1-2 KRONIKA_i_ 20CXD prirejen izvleček * UDK 630*22:639.1(497.12 Loška dolina) 929.52 Schönburg-Waldenburg prejeto: 28. 2. 2000 Jože Sterle univ. dipl. inž. gozd., vodja Območne enote Postojna, Zavoda za gozdove Slovenije SI-6380 Postojna, Vojkova 9 Zgodovina gozdarstva in lovstva v snežniških gozdovih IZVLEČEK Članek obravnava zgodovino snežniških gozdov od sredine 19. stoletja do novejše dobe. Ključni pečat so gozdarstvu in lovstvu teh gozdov vtisnili zadnji lastniki Schönburgi Waldenburgi, ki so posestvo v zelo slabem stanju kupili leta 1853. Zgradili so prve gozdarske kolonije in cca. 200 km gozdnih cest Ponovno so naselili jelenjad, ki je bila po revolucionarnem letu 1848 iztrebljena. Po letu 1960 se začne obdobje novih pogledov na gozdarstvo, zlasti s fitocenološkim kartiranjem rastišč in novim pristopom k izdelavi gozdnogospodarskih načrtov. Ključno je še leto 1976, ko se prične z usklajenim gozdnim in lovnim gospodarstvom. SUMMARY THE HISTORY OF FORESTRY AND HUNTING IN THE FORESTS OF SNEŽNIK The article deals with the history of the forests of Snežnik from the middle of the 19^^ century to the modern era. The last owners of the mentioned forests, the Schonburgs-Waldenburgs impressed the key seal on forestry and hunting in those forests. The family bought the estate in 1853 in a very bad condition. The Schönburgs-Waldenburgs bulit the first forestry colonies and approximately 200 kilometres of forest roads. They re-settled deer that were after the revolutionary year 1848 extinct After 1960 a period of new point-of-views began upon the forestry, especially with phytocoenological cartography of vegetation and with a new approach to the making of forestry plans. Another important year is 1976, when a co-ordinated forestry and hunting policy was put into operation. Ključne besede: gozdarstvo, lovstvo, gozdarske kolonije, gozdne ceste Snežniški gozdovi skupaj z masivoni Javornika predstavljajo največji nenaseljen masiv v Srednji Evropi. Obiskovalcu dajejo vtis divjine in prvo- bitnosti. Tu najdemo neštete vrtače, še neraziskane kraške jame, pobočja, vzpetine in vrhove, ki do- sežejo najvišjo točko v 1796 m visokem Velikem Snežniku. To območje je znano pod imenom Vi- soki Kras, njegova osnovna značilnost je pomanj- kanje površinskih vodotokov. Le tu in tam zasle- dimo studenčke, ki v sušnih obdobjih radi pre- sahnejo. Večinoma jih je uredila človeška roka gozdnih delavcev, ki si tu že več kot stoletje slu- žijo trd gozdarski kruh. * Heinrich Schollmayer Lichtenberg: Snežnik in schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Postojna 1998. Prevedel Jože Sterle. 136 48 12 KRONIKA 2000 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 Snežnik simbol Notranjske, snežniškili gozdov in gradu Snežnik (foto S. Habič). Tla so plitva, le v vrtačah nekoliko globja, kar se odraža v večjih višinah dreves, ki rastejo tu. Klima ima interferenčni značaj, kar pomeni, da se tu srečata celinski in mediteranski vpliv. Rezul- tanta obeh je visoka količina padavin, katerih mak- simum je bil izmerjen v ledeniški dolini Gomance. Masiv je obdan s številnimi kraškimi polji, na katerih se v času jesenskih in spomladanskih pa- davin zadržuje stoječa voda. Najviše ležeče je Bab- no Polje, ki ima izrazit mraziščni značaj in rekord v najnižjih temperaturah. Sledijo mu Loško polje. Cerkniško polje z jezerom in Planinsko polje. Osnovni graditeljici gozdov tega območja sta jelka in bukev. Obe vrsti sta rastišču najbolj pri- lagojeni, dosegata visoke lesne zaloge in tvorita klimaksno združbo jelovo-bukovih gozdov na Visokem Krasu s številnimi subasociacijami. Njihov delež v skupni zalogi niha, kar je naravno, pogojeno pa tudi z načinom gospodarjenja v zadnjem stoletju. Najmočnejši pečat so snežniškim gozdovom dali zadnji predvojni lastniki Schonburgi. Le ti so posestvo leta 1853 kupili na dražbi. Prvi lastnik je bil Otto Viktor Schönburg, ki pa sam ni nikoli sto- pil na snežniška tla. Ko je leta 1859 umrl, je posestvo podedoval njegov sin Jurij Schönburg, ki se je tja preselil z družino in ga začel sistematično urejati zlasti v gozdarskem smislu. Posestvo je bilo pomembno tudi iz lovskega vidika, saj so bili lovski gostje veljavni ljudje iz takratne monarhije. Zadnji lastnik iz te družine je bil Herman Schönburg, ki je imel s posestvom težave, saj je bilo po prvi vojni podržavljeno, kasneje ga je sicer dobil nazaj, vendar je bilo razdeljeno med Jugo- slavijo in Italijo. Henrik Schollmayer - gozdar, zgodovinar, kronist Najmarkantnejša osebnost povezana z zgodo- vino snežniških gozdov je gotovo Henrik Schollmayer. Rojen je bil 23. 11. 1860 v Althofnu na Koroškem Francu in Korneliji, rojeni Costa. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1871-1875), višjo kmetijsko šolo v Liebvverdi Češka, (1875- 1878), gozdarsko akademijo pa v Tharandtu (Sa- ška). Na Dunaju je leta 1883 opravil izpit za samostojno gozdno gospodarstvo. Leta 1881 je služboval v okviru državne gozdne direkcije na področju Gmundenske, od konca leta 1881 pa do 1. marca 1884 pa kot vodja parne žage Karla Novaka v Slatini (Romunija). Od 15. marca 1884 do 1919 je bil v službi na veleposestvu kneza Schönburg Waldenburga na Snežniku; po letu 1885 višji gozdar in oskrbnik v revirju Mašun, od leta 1903 višji upravitelj vsega posestva - kar je nasledil po svojem tastu Obereignerju - leta 1909 pa je postal direktor posestva. V slovenski gozdarski stroki je Schollmayer znan kot utemeljitelj kontrolne metode pri gos- podarjenju z gozdovi. Začetki te metode segajo v leto 1890, ko so začeli izdelovati prve gozdno- gospodarske načrte na tem območju. Ta metoda, čeprav stara preko 100 let, je dobila potrditev v sodobni kibernetiki, oziroma teoriji o upravljanju odprtih sistemov. Iz snežniških gozdov se je kmalu razširila v sosednje veleposestniške gozdove Javor- nika. Nanosa in Hrušice. Nekdanji veleposestniški gozdovi na Notranjskem s površino preko 20.000 ha, so verjetno edinstven primer kontrolne metode na strnjenem kompleksu na tako veliki površini s stoletno zgodovino. Znani primer uporabe te me- tode za gozdove v občini Couvet v Švici, kjer je BioUey 1890 vpeljal kontrolno metodo, meri le 180 ha. Idejo kontrolne metode je SchoUmayerju uspe- lo vpeljati v gospodarjenje z gozdovi kljub naspro- tovanju dr. Leopolda Hufnagla, takrat nesporne avtoritete v urejanju gozdov na Slovenskem in v Avstriji. Hufnaglova odločna zavrnitev golosečnega sistema in uvedba prebiralnega gospodarjenja v visokokraških jelovo-bukovih gozdovih na Kočev- skem, sta nedvomno zaslužna, da se je že pred 100 leti na našem Visokem Krasu uveljavil nara- vovarstveni koncept pri gospodarjenju z gozdovi. Ta koncept so takoj sprejela tudi veleposestva v Gorskem Kotarju, od koder se je naprej širil proti jugovzhodu. H. Schollmayer je 34 let uspešnega strokovnega dela posvetil vsestranskemu razvoju snežniških gozdov. Bil pa ni le ideolog kontrolne metode in priznan gozdarski strokovnjak, temveč tudi zelo kompleksna in univerzalno razmišljujoča osebnost. Po obširnih graščinskih gozdovih je gradil odlične ceste, da bi smotrno izkoriščali in lažje odvažali gozdne proizvode. Napravil je načrte tudi za druge javne ceste ter sestavil podatke za gradnjo železniške proge Rakek - Babno Polje, ki pa so ji 137 KRONIKA 48 JOŽE STERLE; ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 nasprotovali domačini. Prizadeval si je, da bi preskrbel z vodo dolino Pivke in vas Kozarišče. Objavil je številna strokovna in poljudna dela in članke ter opravljal še številne druge funkcije; med drugim je bil krajevni šolski nadzornik v Starem trgu in Iga vasi, član državnega železniškega sveta, član kuratorija Obrtne šole v Cerknici in v letih 1908-1914 poslanec kurije veleposestnikov v kranj- skem deželnem zboru. Za častnega člana so ga 1898. izvolili v Zagorju ob Pivki, leta 1902 v Trnovem pri Ilirski Bistrici in v Ilirski Bistrici, leta 1903 pa v Knežaku. Leta 1918 je v Dresdnu deloma ohromel od kapi, 1. maja 1919 pa je bil upokojen. Preselil se je na svoje - po adoptivni materi, grofici Vilhelmini Lichtenberg, prevzeto posestvo. Tu je leta 1923 hči Margarita po njegovem diktatu napisala rokopis z naslovom: Snežnik in schönburski vladarji - Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Rokopis priča, da je bil Schollmayer izvrsten poznavalec bližnje in daljne zgodovine gospostva Snežnik in bližnjih krajev, ki so mejili nanj (Loške doline. Pivške kotline). Prebiral je številne stare rokopise in urbarje v gradu Snežnik in po drugih arhivih.^ Predvojna zgodovina gozdarstva in lovstva Gozdarstvo V starih urbarjih in arhivih Snežnika so navedeni kot glavni gozdni proizvodi bukov žir in lov na polhe. Potem, ko lepe, visokokrošnjate stare bukve kažejo bolezenske znake in jih navrtajo bukove gobe, pridejo nabiralci gob in naberejo tretji glavni gozdni proizvod - kresilne gobe. Konč- no pepelarne s posebno ljubeznijo požgejo bukev in povzročijo njen pogreb, da bi iz pepela proizvajali najboljšo ilirsko pepeliko, ki hkrati postane četrti najpomembnejši gozdni proizvod. Sam bukov les ni imel skoraj nobene vrednosti vendar je posestvo Snežnik s takratno velikostjo pet kvadratnih milj, po navedbah, ('Domi- nikalfassion - 1745) potrebovalo letno tristo voz lesa za kurjavo. Nekaj jelovega lesa so v tistem času s servituti proti minimalni odškodnini, ki so jo imenovali "Waldstellung", odvzemali kmetje. Nadalje je gozd predstavljal vire prihodka s tem, ko so kmetom dovolili, da so za njihove potrebe izkrčili gozd za travnike. Imenovali so jih "gereute" ali lazi po slovensko. Za to pravico so kmetje vedno plačevali gospostvu letne obresti in ^ Uvod v knjigo Heinrich von Schollmayer Lichtenburg; Snežnik in schönburski vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Prevedel Jože Sterle. Postojna 1998. Vse sledeče opombe so iz tega dela. "gereute" imenovali "mietrechtliche". Pod cesarico Marijo Terezijo in cesarjem Jožefom 11. so bile zemljiške pravice med gospostvom in podložniki regulirane. Zemljišče in tla, ki jih je podložnik želel v dedni zakup, je bilo z odkupnino mogoče dobiti v prosto lastnino. Tako so odkupovali tudi laze, zato so v snežniških gozdovih nastale mnoge enklave, ki so bile kot na primer Bički lazi, tudi velike. Tudi gozdna paša je bila kot "gozdni prihodek" donosna, če ni bilo servitutov. Tak pri- mer je reški "Herbadien". Mesto Reka, ki je bilo od leta 1374 do leta 1648 del dežele Krajnske, je pri- dobilo sčasoma na južnih pobočjih Snežnika pašne pravice. Pravice so imele velik obseg in so jih še pred odpravo servitutov odkupili od grofov Lich- tenbergov. Gozdna paša v vseh delih gospostva je bila pretežno v zakupu velikih ovčarjev iz Istre in s Krasa, ki so preko poletja pasli na stotine ovac v gozdu, na jesen pa so se s svojimi čredami počasi pomikali proti morju. Plačilo je bilo preračunano na "Quarnar" (40 ovac). Ovčarji so na mnogih krajih požigali gozd, da bi dobili boljšo pašo. V vseh revirjih še najdemo sledi tega ovčarskega pustošenja in nekatera imena gozdnih predelov spominjajo na požgane površine. Tako je še danes mogoče prepoznati velike požgane površine Vrat- ca - Obramec in hriba Pogorelček (Kleiner Ab- brändler) pri Leskovi dolini, ki so jih naredili ovčarji. Podobne krajevne oznake najdemo v re- virju Mašun: Sežgani klanec (verbrannter Hügel), Pogoreli vrh (abgebrannter Gipfel), Škornje (spa- čeno iz "zgorina" - Brandfäche). Pri požiganju teh prostranih površin, so kmete poklicali za gasilce in na pobočju proti Javorju (Javorniku) so kopali grabne, da bi omejili požar. Tako se to pobočje še danes imenuje Prekopavnik (Durchgrabung). Izro- čilo pripoveduje, da je bila na območju ki se še danes imenuje Škorenj, cela velika dolina Leskov grm v plamenih. Tudi v revirju Gomance (Herms- burg) naletimo na imena kot "Zgorina" (Brand- fläche) ali "Paleš". Takratni revir Klana (danes Gomance) je imel najmanj gozdnih servitutov. Imel je največ jelovih sestojev in dobro prodajo vseh vrst lesa za Reko. V letih, ko je imelo sedem bratov grofov Lich- tenberg s svojo sestro Alojzijo gospostvo Snežnik kot "Compossessorat" je gospodarstvo vodil starejši brat Wolfgang. Njegov brat Maksimilijan grof Lichtenberg Schneeberg Mordase je bil poročen z gospodično Lazarini iz Jablanice. Le-tega so bratje finančno podpirali. Živel je razkošno, največ v Jablanici in na Reki ter izkoriščal gozdove južnih snežniških območij. Takratni posegi se gozdovom revirja Klana še danes poznajo. Ta kratek oris osvetljuje razmere, ko je po- sestvo Snežnik prevzel princ Jurij. Za vodjo gozd- nega gospodarstva je postavil 30. aprila 1857 go- 138 48 I KRONIKA 20OO JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 zdarja Wilhelma Sigismunnda Ernsta Wernicka, ki je to službo opravljal kot naslednik gozdarja Brun- nerja, že pri princu Ottu Viktorju. Za izpeljavo odprave zemljiških bremen je princ Jurij imenoval svetovalca Smetana, ki je zemljiško odpravo goz- dov v Loški dolini kmalu izpeljal do konca. S temi sodelavci je princ Jurij ustvaril predpogoje za uspešen razvoj gospostva, pri čemer je bil revir Klana, ki je bil kot edini donosen, žal, močno obremenjen. Wernicku sledi krajši čas gozdar Badenstein in njemu višji gozdar Lasky. V času ko je on vodil gozdno gospodarstvo, je v oktobru 1872 prišel gozdar Josef von Obereigner, ki je do kraja izpeljal odpravo servitutov, zlasti na pivški strani snežniškega območja. Na ta način je bila posest pripravljena za urejeno gospodarjenje. Ker ni bilo pri roki nobene karte in so kata- strske karte kazale nepačno sliko, je bilo potrebno celo posestvo kartografsko ponovno urediti (po- sneti). Pri tako veliki posnemalni (ureditveni) po- vršini je bila triangulacija nujna in detaljna izmera je počasi napredovala. Konec desetletja (1880) so bili končno tako daleč, da se je lahko začelo urejati gozdove in izdelovati načrte za urejeno gozdno gospodarstvo. Predpogoj urejenega gozdnega gos- podarstva je bila opustitev paše ovac. V revirju Snežnik so jo opustili na začetku osemdesetih (1880), v revirju Mašun v letu 1889, v revirju Gomance pa so pasli še do začetka leta 1900. V letu 1890 so začeli urejati gozdove. Pred od- pravo servitutov, s pomočjo katere so dobili kmetje več kot dve kvadratni milji gozdov, je imelo posestvo Snežnik množico revirjev kot : v letu 1861 revir Lož, Dane, Juršče, Zagorje, Bistrica, Podgraje, Klano in kasneje preko delitve še Babno Polje, Koritnice. Po odvezi je princ Jurij razdelil preostale gozdne površine (okrog tri kvadratne milje) na tri revirje: Snežnik, Mašun, Klana Najprej sta bila urejena revirja Snežnik in Ma- šun in sestavljena njuna obratovalna načrta. Revir Gomance v začetku še ni bil urejen, ker so postali donosi resnično majhni. Taksacijska in računska dela je prevzel gozdarski direktor Hermann Bret- schneider, ki je imel na Dunaju Biro za urejanje gozdov z dvema tharandskima absolventoma, kan- didatoma za državno službo na Saškem, Blah- merjem in Simigom, ki sta opravljala cenitve. Za kartografska in geometrična dela je poskrbela geo- metrična pisarna v Snežniku (geometeri Franc Bily, Wessely, Malina). V leha 1901/2 je gozdarski direktor Bret- schneider uredil tudi revir Gomance in za oba prva revirja sestavil nove destletne operativne načrte. V letu 1896 in tudi kasneje pa je izvajal tako imenovane petletne revizije. V letu 1899 je princ Herman obiskal gozdne predele Hiša, Bukova voda. Stare ognce in Prevale. Ob tej priložnosti je rekel: "Lahko bi odrezali cel revir", in resnično je bil 3. oktobra 1902 revir Ma- šun razdeljen na Mašun in Jurjevo dolino. Višja gozdarska uprava in podružnična blagajna na Mašunu sta bili razpuščeni in v revirje so namestili gozdarje. Isto se je zgodilo z revirjem Snežnik, ki je bil 25. julija 1904 razdeljen na revirja Snežnik in Le- skova dolina.V revirju Mašun je bil od leta 1874 do leta 1883 višji gozdar Rudolf Lasky, od leta 1885 do leta 1902 pa višji gozdar Heinrich Schollmayer. Po delitvi je prišel na Mašun kot gozdar Martin Fischer (leta 1892 je nastopil službo kot pri- pravnik), Franc Irovvetz (marca 1893 je nastopil kot pripravnik) pa v revir Jurjeva dolina. Revir Snež- nik - tako imenovani revir gozdnega urada - je sodil neposredno pod vodstvo takratnega šefa gozdnega urada (od oktobra 1872 do svoje smrti, 15. februarja 1903, je bil gozdarski direktor Ober- eigner, dalje do delitve pa Heinrich von Scholl- mayer). V Leskovi dolini je proti koncu desetletja 1870 prevzel službo gozdar Johaim Byalo. To mesto je obdržal do svoje smrti 9. oktobra 1907. Po delitvi revirja je bil Franz Wollny v Snežniku, Wil- helm Kindler pa v Leskovi dolini. Veliko pogozdovanja, oblikovanje gozdnih kul- tur preko ciljnega gospodarjenja je pomnožilo in dvignilo jelove sestoje; z gojenjem gozdov je bila dosežena taka lesna zaloga, ki je v danih razmerah obetala najvišji donos. Snežniški gospodje so bili pragmatični, zato je delo med graščino in uradništvom potekalo slož- no. Princ Hermann je 28. aprila 1905 v Hamburgu podpisal izjavo, da se zaradi skrbi za blagostanje zaposlenih (gozdnih nadzornikov in drugih) le te enkrat letno (od 1. januarja za čuvaje, od 1. feb- ruarja 1908 pa za uradnike) preskrbi s službenimi oblekami. Zakon o fidejkomisu je predpisoval kuratorja za varovanje pravic nasledstva. Za gospostvo Snežnik je bil to dolgo časa ljubljanski advokat dr. Suppan. Ko je ta v devetdesetih letih devetnaj- stega stoletja opustil službo, je to prevzel ljub- ljanski advokat dr. Franz Munda, do smrti 20. decembra 1914. Potem je princ Herman izbral lju- bljanskega notarja Antona Golleta. Kot smo že prej pri Snežniku omenili, je bila tam v letih 1871 do 1873 Šola gojenja gozdov, ki sta jo ustanovila Kranjski deželni odbor in Kranj- ska kmetijska družba, da bi kmečko prebivalstvo izobrazila v gojenju gozdov. Toda kmečki krogi so imeli malo razumevanja za urejanje gozdov in šolo so večinoma obiskovali sinovi drugih poklicev, zato so jo kot zgrešeno opustili. Ciljno usmerjeno gozdarsko delovanje in uspe- hi so pritegnili pozornost strokovnih krogov in marsikje so si želeli ogledati ta obrat. V maju 1889 139 1-2 KRONIKA 48 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 je prišla na gozdarstvo Snežnik in njihov obrat na ogled ekskurzija profesorjev in študentov gozdar- skega oddelka iz Hrvaške in v maju 1910 Visoka kmetijska šola (Hochschule für Bodenkultur) z Dunaja. V devetdesetih letih (po letu 1890) so prihajali na gospostvo Snežnik v posamezne revirje mladi gozdarji kot gozdarski praktikantje, da bi se pri- pravili za svoj poklic. Princ Herman je s štipendijami skrbel za urad- nike, omogočal pa jim je tudi letni obisk Kraj- nskega obalnokraškega gozdarskega društva in s tem skrbel za njihovo nadaljne izobraževanje.^ Lovstvo Posestvo Snežnik je prešlo v posest knezov Schönburg kmalu po revolucijskem letu 1848. Kot vemo, je v tem letu postal lov prost za vsakogar; tako je bilo do objave Lovskega patenta v letu 1849 in ustrezne Odredbe leta 1852. Povsem ra- zumljivo je, da se je stalež divjadi močno znižal tudi na snežniški posesti. Jelenjad so polovili, srnjad pa je bila zelo zdesetkana. Princ Jurij kakor tudi princ Herman sta se znašla pred nalogo obnoviti stalež jelenjadi in srnjadi, ki je terjala vztrajno dolgoletno gojitev in bila povezana z velikimi stroški. Širni gozdovi Notranjske so bili že od nekdaj domovina največje evropske zveri, medveda. Princ Jurij je želel to naravno redkost ohraniti v tukajšnji kultivirani deželi. Ta zver je bila že od vsega začetka naravna, saj se medvedje zadržujejo v širnih gozdovih. Princ Jurijje odstrel te redke živali pridržal zase in ga dovoljeval samo posameznikom iz svoje družine. Za tovrstni lov so bile na mnogih krajih ta- kratnih revirjev Mašuna in Snežnika postavljene visoke preže kot na primer na Starih ogncah. Leskovem grmu. Lepih dokih itd. Princ Herman je 26. aprila 1893 uplenil svojega prvega medveda z visoke preže v Leskovem grmu. To je bil star samec 2,3 m dolg in 220 kg težak. Na zalazu pod hribom Grajševka pa je svojega prvega medveda uplenil princ Ulrih 24. julija 1898. Bil je bistveno manjši od prej omenenjega in ker je bil enkrat prej že poškodovan, je bil tudi zelo šibek in suh. Knez Heinrich Mecklenburg se je 23. julija 1900 na zalazu v Leskovem grmu srečal z medvedko in njenima mladičema. Ko je princ Heinrich starej- šega mladiča - Rusi mu pravijo "pestun" - ustrelil, ga je medvedka napadla. Ker pa je drugi mladič klical mater, se je medvedka kmalu obrnila in lovec je ostal nepoškodovan. V spomin na ta do- godek je bil ob cesti za zalazu v Leskovem grmu 2 Isto, str. 63-65. postavljen septembra 1900 majhen spominski kamen. Pričakovati bi bilo, da bo ob takšnem varstvu številčnost medvedov stalno naraščala. Vendar ni bilo tako, ker so lovski sosedje medvede odstre- Ijevali kadarkoli so za to imeli priložnost. V desetletju med 1879 in 1889 letom so kmečki lovci v okolici Snežnika odstrelili osem medvedov. Sta- lež medvedov je tako na gospostvu Snežnik ostajal vedno enak, šest kosov. Princ Herman ni ohranil samo tradicije svojega očeta, temveč je varstvo razširil še na druge redke vrste divjadi, med drugimi tudi na veliko uharico. Princ Jurij je risa še lahko prišteval med divjad na svojem posestvu, saj je bil zadnji ris uplenjen leta 1869, vse do leta 1889 pa so ga včasih še sledili. Volkovi so bili in so še vedno stalni prebivalci snežniškega območja. Kjub prizadevnemu prega- nanju jih je mogoče vedno videti, pogosto priha- jajo iz Bosne in s Hrvaške. Tudi divja mačka je stalni gost teh gozdov. V desetletju med leti 1879-1889 je bilo uplenjenih 27 divjih mačk. V omenjenem desetletju (1879-1889) so pobili 269 lisic, 110 kun, 7 dihurjev in 2 vidri. Na osnovi teh podatkov je mogoče oceniti zastopanost teh roparic na območju snežniškega gospostva. Zaradi dolgoletnega varovanja se je stalež srnjadi tako izboljšal, da je bilo že leta 1884 na enem samem obhodu v delu revirja Snežnik (Bički laži) mogoče našteti 40 živali. Srnjad se je telesno in po rogovju dobro razvijala. Tako je na primer princ Herman 12. avgusta 1889 na jasi Strmi kla- nec uplenil zelo močnega srnjaka - osmeraka. Že od začetka je želel princ Jurij pomnožiti vrste divjadi, zato je naselil fazane in kunce. Ker jim niso ustrezale ne gorska klima in ne talne razmere, so kmalu izginili. V prvem desetletju dvajsetega stoletja (po letu 1900) so poskušali na- seliti gamse v višje lege Snežnika. Vendar je ostalo samo pri skromnem poizkusu. Povsem drugače pa je bilo z visoko divjadjo (jelenjadjo). Ponovna uvedba te vrste divjadi pred- stavlja mejnik v lovski zgodovini snežniškega gos- postva in celo v celotni deželi Kranjski. Zato je vredna natančnejše obravnave. V začetku 19. stoletja je bilo na gospostvu Snežnik in v njegovi okolici še zelo veliko jelen- jadi. Stari gozdar Satran je pogosto pripovedoval, kako je v letih 1846/47 videval po notranjskem hribovju trope, ki so šteli po 30 do 40 jelenov in košut. Revolucijsko leto 1848 je, kakor povsod po Kranjski tako tudi na gospostvu Snežnik, zadalo jelenjadi smrtni udarec. Povsod so jo streljali in prodajali njeno meso po smešno nizkih cenah, na primer v Ljubljani po 8 novih krajcarjev za funt. 140 KRONIKA lOOO JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 Nekaj primerkov se je ohranilo vse do konca šestdesetih let devetnajstega stoletja. Ko so tudi te postrelili, ni nikogar več zanimalo vzdrževanje staleža visoke divjadi. Na gradu Snežnik je bilo mogoče videti dvoje močnih rogovij jelenov, z napisoma: "Uplenil grof Lichtenberg 1850. z okna gradu." in "Uplenil gozdarski mojster Brunner 1850. na Medvedovem lazu (imenivan tudi Brcinov laz?)". Leta 1851 je neki kmet z zajčarji (šibre za zajce cca 3,5 - 4,0 mm premera) uplenil v Bačkem dolu jelena dvanajsteraka. Leta 1861 so našli v neki goščavi blizu Postojne že razpadajočega jelena, ki je bil žrtev šibrcnice divjega lovca. Leta 1865 so košanski kmetje z gnojnimi vilami pobili jelena, ki se je pred hudo zimo umaknil v dolino. Do leta 1875 so še sledili posamezne košute - potem pa jelenjadi v snežniških gozdovih res ni bilo več. Leta 1899 pa je prineslo preobrat. V Leskovi dolini, je bil na tako imenovani Požganini 19. januarja 1899 določen prostor za oboro in kjub nenavadno hudi zimi so takoj pričeli s postav- Ijanem ograje, ki je bila dokončana 4. marca. Dne 2. aprila 1899 so pripeljali prvega jelena, na pol udomačenega šilarja od trgovca z divjadjo Gudeza z Dunaja. V jelenski park je bil izpuščen kot prvi prebivalec. Na sosednjem gospostvu Haasberg so že nekaj let poprej uredili park (oboro) za jelenjad, ki pa ni dosegel zastavljenih ciljev. Zato so začeli razmiš- ljati o njeni postopni opustitvi. Dokončno so jo opustili zadnje dni novembra 1904, ko je umrl knez Hugo Windischgraetz. Iz tega zverinjaka je gospostvo Snežnik kupilo dve košuti in jelena šesteraka; julija 1899 so jih prepeljali v Leskovo dolino. V času ruka tega leta sta k obori v Leskovi dolini prišla še jelen in košuta - ubežnika iz haasbergeška zverinjaka in skočila vanjo skozi tam urejeno vskočišče. Vojvoda Heinrich Mecklenburg, ki se je zelo trudil za naselitev jelenjadi na Snežniku, je iz gozda Jasnitz pri Ludwigslustu poslal dva jelena, pet odraslih košut in eno tele. To pošiljko, ki jo je prevzel tukajšnji gozdarski pristav Martin Fischer so izpustili v oboro Leskova dolina 28. novembra 1899. Žal pa je prispel najboljši jelen mrtev, ker je bil poškodovan pri ulovu. Ob koncu leta 1899 so bili v obori štirje jeleni, osem košut in eno tele. V letu 1900 so košute polegle pet telet, tako da je znašal stalež osemnajst kosov jelenjadi. Pomladi leta 1901 je bila obora povečana z desetih na štirideset hektarjev, čeprav so bila tega leta poležena samo štiri teleta. Princ Ulrich je 5. avgusta istega leta uplenil jelena, ki je bil 1899 leta prvi naseljen v oboro. Ta jelen je nosil zakrnelo, izrazito kratko rogovje dvanajsteraka in tehtal očiščen 100 kg. Ob koncu leta je bil stalež jelenjadi 21 kosov. Vojvoda Heinrich Mecklenburg, zdaj že princ- soprog kraljice Vilhelmine Nizozemske, je pokazal veliko zanimanje za razvoj snežniške plemenite divjadi. V letu 1903 je posredoval s postaje v Mecklemburgu novo pošiljko te divjadi iz gozdov Dobbina. Pošiljko je prevzel vodja lovstva Franc Wolleny. Sestavljale so jo dve košuti, ena junica in tri teleta. 31. oktobra 1903 so jo izpustili v park- oboro v Leskovi dolini. Zal se je najmočnejša junica takoj po izpustu v dolgih skokih zapletla v ograjo in pri tem dobila tako hude notranje po- škodbe, da je po nekaj dneh poginila. Poročilo gozdnega upravitelja johana Bydla - ki mu je bil zaupan nadzor obore - o staležu jelenjadi na začetku leta 1904 našteva: 1 stari jelen, iz Planine, nepravilni deseterak - že tretje leto nepravilen - odstreljen v ruku; 1 nepravilni deseterak, prišel v oboro preko vskočišča; 1 nepravilni deseterak iz Mecklemburga (oba močna jelena); 1 nepravilni deseterak - poležen v obori; 1 osmerak - poležen v obori; 1 nepravilni osmerak - poležen v obori; 2 šesteraka - poležena v obori; 1 vilar z liso - poležen v obori; 1 mladi jelen - poležen v obori; 2 šilarja - (lanščaka) poležena v obori; 12 telet - jelenčkov poleženih v obori; 19 košut - deloma iz Mecklemburga, deloma domače; 3 teleta - košutice poležene v obori. Skupaj je 36 kosov, oplojene pa so verjetno samo štiri košute. Že v letu 1904, še v večji meri pa v letu 1905, so sledili in videvali visoko divjad izven obore; v letu 1905 štiri kose - med njimi kapitalnega jelena, košuto in tele - košutico. Zato so si začeli za- stavljati vprašanje, ali ne kaže oboro opustiti in vi- soko divjad izpustiti v naravo. Zaradi skorajšnjega poteka zakupne dobe, ko je gospostvo imelo v zakupu sosednja občinska lovišča, so to namero zaenkrat odložili. Iz opuščenega zverinjaka pri Haasbergu so kupili še dva kosa (jelenjadi) in ju 18. februarja 1905 izpustili v oboro Leskova dolina. Eden od njiju, šibki šesterak, je 24. junija 1905 poginil, 26. januarja 1905 pa je moral gozdni čuvaj Franc Ster- le po naročilu gozdnega upravitelja Bydla, odstre- liti nepravilnega deseteraka, ker je začel ogrožati ljudi. Spomladi leta 1907 so uspeli sosednja občinska lovišča ponovno pridobiti v zakup za nadaljnjih pet let in v juniju- juliju tega leta je ograja parka (obore) padla. Visoka divjad je bila na prostosti. 141 KRONIKA JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 48 2000 Po opustitvi zverinjaka so po revirjih uvedli i kaluže, zgradili krmišča, visoko divjad oskrbeli s ' krmo in jo še dolga leta varovali in gojili. V i Felajevih luknjah pri Leskovi dolini je bilo avgusta 1911 zgrajeno veliko krmišče. Leta 1910 se je pričel odstrel in že 1. oktobra je princ Herman uplenil prvega jelena v naravi, 13. septembra 1913 pa prvega kapitalnega štirinajsteraka. Ljudskim zastopnikom je bila naselitev jelenjadi dobrodošel povod za splošno hujskanje kmetov proti lovu in še posebej proti gospostvu. Posebno se je izkazala duhovščina in župnik Kromar iz Sta- i rega trga je v svoji vlogi maja 1916 od vlade za- j hteval, da zatre to vrsto divjadi. Potem, ko je tudi i sam dobil v zakup eno izmed občinskih lovišč z i dobrim staležem jelenjadi, so onemele vse pritožbe o veliki škodljivosti plemenite divjadi in če je prišel k njemu kmet potožit o škodi, je naletel na gluha ušesa. Razmnožitev in dvig staleža divjadi sta pogo- jevala izdelavo marsikaterih naprav, ki lajšajo lov v j tem gozdnem morju. Visoke preže so že ome- j njene. Preko 500 km dobro položenih, lepo vzdr- i ževanih in čistih lovskih poti je omogočalo tih j zalaz, lovske koče na Bičkih lazih in Mezelišču pa so dovoljevale daljše zadrževanje sredi gozdov, i daleč od vseh človeških dejavnosti. ; Niti princ Jurij niti princ Herman nista sko- ; parila s svojimi lovskimi zakladi, zato so ta lovski ; eldorado obiskali mnogi lovski gostje. A niso jim ! prirejali razkošnih lovov in glasnih pogonov. Vsak j si je moral priboriti svoj lovski blagor na strogo | lovski način: s čakanjem, zalazom na vozu ali j naskakovanjem peš, kar so visoki lovski gospodje ] kot lovci tudi sami počeli, tako da so vsakomur ostali lepi dogodki v častnem spominu. Med ve- likim številom lovskih gostov naj omenimo samo nadvojvodo Ernesta Avstrijskega in avstrijskega vojaškega poveljnika Ludvika viteza Benedeka, ki sta bila v šestdesetih letih devetnajstega stoletja (po letu 1860) pogosta gosta princa Jurija, in dva prijatelja princa Hermanna še iz študentskih let v Bonnu, ki sta prihajala skoraj vsako leto na Snež- ; nik. V čast Achimu von Saldernu, je bil vrh v Mu- 1 ziki (revir Jurjeva dolina), ki ga je v času petja petelinov pogosto obiskal, imenovan "Tarabosch". Tja speljano cesto je princ Hermann krstil za "Petelinjo pot". Princ Herman, ki mu ni šlo samo za povečanje veselja nad zanesljivim strelom, ampak tudi za to, da bi svojim uslužbencem pripravil zadovoljstvo, je prirejal na Snežniku vsakoletna tekmovanja v streljanju in nagrajeval najboljše od najboljših, i Tukaj je bilo strelišče že prej, leta 1905. pa so ob njem zgradili majhno lopo za streljanje, ki so jo leta 1907 povečali in do mesta, kjer so stale tarče, zasadili lipov drevored. Prva uradna tekma v stre- ljanju je bila 25. junija 1905. Sledila sta ji strelski tekmovanji 17. junija 1906 in 16. junija 1907 ter tekmovanje ki so ga 1. septembra istega leta pri- redili uslužbenci v čast vdove princese Luise. Leta 1908 je bilo četrto uradno streljanje 26. junija; streljanje 6. septembra pa je priredila vdova prin- cesa Luisa. Strelska tekma 12. avgusta 1909 je bila peta, 12. junija 1910 pa šesta. Slednje se je udeležil tudi poslanec za Sedmograško (danes del Romu- nije) v madžarskem parlamentu dr. Gratz, ki je po padcu pomagal priti cesarju Karlu zopet na mad- žarski prestol. V letih 1911 do 1914 so priredili še naslednja strelska tekmovanja: 11. junija, 26. septembra, 14. septembra in 11. julija. Za tem vojna tudi tega zadovoljstva ni več dopuščala. 25. junija 1898 so se v Schönbrunnu tudi snežniški lovci poklonili staremu cesarju Francu Jožefu 1.3 Prve gozdarske kolonije Leskova dolina Najstarejša gozdarska postojanka je Leskova dolina. Takratni revir Snežnik (upravljan iz Snež- nika) je bil že prost servitutov in tako velik, da se je zdelo primerno v osrčju revirja postaviti za- ščitno postajo. Z dovoljenjem princa Jurija so pred letom 1870 najprej postavili enostavno čuvajnico, na pobočju globoke doline imenovane Leskova dolina (Haseltal). To je bila prva hišica te postaje in je kasneje v času tovarne lesnih derivatov slu- žila kot prostor za destilacijo izdelkov iz metilnega alkohola. Kmalu po njeni izgradnji (po letu 1870) so postavili gozdarsko hišo (št. 2) in ostale zgrad- be, ki so po delih zopet izginjale. Zgodovina Les- kove doline je ozko povezana z usodo tovarne lesnih derivatov, ki je zrasla tam. Leskova dolina nekdaj (razglednica). 3 Isto, str. 76-71 142 KRONIKA lOOO JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 Ko je princ Jurij prevzel posestvo so bile od- prave servitutov v gozdu šele v začetnem stadiju. Z izjemo takratnega revirja Klana, ki je bil ser- vitutov delno prost in je edini prinašal tudi lesne donose, je dajal ostali "veliki gozd" dohodke iz pepelike, gobarjenja (nabiranja kresilne gobe) in polharstva. Les iglavcev so jemali s servituti upra- vičeni kmetje, gospostvu pa so ostajali veliko- površinski bukovi gozdovi, katerih les so slabo ovrednotili. Prva naloga je torej bila, najti pot za ustrezno ovrednotenje bukovega lesa. Da bi nekatere stvari pojasnili, si bomo dovolili majhen zgodovinski zamik. Baron Karel Reichenbach, naravoslovec in industrijalec, rojen v Stuttgartu 12. 2. 1788 in umrl v Lepzigu 19. 1. 1869, je v Badnu postavil prvo veliko peč za lesno oglje. Odkril je kreozot in parafin. Njegovo delo je povzročilo veliko naspro- tovanje tedanjih fizikov, pri vedno posmehljivih Dunajčanih pa je dobil vzdevek "čarovnik iz Kobenzla", ker je živel v svojem gradu Reisenberg, današnjem Kobenzelu pri Dunaju. Njegov sin Karel, baron Reinhalt Reichenbach, po poklicu prav tako kemik, je pridobil princa Jurija in mu po letu 1873 preskrbel tovarno za izvrednotenje bukovega lesa preko suhe destilacije (oglenje), katere končni produkt sta bila oglje, katran in dragocen lesni cvet. Zaradi racionalnosti pri transportu težkih surovin (bukovega lesa) so za lokacijo izbrali Leskovo dolino, čeprav je pomanj- kanje vode govorilo proti tej odločitvi. Pod veliko in visoko streho Reichenbahovega očeta so posta- vili veliko peč za destilacijo oglja. Ta Reichen- bachova peč se ni obnesla. Bila je odstranjena (1876A'7) in Reichenbachov sin je zapustil Snežnik. Za izvedbo procesa oglenenja pa so uporabili ležečo železno retortno peč. Retortno peč je name- stil tehnični svetovalec dr. Christian Hansen iz Freiburga, ki jo je tudi priporočil in preskrbel. Vendar tudi ta ni ustrezala zahtevam, ker je dajala premajhne dobičke. Po petnajstih mesecih obra- tovanja so dali retorto v temeljit remont. Ker se je oglje slabo prodajalo, cena ocetne kisline pa je padla, so leta 1879 obratovanje tovarne do na- daljnega ustavili. V letu 1880 je nekaj Francozov v Lyonu osno- valo delniško družbo, ki je tovarno od gospostva vzela v zakup in od nje dobivala bukov les za destilacijske proizvode. Ta družba se je imenovala "Societe forestiere & industrielle de Leskova do- lina". Njen tukajšnji direktor je bil Francoz Ber- trand, kemik Francoz Brun, knjigovodja pa Trža- čan imenovan Scarpa. Vse so predelali, zavrgli staro ležečo retorto in postavili novo, premično francosko retorto. Zgradili so nove velike zgradbe za delavce in hleve, ki jih je še videti na slikah iz leta 1894, (kasneje so izginile) enonadstropno di- rekcijo, in tudi gozdarsko hišo z lovskimi sobami za prenočevanje. Toda tudi ta družba obratu ni dvignila donosov in že leta 1883 je zgoraj imeno- vani direktor tovarne takratnemu gozdarju Josefu von Obereignerju potožil, da so rezultati obrata daleč od napovedi kemika. Preden so podjetje uredili po načrtu, je bila prehojena dolga pot in potrebna marsikatera izkušnja. Ponovna vloga ve- likega kapitala je nakazovala dobre uspehe; takrat so govorili o 500.000 frankih. Pomanjkanje uspehov je delničarje zaskrbelo, zato je poleti 1884 prišel predstavnik delničarjev gospod Viallon iz Lyona z direktorjem Bertradom na Snežnik in v Leskovo dolino. Da bi rešil, kar se je rešiti dalo, je postavil novo vodstvo s sedežem v Trstu. V Leskovo dolino je prišel nemški kemik dr. Senf. Toda stanje tovarne je bilo takšno, da del- ničarji niso bili več pripravljeni investirati. Tako je v letu 1888 firma propadla in ves inventar je pri- padel gospostvu Snežnik. S ponovno pridobitvijo zgradb in tovarniškega inventarja so na posestvu Snežnik pridobili grad- beni in ostali material za nove dejavnosti v Les- kovi dolini in Snežniku. V Leskovi dolini so to- varniške stavbe odstranili ali spremenili v stano- vanja za potrebe gozdarske službe, hleve itd. Leskova dolina je bila kot središče gospostva prekrasen habitat (razplodišče) za jelenjad, ki je bila tu na novo naseljena pod zaščito obore. Tako so 19. 1. 1899 v bližini kolonije poiskali prostor, kjer so 14. 3. istega leta začeli s pripravljati oboro. Mašun Zahodna pobočja Snežnika so bila izrazito iz- postavljena samovoljnim posegom kmečkih servi- tutnih upravičencev. Centralni obrat Snežnika leži zelo oddaljen, onkraj hribov. Gozdarski urad, ki naj bi te gozdove neposredno upravljal, je bil v dolini reke Reke v Ilirski Bistrici, gozdarji pa so stanovali v vaseh Pivške kotline, ure daleč od revirjev, s katerimi naj bi gospodarili in jih nad- zirali. Nič čudnega torej, da so sicer zelo nepove- zani prebivalci vasi v Pivški kotlini, te pomanj- kljive okoliščine izkoristili in ne le prekoračili svoje servitutne pravice, temveč so les kradli in ga prodajali v Ilirsko Bistrico. Pri tem so bili "ogu- Ijufani goljufi", kajti njihov skrivač, bistriški lastnik žage, je njihov plen odkupoval ceneje. Ko so bili po letu 1870 odpravljeni servituti sedmim vasem v Pivki in so kmetje gosposke gozdove dobili v lastništvo, je bilo nujno, da se gozdovi na zahodni strani Snežnika, servitutov sicer prosti, posebno zaščitijo, ter se tudi za na- mene transporta lesa in naraščajočega izkoriščanja gozda postavi gozdarsko hišo. 143 KRONIKA 48 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 Upravna stavba na Mašunu med obema vojnama (razglednica). Kot gradbišče "n\ejne trdnjave" je bilo izbrano pobočje divje doline, kjer je mrazišče najhujše vrste, pokrito s skalami, pokvečeno bukovo goščo in od mraza shirano jelko. Ta točka namreč ob- vladuje dve sedli in dohode do gozda. Omenjena dolina in gorsko sedlo sta bila že po starem ljudskem izročilu imenovana Mašun (zamašek) in to ime je gozdarska kolonija ohranila. Tedaj (1873-1876) ni do višine Mašuna (1020 m) peljala še nobena cesta in gradbeni material so morali pripeljati s Snežnika po zelo slabih gozdnih poteh ali pa na mestu izkopati. Najprej je bila na najnižji točki doline zgrajena zidana cisterna, v katero je s pobočja dotekala voda. Le-ta je služila kot pitna in kot gradbena voda. Lastno izdelana peč je žgala apno in opeko za gradnjo in v av- gustu 1874 je bila tu hiša že pod streho. Pivški kmetje, ki so sicer že imeli svoje gozdove, so na gradnjo gledali kot na poseg v svoje pravice, oziroma omejevanje njihove prostosti. Vedeli so, da poslej kraja lesa ne bo več tako lahka. Z gradnjo je rastla tudi njihova jeza in končno svoje razjarjenosti niso mogli več zadrževati. 24. 8. 1874 je v Knežaku (Grafenbrunn) zgodaj zjutraj zadonel "vihar", nakar so se dogovorili, da vsaka hiša da po enega moža, opremljenega z orodjem. 120 moških je prišlo na Mašun, da podrejo osovraženo gradnjo. Pretepli so delavce, ki so se razbežali na vse strani, podrli staro jelko, ki je pri padcu zmečkala zidarsko kolibo, udarili po strehi in tleh cisterne, porušili peč za apno in opeko ter hišo spremenili v kup kamenja. Dva gozdarska nadzornika in en žandar so se zaradi velike premoči umaknili v varno zavetje, opazovali opustošenje in zapisali imena storilcev. Istega dne je jahal princ Jurij z nadgozdarjem Obereignerjem proti Mašunu, da bi se prepričal, kako napreduje gradnja. Blizu Mašuna je pritekel pred oba jezdeca pretepeni opekar in ju opozoril na nevarnost. Po zaslišanju priče sta se jezdeca obrnili nazaj proti Snežniku. Kmetom so njihovo jezico ohladili tako, da so vse obsodili na zaporno kazen in kasneje niso mogli izvoliti nobenega svojega občinskega predstavnika, ki ne bi bil predhodno kaznovan. Morali so solidarno poravnati dosojeno škodo. Vendar si je smisel za red zelo težko vtirala pot v te divje glave, kajti še leta 1890 so mnogi želeli izigrati gozdni red. Že posekana drevesa so naknadno označili z odkazilnim kladivom. Les so seveda plačali, zanimivo pa je, da so zakonito (redno) odkazilo lesa s strani gozdarskega osebja imenovali "prosta prisila" (Freiheitsdrang) in ga občutili kot omejitev osebnih svoboščin. Pogosto pa so kmetje s Pivke govorili, da h gospostvu sodi le tisti pas gozda ob gradu, ki je širok tako kot dolžina jelke, ki ob poseku z vrhom doseže grad. Po pustošenju so takoj začeli obnovljati in jeseni 1875 se je v zgradbo za stalno uselil novi gozdar Anton Satran. Poleti 1876 pa je bil iz Ilirske Bistrice na Mašun premeščen še nadgozdar Rudolf Lasky. Razen hiše in malega svinjskega hleva ni bilo tu nobene zidane stavbe. Kot primitivni hlev je služila tudi zidarska koliba, katere stene je bilo potrebno zatesniti. Končno pa ni bilo nujno po- trebno še naprej graditi objekte, saj je tu stanoval le gozdar Satran z družino. Nadgozdar Lasky se je sicer poročil, a je bil brez otrok. Bil je bolan, zato se je jeseni 1884 upokojil (umrl je v Frančičih pri Opatiji konec januarja 1887). Gozdni nadzornik na Mašunu se je "kasarniral", medtem ko je njegova družina stanovala v vaseh pri Pivki. V začetku junija 1887 se je začela gradnja ve- likih hlevskih stavb, priključenih na stanovanjsko hišo. V severozahodnem vogalu temeljev - tri metre globoko - je bila vzidana pločevinasta škatla, zaščitena s smolo in lesenim zabojem. Ta škatla je vsebovala podatke o lastniku, položaj Mašuna, veljaven denar in industrijske izdelke. Vsa naselbina je ležala na pobočju, zato je bilo nujno potrebno planiranje in nasutje, tako je spre- daj in zadaj nastalo dvorišče. V naslednjem letu (1888) so bile hlevske stavbe končane in prvotni majhni svinjski hlev uporabljen. Stara zidarska lo- pa je bila odstranjena in na zahodni strani stano- vanjske hiše je bila zgrajena cisterna iz kvadratnih blokov. Pred hišo je bila skalna globel spremenjena v skalno klet. Pred gozdarsko hišo so 23. 10. 1888 posadili lipo, tri dni kasneje pa je bilo severno od hiše posajeno okrasno grmovje, ki je bilo prej zaradi planiranja odstranjeno oziroma prekrito s skalami. V tem času so bile urejene tudi sprehajalne poti, ki so peljale preko sosednjih gozdnih predelov do Mašuna in se končale na strmo padajoči sklani steni, od koder je bil pogled na Snežnik, veliko dolino Leskov grm in na hrvaške hribe. To steno so 12. 8. 1889 v na- vzočnosti princa Hermana in njegove sestre prin- cese Ane krstili so Anino skalo (Annafelsen). Mesec 144 > > 12 KRONIKA 2000 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 kasneje so pred hišo namestili drog za zastavo, na katerem je ob obisku člana knežje družine na Mašunu plapolala rdeče - bela zastava. V tem letu (1889) so bili poleg hiše urejeni tudi travniki. V taki gozdni samoti kot so snežniške gozdne postaje, so bile nujne okrepčevalnice za gozdne delavce, oglarje, furmane itd. Na Mašunu je imel stari gozdar Satran dovoljenje za gostilno, ki je bila v gozdarski hiši. Dejstvo, da bi bil gosposki nameščenec gostilničar, je bilo za mnoge nespre- jemljivo. Stari gozdar, ki je bil 27. 9. 1889 upo- kojen, je 16. 10. zapustil Mašun, in odtiej je bila gostilna zapuščena. Zadržati gostilno je bilo nujno, zato so leta 1890 postavili majhno gostilno ob cesti. Na začetku so jo zgradili kar iz lesa, v zakup pa jo je vzel krčmar iz Pivke. To je začetek druge sa- mostojne zgradbe na Mašunu. Konec leta 1891 se je princesa Ana poročila z vladnim knezom Güntherjem von Schwarzburgom Rudolstadtom in ko je le-ta spomladi leta 1893 obiskala Mašun, je bila na Anini skali izobešena plavo-bela schwarzenburska zastava. Do smrti princa Jurija (umrl je v Hermsdorfu pri Dresdenu, 29. 10. 1900 ob 3.00 zjutraj) ni bilo več nobene novogradnje ali predelave, pač pa so vzdrževati zgradbe in okolico. V juliju 1897 je bila stanovanjska hiša na privetrni strani oblečena z lesom, v avgustu je bil postavljen nov drog za zastavo in v letu 1898 izvedene površinske krčitve in ureditve travnikov pri hiši. Spomladi leta 1899 in 1900 je bila zgrajena vrtna terasa z zidom (zopet je bil vzidan dokument) in povečan vrt. Z gradnjo teh zidov je imel Mašun z zahodne strani izgled starega gradu. S prihodom princa Hermana se poleg vzdr- ževalnih del začno novogradnje in predelave. Leta 1901 morajo na Anino skalo namestiti novi drog za zastavo, v juliju prekrijejo hlev s pločevinasto streho, v avgustu odstranijo in spremenijo streho skalne kleti in končno v septembru spremenijo veliki svinjski hlev v sobo, ker je novi gozdarski nadzornik pripeljal s seboj na Mašun svojo ženo. S tem se je končalo "kasarniranje" uslužbencev, kar sicer ni bilo dobro. Leta 1902 je bilo nadgozdarstvo razpuščeno, Mašun pa je postal gozdna uprava. Pritličje je bilo avgusta 1902 preurejeno v lovsko sobo za knežjo družino, septembra pa opremljeno po navodilih Luise, vdove princa Jurija. Skupna namestitev prej raztresenega gozdar- skega nadzornega osebja in njihovih družin je na Mašunu zahtevala nujno postavitev čuvajniških hiš. Konec julija 1905 je princ Herman izbral gradbišče ob cesti nasproti gostilne. V oktobru je Schollmayer sestavil načrte za gradnjo, ki jih je princ Herman aprila 1906 potrdil. Poleti 1906 so začeli z gradnjo kompleksa zgradb in v avgustu 1907 so bila dela končana. Hlev krčme je bil zgrajen julija 1908, in s tem so bile zadovoljene nekatere naraščajoče potrebe. S povečanjem nase- ljenosti je naraščala tudi poraba vode. Dve ob- stoječi cisterni nista več zadoščali, zato so julija 1909 v bližini čuvajniških hiš zgradili še tretjo. Gradbeni načrt za stanovanjske hiše in hlevske stavbe na Mašunu je pripravil nadgozdar Josef von Obereigner. Mitnici v Koritnicah in na Baču sta bili, tako kot cesta, posestnikova privatna last in sta služ- beno spadali k Mašunu. Hiša v Koritnicah je bila zgrajena 1876, in istega leta je bila odprta Schön- burgova cesta. Hišo na Baču pa je zgradil lesni trgovec Alojz Urbančič za ceno 8500 kron (za grad- beni prostor, hišo in cisterno), končana pa je bila v lehi 1908/9, istočasno s Theklino cesto (20. 6. 1909). Gomance Med vsemi deli gospostva Snežnik je imel revir Klana sorazmerno najmanjšo obremenitev s servituti, ker je njegov vzhodni del v celoti ležal na državni meji in kmečka soseska ni imela ser- vitutov. Že v času grofov Lichtenbergov je tu obstajala majhna gozdarska postaja Klanska polica za zaščito meje revirja. Tudi v fidejkomisu je ome- njena kot razpadajoča gozdarska koča na tej strani snežniških gozdov. Ta revir je bil edini, ki je dajal velike donose. Ne le zato, ker je bil prost servi- tutov, temveč tudi zaradi bližine Reke, kjer so iskali ladijski les vseh vrst. Uprava tega revirja je imela sedež v Klani in je v poletnem času na Klansko polico pošiljala ču- vaje. Tudi princ Jurij je še dolga leta pustil takšno razdelitev, ker je imel veliko dela z bližnjeležečimi revirji, ki so bili oproščeni servitutov. Ko pa je te izvlekel iz največjih problemov, je končno odločil, da zaradi hitrega razvoja gozdnega gospodarstva tudi v ta revir postavi višjo gozdarsko službo in gozdarsko postajo. Izbran je bil prostor, ki je zgo- dovinsko zanimiv. Tu je bila nekoč carinska meja za Krajnsko in potem carinska meja proti Trstu, kjer so prevze- malci in pregledniki Loške doline, imeli težave pri izvozu lesnih izdelkov. Nekaj korakov južneje od današnjega naselja, so še v letu 1877 stali ostanki ruševin podzidane carinarnice in mejne komande. Po ljudskem izročilu se danes Hermsburg ne ime- nuje drugače kot "Gomajnce" (korumpirano iz "Komnado") in tudi nedaleč ležeči gorski travnik imenujejo "Gomanaška". Ob stari, gozdni, mejni poti, ki gre iz Budiševega sedla v Jelenjo drago, so bile še v letu 1900 vidne ruševine druge mejne čuvajnice. Medtem so ruševine prvoimenovane čuvajnice izginile, ker so skale uporabili za gradnjo gozdarske kolonije. 145 12 KRONIKA 48 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 Princ Jurij je to novoustanovljeno gozdarsko kolonijo krstil v čast svojemu starejšemu sinu za "Hermsburg". To je okrajšava za Hermannsburg, podobno kot tudi ime kraja in gradu Hermsdorf (nastalo iz Hermannsdorf) pri Dresdenu. Enako- zvočnost je cesto povzročala zamenjave, zato je prebivalstvo to naselbino prej in potem imenovalo Gomajnce. Nobeno gosposko gozdarsko naselje ni imelo tako čudovite pokrajinske lege, kot Gomance, ki ležijo na robu smejočih se, s posameznimi drevesi poraslih, dolinskih travnikov, obdanih s hribi. Kra- tek polurni sprehod pripelje sprehajalca na strm, več kot sto metrov nižji prepad te doline na tako imenovano Pako, od koder je čudovit razgled na Kvarnerski zaliv Jadranskega morja, Učko, Vele- bitsko hribovje ter otoka Krk in Cres. Po načrtih gozdarskega mojstra Obereignerja so bile v letih 1879/80 zgrajene vse stavbe, ki razen najnujnejših popravil do konca druge vojne niso doživele. Kolonijo so sestavljale nadgozdarska hiša (št. 1), gozdarska hiša (št. 2), dve logarnici (št. 3 in 4) in logarnica Klanska polica označena s št. 5. Prvi nadgozdar na Gomancah je bil Josef No- wak, ki je tja prišel s svojo družino 30. 7. 1880. in prav tam praznoval 28. 3. 1916 40-letnico službo- vanja. V teku let so bile vse stavbe na tej postaji, ki so bile grajene ustrezno takratni arhitekturi (lesene stene) predelane s kamnitimi zidovi, hlevi pri višji upravi pa obokani z železnimi traverzami. V letu 1913 je bila stanovanjska hiša nadgozdarja prekrita s ternitnimi ploščami. Kot vsepovsod je bila tudi na Gomancah zgra- jena premajhna cisterna za vodo. Večkrat je pri- manjkovalo vode in v takih primerih so si prebi- valci pomagali tako, da so po pitno vodo hodili s steklenicami v eno uro oddaljen kraški izvir Trstenik. Druge cisterne niso nikdar zgradili. Jurjeva dolina Naraščajoče zaokroževanje snežniškega gozd- nega masiva z vedno bolj urejenim cestnim omrežjem, povezovanje gorskih gozdov z doli- nami, inteziviranje gozdnega gospodarstva in višje vrednotenje gozdnih proizvodov, so princa Her- mana vzpodbudili k zmanjševanju gozdnogospo- darskih enot, pri čemer se je gozdarski personal (in bivališča zanj) množil. Stari revir Snežnik je bil razdeljen na revir Snežnik in Leskovo dolino. Za prvega je bila v Snežniku zgrajena gozdarska koča. Stari revir Mašun pa je bil po naročilu princa Hermana 3. 10. 1902. razdeljen na Mašun in Jur- jevo dolino. Za gozdarsko hišo 4. 9. 1902 so izbrali gradbeno parcelo poleg nove gozdarske ceste, ki je peljala v vas Palčje in je bila v neposredni bližini meje gospostva. Kraj se imenuje Prevale. V avgustu 1902 je princ Hermann to gozdarsko postajo preime- noval v spomin na svojega preminulega očeta v Jurjevo dolino (Georgtal). To ime se je potem vodilo naprej. Domače prebivalstvo je še vedno uporab- ljalo tudi staro ime Prevale in ime "Georgstal" prevedeno v slovenščino - Jurjeva dolina. Prevale pomeni v ljudskem jeziku preves (v tem primeru sedlo) na katerem se pot zopet obrne. Ceste so gradili tako kot stare poti, ki gredo po pobočju navzgor in navzdol v smeri največjih padcev. V juniju in juliju je bila najprej zgrajena bru- narica v bližini gradbišča, ki jo je gozdar Irowetz med gradnjo (1902/3) uporabljal kot stanovanje. V oktobru 1902 je bilo gradbišče izmerjeno in zravnano, narejena je bila peč za žganje apna, izkopana jama za vodo in pripravljen kamen za gradnjo, tako da so lahko začeli graditi. V zimi iz leta 1902 na 1903 je gradbeno podjetje Trummler iz Ljubljane pripravilo projekte za vse zgradbe tega naselja. Ko je 29. 1. 1903 princ Herman potrdil načrte na gozdnem uradu v Snežniku, so 5. 3. 1903. začeli z izkopavanjem temeljev. Do nastopa zime so bile vse zgradbe pod streho in poleti 1904. je bilo vse dokončano. Gozdar Franz Irowetz je dobil na novo urejeno stanovanje, kjer je še dolgo stanoval kot revirni gozdar Jurjeve doline. Pri prej omenjeni brunarici je stala tudi goz- darska lopa. Po koncu gradbenih del je vzel zi- darski mojster Josef Ranko, ki je gradil Jurjejvo dolino, lopo v zakup in odprl gostilno. Po nekaj letih je zgradil lastno gostilno na koncu gosposke ceste na sedlu Vrh korena in gostilno v Jurjevi dolini je opustil. Oktobra 1913 so to veliko lesno barako podzidali in jo spremenili v logarnico (Hegerhaus-gojitvena hiša) ter jo označili s številko 3, medtem ko so gozdarske koče nosile številko 1 in 2. Prvo hišo v Jurjevi dolini - brunarico so takrat odpeljali. Uro hoda od Jurjeve doline, pa vendar pripa- dajoč Jurjevi dolini, je bila istočasno kot na Mašunu (1874) zgrajena logarnica Stare ognce (kot mejna postojanka proti vasi Juršče). Arhitektura gradnje je bila za tedanji čas običajna (lesena konstrukcija s kamnom); v juliju 1889 pa so jo podzidali. V avgustu istega leta so tu postavili hlev.^ Gradnja cest Stare gozdne poti in ceste Snežniško gozdno območje je že od davnih ča- sov prepredeno s tovornimi potmi, ki so omo- gočale promet iz Loške doline v kraje v zaledju ^ Isto, str. 42-47. 146 KRONIKA 2000 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 Pivške kotline, reke Reke in morja. Toda to so bile tovorne poti za daljše povezave in šele v drugi vrsti so prišle, s svojimi odcepi proti dolinam, v poštev za iznašanje gozdnih proizvodov. Ta tran- sport je slonel pretežno na tovornih konjih in jasno je, da je bilo možno tako tovoriti le lesne produkte manjših dimenzij in polizdelke, na pri- mer doge za sode in podobno. Z južnih delov Snežnika (revir Klana-Hermsburg) pa so po teh poteh že prej transportirali velik gradbeni les (ladijski pod, jambore itd.). Pri tem so se vedno srečevali s težavami, ker so bile poti zgrajene za nošenje, ne za vožnjo. Iz teh časov izhaja navada "Klanarjev", da kadar vozijo po snežniških gozdo- vih zaprežejo za voz toliko volov kolikor jih imajo na razpolago. V revirju Gomance so imeli klanski furmani navado vpregati med šest do osem parov vlečnih volov, čeprav so bile gozdne ceste gladke in to ni bilo nujno potrebno. To so počeli tudi za- to, da bi živino v gozdu spustili na pašo. Transport težkega lesa po teh poteh je bil zelo mučen ter nevaren in pogosto so šli tovor, voz in zaprega v nič. Klanarji so na strmih poteh govorili: "Vse štiri kolesa zavreti, ostalo pa bo ustavil Bog". Na vzhodnem in zahodnem pobočju Snežnika, v Loški dolini in Pivški kotlini so bile razmere podobne. Vsak gozdni delavec, oglar ali ovčar si je moral svojo pot na delovno mesto narediti sam in vsak kmet, ki je zase v gozdovih krčil za gozdne pašnike in nakladaL je moral tovorne poti sam počasi tako obdelati, da so postale uporabne za volovsko vprego. Te poti so bile zelo vratolomne in prevozne samo z volovsko vprego. Lastniki Snežnika so v to, da bi prometno stanje izboljšali in z izgradnjo poti odprli gozdove, vložili malo, kajti s tem bi pridobili le kmetje, ki so imeli v teh gozdovih servitutne pravice in bi se na ta način še razširile. Dokler je bil gozd obremenjen s služnostmi, niso razmišljali o povečanju dostop- nosti. Za proste gozdove (brez servitutov) pa je bilo to nujno, če so hoteli imeti gozdno rento. Tudi tovarna v Leskovi dolini ne bi mogla obra- tovati brez dobro premišljenega cestnega omrežja. V desetletju med leti 1860 in 1870 je zemljiška odveza že naredila korak naprej in določeni deli gozdov v vaseh Loške doline so prešli v zasebno last kmetov. Vzhodna pobočja Snežnika so bila prosta servitutov, zato je princ Jurij te predele želel odpreti. Dovolil je gradnjo ceste proti Leskovi dolini in Bičkim lazom. Gradnjo je imel, žal, v rokah kmečki samouk imenovan Pangre, seveda pod vodstvom gozdarja Bodensteina. Ves potek ceste je imel veliko povsem nepotrebnih proti- vzponov, kar kaže, da je bila izgradnja prilagojena predvsem trenutnim potrebam. Ko je princ Jurij oktobra 1872 postavil višjega gozdarja Obereignerja kot vodjo gospostva Snež- nik, je v njem našel izjemnega strokovnjaka za gradnjo cest na kraškem terenu. Po lastnih načrtih je začel z močnim odpiranjem gozdov. Najprej je odprl glavne prometnice, na katere je priključil stranske ceste. V času Schönburgov je bilo zgra- jenih preko 200 km cest, ničelna točka, od katere so bile vse ceste merjene, pa leži v snežniškem parku. Jurjeva cesta Jurjeva cesta se je priključila na okrajno cesto v Loški dolini pri ničelnemu kamnu v parku pred Snežnikom in je vodila mimo mitnice in Snežnika naprej v smeri Čipe, Zatrepa, sedla na Cinkovcu, Bercinovega laza, Minkenega laza, Mrhovca, Peče- tovega laza, Hrvatovega hriba. Leskove doline, Vavkovca, sedla na Skodovniku, Pravdenka, Jar- movca, Budiševega sedla. Klanske police, Belve- dera, Javčina, nekdanjega nadgozdarstva Gomance in se je povezala z okrajno cesto. Dolga je bila 32 km. Gozdar Obereigner naj bi gradnjo nadaljeval z že omenjenim Pangretom. Ko pa je videl, da to ne pelje k cilju in da je narejena cesta povsem ne- primerno izdelana, je predelal kos trase od sedla na Cinkovcu do Mrhovca in položil novo traso južneje, kar je Pangreta tako razjezilo, da je odtegnil svoje delavce. Obereigner je poklical dru- ge delavce (Kastavce), ki so potem dolga leta gradili ceste na posestvu in bili priznani graditelji cest na skalnatem kraškem terenu. Na začetku je ta cesta peljala le do Klanske police, kjer se je iztekla v slabo občinsko pot, v prvi polovici devetdesetih let devetnasjtega stoletja pa je bila podaljšana do Gomanc (5 km). Cesta je izključno gorska in doseže najvišjo točko 1300 m na Budiševem sedlu. Na pokrajino nudi številne čudovite poglede. Schönburgova cesta Ta cesta se od Jurjeve ceste odcepi pri Leskovi dolini zahodno v 11 km in gre skozi njo čez sedlo Kalvaria proti Predmasovniku, Sladkim vodam. Pogledu, Vratom do Mašuna in naprej na Matetov laz in na sedlo Travni vrhi kjer na višini 1100 m, doseže najvišjo točko. Potem se prevesi preko Ko- vačije, Pleče in gorskih travnikov pivških kmetov navzdol v dolino Pivke in doseže pri vasi Koritnice okrajno cesto proti Knežaku in Sv. Petru (Pivki). Celotna dolžina te ceste znaša 20 km, njen konec pri Koritnicah pa je 30 km oddaljen od Snežnika. Schönburgovo cesto so začeli graditi leta 1874 in končali 1877. Prvotna trasa ceste naj bi šla mimo današnjega vrta pri višji gozdarski upravi na Ma- šunu, čez Ahčev laz. Črne vrhe. Suho reber do vasi Bač, pri čemer se je trasa izognila kmečkim 147 KRONIKA JOŽE STERLE; ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 predelom gozda in vodila preko gosposkega last- ništva. Kljub očitnim prednostim, ki bi jih nudila, prebivalci Bača svojih gorskih travnikov niso od- stopili za gradnjo, ker so v svoji omejenosti in nahujskani od "kmečkih osrečevalcev" mislili, da cesta omejuje njihove svoboščine in morajo gos- postvu nasprotovati. Razmere so izkoristili kmetje iz Koritnic in Knežaka. Prišli so v Snežnik in ponudili svoja zemljišča za celotno traso ter bili pripravljeni celo brezplačno delati pri gradnji ceste in kopanju materiala. Okrajni glavar iz Postojne je prišel v Knežak in zaključil pogodbi med gospostvom in kmeti. Po tej pogodbi sta brezplačno prešla v lastništvo gospostva celotna trasa ceste in grad- bena parcela za mitnico. Kmetom pa je bila zago- tovljena trajna pravica uporabe ceste na osnovi majhnih prispevkov za vzdrževanje. Prvotni projekt je bil v tem smislu spremenjen in cesta zgrajena. Zdaj so se Bačani kesali in želeli vse zopet vrniti v stare tirnice. Toda bilo je prepozno in morali so čakati 40 let, da se je njihova želja izpolnila z gradnjo Thekline ceste. Ta cestna trasa z mitnico in polji v Koritnicah, je bila vknjižena v zemljiško knjigo pri okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici na ime princa Hermana in ni spadala k fidejkomisu. Izgradnjo ceste so po majhnih delih gradili cestni gradbinci Kastavci; za ceno od 70 krajcarjev do 1 goldinarja in 20 krajcarjev. Takrat je bilo življenje še zelo poceni in neki mali prevzemnik gradbenih del, ki je delal z izgubo, je bil s pri- boljškom v obliki para škornjev zelo zadovoljen. Na koncu nove ceste je bila mitnica, pri kateri so ob vsaki vožnji pobirali majhne denarne pri- spevke, da bi obvarovali privatni karakter ceste ter njeno vzdrževanje. Vzdrževanje Schönburgove ce- ste in mitnice v Koritnicah, je bilo v začetku v za- kupu kastavskih cestogradnikov, oglarjev in les- nega trgovca Saršana. Kot vsak zakup se tudi ta ni obnesel, zato sta 2. 11. 1885 cesta in mitnica prišli v lastno režijo. Odtlej je bila Schonburgova cesta zelo dobro vzdrževana. V bližini meje med kmečkim gozdom in gor- skimi travniki je bila cesta speljana tesno ob glo- bokem prepadu Peklo pod Plečetom. To nevarno mesto so septembra 1901 zavarovali z zaščitnim zidom. Na vzhodnem robu ceste je bil pri gradnji v kamen vklesan datum gradnje, le ta pa je vtisnjen tudi v zaščitnem zidu.^ Povojna zgodovina snežniških gozdov O povojni zgodovini tega območja je raz- meroma veliko napisanega. Največ podatkov naj- ^ Isto, str. 49-51. demo v gozdnogospodarskih načrtih, ki so jih začeli na sodobnejših načelih gozdnogospodar- skega načrtovanja pisati po letu 1960. Večji del gozdov, ki so bili pred vojno v lasti Schönburgov in Windishgräetzov, je bil po vojni nacionaliziran. Gospodarjenje je bilo, z izjemo nekaj let po vojni, zaupano Gozdnemu gospodarstvu Postojna, ki je že praznovalo petdesetletnico obstoja. V polsto- letni zgodovini je doživelo številne reorganizacije. Preden si ogledamo obdobje, ki ga imenujemo "Doba novih pogledov na gospodarjenje z goz- dovi" (po letu 1962), povejmo še nekaj o prebi- ralnem gozdu, ki se je kot način gospodarjenja uveljavljalo od leta 1906 do 1962. Spremembo v načinu gospodarjenja in urejanja pomenijo načrti iz leta 1912. Že pred tem in to leta 1906 so za snežniške gozdove sprejeli navodila za urejanje gozdov, ki jih je poprej vpeljal dr. Leopold Hufnagel na Kočevskem. Načrti iz leta 1912 so bili sestavljeni popolnoma v duhu nje- govega prebiralnega gozda. Takšen način gospo- darjenja je bil za tiste čase napreden in hkrati alternativa golosečnjam. Prav temu vplivu se ima- mo zahvaliti, da imamo na Snežniku še soraz- merno ohranjene in naravne gozdove z relativno nizkim deležem smrekovih nasadov. V obdobju prebiralnega gospodarjenja in zlasti močnih sečenj med obema vojnoma so v jelovo- bukovih gozdovih intenzivno gradili gozdne ceste, tako da je bilo v tem času področje dobro odprto s cestami. Povečanje gostote gozdnih cest lepo so- vpada s povečanjem obsega sečenj. Kot osnovni gospodarski cilj, si je načrt iz leta 1912 zastavil prebiralni gozd z visokim deležem jelke. Kako si je načrt iz leta 1912 zamišljal pre- biralno gospodarjenje lepo spoznamo iz metod s katerimi so določili etat in iz navodil za odkazilo. Kot normala za prebiralni gozd je vzeta Huf- naglova konstrukcija prebiralnega gozda, ki je imela značilnost, da je vsak debelinski razred za- stopan z enako površino temeljnice. Navodila za odkazilo so se glasila : - iglavci se smatrajo za zrele pri 45 (35) cm, li- stavci pa pri 40 (35) cm in ko dosežejo to di- menzijo se sekajo, - iglavci se sekajo tudi pod to dimenzijo in to v slučaju, če so škart ali če se s tem sprosti dober jelov pomladek, - listavci se sekajo tudi pod to dimenzijo, če se s tem sprošča jelov pomladek ali pa je potrebno dati svetlobo za njegovo pojavo. Tudi kasnejše revizije načrtov (1924, 1936, in 1953) se od prve vsebinsko ne razlikujejo, glavno vodilo za odkazilo za 50 letno obdobje je bila zre- lostna debelina. S prebiranjem so se sestoji pre- svetlili, pričakovanega kontinuiranega pomlajeva- nja jelke, ki je predpogoj za prebiralno gospo- 148 > > KRONIKA 2000 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 darjenje, pa ni bilo. Namesto jelke, se je pojavilo obilno bukovo mladje, ki pa je bilo nezaželjeno. Na osnovi predpostavk, da je za razvoj jelke premalo svetlobe in "zraka", so predpisali močno izsekovanje bukve v spodnjem sloju. Posek bukve je bil zlasti močan v času svetovne gospodarske krize (1928-1934). Rezultat je bil prav nasproten, kot so ga pričakovali. Bukve kljub radikalnemu zatiranju niso uničili, pač pa so pripomogli k temu, da je delež nižji in kvaliteta slabša (panjevci, redka zasnova). Čim večji poseki listavcev so bili iz- vedeni v obdobju 1890-1963, večji je njen delež v zalogi 1963 leta. Kljub močnim svetlitvam jelovega mladja ni, na drugi strani pa obstoječa jelka moč- no prirašča in preide v višje debelinske razrede in temu ne morejo slediti niti sečnje na osnovi zrelostne debeline. Togo gospodarjenje, ki ni upoštevalo rastiščnih razmer, naravnih zakonitosti in sestojnih razmer je pripeljalo do sledečih posledic: - kljub enotnemu gospodarjenju so razvojni to- kovi na rastiščih različno potekali in posledica tega so danes pestre sestojne razmere (od čistih jelovih do čistih bukovih sestojev), - s šablonskim prebiranjem se siromaši jelova po- pulacija, pomlajevanja jelke ni, vitalnost upada, uspešno pa se pomlajuje bukev, - lesna zaloga se postopno veča od 159 m^/ha v letu 1912 na 346 m^/ha v letu 1964 s tem, da je jelka v višjih debelinskih razredih, medtem ko lis- tavci prihajajo preko meritvenega praga v 1. de- belinski razred. Doba novih pogledov na gospodarjenje z gozdovi Že v obdobju izvajanja načrta iz leta 1953 se je spoznalo, da je dolgoletno "prebiranje" pripeljalo gozdove v slepo ulico. K osvetlitvi tega problema so prispevala fitocenološka proučevanja vegetacije na Snežniku (1950-1956), analiza razvoja sestojev v preteklosti in študija naravnega pomlajevanja. Od togega prebiralnega gospodarjenja se pre- haja k rastišču in sestojnim razmeram primerni ne- gi gozda. Namesto le enega cilja prebiralnega gozda, imamo danes na desetine različnih poten- cialnih gozdnogojitvenih ciljev, kar priča o sestojni in rastiščni pestrosti. Začetne sestojne razmere so zelo neugodne : - mnogo preveč je prestarih jelovih sestojev po- trebnih obnove, - potrebo po obnovi še bolj poudari upadanje vitalnosti in sušenje jelke, - naravnega pomlajevanja jelke skorajda ni, med- tem pa se listavci in smreka zadovoljivo pomlajujejo, - drugim negativnim vplivom na naravno ob- novo jelovo-bukovih sestojev se je pridružila še mnogo preštevilna divjad (srnjad, jelenjad). Rešitegv izredno perečih problemov pri obnovi in premeni snežniških gozdov, je v sproščeni go- jitveni tehniki s čvrsto naslonitvijo na načelo nege v najširšem pomenu besede. Poleg izredne rastišč- ne, je prisotna še razvojna heterogenost, kar vse zahteva sproščenost, dinamičnost in iznajdljivost pri gojitvenih posegih. Zaradi slabšanja razmer in vsak dan bolj po- rušenega biološkega ravnotežja so v letu 1976 prešli k usklajenemu in skupnemu gozdnemu in lovnemu gospodarjenju. Novi cilji pri gospo- darjenju z gozdovi so postavljeni z upoštevanjem večfunkcijske vloge gozda, rastiščnih, sestojnih in gospodarskih razmer. Veliko je razmišljanja o tem, da bi Snežruški gozdovi postali del bodočega parka. Za to imajo vse pogoje, saj poleg prvobitne narave, tu še vedno živijo zveri, kot so medved, volk in ris, ki je bil v sedemdesetih letih naseljen na Kočevskem. V lovskih in gozdarskih strokovnih krogih je pre- vladalo mnenje, da so plenilci potrebni del gozdnega ekosistema. Tudi drugod po Evropi jih poskušajo naseljevati, vendar precej brez uspeha. Na koncu je potrebno še omeniti, da se je v povojnem času ogromno naredilo na odpiranju Snežniških gozdov. Zgradili so se na tisoče kilo- metrov gozdnih cest in vlak in s tem so gozdovi postali vrednejši in donosnejši. Danes imajo go- zdovi zgodovinsko, ekološko in ekonomsko vred- nost. Za gozdarsko in lovsko stroko pa so dokaz, da imata na slovenskih tleh več kot stoletno tradicijo. LITERATURA Snežnik in schonburški vladarji, zgodovina gospo- stva Snežnik na Kranjskem. Heinrich von Scholl- mayer Lichtenburg. Prevedel Jože Sterle. Postoj- na 1998, 92 sfar. Gašperšič, F., 1994. Poduk iz preteklosti ob sto- letnici Schollmayerjeve kontrolne metode, Lju- bljana, Gozdarski vestnik št. 7/8, str. 311-314 149 i KRONIKA 48 JOŽE STERLE: ZGODOVINA GOZDARSTVA IN LOVSTVA V SNEŽNIŠKIH GOZDOVIH, 136-150 2000 ZUSAMMENFASSUNG Die Geschichte der Forstwirtschaft und Jagd in den Wäldern von Schneeberg Die Wälder von Schneeberg (Snežnik) stellen das größte unbesiedelte Waldmassiv in Europa dar. Sie behielten ihren Naturzustand und ihre Urwüchsigkeit bei - eine Seltenheit auf dem alten Kontinent. Die Geschichte dieser Wälder ist eng mit Schloß Schneeberg und dessen Besitzern ver- bunden. Forstwirtschaft und Jagd wurden jedoch am maßgebendsten von den letzten Besitzern, den Schönburg-Waldenburg, geprägt, die die Fierrschaft im Jahre 1853 in einem sehr schlechten Zustand erworben hatten. Im Jahre 1884 trat Heinrich Schollmayer, der die Forstakademie in Tharandt in Sachsen absolviert hatte, seinen Dienst auf der Herrschaft an. In der slowenischen Forstwissenschaft gilt er als der Be- gründer der Kontrollmethode in der Waldwirt- schaft, einer Methode, die in der modernen kyber- netischen Theorie ihre Bestätigung fand. Be- merkenswert ist, daß er von Dr. Leopold Hufnagel den Plenterschlag als die damals einzige bekannte Alternative zur Devastierung durch Kahlschlag übernahm. In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts wur- den in den ausgedehnten und schwer zugäng- lichen Schneeberger Wäldern die ersten Wald- kolonien eingerichtet, die einer planmäßigeren und systematischeren Waldnutzung dienen sollten. Mit der Anlage der ersten wurde im Jahre 1870 in Leskova dolina begonnen. Später wurde hier ein Betrieb zur Verarbeitung von Buchenholz errichtet, der von einer französischen Aktiengesellschaft übernommen wurde, die sich "Societe forestiere & industrielle de Leskova dolina" nannte. Wegen Preisverfalls meldete die Gesellschaft Konkurs an, ungeachtet ihrer hohen Geldinvestitionen. Die zweite und später größte Kolonie war Mašun, die man zwischen 1873 und 1876 anzulegen begann. Noch in ihrer Einrichtungsphase wurde sie einmal von den empörten Dorfbewohnern von Knežak völlig zerstört, wußten diese doch, daß es fortan weniger Möglichkeit zum Holzdiebstahl geben würde. Alle Aufrührer wurden verurteilt und zur Wiedergutmachung des gesamten Schadens ver- pflichtet. Später entstanden noch zwei Kolonien, und zwar Gomance und Jurjeva dolina. Parallel zur Anlegung der Kolonien verlief der Bau eines großzügigen Netzes von Waldstraßen, wodurch die Wälder zugänglicher und ertragreicher wurden. Den Jagden in den Schneeberger Wäldern, zu denen sich zahlreiche Personen von Rang und Namen jener Zeit versammelten, widmeten die letzten Besitzer besondere Aufmerksamkeit. Die Schönburg siedelten hier wieder Rotwild an, das nach dem Revolutionsjahr 1848 praktisch aus- gerottet war. Dies gelang ihnen mithilfe eines Ge- heges, das im Jahre 1899 in Leskova dolina errichtet wurde. Einige Wildarten wurden unter Schutz gestellt, darunter auch der Bär und der große Uhu. Nach dem Ersten Welkrieg wurden die Schnee- berger Wälder zwischen dem Königreich Jugo- slawien und Italien aufgeteilt. In wirtschaftlicher Hinsicht wurde die Buche stark abgeholzt, die Tanne bevorzugt, was mancherorts negative bio- logische Folgen hatte. Nach dem Zweiten Weltkrieg wurden die Wälder der Herrschaft Schneeberg ent- eignet und größtenteils vom Forstamt Gozdno gos- podarstvo Postojna (Adelsberg) bewirtschaftet. Dieser Zeitabschnitt war durch die Öffnung der Wälder durch Straßen und Holzabfuhrwege ge- kennzeichnet. Nach 1960 bricht ein neuer Zeitabschnitt der Forstwirtschaft an. Durch phytozoenologische Standortverzeichnung wurden Grundlagen für eine auf Standortfaktoren und Naturidentität beruhende Forstwirtschaft und deren Planung geschaffen. An dieser Stelle sei noch erwähnt, daß es in der Nachkriegszeit zu einer übermäßigen Vermehrung von pflanzenfressendem Wild, vor allem Rotwild, kam. Die natürliche Erneuerung der Schneeberger Wälder blieb jahrzehntelang blockiert, was zu heftigen Auseinandersetzungen zwischen Jagd- und Forstwesen führte. Einen Wendepunkt stellte in dieser Hinsicht das Jahr 1976 dar, wo man zu einer abgestimmten Jagd- und Forstwirtschaft überging, was bereits positive Ergebnisse zeitigte. Die Schneeberger Wälder liefern einen Beweis dafür, daß das slowenische Forst- und Jagdwesen auf eine mehr als ein Jahrhundert lange plan- mäßige Wirtschaftstradition zurückblicken kann. 150