255
Zabavno berilo.
Kranjica med Turki.
Dogodba iz dobe  Turških navalov na Kranjsko v 17. stoletji.
Četrt ure pod Skaručino ob podnožji Šmarne gore stoji mala vas Po vodje, ki zdaj vsega skup šteje še 7 hiš. Po vodi Gameljšci je razdeljena v dva dela. Na levem bregu nad vodo stoji stara hiša „pri Bel-čiču" imenovana. Ime* je staro, a ostalo jej je, čeravno je večkrat že menjala gospodarja. Slovi pa ta hiša zarad dogodbe, katero bom v kratkem tu povedal, ker se mi zdi ravno zdaj priučen čas za to.
Bilo je v prvi polovici 17. stoletja, ko je vse Kranjsko trepetalo pred Turki. Po višavah ob Savi so se zasvetile grmade v znameDJe,   da je Turek zopet v
deželo vdaril, na Smarnigori pa se je valil dim kvišku, ker so podnevi na grmado metali smrečja, da se je kadilo. Ljudje so preplašeni bežali v tabore z blagom in premoženjem , močnejši moški pa so se zbirali, da bi na priličnem kraji napadli Turka. Tabori so bili v tem kraji na Smarnigori, na Skaručini in v Repnjah krog cerkve, kar se še zdaj po močnem zidovji pozna.
Bolj varno pribežališče in skrivališče pa so bile votline, jame in luknje po Vrašici zato, ker so bile skrite in dohod do njih težak. Zato so tudi prebivalci tega kraja brž po prvem znamenji gnali živino v Vra-šico, dobro vedoč, da Turek v goščavo ne gre rad, potem drugo imetje poskrili po varnih zakopih itd., in nazadnje vzemši potrebnega živeža seboj, potegnili v votline po Vrašici.
Štiri dni že je preteklo, kar je na Šmarni gori prvikrat zasvetila se grmada in naznanila, da so Turki že čez mejo prihruli. Prebivalci one okolice so bili tedaj že vse poskrili ter popustili hiše svoje. Tudi Po-vodčani so bili skoro vsi že v Vrašici, le gospodinja Meta BelčiČeva, krepka ženska srednje starosti, se je mudila še domä, ker je bila ravno kruh vsadila v peč, da bi ga potem nesla za svojimi v Vrašico, kjer je bila vsa vas v prostorni votlini skrita.
Ravno potegne prvi hleb iz peči, kar se sliši zunaj „klop, klop, klop", in predno se more žena obrniti, že stoji Turek, ki je s konja skočil, z golo sabljo pred njo. Zunaj je bilo videti še več drugih na konjih. Žena, da-si sicer pogumna, se prestraši, ker dobro ve, kaj je čaka. Da bi se branila, vrže hleb, ki ga ravno v rokah ima, Turku v obraz, a ta ga vjame na sabljo. Žena brž skoči na stran, da bi všla skoz druga zapahnjena vrata, a predno more zapah odriniti, jo že Turek zgrabi za lase in nameri sabljo, da bi jej glavo odrezal. V tem se je pa veža napolnila Turkov, ti branijo prvemu, ki ženo tudi res spusti, pa jo za kite na kljuko k vratim priveze.
Turki, vstopivši v vežo, so jeli brž napenjati nosnice, v katere jim je puhtel duh novo pečenega kruha; eden izmed njih pobere prebodeni hleb na tleh, ga prelomi, poduha, pokusi in z zadovoljnostjo pomoli kos drugemu; tako je hleb naglo ves razdeljen in vsi Turki ga slastno jedo.
V tem je žena po prvem strahu toliko k sebi prišla, da je mogla videti, kaj se godi. Turki so se jeli raz-govarjati, in čuda! žena je umela marsikako besedo. (Bili so namreč poturceni Bosnijaki, tedaj so govorili srbski.) Zdajci jej misel šine v glavo, da bi jo Turki morebiti izpustili, če jim d& ves kruh, kar ga je še v peči. Reva jim tedaj reče, da ima še takih hlebov več in da jim jih da, če jo izpuste. Turki razumejo ponudbo in eden izmed njih pristopi ter preseka s sabljo lase, s katerimi je bila na kljuko privezana. Revico to strašno zaboli, ker jej premalo ostra sablja izruje skoro polovico las, vendar stisne zobe, gre pred peč in jame hlebe ven jemati ter podajati jih radovedno gledajočim Turkom.
Ko so vse v svojih pesteh imeli in med sabo razdelili, se jamejo posvetovati, kaj storiti z žensko. Tre-petaje posluša revica, ki pogovor precej dobro razume, ko nasvetuje prvi, naj si jo najprej vsak privošči, komur se ljubi, potem pa naj jo potisnejo v peč in žrja-vico spredaj podkurijo z butaro na tleh ležečo.
Ta predlog se sprejme s krohotom in že zgrabi eden žensko, da bi jo posilil, kar pristopi drugi, menda poveljnik čete, ter reče: „Stojte! to bilo bi neumno. Mar vzemimo to žensko seboj , da nam bo tak kruh pekla, ki je tako dober, da ga še nismo jedli tacega." In res,  vsem je bil ta nasvet všeč.    To vidi Meta na
obrazih.  Da-si je strašen za-njo, vendar upa, da se jej bo na poti kje ponudila prilika uiti grozovitežem.
Primeta jo dva Turka, jej zvežeta roki, potem jo peljeta h konju ter jo z vrvijo privežeta za sedlo. Turki preiščejo vso hišo po vseh kotih, a ker nič ne dobe, jo zažg6, kakor druge. Ker je pa trdno zidana, zgori le slamnata streha, zidovje ostane.
Ko je hiša vsa o ognji, odrinejo Turki k večemu krdelu, ki je stalo pod Skaručino. Težave in muke revice, ki je morala k sedlu privezana z zvezanimi rokami teči, kakor je konj tekel, ali pa se drsati za njim, se ne dajo popisati. Vendar jih je trdni život njeni prestal, posebno potem, ko se je drugem kraji, kjer so jo silili Turki, da naj jim kruha speče, jim tako prikupila, da so bolj človeško ž njo ravnati jeli in je slednjič dobila celö prostor na vozu, na katerega so jo privezali. Povsod jim je morala kruh peči in pri tem delu veliko trpela. Sile na telesu jej niso delali, ker so imeli za to dosti mlajših žensk, katere so bili po Kranjskem, spodnjem Stajarskem in Hrvaškem nalovili. Srce jej je krvavelo, ko je morala gledati, kaj se revicam godi, a pomagati jim ni mogla.
Tako je prišla v Bosno. Načelnik konjikov, ki so jo bili vjeli, je bil „beg" (vćliki posestnik), ki se je bil poturčil, da ni premoženja zgubil. Ta jo vzame zd-se na svoje posestvo, da mu bo kruh pekla. Kmalu pa so zvedeli tudi drugi begi za njeno umetnost in tako je morala kot sužnja prvega bega potovati od grada do grada in peči begom kruh. Tu in tam je videla marsikako Kranjieo kot sužnjo, iz ust marsikacega sužnja je slišala molitev do Boga v domačem jeziku. Al kaj! Čeravno jej je stresalo vse to srce, vendar ni mogla olajšati jim osode z drugim, nego s tem, da je skrivaj podala kateremu kak hlebček kruha. Njej sami se ni posebno hudo godilo, ker jo je njen gospodar izposo-jeval s pogojem, da jo dobi nazaj, kakoršno je posodil. Zato sta jo spremljevala vedno dva Turka, ki sta bila zä-njo s svojo glavo odgovorna.
Pobegniti je večkrat mislila; al kako pobegniti brez vsega, kako priti iz dežele, v kateri se ženska še prikazati ne sme! Tudi so jej bila pota po deželi neznana, le toliko je vedela, da bi jej bilo strašno daleč do doma.
Tako je bilo preteklo pet let. Zopet so Turki privreli iz Kranjskega in pripeljali veliko plena, posebno ljudi seboj. Med vjetimi je bilo veliko čvrstih mladenčev, ki so se imeli za sužnje prodati. Tudi beg, pri katerem je bila Meta, si jih je kupil nekaj, da bi mu polje obdelovali, ker so bili čvrsti in po ceni.
Ko jih priženo, bila je Meta ravno pred gradom. Taki prizori jej niso prijetni, zato se obrne, da bi šla v grad nazaj. Kar zadoni zanjo glas: „Mati! je li mogoče?" Meta spozna glas, se obrne in zagleda med prvimi svojega najstaršega sina. JSrce se jej strese; že hiti k sinu; al vstavi jo pamet. Ce bi beg le slutil, da je med njo in sužnjim kaka žlahta, brž bi sina umoril ali zopet prodal in Bog vedi kam. Zato zataji materno sočutje — saj je jej srce samih bridkosti skoro neobčutljivo — naglo beži v grad in se skrije.
Od tega dne" napne vse žile, da bi se skrivaj sosla s sinom in dogovorila se o načrtu, kako bi oba vkup všla. Ker je imela po hiši večo prostost, se jej to posreči. Sužnji, katere je bil beg kupil, so bili vsi iz Gorenskega, trdni in pogumni mladi fantje, dasiravno jim je nečloveško trpljenje ob slabi hrani že jelo moči razjedati. Meta se s temi dogovori, da vsi pobegnejo, in določi dan za to.
Ko jutro napoči, speče kruha in ga nameša močno z opijem (makom), ki ga v nobeni Turški hiši ne manjka in čegar moč je bila že spoznala, in mu prida, še drugih omamljivih reči.
-   256
Česar se je nadjala, to se zgodi. Turki jedo kruh in kmalu z a spi j o vsi omamljeni. Na to gre Meta, ki je poznala vse kote hiše, k begu v sobo, in pobere denarja, kar ga dobi, ker je beg ves omamljen spal z drugimi vred, mladenci planejo nad kruha pijane straže in vojake, jim poberö orožje in obleko, jih zvežejo, potem pa se oblečejo v Turke, tudi Meta vzame obleko Turškega vojaka, in vsi — pobegnejo. Pot do Hrvaškega so kmalu našli, ker se je vsak še nekaj je spominjal. Tu so zamenili obleko in šli proti domu, kamor so vsi srečno dospeli.
Meta in njen sin sta našla domd še očeta, a brata in sestre ni bilo več; Turki so ju sabo vzeli ali pobili. Z denarjem, kar ga je Meta seboj prinesla, se je pozidala vnovič dvakrat po Turkih požgana hiša. Meta je umrla stara, njen sin pa je bil bogat kmet.—Turkov pozneje v ta kraj ni bilo več.                             J. A.
257