228
Politične stvari.
Konec prvega dela dogodbe Janskijeve.
Uradni vojni list naznanja, da je vojni poveljnik v Budapeštu baron Edelsheim-Gyulai vsled lastne prošnje dejan v pokoj, da mu je za naslednika imenovan grof Pejačevič, temu pa knez Kroy, general Janski pa je imenovan na više mesto divizijonarja v Josefstadt na Češkem.
O tej sil* pomenljivi dogodbi, katero vsi naši poli-tičui Krogi smatrajo za sklep prvega dela tako zvane Janski jeve dogodbe. pripovedujejo časniki, da je general Edelsheiin-Gvulai za svoje vpokojenje prosil samo šest dni pred izrečenem vpokojenjem samim. — Pomen tega premeščevanja oziroma vpokojenja pa se lahko prime z roko. a&o se nekoliko opominjamo tako znane Janskijeve dogodbe.
Due 21. maja t. L položil je general Janski z nekolik') častniki tri vence na grob branitelja Budimske trdnjave generala Hencija. ki je junaške smrti umrl v boja zoper ogerske upornike leta 1848. — Na to časteče spomina avstrijskega junaka in branitelja cesarske zastave odgovorili so peštanski vseučiliščniki in za n)iiui vsa tamošnja poulična druhal s tem, da so na grohu Heucijevein raztrgali vence, Janskiju pobili okna in skrunili na vsakojaki način oni železen spominek Hencijev. ki stoji na javnem trgu budimskem.
V ogersiem državnem zboru pa so poslanci vprašali ministerskega predsednika Tiszo, kaj hoče storiti nasproti taki provokaciji madjarskega naroda. — Tisza je na to obširno iu večkrat odgovarjal, pa jedro njegovih odgovorov bilo je to, da on take provokacije ne bo trpel in da si je zvest, da je o tej zadevi v popolaein soglasji z višjimi in najvišjimi vojaškimi oblastvi.
Pobijanje oken iu poulični izgredi v Budapeštu ponavljali so se več dni in izrekoma se je s tem početjem zaOranilo, da bi bil Janski se še prikazal na ogerskih tleh
Na to govoril je v avstrijski gosposki zbornici nek dauji ministerski predseduik Rihard grof Belcredi svoj znan pomenljiv govor, v katerem se je uajojstreje obso-jevalo početje zoper Janskija, in to med živahnem odobravanjem mnogobrojno navzočih vseh udov gosposke zbornice.
Na to vrstila se je znana napitnica nadvojvoda Albrechta v Serajevem na skupno vojno pod črno-rumeno zastavo, na katero je glasilo ogerskih vladinih krogov „Pester Llovd" odgovoril z nesramnimi psovkami na nadvojvodo.
Po tem pozval je cesar k sebi na Dunaj ministerskega predsednika Tiszo in pa vojnega poveljnika Edelsheinia.
Janski se ni več vrnil v Buda-Pešt, temveč bival v Baden-u poleg Dunaja. — Potem preklical je »Pester Lloyd" po polovičarsko svojo psovko na nadvojveda Albrechta; potem sledilo je cesarjevo ročno pismo do nadvojvode Albrechta polno hvale za-nj in za vojno, pravi -odmev na napitnico nadvojvodovo.
Zgoraj navedeno premeščenje pa govori jasno, da se najvišji krogi nikakor ne strinjajo ne s postopanjem generala Gyulai-a, še manj pa z zastopniki one ogerske politike, katera s proslavljanjem upora zoper cesarja in psovanjem skupne vojne in njenih junakov spodkopavajo moč, čast in obstanek naše skupne države. — Vse čuti, da za Gyulai-om kmalu pojde Tisza.
Predstoječi svoji sodbi o velikem pomenu navedenega premeščenja dodamo še nekoliko izjav ogerskih časnikov, katere po vsem potrjujejo našo sodbo.
„Pester Lloyd" hodi kakor mačka krog vroče kaše, pa vendar priznava, da je bila namenjena zveza med vpokojenjem Gyulai-a in premeščenjem Janskija, ker pa ima krona izključno pravico, razpolagati z vsemi, ki spadajo k vojni, zato odtegava se ta čin popolnoma javni kritiki; v posebnem članku pa proslavlja ta list zasluge Gyulai-ove. „Nemzet" (vladino glasilo) piše ravno tako ter dostavlja, da je zmiraj koristi vojne varoval zmiraj pa tudi vedel, kaj je dolžan ustavnim na-redbam dežele. Toliko glasneje pa rohne neodvisni ogerski listi.
229
„Neues Pester Journal*4 piše, di bi bilo nespametno, prikrivati si, da se te vojaške osobue premembe ne dajo odločiti od političnih nagibov in da so v zvezi z Jauskijevo dogodbo. Ako je v merodajnih krogih ne-volja tako močna, da ji je moral biti žrtovau mož veljave, kakoršno ima baron Edelsheim, kje so potem poroštva, da razburjeno morje nebotirjalo še druge žrtve? Razumljivo je sicer, da se z vojakom bolj strogo postopa, kakor z minis t ro m (Tisza), kateremu ni treba podvreči se kategoričnemu ukazu in kateremu ni treba samo zaupanja krone, temveč tudi zaupanja naroda. Pa v tem je jako iznemirljivo znamenje, da dogodba Janskijeva še zmiraj ni poravnana, in da ono. Kar se v ta namen zgodi, ni v onem duhu, kateri bi deželi gotovost in pomirjeuje moglo dati glede zveze med vojno iu ustavnem bistvom in pa opravičenem stališči Ogerske v državi.
„Pesti Naplo" piše: Baron Edelsheim nič ne zgubi v tem, da neha biti aktiven general, temveč pridobi po-sebuo v očeh ogerskega naroda, katerega člen je postal. Političen uzor, ki se po tem upokojenji očesu kaže, ni nič manj kot miren. Zapazimo tu nespravljivo sovraštvo avstrijske vojne stranke zoper vse, kar je ma-djarskega,   in zoper Edelsheima,   ker je postal Oger in
ker se je ospovedal tradicijam Hencijevim.-------Vojno
stranko vidimo pri delu. Maščuje se za Janskija, pa s tem ni zadovoljua, ona hoče prestrojiti vso vojno in ji vdihniti duha Hencijevega. Ves svet se vpraša, jcii sklenjena dogodba Janskijeva. Ako se Edelsheimu ni odpustilo, jeli se je odpustilo Tiszi? O tem se da premišljevati, odgovoriti se na to ne more. Prihoduje dogodbe bodo odgovor na to vprašanje.
„Egyetertes" piše: To vpokojenje po svojih pričet-kih ni navaden vojaški čin, temveč dogodba, katera Ogersko prav živo zadeva. S tem moramo računati, ker je sedaj jasno, kako se na Dunaji ocenjajo naša čutila. Ob enem je razvidno, kako onemogla je Ogerska povsod, kjer se gre za vojaška vprašanja — in kako potrebno je, pričeti, premišljeno, odločno ogersko vojno politiko. Edelsheim naj bo prepričan, da vsakdo v tej deželi njegov odstop od družbenega delovanja s sočutnim milovanjem resno obžaluje in da mu njegovo vedenje za večne čase zagotovlja naše sočutje. Nihče tega ne bo težje čutil, kot naslednik njegov.
O premeščenji Janskija na višje mesto pa piše: „Ogerski narod razumeva, kar se na Dunaji hoče, da razume. Sedaj vemo, da se na Dunaji noče, da bi se dotikalo starih tradicij vojne, da se brezozirno zadušev\ vsako prizadevanje, med duhom vojne in državno zavednostjo ogerskega naroda napraviti soglasje.
Odrivajo se iz vojne vsi oni, ki sodijo, da se mora ta zavednost varovati, povzdigovajo pa se oni. ki to zavednost globoko žalijo.
„Budapesti Hirlap" piše: Od danes naprej prištevamo Edelsheima med stebre Ogerske, od sedaj naprej ima svojo nalogo v ogerski ustavi. Čestitamo novemu Madjaru! Akoravno je bil uže leta ud ogerske gosposke zbornice, je vendar še le od danes naprej Oger. Nas dogodba malo zadeva in ne iznemirja nas, da vojna stranka na Dunaji ne da miru, s tem vpokojenjem škoduje le sama sebi. Gospodje generali naj nam verujejo, oni Ogerske ne bodo požrli, in edinosti vojne toliko bolj škodujejo, kolikor bolj silno delujejo na njo.
„Pesti Hirlap" trdi, da ta dogodba jr.vnemu mnenju na Ogerskem daje pravico k velikemu izneniirjenju, ker mora opaziti, da se na Dunaji niso nič naučili in nič ne pozabili. Edelsheim stori prav, da ostane na Ogerskem. Sočutje za-nj se bo le povikšalo vsled tega, kar se mu je zgodilo.
„Budapester Tagblatt" pa pravi, da je žalostno in zanimivo znamenje, da mora tako odličen vojak in značaj svoje mesto zapustiti zato, ker se je stavil proti generalu Janskiju.
Nek ftasniški dopisovalec hotel je izvedeti pri baronu Edelsheimu samem, kaj on pravi k svojemu vpo-kojenji, pa ta mu je samo rekel, da mora vojak višja povelja mirno sprejemati, toraj danes ne moremo o tem nič povedati. Na Ogerskem bi mi ne bilo v škodo, ako bi v tem oziru smel zgovoren biti.
230