Sodba sveta.
Ne upaj od sveta plačila, Njegova sodba te ne moti, Nemila bodi ali mila, Ti le srčan se dela loti!
Uveriš se, da svet popraša Ob vsakem delu prej: cegavo ? Po tem presoja dela naša, Oseba jim daje veljavo.
Anton Medved.
Tri rože ob Visli Naslajajo vrt. Katera li misli Na zimo, na smrt?
A iste nikdar.
Morda že po zarji Z neba pribesne Mrazovi, viharji In cvet umore.
In pomlad milejo Ustvari nam žar; Spet rože vzcvetejo, A iste nikdar.
Anton Medved.
Spanec.
Postlana me postelja vabi, Da nanjo naj ležem zaspan, Da nanji naj duša pozabi, Kar ran ji zasekal je dan.
A spati mi glava ne mara, Saj vedno strahu sem navzet, Da ničev me sen ne prevara, Kot tolikrat vara me svet.
Bedim naj in mislim pon6či, Zapr6 se oči naj same, Da bode mi spavati moči Brez sleharne sanje do dne.
Anton Medved.
Ob knjigi podob.
Na listih knjige razprostrte Podobe mi leže vspored, Obrazov nekdaj ljube črte Motri kot nekdaj moj pogled.
Osebe mnoge. — Ali kteri Tako še upati bi smel, Kot upal sem jim v sladki A^eri, Predkar na tuje sem odšel?
Oh čas se menja, in razdalja Ljubezen src hladi, mori, Kot v brezdnu temnega oskalja Zatira senca moč rasti.
Zapustil sestre sem in brate, Za srečo hitel sem drugam, Na tujem res značaje zlate Pridobil tukaj sem in tam.
A duh moj ni pridobil mira — Velikrat čut objame ga, Da, kolikor več znancev zbira, Tembolj se čuti samega.
Anton  Medved.