Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Predgovor. (Dalje.) njej nam kaže vzorno mater, ki je steber rodbine, v kateri on vidi najprikladnejše raesto za nravstveno obnovitev človeštva, kar je izrečno povdarjal v svojem prejšnjem spisu: ,,Die Abendstunde eines Einsiedlers", v katerem piše: ,,Hišni odnošaji človeštva so prvi in najodličnejši odnošaji narave. Zatorej si ti, hiša očetova, temelj vsakemu čistemu in naravnemu obrazovanju človeštva. Očetova hiša, si šola nravnosti in države"! — Poleg Jere opisuje nam Pestalozzi Martina (Lienharda) kot človeka slabega, ali vender še rahlo čutečega in nepokvarjenega srca. On prizadeva ranogo skrbi dobri in skrbni ženi radi svoje nagnjenosti do pijače; no, ona ume še v pravern času vzdigniti ga iz duševne zaspanosti ter ga dovesti na pot kreposti. V ostalem je Martin vzgledna ličnost v povesti. Iz tega se vidi, da je Pestalozzi srečo rodbine — in po tem srečo vsega oloveštva pričakoval bolj od častitih mater, kakor pa od očetov. To misel razvija on vstrajno in dosledno tudi v ostalih svojih spisih. Kakor deluje požrtvovalno in s pravo ljubeznijo v svoji družini Jera, tako ravnata v bližnjem društvenern krogu, namreč v občini, predstojnik Matej (vlastelin Arner) in župnik Jakob (Ernst). Tudi njiju ,,srci sta na mestu", ki bijeta za blagor naroda, kateri jima je izročen od Boga in od višjih oblastij. Pazno motrita potrebe in tuge naroda ter gledata, da najdeta temu zdravila. Pred vsem pa je potrebno, da uničita zmaja, ki mori narod. Ta zmaj je personifikovan (poosebljen) v oskrbniku Stiskaču (Hummel), človeku brez srca, ali bolje povedano s srcem, polnim zavisti in zlobe, ki hlepi po dobrern siromaku, jemaje mu po sili in z zvijačo nedopustljive svetinje. Drugi, tretji in četrti del te povesti so prišli na svetlo 1. 1783., 1785. in 1787., ter imajo v pedagogiškem oziru veliko vrednost, a za narod pa nimajo posebne veljave. Cim so namreč vničili in ukrotili glavnega kmetskega zapeljivca, zacno se stvari povolnejše razvijati. S složnirai močmi se zdaj trudijo predstojnik, župnik, neki tovarnar bombaža (Meyer), poročnik (Gliilphi) itd., da pomorejo siromašnemu narodu. Vse je navdajala misel, da je ljudstvu trajno in povoljno pomagati izključljivo le z dobro vzgojo in šolo. Poročnik, (pod tem imenom meni pisatelj najbrže samega sebe), izjavi sveto in očitno pred svetom: ,,Jaz hočem učitelj biti" ter prevzame v splošno začudenje pouk v vaški šoli, ki je bil do sedaj jako zanemarjen. Poprej ga še najdemo pri Jeri, kjer se je učil od nje marsikaj koristnega; kajti ona dela neuraorno v svoji hiši, skrbno vzgojevajoč in poučevajoč svoje otroke. Njena vzgoja je uravnana strogo naravi primerno. Otroke vadi samo v tern, kar spozna za potrebno. Sveto pisrao ji je glavna knjiga, a inače uči več iz življenja, kakor iz knjige. Vrhu tega vsega pa vežba otroke v primernem ročnem delu. Njena šola je bolj delalnica, kakor pa učilnica — Poročnik (Gliilphi) se ni mogel zadosti načuditi njeni sposobnosti. Po prvem obisku ji obljubi, da pride jutri zopet. — ,,Cemu to, vi najdete jutri in vedno isto", odgovori rau Jera; toda poročnik jo prijazno zavrne: ,,Sebe in svojega dela niste mogli z nobeno stvarjo boljše pohvaliti, kakor s temi besedami". Navdušeni poročnik se poprime zdaj neustrašeno in razumno tega posla, a delo njegovo rodi obilo sadu; kajti občina se prenavlja. Svojim čitateljem podajemo samo prvi del, ker ta je najzanimljivejši in najboljši. Ostali deli so, kakor srao že omenili, važni za pedagoge in izgubljajo več ali manj značaj pesniških umotvorov. Zbog tega celo v nemščini ni mnogo izdaj zadnjih treh delov. PestalOzzi sam je želel, da se prvi del sraatra kot posebno delo, ki je kakor prava ljudska knjiga, namenjena tudi najprostejšemu vaščanu. Ker uprav mi Slovenci zelo potrebujemo v tem duhu pisanih knjig, moramo ,,Slovensko učiteljsko društvo" le pohvaliti, da je sprejelo nasvet prelagateljev, izdati omenjeno knjigo. Sleharni razumen rodoljub pa mora priznati, da bi knjiga, doslovno preložena, ne vgajala po vsera potrebam našega naroda; zato smo tu in tam kaj predelali, da potetn takera vstreza našira razmeram. Da bolje ugaja današnjim odnošajem, morali srao marsikaj izpustiti; vsled tega ima prevod nekaj člankov manj, kakor pa izvirnik. Duh knjige pa s tem prav nič ne izgubi. Nadejamo se, da smo svoj namen dosegli tudi v tem, da smo s tem delom opozorili marsikaterega tovariša na izvirne spise slavnega pedagoga Pestalozzija. Končno želimo še, da bi to krasno delo v slovenskern prevodu pri našem ljudstvu našlo isto pripoznanje ter rodilo isti blagodejni vpliv na domačo vzgojo, kakor pri Nemcih in drugih narodih, ki imajo že prevedeno v svoje jezike. Pri tem delu nas je vodila jedino le ljubezen do slovenskega naroda; srao li s prevodom kaj dosegli in koristili narodu — sodijo naj oni, ki so za to poklicani. Na Nemškem je ta knjiga doživela mnogo izdaj — po več tisoč in tisoč odtisov. Ravno tako bi bilo za naš narod potrebno in koristno, da bi to knjigo iraela vsaka slovenska hiša. — V Mokronogu, v praznik sv. Jožefa 1895. j. R. (Dalje prih.)