Pisanje v Ijudski šoli. V naj novejšem fasu ne gloda se veliko na lepo pisanje ali na lepopisje v ljudski šoli, kcr večina učiteljev ravna se po pravilu, da naj se učenci vadijo bolj spisovati in o spisanem govoriti i. t. d. To jc prav; toda kaže se, da se lepa pisava vedno bolj pogreša po šolah in sploh v vsakdanjem življenji. Težko dobi se kje še kako lepo pisanje, in tako imenovani krasopisi so bele vrane. Še celo med učitelji je malo takih pisalcev, da bi učencem za zgled pisali. Če bode to tako napredovalo, kmali ne bodemo videli nikakoršnega lepega rokopisa več, ia ljudje bodo tako neredno pisali, da pozneje sami svojega rokopisa ne bodo razločevali. Čas je, da se tej napaki v ljudski šoli vrata zapirajo, in da se bolje gleda na lepo pisanje. Dobro vemo, da sedaj učitelj pri tolikih šolskih naukih ne more veliko časa porabiti za pisanje, vendar, ako ima učitelj sam okus za lepo pisavo, bode pri vsaki priliki učence napeljeval, da jim že v začetku, že pri zlogovanji položi pravo podlago za lepo pisanje. Zavoljo tega naj učitelj 1. že pri pervem nauku, ako se učenci uče čerke poznavati, imenovati in pisati, pazi, da jim vsako ecrko pravilno na tablo zapiše in razlaga po vseh njenih delih. 2. Učitelj naj učencem nikoli ne pustf, da bi prehitro pisali, torej naj jim tudi prehitro podobo za podobo ne kaže, teinuč malo, pa to malo naj dobro prebavljajo. 3. Kedar pervenci na tablico pišejo, naj učitelj pazi, da učenci čertala prav derže in da imajo primerne dobre tablice, ker na mastno zamazane ploščice se ne more dobro pisati. Izgovor, da je za pervence vse dobro, je zelo slab; ravno učenci pervenci morajo imeti dobro pisalno orodje. 4. Ko učenci začenjajo pervikrat na papir pisati, ima učitelj mnogo mnogo dela, posebno, če je v enem razredu veliko učencev. Učitelj naj poglavitna vodila pri pisanji naj pred kaže vsem učencem vkup; potem naj učence razdeli v oddelke tako, da niore vsakemu posamesnemu uiY:encu posebcj pokazati, kako naj prijemlje pero in kako naj piše, kako naj sedi pri pisanji i. t. d. Vseh teh poprav pa naj učitelj nikar kar trenutka ne odlaša, kajti vsaka količkaj vkoreninjena napaka pri pisanji se pozneje težko težko odpravlja. Torej je res, da ima učitelj pri pisanji mnogo mnogo dela, kterega ne sme kar nič zanemarjati. 5. Ko učenci pišejo na papir, naj učitelj pazi, da imajo dobra, ne preterda peresa in sicer taka, ki so elastična in ojstra. Na deželi je naj bolje, da ima učitelj sam zalogo dobrega pisalnega orodja, in da ga učencem kar je moč po ceni prodaja. V mestih pa naj učitelj tergovcem naroča, kje in kakšno pisalno orodje naj si naročajo, in učencem naj pove, pri kom je to orodje naj bolje in po ceni. 6. Kjer učitelj rabi pisne knjižice z zgledi, naj gleda, da naj pred učencem priiuerne izbere, potem pa naj ne pusti učencev dolgo samih pisati, temuč naj sedaj temu, sedaj unemu kaže, kaj je naredil prav, kje kaj napak ali še celo popolnoma skaženo. Splošne napake naj kaže na veliki šolski tabli, da vsi učenci vidijo. 7. Akoravno pa imajo učenci knjižice z zgledi, vendar mora učitelj tudi večkrat na tablo zglede pisati, pa nikoli dolgo enega na tabli pustiti. Za vsako učno uro naj imajo učenci kaj novega na tabli. Učitelj pa naj vse te zglede piše v pričo učencev, ker učenci moiajo viditi, kako se čerke izrazujejo in ena z drugo vežejo. 8. Spise, ki jih učenci doma ali v šoli pišejo, naj učitelj vselej tudi z ozirom na lepo pisavo pregleda in učencein popravlja.