Blišč in beda naše kulture
Blišč Irt beda naše kulture — geslo, kl smo ga uporabill v naslovu, nl novo, staro je vsaj že 100~ iet Označuje pa pojav, ki je v našem prostoru vzbudil dokaj nejevolje, pa čeprav moramo prl-znatl, da večina krajanov ne pozna ozadja pro-blemov, s katerimi se ubada kultura v naši občini — predvsem amaterska kultura. O teh in še dru-glh zadevah je tekla beseda, ko smo se pogovar-Jall o delovanju občinske kulturne skupnostl Ljubljana Center.
Brez dvoma zavzema naša občina na tem področju izje-men položaj. Po eni strani vr-sta blestečih ustanov in de-javnosti vrhunske kulture, po drugi strani pa stalno prisot-na želja krajanov, da sc tudi sami v tej ali oni obliki udej-stvujejo s kulturno dejav-nostjo pa bodisi da nastopajo kot amaterji pevci, igralci, li-kovni ustvarjalci in drugo. Tu pa se po/.nuvalci dogajunj na tem področju ustavijo pred skoraj nerazumljivim kontra-stom. Po eni strani bloščeči Cankarjev dom s prireditva-mi najvišjega ranga, po drugi strani pa se v Delavski knjiž-nici podirajo police, ki ogro-žajo življenje in zdravje tistih, ki so tam zaposleni, kraja-nom in delavcem pa onemo-gočajo, da pridejo do najbolj osnovne kulturne dobrine -dobre knjige.
»Nič nimamo proti Cankar-jevemu domu in njegovi vr-hunski dejavnosti, imamo pa pripombe na celoten splet dogajanj v kulturni dejavno-sti naše občine,« pravijo kul-turni delavei pa tudi delegati in funkcionarji SIS za kultu-ro. Zadevo primerjajo s špor-tom in pravijo, da bi bilo zelo neodgovorao, če bi namenili vsa sredstva denimo za vr-hunski šport, medtem ko bi ostla amaterska športna de-javnost širokih množic in mladine tako rekoč na golih tleh.
In prav nekaj podobnega se dogaja v kulturi. Sisi za kul-turo ljubljanskih občin pri-spevajo del sredstev za dejav-nost Cankaijevega doma, sa-mi pa nimajo sredstev niti za pokrivanje najbolj osnovnih stroškov. Zmanjka jim denar-ja za honoraije režiseijev in pevovodij, ki pa jih nujno morajo imeti, če naj zadovo-Ijijo vsem željam po amater-skem delovanju krajanov in delovnih Ijudi na tem podro-čju. Za delavce v organizaci-jah združenega dela so pro-blemi mary pereči. Tam jih podpira tudi združeno delo. j Y krajevnih skupnostih pa je vlp\o težko dobiti sredstva za
vse to. Ob vsem tem ne more-mo mimo dejstva, da je, deni-mo, delo režiserja z amater-skimi igralci znatno bolj za-htevno kot s profesionalci, ki največkrat že sami vedo, kje in kako naj se obrnejo.
Za razreševanje vseh toh problemov bi vsekakor bilo nujno potrebno noke vrste branžno pove/.ovunjo določe-nih dojavnosti. V tcm prime-ru se najbrž nc bi dogajalo, da bi, dcnimo, Sentjakobsko gledališče kljub vsej skro-mnosti in s samo pctimi za-poslenimi (vsi drugi so ama-terji) komaj životarilo in da ne bi moglo zbrati niti toliko sredstev, da bi se podalo na gostovanje v neko vas blizu Ljubljane. Samo vožnja za avtobus in tovornjak s kulisa-mi stane toliko, kolikor z vstopnicami za predstavo ne morejo iztržiti. In tako ne mo-re širiti niti tistega najbolj preprostega kulturnega po-slanstva, ki bi ga na podeže-Iju še kako radi sprejeli.
Ob vseh teh problemih pa kaže vendarle dati visoko pri-znanje tistim delegatom sa-moupravne interesne skup-nosti za kulturo, ki se redno udeležujejo vseh sej in dajejo
pobudo za delovanje in načf-tovanje dejavnosti na tem področju. Od vseh zbranih sredstev, ki se jih nateče na leto približno 64 milijonov novih dinarjev (leta 1983 jih je bilo 63,639 milijona dinar-jev), jim ostane dobra polovi-ca. Vse drugo morajo po spo-razumu prispevati za mestni in republiški program. Ob vsem tem ne bo odveč, če pri-pomnimo, da 29 odstotkov zbranih sredstev v Ljubljani dobi Cankarjev dom.
Občinska skupnost za kul-turo je organizirana nekoliko drugače kot druge skupščine. Ima namreč kar 11 organov, od katerih vsak vestno skrbi za svoje področje dclovanja. V teh organih deluje kar 80 delogalov, kar pomeni veči-no, čc upoštcvamo, da je v vscj skupščini vsega U3 dcle-gatskih mest.
Iz ocene o vlogi dclogatskc-ga sistoma v občinski kultut-ni skupnosti Ljubljana Cen-lor povzemamo, da jc dclc-gatska skupščina pu obscgu opravljenega dela in po učih-kovitosti pri realizaciji sprcje-tih stališč v procesu samo-upravnega odločanja opravila pomembno delo. Delegati so bili doslej vedno zelo zavzeti za delo skupščine in njenih organov in tudi razprave na zasedanju so bile poglobljene in konstruktivne.
Kljub vsej zavzetosti dele-gatov pa ostaja še vedno od-prto vprašanje večjega ra-zmaha amaterske kulture, ki jo moramo vedno krojiti le na podlagi razpoložjjivih sred-stev, kljub temu da se zave-damo, kako škodljivo je krše-i\je vseh programov na tem področju.
Niko Isajevič