Korenike drhti pod hladom ros, mavrične rose blesti sredi vej, Kje je tvoja sila, kje je tvoj ponos? Narod, povej! Vrnil sem se iz tujine domov in se naslonil ob bok gozdov, nad vsemi rodovi se dani, vse se prebuja, da zaživi, a narod, narod, narod? /Srečko Kosovel/ Moja dežela Naslovna slika: Pokljuka ima krasne iglaste gozdove. Kako dolgo še? Tudi slovenski gozd se krči in suši ... + + + V ROKE mi je prišla fotokopija strani ljubljanskega Nedeljskega dnevnika z dne 6. avgusta letos: razgovor Ivana Cimermana z nam poznanim Jožetom Čuješem. Tudi slika je dodana članku s pripisom: Jože Čuješ z Redom jugoslovanske zastave z zlato zvezdo na ogrlici. In šele iz tega članka sem zvedel, česar nisem nikoli slišal v Avstraliji, da Čuješu "pravijo avstralski rojaki 'oče slovenstva'. . Ni moj namen razčlenjevati članek. Raznim besednim izmikanjem in polresnicam in še hujšim prestopkom sem v takihle intervjujih z vr-njenci vajen. Tudi molk, da je bil g. Čuješ domobranski poročnik, me ne preseneča. AH pa, da je bil začetnik in urednik sydneyske "Slovenske kronike", ki je ob rojstvu možato izjavila o edini liniji lista, da je“slovenski in protikomunističen". Odločno pa zavračam Čuješeve besede o naših MISLIH, da ",list kasneje ni bil vedno naklonjen sodelovanju s Slovenijo iz različnih razlogov". S Slovenijo, z domovino, z narodom vedno in od vseh počet-kov! Z njenim vsiljenim režimom od prve številke dalje — nikoli. Vedno me boli, če kdo istoveti režim z domovino. Da je to grobo napako zdaj naredil celo učitelj Čuješ, se mi zdi zelo krivično naši reviji. Končno je tudi on svoj čas sodeloval pri MISLIH — čudno, da mu je njegovo "zavedno slovenstvo" to dovolilo .. . Res, kdo se je spremenil s časom: MISLI, ali g. Čuješ? — Urednik in upravnik KNJIGE! KNJIGE! KNJIGE! Poštnina v ceni knjig ni vključena, če vam jih moramo poslati po pošti. UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA, 1 DEL (SLOVENIAN LAN-GAUGE MANUAL, PART I.je že dospel iz ZDA in je spet naprodaj. Žal je drugi del pošel in nove izdaje najbrž ne bo. Izdal Slovenian Research Center of America - ( ena 12. dolarjev. SLOVENSKO SLOVSTVO - BERILO (SLOVENIAN LITERARY READER) A. L. Ceferin (ed.) Cena 11. dolarjev. SLOVENSKE NARODNE PESMI - SLOVENIAN FOLKSONGS A. L. Ceferin (ed.) Cena knjižice z audio - kaseto vred 6. dolarjev. ANGLEŠKO -SLOVENSKI in SLOVENSKO-ANGLEŠKI SLOVAR v eni knjigi, žepna izdaja. Komac - Škrlj Cena 12. dolaijev. OBRISI DRUŽBENE PREOSNOVE Knjiga esejev Dr. Marka Kremžarja (Argentina) o preosnovi družbe. Cena 10. dolarjev. LJUDJE POD BlCEM - Trilogija izpod peresa Karla Mauserja iz življenja v Sloveniji med revolucijo in takoj po njej. Zares vredna branja. Cena vsem trem delom skupaj 12. dolaijev. ŠKOF ROŽMAN, I., II. in III del. Obsežno delo dr. J. Kolariča, podprto s številnimi dokumenti. Cena vseh treh zajetnih knjig skupaj je 40. dolarjev. (Posamezne knjige: 7. .9. in zadnja 28. dolarjev.) STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM, I del. Odlična študija razvoja dogodkov 1941 1945 v Sloveniji. Spisal Stane Kos, izdala Samozaložba v Rimu. Cena 13. dolarjev. POLITIKA IN DUHOVNIK Zanimivo domače pisana avtobiografija pokojnega izseljenskega duhovnika v Angliji Msgr. Ignacija Kunstlja. Cena 2. dolarja. TEHARJE SO TLAKOVANE Z NAŠO KRVJO Izjave prič o teliar skih dogodkih v letu 1945 po končani revoluciji. Cena 2. dolarja. V ROGU LEŽIMO POBITI Opisuje I omač Kovač, priča pokola tisočev po končani revoluciji leta 1945. Cena 2. dolarja. PISMA MRTVEMU BRATU (cena 12,- dol.), topli spomini na brata; PRED VRATI PEKLA ( cena 8,- dol.), o zaporih po vojni - F. Sodja CM VOJNA IN REVOLUCIJA Roman I ranka lilik viča na 708 st ranch je izšel v Argentini ( ena broširani knjigi je 15. dolarjev. CASOMER ŽIVLJENJA - Avtobiografska razmišljanja je zapisal l.ev Detela, Avstrija. Knjiga je izšla v Argentini Cena 13. dolarjev. CERRO SHA1HUEQUE Pii.atelj je naš argentinski planinec Vojko Arko in to ni njegova prva knjiga o gorah, ( ena 10. dolarjev. mfcli ^ ^ (THOUGHTS) — Religious and Cultural Monthly In Slovenian Language. — Informativni mesečnik za versko In kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. — Ustanovljen (Established) leta 1952. — Published by Slovenian Franciscan Fathers In Australia. — Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji. — Urejuje In upravlja (Editor and M anager) F R .B A S I L A . V A L E N TI N E ,0 .F .M .,M .B .E .,B A R A G A HOUSE 19 A'BECKETT ST.,KEW,V|C. 3101 - Tel. (03)861 7787 - Poštni naslov: MISLI, P.O.BOX 197, K EW, VIC. 3101 — Naročnina za leto 1989 (Subscription) $ 8.— , izven Avstralije (Overseas) $> 15.— ; letalsko s posebnim dogovorom. — Naročnina se plačuje vnaprej. — Poverjeništvo MISLI imajo vsa slovenska verska središča vAvstralljl-- Rokopisov ne vračamo.— Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema. — Za članke objavljene s podpisom odgovarja pisec sam . — Stava In priprava strani (Typing and lay out): MISLI, 19 A'Beckett Street, Kew, Vic.3101 — Tisk (Printing): Distinction Printing, 164 Victoria Street, Brunswick, Victoria 3056. Telephone: (03) 387 8488 bpzjo ^ misli "I 3 : !j in - .^človeške št »v -- ... 9 SEPTEMBER 1989 VSEBINA: Bomo preživeli? — Iz govora dr. R. Koncilija na Slovenskem dnevu v Angliji — stran 225 Brez molitve ne gre — Iz pisma slovenskih škofov — stran 227 En otrok — več staršev — Dr. Vanja Kržan — stran 228 "Dobrodošlica" — črtica — T. Lamar — stran 231 Naša pesem — pesem — Rudi Vouk — stran 232 Narod kliče tudi nas! — Še iz govora Dr. Rudija Koncilija — stran 233 Središče si/. Cirila in Metoda, Melbourne — P. Bazilij — stran 236 Izpod Triglava — stran 238 Sveto pismo v našem slovstvu Božja beseda je živa in učinkovita — P. Tone — stran 240 Središče sv. Rafaela, Sydney — P. Ciril — stran 242 Gaddafijeva revolucija — Cilka Žagar — stran 244 Premakljivi svečnik — roman — Lojze Kozar — stran 245 Naše nabirke — stran 245 Moja hiša — pesem — Tone Kuntner — stran 246 Strah pred politično emigracijo — /. Ž., Ljubljana - stran 247 Središče sv. Družine, Adelaide — P. Janez — stran 249 Z vseh vetrov — stran 250 Kotiček mladih — stran 252 Križem avstralske Slovenije — stran 253 Smeh je zdrav celo ob sodobni ljudski modrosti. . stran 256 Bomo preživeli ?... Uvodnik je začetek predavanja z naslovom "KAJ GROZI UNIČITI IN KAJ LAHKO REŠI SLOVENSKI NAROD''. Imel ga je dne 28. maja letos DR.RUDI KONCILIJA na Slovenskem dnevu v Bedfordu v Angliji. — Članek na strani 233 te številke je zanimivo nadaljevanje uvodnika in vsebuje iz predavanja nujne napotke, ki naj pomagajo pri ohranitvi našega težko preizkušanega naroda v borbi za obstanek. “BOGATEJŠI so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočne jši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozrejo nad čudežno deželo pod seboj”. (Ivan Cankar, Kurent, v ZD XVIII, 62-63). Za to čudežno deželo, Slovenijo, in praznično govorico, slovenski jezik, je prav, da smo Bogu iz srca hvalelni in da se vsi Slovenci, tako v domovini kakor na tujem čutimo livo odgovorne za nadaljnji obstanek in razvoj slovenskega naroda. Ker je naS slovenski narod majhen, se namreč v vsakem obdobju znova upravičeno bojimo, ali bomo preživeli, ali bo, recimo, čez sto let na nalih tleh še zvenela slovenska praznična govorica. Tudi pred Bogom smo dolini, da se o tem vprašujemo in da po svojih spoznati jih za nadaljnji obstanek slovenskega naroda tudi delujemo. Natanko pred osemdesetimi leti se je Ivan Cankar o tem vpraševal takole: “Dolgo si trpel, ti sužni narod, stanovitno si nosil svoj križ; toda Kristus sam se je zgrudil na klancu; on sam, ki je bil rojen za posodo trpljenja, je zajokal na križu. Kaj niso tudi tebi Že dnevi šteti; kaj ni morda Se blizu tista grenka ura, ko boš zaklical proti nebu:‘Moj Bog, zakaj si me zapustil?’ Ali bi človek zajokal, ali bi hvalil Boga, da je Že konec te žalosti polne tisolletne križeve poti, da je že blizu Golgata, že blizu ura tretja?” (Prav tam, 84). Tedaj, pet let pred začetkom prve svetovne vojne, se je Cankar upravičeno tresel za obstanek svojega naroda. V Ljubljani je bilo tedaj petnajst odstotkov stalnega prebivalstva nemškega. Ljubljanskim Nemcem je sam cesar Franc Jožef plačal zidavo posebnega nemškega gledališča, ki je danes ljubljanska Drama. Da se tedanji Cankarjev strah za obstanek slovenskega naroda ni uresničil, imata največ zaslug dr. Janez Evangelist Krek in ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Krek z izrednim socialnim in gospodarskim RAZDAJANJE samega sebe je pogoj za življenje (Ernest Hello). Narava se darujeiklasje po njivah, s sadeži obložena veja, cvetje na vrtu, maline na grmičevju. . . Vesolje je ustvarjeno za nas in se nam tudi daje. . . Pogoj mpjega življenja je dajanje. Gospod pravi:“Kdor hoče ohraniti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor ga da, ga bo pridobil.” Ali je osnovna težnja mojega udejstvovanja: izbrati način, kako se bom bolj daroval? Ali pa sem skopuh, ki globoko zakoplje svoje talente? Ali morda pav, ki se šopiri s perjem, ki mu gaje dal Bog? ... dvigom Slovenije in z združitvijo vseh različno mislečih Slovencev v Majniški deklaraciji 1917, škof Jeglič pa z deklaracijskim gibanjem, ki je zajelo ves slovenski narod ter južne narode, kar je najodločilneje e pripomoglo k nastanku države Jugoslavije. Tedaj je bilo to odločilnega pomena za to, da se ni celoten slovenski narod potopil v nemštvu do te mere, do katere so se do današnjega dne le potopili Slovenci na Koroškem. In kakšne so naše skrbi za obstanek slovenskega naroda danes? Danes ogrola obstoj slovenskega naroda vse tisto, kar deluje zoper njegovo suverenost, ter vse, kar ga spravlja v moralno krizo, ki je temelj vseh ostalih kriz. Pokončavanje narodne suverenosti kvari narodno zavest, moralna kriza pa narod naravnost fizično uničuje. Ob Bohinjskem jezeru PREČUDNO je zgoraj v višavah. Med skalami vise jase; naj se vsi ograjeni vrtovi skrijejo pred njimi. Kakor nebo z zvezdami so posejane pečine z očnicami. Veter se igra z belimi vetrnicami in rumenimi makovi, jim trga lističe in jih odnaša na blazinice belega, modrega in rožnatordečega drobnega cvetja. Svederci se odpirajo soncu. Zagorele murke duhte. Ob robovih pa žari nizki sleč. - In z vrha Triglava se človek razgleda po naši zemlji. Hrbet nam zasl a n ja jo v led zamrzle gore. Drava in Sava in Soča grme čez jezove, nosijo splave in nam namakajo polja. Noge si pa Triglav v morju umiva. — V samotno tišino prizvanja od vsepovsod slovenska beseda, redkokdaj veselo razposajena. Dokaj pa jo je vzcvelo v bolečino pesmi, ki v potrtih srcih upanje budi in kaže zdravim močem pot do dneva poveličanega trpljenja. JANEZ JALEN Brez molitve ne gre Iz enega izmed pastirskih pisem slovenskih škofov STAREJŠI se še spominjate tistih časov, ko so ljudje sami in skupaj v družinah vsak dan redno molili. Po drugi svetovni vojni pa so se razmere pri nas močno spremenile. Malo je še takih, ki se preživljajo s kmečkim delom, večina dela v tovarnah in uradih. Odrasli odhajajo na delo, otroci in mladi v šole. Zlepa nismo več skupaj in tako tudi ni veliko možnosti za skupno molitev v družinah, kjer je večkrat tudi televizija huda ovira. Gotovo je treba upoštevati velikanske spremembe v naši družbi in tudi v Cerkvi ter najrazličnejše dejavnike, ki vplivajo na naše življenje in naše odločitve. Oprti na božje razodetje in na cerkveno učiteljstvo moramo vendarle reči, da je kristjanovo življenje odločilno povezano z molitvijo. Papež Janez XXIII. je zapisal:“Človek je največji, kadar kleči, kadar moli, najmočnejši, kadar ima sklenjene roke.” Človek, ki ne moli, se ne more imenovati kristjan. Krščansko življenje brez molitve nujno hira in propada. Po navadi je povod za krizo vere opuščanje redne molitve. Prav gotovo ne bi toliko odpadlo od vere, če bi redno in več molili. Bogat vir duhovnega življenja so nedeljska maša, zakramenti, dobra dela, nesebično in odgovorno služenje, zvestoba poklicu. Toda brez molitve je nevarnost, da vse to opeša in vedno bolj izumira. Vsakdo izmed nas in vsi skupaj bi mogli reči: Če vztrajamo in napredujemo v krščanskem poklicu, je to samo zaradi tega, ker molimo. Evangeliji potijuje-jo potrebo in blagoslov molitve. Kako važno mesto zavzema molitev v Jezusovem življenju. Že tako je vse, kar Jezus dela, govori in trpi, prepojeno z mislijo na Boga, na Očeta, vse je naravnano nanj. Poleg tega pa je v evangelijih še posebej tolikokrat rečeno:“On pa se je umaknil v samotne kraje in tam molil” (Lk 5, 16). “Ko so se množice razšle, je šel na goro, da bi na samem molil” (Mt 14, 23). “Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu” (Lk 6, 12). “Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, gaje eden izmed njegovih učencev prosil:‘Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.’ Dejal jim je:‘Kadar molite, recite: Oče! Posvečuje naj se tvoje ime’ ” (Lk 11,1.2). Morda se komu zdi, ko posluša Jezusove besede o molitvi, da bi bilo bolje, če bi se Jezus v tistih treh letih javnega delovanja bolj posvečal apostolom, jih uvajal v božje skrivnosti, jih pripravljal na večjo samostojnost in odgovornost, ki jih bodo prevzeli po njegovem vnebohodu. Zakaj je po pomnožit vi kruha odslovil množice in pustil učence, sam pa se umaknil v samoto? (prim. Mt 14, 13—23). Ali ni s čudežem ustvaril ugodno ozračje, da ohrani stik z ljudmi in jim še lažje poda svoj nauk? Še bolj nerazumljivo se nam zdi njegovo ravnanje v tem kratkem poročilu: “Govorica o njem seje čedalje bolj širila in velike množice so se shajale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih slabosti. On pa se je umikal v samotne kraje in tam molil” (Lk 5, 15. 16). Umikati se v samotne kraje, ko te iščejo ljudje, lačni luči in zdravja, ali ni to zanemaijanje svojega poklica in nezvestoba poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta? Ni tako. Ravno s tem je dal vsem zgled, da v pogovoru z Bogom prosimo za to, da bi spoznali njegovo voljo zase in prejeli moč, da jo izpolnimo. In zdaj to obrnimo nase: Koliko stvari bi drugače naredili, koliko sporov in tožb bi odpadlo, koliko zablod, nesreč in tragedij bi bilo prihranjenih, koliko več ljudi bi bilo povezanih z Bogom, koliko več veselja do življenja in tudi več vedrih otrok bi bilo v naših družinah, če bi v njih vsak dan odmevala molitev. Kakor so se učenci ob Jezusovem zgledu veliko naučili, ko so ga tolikokrat videli in našli, kako moli, tako naj tudi nas pritegne Jezusov zgled molivca. Znani francoski zdravnik in nobelovec Alexis Carrel je zapisal:“Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.” Molitev torej spada k bistvu našega krščanskega življenja. Molitev mora biti taka, da oblikuje naše življenje. Kar sta za majhnega otroka oče in mati, ki sta mu dala življenje, se z njim pogovarjata in zanj skrbita, to je Bog za nas odrasle kristjane. Poznamo kristjane, ki pravijo, da molijo le občasno in ob različnih preizkušnjah: v hudi bolezni, ob nesrečah, ob razočaranjih, pred preizkušnjami vseh vrst. Po preizkušnji pa teče življenje naprej po starem. Nekateri molijo le takrat, kadar molitev doživljajo kot nekaj lepega in osrečujočega. Vendar je molitev le včasih globoko čustveno doživetje in brez notranje potrebe, posebna sreča in izpolnitev človeka. Velikokrat pa je za koga molitev preprosta vsakdanja dolžnost in izraz zvestobe Bogu. Molitev utegne kdaj postati celo težka. Delo nam jemlje čas, utrujeni in izčrpani smo, poleg tega pridejo še notranje težave in tedaj mislimo, dajo smemo po pravici opustiti. Če jemljemo odgovorno svoj krščanski poklic in se zavedamo, da brez molitve res ne moremo živeti, potem molitev ne sme biti odvisna od našega razpoloženja. Če nas ne napaja vsakdanja povezava z Bogom v molitvi, bi morali nase obrniti besede apostola Pavla, ki pove, kaj bi bil brez ljubezni: brneč zvon, zveneče cimbale, nič (prim. 1 Kor 13, 1—3). Prihodnost in rast božjega kraljestva sta odvisni od molitve vseh nas, se pravi od molitve škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic in od drugih vernikov. Bolj kot druge zunanje in notranje okoliščine ter vplivi, bolj kot razni družbeni, politični in psihološki dejavniki, pritiski in krize, je za prihodnost verskega življenja tudi v Cerkvi na Slovenskem pomembna molitev. EN OTROK -VEČ STfiRŠEV DANES naj bi bil vsak otrok zaželen in ljubljen, vsi skrbimo za njihov blagor, zdravstvo pomaga neplodnim staršem, da pridejo do ljubljenega otroka ... Vse to so nedvomno znaki napredne človeške družbe. Umetna, medicinska oploditev ali osemenitev v epruveti (in vitro) je bila spočetka mišljena kot pomoč neplodnim zakoncem in zato samo med zakoncema (homogena oploditev). Zgodi se pa, da zaradi kakšnim posebnih, neozdravljivih vzrokov neplodnosti niti umetna oploditev med njima ni možna in moreta priti do otroka le s pomočjo tretjega, neznanega dajalca zarodnih celic (semenčic ali jajčec) ali celo tako, da “najameta” telo tuje ženske, ki nosi in rodi le delno njunega otroka. V takih primerih ne moremo več govoriti o terapiji ali celo humanosti družbe, ampak prej zaslutimo pričetek razkroja družine in z njim vred tudi vse človeške družbe, zlasti če pomisli- mo na zlorabe, ki lahko iz tega slede. Verjetno ima veliko dajalcev svojih zarodnih celic človekoljubne namene. Niti pomislijo ne, daje to nekaj čisto drugega kot na primer krvodajalska akcija. Kdor podari kri, mozeg ali ledvico, podari del sebe. Kdor pa da svojo zarodno celico za medicinsko oploditev, sodeluje neposredno kot oče ali mati pri spočetju človeka, ki ga ne bo nikoli poznal. S tem ne daje samo samega sebe, svojega telesa, pač pa svojega otroka, ki o taki trgovini z njegovim življenjem ne more nič odločati. V intimnost dvojice, v tako občutljivo zadevo, kot je njuna plodnost, poseže neznanec. Kdo? Kakšen? Resnični neznanec, ki pa je nenehno navzoč v njunem otroku, saj je ta prejel polovico svoje nasledstvene dediščine od njega. Pri oploditvi z dajalčevo zarodno celico se eden od zakoncev za vse življenje odreče svojemu biološkemu starševstvu, ker je kasneje lahko vzrok številnih nesoglasij ali prizadetosti enega od njiju, čeprav njuna skupna odločitev in skrb za otroka daje pravico starševstva obema. Če v tak način oploditve privoli mož, je to lahko izraz nesebične ljubezni do žene, ki jo želi osrečiti z materinstvom. Rodila bo otroka, ki nima nič skupnega z njim. Oče, odrinjen na stranski tir, igra v tem primeru le vlogo rednika. Mati ne bi smela niti z besedo niti z dejanjem pokazati, da je otrok samo njen. Bi to zmogla? Vse matere pa vemo, kolikokrat moramo otroke pred očeti “jemati v zaščito”, pa očetje niso prizadeti, ker so to tudi njihovi otroci. Spomnimo se šal o podedovanih dobrih in slabih lastnostih otrok, pri takih starših pa bi se lahko sprevrgle v bridke očitke. Ne morem si zamisliti moža, ki ne bi bil ljubosumen na biološkega očeta svojega otroka, še bolj pa bi bila ljubosumna žena na biološko mater svojega otroka. Če vse to premislim, se mi zdi, daje posvojitev otroka preprostejša, saj se s tem odrečeta svojemu biološkemu starševstvu oba zakonca, čeprav je neploden samo eden. S tem pokažeta ljubezen in zvestobo drug drugemu, v sreči ali nesreči. Poleg teh, zgolj zakonskih težav pa prinaša zunaj zakonska (heterogena) oploditev kopico etičnih, socioloških, pravnih in moralnih zadržkov, ki jih ne more spregledati nobena civilizirana družba. Ne živimo na primer v dobi pred 3500 leti, ko se je družbeno in družinsko življenje v plemenu nomadskih pastiijev, kakršno je bilo Abrahamovo, odvijalo v skladu z navadami bližnjih prednikov, ali se ravnalo v skladu z zakoni, ki so jih prevzeli od drugod. Abrahamova zakonita žena Sara, ki ni imela otrok, je dala svojo služabnico možu, da bi z njo imel potomstvo, ki je zagotavljalo plemenu obstoj. Otrok, ki se je rodil, je pripadal ženi — in ne služabnici — razen če ga ta ne bi marala sprejeti. Take navade se nam danes zde surove. Pa poglejmo, kako to rešujemo danes. Kadar žena ne more zanositi, ovulacije pa ima, presadijo njen in možev umetno oplojeni zarodek v maternico tuje ženske, ki nosi in rodi njunega otroka. Tako ženo imenujemo “mati nositeljica” Ena takih “mater” je po francoskem radiu izjavila: “Ne vidim nobenega moralnega zadržka, sem le živ inkubator.” Lahko da je ravnala iz plemenitih nagibov — če odmislimo denarno plačilo - žal pa so starši, ki so najeli njeno te- lo in ji plačali uslugo, napravili iz te žene svoje orodje, sredstvo za dosego svojega cilja. Čeprav je cilj zaželen in ljubljen otrok, ga je rodila sebičnost staršev na račun izkoriščanja tuje žene. Ali bo današnja žena, ki seje po tisočletjih zapostavljanja končno le dokopala do enakovrednosti z možem, zopet postala predmet poniževanja in zlo- rab? Ali bomo spet ženam naprtili vso krivdo za prodajo telesa, kar možem po naravi ni mogoče? Katera družbena ureditev more dopustiti kaj takega? Ali bo nastala še socialna razlika med ženami, da ene lahko plačujejo nosečnicam svojih otrok, druge pa si morajo s prodajo svojega telesa služiti denar? Ali ni nevarno, da si bodo tudi zdrave žene pričele jema-mati matere za rodnjo svojih otrok in se tako laže posvetile službenim dejavnostim? ... Kljub vsemu taka “najeta” mati le ni samo neču-teč predmet. Otroku - čeprav ne svojemu - je telesna mati: otroka v sebi ni le redila, ampak je med njima najintimnejša povezava, saj sta eno telo. Otrok čuti utrip njenega srca: od šestega meseca dalje sliši in prepozna njen glas. Tudi mati čuti njegovo gibanje, lahko prisluhne bitju njegovega srca. Povezana sta v dobrem in slabem in oboje vpliva na otroka. Zaradi vsega tega bi ju morala povezovati ljubezen. Mater, ki otroka nosi, rodi, potem pa zavrže, obsodimo. Kdo pa je vreden obsodbe tedaj, ko se mati odreče otroku za plačilo: mati, ali tisti, ki so jo v to pahnili? Kaj pa, če bi ji morali otroka nasilno iztrgati iz rok, ker se mu mora za vselej odpovedati, po porodu pa spozna, da se mu ne more? ... Ali je ne bi s tem psihično in moralno uničili? Kaj naj rečemo o takih starših, ki sprejemajo svojega lastnega otroka kot “izdelek” neke ženske? Ali se ne zavedajo, da je njun otrok enkratno bitje, čigar biološki in psihični razvoj mora biti od samega začetka vtkan v enovitost in ljubezen njune zveze, saj ga tudi to hrani in ščiti od spočetja dalje. Znani so tudi primeri, ko žena zaradi okvare jajčnikov dobi jajčece tuje ženske iz banke, ki jih ustanavljajo v ta namen, da v njih hranijo zarodne celice moških in ženskih dajalcev. V epruveti ga oplodijo s semenčicami njenega moža in po treh dneh presadijo zarodek v njeno maternico, ki sojo z zdravniškimi posegi za to pripravili. Žena bo rodila otroka, ki je po genetskem izvoru zanjo popoln tujec. Ali ni tudi taka mati le “mati nositeljica”, živ inkubator, pa čeprav po rojstvu otroka obdrži, se ga veseli in v toliko rečeh vpliva nanj? Kaj naj si misli o biološki materi svojega otroka, ki ve le toliko zanj, da morda nekje obstaja? Ali ne bi bila biološka mati stalno navzoča v njenem otroku? Poleg oploditve v epruveti je možna tudi oploditev “in vivo”, ki jo je poznal že srednji vek in je najenostavnejša še danes. Če žena nima niti ovulacij niti ne more zanositi, zakonca najameta tako imenovano “nadomestno” mater, ki jo oplodijo in vivo: zanosi in rodi otroka, kije popolnoma njen — le njegovega očeta ne pozna — a ga po porodu proda zakoncema, ki stajo najela za to uslugo. Mislim, daje tokrat vsak komentar odveč. Imam prijatelja, ki se bavi z vzrejo novih kokoši in zajcev, zato me vsi ti primeri umetnega oplojevanja spominjajo na umetno osemenjevanje v živinoreji, toda tam zaradi določenih, koristnih namenov. Skovati bomo morali novo slovensko besedo “človekoreja”, ker smo primere z živinoreje prenesli na ljudi. Edino ljudje smo zmožni takega nesmisla, da postane zaželen otrok le proizvod, ki ga človek naroči in kupi. Kakšna ironija, da prihod tega ljubljenca v družino .načenja temelje njenega obstoja! Ob misli na zlorabe, ki jih utegne prinesti tovrstno oplojevanje ljudi, bi nas lahko obšla groza. Dandanes bi Hitler v živih valilnicah — ženskih koncerttracijskih taboriščih - gojil čisto arijsko raso. Ob napredovanju genetike utegnemo proizvajati take otroke, take ljudi, kakršne bodo hoteli imeti starši, delodajalci ali politični diktatorji. Znanstvena poročila s tega področja so grozljivejša od svetovnega uničenja v atomski vojni. Zato se napredni ljudje po svetu borijo proti genetskim poskusom ravno tako kot proti atomski vojni. Upamo, da se te možnosti ne bodo nikoli uresničile. Sin Človekov se je hotel roditi iz žene Matere, spočet od Duha, kije ljubezen. Rodi! in rasel je v človeški družini. Rojstvo vsakega otroka pomeni, da Bog še ni obupal nad človekom. DR. VANJA KRŽAN Slovenski narodni motiv O, kolika je pisanost slovenskega življenja! Od Zlatorogovega kraljestva, kjer štrle triglavske stene strmo v višino, raskave in koščene in trdne, kot je trden gorenjski kmet, gruntar, s koreninami do pekla in z vriskom do neba, s "kinčem nebeškim" v svoji sredi in meščansko kulturo, pa do veselega Vipavca, ki prideluje fige in goji rože. In do veselega Dolenjca, ki prodaja ribniško suho robo križem sveta in pije cviček s Trške gore, kislo in zdravo in vredno hvale pijačo, pa do Belokranjca, s pesmijo, ki je navdihnila Župančiča in ki živi melanholično zategnjena prav tako v belokranjskih kolih, zelenem Juriju kot v beli obleki. Od rudarja v Trbovljah, ki se živ zajeda zemlji v trebuh, da si peče v potu obraza zase kruh in za otroke, bedni proletarec, odvisen od konstelacije svetovnega kapitala, pa do splavarjev na Savinji, ki pojo, ko se love v rekah in z vesli razdvajajo valove, udarjajoče bolj čez splav v noge kot v vesla! Kolika pisanost, če primerjamo Pohorje z njegovimi gozdnatimi sprehodi in z nižino Prekmurja, s topoli in senco, s pogledom čez Dravo in Muro na Slovensko Krajino s kolniki, ki vodijo bolj od doma kot pa domov. Pa še nimamo oglašene celokupne slovenske harmonije, v kateri se stekajo vse te prvine kraja in ljudi in se vežejo v en sam akord, ki zveni pri vseh enako globoko in ljubko v spev: "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala .. DR. TINE DEBELJAK SLUČAJNO sva se srečala in izmenjala nekaj besed. Bil je zelo zelo star mož, a bister in prijetnega značaja. Roka se mu je tresla, ko mi je podajal fotografijo. Imel jo je skrbno zavito v modrem papirju. “To je moja hči in njeno najmlajše dete - tu na levi. Tako lepe zlate laske ima ta angelček... ” je govoril z glasom, polnim ponosa. Z drgetajočim kazalcem je kazal na deklico na levi strani fotografije. Za druge, ki so bili na sliki, se sploh ni zmenil: mož poleg žene je bil gotovo njegov zet, ostali pa njegovi vnuki. “Farmo imajo. In ravno na obisk k njim sem namenjen, "je pristavil. Povedal je ime kraja, kakih štirideset milj od tu. “Moja pot gre skoraj mimo. Če hočete, samo prisedite, pa vas popeljem na njihovo farmo, ” sem se mu ponudil. “Zelo rad, ” so se mu zasvetile prijazne oči, “toda ali vas ne bom preveč zadrževal? ” “Kar k meni v avto, očka, ” sem ga pozval, odprl vrata vozila in mož je oprezno vstopil ter sedel kraj mene. Precej časa sva molče vozila. Kmalu pa sem opazil, da je tujec postal nekoliko nemiren, kot bi se pripravljal, da bi mi nekaj povedal. In že je začel: “Moj Bog, kako lahko se dandanes potuje. Če se spomnim, kako sem v svojih mladeniških letih po teh krajih neštetokrat gonil cele črede govedi... Ti travniki so se mi zdeli tako veliki, naravnost velikanski. Dandanes pa kar zletimo mimo njih in že jih ne vidimo več...” Pritrdil sem mu, da je v prometu res- velik napredek. Zamislil se je, potem pa počasi povedal: “Moj brat, ki je svoj čas z menoj krave pasem, je umrl - tam daleč v Oklahomi. Včeraj sem dobil sporočilo. ” “To je žalostno. ’’Nisem vedel, kaj reči. “Ko se postaramo - moramo vsi tja ... "je počasi skoraj z logo val. T. LA MAR Pozneje, ko je starček spet smatral za svojo dolžnost, da me mora kratkočasiti, mi je začel pripovedovati o farmi svojega zeta. Toda v njegovem glasu je bilo nekaj opreznega, žalostnega. Začutil sem, da ne ve, kako bi mi povedal, zakaj se pelje k svoji hčerki. Ko sem se naredil, da me to ne zanima, se je nekako oddahnil. Nisem hotel siliti vanj. Zopet sva molčala. “Pa sva dospela! Tistale hiša je, ”mi je pokazal proti belemu poslopju nekaj sto jardov na levo od ceste. Zapeljal sem prav k hiši. Na prag je prišla suha ženska čudno neprijetnega, zagrenjenega obraza. Čim naju je zagledala, je nejevoljno zakrilila z rokami. Dekletce s svetlimi laski je plaho gledalo izza njenega predpasnika. “Želite stopiti malo v hišo, da se odpočijete? ” je vprašal starček in lezel iz avta. Čutil sem, da je vabilo le iz vljudnosti in v upanju, da mu ne bom sledil. Zato sem odmajal z glavo in se mu zahvalil za vabilo. Medtem nas je zmotil otroški krik. “Dedek se je vrnil - dedek se je vrnil!... ” je vpila deklica, ki je moža šele zdaj spoznala. Hitela je k starčku in ga vsa žareča objemala. Starček jo je vzel v naročje in jo poljubljal. Prizor me je v resnici ganil. Žal ga je skrajšala žena, ki je stopila s praga in se nejevoljno postavila pred starcc “Oče,”je siknila, “ste že spet ušli iz sirotišnice? ” Ne da bi čakala starševega odgovora, je nadaljevala svoja očitanja. Starček je zardel od sramu ter me hvaležno pogledal, ko sem se delal prezbrižnega ob tem mučnem hčerkinem sprejemu. Ženi pa je bilo očitno vseeno. “Obljubili ste, da se letos več ne vrnete!” In zopet se je vsula ploha očitkov. Njen glas je postal vreščeč, da je prekričal nežni, žalostni glasek deklice. “Kajne, dedek, da se ne boste odpeljali proč, kajne, da boste ostali? ” je prosilo prestrašeno dekletce. Starček pa ni odgovoril. V zadregi se je prestopal in božal vnukinjo po zlati glavici. Tudi jaz sem bil nervozen in mi je bilo nerodno. “Dobro veste, da so časi težki. Ne morete zahtevati, da bi vas mi preživljali - saj vam v sirotišnici dajejo hrano in skrbijo za vas. Od nas ne morete ničesar več terjati. ” Potem se je skoraj sovražno obrnila k meni. “Mi je prav vseeno, kdo ste, ampak, če ste ga pri- peljali, ga tudi spet odpeljite!" Starčku je bilo dovolj. Brez besede je postavil deklico na tla in se s težkimi koraki vrnil k avtu. Pognal sem, da so zaječale gume. Ko sva se pripeljala na cesto, me je starček žalostno pogledal: “Prosim vas, ko bova tako daleč, da naju ne bodo več videli, ustavite avto! Pojdem peš nazaj v mesto. ” “Ne, ne, očka, peljal vas bom nazaj, kjer sem vas pobral. ” Hvaležno me je pogledal, potem pa se obrnil k oknu, da bi ne videl njegovih solznih oči. Molčala sva do mesta. “Potrebujete kaj denarja? ” sem vprašal, ko sem ustavljal avto in segel v žep po denarnico. “Ne, ne potrebujem, pa vseeno hvala!” je odgovoril in že lezel iz avta. Potem se je obrnil in mi povedal: “Veste, brat, o katerem sem vam pravil, da je umrl, mi je zapustil petdeset tisoč dolarjev. Saj zato sem se napotil k hčerki, da bi ji to sporočil. A po takem sprejemu sem se prepričal, da sem pri njih odveč ...” Tasmansko glavno mesto Hobart z znamenitim mostom in zasneženim Mt.Wellingtonom v ozadju NAŠA PESEM Stara, kakor rod slovenski naša pesem je . .. V njej nam svoje misli, želje narod izpove. Pelje nas nazaj v čase prejšnjih lepih dni, opominja, da ostali zvesti njej bi vsi. Nam prepeva o mladosti iz otroških let, ona ve za vse mišljenje fantov in deklet. Z nami gre pod vaško lipo, v širni božji svet, nam opeva vinsko trto ter spomladni cvet. Vriska, žalostna postane: "Hiša očina . . nežno, nežno nam zapoje: "Rožic ne bom trgala .. ." RUDI VOUK ENOSTRANKARSKI komunistični sistem je oblastno zatrl in onemogočil vse drugače politično misleče in jim vsa desetletja po vojni vsiljeval svoje lastne odločitve. Zato ves ta čas ni bilo javne politične kontrole nad nosilci odločanja in nad silami vladanja. Tak družbenopolitični sistem se je izkazal v celoti za neučinkovitega. Tudi danes, ko je nastala cela vrsta novih alternativnih političnih skupin, nobena od teh ne more biti samostojna, ampak so vse obvezno vključene v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL), s tem pa so avtomatsko pod popolno kontrolo Zveze komunistov. KAKO IZBORITI SUVERENOST SLOVENSKEMU NARODU? Za to se zavzema slovenska politična alternativa, ki je sicer razdeljena na več skupin, vendar imajo te mnogo skupnega. Zato navadno nastopajo skupaj. Želijo ustvariti in razviti sistem političnega pluralizma, ki je primeren Evropi: s parlamentarno demokracijo, s svobodnimi volitvami, z zdravo tržno ekonomijo, z možnostjo zasebnih iniciativ, s pravno državo, s spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin, z dejanskim demokratičnim državnim redom. Želijo se približati in pridružiti evropski skupnosti. V tej perspektivi konkretnega delovanja so že nekaj zadnjih let nastajale pobude, gibanja, zahteve: gibanje za civilno družbo, mirovno gibanje, gibanje za zaščito okolja in narave, gibanje nove duhovnosti, gibanje za pravično sodstvo, gibanje za civilno služenje vojaškega roka. Zveza socialistične mladine se je bistveno pre-okrenila v odločno kritično in reformistično organizacijo z revijo Mladina, ki radikalno razkrinkava vse politične tabuje. Izredno pomembno delo je izvršila Nova revija. Intelektualci pri Novi reviji so prvi začeli teoretično in praktično snovati zamisli za nove politične stranke. Veliko zaslug za razširitev političnega prostora ima Društvo slovenskih pisateljev in prav tako slovenski Pen klub. Alternativni Odbor za zaščito človekovih pravic ima okrog 100.000 posameznih in več od 1.000 kolektivnih Članov. V demonstracijah tega odbora je sodelovalo skupaj 70.000 ljudi. Z zadnjo — prepovedano — demonstracijo, ki so jo potem kljub prepovedi izvedli kot razšiijeni občni zbor vseh alternativnih političnih organizacij, pa 80.000. V zadnjih mesecih je v Sloveniji nastala vrsta novih političnih organizacij: Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Krščansko socialno gibanje. Vse te skupine imajo dokaj podobne programe. Pod pritiskom oblasti pa morajo obvezno vse biti vključene v SZDL. To pa pomeni, da ima še vedno Zveza komunistov v rokah vso oblast in patronat nad celotnim političnim dogajanjem. Slovenskemu gospodarstvu je jasno, da mora obvezno stopiti na pot tržnega gospodarstva. Do tega pa lahko privede samo dejanska politična demokracija. Njo pa je mogoče uresničiti samo z zamenjavo sedanjega političnega sistema (Prim. Ivan Urbančič, Slovenske predstave o političnem redu v Jugoslaviji, v: Nova revija 1989, 83—84, marec-april, 582-583). Zveza komunistov Srbije s svojim nacionalnim voditeljem Slobodanom Miloševičem v zadnjem letu izredno agresivno nastopa s svojimi velikosrbskimi načrti. Podredila si je takorekoč zvezno oblast in z njeno vojsko in policijo nasilno ustavno poenotila Srbijo tako, da si je popolnoma podredila Vojvodino in Kosovo, za svoja satelita je uspela pridobiti tudi Črno goro in Makedonijo. Ves čas pa kaže tudi brutalno težnjo po ukrotitvi Slovenije in s tem vse Jugoslavije. Slovensko politično vodstvo se temu upira, vendar ne radikalno. Obnaša se zelo popustljivo. Zato se za rešitev slovenske suverenosti in pravzaprav šele za njeno uresničitev čutijo zadolžene alternativne politične skupine. Te skupine so 8. maja objavile Majniško deklaracijo 1989, ki jo sedaj podpisujejo po vsej Sloveniji. Torej hoče slovenski narod sam odločati o tem, ali bo še naprej ostal v Jugoslaviji ali ne. Biti hoče suveren narod. Cerkev vse to dogajanje spremlja s simpatijo. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci že dalj časa objavlja svoja stališča k posameznim pomembnejšim političnim dogodkom in problemom. Enoumno se zavzema za prodor političnega pluralizma, demokracije, narodne suverenosti zoper centralistični unitarizem ter za uveljavitev vseh človekovih pravic. Vendar pa Cerkev noče biti kreator dnevne politike, pač pa sproti daje etična pojasnila in pobude. Pred kratkim je bilo ustanovljeno tudi politično gibanje s krščanskim imenom: Slovensko krščansko socialno gibanje. To gibanje ni v ničemer podrejeno cerkvenemu vodstvu. Politika je avtonomno področje laikov, pravtako krščanskih laikov, kar jim Cerkev priznava. Svetovna Cerkev je to izrazila na drugem vatikanskem koncilu. Zato tudi slovensko cerkveno vodstvo ostaja v distanci od vseh političnih skupin. Krščanska politična skupina zato v cerkvenem vodstvu ni privilegirana. Slovenski krščanski laiki so namreč vključeni že v vse različne alternativne politične organizacije. To je stvar njihovega svobodnega odločanja. V več aletrnativnih političnih skupinah imajo krščanski laiki visoke položaje. Tako je živo angažiran kristjan Ivan Oman, predsednik Slovenske kmečke zveze. In pravtako predsednik Sveta Slovenske demokratične zveze prof. dr. France Bučar. Osnovni razlog za ustanovitev posebne krščanske politične skupine je dejstvo, da se gotovo nobena druga skupina ne bo popolnoma radikalno zavzemala za vsa krščanska etična načela v družbenem življenju. Zato mora biti prav to poslanstvo za krščansko politično skupino osnovno. Pred drugo svetovno vojno so bile različne krščanske politične skupine med seboj v hudih sporih. Danes pa so že spet kristjani raztreseni po vseh alternativnih političnih skupinah. Za cerkveno vodstvo to pomeni posebno nalogo. In pravtako za vsako posamezno cerkveno občestvo. Cerkev mora in bo morala vedno bolj zedinjati med seboj kristjane najrazličnejših političnih opredelitev v eno krščansko versko občestvo, v katerem se bodo vsi počutili enake in enakopravne, zedinjene v medsebojni krščanski ljubezni, čeprav politično mislijo različno. Tako bo Cerkev združevalna duhovna sila družbenega življenja, ki bo kar največ pripomogla k suverenosti posameznika in vsega slovenskega naroda in mu s tem zagotavljala nadaljni obstoj. MORALNA KRIZA PRETI FIZIČNO UNIČITI NAŠ NAROD. KAKO GA REŠITI? NAJHUJŠA moralna okvara, ki jo je komunistični režim povzročil v slovenskem narodu v desetletjih po vojni, je strah, kije prepojil jedro človeka in človeško osebo razpolovil v en del za javno sfero življenja in drug del za privatno sfero življenja. Javna sfera je bila ateistična, privatna pa pri mnogih ljudeh religiozna. Še danes so verni ljudje, za katere okolica v službi ne ve, da so verni. Ves čas po vojni je Cerkev vzgajala ljudi, da si ne smejo pustiti razklati svoje osebnosti in da je treba pred vsemi iskreno priznavati svoje prepričanje. Na teoloških predavanjih za študente in izobražence smo že pred osemnajstimi leti začeli govoriti kritično o družbenopolitičnem dogajanju. Vsako leto sem se moral kot organizator in urednik pregovarjati z oblastmi glede natisa teh predavanj v knjigi. Toda ljudje so se ob tem živo prebujali. Omogočili smo jim, da so nam v dvorani na lističih anonimno postavljali vprašanja. In prav zaradi tega bosta kmalu potekli že dve desetletji od začetka alternativnih družbenih razmišljanj, povezanih s krščansko vero in katoliško Cerkvijo. Komunisti so nam očitali, da se pogovarjamo “za družbenim plotom”, vendar smo se še naprej po-govaijali. Katoliška Cerkev v Sloveniji se danes lahko veseli, da ima njen dolgotrajni boj zoper strah v tej družbi danes že veliko število somišljenikov ia soborcev v slovenski politični alternativi. Veliko ljudi žeje danes, ki se počutijo svobodne in javno povedo, kaj so, kaj mislijo, kaj hočejo. V tem dejstvu vidimo moralni dvig naroda, ki gaje treba čim bolj razviti. Moralni dvig naroda lahko vidimo tudi v tem, da se veliko število ljudi javno zavzema za človekove pravice. Doslej se je skupaj 80.000 ljudi pridružilo javnim demonstracijam za spoštovanje človekovih pravic v družbi. Izjavo zoper poseg vojske in policije na Kosovu in za spoštovanje človečanskih pravic v Jugoslaviji pa je podpisalo več kot polovica Slovencev. Slovenija ima še danes pozitivno gospodarsko bilanco. Edina od jugoslovanskih republik in pokrajin. Hrvat dr. Zvonko Lerotič to uspešnost Slovencev razlaga z naslednjimi lastnostmi Slovencev: odgovornostjo, delovnimi navadami, sposobnostjo, proizvodnostjo, koncentracijo, racionalnostjo, ukoreninjenostjo v evropski kulturi in civilizacijsko distanco v odnosu do manj sposobnih (Prim. Naši razgledi, 12. 2. 1988.). Vendar pa na žalost v Sloveniji prav tako deluje smrtno nevarno moralno razdejanje, ki preti kar uničiti slovenski narod. Tri vnebovpijoče temeljne moralne okvare grozijo danes uničiti slovenski narod: ubijanje nerojenih otrok, razdiranje zakonov in samomori. PRENEHATI JE TREBA POBIJATI NEROJENE OTROKE Letopisi Zavoda za zdravstveno varstvo SR Slovenije objavljajo srhljive številke, ki kažejo, kako slovenski starši vedno pogosteje zapadajo grehu umora nerojenega otroka. Pred popolno sprostitvijo zakonodaje glede tega umora v letu 1977 je bilo približno polovico manj umorov nerojenega otroka kot rojstev. Leta 1987 pa je bilo ob okrog 26.000 rojstvih kar okrog 23.000 umorov nerojenih. V Sloveniji se danes javno zgražamo nad stalinističnim pomorom razoroženih domobrancev brez sodbe leta 1945. Vendar je bilo njihovo število manjše od današnjega števila v enem letu pomorjenih ne- rojenih nedolžnih otročičkov. Tako slovenski narod danes izvršuje strašni krvavi zločin nad lastnim zarodom. In ta zločin staršev nad njihovimi lastnimi otroki se vedno bolj stopnjuje. Kazen za ta zločin bo neizogibna. Vsak grešnik bo moral sam preživljati dramo pekla v svoji duši. Slovenski narod pa po zmanjšujočem se številu živorojenih otrok vidno leze v narodno smrt. Tako se od leta 1979 dalje neprekinjeno zmanjšuje število živorojenih otrok. V letih 1976 do 1980 je bilo vsako leto približno 30.000 rojstev. Od leta 1980 dalje pa število rojstev pade vsako leto za 1.000. Starši, Bog z ljubeznijo po vas ustvarja nove ljudi. Sodelujte z Njim z vašo ljubeznijo! Takoj prenehajte ubijati svoje nerojene otroke. Premagajte skušnjavo po zgolj materialnem ugodju. Molite za velikodušnost, za ljubezen, za otroke. Posnemajte Boga, ki nas je ljubil pred začetkom sveta. Tako tudi vi ljubite svoje otroke še pred njihovim spočetjem in pred njihovim rojstvom. Kadar vam je težko, radi glejte na Križ in po Jezusovem zgledu svoje trpljenje preustvarjajte v ljubezen s tem, da ga darujete za svoje otroke. Tisti starši, ki so zagrešili greh umora nerojenega otroka, pa ga resnično obžalujejo, navadno v skesanosti in ljubezni v Bogu prosijo svojega nedolžnega mu-čenčka za odpuščanje. Naj sklenejo, da bodo na mestu njega dali življenje novemu otroku ali dvema novima otrokoma za enega umorjenega. Obžalovanje in zakrament sprave namreč zahteva tudi spreobrnjenje. Bog je Ljubezen. Zato je tudi tako ustvaril, da naj bi bili spočeti v ljubezni, rojeni v ljubezni, vzgajani v ljubezni; zemeljsko življenje naj bi preživeli v ljubezni in prek vrat smrti stopili v večno kraljestvo popolne Ljubezni v Bogu in med seboj. S tem božjim načrtom odločno sodelujmo in bomo rešeni. In rešen bo naš slovenski narod. V ISTEM DUHU JE TREBA ZAUSTAVITI LOČEVANJE ZAKONOV Na Slovenskem se civilno loči 35 odstotkov zakonskih parov. Torej več kot ena tretjina. Kjer se ruši družina, tam se ruši narod. Za rešitev današnje slovenske družine in s tem naroda je izrednega pomena obnova verskega življenja v družini: z vsakdanjo skupno družinsko molitvijo, medsebojnim odpuščanjem, redno udeležbo pri nedeljski sveti maši, s spontanimi verskimi pogovori med člani družine ter medsebojnim spodbujanjem za krščansko življenje. ZAUSTAVITI JE TREBA PLAZ SAMOMOROV Grozljivo je dejstvo, da povprečno 700 Slovencev na leto naredi samomor, torej povprečno dva na dan, čeprav približno 600 samomorilcev na leto bližnji rešijo. Samomor je po svojem bistvu ateistično dejanje, ki računa z uničenjem in ne z večnim življenjem. Anketa je pokazala, daje med 21. in 50. letom 35 odstotkov Slovencev nagnjenih k samomorilnim mislim. Če bi ljudem uspelo odstraniti samomorilne misli, bi preprečili tudi samomore. Treba se je torej truditi za nesebično ljubezen do bližnjega. Molitev in opravljanje dobrih del za druge ter vsakdanje odpuščanje tudi najhujših krivic bo prav gotovo zmanjševalo nevarnost samomora. + + + Pristno krščansko življenje lahko izredno pripomore k izoblikovanju osebnostno suverenih posameznikov, ki bodo zmožni doseči tudi svojo družbeno suverenost in suverenost slovenskega naroda skupaj z drugimi. Pristno krščansko življenje pa lahko izkorenini pravtako tri velike pregrehe, ki pretijo uničiti slovenski narod. Vse premoremo v Njem, ki nam daje moč! DR. RUDI KONCILIJA Naše narodno svetišče — bazilika MARIJE POMAGAJ na Brezjah | » CIHILin METOD . 1 Fr. Basi/ A. Valentine, O. F. M., Fr. Tone Gorjup, O. F. M., SS. Cyril & Methodius Slovene Mission, Baraga House, 19 A'Beckett St., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03) 861 8118 in (03) 861 7787 Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne Slomšek House, 4 Cameron Ct., Kew, Vic. 3101 Tel.: (03) 861 9874 + Še zdaj ne morem zadovoljiti zanimanja mnogih, ki sprašujejo, kako je izpadel tribunal o dovoljenju zidave našega Doma počitka m. Romane ob cerkvi. Tudi sam bi že rad vedel za odločitev, enako vseli pet zaupnikov. Žal bo treba čakati še do prihodnje številke. Drugi dan tribunala je sicer v redu potekel dne 31. avgusta in predsednik je zaključil zadevo, dokončna odločitev pa še ni padla. Računamo, da bomo za uspeh ali neuspeh zvedeli proti koncu tega meseca. Bog daj in Mati božja, da bi sodniki odločili v naš prid. Molimo v ta namen, saj je zadeva za našo melbournsko skupnost zelo važna. + Krsta smo imeli dva. Prvi je bil dne 12. avgusta pri Sv. Cirilu in Metodu v Kew. Krstna voda je oblila prvorojenko mlade družinice Petra Bračka in Kelly Louise McGrath, ki sije ustvarila svoj domek v okraju Nunawading. Klicali jo bodo Marissa Danielle. — Drugi krst pa smo imeli med redno slovensko mašo na drugo avgustovo nedeljo (13. avg.) v Geelongu. Daniel Gorup in Ildiko r. Loosz sta dobila novega družinskega člana, ki mu je ime Peter Šandor. Gorupovi živijo v Hamlyn Heights. Oba očeta sta že v Avstraliji rojena. In zdi se mi, da sem ju prejšnji teden krstil. .. Čestitke obema družinama, malčkoma pa obilo božjega blagoslova v življenju! + Poroke ta mesec v naši cerkvi ni bilo nobene, pač pa bi rad omenil dva nova zakona sinov naših družin, ki sta bila sklenjena v tem času. Dne 2. septembra sta si v St. Carthage’s Church, Parkville, obljubila zvestobo Robert Roeder in Helen Kavanagh. Ženinova mama je Boletova Neva, hči letošnjih zlatoporočencev Silva in Marcele Bole, naše ljudske pesnice. — Naslednji dan, 3. septembra, pa sta si v župni cerkvi v Flemingtonu (St. Brendan’s) podala roke kot mož in žena Robert Lešnjak in Sue Schi-pano. Ženinova starša sta Stanko in Ana Lešnjak iz North Noble Parka in zlasti med Planičarji dobro poznana. Naj dobri Bog spremlja mlada para s svojim blagoslovom! + Iskrena hvala vsem, ki ste se me spomnili ob Očetovskem in tudi rojstnem dnevu. Letos se ga nekako ni dalo skriti kot mnoga druga leta. Z letošnjim rojstnim dnem sem namreč postal — upokojenec. To sicer ni nič posebnega, le očitno opozorilo, da starost res že sedi na hrbtu. Gotovo pa ne pomeni pokoja, saj se mi zdi, daje z leta v leto več dela ... Zahvalim se dobrotnikom, ki so na tihem zbrali sredstva in mi kupili ortopedsko posteljo. Če sem pravilno zvedel, gre največja zasluga Smrdelovi Anici, zato njej posebna zahvala! Že pred nekaj leti je taka “akcija” stekla, a takrat je bila izdelava take postelje še v začetkih in zato precej draga zadeva. Ko sem zvedel za namero, se mi je posrečilo stvar obrniti in nabrani denar dati prepotrebnemu Skladu za bodoči Dom počitka. Zdaj pa sem za dar zvedel šele, ko je postelja že stala sredi naše govorilnice. Bog povrni vsem! Čas spanja ni sicer nič daljši, a moram priznati, da zdaj zares odlično spim. + Tik pred Marijinim praznikom, v ponedeljek 14. avgusta, je v bolnišnici melbournskega okraja West Footscray zapustila solzno dolino MARIJA LAVRENČIČ. Bila je lepo pripravljena, saj je zelo cenila, da smo ji sleherni mesec ob priliki maše v St. Albansu prinesli sveto obhajilo. Dolgo je bolehala na srcu, ki je končno odpovedalo. A kljub bolezni ni znala mirovati: njene roke so kar naprej delale kako ročno delo. Blaga pokojnica je bila rojena 31. avgusta 1913 v Podbeli pri Breginju, v Lavrenčičevi družini. Leta 1934 seje poročila s Hermanom istega priimka, doma iz Logja. Sedemletni sinko se jima je ponesrečil z granato, obe hčerki pa sta s starši leta 1947 prišli v Italijo. Z družino je bila tudi Marijina ostarela mati in Hermanov oče. Dve leti so v Italiji čakali na izselitev in so medtem pokopali mater. Nato so emigrirali v Avstralijo in se ustalili v Melbournu, najprej v okraju Collingwood, nato na lastnem domu v Braybrooku. Po moževi smrti leta 1970 je bila pokojnica pri hčerki Vidi v Rosanni, po njeni smrti pred nekaj leti pa pri hčerki Veri v St. Albansu. Pogrebna maša je bila v četrtek 17. avgusta v cerkvi Srca Jezusovega v St. Albansu, pokopali pa smo pokojno mamo na Memorial Park v North Altoni, kjer bodo njeni zemski ostanki čakali vstajenja. R.I.P. Iskreno sožalje domačim! V sredo 23. avgusta pa je po težki in večmesečni bolezni zaključila svojo zemsko pot ANTONIJA BRNE. Umrla je na svojem domu v North Altoni, kjer je na dan smrti še pri polni zavesti prejela svete zakramente. Pokojnica je bila doma iz Podgraj pri Ilirski Bistrici, kjer je bila rojena 30. aprila 1929 v družini Baričič. Leta 1951 se je poročila z Antonom Brne-tom iz Zabič. Družina je emigrirala v Avstralijo leta 1969. Od treh otrok je Anica že pokojna, Marija in Stojan pa sta si že ustvarila svoji družini. Rožnega venca ob krsti v naši cerkvi na nedeljo 27. avgusta zvečer se je udeležilo veliko število znancev, enako pogrebne maše naslednji dan. Nato smo krsto spremili na keilorsko pokopališče, kjer je blaga pokojnica dobila zadnji domek na tem svetu. - Naj dobri Bog potolaži domače, mami pa da večni pokoj! + Letošnja Očetovska proslava na prvo septembrsko nedeljo je lepo uspela in zahvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali, naj bo na odru ali pri postrežbi. Nastopili so otroci Slomškove šole s prizorom, deklamacijami in petjem, Glasniki in naša folklorna skupina “Rožmarin”. Prijetno so zaigrali Petelinov Franci ter oče in sin K oje. In Plesničarjev Markoje bil po dolgem času spet na odru, da je spremljal s harmoniko nečaka in nečakinjo. Simon Grilj pa je spremljal s harmoniko posebno plesno in pevsko zabavno točko v narodnih nošah (ženskih in moških), ki sojo pripravile očetom žene, od katerih mnoge še niso bile nikoli na odru. Prostovoljne prispevke (330 dolaijev) pri vhodu smo tokrat namenili fondu za študij slovenskega jezika na Macquarie univerzi v Sydneyu. + Ne morem še poročati o dnevu upokojencev in o uspehu Walkathona, kakor tudi ne o praznovanju ob- letnice Baragovega doma. To srečanje bivših Baragov-cev in njih družin bo na soboto 23. septembra zvečer in še enkrat vabim vse k udeležbi. Cim več nas bo,tem bolj bo prijetno. Ansambel Karantanija bo poskrbel za domače melodije. Na družabnem večeru ste dobrodošli tudi cerkveni pevci, Glasniki, člani folklorne skupine in ministranti s starši ter vsi, ki kakor koli sodelujete pri delovanju našega središča. + Na prvo nedeljo v oktobru (1. okt.) ob 2.30 je v stolnici sv. Patrika vsakoletna škofova maša raznih narodnosti, ki tvorijo versko skupnost melbournske nadškofije. Tudi mi bomo tam z narodnimi nošami in zastavami. Po bogoslužju bo čajanka v dvorani stol-ničnega centra. Kot ostale narodnosti smo tudi mi naprošeni, da prinesemo kaj domačega peciva. Vsaka narodnost ima svojo mizo dobrot, ki so na razpolago za pokušanje ob čaju ali kavi. + Dva avtobusa odhajata od nas prvi teden oktobra proti Adelaidi na letošnji Mladinski koncert. Je še nekaj mest praznih. Glasnike in člane folklorne skupine “Rožmarin” stane vožnja deset dolaijev, drugo bo pokrito iz skupne blagajne. Za ostale stane vožnja 65 dolarjev, za upokojence in otroke pa le 55 dolaijev. Prenočišč je nekaj na razpolago pri tamkajšnjih rojakih, rezervirali pa smo tudi mesta v motelu. Cena je 30 dolaijev na osebo za dve noči. — Odhod bo v petek 6. oktobra zjutraj ob 6.30 izpred cerkve, vrnitev pa je predvidena za nedeljo okrog enajste ure zvečer. + P. Toni, ki odhaja na novo službeno mesto v Ljubljano in študij slavistike na ljubljanski univerzi, bo odletel iz Melbourna 11. oktobra. Ker bo v nedeljo pred odhodom na koncertu v Adelaidi, bo za mnoge edina prilika poslovitve na nedeljo 1. oktobra pri oz. po deseti maši. — Naj mu izrečem tudi tu zahvalo za skoraj triletno delo in srečno pot! Bog s teboj, Toni! Prizorček otrok melbournske Slomškove šole na letošnji Očetovski proslavi IZPOD TRIGLAVA __________________i “TRIGLAVSKI ŽUPNIK” - Jakob Aljaž je dobil ob priliki stoletnice prihoda na Dovje, kjer je župni-koval dolgih 38 let, tri metre visok spomenik. Odkri- li so ga 27. avgusta na Dovjem, akcijo zanj pa je začel in srečno izvedel sedanji dovški župnik Urbanija. Kip je izdelal beograjski kipar Njeboša Mitrič. A najlepši Aljažev spomenik pa že dolgo stoji: to je Aljažev stolp vrh očaka Triglava, ki je bil njegova zamisel ter je z njo dovški župnik poudaril, daje Triglav slovenski in bo slovenski tudi ostal. Ob mislih na Aljažev stolp: zadnje fotografije z vrha Triglava kažejo, da na Aljaževem stolpu ni več rdeče zvezde, ki ga je “krasila” vsa povojna leta. Njegova stožčasta streha ima slovensko zastavico, ki vsemu svetu priča, da se deželi pod Triglavom morda le obetajo boljši časi... OGLEJ je bil dolga stoletja versko središče, pod katerega je svoj čas cerkveno-pravno spadal dobršen del slovenskega ozemlja. Letos je tam do srede oktobra odprta arheološka razstava o zvezah med Oglejem in Ljubljano v obdobju od prazgodovine do srednjega veka. Razstavljenih je 800 eksponatov iz ljubljanskega Mestnega muzeja. SREČANJE TREH DEŽEL je bilo letos spet pri Mariji Pomagaj na Brezjah in sicer v soboto 19. avgusta. Poleg slovenskih romarjev od doma in obeh zamejstev je priromalo na Brezje precej nemško govorečih Avstrijcev, z druge strani pa so prišli Italijani in Furlani. Bogoslužje in petje je potekalo v štirih jezikih. Iz celovške in videmske škofije so prišli romarji s svojimi zbori, za slovensko petje pa so poskrbeli združeni pevski zbori gorenjskih župnij. Enotna misel letošnjega srečanja je bila: MIR V PRAVIČNOSTI. Romanja se je udeležilo nad 4000 vernikov, sedem škofov in nad sto duhovnikov. Zbor somaševalcev je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Kot veliki pobudnik tega razveseljivega srečanja treh dežel je na koncu svojega nagovora dejal: “Moja iskrena želja je, da bi vsi, ki ste prišli na srečanje treh dežel, vzeli s seboj novo upanje in novo veselje in da bi za to pridobili še druge. Samo v taki svobodni odločenosti in osebnem prepričanju bomo mogli graditi novo Evropo bratstva, enakopravnosti in svobode in utrjevati mir v pravičnosti ter zidati EVROPSKO HIŠO, v kateri se bodo vsi dobro počutili.” NA SVETIH VIŠARJAH je bilo v nedeljo 6. av-avgusta prvo slovensko evropsko srečanje, ki ga je organiziral Svet slovenskih katoliških laikov zahodne Evrope. Udeležba je presenetila tudi največje optimiste, saj se je zbralo nad 500 Slovencev iz vseh delov Evrope, pa tudi prekooceanske dežele so imele svoje zastopnike. Avstralijo je zastopal p. Valerijan Jenko. Somaševanje petnajstih duhovnikov je vodil koprski škof dr. Metod Pirih, ki je pri slovenski škofovski konferenci odgovoren za Slovence po svetu. Predsednik Sveta slovenskih katoliških laikov zahodne Evrope je dr. Branko Zorn iz Pariza, tajnik pa Peter Curie iz Belgije, kije na koncu maše navzoče seznanil s cilji in delom združenja. Poročilo tega srečanja konča takole: Ob pesmi in vrisku se je srečanje Slovencev na Višaijah nadaljeva- lo do večernih ur in se končalo s sklepom, da bodo takšna srečanja odslej redno vsako leto. V RADOVLJICI, rojstnem kraju Antona Tomaža Linharta, se že nekaj časa pripravljajo na praznovanje Linhartovih jubilejev. Letos namreč mineva dvesto let od prve uprizoritve slovenske ljudske komedije Županova Micka, prihodnje leto pa bo dvestoletnica Linhartovega najboljšega dramskega dela Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Nato bosta sledila še dva jubileja: leta 1992 bo minilo dvesto let od zasnovanja slovenskega ljudskega založništva, leta 1995 pa dvesto let od Linhartove prezgodnje smrti. V slovenski kulturi bodo to leto razglasili za Linhartovo. SEDEMDESETLETNICO je praznoval v Ljubljani Zavod za slepo in slabovidno mladino. Proslavili so jo s slavnostno akademijo, na kateri so tudi podelili državna odlikovanja in razna druga priznanja sedanjim in nekdanjim uslužbencem. KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA v Celovcu se med počitniškim časom posebej posveča tudi ohranjevanju slovenskega jezika. Že pred poletno šolo slovenskega jezika, ki jo že več let prirejajo v matični domovini, so na zamejskem Koroškem organizirali tečaje slovenskega jezika za otroke naših izseljencev. Letos pa so poskrbeli tudi za svojo zamejsko mladino, saj je ohranjevanje materinega jezika v narodni manjšini dokaj naporno. Organizirali so tritedenske “jezikovne počitnice” v Novem mestu. Otroci — bilo jih je 24 — so stanovali po družinah, ki imajo otroke približno iste starosti. Tako so se lažje med seboj zbližali, se igrali, pogovarjali, peli, šli na izlet ali sprehod v naravo. Za učni del sporeda so poskrbele učiteljice osnovne šole Grm. V spored počitnic so vključili tudi ogled Novega mesta od kapiteljske cerkve do Jakčeve galerije, pa tudi izlet na Trško goro, v Kostanjevico, Pleterje ter Šmarješke in Dolenjske toplice. Celovška Krščanska kulturna zveza je imela tovrstne počitnice v Sloveniji že vrsto let v načrtu, a razmere takrat še niso bile zrele za kaj takega. Nekateri pravijo, da je morda še zdaj prekmalu, a splošno mnenje je, da so te prve “jezikovne počitnice” dobro uspele. Ko so bile že v teku, so jim tudi sredstva družbenega obveščanja namenila precej pozornosti. Zakaj pa so Korošci izbrali ravno Novo mesto za tovrstne počitnice? Zastopnik KKZ in neposredni voditelj skupine koroške mladine Franc Tomažič je odgovoril takole: Izvedenci za jezikovna vprašanja so nam dejali, da prav v Novem mestu in okolici govorijo najbolj čist slovenski jezik, ljudje pa so odprti in družabni, gostoljubni in plemeniti. Torej vsestranska šola za našo koroško mladino ... PRIMORSKI SLOVENCI se bodo morda spomnili iz kratic sestavljene besede TIGR (Trst — Istra - Gorica — Reka), ki je predstavljala slovensko iredentistično narodno organizacijo, ki je začela delovati po pr- vi svetovni vojni v slovenskih krajih, zasedenih po Italiji. Tajna organizacija se je borila proti italijanskemu fašizmu, a kot beremo v zamejskem Katoliškem glasu, bi ji zdaj radi dodali tudi “levičarske revolucionarne ideje”. O tej organizaciji se tudi v Sloveniji zadnje čase sme več pisati, a vedno le v okviru partije, kar pa je navadna zgodovinska potvorba. Dejansko komunistična partija ves čas o TIGR-u ni hotela niti slišati, ker ji ideološko ni odgovarjal. Partija tudi molči o Tigrovcu Danilu Zelenu, ki je padel ob italijanskem napadu na lovsko kočo na Dolenjskem v maju 1941, ko še ni bilo ne OF in ne partizanov. Ravno nasprotno: partija je takrat še z molkom sodelovala z okupatorjem, ker je bil še v. veljavi Stalinov dogovor s Hitlerjem. Lahko celo rečemo: če bi TIGR vodil naše narodno-osvobodilno gibanje, bi najbrž ne bilo revolucije in njenih nepotrebnih žrtev, današnje slovenske meje pa bi bile zelo verjetno vse drugačne in pravičnejše ... GIBANJE ZELENIH je zajelo tudi našo matično domovino. “Zelenci” so imeli svoj ustanovni občni zbor ter izvolili za prvega predsednika dr. Dušana Pluta. Njih geslo je: Za zeleno Slovenijo, Jugoslavijo, Evropo, za zeleni planet! Ogrevajo se za “neonesnaženo Slovenijo zadovoljnih ljudi”, zarnir doma in po svetu, ki naj bo brez jedrskega orožja in brez armad, razen mirovne sile Organizacije združenih narodov. ALBANCE so Srbi končno ukrotili v “izolacijo” in orožjem, Slovence pa hočejo vlačiti po zobeh po vsem svetu. Srbski pisatelj in Titov življenjepisec Dedijer, ki je preživel dolga leta v Sloveniji, se je zdaj obrnil proti njim. Pri Russelovem razsodišču v Oslu je ustanovil posebno komisijo, ki naj razišče in po- trdi njegove obtožbe nad Slovenci. Po njem Slovenci grdo kršijo človekove pravice nacionalnih in verskih manjšin v Sloveniji. Zlasti se je Dedijer z vso silo znesel nad “klerikalci”, ki jim je naprtil vse, kar se danes dogaja v Sloveniji, od nacionalizma, šovinizma, sovraštva do Srbov, preganjanja manjšin itd. Njemu, Srbom in komunističnim sopotnikom je očitno demokratizacija Slovenije preveč. Treba se je bilo znesti nad Slovenci — morda jih bo pa ustrahovanje ugnalo ... LJUBLJANSKA STOLNICA je od tal do vrha kupole pokrita z opaži, o prenovitvi njenih zvonikov pa smo že pred meseci poročali. Zdaj je na vrsti njena ostala zunanjost, ki je bila tudi potrebna temeljitega posega obnove. Gradbinci iz Kranja jo bodo oblekli z novim ometom, saj stari je že dolga leta na vseh koncih odpadal. V svoji revščini je drugače veličastna stavba že precej let izstopala iz panorame slovenske prestolice. Zdaj bo temu zadoščeno in stolni župnik že tudi trka na dobra srca ljubljanskih vernikov, naj pomagajo s svojimi darovi. Stroški bodo ogromni. V zadnjem Vodniku po Ljubljani je o stolnici med drugim zapisano, da “predstavlja ključni spomenik baročne dobe v Ljubljani kot pomembna kiparska, slikarska in arhitekturna celota”. Res je že čas, da spet postane okras Ljubljane, vreden gornjega opisa. ZANIMIVA ljubljanska prireditev, četudi jo je nedavno kopiral tudi Maribor, je bila letos spet Foto antika. Ta razstava je že dvanajstič zbrala na Trgu francoske revolucije razne domače in tuje fotografe, poklicne in amaterske. Ljubitelji fotografiranja so si lahko ogledali stare fotografske predmete, od katerih so bili nekateri tudi naprodaj. Tako je bilo kar precej barantanja, kar je zanimanje za razstavo še povečalo. MelbournskinT rojakom je na uslugo ! ZOBNI TEHNIK — DENTAL TECHNICIAN ' LUBI PIRNAT i 18 WRIDGWAY A VE., BURWOOD, Vic. • Telefon: 288 4159 • Izdelava umetnega zobovja in vsa popravila. I Full denture service and repairs. ! • Otroški in družinski portreti na domu • Poroke v domačem okolju ali po želji • Posebni družinski prazniki - rojstni dnevi, zaroke, obletnice in sličho • Priporoča sc vam vaš rojak Simon Novak ------------------- Melbourne, _ __ 0 _ _ _ Simon Novak Victoria 367 o4U5 Sveto pismo v našem slovJtvu BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN UČINKOVITA VLADIMIR TRUHLAR (1912 - 1977) je živel nekje na previsu med Slovenijo doma in Slovenijo v svetu. Obe vojni stn ga pognali z doma. Po drugi vojni je kar petindvajset let predaval na gregorijanski univerzi v Rimu. Kol profesor duhovne teologije je uveljavil novo smer duhovnosti, ki temelji na izkustvenem doživljanju Boga. Napisal je vrsto knjig, razprav in člankov v raznih evropskih jezikih, ki obravnavajo to področje. Sadov njegovega dela je bil deležen tudi slovenski narod, saj je Truhlar pred vrnitvijo domov pripravil slovensko izdajo Leksikona duhovnosti (1974). Če bi kdo bral le to njegovo knjigo, bi lahko zaslutil, da Truhlar ni bil le znanstvenik - teolog. To, kar je kot duhovnik in profesor poučeval v rimskih letih, je zaslutil že v svojih dijaških letih kot pesnik. Pri Truhlarju se duhovnost in pesništvo neprestano prepletata. Že prve pesmi, objavljene v Žaru, Domu in svetu ter drugod so bile duhovno obarvane. Vse njegove kasnejše zbirke sledijo tej usmeritvi: Nova zemlja (1958) in Rdeče Bivanje (1961) sta izšli pri SKA v Argentini, v Sloveniji pa V dnevih šumi ocean (1969), Luč iz črne prsti (1973) in po njegovi smrti še Kri in Motno rdeči glas (1979). Svetopisemski motivi so v Truhlarjevih pesmih dokaj pogosti. Če vemo, kaj Truhlarju pomeni božja beseda, se tem pesmim laže približamo. V svoji knjigi Pokoncilski katoliški etos (196 7) razlaga, da razodetje ni le posredovanje stavkov o Bogu, ampak božji nagovor človeku. Tako krščansko poslušanje in branje božje besede ni le sprejemanje izjav o Bogu, ampak vstop v živi stik z Bogom in v izkustveno življenje z njim. Svetopisemski pisatelji so to, kar so zapisali, preje izkusili. Resnično branje božje besede nas pripelje do podoživljanja njegovega izkustva, ki postane naše osebno izkustvo. Preberite pesem Fragmenti o desnem razbojniku, ki je zgoraj d okvirju. Na prvi pogled je to težka, nerazumljiva pesem. Po besedah iz Lukovega evangelija spoznamo, za kateri dogodek gre. Poskusite si priklicati v spomin dogodek na Golgoti in še enkrat preberite pesem. Morda vas bo vznemirilo le nekaj besed. Te besede so le rahli okovi, ki priklepajo nase dosti globljo misel. Če ob besedah utihnemo in skušamo brati med njimi, se nam vse sku/xij še bolj odmakne. Le Jezusove besede desnemu razbojniku — Še danes boš z menoj v raju — so jasne, žive; kol da so pravkar FRAGMENTI O DESNEM RAZBOJNIKU /VI»,Tlir Truhlar/ Srce je do kraja razdejano. A nobene žalostinke v motni zeleni pepel, nobenega belega klica po Živi Vodi. Srce ne ve za svoje razdejanje. II Zeleni pepel je povišan na križ. Kerub usmiljeni, brani pred zlobo oči to razdejanje, grlica, za plahutanje svojih peruti ga sočutno skrij! KaKj'hi sobnem pepelu zasy vcxiakil- IV e danes boš z menoj raju. Sve ■ 9 TRAWALLA AVE., THOMASTOWN,VIC. • I Telefon: 359 5509 J doma: 478 5375 in 478 4726 > i > l Nagrobne spomenike izvršujemo po dogovoru. > , Garancija za vsako naie delol > < m —» w*r w stralsko mesto na sliki nekje v tej številki; 18. rimski cesar, pod čigar vladavino je imel rimski imperij največji obseg; 20. drugo ime za skuter, manjše motorno vozilo; 21. triindvajseta in devetnajsta črka slovenske abecede; 23. začetnik človeškega rodu; 24. potočna žival; 25. kratica za "neimenovani"; 26. otroški izraz za očeta; 27. snažilec; 30. hrib nad Atenami. Navpično: 1. prebivalci nekdanje Prusije; 2. iz zelo uporabnega gradiva; 3. tujka 'za pripovednika v literaturi; 4. orožje; 5. nemški zaimek; 6. skrajni konec kopnega; 7. delavec v jeklarni; 8. moško ime; 13. lovec na žabe; 14. precej pogosto angleško moško ime; 16. ime, naziv, tudi pojav; 17. velika dvorana; 18. zelo starinski naziv za ječo; 19. oče, roditelj; 21. stara dolžinska mera; 22. osnutek/ shema; 24. preprost plug; 26. značilna oseba, ki izstopa; 28. kratica za "svojeročno"; 29. kazalni zaimek. Rešitev pošljite na uredništvo do 9. oktobra! SMEH JE ZDRAV CELČ OB SODOBNI LJUDSKI MODROSTI. . . /Uvoženo k nam iz Slovenije/ + Nič nam ne manjka; vse smo že davno izgubili. + Lahko je občudovati preteklost. Težje je pozabiti na prihodnost. + Komaj vsak deseti je član partije, čeprav smo se dogovorili, da bomo vsi srečni. + Kdaj bomo prišli tako daleč, da bomo lahko šli na-prej? + Tudi ko sodijo narodu, se glasi sodba: V imenu ljudstva. + Država se bori proti alkoholizmu tako, da nikoli ne natoči državljanom čistega vina. + Na kulturnem polju je pridelek tem manjši, čim več je na njem gnoja. + Dandanes je laže držati pokonci prazno kot pa polno glavo. K oglasu na levi naj dodam, da so MISLI sprejele prodajo knjige VENETI NAŠI DA VNI PREDNIKI v Avstraliji. Deset izvodov je že na poti. Cena v našem denarju bo okrog trideset dolarjev (poleg poštnine). Naročila sprejema naša uprava. — P. Bazilij dol. KRAŠKI IZLIVI Pesmi Marcele Bole, Melbourne. C ena 7. ISKANJE Pesmi Petra Košaka. Melbourne. Cena 3. dol. CVET LJUBEZNI Pesmi Ivana Lapuha, Melbourne. Cena 4. dol. SVETO PISMO NOVE ZAVEZE v prikupni žepni izdaji. Z opombami in kratko razlago težko razumljivih mest. Cena 6. dolarjev. KRISTJAN MOLI je naslov molitvenika s 305 stranmi. Cena 5. dol. HVALIMO GOSPODA je zbirka ljudskih cerkvenih pesmi (z notami) v obliki molitvenika, z dodatkom stalnih mašnih in drugih molitev. Cena je 5. dol. Ista pesmarica v skrajšani obliki stane 2. dol. HOJA ZA KRISTUSOM je knjižica v obliki molitvenika, ki obsega nesmrtne spise Tomaža Kempčana. Cena 5. dolarjev. SHEPHERD OF THE WILDERNESS Angleški življenjepis misijonarju Baraga v žepni izdaji. Spisal Bernard J. Lambert. Cena 2. dol. DREAM VISIONS Cankarjeva knjiga "Podobe iz sanj” v odličnem angleškem prevodu. Slovenian Research Center . USA. Cena 12,- dol. MEN WHO BUILT THE SNOWY O življenju ob graditvi Snowy Mountains projekta napisal v angleščini Ivan Kobal. Cena 8. dol. THE GLIMMER OF HOPE (Svit upanja) Izšla v angleškem jeziku v samozaložbi pisca Jožeta Komidarja, N.S.W. Obsega spomine na Loško dolino med revolucijo in razmišlja o komunizmu. Cena 6. dol. THE SLOVENIANS FROM THE EARLIEST TIMES V angleščini je napisala slovensko zgodovino Dragica Gelt. S številnimi slikami o-premljena knjiga je izšla v Melbournu. Cena 22. dolarjev. Imamo še več knjig našega matičnega, zamejskega in zdomskega trga. <3 LEPOTE SLOVENSKIH CERKVA je monumentalna knjiga z 283 barvnimi posnetki. Avtor slik je Jože Anderlič, besedilo pa je napisal dr. M. Zadnikar. Cena 49,— dol. GORIŠKE MOHORJEVKE 1989 so na razpolago. Štiri zanimive knjige. vredne branja: Spoštovani (Albino Luciani), PE-FAU Spomini (Miloš Vauhnik), Primorski biografski leksikon (14. snopič) in Koledar z raznimi zanimivimi članki. Cena celotne zbirke je 30. dolarjev. SLOVENSKO AVSTRALSKO DRUŠTVO CANBERRA Inc. pozdravlja vse rojake in bralce MISLI s prisrčnim vabilom: KADAR SE MUDITE V CANBERRI, OBIŠČITE NAS! Vsem rojakom in njih prijateljem sporočamo: nas DOM, poznan pod imenom TRIGLAV, na Irwing Street. PHILLIP (CANBERRA), \ C T . je odprt gostom \sak dan (vključno sobote, nedelje in praznike, razen velikega petka in večera božične vigilije) od I 1.30a.m. do 1 1.45 p.m. Nas bar je odprt od I 1.30 dopoldan dnevno ter nudi (udi številne slovenske pijače. Kuhinja servira okusno domače pripravljeno hrano \sak dan od šestih do devetih zvečer, ob nedeljah pa tudi od poldne do druge ure in od šeste lire zvečer. KADAR SE MUDITE V CANBERRI: DOBRODOŠLI V SLOVENSKEM DOMU! Pri nas Vam bo tudi vselej kdo na razpolago za razile informacije o Canberri in okolici. Naša telefonska številka: (062) 82 1083. SLC'vl 'jr AUSTRALIAN 1 \ FOR ALL YOUR TRAVEL REQUIREMENTS: AIRLINES TOURS CRUISES COACHES ACCOMMODATION TRAVEL INSURANCE PLEASE CONTACT: ANGIE - CHARLES - or ERIC GREGORICH DONVAL RAVEL DONVALE TRAVEL 1042 1044 Doncaster Road, EAST DONCASTER, Victoria 3109 Telefon: H42 5666 Lic. No: 3 0 2 1 8 SLOVENIJA VAS PRIČAKUJE! POLETI DO LJUBLJANE, ZAGREBA, TRSTA in DUNAJA /enako do RIMA, BEOGRADA, FRANKFURTA .. ./ Zelo dobre ekonomske prilike za obisk lepe Slovenije in vseh strani sveta .. . 'DONVALE TRAVEL Pokličite ali obiščite naš urad za podrobnejša pojasnila, da Vam lahko pomagamo pravočasno dobiti potni list in jugoslovansko vizo! Ne pozabite, da je že od leta 1952 ime GREGORICH dobro poznano in na uslugo vsem, ki se odpravljajo na potovanje! PRIDEMO TUDI NA DOM! F.RIC IVAN GREGORICH DONVALE TRAVF.I. 1042—1044 Doncaster Ri>ad, KAST DONCASTER, Vic. 3109 Telefon: 842 5666