EL FORTIN
št. 5-6
TABOR NI SAMO ŽIVA VEZ MED ZDRUŽENIMI SLOVENSKIMI PROTIKOMUNISTI, AMPAK JE TUDI V VSEJ ZGODOVINI TISKANE SLOVENSKE BESEDE PRVI IN OBENEM NAJCENEJŠI TEČAJ SVOBODNEGA DEMOKRATSKEGA SOŽITJA IN RAZPRAVLJANJA; SAJ ŠE VEDNO STANE MANJ KOT ZAVOJČEK NAJCENEJŠIH CIGARET. — PROSIMO, DA SE TEGA ZAVEDATE IN REDNO TER PRAVOČASNO PORAVNATE NAROČNINO. — HVALA!
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor »Mnenje Z. D. S- P. B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so ,podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. ® Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko.
TABOK es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos. ® Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S- R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933.090
NAROČNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn. enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina
NASLOVNA SLIKA
Orlov vrh na slovenski pristavi v Clevelandu. — Odkar so rddči razbojniki v izbruhu nekulture zravnali grobišča padlih domobrancev v Gaju Junakov na Orlovem vrhu slovenske prestolnice, so slovenski zdomci na vseh ce8nah zemeljske oble prižgali večno luč v spomin tistih, ki bodo žareli kot moget-čen vzgled \ zgodovini poznih rodov, ko o nosilcih rdeče sramote dvajsetega
stoletja ne bo več sledu.
Bratje naši še trpijo,
>v hoj za nje, mi vsi, takoj!
(Domobranska pesem)
Junio 1967
BUENOS AIRES
Junij 1967
Los garanfes de la victoria y de la libertad
Al despertar la naturaleza en la primavera de 1946 reverdecieron las praderas y colinas. Los majestuosos pinos de Kočevski rog agregaron a su verde oscuro los nuevos brotes mas suaves, inelinando sus ramas en las brisas ;"rhnaverales, como si tuvieran la intuicion de que sus rafces dentro de po'’o tiempo cobiiaran la flor de la juventudl eslovena- En aquellos dias dc junio, cuando millones de personas daban la bienvenida a la libertad, estes jovenes eslovenos (domobranci: defensores del hogar y de la Patria) iniciaban su via crucis hacia la muerte, hacia la eternidad.. .
Ignuro el mundc sus' luchas " sus sacrificics y no se estremecio, cuando los comunistas, en la forma mas indigna y cruel, asesinaron y arrojaron sus martirizados cuerpos a las cavernas y grutas naturales.
Despues de la guerra, la prensa libre .escribio mucko acerca de las monstruosidades vividas durante el conflicto belico, acerca de los campos de concentracion, asesinatos en la Europa Oriental, procesos etc. Pero la prensa libre siguio y aiin sigue con los ojos vendados, ignorando aquellos ho-rrendos dias de junio de 1945 que fueron tan tnagicos para el pueblo es-lovsno.
Hov, a los veintidos anos de aquella carniceria humana, esa mišma prensa llamada “libre” sigue callando aua el martirio y el indigno entierro de todos estos hombres y jovenes eslovenos que defendieron su hogar. su Patria y su Dios.
Actualmente la prensa inunda sus paginas con noticias de la lucha en Vietnam y en otras partes del mundo, pero el clamor de los martires eslovenos no encuentra aun un lugar en sus rubros para dar la verdad al mundo. La excusa para negar la publicacion de esta verdad es siempre la ■mišma: Eso pertenece ya a la historia y como tal n0 corresponde a los aeontecimientos diarios. — Anos atras, cuando la sangre derramada estaba aiin caliente quien intento documentar la tragedia eslovena, obtuvo por respuesta: —Por ahora esto no lo podemos publicar, todavia, pero si, lo ha-remos cuando la situacion politica nos lo permita...
A pfsar de todo, la verdad sigue siendo la mišma, auinque huyamos de ella o no la queramos reconocer por tales o cuales motivos y scibre ella
no haya divulgacion. Esta verdad, que no puede ealificarse, nos grita que en el mes de junio de 1945; mas de 12.000 jovenes eslovenos sacrificaron sus vida? ya entonces cuando el Occidente creyo en los compromisos y co-existenc'ds con el mumdo comunista. Los .patriotas eslovenos eayeron ie-fendiendo : ienies oue son la base de la libertad. cailura V democrada. Mas aun: sucumbieron, pcrque creyeron en Occidente, pero čste negocio sus vidas cual si fueran hacienda. Algun dia, la Historia tendra que res-ponder sobre la mas grande tragedia de la historia eslove.na.
La Justicia Divina no juzga apresuradamente ni comete errores; por eso sabemos como terminaron algunos de los verdugos de los defensores eslovenos: mas de uno enloquecio; otros buscaron en el suicidio el silen-cio de su atormentada conciencia, la cual les objetaba los cr'mcnes come-tidos- Y ya los mismos deispotas comunistas discreparon en sus idcas, cun-dirron en la diesconfianza, persiguiendos« mutuamente, y su tan pregona-da “libertad y conquista social” fue la utopfa para sus propios 1 id c res. Para su economia en bancarrota, los demagogos comunistas no encuentran so-luciones ni en Oriente ni en Occidente. El grito de la libertad del pueblo, robustecido dia tras dia, va socavando las debiles base s del comunismo. En su propio “paraiso” que ellos mismos crearon aprisionados pregonan “.nu°vas reformas” para sacudirse el peso de la predestinada derrota. Si: tambien su tirania llegara a su fin; quiza antes de lo que nosotros mismos nensamos.
Los arroyos de sangre crearon entre el pueblo esloveno y el comunismo un insalvable precipicio. Aunque el comunismo exteriorice su arre-pentimiento con el no es posible ningun compromiso; j ni hoy ni manana!
De esto nos damos perfecta euenta especialmente los que hab,tamos en el mundo libre. No busquemos venganza pero si exijamo,s la justicia y verdad. Nosotros que fuimos testigos de la lueha del hombre esloveno contra la brutal usurpacion comunista; testigos que vieron como ss desan-grd el pueblo esloveno cuando la despiadada mano comunista clavo en su espalda el punal de la traicion en el momente mas triste de su milenario pasado: nosotros ks testigos vivientes de un pueblo diezmado, estamos obligados atestiguar a todos los libres del mundo la verdad de esta con-tknda- Es nuestro deber; luchar contra el comunismo hasta quc nuestra r”tria eneuentre su tan deseada y merecida ubicacion entre los pueblos libres: hasta que el comunismo no sca derrotado en su estructura internacional!
IReunamos nuestras fu-erzas y unidos enfrentemos al opresor de nues-trn Nacion! Recordemos que si bien cambiaron las circunstancias, nuestro propdsito no ha cambiado ni jamas cambiara.
T a sangre que hace veintidos anos anego el suelo esloveno, os la semilla que anuncia la ro.sureccidn de la vietoria y de la libertad. Con el • er dlo de un pueblo sacrificado, y sabiendo oue hamos combatido ipor una causa justa, uniremos r	i usodo v caminaremos con pasp. firme ha-
n 1o que fue, es y sera siempre nuestro sublime ideal: [LIBERTAD!
The darkesf days of the Slovenian hisfory
Twenty—two years have passed since the 12.000 men of a small Slo-vanian nation were victims of one of the most barbarous of crimes. The tcdies of those unfortunates have since desintegrated, but the memory ef them is stili alive in the hearths of Slovenian people. The memory of these DARKEST DAYS OF SLOVENIAN HISTORV shall never be forgotten.
The Slovenes are one of the smallest ethnic divisions of the South Slavic groups inhahiting the, State of Vugoslavia. Just hofiire Workl War II, there vvere about one million Slovenes in Yugoslavia and about t\vo-thirds of a million in northeastern Italy and Southern Austria. Their influence was for o,rder and moderate democracy. The Slovenes dsveloped into a highly industrious and moral people. During the last war, the Slovenian ethnological territory \vas divided among three occupators. Thou-sanths of Slovenian ended in those years in concentration camps, forced labor camps or in prisions. In those critical days, the Slovenian nation was stabibed in the back by the Communists, and forced to fight for her survival.
The month of May 1945 brought joy to millions of people in the vvorld. The \var was over. The day for which so many nations vvaited for so long a time had arrived. The joyous victory over slavery was, however, taken from some of the peoiple who bclieved in the democratic causo and who fought for the cause of freedom. Instead of freediom, so much desired, and for which so many lives \vere sacrificed, a ne\v tyranny came upcn them. The tyranny of Communist dictatorship and slavery. Among the people to whom the Allied victory brought disappointment were the people of Slovenia. Allied governments recognized Communist Tito as the ruler of Yugoslavia thus committing the Yugoslavs to a new slavery.
In those May days thousandths of Slovenians left everything they vvorked for in, search for freedom. They left the country in search of free-c.om and the self-preservation. Among those were about 12-000 officers and men of the Slovenian national army — Home Guards (Slovenski domobranci), who crossed into British occupation zone of Austria. These unfortunate men were deceived by the British, and stairting May 24, 1945, till May 31, thev were forcefullv. under heavy guards and in locked cars sont to the red butchers in Slovenia- The minute those trains cro®srd the Vime slav border, they \vere openrd and tho men were evnosed to the most barbarous torture®. They were finally killed in cold blood and thrown into mass graves. Nearly ali perished in tkat butebery, only a fe\v escaped to become the eyes vvitnesses reporter® of these massacres-
Many of the families of those massacred are now living in the froe vrorld and are yet avvaiting some justice and explanation. They are not asking for reparation, but asking that the truth be known and that the sacrifice
of these Rallant men be acknowledjye.d and understood. The sacrifices of these gallant people clearly convey the trne image of Tito’s Communists, a n dl image of international Communism in whioh Tito plays a major role.
Let us not make any mistakes in describing Tito’s Communism. Tita is and will remain a prominent leader in the Communistic hiearchy. Titoism is the most dangerous, because it is so refined and crafty- It is decelving to the free world. Let us also remember that Communism is Communism, no matter what type. It is an evil and there can be no such thing ais a good evil. Without economic and cultural freedom, which does not exist in Communist Tugoslavia, there can be no other basic freedom, because freedom is not divisible. Slovenian people are hungry today, yet, their biggest hunger is for freedom. They are enslaved even now by the Communist do-minated Tito’s regime. Hcvvever, they live with the bope that the day \vil! come when they too shall be free to celebrate the victory and enjoy the freedom of which they were robbed in 1941 by the Nazis and in 1945 by the Communists.
May this short description of these Communist massacrcs serve; to be a warning and may it enlighten the free people of the world to the methods of Communism in practice. The Communists may from time to timie change their tactics and adapt their tactics in accordance to the par-ticular time and situation, but their final goal has never changed. This. we can clearly see this very day if we observe and carefully analyze the situation in Vietnam and! elswhere in southeast As:ia.
Poroki zmage in svobode
Pomlad 1945. Narava se je ogrnila s cvetjem. Ozelenele so trate in vrhovi. Tudi mogočni borovci v Ko&evskem rogu so ozeleneli in se mogočno klanjali v spomladanskem vetru. Kot bi vedeli, da bo pod njimi v najkrajšem času pokopan cvet slovenskega naroda-
V	tistih junijskih dneh, 'ko so milijoni pričakali svobodo, so slovenski domobranci odhajali v večnost... Svet ni spoznal njihove borbe in je dopustil, da so jih komunisti zverinsko pobili in vrgli v kraske jame.
V	vseh letih po vojni je svobodni tisk pisal o vojnih grozodejstvih, ipisai o koncentracijskih taboriščih, o p ono! ji h v vzi odni Evropi, o procesih itd... S voh-dni tisk pa je šel in gre še danes preko onih strašnih junijskih dni, ki ;:o bili tako tragični za slovenski narod- Danes po 22. letih ta tisk še vedno molči o pokolju in pokopu slovenek-* vojske. Novice o vojni proti komunistom v Vietnamu in drugje pjiivjo svetovno časopisje, članki v spomin pomorjenim slovenskim vojščakom ipa niso zaželeni. Običajen izgovor za odklonitev takih člankov je, „da je to pač zgodovina in ne spada v dnevno časopisje, ki je v prvi vrsti namenjeno dnevnim novicam “ Kdor je pred leti, ko je novica o pokolju bila še sveža, skušal objaviti dokumentariični prikaz slovenske tragedije podprt z izjavami očividcev
ja dobil odgovor: ..Zaenlkrat tega še ne moremo objaviti; bomo pa to storili, čim bodo politične prilike dopuščale.1'
Resnica pa kljub temu ostane vedno ista; tudi če od nje bežimo, ali če je nočemo videti in iz teh ali onih razlogov o njej nočemo poročati. Ta resnica govori, da je dalo junija meseca 1945 nad 12.000 slovenskih fantov svoja življenja takrat, Iko je Zapadi še verjel, da je s komunizmom možen kompromis in sožitje. Slovenski borci so padli, ker so branili ona načela, ki so temelj svobode, kulture in demokracije. Še več moremo reči: padli so, ker so verovali Zapadu; ta pa jih je prodal kot klavno živino. Zgodovina bo nekoč morala načeti tudi to vprašanje: vprašanje največje-ga pokolja v slovenski narodni zgodovini.
Božji mlini meljejo počasi, toda sigurno. Znano je, kako je končal marsikateri krvnik slovenskih domobrancev. Nekateri so zblazneli; spet drugi so si sami vzeli življenje, ker niso več mogli prenašati krika lastne vesti, ki je tudi njihove kosmate duše opominjala na zločin, katerega del so bili. Komunistični oblastniki se med seboj sami preganjajo in vedno manj zaupajo drug drugemu. Njihova tako opevana svoboda in ,,pridobitve" narodnoosvobodilne borbe so postale posmeh v bik komunistom samim. Gospodarstvo je uničeno in oblast ne najde rešitve ne na vzhodu, ne na zapahu. Klic po svobodi je med ljudmi vedno močnejši in ta klic izpodkopava že itak trhlo komunistično zgradbo. V' začaranem krogu, ki so ga sami ustvarili, tičijo in 'hlastajo po vedno novih reformah, da bi se izvili iz tega obroča — propada. Da, tudi njihove tiranije bo konec; morda preje, kot si mislimo.
Potoki krvi so ustvarili med slovenskim narodom in komunizmom prepad:, katerega je nemogoče premostiti. Naj se komunisti na zunaj še tako dobrikajo in naj še tako kažejo svoje kesanje, z njimi ne more biti nobenega kompromisa ne danes, ne v bodoče.
Tega se moramo zavedati zlasti tisti, ki živimo v svobodnem svetu. Ne iščimo maščevanja, zahtevajmo pa pravico in resnico. Mi, ki smo bili priče, kako se je slovenski mož in fant boril proti nasilju, priče, kako je slovenski narod krvavel, ko mu je komunist zabodel nož v hrbet tedaj, ko mu je bilo najhuje, smo dolžni izpričati resnico o tej borbi- Dolžni smo, boj proti komunizmu nadaljevati vs® do tedaj, dokler naša domovina ne bo zopet svobodna.
Tako nam veleva naša preteklost in to pričakuje od nas zasužnjeni slovenski narod. Združimo svoje sile in kot eden nastopajmo proti uničevalcem našega naroda! Zavedajmo se, da se naš boj ni popolnoma nič sipre-menil- Po 22. letih se je to ali ono spremenilo na zunaj, toda ideja in načela so ostala popolnoma ista in se ne morejo nikdar spremeniti.
Kri, ki je pred 22. leti napojila slovensko zemljo, je seme, ki bo nekoč obrodilo obilen sad. Ta kri je poroštvo zmage in svobode. S ponosom se torej ozirajmo v našo preteklost in pogumno stopajmo bodočim dnem naproti. Vse, kar nas loči, postavimo ob stran in posvetimo vse svoje sile enemu samemu cilju: Svobodi slovenskega naroda. Z vero v srcu in združeni v enoto glejmo z zaupanjem v bodočnost!
50 let majske declaracije
Ko je pred 50. leti (30. 5. 1917) dr. Anton Korošec v parlamentu na Dunaju prebral, najprej v srbohrvaščini, potem v nemščini to zgodovinsko slovensko izjavo, sem bil star 16 let.
Spominjamo se, kot da bi to bilo danes, s kakšnim navdušenjem so slovenski ljudje, preprosti in gosposki, kmečki in mestni, moški in ženske, sprejemali to deklaracijo in jo podpisovali. Rad sem takrat ,pomagal materi zbirati podpise v rojstni vasi na željo Franje Tavčarjeve in Cilke Krekove.
To navdušenje ni bilo izraz nekega trenutnega razpoloženja, kot da bi ljudje želeli samo konec vojske. Vsi zavedni slovenski ljudje so čutili, da je to zapetek nove dobe, ko se bodo izpolnile naše narodne aspiracije od Valentina Vodnika, zlasti pa od leta 1848 dalje, in ki nas bo osvobodila pritiska naših dednih sovražnikov, Nemcev in Italijanov.
Ni 'bilo takrat, leta 1917, prvič, da so slovenski poslanci v avstrijskem parlamentu glasno povedali, da se hočemo Slovenci s Hrvati in Srbi združiti v lastno državo Jugoslavijo. Že skoraj 10 let preje, dne 22. 12. 1908, je Janez Evangelist Krete v dunajskem parlamentu izrekel pomembne besede: (še bolj kot preje, Slovenci čutimo, da Spadamo skupaj s iSrbi in Hrvati — čutimo potrebo, po ustanovitvi — velike jugoslovanske države.
A še mnogo preje, v prejšnjem stoletju, pa so prosvetljeni Slovenci že videli edino možnost slovenske državnosti v povezav: s Srbi in Hrvati-Še bolj kot Slovenci so Hrvati pritiskali na ustanovitev Jugoslavije. Če se je naš koroški rodoljub Andrej Einšpiler že leta 1848 vnemal za jugo-slavizem, ga je kmalu nato prekosil hrvaški ban Jelačič z nedvomno zahtevo, ki jo je poslal takratni avstrijski vladi po takojšnji ustanovitvi jugoslovanske države. Banu Jelačiču, ki je rešil leta 1848 in 49 Avstrijo propada, Habsburgi niso bili hvaležni. Odrinili so Hrvate pod Budimpešto, kjer so jim Madžari vračali milo za drago in se je Hrvatom potem godilo kot Slovencem pod cesarskim Dunajem. Razumljivo so Hrvati videli svojo bodočnost le v Jugoslaviji. Že leta 1867, natančno pred sto leti, je veliki nadškof Juraj Strossmayer ustanovil v Zagrebu Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ne hrvaško.
Sploh je ogenj navdušenja za Jugoslavijo v zadnji polovici 19. stoletja in do prve svetovne vojne 1914 prihajal s Hrvaške. Tudi Srbi, živeči na teritoriju Hrvaške in Slavonije, so bili s Hrvati vred navdušeni Jugoslovani pod vodstvom tedanjega patriarha iz Sremskih Karlovcev, Rajačiča. In blagodoneče besede: Jugoslavija, jugoslovanski, so bile prvič izgovorjene, pisane in tiskane v Zagrebu, šele potem v Ljubljani in Beogradu.
Današnja mlajša generacija, ljudje stari manj kot 60 let, sploh ne morejo prav razumeti, kako so bili Slovenci pred prvo svetovno vojno zapostavljam, prezirani in zaničevani v gospodarstvu, v šolah, v uradih, sploh
v vsem javnem življenju- Tedanje razmere so bile za Slovence brezupne, živimo med Alpami in Jadranom in zapiramo pot Nemcem do Sredozemskega morja. Z vso državno oblastjo so po načrtu gradili most čez slovensko ozemlje do Jadrana. Na Spodnjem Štajerskem in na Koroškem so se Slovenci obupno borili za narodni obstoj. Pa tudi na Kranjskem, ki je bila skoro popolnoma slovenska dežela, so Nemci od leta do leta utrjevali svoje postojanke. Vsa večja industrijska in obrtniška podjetja so bila v nemških rokah. Slovenski uradnik ni mogel priti do vodilnega mesta v državni upravi. Slovenci do leta 1918, t. j. do konca prve svetovne vojne, nismo imeli niti ene gimnazije ali srednje šole. Javni napisi so bili nemški, kvečjemu še nemško-slovenski. Prišlo je taka daleč, da so se Slovenci v krajih kot Tržič, Jesenice^ Domžale, Zagorje, morali obuip.no 'boriti pri volitvah za slovensko večino v občinskih svetih. V sami Ljubljani je še pri občinskih volitvah leta 1911 bilo izvoljeno v mestni svet 7 nemških nacionalcev. Tujec, ki je do leta 1918 potoval ;po Kranjskem, je moral dobiti vtis, d!a je tudi Kranjska pretežno nemška dežela z neko brezpomembno slovensko manjšino-
Zato ni čudno, če so tudi ljudje, ki so želeli biti naši prijatelji in so tudi v resnici bili, obupali nad našo bodočnostjo in So pričakovali, da bomo utonili v nemškem morju.
Anglež Scotus Viator, velik prijatelj avstroogrskih slovanskih narodov se na 'Slovence sploh ni oziral, ker se mu ni zdelo verjetno, da bi Slovenci že iz geografskih razlogov mogli biti odtrgani od avstrijskih nemških dežel in sprejeti v neko jugoslovansko državo, kakršina koli naj bi že bila.
Hrvaški poslanec Tresič-Pavičič je pisal, da je izumirajoči slovenski narod tako neznaten, dki se ne more vzdržati niti proti Nemcem, niti proti Italijanom. Ljubljanski dnevnik „Slovenec“ je leta 1914 opozarjal, da bi, če bi Avstrija razpadla, Slovence razdelili kakor Gospodov plašč' pod križem.
Razumljivo je torej, da so Slovenci v obupnem boju za narodni obstoj proti nadmočncmu in brezobzirnemu zatiralcu videli takrat edino rešitev v povezavi s Srbi in Hrvati — v Jugoslaviji. Toda to je bila takrat samo srčna in pobožna želja, ni pa bilo zanjo nobenega upanja ali izgleda.
V takih razmerah nas je dotekla prva svetovna vojna leta 1914.
Kako je takrat Avstrija postopala s Slovenci, je bilo popisano doma v več knjigah. Preživljal je takrat naš mali narod Kalvarijo v pravem pomenu besede. Vojaška sodišča so samo v prvih 14 mesecih vojne pobesila ali postrelila 4G9 Slovencev. Na tisoče naših rodoljubov je bilo vrženih v težke trdnjavske ječe. Naši polki pa so krvaveli na raznih bojiščih. Trpljenje naroda je bilo takrat nepopisno. Slovenski vojalki so na avstrijskih frontah pričeli številno dezertirati in se postavljati ramo ob rami s Srbi, Francozi in Angleži proti Nemcem. V zaledju pa so ljudje tudi dvigali glave in bdi pripravljeni na vsak odpor in žrtve. Znan je iz tiste dobe upor naših zavednih slovenskih vojakov v Judenburgu, ki ga je Avstrija brezobzirno in v krvi zadušila.
Ko letos praznujemo 50-letnico Majske deklaracije, se moramo s hvaležnostjo spominjati onih mož in tudi žena, ki so nam pripomogli k osvo-hoditvi izpod habsburške monarhije.
Spominjati se moramo: dr. Janeza Evangelista Kreka, dr. Antona Korošca, dr. Gregorja Žerjava, dr. Alberta Kramerja, škofov dr. Antona Bonaventure Jegliča, dr. Josipa Srebrniča, dr. Antona Mahniča, prošla Andreja Kalana, direktorja Bogomira Remca, dr. Bo gumi la Vošnjaka, dr. Marijana Brezigarja, dr. Ivana ''Tavčarja, Ivana [Hribarja, Ivana in dr. Izidorja Cankarja; gospe Franje dfr. Tavčarjeve in Cilke Krekove. Vsi ti in še mnogi drugi so takrat složno in enodušno sodelovali pri pripravah in pri prvih korakih nove države — kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z vso pieteto pa se je treba spominjati tistih naših bratov, ki so izkrvaveli ali na bojiščih, ali v ječah za našo svobodo.
In ko se jih spoštljivo spominjamo, se tudi zavedamo, da našemu narodu druge poti ni, kot tista, ki so nam jo naši pogumni politični glasniki pred 50 leti začrtali in potem — leta 1918 — usekali.
V zadnji vojni smo videli, ikaj bi z nami bilo, če bi zmagal Hitler. Srbi in Hrvati bi morda kot narod še obstali. Nas bi razselili in izselili tako, da bi kot narod izginili iz obličja zemje.
Ne varajmo se', še vedno preže na našem severu na nas sile, ki bi rade prestavile svoje meje čez Karavanke in Kamniške planine tja do Save ali celo do Jadranskega morja. Tudi Italijanom se dopade naše mineralno bogastvo v Idriji in Trbovljah.
Emigracija živi v svobodnem svetu. Svoboda pa zahteva samoprema-govanje, če ne, se izprevrže v razbrzdanost. Svoboda daje tudi prosto pot tisti najprijetnejši človeški sposobnosti, ki se imenuje domišljija-
Nikomur se ne sme braniti, če glede bodočnosti slovenskega naroda v domišliji zida gradove v oblake in če že kot rezervni Mojzes pelje emigracijo v stoodstotno suvereno, obljubljeno deželo pod Triglavom, katere meje bodo Slovencem vsaj za 99 let sveto zajamčene in podpisane od vseh Nemcev in Italijanov in Madžarov. Ker pa je že v prejšnjem stoletju trdil hrvaški politik Starčevič. da Slovencev sploh ni, da smo le planinski Hrvati, bi bilo pametno že tu postaviti na čisto, ali smo mi planinski Hrvati, ali pa so Hrvati nižinski Slovenci.
Nič ne škoduje Slovencem tako emigrantsko politiziranje, a še manj more to škodovati tisti trdi realnosti, ki se imenuje Jugoslavija, škoda je le, da se cepijo duhovne sile. Bolje bi bilo, da bi jih obrnili v prid skupnim slovenskim interesom v tujini.
Močno pa je škodljivo, če se s protijugoslovansko in protisrbsko propagando zbuja v ljudeh, ki hlepe po naši zemlji taka upanja, kakor so jih imeli tisti italijanski oficirji v Ljubljani na Veliki teden leta 1941, ki nikakor niso mogli razumeti, da jih ne smatramo za osvoboditelje, ker so nas vendar osvobodili srbskega jarma-
Vsi starejši vemo, da se je v Jugoslaviji, od njenega rojstva do danes, marsikaj zgodilo, kar bi vsi raje videli, da se ne bi! A vseeno je in ostane
i t
Jugoslavija naša domovina in katera izmed današnjih močnih in uglednih držav se je že konsolidirala v svojih prvih petdesetih letih?
Zvesti slavnim graditeljem slovenske bodočnosti iz deklaracijsike dobe smo dolžni storiti vse, da bo mlajši rod cenil njihove v trdem boju pridobljene državniške izkušnje in prav razumel svarilni del njihove oporoke, kateri so bili tudi oni do zadnjega zvesti in ki se glasi:
IZVEN JUGOSLAVIJE SLOVENCEM ŽIVLJENJA NI!
ZA ZGODOVINO
Gen. Leon Rupnik
MOJE ZADRŽANJE PRED IN MED DRUGO SVETOVNO VOJNO
(KONCEPT)
(Nadaljevanje)
IV.
V domovini
Od svojega 10. leta sem v dobi nad 50 let živel samo 6 let v svoji slovsnski 'domovini. 4 izmed teh let ipa tudi niso pripadala moji ožji domovini, ampak službi, ki sem jo kot vojak moral opravljati v vsej Jugoslaviji. 2 leti sem bil v šoli.
Do resničnega užitka svojega domovinskega raja in do svojih sloven-slkih rojakov sem prihajal le v kratkih tednih, ki so mi jih dovolili redki dopusti.
44 let je polnilo domotožje moje srce in če sem stal na tleh domovine, me je mučila zavest odtujenosti. Dobrih, plemenitih, marljivih, poštenih, snažnih, nepokvarjenih in ljubih ljudi, ki sem jih zapustil kot deček, seveda nisem več našel. Razvoj in napredek, uspehe, veselje, pa tudi trpljenje svojih rojakov sem zaznaval le cd, daleč in po tem, kar sem slišal.
In koliko trpljenja je prestala moja lopa slovenska domovina! — In prav sedaj, ko me je usoda pripeljala domov, se je trpljenje stopnjevalo do neislutenih bridkosti in bolečin!
1500 let je majčken slovenski narod biološko in narodnostno vzdržal stisnjen med svoje premočne sosede in se preživljal s trdim obdelovanjem svoje skope grude. Na severu in zapadu so ga v teku stoletij potiskali nazaj, ali pa ponemčevali in italijanizirali. Jedro Slovencev pa je vzdržalo in se v nacionalnem in kulturnem pogledu razvilo do pomembne višine.
V ckviru Jugoslavije so Slovenci v Dravski banovini dosegli upošte-
vanja vredno stopnjo politične in kulturne svobode. Samo tako so mogli lažje prenašati teritorialno in narodnostno izgubo svojih bratov na Koroškem in Primorskem in upati na ponovno združenje.
Mojo najožjo domovino, 'kraljestvo mojih otroških let, ipredmet mojega domotožja, Primorsko in gozdnato zahodno Notranjsko, smo leta 1918 izgubili na račun Italije. Ta dežela je tedaj bila že 23 let moj osebni otrok bolečin, o čigar osvoboditvi in zopetnem združenju sem sanjal.
Položaj naroda in domovine je bil brezupen. Narod —• njegova najširša plast kmetov, delavcev in dejavnih meščanov — je bil proti vmešavanju Jugoslavije v vojno. Bil je sicer proti Italijanom sovražno razopoložen in do Nemcev gotovo ne prijateljski, toda želja po miru je prevladovala, ker je tudi najbolj preprost Slovenec spoznal, da je vojna spričo položaja morala takorekoč bliskovite privesti do katastrofe. Kot osnovno razpoloženje je bila simpatija do zapadnih demokracij prisiljena ostati prikrita pod površjem; zakaj te so bile daleč in nezaznavne. Samo 27. marca 1941 je mlajše ljubljansko izobraženstvo gromko pozdravilo puč in pri tem dalo dušika prijateljstvu do Anglije. Iz istih krogov se je priglasilo tudi mnogo prostovoljcev za vojsko. Ker so bili neizurjeni, so padli tako vojski kot zaradi svojega nediscipliniranega in politično samopašnega obnašanja tudi kmetom v breme in niso bili priljubljeni. Pač pa je na to, za vojno navdušeno otročad vrgel v oči v ozadju prežeči boljševizem in jo je znal pozneje vključiti v svojo igro, ko jo je zaslepil z rodoljubjem in nacionalizmom. Izrecno pa je treba poudariti, da so kmetje in delavci zares upali na nek novi družabni red, ki so ga pričakovali odi Nemčije za vso Evropo. Za Jugoslavijo je bilo to toliko bolj razumljivo, ker je socialna zakonodaje v državi popolnoma odpovedala.
Po že opisanih vojnih dogodkih postane umljivo, da je bila vojna za slovenski 'del Jugoslavije po 4 dneh že končana. Neposredna vojna furija je bila deželi prizanesena. Ni bilo razdejanj in skoro nikakšnih izgub- Na ozemlju Slovenije in Hrvaške obkoljene vojake so Nemci in Italijani krat-komalo poslali domov, pri čemer niti na razorožitev niso prestrogo pazili. Samo v neposrednem boju v Srbiji ujete Slovence so prepeljali v Nemčijo, odnosno v Italijo. Bilo jih je sorazmerno malo.
Kakor pa je vojna kot taka prizanesla 'deželi in narodu, tako je postala za slovenski narod katastrofalna v političnem pogledu.
Čeprav slovenski narod ni imel niti najmanjše krivde za puč in za vstop Jugoslavije v vojno, je postal grešni kozel in je moral za vse Jugoslovane poplačati nevšečnosti, ki jih je puč povzročil osnim silam.
Slovenski narod so kratkomalo razčetverili. Največji del slovenske domovine t. j. Gorenjsko in Spodnjo štajersko so si prisvojili Nemci. Sam Hitler je v Mariboru dal navodilo; ..Napravite mi deželo zopet nemškoi!“ Dokaz, da sam ni bil preveč podkovan v narodoslovju, ali pa so ga namenoma zapeljali. To zadnje so pozneje pripisovali kot zavestno laž štajerskemu gauleiterju Ueberreiter-ju, ki se ,.ponemčevanja" namreč ni mogel nikoli zadosti nasititi in se je te laži trdokorno oklepal še takrat, ko
je Ž€ tudi najbolj zagrizenim Vsenemcem ipostalo jasno, da sta bili Štajerska in Gorenjska slovenski in sta slovenski tudi hoteli ostati. Deželica onstran Mure (Prekmurje) je šla k Madžarski. 2—3 občine so postale del Hrvatsike. Italija je sedaj dobila k že 1918. leta anektiranim predelom še preostali ostanek slovenske domovine s slovenskimi prebivalci, ki so skupaj z begunci .šteli nekako 350.000 duš, pa z nekako 10—15.000 duš močno nemško manjšino v Kočevju in okolici.
Po mojem mnenju je ta zdrobitev malega slovenskega naroda pomenila njegov zgodovinski in narodnostni konec. Tudi njegovi biološki propasti je bil položen temelj; in moj ubogi mali narod bi moral biti v najkrajšem času črtan iz seznama evropskih narodov.
Muke, ki sem jih trpel v svoji notranjosti, je pač komaj mogoče popisati. V tiku časov je kajpak takorekoč brez sledu izginilo že veliko tudi mnogo večjih narodov; toda to spoznanje ni niti najmanjša tolažba za človeka, ki je v svojem narodu vsaj čustveno zakoreninjen. Bil sem blizu obupa; toda zbral sem se in se nisem izdal. Konec in zmagovalci te vojne so kljub skoraj neverjetnim meniškim uspehom ležali še nekje v temni bodočnosti. Boj se je sicer razvijal samo v Evropi, toda bilo je že zaznavno, da se bo požar raztegnil še daleč. V taki razširitvi iskrite možnosti pa so vzbujale upanje, da bo zmagovalec končne bitke — pa četudi bi to bila Nemčija — že zaradi nujnosti dolgega miru, ki bo po tem strašnem času razdejanja in uničevanja brezpogojno potreben, moral biti pravičen tudi do malih narodov. Toda to upanje se je nagibalo v obup, če sem pomislil na možnost, da bi boljševizem, čakajoč na medsebojno izčrpanje vojujočih se strank, lahko to vojno z orjaškimi silami rdeče sovjetske armije obrnil v splošno, komunistično svetovno revolucijo. Ta možnost — da, celo verjetnost —, pred katero je nas Jugoslovane že leta nadvse prepričevalno in neumorno opozarjal srbsiki politik Dimitrij Ljotic, je moje razpoloženje lahko potopila v bojazen.
Takrat pa se je — dne 3. maja 1941, ko sem bil še konfiniran v Ce-dju — pripetil dogodek, ki me je notranje spet povzdignil in na novo okrepil moj prirojeni optimizem, ki je bil že hudo omajan. Italija, od katere sem to najmanj pričakoval, ker je. vendar že nad 22 let na nezaslišan način delala nasilje in italijančila mojo najožjo domovino, je dala majčkenemu ostanku slovenske domovine, ki si ga je prisvojila kot Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana), nekakšno ustavo, katera je Slovencem jamčila jezikovno in kulturno avtonomijo.
Ni bilo veliko, kar nam je dala fašistična Italija; toda bilo je dovolj, da sem spremenil svojo sodbo v prid Italije in na škodo Nemčije. To tem bolj, ker je Nemčija v delu Slovenije, katerega si je prisvojila, brez vsake osnove vpeljala režim nasilstev in preganjaj, ki ga tudi z neumnostjo nacističnih fukcionarjev, kateri so se smatrali ,.nadljudje", ne bo mogoče nikoli opravičiti. Nasprotno pa so se skraja Italijani v Ljubljanski pokrajini vedli še kar dostojno. Da je italijanski visoki komisar Emilio Grazioli imel najboljšo voljo, da bi z ostankom Slovenije postopal pravično in ji dal
neomadeževano upravo, najbrž ne bi mogel osporavati tudi najbolj strog italofob.
Jaz osebno sem se krčevito oprijemal te malenkostne avtonomije. Smel sem biti Slovenec; moj narod še ni bil izbrisan iz seznama narodov. Vse bi morali storiti, da bi ta zadnji ostaneiki slovenstva obranili pri življenju. Največja enotnost in disciplina na znotraj, napram Italijanom pa navidezna lojalnost in trezno vedenje so postale začasno najvišje zapovedi naše samoohranitve. Vsak resnično v narodu zakoreninjen, nacionalno in socialno pošteno misleči Slovenec bi moral sprejeti to začasno najvišjo zapoved in temu odgovarjajoče ravnati- Samo na ta način bi se v teku prehitevajočih se. velikih zgodovinskih dogodkov lahko odprle in bile izkoriščene možnosti za ohranitev in povzdig vsega slovenskega naroda.
Za to pozvani slovenski voditelji bi morali razpolagati z najvišjimi političnimi in diplomatskimi krmarskimi sposobnostmi, da bi na vseh koncih razpokano majhno slovensko ladjico iz mednarodnega viharja, ki se očitno ni hotel poleči, končno vendarle pripeljali v rešilno pristanišče.
Dotedanjo islovensko politiko sem poznal le čisto površno: toda trdno sem veroval, ida bi iz šole mož kot so bili Korošec, Janez Ev. Krek in Kulovec, vendarle morali priti ljudje, ki bi bili dorasli obupnemu položaju, v katerem se je znašel naš ubogi, mali narod.
Meni je politika pomenila isto kot spolzek led- Doslej sem se politična udejstvoval le kot vojak in izvrševalec dolžnosti — proti boljševizmu. Daleč, daleč od tega, da bi na kakšno politično udejstvovanje le pomislil, sem se kot najstarejši aktivni častnik trudil izključno za to, da bi povezal svoje v Ljubljani živeče brezposelne poklicne tovariše — častnike in podčastnike —, jih varoval pred nepremišljenostmi, se zanje zavzemal pri italijanskih oblasteh — in predvsem, da bi jim izposloval podpore, da bi tako vsaj za silo lahko živeli. To je kajpak; bila sila težka in nehvaležna naloga, 'čeprav je bil visoki komisar še dokaj uvideven čovek in nam poklicnim vojakom resnično naklonjen, sem vendarle moral tudi pri njemu podrejenih mestih in prav posebej pri vojaških oblasteh delati boli globoke priklone, kot je bilo zame primerno. Moji častniki pa so po eni strani zopet verovali, da je bila moja sama po sebi umevna dolžnost, da si zaradi njih dovoljujem vsa ponižanja; po drugi strani pa so mi očitali, da z Italijani stojim v preveč dobrih odnosih, ik'ar mi je zopet prineslo sumničenja, da sem bil tudi sam fašist in izdajalec.
Brezposelnost jugoslovanskih poklicnih vojakov je rodila najhujše posledice. Ker sem to predvideval, sem opozarjal in prosil italijanske oblasti, da bi častnikom in podčastnikom preskrbele neko koristno zaposlitev; sicer bi bili izpostavljeni vsem mogočim destruktivnim vplivom, posebej pa komunističnim agitatorjem.
S svojim posredovanjem pa sem dosegel ravno nasprotno od tega, kar sem hotel. Namesto da bi ostali pod visokim komisarjem, ki nam je bil naklonjen, smo prešli pod nadzorstvo vojaških oblasti, česar prva posledica je bila, da so nam bile okrnjene naše denarne podpore, ki nam jih je
Ko so sc najvišji predstavniki’ slovenskega javnega življenja s prezidentom gen. Lecnom Kapnikom na čelu poklonili žrtvi mrtvih junakov na Orlovem vrhu slovanske prestolnice, so zavezali pozne rodove zanamcev k zvestobi za tiste najvišje ideale, za katere so padli ti in vetrinjskf junaki na mrtvi straži svobodoljubnega človeštva. Zato je naša žalost naš ponos, ki raste iz leta v leto, ko se spominjamo žrtev, zaradi kaCerih bo slovenski nar4i nekoč slaven, ker je bil narod prvoborcev za Boga — Narod — Domovino.
Grazioli dodelil skoro v polni višini jugoslovanskih plač. Tako s svojimi družinami zares še za silo nismo mogli več živeti in smo se morali nekako prerivati s prodajo tega, kar smo imeli.
Pri skrbi za svoje tovariše in družino kajpak nisem imel (časa, da bi se lahko mnogo zanimal za javne zadeve. Toliko časa pa sem le našel, da sem lahko premišljeval o .katastrofi Jugoslavije, pa o njenih vzrokih in posledicah. O velikih svetovnih dogodkih so me orientirale postaje radijskih oddajnikov vsega sveta. O razpoloženju in dogodkih v sedaj slovensko avtonomni „italijanski“ Ljubljanski pokrajini so me poučevali tovariši, predvsem pa moja dva sinova in oba zeta.
Svoje misli o vzrokih propada Jugoslavije sem poskušal celo zapisati, da bi si tako za slučaj potrebe pripravil osnove za moje osebno zadržanje, pa tudi — če bi moralo tako biti — za svoje delo v korist slovenskega naroda.
Takrat še nisem imel pojma, pa seveda tudi ne najmanjše želje, da
bi me usoda mogoče utegnila potisniti v kakršnokoli vlogo pri delu za slovenski narod.
Toda strašna nesreča, ki je nezasluženo zadela moj narod, je prebudila mojo narodno zavest. Ta me je opozarjala, da ni bil v skrajni nevarnosti samo nacionalni, ampak zares tudi biološki obstoj Slovencev. S padcem mojega naroda v izginotje iz zgodovine smo bili obsojeni tudi jaz, moja družina, sinova, hčerki in vnuki, da postanemo renegati enega izmed sosednih narodovj pa da nečastno in brez sledu izginemo kot „Ruppini“, „Kuppenegg-i“, ali v najboljšem slučaju kot „Rupnikoviči“...
Pripadal sem že drugi generaciji rodu, ki je postal nezvest zemlji, katero je obdelovala dolga vrsta njegovih kmečkih prednikov. Moj ded z očetove strani je bil še kmečki veleposestnik, ki je volil v avstrijsko gosposko zbornico (virilska volilna pravica) in je imel svoj lastni lov. Tudi ded moje matere je še bil kmet. Moja prva, pokojna žena je bila vnukinja kmeta; moja druga soproga izhaja iz ruskega zemljiškega deželnega plemstva. — Generacija pred menoj z očetove strani se je zemlji odtujila. Vsi fantje so hoteli hiti „gospodje“, da so potem kot državni uradniki in državni uslužbenci umirali nezadovoljni. Preveč pobožnjaške ženske so izginile v samostanih — skupaj s svojo dediščino...
Šele sredi največje narodove nesreče se je v meni nenadoma zopet prebudila kmečka zavest, ki je dremala že dve generaciji. Na to sem navezal .svoja opazovanja o zgodovini in usodi svojega slovenskega naroda. Rešil se je lahko samo z jekleno skalitvijo vseh svojih pozitivnih kakovosti-Te 'kakovosti pa je ohranil predvsem naš kmečki stan, ki je že 1.500 let žTavo držal našo domačo grudo spričo vse vrste sovražnikov. Ta stan, ki narod ohranja, pomlajuje, brani in hrani, pa hvala Bogu predstavlja 65% vsega prebivalstva. Tudi najboljši, še ne pokvarjeni del našega izobražen-rtva izhaja skoro izključno iz njega. Našemu kmetu, ki je po prirodi še iz poganskih časov globoko veren in Bogu vdan, je katoličanstvo postalo narodna vera. Njegovi duhovniki, ki so globoko zakoreninjeni v grudi, iz katere tudi skoraj 100% neposredno izhajajo, so postali tudi najbolj zvesti čuvarji naših nacionr.lnih socialnih, gmotnih in kulturnih narodnih dobrin.
V Slovenski ljudski stranki (klerikalni), kot veliki večinski stranki slovenskega narola, je ta narodna struktura tudi našla svoj pravi politični izraz in je zato pravzaprav bila resnično pozvana, da v tem najtežjem času vzame usodo naroda v svoje roke. Žal je stranka v najbolj usodnih dneh odpovedala. Zaradi strankarsko-političnih in državnih zmešnjav v Jugoslaviji že prej degenerirana, je tik pred narodovo katastrofo izgubila še svoja najboljša voditelja — dr. Korošca in dr. Kulovca. — Namestnika ni bilo- Povprečneži iz njenih vrst položaju niso dorasli.
(Sledi.)
SVOBODNI SVETA, ZDRUŽITE SE! ZA BOGA — NAROD — DOMOVINOI
F. Grum — L Korošec
NA OKOPE
(Gb 25. obletnici prvega oboroženega nastopa)
Mrzla Velika nop leta 1942 je zaznamovala prvo obletnico okupacije. Pomladansko sonce kar ni moglo ogreti razbičane slovenske zemlje, slovenski človek j:e v strahu čakal, kaj bo prinesel naslednji dan.
Eno samo leto okupacije je slovenski narod dobesedno potisnilo ob steno — na rob prepada. Zapori so bili natrpani in vedno večje število je bilo onih, ki so bili odpeljani v koncentracijska taborišča. Rab, Gonars, Palmanova, Rinicci, MathausEin in drugi kraji so utiisnili v slovensko dušo neizbrisni pečat.
Niso še utihnile novice o talcih in o preseljevanju slovenskih ljudi na Štajerskem in Gorenjskem, ko se je nad ubogim narodom pojavila nova kuga — komunistična revolucija. Komunisti so izrabili tiste najtežje trenutke okupacije in zabodli nož v hrbet svojemu lastnemu narodu. Najprej so roko v rciki z okupatorjem poskrbeli, da je čim več zavednih ljudi odšlo v internacijo. To uničevanje se jim je zdelo prepočasno, kajti zavedali so se, da je prišel njih čas in edinstvena možnost, izvesti komunistično revolucijo. Poslali so v akcijo teroristične trojke in začeli z načrtnimi umori po m stih, trgih in vaseh. Prva žrtev je padla že februarja 1942, tem so sledili številni umori marca in potem v naslednjih mesecih. Padali so narodovi predstavniki, padali starčki, mladeniči, žene, dekleta in otroci.
Strah pred to novo kugo je razjedal telo in dušo našega človeka. A najhuje je bilo, da ni bilo pomoči, nikjer zaslombe, kot da je prišel sodni dan.
Zavedni Slovenci so že leta 1941 začeli pripravljati načrt za upor proti okupatorjem. Te priprave so bile silno previdne in zelo počasne, računajoč na dolgo dobo vojne.
Sredi teh priprav pa je udarila strela, ko so se pojavile komunistične teroristične trojke in pa edinice lažne OF v slovenskih gozdovih. Dobro pripravljena maska, pod katero se je skrila komunistična partija, je uspevala in prevarala marsikaterega zavednega Slovenca. Organizatorji upora proti uničevalcem slovenskega naroda so bili tedaj prisiljeni podvzeti drastične ukrepj in postaviti na teren oboroženo silo, ki bo branila narod pred popolnim uničenjem.
Predaleč bi morali seči in predolg bi bil opis, če bi hoteli zajeti vse dogodke v zvrzi z organizacijo prve oborožene narodne skupine- Dejstvo pa je in ostane, da nas je čas prehitel in nismo bili v stanju tedaj postaviti sile, ki bi bila kos komunističnim morilcem in ki bi mogla iste že v kali zatreti. Kako poč"S"e so bile priprave za upor, najdramatičneje potrjuje •dejstvo, da nismo bili v stanju v prvo bojno skupino poslati več kot borih 17 mož, večina katerih je bila brez strokovne vojaške izobrazbe in brez izkušenj.
Zavidati se moramo, da so komunisti tedaj bili v mnogo boljšem položaju. Imeli so za seboj mogočno organizacijo partije in pa kadre, ki s6 bili izvežbani za revolucionarno 'delovanje. Komaj dobro minula revolucija v Španiji je bila za mnoge slovend.ce komuniste bogata terenska šola, ki jim je prišla kot nalašč. Dalje, komunistom ni bilo mar, koliko ljudi bo padlo, ni jim bilo mar, kako bo narod trpel, kajti pred seboj so imeli samo en cilj — priti na oblast in to za vsako ceno-
„Sedaj ali nikoli," j'.s bilo komunistično geslo in vodilo!
Takoj po Veliki noči so organizatorji prve ilegale odšli na Dolenjsko, da zberejo prostovoljce za formacijo odreda. Povsod so naleteli na težave. Ljudje so bili zbegani in prestrašeni pred komunističnim terorjem in zato tudi silno nezaupljivi do vsakega, kdor je skušal organizirati oborožene skupine. To nezaupanje in strah pred komunističnimi in okupatorjevimi represalijami je naše ljudi držalo v pasivnosti in neodločnosti. Več kot mesec dni je trajalo od začetka poskusov pa do formacije prve skupine, ki se je končno le formirala v odredič 17 mož z vsaj zasilno oborožitvijo.
Ta počasnost in neodločnost pa je imela posledico v tem, da so komunistični terenci izsledili prvo zbiralno taborišče in napeli vse sile, da bi uničili to enoto. Partizanski cdred sicer ni zajel te skupine, toda v jezi se je maščeval nad onimi, za katere je vedel, da so šli tej skupini kakorkoli na roko. Zopet so padle nedolžne žrtve, o katerih komunisti še danes pišejo v svojih izmišljenih in zlaganih podatkih (kot v knjigi Sv. Urh), da so pobiti bili organizirani in povezani s prvo ilegalno narodno skupino; celo jih imenuje četnike.
Prva ilegala, skupina 17 mož, med katerimi so bili trije oficirji, je v noči cd 17. na 18. maja 1942 točno ob polnoči odšla iz zbirališča preko Sv. Urha in preko Ljubljanskega barja, Ilove gore, v smeri proti Gorjancem — v zibelko partizanstva-
Težita je bila pot te sedemnajistorice, ki je že peti dan po odhodu iz zbirališča doživela svoj prvi ognjeni krst. Da ni bilo v edinici hladnokrvnega kapetana Dobrivoja Vasiljeviča-Iztoka^ ki se je znašel tedaj, ko je nad 100 partizanov pri Starem gradu obkolilo to nebogljeno enoto, bi že tedaj bilo konec prve ilegale, ki so deloma z zvijačo, deloma z borbo pognali napadalce v beg in se rešili sigurnega pogina.
Koliko borb je sledilo tej prvi, nihče ne ve točno; toda vrstile so se druga za drugo in vsaka je bila srditejša od prejšnje. Sedemnajsterica borcev je v 14. dneh uspešno dosegla svoj cilj — Gorjance in tedaj imela za .seboj tako borbe z italijanskim okupatorjem kot s partizani. Nič več niso bili triko nebogljeni ti borci kot so bili tistega 17. maja, ko so odhajali iz same okolice bele Ljubljane. Dozoreli so, ker je tako veleval ukaz in so dozoreli v najkrajšem času. Niso prišli v Gorjance, da bi iskali zavetja v tem mogočnem pogorju; prišli so, da izpolnijo nalogo, ki jim je bila poverjena. Takoj po prihodu so začeli z akcijami in 'te akcije stopnjevali iz dneva v dan zlasti še tedaj, (ko so sredi junija dobili prvo okrepitev s prostovoljci iz Mirenske doline.
Kadar bo bodoči zgodovinar zapisal objektivno sliko medvojne dolbe.
se bo nujno moral ustaviti tudi ob prvih borcih. Moral bo zapisati, da je skupina uspela in se obdržala na terenu zato, ker so v njej bi1! fantje — zavedni Slovenci, prežeti z idealizmom in neskončno ljubeznijo do svojega naroda- Bili so pripravljeni na vsako žrtev, borbo in smrt na okopih, da bi slovenski narod 'dočakal boljše dni. Borili so se in padali, tako bo zapisano v analih naše zgdovine. Njihovi drzni in uspešni podvigi proti okupatorjem in Osvobodilni fronti so bili edinstveni. Sredi mogočno se razvijajočega partizanstva so uspevali in zadajali težke udarce številčno mnogo močnejšemu sovražniku. lOe bi analizirali borbe, kot so to npr. pri Starem gradu, Ratežu, Smolenji vasi, Vinjem vrhu, Stojdragi, Gracarjevcmu tur-nu, št. Rupertu, na Kliki, Trebelnem, pri Stari žagi, pri Mihovem; na Zajčjem vrhu, Dolžu, pri Prečni, na Trški gori, Škocjanu in še in še, bi videli da so nekaj 'edinstvenega v zgodovini borb. Ti spopadi so bili izraz silne volje neizpodbitne vere dobojevati svobodo slovenskemu narodu, zato fantje niso hoteli niti mogli poznati umika.
Prebivavci v okolici Prečne so priče, kakšen strah je zajel partizanstvo po borbi nad; vasjo, kjer so naši idealisti v kratkem jurišu potolkli ves partizanski bataljon in to v tisti dobi, ko so bili na višku svojega razvoja.
Kdor je poznal fante iz prve bojne skupine, ta more ra z umiti, zakaj je bila akcija uspešna, čudovito, bili so fantje vseh slojev in poklicev; bili so kmečki sinovi, študentje, delavci, obrtniki in oficirji. Izhajali so iz vseh mogočih strank in skupin, toda med njimi ni bilo nestrpnosti, ni bilo sovraštva in trenja. Bili so eno — borci proti vsem sovražnikom slovenskega naroda. Borci za narod in njegovo svobodo! To ja bil edini njihov cilj.
Neizpodbitno dejstvo potrjeno po poznavalcih tedanjih razmer pa je, da je prva bojna skupina bila praktično prepuščena sama sebi, da je bila skoraj tako brez moralne kot materialne podpore tistih, ki so tedaj imeli možnosti organiziranja te in drugih bojnih skupin, ki so ji sledile. Vendar je uspevala. Zaključek, kake uspehe bi dosegla, če bi imela vsestransko oporo tako v moštvu kot v materialu, ni težiko narediti in ga potrditi s statističnimi podatki osnovanimi na objektivni analizi.
Od prve sedemnajsterice so padli 'skoro vsi. Nekateri že v ilegali: dva v borbi z Italijani, štirje v borbah s partizani ostale smo potem srečavali v bataljonih Legije smrti in v udarnih edinicah slovenskega domobranstva.
Milan Kranjc, Dobri veje Vasiljevič, Drago Tomažič, Alojz Dežman, Polde Selan Joško lakoš. Franc Mihelič, Franc Kremžar, brane Kadunc, Jaroslav Novak, Dušan Memetovič, Avgust Čirič, Ivan Gale, Neldin Mladen, Franc Nedoh, prvoborci, fantje nepozabni! Vi ste bili in ostanete mogočni svetilnik v naših borbah za svobodo slovenskega naroda. Vaše kosti so strohnele in počivajo v še vedno zasužnjeni domovini, toda Vaš duh živi in mogočno klije v srcih vseh svobodnih Slovencev. Ob tej 25. obletnici nastopa vam ponovno obljubljamo, da bomo nadaljevali borbo za prodano prostost. Trdnn verujemo, da Vaša žrtev ni bila zaman in da bo ta nekoč obrodila svobodo. Verujemo! Vstali bodo novi borci, ki bodo Vaša delo nadaljevali in dobojevali zmago, ki je Vam bila odvzeta. Slava Vara, Slovenski junaki — prvoborci!.
Pavle Borštnik
Slovenija — Jugoslavija ?
V slovenslkih središčih v zapadnem svetu se vrši živahno razpravljanje o vprašanju, kakšna državna oblika bi bila najbolj primerna za slovenski narod v slučaju, da se zruši sedanji komunistični režim ali vsaj liberalizira do tolikšne mere, da bi dopustil resnično svobodne volitve na področju sedanje Jugoslavije.
Vprašanje zajema tako širok krog oseb in organizacij, da se mu ni mogoče ogniti.
Slovenska država
Od vsega početka slovenske politične emigracije v letu 1945, je med Slovenci obstajala močna skupina ljudi, ki so zagovarjali in še zagovarjajo stališče, da je edino v popolnoma samostojni slovensiki državi možno iskati rešitve slovenskega vprašanja.
To gledanje se je zlasti razširilo med inteligenco iz takoimenovane-ga katoliškega tabora ter je dobilo svoj publicistični forum v listu „Slo-venaka država" ki izhaja v Torontu, Kanada.	,
Sam pojav trga gibanja in vse ve.čji porast te m selnosti med Slovenci v zdomstvu je treba smatrati za edino politično dejstvo slovenske emigracijske skupnosti. Slovensko državno gibanje je danes najbolj dinamična politična skupina slovenske emigracije.
Svoje argumente opira to gibanje predvsem na sledeče ugotovitve:
1.	Kot narodu nam gre pravica do svobodne, lastr.?, narodne države.
2.	Vse dosedanje državno-politične kombinacije, v fraterih je živel, ali še živi slovenski narod, so se pokazale za nezadovoljive.
3.	Slovenski narod mora posebej odklanjati državno kombinacijo s svojimi južnimi sosedi, ker v njej zanj in za njegov jezik obstaja še posebna nevarnost.
4.	Slovenski narod je po svoji kulturni tradiciji tuj tradiciji južnih sosedov ter je zato mešanje obeh teh kulturnih tradicij lahko samo v škodo eni in drugi-
5- Slovenski narod je po svoji gospodarski zmogljivosti in sposobnosti daleč pred svojimi južnimi sosedi, zato je vsako sožitje teh narodov nujno izvajano na škodo slovenskega naroda, ki mora s svojo gospodarsko storilnostjo podpirati manj razvite južne pokrajine.
C. Srbsko-hrvatski spor.
Te točke torej, ki niso vzete iz nobenega uradnega Slovenskega državnega gibanja, temveč jih je mogoče razbrati iz pisanja in izjav predstavni-
kov te miselnosti, predstavljajo temeljne argumente, s katerimi glkušajo nosilci te ideje prepričati ostale Slovence o njeni pravilnosti.
Jugoslavija
Če je pojav Slovenskega državnega gibanja najmočnejše politično dejstvo slovenske emigracije, potem je seveda dejstvo, da Jugoslavija danes ž; obstaja in da obstaja že skoraj 50 let, najmočnejše dejstvo slovenskega političnega življenja na sploh.
Zagovorniki kontinuitete Jugoslavije, ki so v emigraciji med Slovenci vsekakor v občutni manjšini, opirajo svoje argumente na sledeče točke:
1.	Jugoslavije že obstaja.
2.	Jugoslavija je še vedno najboljša in najbolj primerna politična in gospodarska erota za jugoslovanske narode: Srbe, Hrvate, pa tudi Bolgare in zlasti še za Slovence, ki so na trtlh straneh ogroženi od neslovanskih tujcev.
3.	Diktaturi kraljevske Jugoslavije je sledila diktatura komunistične ne Jugoslavije; zato je treba nezadovoljstvo jugoslovanskih narodov pripisovati predvsem dejstvu da ves čas obstoja države živi pod diktaturo in ne zgolj dejstvu, da živi v tej državi. Ena diktatura ne more biti alternativa drugi diktaturi; resnično demokratska Jugoslavija pa do danes še ni bila uresničena in ta bi mogla zajamčiti politično, narodnostno in kulturno enakopravnost vseh jugoslovanskih narodov.
4.	Jugoslavija kot taka odgovarja interesom zapadnih velesil (in po vsej priliki tudi interesom Sovjetske zveze); zato bo težko prepričati zaveznike, da jo je potrebno razbiti, če in kadar pride do neke rešitve spora med Vzhodom in Zahodom.
5.	Poročila, ki prihajajo iz domovine, so pretirana in prikrojena mišljenju ljudi, ki jih prinašajo. V svojem jedru so iprebivavci današnje Jugoslavije, kljub vsemu, naklonjeni kontinuiteti te države, kar naj bi potrjevalo tudi vse večje število ljudi ki se ob Ijudiikem štetju ali drugih podobnih prilikah označujejo za Jugoslovane in r.e več za Srbe, Hrvate, Slovence ali Makedonce.
6.	Glavna ir.' brezpogojna opozicija ideji Jugoslavije naj bi danes prihajala iz hrvatskih emigrantskih krogov in ti naj bi bili popolnoma pod nadzorstvom in terorjem ustaških elementov, ki so izdali prvo Jugoslavijo.
Tudi te točke niso vzete iz (kakega uradnega proglasa, temveč jih je moči zaslediti v pisanju listov, ki zagovarjajo idejo Jugoslavije in v izjavah ljudi, ki se zanjo potegujejo.
Predno pa se ustavimo ipri posameznih argumentih ene in druge strani, je potrebno podati sledeče:
Načelne ugotovitve
Razpravljanje o tem vprašanju zavzema med slovensko emigracijo vse širši krog in postaja vse bolj in bolj podobno sporu med nekdanjimi liberalci in klerikalci.
Ugotoviti in priznati pa je treba, da noben Slovenec, naj se prišteva k eni ali drugi miselnosti, ne dela tega zato, da bi svojemu narodu namerno škodoval.
Sovražiti, napadati ali smešiti pripadnike Slovenskega državnega gibanja, ki smatrajo izkušnje preteklosti za dokaz, da je neka bodoča (tudi demokratična) Jugoslavija nemogoča, je zato prav tako nepravilno in. škodljivoi kot proglašati za narodne izdajavce in izmečke tiste Slovence, ki še verujejo v idealni koncept Jugoslavije, za katero so morda oni sami, ali njihovi očetje, doprinesli večje ali manjše žrtve.
'Če se opirajo zagovorniki jugoslovanske kombinacije predvsem na dejstvo, da Jugoslavija že obstaja in da je zavezniki ne bodo razbijali brez vsakih pomislekov, potem je treba dati pripadnikom Slovenskega državnega gibanja pravico, da zase in za ves slovenski narod predvidevajo tudi možnost, da do Jugoslvije «« bo več prišlo da bo razbita, ali da je narodi ne bodo več hoteli, da se za tako možnost pripravijo in usposobijo in v danem trenutku predložijo svoja preučevanja in predloge. Ne pozabimo, da da smo v svoji najbližnji preteklosti, ob koncu zadnje svetovne vojne, doživeli najtežji poraz in največjo tragedijo, ker v svojih računih nismo predvidevali tistega, kar je bilo popolnoma nasprotno našim upanjem in prepričanjem — da namreč zavezniki enostavno ne bodo dopustili zmage komunizma na naš'h tleh ter da zato politični oziri na medvojno zadržanje niso primarne važnosti.
Argumenti za in proti
Če se ozremo zdaj na prvi in glavni argument, naveden v prid ideje samostojne slovenske države, potem je treba jasno ugotoviti, da o njem ne more biti nobenega razpravljanja: kot samostojnemu narodu z lastno tradicijo, kulturo in jezikom, nam gre pravica do lastne države. Te pravice ne osporavaio tudi pristaši jugoslovanske rešitve slovenskega vprašanja; s tem dodatkom, da smatrajo, naj bi slovenski narod to svojo pravico podredil interesom višje politične skupnosti, to je: Federaciji jugoslovanskih narodov.
Ta višja politična skupnost pa bi seveda morala biti demokratičnega značaja; in s tem naj bi že tudi bilo odgovorjeno drugemu argumentu, na-vajanemu v korist ideje samostojne slovenske države-
V istem smislu bi bili rešljivi tudi 3., 4. in '5. argument ker nobena dosedanja vlada jugoslovanske države ni bila demokratična v toliki meri, da bi enemu in drugemu narodu zagotovila popolno enakopravnost ra političnem, kulturnem in gospodarskem polju.
Tako ostaja 6- argument srbskodirvatski spor kot edini, ki ga v slovenski emigraciji ni mogoče ne ignorirati, ne rešiti. Snbsko-hrvatski spor predstavlja največj« oviro vsakršni jugoslovanski kombinaciji in po vseh znakih sodeč, je čas edino, na kar se zagovorniki jugoslovanske ideje v tem oziru lahko naslonijo, ako izvzamemo možnost, da je ta spor v emigraciji umetno vzdrževan, medtem, ko je v domovini v glavnem ipotihnil. To pa je seveda le možnost, verjetnost pa najbrž ne.
V plebiscitarnem letu 191't se je slovenski narod odločil proti komunizmu, •čeprav je ta odločitev morala dobiti oblike, kakrTIne je narekovala okolnost •sovražnikove okupacije, katero so rdeči rokovnjači izkoristili za krvavo revolucijo. Ohraniti si življenje med dvema ognjema, živeti po izročilu visokih idealov prednikov, to je bila edina „visoka politika", ki jo jei takrat slovenski narod razumel, vse drugo je bila hazardna špekulacija, ki jo je moral prav ta narod tako drago plačati z izdajoi svojih najboljših sinov v Vetrinju.
Pri tem je treba opozoriti na pogoste izjave srbskih predstavnikov, da so, alj da še upajo na slovensko! posredovanje v tem sporu, da pa ni zaznati nobenih znakov da bo do takega posredovanja sploh kdaj prišlo- Jugoslovansko usmerjeni Slovenci, pa tudi Srbi sami zato svojemu prepričanju najbolj škodujejo prav s svojo pasivnostjo v tem najbolj bistvenem vprašanju.
Ob problemu srbsiko-hrvatskega spora pa seveda nujno oblcde tudi vsi ostali argumenti, navajani v prid jugoslovanske rešitve slovenskega vprašanja.
Zaključek
Iz vsega tega nujno sledi, da je sicer popolnoma mogoče, da se posamezni Slovenci ali celo gotove politične grupacije opredelijo za eno ali drugo rešitev, da pa je enako popolnoma nemogoče, da bi se organizacija
takega značaja in takih namenov, kot je ZDSPB TABOR, uradno opredelila za eno ali drugo rešitev in s tem tvegala notranjo neenotnost na področju, ki se je ne tiče neposredno.
ZDSPB TABOR je o tem že zavzela načelno stališče z resolucijo, sprejeto na 9. občnem zboru v Clevelandu, septembra 1965. Kljub temu je organizacija izpostavljena stalnim ugibanjem in domnevam in neredko se ji pripisuje mnenje, ki je v nasprotju z resnico in gotovo v nasprotju z že omenjeno resolucijo.
ZDSPB TABOR dopušča vsakemu članu organizacije, da se opredeli v tem vprašanju tako ali drugače, dcfcler s to svojo opredelitvijo ne moti delovanja organizacije v tiste namene, za katere je bila ustanovljena, a nimajo nič skupnega z vprašanjem: Slovenija — Jugoslavija.
Ne gre pri tem za izmikanje temeljnim vprašanjem slovenske emigracije ali celo slovenskega naroda. Dokler je na oblasti sedanji režim, ni dosti verjetno, da bo slovenski narod o teh vprašanjih sploh razpravljal na nekem odprtem forumu-
Tudi ni mogoče iz teh razlogov ali vsled takega stališča organizirati enotno označevanje za „sra,čje gr.ezdio", ki ne vc, ikaj je in kaj hoče. Dejstvo je in ostane, da to ,,sračje gnezdo" predstavlja doslej največjo in edino masovno organizacijo zdomslkih Slovenc v ter da v njej lahko sodelujejo in odločajo Slovenci različnih političnih pogledov tudi v vprašanju: Slovenija — Jugoslavija.
Ugotoviti je tudi treba, da kljub različnim govoricam ki trdijo drugače, ne pristaši Slovenskega državnega gibanja, ne jugoslovansko usmerjeni člani organizacije ali njenih odborov, ne izvajajo r.ikakega pritiska, da bi se organizacija opredelila po njihovem prepričanju. V organih organizacije so se že in se še bodo vršile razprave in debate o tem vprašanju, vendar bodo ta razpravljanja ostala na višini prijateljskega razgovora tudi takrat, kadar se pojavijo jasne razlike v gledanju.
Člani in vodstvo organizacije si morajo zato prizadevati, da v svojem krogu ustvarijo in vzdržujejo tako ozračje, ki bo omogočilo demokratsko debato o tem vprašanju in usposobilo članstvo za to, da bo brez ozira na svojo opredelitev, vselej in povsod branilo osnovne in neodtujljive pravice slovenskega naroda.
NE POZABITE, DA VAŠ TABOR NIMA ZA SEBOJ POLITIČNIH ORGANIZACIJ, KI BI PLAČEVALE NJEGOVE DOLGOVE! — SVOJ TABOR VZDRŽUJETE SAMO VI, NJEGOVI ZVESTI BRALCI. PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO PRI ZASTOPNIKU, KI VAM GA DAJE! SAMO TAKO BOSTE LAHKO PREJEMALI TA NAŠ EDINI ZARES DEMOKRATIČNI GLASNIK V ZDOMSTVU ŠE NAPREJ. ZVESTOBA ZA ZVESTOBO!
ZAHOD IN AKTIVNA KOEKSISTENCA
(Miinchenska ISKRA prinaša v št. XVIII/385 z dne 15. 3. 1967 pod gornjim naslovom močno aktualen članek, Iki ga je napisal njen urednik Katko Parežanin in iz katerega povzemamo naslednje pomembne navedbe, da bodo služile našim bralcem širom zemeljske oble kot orožje za njihovo nenehno borbo proti komunizmu — v svetu, 'ki se še pusti poneumljati. — Op. ur.)
V tej ,.zlati“ dobi aktivne koeksistence so mnogi zahodni državniki in politiki — pa celo nekateri gospodarstveniki — mnenja, da bo sodelovanje Zahoda z vzhodnim blokom koristno predvsem na gospodarski ravni in da bo pripeljalo do počasnega .,odmiranja“ starega komunizma. So pa kajpak na Zahodu tudi navadni ciniki, iki pravijo: Trgujmo sedaj s komunisti; iz-vlečimo iz njih čim več materialne koristi! Kaj se nas tičejo zasužnjeni narodi! Za nami pa lahko pride tudi potop!
Ni dvoma, da bodo komunisti storili vse za omamo, prevaro in izkoriščanje Zahoda tudi na ravni gospodarske koeksistence. Švicarski “Neue Ziiricher Zeitung” z dne 11. 3. 67. je prinesel velik članek pod naslovom ,,Spremembe v gospodarstvu vzhodnega bloka". Članek je pravzaprav prikaz petnajstih najnovejših del (iz leta 1966) izpod peresa samih gospodarskih stroikovnjakov. V njem je z raznih gledišč prikazano sodobno gospodarstvo komunističnih dežel in težnja k sodelovanju z Zahodom. Vsi ti strokovnjaki pVihajajo do zaključka, da se Zahod grdo vara, če misli, da se bo zaradi tega v komunizmu kaj spremenilo. Ni govora o resničnem liberalizmu, ne o opuščanju krutih komunističnih dogem. V tem trenutku so komunisti prisiljeni h gospodarskemu sodelovanju z Zahodom enostavno zaradi tega, da bi podaljšali svoj obstanek. Zahod računa da se v tem stanju politika zunanje trgovine komunističnih dežel ..depolitizira". Dejansko je to samo taktika; zunanja trgovina komunističnih držav bo ostala še za naprej to, kar je bila: ..neposredni sestavni del" njihove zunanje politike...
Po vsem tem, kar je komunizem dokazal na delu, odkar je zagrabil b'ast v nekaterih deželah, mu je preostal kot edini še zaupanja vredni zaveznik in pomočnik takorekoč kot edini oslonec tisti Zahod ki ne vidi. Zahod, ki noče videti. Zahod, ki ničesar ne pomeni. Zahod; ki ne ve kaj je komunizem! Prav na to struno predvsem igra svetovni komunizem, ki ga podžigajo k svetovni revoluciji iz vseh središC enako! Peking in (Moskva, Bukarešlta, Tirana in Beograd — vsi komunistični centralni komiteji z njihovimi voditelji na ččlu mislijo isto, mislijo in delajo samo to, kar jih je učil Lenin.	I S
Naj tu navedemo samo nekaj napotkov in nasvetov Vladimirja Iliča Lenina, ki se predvsem nanašajo na aktivno koeksistenco.
V	„Otroši'.d bolezni komunizma" (1920) Lenin pravi:
„če je potrebno moramo izkoristiti vse mogoče prevare, pretkanosti in ilegalne metode; moramo biti pripravljeni na prikrivanje resnice, -— samo da se zrinemo v sindikate, da v njih ostanemo in , v njih opravimo komunistično delo.“
V	govoru pred strankinimi sekretarji v Moskvi (1920) je Lenin govoril:
„Trenutno smo med dvema sovražnikoma. Če je nemogoče, da hi obenem premagali oba, moramo naše sile razdeliti tako, da naša sovražnika nahujskamo drugega proti drugemu; zakaj vedno zmaga tretji, kjer se lasata dva rokovnjača- Ko pa bomo zadosti močni, da zrušimo ves kapitalizem, ga bomo takoj pograbili za vrat...“
Ob četrti obletnici Oktobrske revolucije je Lenin rekel:
„Komunisti moramo izigravati državo proti državi. Ali s tem delamo zločin .proti komunizmu? Nikakor ne! Zakaj mi to delamo kot socialistična dežela, ki vrši komunistično propagando, ki je primorana izkoristiti vsako priložnost, da postane čim prej močnejša..."
Leta 1920 Lenin komunističnim partijam sporoča:
„Vse .dotlej, dokler ne boste zadosti močni, da bi lahko razpodili meščanske parlamente in vse ostale meščanske ustanove, ostane v a šla dolžnost, da delate v okviru teh ustanov!"
V	„Otroški bolezni komunizma" je Lenin rekel tudi naslednje:
,,'Največjo vdanost komunistični ideji je treba spraviti v sklad s sposobnostjo za vse potrebne praktične kompromise; treba je lavirati, paktirati, zavijati, izmikati se itd."
V	„Levem radikalizmu" (1920) Lenin pravi:
„Močnejšega nasprotnika lahko premagamo samo, če napnemo vse sile, če najbolj pazljivo, najaprezneje in najbolj modro izkoristimo vsako tudi najmanjšo razpoko med našimi sovražniki, če izkoristimo vsakrlšno nasprotje interesov mod buržujstvom raznih dežel, med različnimi buržujskimi skupinami in sloji dr-ž(av, če izkoristimo vsakršno itudi najmanjšo možnost, da med njimi pridobimo vsaj enega zaveznika. . . Kdor tega ne razume, nima pojma o marksizmu in znanstvenem socializmu!"
Na istem mestu pravi:
„Koncesije ne pomenijo miru s kapitalizmom, ampak vojno na novi ravni. Namesto vojne z orožjem in oklepniki, vodimo gospodarsko vojno. Kajpak ima tudi ta vojna svoje težkoče in prinaša s seboj nove nevarnosti; toda prepričan sem, da jih bomo premagali."
Ob četrti obletnici Oktobrske revolucije Lenin meni:
„V revoluciji smo se naučili sposobnosti, da smo elastični, da smo v .stanju našo taktiko spremeniti hitro in nenadoma, da ocenimo in upoštevamo spremenjene objektivne pogoje, da izberemo drugo pot k našemu cilju, če hi se dotedanja smer v gotovem trenutku izkazala kot neprikladna, kot nemogoča.“
V govoru na vseruskem kongresu (1920) je Lenin govoril:
„Izvojevali smo zmago, |ker smo bili zedinjeni in ker se nam je posrečilo, da smo v taboru naŠth sovražnikov dobili zaveznike. .. “
O tem smo se, žal, najbolje prepričali na svojem lastnem primeru, na primeru našega naroda in Jugoslavije.
Samo še dve kratki Leninovi krilatici:
„Revolucionar, iki ne zna združiti borbene forme z vsemi legalnimi formati, je zelo slab revolucionar."
„Književnost in tisk sta najmočnejši orožji v razredni borbi."
Če bi zahodni državniki, politiki, diplomati, izobraženci in časnikarji Imeli stalno pred očmi samo teh nekaj Leninovih maksim, ki se jih komunisti pri svojem delovanju na ravni koeksistence strogo držijo, v marsičem politika Zahoda napram komunizmu ne bi bila takšna, kot se danes kaže.
Lenin je proglašal koeksistenco kot taktiko ne samo zaradi tega, ker naj bi bila primerna metoda za napade in nadaljna osvajanja na poti h komunistični revoluciji, temveč kot najbolj1 pripraven način za ^zaščito lastnega obstanka pred uničenjem".
Po Stalinu se nam zdi — in vsak dan bi za to lahko našli nove dokaze —, da je aktivna koeksistenca danes komunistom bolj potrebna za rešitev lastnega obstanka kot za nadaljnja osvajanja.
Narodi v komunistični sužnosti to vedno bolj jasno spoznavajo in zato vedno bolj ocenjujejo zadržanje Zabodla tako, kot zasluži... —
NAŠ BOJ NI KONČAN. — V VETRINJU SE JE PRIČELA SAMO NOVA FAZA. — NE POPUSTITI! TO SMO DOLŽNI SPOMINU NAŠIH PADLIH HEROJEV ZA BOGA — NAROD — DOMOVINO. BODIMO TRDEN ZID, •OB KATEREM SE BODO RAZLETELI VSI MEHURJI KRATKOPETIH KOMUNISTIČNIH LAŽI, S KATERIMI LOVIJO LAHKOVERNE KALINE PREDVSEM NA ZAHODNI ZEMELJSKI POLOBLI! — BODIMO TERMITI, KI Z DROBNIM, NENEHNIM DELOM V, VSAKEM OKOLJU RAZJEDAJO POŠASTNO ZGRADBO KOMUNISTIČNE PREVARE! — TO PRIČAKUJE OD NAS TUDI NAŠ NAROD, KI JE NAROD PRVOBORCEV ZA RESNIČNO SVOBODO ČLOVEŠTVA! — NA DELO TOREJ, TERMITI SVOBODOLJUBNEGA ČLOVEŠTVA!
A. P.
TRI POSTAJE
Čutil iiem dušo trpečo,
čutil domobranca predanega sem odločni glas: Kamor greš ti — grem tudi jaz!!
Kamion zapeljal je med drevje. .. Teharje — Hrastnik — Kočevje Teharje — Hrastnik — Kočevje.
Čutil nekoč
sem grozoto noči, trpljenja in smrti ko se demon razsrdil je v sovraštvu in jezi brez mere tja v pošastno noč.
Čutil sem krik domovine:
Kajn! Kje imaš brata — govori?!! Žalega nič mu ne stori!!!...
Mar sem jaz varuh njegov... to noč je prišel domov!
Gledam še vedno jo...
procesijo mladcev razbičanih — zvezanih rok, ko na morišče počasi pomika se v strahotni Kočevski rog.
Slišim še danes iz hrastniške jame žrtve zaklane hropeči glas:
„I3og vsemogočni usmili se nas...“
Kamion zapeljal je med drevje... Teharje — Hrastnik — Kočevje.
Čutim utrip domovine:
Že davno je vse odpuščeno
a težko bo kedaj pozabljeno,
da je brat — bratu zadal s kroglo svinčeno.
O domovina — posoda ljubezni brez dna...
Kot mati blagodušno, odpuščati in svoje otroke ljubiti
Kam'ion zapelial ie med drevje... Teharje — Hiastnik — Kočevje.
Oj Teharje — Hrastnik — Kočevje — tri postaje!!! nad narodom našim sramotne izdaje...
Z radostjo v srcu čakam... slutim in čutim, da daleč ni čas:
Ko dozorel bo sad mučeništva in smrti sinov domovine, ki so padli za nas...
Čujmo bratje — prisluhnimo!
z mislijo pobožno se v Teharje na božjo pot podajmo:
Bog moj dobri, Bog moj mili: Morilca brata se usmili. Mitvim daj počitek večni: Naj v Tebi bodo srečni!
Naj se zgodi Tvoja volja, rod naš čuvaj in ohrani.
Daj, da bratskega pokolja, nikdar več ne bo med nami..
Odpusti naše nam dolge pregrešnih nas obvaruj zmot, z ljubeznijo najlepšo napolni nam srce.
Kamion zapeljal je med drevje Teharje — Hrastnik — Kočevje Teharje — Hrastnik — Kočevje.
zna...

Stanetu Pleškii za “V Senci Dolomitov”
Hvala!
Po vsem tem vrenju in trenju ter včasih tako brezsmiselnem beganju; po tem divjem in neugnanem ustroju vsakdanjega življenja, na katerega mi v svoji slovenski skromnosti in mirni — skoraj zasanjani —• ustaljenosti, nismo bili pripravljeni; po vsem tem pridejo od časa do časa tudi trenutki, ko se človek zave samega sebe, ko srce v vsej plovečncsti spet zakriči, iko misel poišče spet svojo začetno nit, ko se duša spet znajde v svoji svojski bitnosti in. . . ko človek med vsemi živimi in mrtvimi spet najde svoje brate in prijatelje.
V taki uri miru in samote spokojnosti, ob mislih na vse, ki tavamo po tujih zemljah; na vse, ki trohnijo kdo ve kje in ki so bili naši bratje, sem zbral številke Tabora in odprl strani, kjer je bila v odlomkih objavljena Staneta Pleska povest: V SENCI DOLOMITOV-
Razmišljam: je to zgolj zgodba, ali je to resničnost v obliki zgodbe? Je to samo slučajnostna povest, ki radi miselnosti in idejne usmerjenosti našega izseljenstva posega v protikomunistično borbo, ali pa je to resničnost in zgodovina našega obdobja, ki se pa radi pomanjkanja točnih virov in podatkov utesnjuje v okvir povesti, dasi prikazuje zgodovinsko stvarnost tiste tako nesrečne, a tako junaške slovenske dobe? Vem, da je to slednje in vem, da vsi vemo, da je tako!
Brez načelnega razmotrivanja, brez globokih filozofskih razmišljanj, na preprost „večernišik'i“ način, je Stane Pleško zastavil slovenski in svetovni zgodovini (po svoje spet zelo preprosto, a obenem za mnoge posameznike in narode) težko vprašanje: je borba proti komunizmu potrebna? In če je potrebna — zaikaj ? Je borba za svobodo, ki je borba proti zločinstvu komunizma — zločin? Kdor je znal ohraniti človečanski ponos; kdor je znal ustvariti v sebi dostojnega človeka — ta zazna to veliko vprašanje v Pleškovi zgodbi in ta najde prav v tej zgodbi tudi pravilen odgovor: borba proti zločinstvu, proti ropu, požigu in umoru, ni samo opravičljiva in upravičena, ampak je dolžnost, je zapoved, je ukaz!
„V senci Dolomitov" je samo droben krajeven prikaz velikega trpljenja, ki so ga prestajali tisti dobri in preprosti podeželski ljudje, a ta droben prikaz nam ponazoruje vse velike zločine, vsa ubojstva, vse prevare komunizma, ki je enak v Sloveniji, v vsej ostali zasužnjeni Evropi, na Koreji, na Kitajskem, v Vietnamu in tudi — v Južni Ameriki. Ta zgodba, ki ni samo zgodba, nam pove, da je komunizem zločin in prevara! Ta zgodba nam pove, da nihče, ako je še ohranil v sebi vsaj klice človečanskih in krščanskih prvin, s komunizmom sodelovati ne more in ne sme!
Stane Pleško: ne poznam Te in ker so med nami velike razdalje, Te verjetno osebno ne bom nikoli poznal. Vem pa, da si bil in da ostajaš vojak, protikomunističen vojak, brat in soborec nas vseh, ki ohranjamo
naše slovenstvo in našo načelno premočrtnost v Taboru- Kot tak, kot vojak, ■kot Tvoj domobranski brat, se Ti za Tvojo povest zahvaljujem. Ti veš in jaz vem: s tem nisi ustvaril nekega literarnega veledela, niti nisi še postal S.vetovno slaven pisatelj; a nam vsem (in predvsem našim slovenskim materam, ki Tabor tako rade .prebirajo), si znova razgibal naša srca, ki se v žalosti sicer, a v ponosni žalosti spominjamo največje bolečine, a tudi največje slave slovenskega rodu: naših domobrancev! Na preprost a čudovito lep način (kajti včasih je največja lepota v veliki preprostosti), si vsem našim pobitim bratom postavil spomenik, ob katerem bodo poslej namesto sveč goreli spomini naših src!
Stane Pleško: za ta preprosto lep spomenik, preprostim, a velikim in silnim junakom — hvala in Bog Te živi!
A. Š.
MolsolsRsi xl»»a*Baal£	- 13Mš«£
Uredili: Janko Jazbec, Dušan Dimnik, Franjo Holy, Radivoj Rigler, Lado Lah, Milosav Vasiljevič, Ivo Vuškovič in Jovan Vučkovič.
Izdal: Osrednji Odbor za obnovo Jugoslovanskega Sokolstva v svobodnem svetu.
Tiskala: Tiskarna “Vilko” S. R. L-, Buenos Aires.
Buenos Aires 1966, Str. 302.
, Ob stoletnici ustanovitve “Južnega Sokola” se je Osrednji Odbor za obnovo Jugoslovanskega Sokolstva v svobodnem svetu odločil, da izda “Sokolski Zbornik 1863 — 1963”. — Ko je potem tudi objavil, da je delo zares v pripravi, v tisku, pred izidom..., je marsikdo, 'ki pozna naše zdomske razmere skomizgnil z rameni. Saj je to pomenilo pravo predrznost. Kako je pač mogoče pod objavljenim naslovom izdati nekaj resnega zunaj domovine? Od kod črpati gradivo in vire za dobo celih 100 let? — ko je potem lansko leto (1966) bilo objavljeno, da je knjiga izšla, smo to obvestilo sprejeli z veliko skepso, — ki pa je trajala samo dotlej, dokler nam knjiga ni prišla v roke.
i' t je izid vsake nove knjige v zdomstvu dogodek, je ta bogato opremljena debela knjiga (302 strani!) velikega osmerca in povrhu še s kupom klišejev na finem ilustracijskem papirju uspeh, za katerega je potreba čestitati vsem, ki so bili pri njenem izidu udeleženi.
Če jo samo bežno prelistamo, se moramo vprašati, kje so izdajatelji v zdomstvu, kjer pač ne more biti govora o nekem urejenem arhivu, našli tolikšno slikovno in drugo gradivo ? Zakaj resnično si ne moremo predstavljati, v koliko bi knjiga lahko bolje izpolnila svoje poslanstvo, če bi jo izdali v urejenih razmerah v domovini-
Ta fenomen si lahko razložimo samo, če se spomnimo, da smo pri vsej nepričakovanosti, s katero smo kot žrtve izdajstva svobodoljubnega zaipada
morali zapustiti rodno grudo, vendarle uspeli prinesti s seboj tako ogromen zaklad, ki ga navzlic romanju skozi čas in protivne okoliščine nismo potrošili in ki ga režimovci doma zaradi svojih grobih materialističnih osnov nikdar niso in nikdar ne bodo imeli: Idealizem!
Knjiga, ki leži pred nami, je namreč sad, ki ga je lahko rodil samo idealizem peščice sokolskih bratov v Argentini. Duh tega zaklada veje z vseh strani knjige; pa naj bo to kronika, zgodovinski prikaz, pričevanje, dokument, pesem, slika. . .
Ko bralec knjigo odloži, mora nujno pomisliti: Kairo bo pač zgodovina ocenila dobo, v kateri so umirali za svoj žgoči idealizem ljudje s tako mogočnim vrelcem bratske vzajemnosti in domovinske ljubezni, ki se je razdajala od rožnih nasadov Bolgarije, pa preko našega sinjega Jadrana do vršacev Tatre, lebdela nad neskončno rusko stepo in plula preko Poljske do severnih morja, pa so potem njih preživeli ostanki morali hoditi z žigom izdajstva na hrbtu skozi zmeden čas...?!
Iz knjige namreč zvemo, da ga ni bilo dogodka v slovanskem svetu, pri katerem ne bi bil vedno na strani patriotizma udeležen Sokol, odkar je bil ustanovljen. — Tako je tudi sto let jugoslovanskega Sokola ena sama visoka pesem domovinske ljubezni in bratstva naših narodov, pa poleg tega v zmagah njegovih vrhunskih telovadcev njih afirmacija v velikem svetu- — Kakšen madež bo pač ostal v oceni naše dobe, in kakšno spričevalo si je zapisal rdeči komunistični režim, tko je telovadnice, kjer so nekoč sokoli prižigali svoje rodoljubje in urili svoja telesa za viteško tekmovanje z drugimi narodi, spremenil — v skladišča?!
Tudi za tiste, ki smo Sokola sodoživljali še v domovini, je knjiga v marsičem pravo odkritje. Prav zato pa nam je tudi še danes tem bolj žal, da je bila ta v najčistejših idealih slovenskega čutenja spočeta organizacija tolikokrat .ponižana v predmet političnih razračunavanj, kakor se trdi ne moremo znebiti mnenja, da ji je bilo „podržavljcnje“ s prestolonaslednikom na čelu samo v oviro za še globlje zakoreninjenje in širši razmah v prosti lekmi sil- Zato morajo knjigo v odmaknjenosti časa prebrati predvsem tisti med nami, ki o Sokolu in njegovem poslanstvu mogoče niso imeli povsem pravičnega pojma.
Ni slučaj, da je komunizem v Jugoslaviji posvetil vso svojo razdiralno pozornost prav Sokolu. Saj so bila prav sokolska rodoljubna gesla tista, ki so v času preizkušnje lahko naletela pri narodu na največji odmev in jih je zato komunizem sklenil temeljito zlorabiti. Toda Sokol je tudi to preizkušnjo prestal častno; kar pričajo mučenci, ki so se v teku revolucije pod okupacijo slavno pridružili legijonu padlih za najvišje ideale svobodoljubnega človeštva.
Pri prebiranju knjige stopa vse to pred nas tako nezadržano, da nas prevzame. V kalejdoskopski pestrosti vznikajo iz zgodovine pred nas dogodki, trenja, osebnosti, stremljenja, uspehi, razočaranja, ki jih predvsem današnje dni ne smemo spustiti iz spomina-
Če je knjiga za generacijo sodobnikov v marsičem pravo razodetje, potem bi morala postati dolžno čtivo predvsem za naš mlajši rod. Zakaj
delo ni samo zapis v spominsko knjigo ob stoletnici največje skupne telesno-vzgojne in nacionalne organizacije vseh jugoslovanskih narodov. Saj je daleč preko tega namena ter postalo predvsem za to, zaradi dogodkov in njih rezultatov v skepso prisiljeno generacijo, gradivo za koristno proučevanje zgodovine naših in drugih slovanskih narodov, pa obenem tudi vodič skozi galerijo mož, ki so mogoče prav temu novemu rodu dali zgled in dokaz žrtvovanja svojih najboljših sposobnosti za velike naloge obrambe, zbližanja in skupne rasti bratskih narodov. Naj namreč gledanje na našo ■bodočnost v svobodi brez komunizma s tega ali onega državnopolitičnega zornega kota, značajna, jezikovna, zgodovinska, interesna sorodnost slovanskih narodov bo spričo neizbežne pričujočnosti drugih narodnostnih skupin ostala slej ko prej element, ki ga ine bi bilo priporočljivo prezreti.
Z izdajo zbornika so po vsem svetu razkropljeni jugoslovanski sokoli dokazali, da idealizem v službi visokih ciljev ne pozna ovir. Ob prebiranju svojega zbornika pa bodo na svetlih primerih iz .častne preteklosti najlažje našli tudi pravo smer, kako zdomstvo izkoristiti, da bodo sami ali njih potomci v zvesti službi svojim narodom upravičili, kar jim je ob posvetitvi prapora sokolske čete Jasenice (okrožje Omiš) izrekel v spomin in opozorilo katoliški kanonik Don Frane Ivaniševič, in kar so izdajatelji in uredniki postavili zborniku za motto: -,Vi sokoli hodite po poti, ki jo je (pokazal -Kristus. Kakor se je On boril proti sebičnosti in laž.i, tako vi (sokoli v svojih ciljih pričate in nosite to Kristusovo misel."
Pi. Ka-
črne, osmojene razvaline Turjaka so slovenski narod v kitih preizkušnje nenehnol opominjale, da ga pred komunizmom ne morejo obraniti špekulacije in kompromisi, pa tudi ne visokodoneče deklaracije, ampak samo jeklena disciplina čustev in enotnost v zvestobi sebi samemu. To disciplino in enotnost pa je takrat nosilo samo naše dično, slavno slovensko domobranstvo.
Hlmioslovitev Slivenske hiše v Buenos Airesu
V	nedeljo, 7. maja, s6 Slovenci v Argentini imeli svoj veliki dan: blagoslovitev osrednjega slovenskega doma — Slovenske hiše, združeno s proslavo 50-letnice Majniške deklaracije.
Ta Slovenska hiša dokazuje, da smo še narodno zavedni, požrtvovalni, nesebični in zvesti svojemu narodu in veri svojih očetov, kajti potrebno je bilo vse to, da je osrednja Slovenska hiša dokončana.
Zastopnik argentinskih oblasti g. Raul Oscar de Seta in g. Božo Fink sta ob 11 odvezala •argantinsko-slovenski trak ob vhodu ter na čelu zastopnikov in gostov odšla na dvorišče Slovenske hiše, kjer jih je sprejel g. msgr. Anton Orehar.
Potem, ko so počastili spomin žrtev II. svetovne vojne in komunistične revolucije, je g. msgr. Anton Orehar blagoslovil Slovensko hišo.
Sledila je koncelebrirana sv. maša, iki so jo opravili slovenski dušni pastirji.
Na popoldanskem delu slavja so predstavniki slovenskih domov, organizacij in društev ter ustanov izrekli g. msgr. Oreharju čestitke in voščila ter zahvalo za ves njegov trud in napor pri postavitvi osrednjega slovenskega doma v Argentini.
Del tega slavja pa je bil posvečen tudi petdesetletnici Majniške deklaracije.
V	obširnem sporedu so se zvrstili po pozdravnih besedah g. msgr. Ore-harja in govorih g. Miloša Stareta in g- Božidarja Finka pozdravi ter voščila slovenskih domov ter društev in ustanov v Argentini. Med posameznimi pozdravi so bili za to priliko pripravljeni posebni prizori ali pa branje pismenih pozdravov.
V	imenu „Tabora“ je g. Ivan Korošec takole pozdravil:
Prihajam v imenu „Tabora“, zastopnik borcev za svobodo slovenske domačije.
Prihajam s toplimi pozdravi tebi Slovenska hiša, prihajam s polnim prgiščem zahvale vsem, ki ste kakorkoli pripomogli do uresničitve tega skupnega slovenskega ognjišča, posebno pa Vam preč. g- msgr- Anton Orehar da ste danes odnrli vrata v ta naš skupni dom tudi organizaciji borcev za tisto osnovno človečansko pravico, ki jo je sam Stvarnik položil v naše srce — svobodo. Za tisto veliko in značilno slovensko vrlino, za katero smo tudi trpeli in se borili, za katero smo bili tako strahotno zasramovani v krvavih teharskih komunističnih arenah, za katero so s ponosom umirali naši bratje —' poštenost človeka!
In taki in ponosni prihajamo pod ta naš skupni krov, s polno mero čestitk in zahvale vsem in Vam tpreč- g- msgr. Anton Orehar. Tebi Slovenska hiša pa ‘kličem:
Vžigaj nam nenehno ognja slovenskega, varuj nas, druži nas in bodi nam vsem, vsakemu in vedno hiOa cčina na tujih tleh!
Potem, ko sta najstarejša slovenska emigranta v Argentini izročila simbolične ključe Slovenske hiše predstavniku najmlajšega slovenskega izseljenskega rodu z naročilom, naj jih hrani in izroča poznejšim rodovom, je bilo slavje zaključeno s pesmijo Hej Slovenci.
Stane Pleško
SENENE VILE
(Povest)
I.
Kovač je bil nekje s Pograjskih hribov. Še kot šolar je moral v dolino za kruhom. Prišel je h Gorjancu in mu dolga leta pasel krave. Ko je odrasel šolskim klopem, je postal hlapec, čeprav ni vedel, kaj to pomeni. Od jutra do noči je delal, kar mu je pač. gospodar ukazal.
Prav čudaški je bil ta Kovač. Jaka mu je bilo ime. V šolo je hodil nerad, ker je prepočasi mislil. Pisati se ni naučil, brati tudi ne. Bil je z vstm zadovoljen. Gorjanca nikoli ni vprašal wa Ion, ni se prerekal z njim; da ga le ni preveč priganjal z delom. V družbo tudi ni zahajal. Vsa so ga imeli za pepčka.
Ko je prišel od vojakov, je bil že spet pri Gorjancu. Poznalo se mu je, da so ga oficirji in kaplarji nekoliko omajali. Tudi daigače se jje popravil: podpisati se je znal. Rad je povedal, da je videl svet, ko je bil tam doli v Bosni.
Pa je prišla iz Črnega vrha Grabnarjeva Micka in se pri Gorjancu vdinjila za deklo. Jaku je bila všeč. Ogledoval jo je, rekel pa nič. Marsi-Katero noč ni mogel spati; v takih nočeh je Jaka mislil brez konca in kraja. Kar nekaj mu je reklo, da bi bila z Micko čeden par in da bi bilo življenje potem vse lepše. A kako? Ni imel ne bajte ne denarja. MJcka pa še manj. In reči bi tudi bilo treba kakšno besedo. Za to pa je bil vse preneroden.
Gorjanc je videl, da je tudi dekla hlapca rada videla, a je bila sramežljiva in plašna, da je oči kar naprej obračala v tla. Začel je pomagati. Nagajal jima je, da sta hlapec in dekla ponavadi pol zakona, ta dva sta pa tako vsaksebi.
In je res prišlo do ženitve. Gorjanc je pripravil malo gostije, da ni bilo kar tako.
Ostala sta šq naprej pri hiši.
Nekega večera je gospodar po večerji poklical Jaka v kuhinjo. Hvalil ga je, da je zelo zadovoljen, ker tako gleda za bišo. Ponudili mu je krpo zemlje pod Kopavnikom. Obljubil mu je tudi les in konje, da si bo mogel postaviti hišo. Da bo to njegovo plačilo, je dodal nazadnj/e.
Jaka je bil vesel, da ga je kar motilo. Še zavriskal bi, ko bi znal. Hitro se je zmuznil iz kuhinje, da fei mu gospodar ne rekel kaj O Micki,, ki je postajala čudno okrogla in zavaljena.
Jeseni je začel z delom; kar sam, po svoje. Kaj bi najemal!
Prav pod hrib je postavil bajto. Zadaj so debeli hrasti rasli tako tesno ob steni, da še vrat ni mogel na stežaj odpreti. Spredaj je s praga stopil na cesto. Na levo se je svet malo razšinil proti šiškarjevemu hlevu; bil je močviren, da ga je ob vsakem nalivu zalila voda, ki je pridrla s hriba. Kovač ga je dmel za svojega, čeprav ni dobro vedel za mejo. Drug si ga itak ni lastil, ker razen bičja in ločja ni nič zraslo na njem.
Tudi bajta sama je bila slaba. Še končal je ni, pa je že visela na vse strani. Pod grčavim hrastom, ki je raztezal veje čez vso streho, je bila kot pokvečen svinjak.
Jaka se je zavedal beračije in revščine. Pa je bil kljub temu zadovoljen: imel je prostor, kjer je počil, in streho nad glavo. Kadar je mogel, je nakopal zemlje za hišo in začel zasipati mlako poleg bajte. Šlo je počasi, a naveličal se ni.
Ko so začeli prihajati otroci, je Začel misliti na hlev in kravo. Res je kmalu zmašil skupaj malo strehe in jo postavil pod drevje poleg hiše. Stene je opazil s steljo in krajniki, ki jih je kupil na žagi. Gorjanc, kamor je še vedno hodil pomagat, mu je dal staro kravo; res ni bila lepa, molzla je pa še dobro.
Jaku je bilo spet nerodno in se mu je zdelo preveč.
..Koliko sem pa dolžan?" je zinil v prvi sapi, obenem ga je pa že skrbelo, če bo Gorjanc res kaj hotel zanjo.
„Kaj boš tisto!" ga je zavrnil Gorjanc. „Kar odženi jo... Bodo otroci vsaj mleko imeli!"
„Pa vendar...,“ se je Jaka še vedno branil.
„Kar tiho bodli in vzemi," je bil gospodar vesel. „Mrve ti bom tudi dal, da jo boš preživel čez zimo."
Jaka se je vdal, otvezel Rdečo in jo odgnal. Tema je bila, ko jo je primoral v svojo podrtijo. Otroci so bili vsi iz sebe; kar niso vedeli, kaj bi počeli, ko imajo kravo doma. Micka tudi mi vedela kaj reči. Pogledala je moža, kateremu so besede hvale kar same letele iz ust. Pri hiši je bil praznik.
„Kdo bi mislil, da je Gorjanc tako dober!" je še sama pohvalila in odšla v kuhinjo. Zunaj je s predpasnikom obrisala solzo, ki ji je od samega veselja prikapala :iz oči. Še bajta se ji je zdela lepša in prijaznejša kot poprej. Ozka njiivica ob cesti je zadišala kakor velike in široke Gorjančeve lehe, ki so dajale krompirja in kruha za vse. Ozek pas travice ob njivi je glasno šumel v večernem vetru, kot da se smeje in veseli.
J>i tudi tiste krive hrastove veje, ki so se tako grozeče pripogibale in majale v viharju, so se ji ta večer zdele kot božjli varuhi, ki stezajo svoje roke nad streho ter čuvajo družino in dom.
2
Z leti je stari Gorjanc opešal. Z bolečim srcem je pustil vajeti in jih dal sinu. Zdelo se mu je, da ga bo zdaj zdaj konec, tako mu je Kilo hudo.
Z mladim gospodarjem se je tudi za Kovača marsikaj zaobrnilo. Vedno visega dobrega presit in nič hudega vajen, ni videl Kovačeve revščine, čeprav je naglas kričala v svet. Zai delo mu je vrgel kak dinar in tako opravil z njim.
Bajtarja je ta sprememba bolela, a tožiti ni hotel pred nikomer. Vedno redkeje se je oglašal pri Gorjancu, dokler se ni popolnoma odtujil.
Poiskal si je delo v opekarni. Tako se je čisto odtrgal od kmeta. Mladi Gorjanc mu je obrnil hrbet in ga še poznati ni hotel več. Kovač pa se ni ustrašil življenja; za denar je dobil vse, kar ie bilo tr^ba družini.
Spomladi ga je obšla nova skrb, na katero doslej še pomislil ni: sena mu je zmanjkalo, odkositi pa ni imel kje. Noben kmet mu ni hotel odstopiti travnika v najem, bajtarji iso pa itak povsod stregli, kje bodo kaj iztaknili zase. Bal se je, da bo morala krava iz hleva.
V tej stiski mu je vodja opekarne ponudil travnik med grmovjem in jelšami, kjer so bili pred leti kopali ilovico. Za kravo ni bila kaj prida trava, ker je bila prekisla, a ker drugega ni dobil, je vzel. Nekaj malega je plačal zanj.
Komaj je odlezel sneg, je vzel lopato, rovnico in sekiro ter cd-sd v „jamo“, kakor se je ta opekarniška posest imenovala. Vsak večer se je po delu ubijal tam. Dostikrat mu je bilo žal, da se j<e podstopil. Vse je bilo razrito. Izravnaval je zemljo, premetaval dobro zemljo na ilovnato podlago, trebil grmovje in kopal napol trhle štore in vegaste korenine. Ko je pognala trava, je bil vesel svojega dela. Kakci- da raste iz njegovih žuljev in pije njegov znoj, se mu je zdelo.
Prišla je košnja. Kovač je garal, da je bil od jutra do večera ves premočen; čez dan v opekarni, zvečer na senožeti, ki je vsa prekopana, izglodala kot velika razrita jama. Zemlja še ni bila udelana, zato je bila tudi košnja nad vse mučna. Vsak večer je nakosil komaj za nekaj kopic, pa ga je že stisnila noč. To se je ponavljalo dm za dnem. Najprej je grabil in spravil v kopice, kar je bil prejšnji večer nakosil, potem je pa spet znova zamahnil.
Otroci so mu vsak večer prinesli malico kar v log. Kovač jih je bil vesel, da je pozabljal na utrujenost in težave. Delal je zanje. Navadno je la nekaj malega pojedel, drugo pa pustil otrokom, ki so ga gledali, da so se jim kar oči svetile.
Ko je pomalical, jim je vsak dan znova naročal, naj previdno hodijo ob kraju ceste, da koga kaj .ne povozi, doma pa lepo ubogajo mamo. Sam st je izgubil med grmovje, kjer je spet nakosil nekaj redi, včasih več, včasih manj, kakor je pač bila trava in tla. Peščena, miv-knata tla so bila za koso kot -tiup; komaj je zadel krtino, je moral biusiti, če je hotel še kaj odrezati.
Nekega večera se je nenavadno dolgo zamudil. Polna luna je svetila skozi veje, da je bile svetlo kot podnevi, pod drevjem pa hladno in tiho, dia se mu kar ni dalo domov. ,,Ce jo bcm nocoj več, mi je pa ju-tri ne bo treba!" si je mislil in mahal, mahal.
Ko je prižgal pipo, da bi z dimem odganjal nadležne komarje, je šele občutil, da je truden in potreben počitka. Brž je skril drogove in grablje pod kopico, vile in koso pa zadel na ramo ter odšel na cesto. Spotoma se je ustavil pri trgovcu poleg opekarne in tam spravil orodje, vile in koso, kakor že dostikrat poprej.
„Kar tjale pred magacin deni!" je trgovec cdkazal prostor.
Kovaču ni bilo posebno po volji kar zunaj pustiti svoje stvari. Nezaupno je pogledal Skopca, ugovarjati pa ni maral. Koso je obesil na velik žebelj, vile pa postavil v kot, nove senene vile, ki jih je pred tednom kupil od trgovca.
,,Le brez skrbi, Jaka. Še nikoli ni nobene reči zmanjkalo," je trgovec prav uganil delavčeve nezaupljive oči.
Potem je Kovač nadaljeval pot proti domu. Bil je dognan in utrujen, da se je le s težavo prestopal po prašni cesti. Skrbela ga je misel, da bo moral zjutraj zgodaj na noge, če hoče do časa znositi seno iz grmovja na sončno jaso, kjer se bo presušilo.
3
Že navsezgodaj je bil Kovač pri trgovcu. Vse dvorišče je pretaknil. Našel je koso, vil pa nikjer. Ves zbegan je poklical trgovca in mu povedal, da ne najde vil, katere je bil prejšnji večer spravil tod.
Skopec si je mel oči, premaknil to in ono stvar po dvorišču, zraven se pa namoč čudil, kako je na njegovem dvorišču tatvina sploh mogoča. Ko nista nič našla, se je tiho zgubil nazaj v hišo, Kovača pa pustil samega.
Tudi Kovač se ni več dolgo mudil. Še enkrat je pogledal za zaboje in drugo ropotijo, nato pa odšel. Žalosten jg bil. Dolžil ni nikogar, najmanj pa trgovca.
Hitro je zagrabil za delo, da popravi, kar je bil zamudil z nev-šečnim iskanjem. Kar z rokami je začel trositi mrvo. Mudilo se mu je Na vso moč je grabil prevelo seno. Nenadoma ga je v desni 'roki nekaj zapeklo. Ko je pogledal, jo opazil skrivljen, rjast žebelj, ki je tičal globoko v dlani desne roke. Nemudoma ga je izpulil, stiskal rano in izsesaval kri. Ob pogledu na žebelj se je kar stresel. Potem je v delu pozabi na skelečo rano, katero je obvezal z robcem.
Bombo na ljubljansko Mirje s<* zadnjemu zamaknjencu odprle| oči, da je vsa-krstno računanje na „zaveznike“, ki soi s takšnimi terorističnimi dejanji pomagali na široko odpirati vrata komunizmu v zapadni svet, jalovo, pa obenem smrtno nevarno hazardiranje. Ko o komunizmu ne bo vtjS sledu, bodo ti dokumenti zgodovinska sramota tistih, ki so zaradi zločinskih kompromisov pomendrali v Vetrinju cvet narola, ki je stal že takrat na mrtvi straži svobodoljubnega človeštva.
Čez nekaj dni ga je rana začela boleti. V-;a okolica je postala rdečkasto-višnjeva, zapestje je začelo zatekati. Kovača je začelo skrbeti, čeprav tega ni kazal. Kot druge dni je šel na delo.
Delal je težko kot še zlepa ne. Vsa roka ga je bolela, vročina in mraz sta ga spreletavala.
Zvečer ni šel kosit. Iz opekarne je odšel naravnost domov. Otroci so poskočili od veselja, ker so ga malokdaj videli priti domov pred nočjo. Žena ga je zaskrbljeno pogledala.
„Roka me malo boli,“ je kot v opravičilo dejal, ko je precej nerodno slačil suknjič. „Pa mislim, da ne bo hudega," je še dodal.
„Arnike dij na rano!" je bila žena v skrbeh in takoj odhitela po steklenico v kamro.
Jaka je zlil olja na rano, jo obvezal z veliko belo ruto lip se spravil v posteljo. Vso noč ga je kuhalo, da je kar gorel. Zaspati ni mogel. Noe se je vlekla kot večnost.
Zjutraj je imel vso -roko zateklo, na komolcu in pod pazduho so se kazale modrikaste bule. Hitro se je odpravil na bolniško in se javil službujoči uradnici; zapisala je njegovo ime in druge podatke.
Nestrpno je čakal zdravnika. Vsaka minuta se mu je zdela korak bliže smrti.
Ob devetih so se neslišno odprla vrata. Majhen, debelušen, v belo haljo ogrnjen zdravnik je poklical: Kovač Jakob.
Kovač se je hitro odpravil iz-a njim. Nerodno mu je bilo. Še stopiti ni znal prav. Trdo je štorkljal za gosposkim človekom, ki je drobil, da je še sama učiteljica na Dobrovi komaj znala tako.
„Kaj vas boli, gospod Kovač ?“ je vprašal zdravnik in obvisel s pogledom na bolnikovem obrazu, ki se je kremžil od bolečin.
„Roka, gospod dohtar.. . Z žebljem sem se zbodel,“ je Kovač v eni sapi povedal vse.
„Slecite suknjič in srajco! Bova pogledala."
Kovač je slekel suknjič in ga obesil kar na stol, kakor je bil vajen doma, potem pa še srajco vrgel nanj. Medtem je zdravnil sedel za mizo, vzel velik papir, na katerem je bilo Kovačevo ime, potem pa spet pristopil. Prijel je roko in jo skušal dvigniti.
Bolnik je zastokal od bolečine.
„Vas boli?“ je vprašal doktor in zmajal z glavo.
,,Boli, boli...“
„Kdaj ste se pa zbodli?"
,,Pet dni je tega," je tiho odgovoril Kovač. Zdravnika se še pogledati ni upal.
,,Dolgo ste čakali, dolgo... Zdaj morate takoj v bolnico, da vas bodo pozdravili. Tukaj imate moje priporočilo." Pomolil mu je papir preko mize in utihnil.
„Kar takoj moram v bolnico, gospod dohtar?" je prestrašeno vprašal Kovač, ki se mu je čudno zdelo, da mu zdravnik ni dal zdravil in ga poslal domov. Rad bi se še enkrat pogovoril z vsem, kar je njegovega. Slutil je, da bo dalj časa odtrgan od doma.
„Kar takoj se odpravite, da ne bo prepozno. Zastrupljenje je že precej daleč." Zdravnik je kar malo preveč rekel; mu ne bi smel tako odkrito povedali, ko je bil že itak ves v strahu, da je pot kar lil ® njega.
Kovač je oklevajoče stopil na cesto. Nii prav vedel, kam naj krene, kajti mesto mu je bila španska vas, čeprav ga je od daleč vsak dan ogledoval. Le kako naj se človek spozna iz mreže cest, ki so zvite in prepletene kot pajčevina!
Po nekaj korakih je naletel na Matica, soseda. Ta ga je spremil do bolnišnice.
,,Povej Micki, da sem moral v bolnico. Ni treba skrbeti, samo na ■otroke naj gleda," je Kovač naročal sosedu.
„Nič ne skrbi, Jaka! Bomo že pomerkali, vse bo v redu... Kmalu se pozdravi!“ mu je Matic želel skorajšnjega okrevanja in vrnitve »lomov.
Razšla sta se. Matic se je hitro izgubil v drugi ulici; mudilo se mu je v službo. Ne bi rad mudil po nepotrebnem.
Kovač pa je še dolgo stal pred velikimi vrati bolnišnice. Kar ni se mu dalo noter. Slutil je, da ga ne bodo tako brž izpustili ven.
V	živi meji ob železni ograji je požvižgaval kos in jezno potresal z repom; svaril je svojo mlado družino, skrito v gostem grmiču na bolniškem vrtu. Ni mu bilo za ljudi, ki so kar v trumah hiteli mimo po pločniku. Kmalu se je zbal in skrivaj odletel. Kovač ni prav vedel, kdaj ga je zmanjkalo.
Ostal je sam. V košatih lipah ob straneh ceste je lahno drhtelo listje. Suho cvetje je trepetaje šuštelo; tu in tam je kateri odpadel in se s pecljem navzdol zvrtinčil na zemljo. Jaku se je stožilo po domu. Se nikoli prej ni občutil, da je na deželi toliko skritih lepot, a jih ne znaš poiskati; vidiš jih šele, ko si jim odmaknjen lin le od daleč misliš nanje.
V	roki je začelo kljuvati in ga priganjalo skozi vrata, katerih se je bal kot otrok palice. Zdaj se ni več obotavljal. Vstopil je... z bolečo desnico, s še večjo bolečino v srcu.
4
Velika, težka vrata so se za Kovačem kar sama zaprla. Bilo mu je, kot da ga je žandar pahnil v zapor. Najraje bi zbežal, tako mu je bilo pusto. Neprijeten duh po zdravilih in etru mu je tesnobo še povečal. Stal je na hodniku in mi vedel, kam bi stopil.
Nasproti mu pride bolničarka. Iz navade stegne roko proti njemu in vpraša za zdravniški list. Kovač ji brez besede da papir in obstoji ves prestrašen, kaj bo zdaj. še dih mu je kar upadel v prsih.
„Kar >za menoj pojdite!" je dejala strežnica in stopila proti glavni pisarni.
Tu sta hitro uredila, nakar ga je spremila v bolniško sobo, kjer mu je odkazala posteljo; ..Spravite se v posteljo, zdravnik bo kmalu tu.“
Kovač je začel nerodno slačiti suknjič.
„Naj vam pomagam?" se je ponudia bolničarka in že pristopila.
Bolnik je samo prikimal. Govoriti ni mogel. Kaj roka! Še vse bolj ga je tlačilo v prsih. Človek z dežele, kmet po duši in krvi, pa potisnjen med bele stene bolnice! Zdelo se mu je, da ne zdrži niti dneva.
(Sledi)
Da ne bo pomote!
Že večkrat smo pribili, da je; komunizem kot gospodarski in družbeni sistem nemogoč, ker je tprotiven sami človekovi svobodni naravi. Zato nujno degenerira!
Jugoslavija seveda ni nikakšna izjema. Če bi ne bilo milijard dolarske pomoči iz žepa amerikanskih davkoplačevalcev, bi komunizem v Jugoslaviji spričo nepokorljivega diuha njenih narodov že davno odnesla burja časa-Zato je seveda prisiljen menjavati taktiko po vetru, v čemer potem kalini po svetu vidijo nekakšno — odjugo in liberalizacijo. V smislu te „odjUge“ zadnja leta posebej radi razglašajo, da je predvsem sam Tito nekak širokogruden, liberalen, deber očka itd. To je seveda preračunano na kaline. Kdor hoče, pa seveda vidi čisto drugačna dejstva.
Resničnost te odjuge je hotel preizkusiti poznani Mihajlo Mihajlov. — Dosegel je samo proces, v teku katerega je spričo neizbežne kazni za .predrznost dal vsaj dušika svojemu spoznanju resnice, ko je izjavil:
„V družbi, v kateri obstaja ena sama stranka, kjer je en sam človek državni poglavar in istočasno glava vojske in stranke, potem kar poglejte v katerikoli enciklopedijo, pa boste našli, da je to — totalitarnost! — Majhna peščica prebivalcev, nekako 6%, ne pozna zakonov in monopolizira našo družbo. — Paradoksno dejstvo je, da so zaradi pomanjkanja svobodne diskusije marksistične ideje danes neprimerno bolj žive na Zapadu kot na Vzhodu.. .“
In da ne bi bilo. zares nikakšne pomote, je prav v dneh procesa proti Mihajlovu sam „širokogruden in liberalen dober očka“ Tito pribil:
„Komunistična partija ni nikakšna liberalna organizacija, v kateri bi lahko vsakdo počel, kar hoče. Je marksistična organizacija, ki ni zastarela. Stranka igra slej ko prej odločilno vlogo v vsem našem življenju... “
Da torej ne bo pomote!
Zaupaj mu!
Ko je svet zvedel, da je Stalinova hči Svetlana pobegnila iz Sovjetske Zveze, se je razpočila prava bomba. — Za nas niso važni nagibi, zaradi katerih se je prav v 50. jubilejnem letu komunističnega „raja“ v Sovjetski Zvezi Stalinova hči preselila v kapitalistični „pekel“ Združenih Držav. Pomembno je samo, da je v trenutku, ko je stopila na ameriška tla, vsemu svetu izjavila:
„Od mojega detinstva so me poučevali samo v komunizmu ter sem resnično vanj verovala, kot vsa moja generacija. Toda počasi, z leti in izkušnjami sem začela misliti drugače. Zadnja
leta smo v Rusiji pričeli misliti, razpravljati, raziskovati in nismo več tako avtomatično predani idejam, ki so nas jih na-ugili. — Tudi vera je veliko pripomogla, da sem se spremenila. Rastla sem v družini, kjer mi bilo nikdar besedice govora o Bogu. Toda, ko sem dorastla, sem prišla do spoznanja, da ni mogoče živeti brez Boga v srcu. In do tega prepričanja sem prišla sama, ne da bi mi kdorkoli pri tem pomagal ali me nagovarjal. Bila pa je to velikanska sprememba, zakaj od tega trenutka so poglavitne komunistične dogme zame izgubile vsakršno vrednost in pomen. Poslej namreč zame ni ne kapitalistov, ne komunistov. So samo dobri in hudobni, pošteni in nepošteni ljudje. V katerikoli deželi živijo, ljudje so povsod isti in njihova najboljša stremljenja in moralni ideali so povsod enaki. — Vem, da me bodo moji otroci razumeli, kakor bodo tudi razumeli, kar sem storila. Tudi oni namreč pripadajo novi generaciji v moji domovini, ki noče več, da bi jo poneumljali s starimi idejami. Tudi oni namreč morajo priti do svojih lastnih zaključkov o življenju. Naj jim Bog pomaga! Vem, da se me ne bodo odpovedali in da se bomo nekoč zopet sešli. Na to bom čakala."
Četudi bi hoteli dvomiti o iskrenosti teh besed, ostane silno pomembno samo dejstvo, da je hči komunističnega patriarha ob 50-letnici rdečega reda v Sovjetski Zvezi sploh bila sposobna priti do tega besednega sosledja, ki se sklada z našim in vesoljnim idejnim temeljem: Bog — Narod — Domovina! Zaupajmo torej! Dobri ruski narod' je na poti, ki so jo izbrali naši slavni junaki pred več kot dvajsetimi leti, ko so šli na mrtvo stražo svobodoljubnega človeštva!
TEMA ZA RAZMIŠLJANJE
Je sredstvo za vse krivde: — Priznanje!
(Franz Grillparzer)
Rti ALI SMO
V Clevelandski “Ameriški Domovini” (5. 5. 67):
SKUPNEGA VSESLOVENSKEGA ROMANJA II GOSPE SVETI NE BO
Slovenski šlkofje so za !). maj letos organizirali skupno vseslovensko romanje h Gospe Sveti na Koroškem v spomin 1200-letnice pokristjanjenja Slovencev. Za to romanje se je
f-rijavilo nad 16.000 oseb. Pretekli teden je bilo romanje odpovedano, ker prevozna podjetja v Sloveniji ,.niso moRla prevzeti prevoza romarjev** in „ker so bile avstrijske oblasti v skrbeh in zadregi zaradi velikega števila avtobusov.**
Cleveland, O. — Jugoslovanske in avstrijske oblasti so. preprečile vseslovensko romanje h Gospe Sveti, prvi krščanski cerkvi med Slovenci, v proslavo 1200-letnice pokristjanjenja Slovencev, ki jo letos praznujemo. To romanje je bilo določeno za 9. maj in so ga organizirali skupno trije slovenski škofje. Priprave so v redu potekale in zanimanje za romanje je bilo nepričakovano veliko. Tako se je samo iz mariborske .škofije prijavilo preko 5.000 romarjev, skupno pa nad 16.000. Sam ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik si je šel ogledat kraj slovesne službe božje, ki naj bi jo bili koncelebrirali ljubljanski nadškof, mariborski in koprski škof. Pretekli teden je bilo io romanje nenadno odpovedano.
Potovalne pisarne so sprejemale prijave in denar za prevoz. V Ljubljani so natisnili posebni jubilejni romarski znak in romarsko knjižico s ptsmimi in molitvami za to izredno slavje slovenskega naroda. Ko je bilo že vse pripravljeno in ljudske množice razgibane, je nepričakovano dobil ljubljanski nadškof sporočilo, da je romanje v proslavo 1200-letnice pokristjanjenja Slovencev k najstarejši krščanski cerkvi na Slovenskem prepovedano.
Ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik je v posebni okrožnici 27. aprila sporočil vsem prijavljenim romarjem:
.,SKUPNEGA VSESLOVENSKEGA ROMANJA H GOSPE SVETI NE BO!
Prevozna podjetja so sporočila, da dne 9. maja, ko je delavni dan, ns morejo prevzeti prevoza romarjev na Koroško, zlasti zaradi velikega števila prijavljenih. Tudi avstrijske oblasti so bile v skrbeh in zadregi zaradi ■velikega števila avtobusov. Pri tako velikem številu vozil in ljudi bi bilo posebno težko urejevati promet. Tako mora skupno romanje 9- maja odpasti-1*
Jugoslovanski komunisti in avstrijski ČUvinisti so si podali roke
Jugoslovanske komunistične oblašti so preprečile vrhunec proslave 1200-letnice pokristjanjenja Slovencev, ker jim je ta sama neljuba, posebno pa še ob udeležbi tako ogromne množice. Zato so zaradi ,.lepih sosedskih odnošajev ustregle nacistični koroški Landmannschaft1*, ki je bila oroti temu romanju od vsega začetka, ker bi dalo koroškim Slovencem močno pobudo in pogum, če bi res bila težava preskrbeti toliko avtobusov na delovni dan, bi romanje lahko prestavili ja na nedeljo, toda tega niso ..prestavili**, ampak enostavno odpovedali-
Vsi romarji ki so vožnjo že plačali in ki vedo, da je bil poudarjen ver-
aki značaj tega romanja, so silno razjarjeni, toda si ne morejo prav nič pomagati. Jugoslovanska „demokracija“ ne nudi niti možnosti primernega javnega protesta proti taki svobodi.
...v ljubljanskem “Delu” (27. in 28. aprila 1967):
SOVRAŽNA GESLA V AVLI FILOZOFSKE FAKULTETE
Ljubljana, 26. apr. — Neznani zlikovec ali zlikovci so v noči od 26. na 26. aprila popisali stene predverja in stopnišča v filozofski fakulteti na Aškerčevi ulici s sovražnimi gesli. Napise so opazili nekaj po šesti uri zjutraj, ko so poslopje fakultete odprli. Po izjavah uslužbencev, da sinoči do desetih zvečer stene še niso bile popisane, je možno sklepati, da ”šo sovražna gesla napisali ponoči. Neznani zlikovci, ki so pisali napise z meter velikimi črkami rdeče barve so naredili na stenah za milijon S din škode.
Na filozofski fakulteti je med študenti in med univerzitetnimi profesorji veliko ogorčenje. Pričakujejo, da bo preiskava, ki je v teku, odkrila zlikovce, ki so s tem sovražnim početjem želeli škodovati predvsem ugledu fakultete in študentov.
E. J-
OBSODBA SOVRAŽNIH IZPADOV Izjava delovne skupnosti filozofske fakultete v Ljubljani
Ljubljana, 27. aprila. Delovna skupnost ljubljanske filozofske fakultete je danes sprejela izjavo, s katero odločno obsoja nedavno zlorabo prostorov te fakultete v sovražne politične namene. Podobno so reagirali na dogodek tudi študentje te fakultete.
Poročali smo že, da je v noči med 25. in 26. aprilom nekdo z oljnato barvo napisal po stenah avle filozofske fakultete več sovražnih gesel. S tem je povzročena fakulteti velika moralna in politična škoda, pa tudi milijonski stroški za ponovno barvanje zidov.
Potem se je sestala delovna skupnost filozofske fakultete in sprejela tole izjavo:
„člani delovnega kolektiva filozofske fakultete v Ljubljani so z zgražanjem ugotovili da so nekateri neznanci nekulturno umazali prostore fakultete in jih izrabili na način, ki žali prizadevanja fakultete za nr.; redek socializma ;na slovenskem in slovenske kulture.
Člani delovnega kolektiva so zaradi tega postopka toliko bolj ogorčeni, ker se po svojih močeh na raznih področjih naše družbe s socialističnih pozicij borijo proti vsem izkrivljanjem in pomanjkljivostim v razvoju socializma ter za njegov napredek.
Prav zaradi tega najodločneje obsojamo tiste elemente reakcije, zlasti klerikalizma, ki skušajo pod plaščem socializma razbijati enotnost socialističnih sil v Sloveniji in pri tem kompromitirati dejavnost tistih, ki si iskreno prizadevajo za čim intenzivnejši napredek socialistične demokratke in kulture.
S svojo akcijo elementi stare politične desnice dejansko vzpodbujajo birokratizem in etatizem in so z njimi v enotni nazadnjaški fronti.
Opoldne se je sestal univerzitetni komite Zveze komunistov ljubljanske univerze in skupaj s sekretarji osnovnih organizacij ZK na filozofski fakulteti obravnaval omenjeni dogodek. Dal je priznanje hitri in odločni reakciji komunistov in nekomunistov na filozofski fakulteti, ki so takoj in soglasno odločno obsodili sovražno politično početje.
Ogorčeno je reagiral na dogodek tudi univerzitetni odbor Zveze študentov ljubljanske univerze.
Delovna skupnost filozofske fakultete
Izjava Univerzitetnega odbora ZŠJ V Ljubljani
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bila minulo noč izvedena provokativna akcija, ki očitno teži k vzburjanju javnosti z gesli postavljenimi tako, da ikot celota neupravičeno in neodgovorno blatijo naš celotni družbeni sistem. Ker se je ta akcija izvršila na prostoru Univerze z jasnim namenom, da v dogajanje in ozračje okrog političnih provokacij vplete študente maše univerze in še predvsem Filozofske fakultete, je tudi UO ZŠJ k' t predstavnik študentov na ljubljanski univerzi dolžan izraziti svoje mnenje o namenu in izvoru takih akcij in svoj odnos do njih.
UO ZŠJ ugotavlja, da je ta akcija očitno plod sil, ki si že nekaj časa prizadevajo, da bi vnesle kal razdora v naše družbeno življenje. Taka usmeritev posameznikov ali skupin ima očitno izvor v preživelem in premaganem. Tak poseg pomeni politično provokacijo po vsebini blizu idejam skupin v zamejstvu, ki skušajo s cenenimi efekti pridobiti ne dovolj informirane člane naše skupnosti za nasprotovanje samoupravni poti graditve socializma.
Avtorji napisov v avli Filozofske fakultete so skušali z navidezno objektivnostjo in revolucionarnostjo nekaterih posameznih gesel doseči vtis upravičenosti svojega početja. Gesla kot celota pa predstavljajo očiten poskus kompromitirati ZKJ in odstraniti komuniste iz študentske organizacije in drugih družbeno-političnih organizacij z demagoškimi in žaljivimi izjavami. To kaže tudi močno primitivno apeliranje na bratstvo naših narodov, ki poskuša vzbuditi vtis, kot da so vsi zadnji napori naše družbe usmerjeni ravno nasprotno.
Izvedena akcija pomeni politično provokacijo zato, ker hoče prikazali, da za takimi parolami stoje študentje. Gotovo so tudi v naši družbi
anomalije, kj so nastale kot spremljevalci njenega razvoja in proti katerim se ZŠJ skupno z ostalimi organizacijami bori. Vendar tako pisanje ne prispeva k reševanju problemov, ampak je lahko samo premišljeno spuščanje vode na mlin nazadnjaškim elementom tudi v naši družbi, ki si tako sikušajo priboriti svoje nekdanje pozicije, ali pa skrajno naivno tolmačenje zadnjih dogodkov v naši družibi; kar vse nam že samo narekuje edini možni odgovor — obsodbo tega dejanja.
ZŠJ
IZ DRUŠTEV
Iz Clevelanda smo prejeli iporočilo, da se je dna; 17. mai’ca t- !• na delu v tovarni hudo ponesrečil predsednik DSPB TABOR v Clevelandu, soborec Milan Zajec. — Po najnovejših poročilih se mu stanje vidno zboljšuje. — Našemu heroju želimo skorajšnjega in popolnega okrevanja ter ga toplo pozdravljamo.
DSPB TABOR v Argentini se iskreno zahvaljuje dvema slovenskima družinama za večjo količino dobro ohranjenih oblačil, ki smo jo namenili našim invalidom in drugim potrebnim. Prosimo vse, ki imajo na razpolago še kaj oblačil, pa tudi one, ki jih potrebujejo, da se obrnejo na ing. Antona Matičiča.
Z Abrahamom se je srečal naš soborec dr. Franc Zupanc iz Villa Ba-llester. Gospodu doktorju obilo sreče in na mnoga leta!
DSPB TABOR — CLEVELAND
Krajevno društvo slovenskih protikomunističnih borcev “Tabor” v Ckr velandu ima redne mesečne seje. Od izvolitve novega odbora smo imeli tri seje. Na prvi smo čitali okrožnico, pismo glavnega predsednika g. Franceta Gruma, ter božično misel duhovnega vodja g. Franceta Gabra.
Razpravljali smo o pomladanski prireditvi, ki se bo vršila 22. aprila r Slovenskem domu na Holmes Ave. Poleg prostovoljnih prispevkov je to edini vir za tako prepotreben invalidski fond. Res je s tem precej dela in sitnosti, vendar se splača, če tak večer vrže do 500 ali še več dolarjev čistega dobička- Ljudje tukaj imajo razumevanje in čut do domobranskih invalidov in se vedno odzovejo v velikem številu. Prirejamo po dve veselici na leto: er.o spomladi, drugo jeseni.
Razpravljali smo tudi o spominski proslavi katera se bo letos vršila 11- in 12. junija na “Orlovem vrhu” na Slovenski pristavi. Kot vsako leto, pričakujemo tudi letos veliko udeležbo.
Ker je spominska kapela na “Orlovem vrhu” še vedno brez plošče, bo
ob priliki spominske proslave blagoslovitev nove bronaste plošče, katera je že v delu. Tako bo napis v dveh jezikih (Slovensko — angleški) dokaz poznejšim rodovom o pomenu te Spominske kapelice, komu v spomin je bila postavljena. Stroške za to ploščo hočemo kriti iz prostovoljnih pri-spevkovj da ne bo zaradi tega trpel invalidski fond.
V soboto 11. februarja smo imeli članski sestanek v Slovenskem domu na Holmes Ave. Ker je na ta dan zapadlo v Clevelandu precej snega ter so bile ceste ledene, je bila pot nevarna; zato se ni zbralo tolikšno število borcev ikot bi se jih v lepem vremenu, vendar nas je bilo vseeno lepo število. Poslušali smo pozdrave argentinskih protikomunističnih soborcev na zvočnem traku, katerega je prinesel g- Milan Zajec ob priliki njegovega obiska v Buenos Airesu. Posebno lepo nam je vse opisal g. Jože Jenko o prihodu novih naseljencev v Argentino, o njihovem kulturnem živ-ljenju; o organizaciji protikomunističnih borcev ter o sporu, ki je nastal med stranko SLS in borci. Tako nam je zdaj [popolnoma jasno o 'življenju naših soborcev v Argentini. Prav lepa Vam hvala, soborec Jože Jenko!
Prihodnji članski sestanek se bo vršil še pred Veliko nočjo.
Tako naše društvo dela v prid invalidskemu fondu ter se drži idealov, za katere so se oni borili:
BOG — NAROD — DOMOVINA.
DSPB' Tabor v Clevelandu je priredilo veselico 22, aprila 1967. Udeležba je bila nepričakovano velika- Vse je bilo dobro razpoloženo. Kuharice so napravile dobro večerjo, žene in dekleta pa so napekle veliko potic in krofov ter vse to darovale. Pijače tudi ni zmanjkalo, vsega je bilo dosti; za ples pa so igrali poznani „Veseli Slovenci", tako so vsi prišli na svoj račun.
Gotovo je k tej veliki udeležbi pripomogla radiooddaja WXEN—FM, na kateri so že dva tedna preje oglaševali za veselico, ravno tako je bilo več dopisov v A. D. še posebno pa je bil spodbudljiv članek g. Zdravka Novaka, kateri piše med drugim tole: ,.Iz megle iprahu in dima, ki ga je napravil spor pred tremi leti, se zrak vedno bolj čisti in sedaj že marsikaj lahko vidimo, kar je bilo v tistih dneh še nejasno in nerazumljivo. Namen nekaterih takrat je bil, spraviti našo organizacijo na stranski tir, kjer naj bi počasi životarila in umrla. Pri tem pa niso pomislili na glavni namen, za (katerega je bila ustanovljena — pomoč tistim ki so postali za delo nesposobni kot domobranci, in njihovim materam in ženam. Danes smo lahko ■samo veseli, da se je iz tistih dni dvignila naša organizacija pomlajena in močna. Danes vse jasno vidimo in gledamo, kakor v lepem spomladanskem dnevu, v katerem božje sonce zopet vse pomlaja in preraja v novo življenje-" še nikdar preje ni bila udeležba tako velika- Saj je bilo čistega dobička preko 700 dolarjev, poleg tega se je pa še ta večer na veselici darovalo za invalidski fond sto dolarjev. Torej so invalidi in sirote samo od te veselice za 800 dolarjev bogatejši.	\
Vsem, ki so kakor koli pripomogli do tako lepega uspeha, tistim ki so delali in vsem tistim ki so se veselice udeležili in s tem pripomogli do tako lepega uspeha, v imenu invalidov in sirot, ki bodo podpor deležni, kot v imenu odbora DSPB Tabor v Clevelandu, Boglonaj in Bog plačaj.
BOG — NAROD — DOMOVINA
IZ PISEM
Munro (Bs. As.), april 1967-
Letos ste pokazali, da očitno hočete poleg ohranitve zunanje že tako priljubljene oblike „Tabora“ narediti zapet dolg korak naprej. To ste dokazali s priobčenim gradivom za zgodovino. Ob „konceptu“ Rupnikovih spominov bo najbrž marsikdo ob sapo. Saj postavlja na glavo marsikatero teorijo, za katere so nekateri izgubili dolga Rta dela... Prav isto velja tudi za slikovni material. Kje ste le imeli vse to toliko let spravljeno, oziroma, kako ste prišli do vsega tega? Vse kaže, da bomo končno le začeli pisati zgodovino, ne pa ugibanj in tendenčnih sklepanj iz učinkov na vzroke. Prav tako Vam od srca čestitam za odlične načelne članke, ki 'bodo „Taboru“ krog prijateljev, bralcev in somišljenikov samo še razširili. Vsakdo, ki pošteno misli, jih mora- sprejeti!
Prav lepe pozdrave	-j -e
Netvton (Avstralija), dec. 1966-
Spoštovani prijatelji!
Tukaj v tej božični čestitki vam prilagam skromni dar za Tabor ter obenem želim ob prazniku rojstva Odrešenika, da bi tudi nad naš narod prišlo čimprej novo rojstvo pomladi in 'svobode za katero je vsejano seme v kočevskih gozdovih in kraških jamah po naši lepi zemlji.
Bog —• Narod — Domovina.
Vdani	Stanko Šušteršič
Smithfield — Avstralija
Priloženo dostavljam naročnino za letošnje leto za Tabor. Revija mi zelo ugaja in me spominja na preživele težke čase. Prosim pošljite mi tudi Ivan Koroščevo knjigo ,.Naš beg iz Teharja", želel bi jo na vsak način dobiti, da bi lahko svojim otrokom pokazal črno na belem, kar sem jim že osebno pravil, kaj vse smo tam doživeli.
Lepo pozdravite tudi mojega domačina g. Lojzeta Debevca.
Vse pri Taboru iskreno pozdravljam, z željo, da še dolgo vztrajate v idejah, za katere je žrtvovalo toliko najboljših sinov našega naroda svoje življenje.
Vaš	Tone Švigelj
Darovi za invalidski sklati ZD8PB — TABOR
Darovano od 13.	novembra 1966			Kleemnčič Stane . .	tt	»•	5—
do 20. aprila 1967.				Zalešek Marija ....	ti	„	1—
Šuštaršič Marjan . .	USA	dol. 10—		Gospodarič Albin . .	it	,,	2—
N. N. Cleveland ..		tt	10—	Košir Franc 			ti	2—
Štepec Ciril 		tf	tt	5—	Trček Ivan 			ti	it	2—
Družina Osredikar .	„	tt	10—	Medved Venceslav .	a	tt	2—
Dular Milan 		ff	tt	3—	Medved Ivo 		tt	,,	2.50
Jakopič Marjan . ..	„	tt	3—	DSPB-TABOR, To-			
od božičnih kartic				ronto, člani:			
(London) 		tt	tt	5.25	Ovčak Jože 		a	tt	2—
DSP-TABOR, Cleve-				Meglič Ignac 		tt	it	12—
land, od jesenske pri				Kus Franc 		„	tt	5—
reditve 		ft	tt	300—	Di’. Pepevnak Franc	„	tt	5—
DSPB-TABOR,, Mil-				Zakrajšek Ivan . ..	tt		10—
vvaukee, člani:				Skupaj 				81.50
Kolman Ludovik ..	tf	tt	10—				
Mejač Franjo 		tt	tt	10—	DSPB-TABOR, To-			
Dr. Mejač Miha . . .	tt	tt	10—	ronto, posebno na-			
Galič Lojze 		tt	tt	10—	birko izvedel bla-			
Jakoš Ivan 		tt	tt	10,—	srajnik, g. Ignac Me-			
Jaklič Lojze 		f	„	5—	glič:			
Kotar Rudi 		tt	f	5—	L. Stritar 				10—
Coffplt Marija ....	tt	tt	5—	R. Resivk 				5—
Bambič Ivan		tt		3—	L. Babič 				2—
KnnovflT* Tv^n 		t)	It	O 		F- Žgavec 				5—
Kolar Kristina ....	tt	tt	2—	T. Cimprič 				1.—
Jaklič Stanko 		tt	»	2—	F. Cimprič 				2.—
Kralj Dimitrij ....	tt	tt	1—	S. Skočir			1—
Slovenci iz Roches-				G. Skočir 				1—
tra N. Y		tt	tt	17.50	F. Strlič 				2—
Zupančič Polde ....	tt		—	Miss T. Leban ....			1.—
/nr»nr>.o4X	. . .	tt	tt	K 		•T. Gaberšček 				1—
Borštnik Pavel ....	•t	tt	5—	Pavle? 				1—
Lovš0 Ivan, Canada	tt	r	1.50	T. Liubič 				1—
Anžič J ože 		tt	tt	4—	B. Berce 				2.--
nhrpsti v banki .. .	tt		CM.F,cj	B. Cie-lič 		ty	tt	2—
Skupaj 		tt	„	483.75	A. Stih 		it	it	5—
N. N., Toronto .... Can. dol.			10—	A. Blatnik 		ty	tt	5—
Jereb J		tt	tt	7—	M. Koželj 		It	tt	2—
Dejak L		•t	tt	6—	J. Kastelic 			tt	5,—
Jermol E		tt	tt	6—	T.. Dejak 		tt	tt	6.—
DSPB-TABOR. Ba-				Dr. P. Urbanc ....	tl	tt	10—
tawa, člani:				I. Oberstar 		tt	tt	5.—
I. Zakrajšek ....			5	
B. Potočnik 				2—
M. Žagar 				3.—
J- Zakrajšek ....			10—
M. Zakrajšek .. .			5.—
S- Pleško 				5—
J. Kastelic 				5—
S. Krmelj .	...	’’	))	2—
S. Rajbar .....	*	ff	ft	5—
M. Lebar 				5—
Strle 				2—
F. Kus 			tt	5—
I. Dejak 			)t	5,—
F. Ferkulj 				2—
F. Koščak 			tt	5.—
R. Kus 			tt	2.—
F. Ostronič 			tt	5—
•1. Vale 			tt	5.—
F. Osredkar	ft	tt	10—
M. Novak 			tt	3—
J. Oberstar 			tl	2—
A- Pugelj 			tt	3—
S. Klemenčič ....		ti	5,—
A. Gospodaric . . ..			5—
F. Košir 			tt	2,—
1- Trček 			tt	2—
V. Medved 		”	tt	2—
I. Medved 			tt	3.—
F. Zrimšek 			,,	5—
M. Krmelj 			11	4—
L Jaklič 			tt	3,—
I. Meglič 			ti	5—
F. Kramar 				5.—
S. Berkopec 				5.—»
J- Ovčjak 		ti		hi 2—
Dr. F. Pepevnak . .	it		10.—
Dr. K. žužek 				5.—»
Dr. A. Ambrožič . .			10.-
E. Markovič 				2.—
V. Trček 				5—
A. Juha 		it		2,-
J. Kramar 				2-—*
V. čekuta 				3.4
L. Kramar 		it		1-4
M. Slapničar 		tt		5 —
F. Vidergar 				5.—
F. Žumer 		tt		5.—
J. Krneč 		tt		2-—
J. Valant 		tt		h,—
T. Kramar 			j.	5—
F. Kraljič 		tt	tt	1.50
S. Šuligoj 		tt		5—
V. Vovko 		tt		2.—
H. Žukovec 		tt		10.—
Hranilnica in posojilnica J. E. Kreka	tt		25—
T. Senica 		tt	,,	5—
Dr. Z. Verbič 		tt	tt	20—
V. Zakrajšek 		tt		5—
S. Lamovšek 		tt	„	2—
J. Kavčič st		tt	„	10—
F. Torkar 		tt	n	5—
Skupno kan. dolarjev.			375.50
Brane Pogačnik, soc referent
/VA UREDIM IŠKI MEZE
Profa. M. Vasconcellos, Sao Paulo. — V št. 1/2 letošnjega letnika TABORA smo priobčili razpravo o slovenskem grbu. Upamo, da smo s tem tudi Vaši prijateljski želji ustregli. — Prosimo, da se nam zopet oglasite. — Vas in prijatelje, s katerimi ste nas povezali v Sao Paulu, iskreno pozdravljamo-
SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA.
VSEBINA
Los garantes de la victoria y de la libertad .................. 113
The darkest days of the Slovenian history ..................... 115
Poroki zmage in svobode ....................................... 116
50 let majske deklaracije (Rudolf Žitnik) ..................... 118
ZA ZGODOVINO
Moje zadržanje pred in med drugo svetovno vojno (G. Leon Rupnik) 121
Na okope (F. Grum — I. Korošec) ............................... 127
Slovenija — Jugoslavija? (Pavle Borštnik) ..................... 130
Zahod in aktivna koeksistenca .................................. 135
Tri postaje (A. P.) ............................................ 138
MNENJA IN VRENJA
Stanetu Plešku za „V senci Dolomitov" — Hvala! (A. Š-) ........ 140
Sokolski zbornik 1863—1963 (Pi. Ka.) .......................... 141
Blagoslovitev Slovenske hiše v Buenos Airesu ................... 144
Senene vile (Stane Pleško) ..................................... 145
ZA BELEŽNICO ................................................... 152
BRALI SMO ...................................................... 153
IZ DRUŠTEV ..................................................... 157
Invalidni fond ZDSPB “TABOR” ..................................  ICO
NA UREDNIŠKI MIZI .............................................. III
O ° — *> o.r rc -Dot z «<	TARIFA REDUCIDA
	Concesi6n N9 8133
°s.5 s » o u 3 « m	FRANOUEO PAGADO
< CO — w >	ConceslOn N9 2619
Registro Nac. de la Prop. Intel. No. 933.090