POGOSTO JIH SREČAMO
Čim večjo prosim
Ko sein šla prvič »tja v kd-osk pred Modno hišo, kjer pe-6ejo pečenace«, »snubit« za kramljanje je bil zgodnji zim-ski večer. Tik pred minulim snegom. Ljudi okoli kioska je bilo toliko, da je vsakdo komaj našel prostor za svoj karton-ski pladenjček na polici ob kiosku. Potrkala sem in na hitro pokukala notri, kajti ve-dela sem, da bi mi z vso pravi-co lahko zaloputndli vrata pred nosom. Tam, kjer imajo opraviti z živild vlada namreč strogi red. Tako sem torej pni vratih, dalež proč od orjaSke štirioglate kozice (ali pa ima morebiti tistd ogromni »pleh« kakSno drugo ime) kjer so cvrčale na levi lepo zapečene zlatorumene pečenice io v sre-di še na pol pečene ter na des-ni še sveže, vprašala, če bi se »lahko ka.j pomenili«. Vendar je bilo fcisti večer toliko dela, sopara zaiotraj pa taka, da bi bilo mo,je sitnarjenje še naprej sem uvidela, nespametno. Po-tem sva se »s tisto tovarišico, ki je bila v izmeni popoldne dogovorila, da bi se pogovar-jala z ono drugo, ki je delala v drugi izmeni, dopdldne ...«
Nato sem šla (pa nisem po-malicala pečenice, kajtd za ma-lico je bilo prepozno, ža večer-jo pa še prezgodaj in sploh ko-Mko kalorij pa ima, oh, pečeni-ca...) v bližnjo Metalko na-kupovat. Potem pa, v prvem ali drugem nadstropju trgovi-ne tam, kjer sem nameravala kupiti baterije, je prodajalka nenadoma, »sredi poti s tisto mojo baterijo« zaCela nadvse pazljivo vohatl okoli sebe ... »Ti, poglej,« je rekla prijatelji-ci. »AM imaš kaj nosu? Mm-hmm, kako diši po mmhhmm, pečenki...«
Nagonsko sem stopdla dva koraka nazaj, čimdlje stran. Pa me je vprašala; »AH tudi vi kaj vohate?« »Hmh«, sem pri-kimala, »ampak veste, v cekar-ju imam samo volno ...«
Potem pa sem šla domov, čeprav je začelo snežita kar peš. Celo vesela sem bila ti-stih snežink. Po poti sem raz-mišljala, da bom morala na-vsežgodaj k frizerju, plašč pa bo romai v čistilnico...
Kiosk s pečenioami pred Modno hdšo je eden najstarejših v Ljubljani. Spominjam se, da smo bamkaj kupovali nekoč pečenice s kruhom za 55 sta-rih dinarjev. Bilo je to pred 15 ali 16 leti. In ves čas tu peče in prodaja pečenice MARIJA LOMBARJEVA, naša današnja sogovornica, »tovardšica iz one druge izmene«. Tudi nje ni bilo tako lahko pre-pričati. da bi malo po-kramljala z meno.j. Vendar je pogovor kmalu stekel, po govarjali sva se o tem in onem, v službi in doma, pa o njenih, samo njenih majhnih in veli-kih hotenjdh, prepričanjih in uresničenih in neuresničenih že-Ijah... Tako sva se pogovar.ja-li o — arheologiji, ki jo tako privlači v nienih prostih txe-nutkih (pa, kaj , ko jih je ta-ko malo), pogovarjaili sva se o njeni družini in kot menda vse stare mame na tem svetu si ni mogla kaj da bi mi ne nasula kup najlepših ljubko-valnih imen v eni sapi, ko je nanesla beseda o Milošu, nje-nem najdražjem vnučku.
»Oo, dober dan, pozdravlje-ni«, hiti vmes pozdravitd sta-rejši par zunaj pri okencu. »Stalne   stranke«,  mi  pojasni.
In potem ugotovim, da je ta-kih »stalnih storank« izredno veliko. V času malice so to skoraj vsi bližnjd in dalnji so-sedje, sicer pa se tu ustavljajo vozniki, študentje, dijaki in ljudje, ki se po utrudljivih na-kupih na glavnem živilskem trgu ustavijo še ob loiosku s pečenicamd.
Najraje seveda zabavljajo čez pečenice mladi. »Pa bolj peče-no, pa manj pečeno, pa čim večje pečenioo, pa ...«
»Ampak jaz imam tako ra-da maJde«, pravi.
»Vsi tako radi udrihajo čez njih. Ampak jaz jtih imam ra-da. Tako so živahni, polni živ-ljenja. Včasih mi je hudo, ko vidim kakšnega šolarja, kl ni-ma denarja pa tako poželjivo pase oči ...«
Danes stane pol pečenlce s kruhom 8 dtaarjev. Je to dra-go ali poceni? »Ne vem,« pra-vi. Vsak dan jdh prodamo od 500 do 700 in celo več. Ljud.je jih imajo radl in mislim, da je to kar solidna malica. Mar-sikdo pa jdh kupi tudi za do> mov za kosilo.
»Etelo tu je kar naporno.« Ves čas je na nogah, če ,je vrsta je treba kar se da hitro strefii, vmes pa bud-no pazdti, da so vse pečenice lepo zlatorumene treba je pri-pravita kruh pa seveda »kasd-rati« in sproti pospravljati upo-rabljene kartonske pladenjčke s police zunaj kioska. Nujhujša pa je sopara, ki se zagrdze v obleko, v kožo in lase. Toda, človek se navadi. Še posebej, če dela s srcem in mu delo z ljudmi ni naporno. Le nekaj je — pečenic ne mara za ma-Mco...
D. Bošnjak