871                                                                                              Šest stoletij hrvaške poezije
Sabo Mišetić Bobaljević »Glušec« (1529—1585)
KO UMORIŠ ME,    ... A kadar umoriš me, smrt, še tole stori: SMRT    prav vse premagaj in nato pomori, naj tvoja moč in slava se vsepovsod priznava.
Izpusti svojih stisk najhujših vse krdelo, naj koljejo in zemljo opustošijo naj celo,
da sled ljudi
za zmerom se izgubi,
da ga ne bo poslej, ki jokal bi vse dneve in hodil k meni tožit svoje reve,
in me še v jami
motil bi s tožbami.
Naj pride ogenj, da bo vse zgorelo,
da nič ne uide in prav vse bo onemelo,
naj mine tudi duh,
vse bodi kamen suh,
naj morje in vse vode skraja prisušijo, poginejo zveri, ki v vodah zdaj živijo,
naj kamenje popoka
tedaj od joka;
pa naj potres gore do temeljev pretrese, poruši mesta, zemljo vso raztrese,
da sonce vrh neba
vse bledo vztrepeta;
da mesec in z njim zvezde v grenki bolečini zgubijo vso lepoto, utonejo v temini,
da dan nič več ne sine
iz mraka in temine.
Da se nebesa in ves svet zdrobi na kose, telesa z dušami pa zgrnejo v peklo se, kjer večni ogenj tli in stiske z njim vse dni;
872
Slavko Mihalič
da meni muke manjši del tedaj ostane, ko gledal vsakega bom muke neprestane,
vedoč, da prav vsakdo
z menoj okuša zlo;
da vsak spozna bolezen, trud, trpljenje, nemir in hrup, ječanje in ihtenje,
in kaj je biti blažen
in kaj poražen.