Bogo Grafenauer Pomembnejši novi rezultati v starejši zgodovini jugoslovanskih narodov1 Naslednjemu referatu so postavljene za časovne meje z ene strani naselitev Južnih Slovanov v novi domovini, z druge strani pa razširjanje turške oblasti v 15. stoletju; turško* obdobje je bilo predmet posebnega predavanja (I. Vojeta). V približno desetih letih, odkar je bil leta 1952 pripravljen prvi zvezek Zgodovine narodov Jugoslavije, seveda bistvene novosti niso enakomerno razprostrte preko vse naše zgodovine. Zato tudi ta pregled ne more biti enakomeren, obseg obravnavanja tega ali onega vprašanja mu določa pač neposredno potek raziskovanja. Ze ob uvodu naj pripomnim, da mu je prav spričo tega položaja nujno središče — poleg nekaterih vprašanj v zvezi z naseljevanjem — zgodovina Hrvatov, kjer so danes ob kritičnih razpravah zagrebške vseučil. prof. dr. Nade Klaič rušijo nekatere bistvene poteze zgodovinske stavbe nekdanje šole, kakor jih je kot njen zadnji veliki predstavnik postavljal v svojih delih vseučil. prof. dr. Ferdo Šišić.2 1 Referat na izpopolniitveinem tečaju za srednješolske profesorje, prireje- > nem po Zgodovinskem društvu za Slovenijo in republiškem Zavodu za pro­ učevanje šolstva decembra 1962. Referat je nameraval pokazati tiste novejše ugotovitve, ki so v tolikšni meri spremenile prejšnje znanje, da bi morale nujno odmevati tudi v pouku zgodovine v srednjih šolah (in nekatere tudi pri pouku v osemletki), če naj bi ta usitrezal sodobnemu stanju znanosti. Referat pri tem izboru izhaja iz stališča zadnjih sintez — torej predpostavlja kot znano podlago Zgodovino narodov Jugoslavije I, 1953, posebej za slovensko zgodovino pa Milka Kosa Zgodovino Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, 195.5, in prva dva zvezka moje Zgodovine slovenskega naroda, 1954—1955. Stvari, ki so nove v teh delih, praviloma ne zajema več. V glavnem gre torej za prikaz poglavitnih dognanj v novejših razpravah (objavljenih v obliki samostojnih del ali v znanstvenih časopisih) in analizah (zlasti v Enciklopediji Jugoslavije) od navedenih del naprej. Tako naj bi pokazal referat v praktični obliki tudi to, kako nujno je treba tudi za srednješolski pouk spremljati tekoče zgodo- vinske_ publikacije, če nočemo, da ta pouk bistveno zaostane za resničnim znanjem. To velja toliko bolj, ker tudi šolske knjige mnogokrat ne gredo v korak s tem napredkom, poleg tega pa seveda v vsakem primeru ne morejo upoštevati tega, kar je novo po letu njihovega izida ali nastanka (pri po­ natisih). Pri svojem prikazu sem se seveda nujno omejil le na najpotrebnejša vprašanja, pa tudi tu sem se zadovoljil ponekod le s skopimi opozorili, ki naj bi jih bravci razširili z lastnim zanimanjem v popolnejšo podobo. 2 V času, odkar sem govoril ta referat, so seveda izšle še nove razprave, ki bi bilo treba njihove rezultate upoštevati pri takšnem pregledu. Vendar sem upošteval mlajšo literaturo le v toliko, kolikor gre za probleme, ki so bili v referatu že prej načeti. 191 r -4 A. Vprašanja in nove teorije ob naseljevanju Na podlagi proučevanja pisanih virov si je ustvarilo zgodovinopisje o naseljevanju Južnih Slovanov nekako naslednjo podobo: Poglavitno in skupno izhodišče naj bi imelo v ravninah med spodnjo Donavo, Karpati in Črnim morjem; v bistvu gre za enotno etnično maso, ki se je že neko­ liko razlikovala od ostalih Slovanov po začetkih posebnih jezikovnih inovacij; čeprav so se različna plemena v več valovih mešala med seboj, to ni imelo posebnega pomena v poznejšem jezikovnem razhajanju posa­ meznih narodov, ki naj bi bilo le rezultat poznejšega zgodovinskega raz­ voja. Delna izjema v tem pogledu je bila le naselitev alpskih Slovanov (s severa in od vzhoda) ter posebno vprašanje »dvojne« naselitve Hrvatov. To podobo je v celoti podpiralo tudi slovansko jezikoslovje na stopnji, ki jo je predstavljal Vatroslav Jagić s svojo šolo.3 Filološke študije tega vprašanja iz zadnjega časa, ki se opirajo delno na dialektologijo (Pavle Ivić, Milivoj Pavlović in Ivan Popović), delno pa na študij mikrotoponimov (France Bezlaj), pa predstavljajo v nekaterih bistvenih potezah nove koncepcije, ki se bodo morale — po vsem videzu — izraziti tudi v zgodovinskem raziskovanju. Brez dvoma pa postavljajo^pred zgodovinopisje glede tega razvoja nekaj zanimivih in resnih vprašanj.4 Skupno izhodišče nove filološke koncepcije je teorija, da Južni Slo­ vani že pred dobo preseljevanja niso bili po jeziku povsem enotni, marveč da predpostavljajo razlike, ki jih je sicer mogoče ugotoviti šele v poznejših srednjeveških južnoslovanskih jezikih, »neenakosti iz obdobja pred nase- 3 To je bila še podoba, ki jo je po tedanjem stanju preiskovanja opra­ vičeno v tem smislu povzemala Zgodovina narodov Jugoslavije, prav tako kakor sloni na njej tudi prikaz v G. O sitirogorski, Istorija Vizantije, 1959; med podrobnejšimi obravnavami, ki so v zadnji dobi izhajale iz tega stališča, lahko opozorim na vrsto svojih razprav (Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja južnih Slovanov, ZC IV, 1950, 23—126; Prilog kritici izvje­ štaja Konstantina Porfirogenita o doseljenju Hrvata, HZb V, 1952, 1—56; Kro­ nološka vprašanja selitve Južnih Slovanov ob podatkih spisa Miracula s. De- metrii Zbornik Filozofske fakultete II, Ljubljana 1955, 23—54; Hrvati u Karantaniji, HZb XI—XII, 1958—1959, 207—231), na izdajo bizantinskih virov Vizantiski izvori za istoriju naroda Jugoslavije, t. I—II, 1955—1959, v komen­ tarjih različnih sodelavcev; na temeljito analizo Paul Lemerle, Invasions et migrations dans les Balkans depuis la fin de l'époque romaine jusquau Ville siècle, Revue historique t. CCX, 1954, 267—308, ter na obsežno delo Henryk Lowmiahski, Poczatki Polski II, 1963, 114—200, 228—268 in 340—419, prav tako pa prevladuje to stališče tudi v sintetičnih delih iz tega razdobja. 4 P. Ivić, Značaj lingvističke geografije za uporedno i istorisko pro­ učavanje južnoslovenskih jezika i njihovih odnosa prema ostalim slovenskim jezicima in M Pavlović, Perspektive i zone balkanističkih jezičkih pro­ cesa, oboje v Južnosiovenski filolog XXII, 1957—1958, 179—206" in 207—239; I Popović, Geschichte der serbokroatischen Sprache, Bibliotheca slavica, Wiesbaden 1960, 104—195, 231—346, 351—400, in Quel était le peuple pannonien qui parlait МЕД02 et STRAVA?, Zbornik radova Vizantološkog instituta 7, Beograd 1961, 197—226; F. Bezlaj, Stratignafija Slovanov v luči onoma- stike; Južnosiovenski filolog XXIII, 1958, 83—95 (o metodi gl. tudi O. N. T r u - bace v, Etimologičeskij slovar' slavjanskih jazykov, poskusni zvezek, Moskva 1963>. 192 litvijo Južnih Slovanov« (Ivić, 188). Pri tem gre seveda predvsem za razlikovanje med »zahodnim« (prednikom slovenskega, hrvatskega in srb­ skega jezika) ter »vzhodnim« južnoslovanskim govorom (prednikom bol­ garskega, po Popoviću tudi makedonskega ia-grško-slovanskega govora). Bezlaj pa ne izhaja iz dialektoloških študij, marveč neposredno iz študija besedišča, zlasti ob mikrotopinimih (ledinskuVali poljskih imen in si.). Že njegovi prvi poskusi so pokazali, »da je bil besedni fond Slovanov ob razselitvi vendarle bolj diferenciran, kakor so mislili doslej« (94) in spričo tega bi mogel pokazati takšen primer j alni pretres predele, v ka­ terih je prišlo ob preseljevanju do močnejšega mešanja različnih skupin slovanskega prebivavstva, način itega mešanja, izvor skupin, ki so se mešale med seboj in podobne stvari. Dialektologi5 se sklicujejo pri svoji koncepciji slovanske naselitve na naslednjo podobo jezikovnih procesov: Najpomembnejši jezikovni pro­ cesi potekajo pri južnoslovanskih jezikih tako, da se le izjemno ujemajo njihove izoglose z današnjimi mejami narodov oz. jezikovnih enot; najpo­ membnejše izoglose delijo področje svojega jezika v smeri od severa proti jugu na takšen način, da so hkrati meje istega jezikovnega pojava ne le pri enem južnoslovanskem jeziku, marveč tudi v njihovi celoti (npr. vpra- šalnica «kaj« je v veljavi pri Slovencih in delu Hrvatov, pri ostalih južnoslovanskih narodih je ni, torej razmerje 1 V2 : 3 V2 in podobno). Na ta način se vrste izoglose za posamezne jezikovne procese na vsem pro­ storu od zahodne slovenske do vzhodne bolgarske meje druga za drugo, ne da bi se zgostile v izrazitejšo mejo, razen v enem samem primeru. Le ob črti, ki vodi nekako od ustja Timoka mimo krajev Kula, Belogradčik, Berkovica, Breznik in Radomir do Osogovskega masiva ob tromeji Srbije, Bolgarije in Makedonije, se druži cel snop izoglos jezikovnih razlik, ki so »zelo starega postanka« in se združujejo poleg tega z »velikim številom drugih starih razlik, predvsem leksikalnega značaja« (Ivić, 188 si.). Južno od Osogovskega masiva pa se te izoglose na področju makedonskega jezika vnovič razširijo v obliki pahljače, torej v sicer običajno podobo, .le da jih je vendarle sorazmerno več kakor na podobno velikem ozemlju sicer. Iz teh dejstev povzemajo filologi več sklepov tudi glede dobe nase­ ljevanja: a) Ostra meja snopa izoglos med ustjem Timoka in Osogovskimi pla­ ninami je že izraz razlik med zahodnim in vzhodnim delom Južnih Slo­ vanov v dobi pred naseljevanjem. Torej sta bili obe skupini vsaj nekaj časa pred naselitvijo ločeni, prejkone po Karpatih, tako da bi bila zahodna skupina naseljena v vzhodnem ali severovzhodnem delu Karpatske kotline. Izoglose kažejo glavno smer selitev, 979 in ne šele 1. 1077, коНког je teorija o njegovi pridružitvi Furlaniji sploh utemeljena. 2. Regnum Caran- tanum naj bi bilo kot ime Karantanije le drago ime mejne grofije in naj ne bi izražalo preraščanja Karantanije v novo, večjo enoto. Medtem ko je prva domneva gotovo mogoča (čeprav bi bilo treba pretehtati, ali • potreba po varnosti nove oblasti ni bila dovolj tehtna, da so se ohranile omenjene po­ sebne pravice), pa za drugo to ne velja — ime regnum Carantanum namreč pokriva brez dvoma bistveno obsežnejše ozemlje kakor je stara mejna grofija. — J. Mal pa je dodal svoji razpravi o Karantaniji (o njej gl. ZC XVI, 1962, 187) še novo o kosezih, Ist das Edlinger-problem wirklich unlösbar, Südost­ forschungen XXII, 1963, 140—178. Žal tudi za to velja, da ne prinaša v bistvu nič novega. Vsi podatki, da je bil usitoličevavec kmet, so bili seveda dobro 199 Ijenih koncepcijah hrvatske historiografije, čeprav je politično zgodovino povezovala z gospodarskim in družbenim razvojem. Družbeni razvoj je namreč v tej konstrukciji v mnogočem pogojen s sprejemanjem vloge predstavnikov »12 plemen Hrvatov« ob priznanju ogrske nadoblasti, tako v prejšnjem razdobju kakor tudi v XII. stoletju.24 Na to vprašanje je treba opozoriti še posebej, ker je danes Šišdćev Pregled (op. 12) edino delo o vsej hrvatski zgodovini do 1. 1918 na knjižnem trgu, toda pripombe o novi literaturi opozarjajo vendarle ponekod premalo jasno na široke razpoke, ki so nastale z novim raziskovanjem v njegovih koncepcijah- Žal dokazuje z nebroj stvarnimi napakami prepleteno delo Zv. Črnje (Kulturna historija Hrvatske, 1964, srednji vek 63—248), kakor trdoživa je v publicističnem, pojmovanju hrvatske zgodovine mešanica fevdalno- . državnopravnih in meščansko-liberalnih koncepcij, ki je zrasla v stari Avstro-Ogrski in med obema vojnama, čeprav ima še tako malo skupnega z zgodovinsko resničnostjo! »Noli tangere«, to je edino pametno opozorilo ob tem delu. Spričo težkih vprašanj, ki se postavljajo pred zgodovinarja ob pozni in sumljivi tradiciji mnogih vladarskih listin iz dobe samostojne hrvat­ ske države (niti ena ni ohranjena v originalu, 9 od 30 pa je gotovo po- tvorjenih), pomenijo seveda pomembno pridobitev nove izdaje virov, ki s fotografskimi kopijami skoraj zamenjujejo original,25 medtem ko so druge objave virov sorazmerno malo pomembne.26 Za celotno zgradbo hrvatske zgodovine v dobi samostojnosti nepri­ merno pomembnejši pa so rezultati kritike virov, ki vse ostreje opo- znani že poprej, a zoper koseza kot ustoličevavca to ni noben dokaz, kajti tudi kosez je bil kmet; za način »-dokazovanja« pa je dovolj značilno, da je (poleg napačne razlage vrinka v Švabskem zrcalu) med 13 uporabljenimi viri celih 10 (!) mlajših od 1. 1414, ko imamo nesporen listinski dokaz, da je pripadala dedna pravica do ustoličevanja prav koseški, kmečki družini; drugi trije so iz XIV. stoletja, a vsi omenjajo to dedno pravico, ki jih spet spaja z listino iz 1. 1414. Prav tako med podatki o kosezih in njihovih dolžnostih ni nič bi­ stveno novega (157—172); spet pa je značilno, da so uporabljeni viri v previd­ nem izboru — le od XIV. stoletja naprej, torej za obdobje razkroja koseških pravic, kd je bil v vseh svojih potezah že dobro znan. Kolikor se v par pri­ merih omenjajo tudi starejši podatki, jih avtor ne analizira — prav tako pa tudi pri poznejših ne tistih značilnosti, ki kažejo povsem jasno osebni značaj koseških pravic in osebno svobodo kosezov (to prav do 16. stoletja!). Spričo tako enostranskega in na vnaprej zavzete teze odmerjenega izbora se seveda ni čuditi, da se Malov rezultat razlikuje od rezultatov vseh, ki smo poleg njega v zadnjih desetletjih obračali iste vire. Seveda pa ga prav zaradi tega ni mo­ goče upoštevati. Dovolj je pregledati, kaj vse tu manjka tako glede podatkov kot glede analize, kar je dosedanje preiskovanje že zajelo (Hauptmann, Klebel, Grafenauer, Ebner, Fresacher), da pomirjen odložiš ta »zaključni kamen« reše­ vanja koseškega vprašanja (171). 23 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1961, 97—100. 24 Prim. B. Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura jugo­ slovanskih narodov in njen postanek, ZC XIV, 1960, 40—48, 63—67, kjer so te zveze podane nekoliko širše. 25 V. Novak, Supetarski kartular, JAZU 1952, in Zadarski kartular samostana svete Marije, JAZU 1959. 26 V. F o re tić, Korčulanski kodeks 12. stoljeća i vijesti iz doba na­ rodne dinastije u njemu, Starine 46, 1956, 23—44; H. M oro vi č, Anonimna splitska kronika, Izd. Muzeja grada Splita 10, 1962, 20 str. 200 zarjajo na potrebo, da bo treba pristopiti vnovič k sistematičnemu pre­ tresu listinskega gradiva, ki ga je zadnjič opravil Rački že pred devetimi desetletji (Rad JAZU 35, 36, 45, 48, 1876—1879; Documenta, MSHSM VII, 1877), F, Šišić pa dopolnil le glede enega dela teh virov (Priručnik izvora hrvatske historije I/l, 1914) tudi že pred pol stoletja. Kolikšni problemi vstajajo na tem področju za hrvatsko zgodovino, pokaže že par najpo­ membnejših primerov. Podoba, ki jo nosimo s seboj o hrvatskem druž­ benem razvoju v IX. stoletju, sloni v veliki meri na dveh listinah (852, 892), ki ju je Držislav Švob že 1. 1940 imel za falzifikait; res je sicer pri tem ostal »osamljen«, toda tudi brez odgovora. Zato pa je tudi nova, komaj začeta analiza celotnega kompleksa listin splitske Mensae episco- palis popolnoma potrdila utemeljenost suma v ohranjeno obliko obeh listin; šele podroben pretres pa, bo seveda pokazal, v kakšnem pogledu moreta obe listini kljub temu, dà sta »prefalzificirani« glede svoje vse­ bine, ohraniti svoj pomen za analizo družbenega razvoja.27 Glede razvoja stanovsko (t. j. formalno pravno) dozorelega plemstva pri Hrvatih sta imeli dolgo posebno vlogo omemba »nobiles« ob pravnem aktu v Nakli- cah v kartularju samostana sv. Petra ter priča Dumus »Ualastelin« v listini Kesenske komune iz 1. 1071. Za prvo je pokazala Novakova objava kartularja, da gre za palimpsest iz konca XII. ali začetka XIII. stoletja, interpoliran v originalni rokopis; prav tako pa je falzifikat iz XIII. sto­ letja tudi Kesenska listina.28 Kot temelj za razpravo o položaju Hrvatske pod ogrskimi vladarji so služili poleg »Qualiterja« (Splitski kroniki To­ maža arhid. v XIV. stoletju pripisanega sporočila o »pogodbi« med dva­ najst plemeni Hrvatov ter kraljem Kolomanom) še mestni privilegiji tkim. »trogirskega tipa«.29 Toda kritični pretres je pokazal, da gre ne le pri Omišu, marveč tudi pri Šibeniku in Splitu pri prevzemanju trogir­ skega privilegija za falzifikate, medtem ko pri trogirskem privilegiju tradirana oblika ni brez problematičnih strani, kar bi bilo treba seveda še podrobneje pretresti.30 Sele potem bomo mogli presoditi, v katerem času se je tip trogirskih privilegijev v resnici razširil na večino dalma­ tinskih mest. Ali je spričo vsega tega čudno, da spada kritični diplo- matični pretres vsega listinskega gradiva za dobo narodnih vladarjev med najnujnejše zahteve sedanjega stanja hrvatske historiografije?! Sicer se pa vrsta za hrvatsko zgodovino dvomljivih ključnih listin v tem razdobju nadaljuje z najpomembnejšim, »Qualiterjem«. Haupt­ mann je že 1. 1950 dokazal, da gre pri tem zapisu, ki sta ga Franjo Rački in Iso Kršnjavi točno datirala v 1. 1387/88, za zapis na podlagi falzifikata v obliki listine, katere postanek je postavil med 1. 1222 (nastanek Zlate 27 N. K 1 a i ć , Problem Slavca i Neretljanske kneževine, ZČ XIV, 1960 113—115. 28 V. Novak, Supetarski kartular, fotokopija fol. 3 v pril., komentar 128—129, tekst 214; N. Kl aie, Rapski falzifikati, Zbornik Instituta za histor. nauke u Zadru I, 1955, 46—51. 29 N. T o m a š i ć , Temelji državnog prava kraljevstva hrvatskoga, 19152; M. Kostrenčfć, Slobode dalmatinskih gradova po tipu trogirskom, Rad JAZU 239, 1930, 56—150. 30 N. K 1 a i ć , O avtentičnosti privilegija trogirskoga tipa, Zbornik Insti­ tuta za histor. nauke u Zadru II, 1957/58, 77—88. 201 bule) in 1235 (zadnji primer, da se v listini kakega Arpadoviča navaja njegov oče), čeprav kaže stvarni položaj Hrvatske s svojimi razlikami od položaja Slavonije, da je »moral vezati vladarja nek sporazum« (po Hauptmannovem mnenju vsekakor s predstavniki plemen hrvatskega »praplemstva«).31 Že s tem je bilo seveda odprto vprašanje, v kolikšni meri se je še mogoče opirati pri določanju načina priznanja ogrskega kralja in obsega posebnih pravic Hrvatske še na vsebino tega falzifikata. Nada Klaić pa je sodila, da spričo dejstva, da je pri srednjeveških po- tvorbah oblika listine najbolj običajna, ni treba iskati predloge Quali- terja v prvi polovici XIII. stoletja, zlasti ker ni mogoče ugotoviti, da bi se prav tedaj uveljavljale v razvoju Hrvatske takšne vladarske težnje, da bi si moralo zavarovati hrvatsko plemstvo na takšen način svoje pra­ vice. Pri določanju časa postanka falzifikata se je zato oprla le na nje­ govo vsebino: šele sredi XIV. stoletja omenjajo nesporne listine formacijo »plemičev dvanajst "plemen kraljevine Hrvatske«, in sicer kot organizacijo nižjega plemstva v Lučki županiji. Prav v tem času se začenja uveljav­ ljati močnejša oblast ogrskega kralja po zlomu magnatov tudi na Hrvat­ skem in zato si je moralo nižje plemstvo — s tem da se je povezalo z vladarjem — zagotoviti prostost od plačevanja davkov (vprašanja ome­ jitve vojaške dolžnosti ni bilo mogoče razjasniti na tako konkreten način). Pravice, ki si jih je pridobila ta plemiška formacija kot prva skupina nižjega plemstva na Hrvatskem, so se širile od srede XIV. stoletja na­ prej postopno tudi na podobne plemiške organizacije, ki so nastajale v drugih župnijah, zaradi česar je omenjanje te posebne plemiške organi­ zacije (12 plemen) omejeno le na krajše razdobje. Prav v to razdobje — t. j. v sredo ali drugo polovico XIV. stoletja — je povsem opravičeno postavila postanek predloge Qualiterja. Seveda je s takšnim raziskova­ njem, ki se je osvobodilo vseh vnaprejšnjih predpostavk ali predsodkov pred pomenom rezultatov, izginila tudi vsakršna možnost povezovanja formacije dvanajstih plemen z letom 1102 in enako daljnosežnih posledic tega povezovanja za koncepcijo hrvatske zgodovine pred in po tem letu.32 31 L j. Hauptmann, Hrvatsko praplemstvo, Razprave (SAZU, razr. za zgodov. in društ. vede) I, 1950, 96—108. 32 N. Klaić, Plemstvo dvanaestero plemena kraljevine Hrvatske, Hi­ storijski zbornik IX, 1956, 83—100; Postanak plemstva »dvanaestero plemena kraljevine Hrvatske«, HZb XI—XII, 1958—1959, 121—163; Tzv. «Pacta con­ venta« ili tobožnji ugovor izmedju plemstva dvanaestero plemena i kralja Kolomana 1102 godine, Istoriski pregled VI, 1960, 107—120; poleg tega še pole­ mično vračanje na to vprašanje v HZb XIII, 1960, 303—318, in XIV, 1961, 259—267. Hauptmannovemu dokazovanju, da gre pri Qualiterju za falzifikat, doslej še nihče ni stopil nasproti; res je sicer M. Kostrenčić, Nacrt hi­ storije hrvatske države i hrvatskoga prava I, 1956, 152, apodiktično (t. j. brez razpravljanja o konkretnih dokazih nasprotnega mnenja) trdil, da je «po­ godba« v tem tekstu »popolnoma verodostojna«, toda v tem delu je odsotna skoraj vsa literatura po okr. 1930 (! — 59, 96, 148), razen nekaj iz­ jem, ki pač bolje pristajajo v stare okvire (143, 193). Odkar pa se je dognanje o potvorbi in datiranje njenega postanka po N. Klaić razširilo tudi v dela, upo­ rabljana v šoli (N. Klaić, Izvori za hrvatsku povijest I, 1955, 69 si., II, 1958, 38 si.; I. Božić, v delu Pregled istori je jugoslovanskih naroda, I, 1960, 33 si., 58; gl. tudi Istori ja Jugoslavii I, 1963, 61, v tekstu Ju. Bromleja), je začelo vzne­ mirjati vernike v fevdalno državnopravno teorijo, ki se je začela oblikovati na 202 / / I Pri vprašanju Qualiterja smo se morali zadržati dlje, ker je v resnici vogelni kamen starih državnopravnih koncepcij hrvatske zgodovine, ki pa (le navidez preoblečene v izražanje našega časa) še niso izgubile svojih pristašev. Prav to vprašanje pa je brez dvoma takšno, da mora zrušitev Qualiterja močno spremeniti podajanje hrvatske zgodovine vse od osem­ letke naprej. Sicer pa se bom omejil v naslednjem zopet le na opozorila na glavna vprašanja in na sredstva, ki so na razpolago za njihovo obrav­ navanje. Glede sistematičnega orisa poglavitnih potez hrvatskega družbenega razvoja (osvobojenega teh konstrukcij) bi — dokler ne bo opravljen pre- potrebni kritični pretres vsega listinskega gradiva — pač ne mogel po­ vedati nič več ali trdneje, kot sem že v dveh analizah teh vprašanj.33 Podčrtam naj le poglavitne razlike od tradicionalne sheme. V XI. stoletju na Hrvatskem (za Slavonijo sploh ni virov!) kmečkega gospodarstva ni več označevala »zadruga«, marveč samostojno gospodarstvo male družine; viri, ki bi jih bilo mogoče povezovati z obstojem zadruge, so skrajno redki. Pojem »plemena« (izraz »bratstvo«, uporabljen v Zgodovini naro­ dov Jugoslavije I po Mandićevem vzgledu, je bil po pravici kritiziran, ker ga v virih na Hrvatskem v srednjem veku ni, vnaša pa v razume­ vanje neutemeljene asociacijske predstave iz strukture rodovno-plemen- ske družbe ali črnogorske ureditve od XVII. stoletja naprej) je mogoče meji med XVII. in XVIII. st. in prvič prestopila prag političnega življenja leta 1830 (J. Kušević, De municipalibus juribus, gl. F. F an ce v, Gradja za povijest književn. hrvatske, XII, 1933, 237). O. M an die, »Pacta convanta« i »dvanaest« hrvatskih bratstava, HZb XI—XII, 1958—1959, 165—206, priznava sicer potvorbo ( v mejah Hauptmannovega dokazovanja), a brani vsebino falzi- fikata prav v smislu Tomašičevih pojmovanj v razpravi, ki je glede na nezgo- dovinski način dokazovanja res ni treba podrobneje pretresati. Kolikor ne obravnava nespornih vprašanj (posebnega položaja Hrvatske; žal tudi to pome­ šano z mnogimi čistimi domislicami, kot o vojaških kurirjih in »glavnem štabu« 1. 1102, o marturini na Hrvatskem in p., ter parkrat z napačnim ume- vanjem latinsko pisanih virov). <-e op^ra na sporni Qualiter kot na čisto zlato ter tako dokazuje njegovo verodostojnost v sklepanju, ki je klasičen circulus vitiosus. Temu dodaja v svojstvu »dokazov« le še zelo neurejene teoretične sklepe (korporacije plemstva celo izenačuje s plemensko zvezo »rodov­ no-plemenske organizacije«!; prav tako se tehnični izraz za podložnike homines eorum dviga v naslov plemičev itd.), ki pa jim pač ni mogoče priznati vrednosti vira. Ker je zgodovinska resničnost minogo bolj pisana kakor shema, je tudi pos~.ben roiožaj Hrvatske lahko rezultat zelo raz­ ličnih poti in ne le domislice pisca predloge Qualiterja v XIV. stoletju, ki je prenašal glede dvanajstih plemen očitno v preteklost razmere svojega časa. Tu greši tudi J. Lučić, HZb XVI, 1963, 315—319, ko trdi, da bi zahtevala do­ slednost, da zavržemo Qualiter — če zavračamo njegovo poročilo o po­ godbi s Kolomanom — tudi kot vir za korporacijo dvanajstih plemen: Tudi če zavračamo sporočilo teksta iz druge polovice XIV. stoletja o četrt tisoč­ letja starejših dogodkih, moremo sprejeti njegove podatke, ki se nana­ šajo na sodobne razmere, še zlasti ker gradivo Stj. An toi jaka, Izu­ miranje i nestanak hrvatskoga plemstva u okolici Zadra, Radovi Instituta JAZU u Zadru IX, 1962, 55—115, z edino morebitno izjemo Snačičev potrjuje za sporno razdobje obstoj vseh v Qualiterju imenovanih plemen v zaledju Zadra. Sicer pa potrjuje datiranje N. Klaić še en moment: Ne more biti slučajno, da se prav konec XIV. in v začetku XV. stoletja pojavljata poleg Qualiterja še dve povezovanji formacije dvanajstih plemen z dobo domačih vladarjev in prehoda 203 / povezovati z etnološkimi predstavami iz rodovno-plemenske družbe prav toliko, kolikor pomen podobnih sorodstvenih vezi v zahodnem tipu fev­ dalne družbe (lignage, les lien du sang poudarja zelo močno tudi M. Bloch za evropsko fevdalno družbo; francoski izraz lignage celo terminološko izhaja od linea, torej od »vrvi« kot naša »vrvna braća«). »Pleme« je ime stanovske organizacije, ki naj bi varovala družbene pravice in zemljiško posest večje ali manjše skupine družin, ki so povezane s pravico do pred- nakupa zemljišča (in včasih z dednimi pravicami po »dolžini vrvi«) na podlagi resničnega ali fiktivnega sorodstva (»vrvna braća«). Ta povezanost posesti v širšo enoto združuje takšno skupino v teritorialno skupnost, včasih pa je združena celo v eni vasi, kar prihaja do izraza tudi v kra­ jevnih imenih. V XI. in XII. stoletju je ta organizacija značilna za vse osebno svobodno vaško prebivalstvo, po. njegovi razslojitvi pa postane po zaključenem izoblikovanju nižjega plemstva značilna posebej zanj.34 Priznanje oblasti ogrskega kralja leta 1102 na saboru (vsa legenda o po­ slanstvu do Kolomana, ko se je z vojsko približeval, vsebovana v Quali- terju, že zaradi značaja vira ne more biti resno upoštevana) je bila pač stvar onih velikašev, ki jih od srede 12. stoletja naprej postopno sre­ čujemo koit gospodarje posameznih hrvatskih županij in o katerih je po izročilu, ohranjenem pri Tomažu arhidiakonu, mogoče domnevati, da so vzpostavljali stik z ogrskim vladarjem že od smrti kralja Zvonimira na- pcd ogrsko oblast (V. Novak, Supetarski kartular, 230 si., 136; H. Morović, n. d. — op. 26 — 8—10), medtem ko niti poprej niti pozneje ne srečamo podobnih podatkov v virih; ta značaj izročila je povsem nemogoč, če bi šlo v resnici za avtentičen privilegij plemstvu v celoti — in ne bi bilo treba odkrivati njegovega obstoja šele Luciusu sredi XVII. stoletja! Kljub temu pa postanek predloge Qualiterja v razvoju druge polovice XIV. sto­ letja ni še povsem jasen: vse tri povezave formacije dvanajstih plemen z dav­ nino so namreč zapisane v okolici Splita in ne Zadra; odprto je še vprašanje, ali niso zvezane prav s poskusi, razširiti pravice tedaj že obstoječe plemiške formacije v zaledju Zadra tudi na drugo nižje plemstvo na Hrvatskem in ali niso prav spričo uspeha, ki ga je prineslo uveljavljanje nižjega plemstva samo, postali ti falzifikati sploh nepotrebni. — J. S i d a k v. opombi v Sišićevem »Pregledu« (op. 12) str. 146, sprejema za Qualiter domnevo, da gre za falzffikat »najverjetneje iz XIV. st.« in ugotovitev, da z »vsebino teksta« ni v skladu čas pojavljanja formacije plemstva »-dvanajst plemen« v virih (sreda XIV. st.); sicer pa o tej dolgotrajni diskusiji ne zavzema konkretnih stališč, tudi ne o širših posledicah, ki jih imata tezi, za kateri se je odločil. 33 B. Grafenauer, Feudalizam kod jugoslavenskih naroda, 2. Hrvat­ ska i Slavonija, Enciklopedija Jugoslavije 3, 1958, 304—306, in ZC XIV, 1960, 74 si., 80 si., 83, 85, 87. Tu na oba prikaza le opozarjam, da ju ni treba ponavljati. — Sedaj lahko opozorim še na dve, pravkar izišli deli: Ju. V. B r o m 1 e j, Stanovlenie feodalizma v Horvati, Moskva 1964, 408 str., ter N. Kl aić, Povijest Hrvata u srednjem vijeku, Zagreb 1965, 45 str. (ciklostil). 34 I. Božić, »Vrv'« u Poljičkom statutu, Zbornik Filozofskog fakulteta IV/1, Beograd 1957, 89—112; N. Kl aić, HZb XI—XII, 139—148, in Istorijski pregled VI, 1960, 115 si.; iz drugačnih, premalo zgodovinski razvoj upošteva- jočih stališč izhajajo O. M an di ć, Bratstvo u ranosrednjovekovnoj Hrvat­ skoj, HZb V, 1952, 225—298 (zaradi povsem nejasnega razlikovanja različnih enot — zadruga, rod, bratstvo — skrajno težko uporabno), M. B a r a d a , Sta­ rohrvatska seoska zajednica, 1957 (z nejasno koncepcijo, a delno z dobrimi po­ sameznimi analizami) in M. M. F rei den ber g, »Verv'« v srednjevekovoj Horvatu, Ucenye zapiski, Velikie Luki, 15, 1961, 27—47. 204 prej. Očitno je fevdalizacija županskih pravic v zadnjih letih hrvatske samostojnosti (v katerih je skupna državna oblast tako rekoč izginila in jih označuje predvsem silovita notranja zmeda in poskusi sosedov s treh strani, da se okoristijo s to neurejenostjo — Benetke in Bizanc v Primorju, Ogrska iz Podonavja) tako hitro napredovala, da se spričo skromnega obsega poljedelskih površin v primorju in njegovem nepo­ srednem hrvatskem zaledju novi vladar ni imel več česa polastiti kot zemljiški gospod. Ta bistvena razlika Hrvatske od Slavonije je tudi po­ glavitni temelj posebnega položaja Hrvatske pod novimi vladarji, ki pač nikjer niso sistematično »reorganizirali« zatečenih družbenih razmer, marveč so uporabljali kraljevske pravice povsod, kjer je bilo to mogoče, in tako, kakor so razmere dopuščale.35 Poleg teh poglavitnih in zelo daljnosežnih novih pogledov naj opozo­ rim le na kratko na nekatera bolj omejena, ki pa so tudi zbudila dovolj (in včasih celo preveč) razpravljanja. Jadran Ferluga je v svoji mono­ grafiji o bizantinski upravi v Dalmaciji30 zatrdno ugotovil, da spada ustanovitev teme Dalmacije šele med leti 867 in 878 (ne pa »kmalu po 842«, kot je v Zgodovini narodov Jugoslavije I, 177). Ugotovitev, da izraz »consulatu peragente« v zvezi s Tomislavom ne dokazuje podelitve pro- konzulske časti s strani Bizanca temu hrvatskemu vladarju, je vsaj bi­ stveno omajala mnenje, da bi gospodoval Tomislav nad vso bizantinsko Dalmacijo.37 Bizantinska Dalmacija je očitno predstavljala posebno enoto ob Hrvatski vse do 1. 1069, ko je bila po Ferlugovem mnenju prvič ne­ posredno od Bizanca samega izročena v upravo hrvatskemu kralju; ven­ dar se tudi poslej še do začetka XII. stoletja smatra v »bizantinskih« mestih, da je vrhovni suveren nad njimi bizantinski cesar.38 Ljubo Karaman je vnovič sprožil razpravljanje o Slavcu kot o hrvat­ skem kralju med Petrom Krešimirom in Zvonimirom, medtem ko je 35 Ob tem raziskovanju, ki se je usmerilo predvsem na XIV. stoletje in ob njem zaradi ugotovitev o formaciji »12 plemen« nujno zajelo tudi problem pre­ hoda Hrvatske pod ogrsko nadoblast, pa je gotovo ostalo odprto še vprašanje, kako so se postopno razslojevala svobodna »plemena« v XII. in XIII. stoletju; izoblikovanje nižjega plemstva v XIV. stoletju namreč gotovo predpostavlja takšne družbene težnje v krogu dela teh »plemen«, ki pa doslej še niso bile nikjer analizirane, razen v nekaj primerih, ko so velikaši potiskali posamezna plemena v odvisnost. 36 J. Ferluga, Vizantiska uprava u Dalmaciji, SAN, Pos. izd., 291, 1957, gl. poleg tega tudi Vreme postanka Teme Dalmacije, Zbornik Filozof, fa­ kulteta (Beograd) III, 1955, 53—67, in L'Archontat de Dalmatie, Actes du X Congres d'Etudes Byzantines, Istanbul 1957, 307—315; k monografiji gl. oceni N. Kl aie, HZb XIII, 1960, 246—255, in Lj. Karaman, HZb XV, 1962, 258—261 (zadnje: N. K 1 a i ć , HZb XVII, 1964, 413^22). 37 Lj. Karaman sicer temu ugovarja, češ da v aktih ni omenjen noben predstavnik bizantinske posvetne oblasti (HZb XV, 1962, 182); ugovor pa izgubi vso vrednost ob dejstvu, da so v aktih omenjena tudi nedvomno Bizancu pod­ rejena področja (npr. Dubrovnik), nad katerimi niti Mihael, niti Tomislav gotovo nista imela oblasti. 38 To je dokazoval posebej V. Novak, Neiskorišćavana kategorija dal­ matinskih istorijskih izvora od VIII do XII stoljeća, Radovi Instituta JAZU u Zadru III, 1957, 39—74, ob omembah bizantinskega cesarja v molitvenih obraz­ cih, uporabljanih v dalmatinskih mestih, zlasti v Zadru. 205 veljal od Baradove razprave o »dinastičnem vprašanju v Hrvatski XI. sto­ letja« naprej le za neretljanskega kneza okrog 1. 1090, čemur se je pri­ družil pred smrtjo celo Ferdo Šišić.39 V diskusiji, ki se je itako na novo razmahnila, so se končno po razpravi Nade Klaić in zadnjem odgovoru Lj. Karamana izkristalizirala tri osrednja vprašanja, med katerima pa dve bistveno presegata ožje vprašanje Slavca kot hrvatskega kralja: Ne­ sporno se je pokazalo, da meja med Hrvatsko in Neretljansko kneževino v primorju ni tekla po Cetini, marveč da je segala Neretljanska kneže­ vina proti zahodu do Žrnovnice; s tem je odpadla sodna pravica Slavca na ozemlju vzhodno od Žrnovnice kot »dokaz« za njegovo uvrščanje med hrvatske kralje. Neretljanski knezi so do XIII. stoletja dejansko vladali v tolikšni meri samostojno, da je mogoče njihovo* deželo »imenovati samo­ stojno kneževino v okviru dežel, ki so jih uspeli združiti Arpadovići pod svojo oblastjo« (N. Klaić); seveda tu ne gre za »suverenost« v modernem smislu, ki je po vsem videzu zmotila Lj. Karamana, ki sicer priznava takšen stvarni način vladanja neretljanskih knezov, navaja pa vrsto do­ kazov o nadoblasti ogrskih kraljev nad njihovo kneževino, kajti z na­ vedeno formulacijo ti dokazi niso v nobenem nasprotju; bistvo je le v tem, da je bila v :tem času Neretljanska kneževina očitno na isti ravnini s Hrvatsko, kjer so gospodovali pod vrhovno nadoblastjo ogrskih kraljev v resnici domači velikaši, ne pa njen sestavni del; dokazovanje podreje­ nosti Neretljanske kneževine Hrvatski s pomočjo nastopanja bana Petra ob Slavcu (po Karamanovem mnenju kot hrvatskem kralju) še v dobi hrvatske samostojnosti pa ustvarja resnično še bolj nenavadno situacijo, po kateri naj ima ban pravico razsojati spor med velikašem Ljubomirom in svojim vladarjem. Končno se mi zdi, kljub ponavljanju drugačnega mnenja, da je mogoče besedilo kartularja samostana sv. Petra o usta­ novitvi samostana neprisiljeno razložiti le tako, da loči posvetitev cerkve od gradnje samostana »mnogo let« (curricula multorum annorum). Vsaka druga razlaga resnično dela tekstu nasilje.40 Zato glede Slavca z doseda­ njo diskusijo Baradovo mnenje iz 1. 1932 glede kronologije in vse njegove posledice niso prav nič omajani, marveč samo potrjeni in dopolnjeni. Podobno je začel Stipe Gunjaca — ob še nekaterih drugih pomoč­ nikih in poitem ko je brez dvoma napak »razrešil« vprašanje razmerja med Historio Salonitano Tomaža arhidiakona ter Historio Salonitano 39 M. B a r a d a , Dinastičko pitanje u Hrvatskoj XI stoljeća, Vjesnik AHD L, 1932, 157—199, Prilozi kronologiji hrvatske povijesti, Rad JAZU 311, 1957, 202—217; V. Novak, Supetarski kartular, 1952, 33—51; N. Klaić, Problem Slavca i Neretljanske kneževine, ZC XIV, 1960, 96—136; pristanek F. Sišića, Pregled (gl. op. 12), 1962, 138 si.; Lj. K ar aman, Još o kralju Slavcu, ZC VI—VII, 1952—1953, 259—269, Još jedan prilog diskusiji o kralju Slavcu, HZb XI—XII, 1958—1959, 311—313, O nekim pitanjima hrvatske povi­ jesti do XIII st., HZb XV, 1962, 262—269; isto stališče sta zavzela L. Katic, Iura s. Petri de Gomai — Supetarski kartular, Starohrvatska prosvjeta, III. ser. 4, 1955, 184—186; I. O s to ji ć, Kad je osnovan samostan sv. Petra u Selu, Starohrv. prosvjeta III. ser., 7, 1960, 143—157. 40 K Ostojiću gl. v tem pogledu še oc. N. Klaić, HZb XVI, 1963, 373 do 375, Ostojićev odgovor HZb XVII, 1964, 431—436. 206 maior neznanega avtorja41 — tako glasno dokazovati zgodovinsko vero­ dostojnost legende o nasilni smrti kralja Zvonimira,42 da se je legenda začela obujati od mrtvih celo že v šolskih knjigah. Toda pri kritičnem bravcu, ki je poznal vire in Radojčičevo razpravo, Gunjačeva polemika niti malo ni mogla omajati dokazov za legendarni značaj poznih poročil o nasilni smrti kralja Zvonimira. Radojčičevo argumentacijo je bilo treba dopolniti v bistvu le z analizo razmerja Historiae Salonitanae in Historiae Salonitanae majoris, sicer pa v bistvu samo povzeti z nekaterimi manj­ šimi dodatki, da so bila zgodovinska dejstva vnovič postavljena na svoje mesto, -nasilna Zvonimirova smrt pa v legendarno razlago propada samo­ stojnosti hrvatske države.43 Kritično razpravljanje o podeželskih »općinah« — kot teritorialnih enotah z »općinskim gradom« (po Žontarjevih besedah »mestecom po­ dobnih naseljih«) kot središčem ter kot realnih organizacijskih skupnostih vseh na »općinskih« tleh naseljenih »ludi općinskih« ali »pučanov« ali »kmetov«, ki so stale med »putom« ali člani »općine« ter teritorialnim zemljiškim gospodom (z le pravno omejenimi vrhnjimi posestnimi in oblastnimi pravicami) -— ter o njihovem postanku je pokazalo, da gre na področju severnega Kvarnerja (vključno Vinodol in- njegov znameniti »Zakon«) za razvoj, ki je na hrvatskih tleh specifičen. Ni ga mogoče uporabljati kar kot primer za nastajanje »zavisnog, kmetovskog odnosa« na hrvatskih tleh nasploh (tako se uporablja v Zgodovini narodov Ju­ goslavije I; še celo pa ne kar kot primer za uvajanje »donacionalno-feu- dalnog uredjenja«, torej tipa zemljiškega gospostva na é Ogrskem, kot pojmuje ta razvoj M. Kostrenčić, HZb II, 1949, 131—142, pos. 134 in 139). »Kmet« je polnopraven član »puka« ali »općine« (in hkrati njej podrejen), pri čemer celo teritorialni gospod in knez more uveljavljati svoje pravice vsaj delno gotovo' le po posredovanju općinskih funkcionarjev (Vinod. zak. čl. 5), delno pa običajnih pravic sploh nima (Vinod. zak. čl. 31, zna- 41 St. Gunjaca, Historia Salonitana maior, Rad JAZU 283, 1951, 175 do 243; kritična primerjava tez razprave s tekstom primerjanih virov, zlasti 198—211, kaže popolnoma jasno, da je razmerje med obema tekstoma prav obratno, kakor dokazuje avtor. 42 Temeljna razprava, ki je razrešila to vprašanje, ostaja še vedno N. Radojčić, Legenda o smrti hrvatskoga kralja Dimitrija Zvonimira, Glas- S (k) AN 171, 1936, 1—85, gl. tudi za koncepcijo N. Radojčić, Jezgra naj­ starije hrvatske istorije, Misel in delo V, 1939, 83—92, pos. 89—91; zoper legen- darnost St. Gunjaca, Kako i gdje je svršio hrvatski kralj Dimitrije Zvo­ nimir s dodatkom o grobu kralja Zvonimira na Kapitulu kod Knina, Rad JAZU 288, 1952, 205—324; V. Novak, v nekrologu F. Sišiću, Ljetopis JAZU 54, 1949, 404, Supetarski kartular, 1952, 196—197 (op. 23), in Zadarski kartular 1959, 49—51, vselej z napovedovanjem nove razprave »Dvije zagonetne smrti — dva hrvatska kralja«, na podlagi neke doslej neznane kronike o teh dogodkih; prav ta kronika ali vsaj nek njej zelo soroden tekst pa je bila med tem že objavljena po H. Moroviču, gl. zg. op. 26, pa ne vsebuje nič takšnega, kar bi moglo spremeniti naše dosedanje mnenje. 43 L. Katic, O kralju Zvonimiru, Službeni vjesnik biskupije splitske i makarske VIII, 1961, 28—31; N. Kl aie, Problem Zvonimirove smrti u no­ vijoj literaturi, HZb XV, 1962, 271—288, in O legendarnoj smrti kralja Zvo­ nimira, Istorijski zapisi god. XVI, knj. XX/2, 1963, 229—270; gl. tudi mnenje J. S i da k a, HZb XV, 1962, 345. 207 čilna je razlika od čl. 29; očitno se po čl. 33 tudi dedovanje opravlja delno mimo njegovih predstavnikov, po čl. 34 pa ima pravico do dohodkov le od nekaterih zemljišč, od drugih pa ne itd.). Te vrste »kmet« se gotovo bistveno razlikuje od običajne vsebine izraza »kmet« = »podložnik« — in bo v takšnih primerih pač bolje uporabljati bolj nevtralne izraze »fev­ dalno odvisno kmečko prebivavstvo« ali »kmečko prebivavstvo z omejeno prostostjo«, kakor izraze, ki nujno nosijo s seboj napačne predstave. Ni slučajno, da v najstarejšem delu Kastavskega statuta (v prvih 25 členih) iz 1. 1400 izraza »kmet« sploh ni, marveč se uporablja celo ob določitvi glavne obveznosti le izražanje »ti od Kastva«, in pozneje »ki bi«; prevod Kastavskega statuta iz 1. 1569 kaže to pojmovno razliko tudi neposredno, kajti v 3. čl. se prevaja »kmesko« kot »von der Burgerschafft«, v čl. 43. pa »od svakoga domaćega« kot »von ainem jeglichem haimischen Bür­ gersmann«, dvakrat se uporablja le nedoločeni izraz »ainer« (38. čl. za pulčanin, v 45. čl. za kmet), trikrat pa se »kmet« prevaja kot »Unterthane« (čl. 42, 44, 62), kar pa je tedaj zelo mnogoznačen pojem, iki se uporablja za različne oblike fevdalne odvisnosti in celo za razmerje med fevdalci).44 Poskus Nade Klaić, da bi spričo nespornega dejstva, da »kmet« v Vinodolskem zakonu ne pomeni pravega podložnika, marveč le preko « Za razdelitev Kastavskega statuta v različna obdobja nastajanja gl. M. Jasinski, Kada i na koji način je bio sastavljen kastavski statut, Zbornik znanstv. razprav jurid. fakult. v Ljubljani III, 1923/24, 119—137, in M. Kos, Jedan urbar iz vremena oko 140O. o imanjima Devinskih i Walseeovaca na Kvarneru, Vjesnik Drž. arti, u Rijeci III, 1955/56, 7; za nemški prevod J. Zon- tar Kastavščina in njeni statuti do konca 16. stoletja, ZZR XXI, 1946, 15.5 do 219- prav ta prevod dokazuje tudi, da je napačno dopolnjevanje »ti« v pr­ vem čl. Kastavskega statuta v »(kme)ti« — prevod je »die von Kesstaw« (201). Po Kosovem razpravljanju je očitno, da sta sestavljala 1. 1400 statut m urbar širšo celoto; seveda pa to kaže, da je bila razdelitev dajatev po posameznih gospodarjih oz. ognjiščih v urbarju že tedaj le formalna, kajti statutarne do­ ločbe kažejo, da so jih že tedaj v Kastavu (in nimamo vzroka misliti, da bi bilo drugod na devinskem gospostvu drugače) pobirali od »operne« kot celote; exac­ tor collectae je torej višji upravni predstavnik zemljiškega gospoda, ki je na določene dneve to dajatev prevzemal — saj tudi ni mogoče misliti, da bi mogel sam izterjati na isti dan po vseh v urbarju navedenih občinah dolžne vsote neposredno od »kmetov«. Posebej velja opozoriti še na veljavo Kastavske m Veprinske »općine« 1. 1351, ko sta jamčili z listinami, pečatemmi ne le s pe­ čatom Devinskega marveč tudi Kastavske občine (comawn cze Chestaw) m iz­ dane v imenu župana, piovana »vnd alles comawn der gemam cze Kestaw« za zvestobo Devinskega Goriškim grofom; ista formulacija se ponav­ lja pri Veprinski občini, le da ni imela svojega pečata in je uporabila kastav­ skega (gl Kos, n. n. m., 14—15). O hubah izven tega področja odloča Devinski (Kos n n m. 13) brez njihovega lastnega pristanka. Tudi to je že položaj, ki ga z'navadnim pojmovanjem »kmetstva« seveda nikakor ni mogoče spraviti v sklad Ker O M an di ć v svoji analizi urbarja in poznejšega razvoja, De­ vinski urbar i zakoni Kastavske gospoštije, Jadranski zbornik III, 1958, 245 do 257 tega ni upošteval, je že začel svojo analizo z bistveno napačnimi izhodišči. Kritičen pregled literature prim, (hkrati z navedbo del iz zadnjega časa) pri N. Klaić Pitanje društvenog uredjenja kvarnerskih općina u novijoj literaturi, ZC XII—XIII 1958—1959, in Noviji radovi na društvenoj problematici srednjo­ vjekovne Hrvatske, Godišnjak ID BiH X, 1959, 333-354, ter J. Zon tar, Der Stand der Forschung über die südslawische ländliche Ordnung, Vortrage und Forschungen, Frühe Formen der Landgemeinde im östlichen Europa, 1962 (pre­ davanje iz 1. 1960), 430—434. 208 »općine« od kneza fevdalno odvisnega prebivavca, razložila izraz »kmet« v tem zakonu kot naziv občinskega funkcionarja,45 kaže sicer v sklepanju bistveno razpoko: tega ni mogoče dokazati iz tega zakonskega besedila samega zase, marveč le s pomočjo Vrbanskega statuta; takšno sklepanje bi bilo pa mogoče le, če bi našli itak položaj vsaj v pretežni večini statutov tega pravno dokaj enotnega ozemlja. Vsekakor pa je res, da so bili »kmetje« na tem pravnem področju posebna kategorija fevdalno odvis­ nega kmečkega prebivalstva, ki je ni mogoče izenačevati s pojmom »kme- tov-podložnikov« drugod na hrvatskih tleh v tem razdobju. Prav to pa je bistveno. Zato itako Klaićeva kakor Zontar pravilno ugotavljata, da ni več mogoče sprejemati Kostrenčićevega zatrjevanja, da Vinodolske •občine »predstavljajo tip slovanske občine na sploh« in da njihovo obli­ kovanje ni v nikakršni zvezi z romanskimi pravnimi vplivi. Po pravici se ob tej tezi postavlja vprašanje — kako pa da ni potemtakem ta tip organizacije zastopan nikjer drugje v notranjosti Hrvatske ali Slavonije, pač pa se kažejo podobne poteze tudi ponekod drugod na stikih slovan­ skega in romanskega pravnega prostora (Istra, ponekod v primorju v Dalmaciji). Žontar je že 1. 1945 vprašanje teh posebnosti opravičeno po­ vezal tudi s posebnostmi gospodarstva, ki so krepile »občino« bolj kakor običajno poljedelstvo (gozd, paša).46 C. Druge jugoslovanske države. — Starejša zgodovina nobenega dru­ gega jugoslovanskega naroda ni doživela v zadnjem desetletju niti pri­ bližno tako globokega pretresa kakor hrvatska. Seveda se bom omejil na bistvene premike, ki si jih bomo mogli ogledati kar v skupnem po^- glavju. Dvema skupinama vprašanj se bom. pri tem izognil: o novejšem delu na zgodovini Makedonije v srednjem veku pripravljam sam podrob- 45 N. K 1 a i ć , Sto su kmetovi Vinodolskog zakona, Radovi Filozofskog fakulteta u Zagrebu, Odsjek za povijest 4, 1962, 25—50. 40 Gotovo pa ne gre za vplive, ki bi jih vnašalo v ta razvoj zemljiško go­ spostvo od zgoraj: devinski urbar, ki ga je-objavil prof. Kos, kaže" pri kvar­ nerskih občinah bistveno drugačno strukturo kakor se kaže pri hubah na Krasu 209 nejši referat za Jugoslovenski istor. časopis, pri čemer gre pa v večji meri za dela bolgarskih in ruskih kakor jugoslovanskih zgodovinarjev, tako da le kratko opozorilo pri tem ne bi kaj posebnega pomagalo; o bosenskih bogomilih (oz. o bosenski cerkvi) je bila diskusija tudi v zad­ njih letih zelo živa, toda o tem ima ZČ že dalj časa obljubljeno poročilo prof. J. Šidaka, ki bo tako nadaljeval poročilo od leta 1955 (gl. ZC IX, 1955, 154—162). Glede srbske politične zgodovine je treba opozoriti predvsem na dve pomembnejši novosti. Mihajlo Dinić. je v podrobnem razpravljanju o raz­ merju med Dragutinom in Milutinom ugotovil, da je izhodišče njunega poznejšega spora — potem ko se je Dragutin moral umakniti ne le zaradi bolezni, marveč tudi zaradi neredov, ki jih je povzročila med plemstvom — v vprašanju nasledstva: Milutin je dobil kraljevsko oblast le doživ­ ljenjsko, po njegovi smrti pa bi mu moral slediti eden izmed Dragutinovih sinov. Uspešno Milutinovo napredovanje proti Bizancu je namreč zbudilo pri Dragutinu sum, ali se bo brat držal sporazuma v Deževu. Ker je Dragutin užival podporo Arpadovičev, se je Milutin moral opreti na Bizanc in.prav to je bilo v ozadju sklenitve miru. Povezava z.Bizancem je sprožila Dragutinov napad na Milutina, ki se ni začel šele 1. 1312, kakor so menili poprej, marveč že 1. 1301. Vojna med bratoma je trajala do okrog 1. 1312 in je potekala sprva v Dragutinovo korist, a končno ga je Milutin obvladal; vprašanje naslednika pa je ostalo odprto še vnaprej, zlasti odkar je Uroš spričo svojega upora (1314) postal kot naslednik nemogoč. V zadnjih letih svojega življenja je Milutin mislil kot na na­ slednika celo na katerega izmed bratov svoje zadnje žene Simonide, med- izenačevanje terminologije in vključevanje Vinodola ter Kvarnerskih občin v nastajanje gospostev ter pod- ložništva v Slavoniji in na Hrvatskem kaže nerazume­ vanje zä bistvorazvoja, pa je ostal ob vsej tej dolgi po­ lemiki nedotaknjen pri življenju. V Mandićevem razpravljanju je ostalo bistvo problema skrito za množico besed o njegovi obleki. Pri tem pa kaže npr. njegovo datiranje Kastavskega statuta v 1. 1490, da ne pozna v res­ nici razprav M. Jasinskega o tem statutu, in uporaba izraza »kmeti« v 1. členu tega statuta, da je le površno uporabljal Zontairjevo razpravo o njem, pa ven­ darle ostro očita neupoštevanje obojega svoji nasprotnici. Ta v resnici v svojih delih ni upoštevala med 14 avtorji, ki so pisali posebej o Vinodolu m Kvarner­ skih občinah, le treh izpred prve svetovne vojne in Jasinskega, čeprav je res razpravljanje razdeljeno na dve mesti (tudi ZC XII—XIII, 1958—1959 — kar pa Mandiću gotovo ni neznano), a v očitku smo izvedeli veliko novico, da je 4 »ve­ lika većina« od 14! To so vzorci nepreciznosti, ki se ponavlja tudi marsikje v podrobni terminološki analizi. Vendar niti pri presoji analize, niti polemike podrobnosti niso pomembne. Pomembno je le temeljno dejstvo: oba avtorja bodisi nista hotela videti, bodisi nista sposobna, da bi videla bistvo problema, misleč, da je z ugotovitvijo, da je »kmet« res odvisni polje­ delec, rešena Kostrenčičeva teorija. Tako pa se hkrati z nerazrešenim vpra­ šanjem razlik med položajem pravega »kmeta« in preko občine odvisnega poljedelca vračajo vse na nasprotno stran naslovljene ostre besede še v pove­ čani obliki nazaj, kajti tam je bil postavljen vsaj problem; čeprav je bila nje­ gova obleka napačno razrešena, pa je bilo dovolj pravilno opredeljeno njegovo jedro. 210 tem ko je nečaka Vladislava po Dragutinovi smrti zaprl.47 Dinićeva po­ doba dobe kralja Milutina v Zgodovini narodov Jugoslavije I (333—338) je s tem dobila novo osvetlitev tako glede notranjega razvoja kakor tudi glede razmerja do sosedov (razmerje do Dragotina ni vplivalo le na sklenitev miru z Bizancem, marveč tudi na Milutinove zveze z Anžuvinci ob njihovi borbi za ogrski prestol). Neposredno popravil pa je Dinič tam­ kajšnjo (342 si.) kronologijo Dušanovih osvajanj bizantinskih mesit v Albaniji z ugotovitvijo, da so prišli Berait, Kanina, Valona in Kostur pod srbsko oblast že 1. 6851 po bizant. eri (med septembrom 1342 in avgustom 1343) in ne šele jeseni- 1345. Prav od teh osvojitev naprej je vključil Dušan v svoj naslov poleg »srbskih in primorskih« tudi »grške dežele«.48 Pomembnejše pa so novosti glede notranje ureditve. Ivan Božić je lepo razjasnil v Zgodovini (372) le mimogrede omenjeno pomembno da­ jatev »soče«. To je bil državni davek (sprva imenovan »carski dukat«), ki je bil uveden po Dušanovem dvigu v carja kot dolžnost vsega kmeč­ kega prebivavstva, prejkone po vzgledu bizantinskega davčnega sistema (po davku »sitarkia«); posebnost soča pa je, da ga plačujejo kmetje od ognjišča, ne pa od zemljišča. Vladar se torej, ni odrekel vsem pravicam nad posvetnimi zemljiškimi gospostvi, tudi če so 'imela značaj »baštine« — poleg dolžnostih vojaške službe plemstva so bili njihovi podložniki dolžni plačevati »soče« (osvobojena so ga bila velika samostanska po­ sestva, ki so imela podeljeno imuniteto). Ta davek torej »priča, da (v srednjeveški Srbiji) fevdalni sistem ni nikdar povsem zamenjal kraljev­ ske, oz. pozneje carske uprave«. V dobi despotovine se je ta davek celo 47 M. Dinič, Odnos izmedju kralja Milutina i Dragutina, Zbornik ra­ dova Vizantološkog instituta 3, 1955, 49—82, k temu o odmevih teh sporov v razmerju s Šubići tudi Comes Constantinus, Zbornik radova Vizantološkog instituta 7, 1961, 1—11. Vprav navedene Dinićeve ugotovitve so dale pobudo za novo preiskavo ureditve nasledstva v Srbiji z ustanovo »mladega kralja« (rex junior) v razpravi M. I v k o v i ć , Ustanova »mladog kralja« u srednjovekovnoj Srbiji, Istoriski glasnik NRS 1957, št. 3—4, 59—80: medtem ko se opirajo do­ mneve o določanju naslednika še za vladarjevega življenja pri Štefanu Nemanji in Štefanu Prvovenčanem na podatke, ki so premalo jasni, da bi dopuščali trdno sklepanje, se je za vlade Uroša I. to spremenilo z jasno težnjo, zagoto­ viti prestol najstarejšemu sinu in s tem pač omejiti vpliv plemstva pri dolo­ čanju vladarja; Dragutin je bil 1271 prvič omenjen kot junior rex Servie. Milutin prav zaradi zgoraj opisanih vprašanj tega vprašanja ni mogel resiti na isti način, pač pa je Štefan Dečanski že ob kronanju imenoval. Dušana za mladega kralja ter ga s tem imenoval za naslednika; podobno je povzdignil Dušan Uroša, ko mu je bilo šele osem let, ko pa se je dal kronati za carja,. je bil Uroš že tudi kronan za kralja; v okvir teh institucij (pod vplivom bizan­ tinskega načina sovladarstva) spada pač tudi dvig Vukašina za kralja, »morda tudi pod pritiskom velikih fevdalcev iz svoje okolice«, ker Uroš ni imel otrok (s tem se tudi vsaj nekoliko spreminja ocena Vukašinovega delovanja v Zgo­ dovini I, 393 si., še bolj pa v Istorija Jugoslavii I, 1963, 123). Istitucija »mladega kralja« je sicer nastala pod vplivom Ogrske in Bizanca, vendar pa po svojem konkretnem nastanku ter obsegu oblasti (v Srbiji le kovanje denarja, poseben dvor ter z dvorom zvezani upravni organi) nosi posebne srbske, domače značilnosti. , ! j 48 M. Dinič, Za hronologiju Dušanovih osvajanja vizantiskih gradova, Zbornik radova Vizantološkog instituta 4, 1956, 1—11; podrobneje o razvoju in pomenu Dušanovega naslova gl. M. Dinič, Srpska titula za vreme carstva, prav tam 5, 1958, 9—19. 14« 211 razširil (spričo večjih državnih potreb, zvezanih s plačevanjem tributa Turkom) in se pojavljajo »turska piata«, »zimska unča«, »vojštatik« ali »poletna unča« (ta davek se imenuje tudi »carski harač«).49 Mihajlo Dinić je po dolgoletnem študiju v dubroviniškem arhivu za­ čel izdajati obsežno delo o srednjeveškem rudarstvu v Srbiji in Bosni, ki bo zamenjalo mnogo krajši stari pregled Konstantina Jirečeka, ki je že dvakrat izšel v srbskem prevodu.50 V prvem delu obravnava Dinić predvsem rudnike v srednjem Podrinju, s središčem v Srebrnici, v dru­ gem pa razvoj Rudnika in Novega Brda. Tu se seveda ne moremo ustav- 1 j aiti ob podrobnih ugotovitvah o novi podobi razvoja vseh treh rudnikov (zlasti za Novo Brdo je ta podoba bistveno nova, izkopana' iz drobnih arhivskih podatkov, gl. II, 27—102), marveč le ob dveh zelo pomembnih širših vprašanjih. Dinić je uvedel dalo o rudnikih z razpravo o Saisih (I, 1—27). Ob pregledu vseh virov o Saših je ugotovil, da je bil naj­ starejši sloj Sasov, ki se pojavijo v Srbiji in Bosni sredi XIII. stoletja, »etnično popolnoma čist« sloj nemških rudarjev; toda od srede XIV. sto­ letja se javljajo med »sasi« vse pogosteje ljudje z domačimi priimki (na -ić), že v osemdesetih letih tega stoletja pa je izraz »sas« izgubil »narodnostni« pomen; ' podobno kakor izraz »vlah« za pastirja pomeni ime »sas« že okrog 1. 1380 le še »pravni položaj osebe«, ki ji to ime gre. Med novobrdskimi rudarji, ki jih poznamo v tridesetih letih XV. stoletja, pa ni niti enega, pri katerem bi lahko vsaj po njegovem imenu sklepali na »pravi« saški izvor (11—13). Rudarji pa so prinesli iz Nemčije tudi posebno samoupravo v rudarskih naseljih, ki ji je stalo na čelu 12 »pur­ gar jev« ali sodnikov (imenovani tudi borghesani, citadini, oficiali, maiores civitatis, domini anciani ali »vlastela«); v Srebrnici, kjer se 1. 1423 omenja tudi mestni peča4 (boia del luogo), »purgari« niso imeli le sodnih funkcij, marveč so »stvarno sestavljali mestni svet, ki je s knezom in vojvodo upravljal vse mestne zadeve« (16). Podoben položaj je bil tudi v Novem Brdu (13—19, gl. tudi II, 72—75). Prav ti dve mesti se imenujeta »civi- tates, zita« in se za njihove prebivavce uporablja tudi izraz »meščan« 49 I. Božić, Dohodak carski, SAN pos. izd. 254, 1956, 84 str., ter Le revenu impérial, Bulletin de l'Académie des sciences XXIV, 1959, No 7, 23—25; o razmerju vladarja do plemstva prim, tudi I. Božić, Konj dobri i oružje, uz čl. 48 Dušanovog zakonika, Zbornik Matice Srpske 13—14, 1955, 85—92, ter Proniar et capita, Zbornik radova Vizantološkog instituta VIII/1, 1963, 61—70; posebej naj opozorim na novo izdajo Dušanovega zakonika, ki jo je oskrbel N. Radojčić, Zakonik cara Stefana Dušana 1349 i 1354, SAN, I960, ki ga je opremil z uvodom o rokopisih, dosedanjih izdajah in prevodih, ob prevodu pa je navedel vso literaturo ob posameznih rprašanjih razlage tega pomemb­ nega zakonskega spomenika. Posebej za šolske potrebe pa je podal v prevodu lepo izbrane in sistematično urejene odlomke virov S. Čirković, Srednje- vekovna srpska država, Izabrani izvori, zbirka Na izvorima historije 9, Zagreb 1959, 125 str. 50 M. D i n i ć , Za istoriju rudarstva u srednjevekovnoj Srbiji i Bosni, SAN, Pos. izd. 240, I, 1955, Pos. izid. 355, II, 1962, 109 in 102 str.; zadnji prevod dela K. Jirečeka, Trgovački drumovi i rudnici Srbije i Bosne u srednjem veku, je izšel v Zborniku Konstantina Jirečeka I, SAN, Pos. izd. 326, 564 str., v red M. Dinića; v zborniku, ki zajema doslej že dva zvezka (II, SAN, Pos. izd. 356, 1962, 366 str.), izdaja M. Dinić izbrana Jirečekova dela, zlasti ona, ki so sicer danes teže pristopna. 212 (civis Srebernize, civis Nouimontis), medtem ko se za druge rudarske kraje uporablja ime »trg« (mercatum). Sprva so bili (npr. 1280 v Brsko- vem) celo Saši kot »knezi« načelniki te samouprave, vendar od srede XIV. stoletja naprej takšnih primerov mi več. Tako se je le v teh raz­ iskovanjih podrobneje pokazalo postopno oblikovanje mestne samo­ uprave, ki so ga zgodovinarji doslej bolj slutili, kakor poznali (Zgodovina narodov Jugoslavije I, 407—411). Nepričakovana, izredno pomembna najdba pa je razkrila tudi, kaj se skriva pod omembami »zakona« za Srebrnico in Novo Brdo.51 Z njim se ureja tako samo rudarsko delo, kakor tudi položaj rudarjev ter njihova samouprava pod purgar ji. Končno še pomembnejše novosti iz zgodovine srednjeveške Bosne. Poskus Ante Babica, da bi vnesel v začetke bosenske zgodovine do srede XII. stoletja več svetlobe, v svojih širših zaključkih ni mogel spričo krhkih in maloštevilnih ter nedoločenih podatkov v virih seči preko tega, kar je kot itrdno postavil Mihajlo Dinić že v Zgodovini narodov Jugo­ slavije (487 sL).52 Pač pa je postalo v marsičem' jasnejše obdobje pro­ padanja Bosne, ki mu je posvetil več kratkih, toda pomembnih študij Sima Ćirković, vsekakor najvidnejši med naišimi mladimi medievisti, čigar dela pričajo povsod o precizni, na arhivske podatke oprti Jirečekovi in Dinićevi šoli. V prvi izmed teh razprav je vnovič pretresel okoliščine in pomen poraza, ki ga je doživela leta 1415 v Bosni Sigismundova vojska od Turkov (običajno lokaliziranega k Doboju, kjer je taborila Sigismun­ dova vojska junija; ker pa ni verjetno, da se od itod ne bi premaknila v notranjost Bosne, bitke v resnici ni mogoče podrobneje lokalizirati kaikor »v Bosni«). Kakor je dognal, se je bitka vršila v prvi! polovici julija (vsekakor pa pred 1. avgustom), tako da spada združitev »Bosne« na turški strani'že med njene posledice in ne med vzroke ogrskega poraza, kakor so včasih mislili. Toda ta združitev vendarle ni bila tako popolna, da bi odstranila vse oblike borbe med dvema pretendentoma na bosenski prestol, Ostojio in Tvrtkom II. Uboj Pavla Radenovića v Sutjeski je le obračun Ostojevih pristašev s tem podpornikom Tvrtka II. in ne samo izraz navadnega spora med velikaši. Vsekakor pa je s to bitko izginil ogrski vpliv v Bosni, kjer so tedaj prvič priznali vsaj dejansko turško nadoblast (to je zvezano -tudi s prvimi turškimi vpadi v slovenske dežele!), hkrati pa je prejkone propadla' tudi banovina Usora, ki jo je ustanovil Sigismund.53 Gregor Čremošmk je ugotovil z najdbo skupine bosanskih listin v ljubljanskem frančiškanskem samostanu ter ob analizi njihovih 51 Žena dr. Fr. Hočevarja ga je kupila na neki licitaciji umetnostnih pred­ metov in starin na Dunaju takoj po drugi svetovni vojni, ne da bi bilo mogoče ugotoviti pot in način, po kateri je. ta stari rokopis: prišel iz biblioteke srbskega patriarha Arsenija IV. Šakabente v preteklih dobrih 200 letih na Dunaj; sedaj gl. izdajo N. Radojčič, Zakon o rudnicima despota Stefana Lazarevića, SAN, 1962, 100 + XXVI str. faksimilnega posnetka zakona. 52 A. Babic, O pitanju formiranja srednjevjekovne bosanske države, Radovi ND BiH III, 1955, 57—79; bolj konkretne so analize R. Novakovića, O nekim pitanjima granica Srbije, Hrvatske i Bosne u X. v., Zbornik Filozofskog fakulteta, Beograd, VII/1, 1963, 154—183, ki pa kažejo predvsem veliko neusta- Ijenost meje med srbskim in hrvatskim prostorom v tem času. 53 S. Ćirković, Dve godine bosanske istorije, Istoriski -glasnik 1953, 3^, 29—42. 213 pečatov za dobo kralja Štefana Tomaža (1443—1461) naravnost osupljivo težak gospodarski položaj tega vladarja: »Pod kraljem Tomom so vla­ dale tako obupne gospodarske razmere, da si za svojo kraljevsko pisarno ni mogel oskrbeti celo niti malega, a kako šele veliki pečatnik, marveč je uporabljal pečatnike svojih prednikov, za svečane listine pečatnik Tvrtka L, za navadne akte... pa pečatnik Tvrtka II.«54 Prav za to dobo pa je poskrbel Hazim Šabanović za novo presenečenje.55 Od leta 1448 naprej so imeli Turki v svojih rokah kot esklavo — kot osamljeno na­ daljevanje ozkega raztegnjenega pasu od Skopja skozi Kačanik, mimo Zvečana, Rasa in Sjenice do Višegrada ob Drini (podoba je tako zna­ čilna za turško napredovanje v XV. stoletju na Balkanskem polotoku proti zahodu, da jo podajam tudi v Šabanovićevi kartografski ponazoritvi) — nekdanjo župo Vrhbosno, imenovano sprva vilajet Hodidjed, od 1. 1455 pa vilajet Saray-ovasi (po novem' trgu ob »saraju«-dvoru, ki je šele tedaj nastal), z domačim imenom pa »Bosansko kraj ište«. To ozemlje, ki ga je mogoče s pomočjo turškega popisnega defterja iz 1. 1455 podrobno do­ ločiti, je bilo torej v turških rokah že poldrugo desetletje pred padcem Bosne. Prav ta podrobni popis, ki ga Šabanović vsega podaja v prevodu, omogoča dokaz, da ta turška posest ni še starejša (od 1435), kakor so ne­ kateri mislili. V Zgodovini narodov Jugoslavije I (530) je kratko omenjen bosanski kralj Matija, sin Radivoja Kotromanića, ki so ga postavili leta 1465 Turki, da bi zavarovali svojo oblast v Bosni zoper Ogre. Sima Čir- ković pa je razprostrl tudi o tem obdobju bosenske zgodovine precej bolj pisano podobo, kakor nam je bila znana pred njegovo razpravo.56 Ta po­ doba pa se tudi zelo lepo sklada z novimi dejstvi, ki so jih o prvih deset­ letjih turške oblasti nad Bosno odkrili turkologi v zadnjem času.57 Turki niso postavili le enega boeenskega kralja, marveč dva: .prvi je bil že omenjeni Matija, Radivojev sin, 1. 1465, drugi pa Matija »Voissalich«, po­ stavljen marca 1476; prav zaradi istega osebnega imena ju je historio­ grafija doslej izenačevala. Pomembneje pa je, da izražata oba dve različni zgodovinski situaciji po padcu Bosne. Očitno se kaže, da je ostala po padcu Bosne pod Turke v Bosni kot pomemben domači faktor le mala vlastela, ki je bila izrazito- protiogrska, tako da je skupina tega plemstva v Benet­ kah izrecno izjavila, da se bodo raje pokorili Turkom kakor ogrskemu kralju. V teh razmerah so se Turki mogli zadovoljiti s tem, da so zava- 54 G. Čremošnik, Ostaci arhiva bosanske franjevačke vikar i je, Radovi ND BiH III, 1955, 5—56, pos. 36 si. 55 H. Šabanović, Početak turske vladavine u Bosni, Godišnjak ID BiH VII, 1955, 37—51; Bosansko krajište 1448—1463, prav tam IX, 1958, 177—220; Bosanski pašaluk, Djela ND BiH 14, 1959, 35—37 (in zemljevid, ki ga po njem priobčujem). 56 S. Ćirković, Vlastela i kraljevi u Bosni posle 1463 godine, Istoriski glasnik Ì954, 3, 123—131. 57 B. Hrabak, Herak Vraneš, Godišnjak ID BiH VII, 1956, 53—66; N. Filipović, Zgodovina narodov Jugoslavije II, 1959 106—125; gl. tudi Br. Djurdjev, Encyclopaedia of Islam I, 1960, s. v. Bosna, 1263—1265; naj opozorim, da je Sima Ćirković v času, ko je bil ta pregled že v tisku, objavil deli Istorija srednjevekovne bosanske države, 1964, 416 str., ter mono­ grafijo Stefan Vukčić Kosača. Pos. izd SAN 376, 1964, 309 str., iz zadnjega obdobja srednjeveške Bosne. 214 rovali s posadkami le glavne ceste in kraje ter rudnike, sicer pa »z mod­ rim kompromisom z domačim plemstvom« ; na čelo so lahko postavili svo­ jega človeka, člana stare dinastije, ki pa je veljal za renegata in je imel ženo v Carigradu; pri tem so imeli seveda tudi svoje račune, ker so sodili, da se bo takšnemu navideznemu bosanskemu kralju posrečilo pridobiti na svojo stran tudi ozemlje okrog Jajca, ki so ga ohranili po propadu Bosne pod svojo oblastjo Ogri. Toda deset let pozneje se je položaj spre­ menil. Podobna politika z ogrske strani .(imenovanje Nikole Iločkega za bosanskega kralja po Matiji Korvinu) je v ozadju imenovanja »novega kralja« Matije, ki pa ni bil zadovoljen le s priznanjem po Turkih; imenuje se »Christianissimo« in zahteva, naj ga prizna tudi Matija Korvin. Sicer ne poznamo vzrokov, zaradi katerih se je razpoloženje plemstva v Bosni spremenilo, a vsekakor ga pri tem poskusu osamosvojitve podpira it udi plemstvo. Turki so se dvignili zoper novega kralja; julija 1476 ga je sicer ogrska vojska rešila turškega obleganja, seveda pa je to spremenjeno raz­ položenje bosenskega plemstva povzročilo ostrejšo in trdnejšo neposredno turško upravo pokrajine, tako da poslej • sporočila o bosenskih kraljih izginejo. Tudi za bosansko zgodovino je izšlo v zadnjem času več in pomemb­ nejših del o njenem notranjem kakor o njenem zunanjem razvoju. Vse­ kakor najdragocenejša izmed teh del je knjiga Mihajla Dinića o bosen- ' skem srednjeveškem saboru.58 Dinićeve koncepcije v 'tej knjigi se naravno ne razlikujejo od njegovega teksta v Zgodovini; toda knjiga, ki s perspek­ tive državnega sabora in institucij, ki so urejale razmerje med vladarjem in fevdalci (sem spada tudi bosenska cerkev, katere predstavniki se sa­ mega sabora niso udeleževali), spremlja ves bosanski srednjeveški razvoj, vsebuje premnogo ponazoril, ki jih je mogoče uporabiti, za poživitev po­ dobe fevdalne družbe med XII. in XV. stoletjem v naših deželah ter za plastičen prikaz razlik med njimi v item pogledu. Jokanovićev in Babićev poskus analize oblik bosanskega srednjeveškega fevdalizma je povzet v Enciklopediji Jugoslavije in ga ni treba podrobneje prikazovati.59 Tako naj za zaključek opozorim le še na dve razpravi Sime Ćirkovića, v katerih načenja vprašanji strukture plemiškega sloja v Bosni in razmerje vazala do seniorja v Bosni — kar pomeni seveda v prvi vrsti razmerje plemstva do vladarja.00 V prvi razpravi ugotavlja s skrbno analizo virov, da so krvne vezi pri bosenskem plemstvu ostale vse do konca izredno močne. Od tod izvira dejstvo, da je edina plemiška oblika posesti »plemenština« (vanjo se vtopi tudi posest, ki jo pokloni vladar, tako da pravega fevda v Bosni ni bilo), dalje krvna osveta, ki naj bi je pri plemstvu do XV. sto- 58 M. Di nič, Državni sabor srednjevekovne Bosne, SAN, Pos. izd. 321, 1955, 86 str. 58 A. Babic, O odnosima vazaliteta o srednjevjekovnoj Bosni, Godišnjak ID BiH VI, 1954, 29—44; V. Jokanović, Prilog izučavanju bosanskog feu­ dalizma, Radovi ND BiH II, 1954, 221—267; A. Babić, Feudalizam kod jugoslavenskih naroda, Bosna i Hercegovina, Enciklopedija Jugoslaviie 3 1958 306—308. ' 60 S. Č i r k o v i ć , Ostači stari je društvene strukture u bosanskom feudal­ nom društvu, Istoriski glasnik 1958, 3—4, 155—164, in »Verna služba« in »vjera gospodska«, Zbornik Filozofskog fakulteta, Beograd, VI/2, 1962, 95—112. 216 letja v Bosni ne bi bilo mogoče spremeniti v plačilo krvi (seveda ta pravna teorija, ki jo sporoča sodobno' dubrovniško sporočilo, v življenju vendarle ni mogla obveljati), pomen sorodniških skupin (imenovanih »pleme«, včasih »bratstvo«, in »bratija« — pri vseh skupinah gre za ožje sorodstvo- — ali za resnične brate ali vsaj za bližnje krvne sorodnike po očetovi strani) pri posestnih pravicah in priseganju (zdi se, da je realna skupna posestna pravica omejena na resnične brate, pri drugih sorodnikih pa se izraža le v pravicah do ev. dedovanja). Vse to je očitno vsako darovano posest praktično za vselej odvzelo iz vladarjevih rok, ikar pojasnjuje iz­ redni pomen plemsitva v bosenski zgodovini. Toliko bolj, ker je moglo plemstvo izkoriščati tudi dejstvo, da je bilo isto pravno naziranje uve­ ljavljeno tudi o razmerju vladarja do države: tudi vladarska oblast pri­ pada vladarskemu rodu in ne le posameznemu vladarju — to pa olajšuje- spore za oblast, ki so se nekajkrat v Bosni zelo pogubno uveljavljali (mar­ sikaj tega obravnava tudi Dinić!). Dvomljivo pa je seveda, ali je mogoče te poteze — tudi če so starega izvora — imeti za »ostanke stare druž­ bene strukture«, odkar so značilni posebej za plemiško organiza­ cijo. V drugi razpravi s prav tako precizno analizo opredeljuje obseg dolž­ nosti plemiča do seniorja (verna služba) ter gospoda do vazala (vjera gospodska), hkrati pa tudi jamstvo za izpolnjevanje obveznosti z obeh strani (sodišče ob sodelovanju predstavnikov cerkve, pa tudi pravica do» upora, če vladar krši svoje dolžnosti). DIE ÄLTERE GESCHICHTE DER SÜDSLAVISCHEN VÖLKER BETREFFENDE NEUE ERGEBNISSE VON GRÖSSERER BEDEUTUNG Seitdem die neue Geschichte der Völker Jugoslaviens I, 1953, erschienen: ist, wurde das Wissen über ihre Geschichte bis ins 15. Jhdt. durch mehrere bedeutendere Forschungsergebnisse verändert und vertieft, deren Bedeutung im diesen Sammeilreferat gewürdigt wird. Das Bild der slawischen Ausbreitung über die Balkanhalbinsel, wie es durch das Studium der traditionellen Quellengattungen erreicht werden konnte (Anm. 3), wurde in letzter Zeit durch die Sprachforschung (Anm. 4 u. 5) teilweise verändert: Der Verlauf der dialektischen Isoglossen scheint auf eine grössere Bedeutung der Awaro-Slaven bei der Neubesiedlung des westlichen und mittleren Teiles der Balkanhalbinsel hinzuweisen, als das früher zuge­ lassen wurde; ebenso scheint die Annahme berechtigt zu sein, dass die Vor­ fahren der westliehen' südlichen Slaven im Norden der Donau eine längere Zeit durch die Karpaten getrennt von den Vorfahren der östlichen südlichen Slaven lebten (die bekannte Angabe bei Jordanes, Getica über die Begrenzung der Slaven um d. J. 500 an das Gebiet ausserhalb des Karpatengebirgskranzes- könnfe demnach nicht ganz wortgetreu angenommen werden). Die Unter­ suchung der Toponyma und Mikrotopnyma zeigt ausserdem die Vermischung von verschiedenen slavischen Siedlungsschichten, welche vielleicht durch die Verschiedenartigkeit der toponymischen Basen greifbar werden. Die Annahmen E. Kranzmayers über einen bayrischen Siedlungstreifen an der Donau, durch- den die Süd und Westslawen zwischen Enns und Wienerbecken seit dem 6. Jhdt. getrennt sein sollten, scheint die kritische Prüfung seiner Beweisführung nicht bestehen zu können (Anm. 8). Die Theorie über die gesonderte Ansiedlung der * 21T Kroaten im Dalmatien hat neue Befürworter gefunden (Anm. 9—11), in der Chronologie der slavischen Siedlungswellen muss aber an die Annahme Fr. Barišićs (Anm. 13), dass die Zeit des Kaisers Foka verhältnismässig ruhig wäre, und an neue Ergebnisse der kritischen Überprüfung der Datierung der Angriffe gegen die Stadt Thesssalonike (Anm. 14) hingewiesen werden. Die neuen Arbeiten über die ältere Geschichte der Karantanerslaven wurden in zwei gesonderten Sammelreferaten gesichtet (Anm. 19). Am meisten veränderte sich in letzter Zeit das Bild der mittelalterlichen Geschichte der Kroaten. In der Quellenforschung sind einerseits die neuen Quellenausgaben von V. Novak (Anm. 25, 39), andererseits aber insbesondere die ausdauernde diplomatische Quellenkritik voti N. Klaić von Bedeutung. Eine grössere Zahl jener Urkunden, welche für die bisherigen Geschichtstheorien über die kroa­ tische Entwicklung bis ins 12. Jhdt. von grundlegender Bedeutung waren, sind teilweise in einer verdächtigen Form tradiert (Anm. 27), teilweise als verfälscht, teilweise sogar als Fälschungen erwiesen (Anm. 28, 30); in die Reihe der Fälschungen gehört auch »Qualiter«, die Grundlage der sagenhaften »Pacta conventa«, was durch das Verrücken des »Adels der XII Stämme Kroatiens« ins 14. Jhdt. das ganze Bild der kroatischen Gesellschaftsentwicklung wesent­ lich verändert (Anm. 31, 32, 33). Das wichtigste Postulat der frühmittelalter­ lichen Geschichte der Kroaten besteht deshalb in der Veröffentlichung der kritischen Überprüfung des gesammten Urkundenmaterials bis zum Ende d. 11. Jhdts., die von N. Klaić schon ausgearbeitet ist. J. Ferluga hat die Entstehung des Themas Dalmatien in die Jahre 867/878 verrückt und ein wesentlich neues Bild der Verwaltung des byzantinischen Dalmatiens gegeben (Anm. 36, 37). Die Versuche der Rehabilitierung der alten Ansichten über den »König« Slavac {Anm. 39, 40) und über den legendären gewaltsamen Tod des Königs Zvonimir (Anm. 41, 42, 43) sind bisher erfolglos geblieben. Die neuen Arbeiten über die »Gemeinden« im Kvarnergebiet (einschliesslich "Vinodol) zeigten, dass ihre Struktur von der gesellschaftlichen Struktur der Grundherrschaften Slavoniens wesentlich abweicht, was auch für den Inhalt des — in beiden Gebieten ver­ schiedentlich gebrauchten — Termins »kmet« feststeht, obzwar noch nicht alle mit dieser Feststellung zusammenhängenden Fragen gelöst sind (Anm. 44 45, 46). In der übrigen mittelalterlichen Geschichte soll auf verschiedene weniger weitreichende Neuerungen hingewiesen werden: Das Bild des Verhältnisses der serbischen Könige Dragutin und Milutin zeigt in mancher Hinsicht neue Züge (Anm. 47); ebenso ist die Chronologie der Eroberungen der byzantinischen Städte z. Z. Dušans berichtigt worden (Anm. 48). I. Božić erklärte die Steuer »soće« (Anm. 49), M. Dinić aber gab in seinen Arbeiten über die Bergwerke Serbiens und Bosniens im Mittelalter eine Geschichte der »Sassen« (zuerst eine rein deutsche Schicht, seit der Mitte d. 14. Jhdts. gibt es in ihr immer mehr der einheimischen Bergknappen, die im Anfang d. 15. Jhdts. schon ganz überhand nehmen) und ihrer Selbstverwaltung (Anm. 50), welche auch durch den glücklichen Fund des Gesetzes über die Bergwerke erklärt wurde (Anm. 51). In der politischen Geschichte Bosniens ergab die Untersuchung von S. Ćirković ein klareres Bild des Zusammenbruches der ungarischen Obermacht über das Land i. J. 1415 (Anm. 53) und der Lage nach der Unterwerfung Bosniens durch die Türken (Anm. 56, 57). G. Cremošnik zeigte auf der Grundlage des neuen archivalischen Materials den tiefen Stand des Landes unter dem König Stefan Thomas (1443—1461, Anm. 54), H. Šabanović aber konnte nach den Angaben des Defters a. d. J. 1455 sogar ganz genau den Umfang der türkischen Infil­ trierung zu dieser Zeit darstellen. Für die innere Geschichte Bosniens ist die bedeutendste Arbeit das Buch vom M. Dinić, wo der mittelalterliche bosnische Reichstag in siener ganzen Entwicklung genau erforscht wurde (Anm. 58). Die Lage des Adels untersuchte eingehend zweimal auch S. Ćirković (Anm. 60). 218