6'—, vez. II-—. Arcibašev M.-Krašovec St.: Sa-nin, roman, zv.52., broš. 52"—, vez. 60'—. Bulwer E. L.-A. G.: Poslednji dnevi Pompejev, roman,
I.	del, zv. 24., broš. 30 —, vez. 36"-.
Bulvver E. L.-A. G.: Poslednji dnevi Pompejev, roman,
II.	del, zv. 25., broš. 26—, vez. 32"-.
Burroughs E. R.—z—: Tarzah, sin opice, roman, L, zv. 29., broš. 30—, vez. 36'—. Burroughs E. R—z—: Tarzan in svet, roman, II., zv. 38., broš. 30—, vez. 36'—.
Burroughs Edg. R.--z—: Tar-
zanove živali, roman, III., zvezek 48„ broš. 30"—, vez. 36'—.
Burroughs Edg. R.—z—: Tarzanov sin, roman, IV., zv.49., broš. 30'—, vez. 36'—. Gaboriau E. - E. V.: Akt št. 113, roman, zv. 8., broš. 22"—, vez. 28—.
Garšin V. M.-Žun G.: Nadežda Nikolajevna, roman, zv. 13., broš. 10—, vez. 15—.
Goncourt Edmond in Jules - P. V. B.: Renče Mauperin, roman, zv. 15., broš. 15'—, vez.
•21—.
Mčrimče Prosper - Pretnar M.: Verne duše v vicah, povest, zv. 17., broš. 9.—, vez. 14"—. Meško Ksaver: Listki, črtice, novele, profili, zv.36., broš. 18'—, vez. 24'—. Milčinski Fran: Fridolin Žolna in njegova družina,« zv. 5., broš. 8"—, vez. 13;—. Milčinski Fran-Frid.Žolna: Dvanajst kratkočasnih zgodbic zv. 21., broš. 8'—, vez. 13'— Murger-Tominec: La Boh&me roman, zv. 39., broš. 35"— vez. 42—. Murnik Rado: Na Bledu, povest zv. 2., broš. 16—, vez. 22 — Salust Krisp - Dokler: Vojna z Jugurto, zv. 35., broš. 16 -vez. 22"—. Tolstoj Lev N.-Pogačnik Fran Kreutzerjeva sonata, roman zv. 22., broš. 14'—, vez. 20 — Utva: flndersenove pripovedke
zv. 7., broš. 12"—. vez. 17' Wilde Oskar-Vurnik Z.: Slika Doriana Graya, zv. 50., broš 36"—, vez. 44'—. Zeyer Julius - Bradač dr. Fran Gompači in Komurasaki roman, zv. 20., broš. 14" vez. 20'—.
Andrejev Leonid - Vidmar Jos.: Črne maske, igra v 2 dej., zv. 26., broš. 12'—, vez. 17'—.
Golia Pavel: Peterčkove poslednje sanje, božična povest v 4 slikah, zv. 11., broš. 12'—, vez. 17'—.
DRAMATSKI SPISI:
Hauptmann Gerhart-Funtek A.: Potopljeni zvon, dramatska bajka v 5 dej., zv. 19., broš. 16'—, vez. 22'—.
Lipovec L.: Čisto rodoljubje (Spodobni ljudje 1.), enode-janka, zv. 30., broš. 6'—.
Lipovec L.: Roka roko... (Spodobni ljudje II.), enodejanka, zv. 31., broš. 6'—.
Lipovec L.: Živeti! (Spodobni ljudje III.), enodejanka, žv.32., broš. 6'—.
Lipovec L.-. Iskrena ljubezen (Spodobni ljudje IV.), enodejanka, zv. 33., broš. 5'—.
Lipovec L.: Prekvašeni svet (Spodobni ljudje — epilog), enodejanka, zvezek 34., broš. 9—.
Lipovec L.: Spodobni ljudje I., II., III, IV. in epilog, pet eno-dejank, zvezek 30 — 34., vez. 36"-.
Milčinski Fran: Mogočni prstan, nar. pravljica v 4 dej., zv. 12., broš. 12"—, vez. 17'—.
Novak Lad.-Bradač dr. Fr.: Ljubosumnost, veseloigra v 1 dejanju, zv. 6., broš. 6"-, vez. 11"—.
Remec Alojzij: Magda, tragedija ubogega dekleta v 12 scenah, zv. 46., broš. 14 —, vez. 20'—.
Rozman Ivan: Testament, ljudska drama v 4 dej., zv. 3., broš. 12"-, vez. 17"—.
Sophokles-Golar Cv.: Antigone, žalna igra, zv. 23., broš. 9"—, vez. 14"—.
Vrhlicky Jaroslav-Bradač dr. Fr.: Oporoka lukovškega graj-ščaka, veseloigra v 1 de.j, zv. 18., broš. 6"—, vez. 11'—.
Župančič Oton: Veronika De-seniška, tragedija v 5 dej, zv. 28., broš. 25 -, vez. 32"—.
PESMI:
Golar Cvetko: Poletno klasje,
zv. 4., broš. 20'—, vez. 26'—. Samec Janko: Življenje, zv. 16., broš. 15"—, vez. 20"—.
Golar Cvetko: Slovenske balade in romance, zv. 51., broš. 24'—, vez. 32'—.
MLADINSKI SPISI:
Golar Cvetko: Slovenske balade in romance, zvezek 51., broš. 24'—, vez. 32'—.
Golia Pavel: Peterčkove poslednje sanje, božična po-
vest v 4 slikah, zvezek 11., broš. 12'—, vez. 17'—.
Milčinski Fran: Mogočni prstap, narodna pravljica v4 dejanjih, zv. 12., broš. 12'—, vez. 17'—.
HUMORISTIČNI SPISI:
Feigel Damir: Domače živali, zvezek 37., broš. 10"—, vez. 15'—.
Milčinski Fran: Fridolin Žolna in njegova družina, zv. 5.,
broš. 8'—, vez. 13—.
Milčinski Fran-Frid. Žolna: .Dvanajst kratkočasnih zgodbic,
zv. 21., broš. 8' — , vez. 13'—. Murnik Rado: Na Bledu, povest, zvezek 2., broš. 16'—, vez. 22'—.
STROKOVNI SPISI:
Engliš dr. Karl-Ogris dr. Albin: Denar, nar.-gospodarski spis, zv. 14., broš. 26'—, vez. 32' -.
Erjavec Fran: Brezposelnost, socijalno-politični spis, zv. 27, broš. 12'—, vez. 17'—.
Gosti dr. Fran: Misterij duše poljuden pregled psihijatrije zv. 47., broš. 35'—, vez. 42' Plečnik dr. Fran: Skelet (Repe titorij anatomije, I.), zv. 40. broš. 24'—.