Jezikov nauk v prvem šolskem letu. (Jakob Dimnik.) 4. vaja. m — m. Most. (Popis.) fo vodi ne moreino hoditi. Zakaj ne? Da moremo !s»f>" peš ali tudi z vozom črez globoko reko, naredimo ^ raost. Mostovri so leseni, kameniti ali tudi železni. Mostovi so široki in dolgi. Po sredi mostu hodi živina in vozovi, pri kraju pa hodijo ljudje. Da kdo ne pade v vodo, je pri kraju narejena ograja. Ne obešajte se na ograjo, da ne padate v vodo! — Brv je ozka in kratka. Cez brv ne morem z vozom. (Podoba mostu.) lzpraševanje. Dve kozi. (Pripovedka.) Dve kozi se sreeata na ozki brvi, katero so postavili črez deroč potok. Vsaka hoče iti na drugo stran brega. ,,Pojdi mi s pota!" pravi prva. -To bi bilo lepo!" pravi druga. «Vrni se ti in umakni.se mi, zakaj jaz sem bila prva na brvi". MKaj blebetaš!" pravi prva, Jaz kot starejša naj bi se ti umaknila? Nikdar ne!" Nobena se noče udati in se drugi umakniti. Dolgo casa se prepirata jn naposled se celo stepeta. Svoji glavi upogneta ter se zatečeta druga proti drugi. Od hudega sunka pa zgubita obe ravnotežje ter padeta v deročo vodo. Le z veliko težavo se rešita srečno iz vode na breg. Pouk: ,,Boljše je žlica šoka v miru, kot polna rniza v prepiru" — pravi pregovor. Kozi sta se prepirali ter bili svojeglavni in trdovratni. Videli smo, kako se godi svojeglavnira in trdovratnim. Ne bodite torej svojeglavni in trdovratni ter se ne prepirajte, zakaj: ,,Kjer biva nesloga, je vedno prepir, se slogo pa druži nebeški se mir." Ponavljanje na stavljena vprašanja. Spoštuj starost! (Pripovedka) Prerok Elizej je prebival v Jerihi. Od tod je šel enkrat v Betel, kjer so molili zlato tele. Otroci m\x pridejo iz mesta na proti. Zasmehujejo ga in vpijejo, rekoč: ^Pojdi gori, plešec, pojdi gori, plešec!" Elizej se k njim obrne in jim žuga v Gospodovem iwenu. Neutegoma se začuje iz bližnjega gozda »»rmranje: mmmmm, dva medveda priskočita iz gozda in raztrgata vse otroke! Iskanje glasu. »Medveda sta mrmrala mmm". Ta stavek je prav pripraven za iskanje glasu ,,m". Učitelj postopaj tako, kakor smo pokazali pri prejšnjih črkah. Daljne vaje: 1. Pokaže se pisana črka Bm". — 2. Razlagajo se njeni deli (štiri tanke, tri debele črte.) — 3. Vaje v pisanji v zraku, na tabli in ploščici. 4. Poišče se ta črka na stenski tabli in v Abecedniku. — 5. Pokaže se tiskana črka m, najprvo s kredo na tablo, primerja s pisano ter poišče tudi na stenski tabli in v Abecedniku. — 6. Priraerja se s črko n. — 7. Zveza z niu in 8mu, najprvo s pomočjo čitalnega stroja po tako imenovanem lovljenji črk in sicer tako-le: Učitelj postavi ni" na levo, nm" pa na desno, pol metra narazen. Kako se zove ta (i)? Kako ta (m)? Pazite! i bo m lovil. Kakor hitro „*" črko vmu vlovi, zakriči ta. Kako pa? (m). Med potjo pa ta vedno kriči iiii, dokler da m ne vjame. Hočem vam to enkrat pokazati, potem boste pa vi poskusili. m se pusti na svojem mestu, i pa se počasi, ne da bi se z roko zakrival, proti m premiče. Med tern učitelj celi čas izgovarja iiiii, dokler se i m dotakne. V tem trenutku, ko se to zgodi, izreče se m, tako da se celo čitanje tako-le glasi: iiiim. Ko je učitelj to dva-trikrat pokazal, pusti to otroke storiti. Ta poskus se niora večkrat ponoviti; črki se postavljeta bolj skupaj in naposled pa popolnoma ena tik druge in učitelj pravi: Zdaj hočemo pa ti črki kar tako eno za drugo čitati. Najprej čitajte prvo in potem drugo. Ne sraete pa vines prenehati. S prstora vam bodem pod črkami kazal, kako hitro morate čitati. Pridi sem in poskusi še ti tako! Ti! Ti! Ti! Prav tako se uči tudi mi, um, mu i. t. d. Razliko glasov n in m mora učitelj posebno dobro povdarjati ter zahtevati od otrok, da jih vsak posamezno izgovarja. Da jih otroci laglje in prej razločujejo, iraenujmo n. wnosljač", m pa nmrmrač". Učitelj ne hiti prevec pri teh vajah. En teden je za vaje s črko m neobhodno potreben. 5. vaja. 0 O. Oko. (Popis.) Oko je ljubi dar Božji. Postavljeno je med trde kosti, da se ne oškoduje. V sredi očesa je raajhna črna pika; irnenuje se punčiča. Okoli punoice je višnjev, ali rujav ali siv obroček. Punčica s tem obročkom se imenuje očesna zvezda. Zvunanji rob očesa je višnjevkastobel. Okoli očij so trepavrjice. Trepavnice zapirajo o č i. Iz trepavnic rastejo vejice-. Vejice varujejo oko prahu. Nad očrai so obrvi. Obrvi odvračajo pot, ki teče po čelu. Ako rni kaj v oko pade, pritečejo solze in je izmijejo. Z očmi vidimo; kdor ne vidi, je slep. Oko hočemo vedno varovati. 0 rnraku in na solncu ne bererao; tudi ne zremo v solnce in luč. Vsak dan si oko in ves obraz umivamo. Ponavljanje na stavljena vprašanja. Bog vse vidi. (Pripovedka.) »Oče, kaj pa pomeni oko na cerkvenih vratih?" vpraša Oton očeta iz cerkve grede. ,,To kaže, da Bog vse vidi in vse ve", pravijo oče. »On nas gleda doma in v cerkvi, po noči in po dnevi, v temi in na svitlem. V zeraljo, v globoko jamo vidi Božje oko. Tudi v postelji, kjer ležiš, ne moreš se skriti Bogu. Bog vse vidi. Bog nam je dal dušo in telo, torej nam vidi v srce. On ve, kaj mislimo in želimo. Bog vse ve. Bog vse vidi in vse ve, hrani čisto rnu srce! Iskanje glasu; pisani in tiskani o—o. Iz enega teh-le stavkov se izpelje glas o: nOko je dar Božji." — »Okoli očij so trepavnice." — ,,Obrvi odvračajo pot." — WZ ocrni vidimo." — rOko hočemo varovati." — »Bog vse vidi." i. t. d. Ko se je poiskoval glas o, se pokaže pisana in potem tiskana črka. Pisanje po taktu: o = o, ena okroglo gor, pentlja ena, gor! Tvarina iz Abecednika se prepiše. Iz posameznih besed se snujejo in zapisujejo stavki n. pr. on nima uraa; on in ona sta pridna = on in ona — —; vaje v citanju na čitalnem stroju, na stenski tabli in v Abecedniku. Učenci naj se vadijo večkrat tudi v zapisovanji besed po posluhu. Dotične besede se izvajajo iz stavkov, učenci naznanijo, iz katerih glasov so sestavljene ter zapišejo dotična znamenja za-nje. Uganka. Dve cesaričici v carskem dvoru sedita, vsakega vidita a sebe ne vidita. Kdo sta to? (Dalje prih.)