1.01 – Izvirni znanstveni članek AnαliZA 02 2018 75 Nenad Miščević Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Miselni eksperimenti – skica teorije1 Miselni eksperimenti so zelo kontrolirana dejanja v domišljiji z natančnim kognitivnim namenom. Kot taki pripadajo širšemu rodu »domišljijskih izvedb v mislih«, ki segajo od zamišljanj z direktnimi praktičnimi nameni vse do zamišljanja v meditaciji. Konkretnost, tj. vpletenost podob v takšnih izvedbah, izboljša njihovo učinkovitost in uporabnost. Ključna vloga v mehanizmih miselnih eksperimentov pripada specializiranim kompetencam, ki ključno pomagajo modelirati zamišljen scenarij in izpeljejo končne intuicijske sodbe. Takšen pogled imenujem zmerna teorija glasu kompetence (ZmeTGlaK). Ker so nekatere kompetence globoke in verjetno vrojene, druge pa povezane bolj z izkoriščanjem empiričnih virov, je celotna spoznavna upravičitev sestavljena iz a priori in a posteriori elementov na zelo strukturiran način. Ključne besede: miselni eksperimenti, intuicije, kompetence, a priori, a posteriori 1. Uvod: uganka miselnih eksperimentov Naj začnem s samo idejo miselnega eksperimenta. Država vsebuje očiten in ne- problematičen primer, Giges in čarobni prstan, ki bo igral skorajda glavno vlogo v tem članku. Da lahko Glavkon demonstrira, da tisti, ki prakticirajo pravičnost, ne delajo tega prostovoljno, temveč zaradi nezmožnosti prakticiranja krivičnosti, predlaga, da si zamislimo osebo, ki ima vso moč, da lahko prakticira krivičnost, ji sledimo v svoji domišljiji in opazujemo, kaj bo takšna oseba storila. Potem lahko v njeno kožo postavimo sebe in tako pridemo do razumevanja, kako bi se večina ljudi obnašala v takšni situaciji. V zgodbi bo takšna moč izhajala iz prstana, ki na- redi lastnika nevidnega, kadar se lastniku to zahoče. Scenarij bo konkreten, s toč- no določeno osebo, Gigesom, kot protagonistom. Prve ugotovitve se bodo nanaša- le samo nanj, naslednje na 'nas' in zadnje, končno, na vse ljudi. Poslušalec/bralec, recimo Protarh, bo prišel do trdnega prepričanja, da bo Giges, neviden mož, de- jansko storil veliko število krivičnih dejanj, ki vključujejo rop, posilstvo in umor. Protarh se lahko potem vpraša, če bi se sam v isti situaciji lahko uprl skušnjavam 1 Besedilo je nastalo s podporo raziskovalnega program št. P6-0144, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Nenad Miščevič 76 in ugotovi, da se ne bi mogel. Iz tega lahko sklepa, vključujoč to, da je Giges povprečen posameznik in da on, Protarh, definitivno ni slabši kot večina njegovih someščanov, da bi večina meščanov storila podobno. In če bi tako ravnala večina prebivalcev Aten, potem bi večina prebivalcev manj kultiviranih krajev prav tako ravnala isto. Torej bi ljudje na splošno ravnali krivično, če ne bi bili ovirani zaradi nekega zunanjega motiva, v tem primeru strahu pred kaznijo. Takšna domišljijska dejanja »v naslanjaču«, opravljena brez dejanskih eksperi- mentov ali opazovanj, ki so usmerjena k iskanju resnice (ali nečemu podobnemu resnici) o nekem problemu, so glavni primeri miselnih eksperimentov ('ME' na kratko). Praviloma se ukvarjajo z neresničnimi situacijami, čeprav bi lahko bili nekateri scenarij resnični ali pa bi jih lahko poustvarili. Konkretna sodba, recimo »Giges bi definitivno zagrešil vsa ta dejanja.« ali »Tudi jaz bi jih zagrešil.«, je pogosto opisana kot 'intuicija'. Gigesov ME je namenjen odkrivanju psiholoških dejstev. V etiki in politični filo- zofiji miselne eksperimente pogosteje uporabljamo za izvabljanje moralnih intui- cij kot za prepričanja o dejstvih. Najpogostejše vprašanje je: »Ali bi takšno in tak- šno dejanje bilo dovoljeno, pravično ali nujno? Takšni ME-i so vseprisotni v etiki in politični filozofiji – pomislimo samo na zelo znane primere, kot so Rawlsova tančica nevednosti, na problem Tramvaja ali na Nozickov stroj za izkušanje – ME-i, zaradi katerih je bilo izpostavljenih veliko problemov. V tem članku bom izpostavil dva pomembna problema, ki se aplicirata na Platonovo strategijo. Prvi je problem tega, kar je v zamišljenem scenariju nov element in kaj, predvsem im- plicitno, ostane nespremenjeno. Ko Giges postane neviden, obdrži tako svoje tele- sne sposobnosti (lahko odstrani materialne predmete, vihti meč in se zelo uspešno ljubi s kraljico) kot tudi svoje motivacije (najpomembnejše pri tem je, da ne po- stane kar nenadoma boljša oseba). Če si izposodimo terminologijo iz filozofije znanosti – nekatere spremenljivke se spremenijo (vidljivost), ostale ostanejo fik- sne (telesna moč, karakter). Vendar, ali je nastala situacija verjetna in kredibilna? Nam pove nekaj o tem, kakšni dejansko smo? Julian Baggini (2007) to imenuje problem 'kontroliranja spremenljivk' in kmalu si bomo ogledali, kako je bil ta problem opažen, čeprav ne v celoti, že v helenističnih časih. Alternativna možnost opisovanja problema je primerjanje predstavljenega scenarija s 'protidejstvenim scenarijem' (ali celo 'svetom'). Avtorji, kot so Williamson (2007), bi se namreč vprašali, kako se takšna situacija razlikuje od dejanske in kako daleč od dejanske situacije je. Zdi se, da bi situacija morala biti najbližje dejanskemu svetu s samo eno veliko spremembo, tj. nevidnostjo, in z nekaj majhnimi spremembami, ki iz tega sledijo (Giges morda hodi naokrog gol, saj ga nihče ne vidi). Tipični ME-i so predstavljeni kot dialog. Zagovornik eksperimenta postavi relevantno vprašanje – rekli mu bomo 'zagovornik' ali pa 'izpraševalec', kadar bomo želeli poudariti aspekt postavljanja vprašanj. Sogovornica gre skozi proces refleksije in poda od- govor. Rekli ji bomo 'sogovornica' ali 'eksperimentalni subjekt', oba sodelujoča pa bomo imenovali 'eksperimentatorja'. V mnogih primerih bosta oba eksperimenta- Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 77 torja, zagovornik in sogovornica, ista oseba: filozofinja si postavi vprašanje, gre skozi proces refleksije in pride do odgovora. Tukaj je prekrasen, domiseln miselni eksperiment nizozemskega matematika Si- mona Stevina, ki je bil objavljen leta 1586 v njegovi knjigi Book of the Elements of the Art of Weighing, preko katerega je izpeljal pogoj za ravnovesje sil na klan- cu. (za podroben opis glej Brown, 1991: 4) ME se začne s splošnim problemom: zamisliti si moramo dve površini (brez trenja), ki tvorita obliko prizme in sta oviti s povezanimi utežmi, podobno kot veriga. Kako se bo veriga premikala? Morda se ne bo premaknila ali pa se bo premaknila v smeri večje teže ali v smeri bolj strmega klanca. Stevin na tej točki predlaga, naj si zamislimo, da verigo na dnu povežemo. Spodaj je slika takšnega zamišljanja. Vprašanje: »Ali bi se veriga v Stevinovem primeru še naprej premikala?« Pravi- len odgovor: »Ne!« Chomsky in njegovi privrženci so popularizirali analogijo takšne vrste filozofskih 'vpogledov' s spontanimi vpogledi naivnih govorcev o lingvističnih vsebinah. Filozofi vpogledom takšne vrste pravijo 'intuicije', lingvisti podobno govorijo o preprostih vpogledih osebe o njihovem maternem jeziku. Od kod torej pridejo in- tuicije? Ali so navadno upravičene in kaj jih upraviči? Kaj je njihova vloga v zna- nosti in filozofij? So potrebne, morda celo nepogrešljive ali so samo uporabne in dobrodošle ali pa sistematsko zavajajoče in nepotrebne v teh dveh disciplinah? Nenad Miščevič 78 V filozofiji je največ pozornosti bilo usmerjene na zadnjega izmed zgodnjih stadi- jev ME-a, tj. na intuicijo, ki naj bi bila rezultat ME-a. Kaj je ta intuicija? Od kod pride? To so glavni deskriptivno-pojasnjevalni problemi, ki vodijo filozofe v na- daljnje vsebine o upravičevanju miselno-eksperimentalnih intuitivnih prepričanj ljudi. James R. Brown je te uganke korektno naštel:  Naloga 1: Ne obstajajo nobeni novi empirični podatki (na primer, Brown, 1991: 101). Kako se torej lahko učimo iz tega?  Naloga 2: Pojasni, kaj naredi miselne eksperimente superiorne v primer- javi z deduktivno alternativo (če ta obstaja) z ozirom na hevristično moč, očitnost in lahkoto.  Naloga 3: Pojasni dejstvo, da učenje preko miselnih eksperimentov 'ni primer opazovanja starih empiričnih podatkov na nov način'.  Naloga 4: Pojasni dejstvo, da učenje preko miselnih eksperimentov ne izgleda kot normalno induktivno učenje. Da lahko odgovorimo na pravkar naštete probleme, si moramo ogledati, kaj je predhodnik intuicije v 'biografiji' ME-a, kognitivne mehanizme, ki so podlaga uporabnim domišljijskim izvedbam in še posebej uporabnim ME-om. Predlagali bomo zmerno teorijo glasu kompetence. To bo glavna naloga tega članka. 2. Miselni eksperimenti in mentalno modeliranje Dve in pol desetletji nazaj sem predlagal, da izvajalci ME-ov pravzaprav uporab- ljajo mentalne modele v svojih dejanjih v domišljiji in tako pridejo do védenja skozi modeliranje v domišljiji. Zamišljanje in grajenje modela gresta z roko v ro- ki. Opazil sem, da so tipični primeri mentalnih modelov vključeni pri razumeva- nju zgodb ali v običajnem načrtovanju aktivnosti. Ko bralka naleti na opis situaci- je, zgradi model, kvaziprostorsko 'sliko'. Ko pripovedovalec zgodbe doda nove podrobnosti, se model posodobi. Ozadni pogoji so diktirani s strani znanja, ki ga ima bralka o svetu. (Miščević, 1992). Ugotovil sem tudi, da je veliko problemov lažje rešiti v mentalnih modelih kot ustno. Manipuliranje mentalnih modelov omogoči filozofinji neke vrste 'pogled' na spremembe v situaciji. Je blizu izkuš- nje, ne le z ozirom na 'občutek', temveč tudi, kar je dosti bolj pomembno, z ozi- rom na konkretnost in specifičnost. Rešitev problema in odgovor na vprašanje ME-a je 'vidna' in to prav zaradi posebnosti medija. Kako takšno manipuliranje izgleda?2 2 Hvala Majdi Trobok in Nenadu Smokroviću, da sta vztrajala (na konferenci v avgustu 2018), da naj na tej točki ponudim pojasnilo le-tega. Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 79 Vzemimo Stevinovo verigo. Eksperimentator razmišlja o protidejstveni domnevi, da je predstavljena, točno določena situacija prisotna. Kaj bi se zgodilo? Osnovna domneva v eksperimentatorjevi poljudni fiziki je, da obstajata dve možnosti: ali se bo veriga premikala v krogu ali pa bo obstala (brez norih gibanj, kot so letenje in podobno). Če se veriga premakne, potem bo, glede na konfiguracijo, ki ji bomo rekli konfi- guracija 1, po nekaj korakih končala v popolnoma podobni konfiguraciji 2. Števi- lo krogel na verigi na levi bo manjše kot število krogel na desni. Ali se bo potem premaknila? No, karkoli je povzročilo, da se je premaknila iz konfiguracije 1 v konfiguracijo 2, bo povzročilo, da se premakne na naslednjo, recimo konfiguraci- jo 3. Ampak pri konfiguraciji 3 ne bo nobene razlike. Tako se bo premaknila do naslednje in naslednje in naslednje … Kakšna je vloga sklepanja in domišljije v teh korakih? Mislim, da je zelo po- membno delo opravljeno zgolj s strani prostorskega zamišljanja. Eksperimentator se premika od 1 do 2 do 3 v svoji domišljiji, ki na vsakem koraku ostane konkret- na. Nisem fanatičen glede izključevanja sklepanja – nekaj ga utegne biti prisotne- ga, vendar je povzročeno in kontrolirano s strani serije treh slik. Potem pride splošna poanta: ker je vse isto, ni razloga, da bi se veriga kadarkoli ustavila. To morda spada bolj pod sklepanje, vendar ne nujno: lahko greste skozi konfiguracije, nič vas ne ustavi in potem 'čutite', da bo to šlo v neskončnost. Na tem ne vztrajam, obstaja debata o ustreznih vlogah 'videnja' in sklepanja v komen- tarjih Kantovega predloga o domišljijskem vpogledu in obe možnosti sta še aktu- alni. Kar ostane, je sklepanje. Eksperimentator ve, da je nenehno gibanje nemogoče in iz tega sklepa, da se veriga ne bo premikala v neskončnost; torej sploh ni bilo mogoče, da bi se začela premikati. Edina preostala možnost je, da ni nikdar šla iz konfiguracije 1 v konfiguracijo 2. In to seveda želi Stevin predlagati. Pomislimo sedaj na Einsteinov primer premikajočega se predmeta in si predstav- ljajmo vlak v tem scenariju. Začel bi naj s perspektive zunanjega opazovalca. Opazim, da svetlobo oddajata hkrati leva in desna luč vlaka in vem, da bo dosegla popotnika v istem momentu. Ampak potem moram svoje zamišljanje ponoviti s perspektive znotraj vlaka. Zamislimo si, da se, kot v primeru s perspektive zuna- njega opazovalca, obe luči prižgeta ob istem času T in da se prižgeta sočasno. Se- daj pa sledimo svetlobi, ki potuje proti središču, kjer se nahaja popotnik. Kako hi- tro bosta snopa svetlobe potovala iz notranjosti vlaka? In tukaj se začne sklepanje, začenši z znanjem, da se hitrost nanaša na čas in raz- daljo. Recimo, da se vlak premika iz leve proti desni in tako signal, ki potuje v isti smeri, potuje z normalno hitrostjo svetlobe, c, in s hitrostjo vlaka. Končna hitrost bo višja kot c. Vse to je normalno sklepanje. Potem pa pride dodatna empirična informacija iz Maxwellove teorije: ne obstaja niti ena hitrost v fizičnem svetu, ki Nenad Miščevič 80 je večja kot c. Torej moramo nekaj popraviti. Ostalo je čisto sklepanje, proti- intuitivno za začetnika. Moj predlog je, da je prvi del zgodbe v bistvu odvisen od modeliranja v domišlji- ji. Kritična naloga je sprememba perspektive iz zunanje na notranjo. In to je stor- jeno v povezavi z zamišljenim prostorom, osredotočeno na posamezne predmete, kot so vlak in viri svetlobe – nobeno splošno sklepanje ne opravlja te naloge. Na tej točki želim vzpostaviti pomembno razlikovanje. Govoril bom o mentalnem modeliranju kot o splošnem procesu, vendar bom razlikoval med standardnim grajenjem modela v tretjeosebni perspektivi (jaz, ki si zamišljam verigo, ki je na- taknjena preko prizme) in mentalno simulacijo v prvoosebni perspektivi (jaz, ki si zamišljam, da sem jaz neviden in lahko kradem, posiljujem ipd. brez kakršnihkoli posledic). Najprej si oglejmo grajenje modela. Spomnimo se Brownovih štirih pomembnih vprašanj in poskusimo ponuditi odgovore s sklicevanjem na grajenje modela. Prvič: kako se lahko nekdo nauči neke nove stvari brez novih empiričnih podat- kov? Tukaj podatki pridejo iz naše poljudne fizike in so uporabljeni pri ustvarja- nju modela. Za Stevina je domneva, da se bo veriga premikala v krogu, del naše- ga normalnega zamišljanja vidnega sveta. Ta ‘podatek’, ki je predpostavil, da bo- do vse konfiguracije iste, izhaja iz istega vira – samo predstavljajte si, da se veri- ga premakne za eno mesto v desno in boste to videli! Za podobno stvar gre pri Einsteinovem primeru. Ni problema v tem, da si zamislite vlak na domači želez- niški postaji ali da si zamislite, kako se začne premikati ali da se dejansko premi- ka. Podobno velja za svetlobo in vse ostalo. In navadno lahko prestavimo per- spektivo v domišljiji iz mesta opazovalca do mesta popotnika. Vse to so 'podatki', vendar so dostopni samo iz vašega slojevitega spomina v kombinaciji s pričako- vanji o normalnem obnašanju normalno velikih in poznanih predmetov. Drugič: zakaj so miselni eksperimenti superiorni dedukciji z ozirom na hevristič- no moč, očitnost in enostavnost? Dosti boljši smo v nabiranju svojega privzetega znanja skozi domišljijo kot skozi dedukcijo. Samo poskusite učiti matematiko v osnovni šoli preko dedukcije iz aksiomov. Otroci si želijo primerov in se lahko učijo preko razmišljanja o vizualnih in domišljijskih primerih. Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 81 Tretjič: od kod pride 'izkustveni' element v miselnih eksperimentih? So v misel- nem eksperimentu prisotne nove izkušnje ali kvaziizkušnje in kakšna je njihova narava? Da, domišljijske izkušnje, ki proizvedejo kvaziizkušnje. Isto velja zunaj ME-ov. Zamislite si (da uporabim primer, ki sem ga pred kratkim doživel), da se v vašem stanovanju pojavi nekaj miši in da so edini pripomočki, ki so na voljo za odstranitev miši, koščki kartona, premazani z lepilom. Potrebno jih je razporediti po prostoru, vendar je potrebno tudi paziti, da vaš majhen otrok in vaš pes ne sto- pita na katero izmed njih, zato jih nastavite v ozke prehode, kjer otroci in psi ne pridejo zraven. Ne uporabite analitične geometrije, četudi ste zelo usposobljeni v matematiki – preprosto si zamislite možne poti otroka, psa in miši ter poskusite zasnovati optimalno distribucijo koščkov kartona. V tem zamišljanju kvaziekspe- rimentirate z dvema skupinama: če bo moj pes šel levo, bo katastrofa, če bo šla miš, bo to zadetek v polno. Torej so zahtevani empirični podatki naenkrat na vo- ljo. Četrtič: če je sklepanje v miselnem eksperimentu v glavnem induktivno, kako lahko eliminiramo alternative in pridemo do zaključka tako hitro in zlahka ter za- trdimo zaključek s takšno močjo? Odgovor: ni potrebno eliminirati, saj vaše po- ljudno znanje fizike že eliminira veliko število opcij, za katere bi trdna, akadem- ska znanost zahtevala dejanske eksperimentalne eliminacije. Znanje je vgrajeno v privzete hierarhije, ki narekujejo, kaj je pogosto in pričakovano, ostalo je že bilo eliminirano – delno s strani vrojenega znanja, delno skozi dolgotrajno empirično učenje. Žal je poljudna fizika polna napak, vendar so dobri ME-i tisti, ki uporabi- jo dele, ki napak ne vsebujejo. Kako znanstvenik to doseže? Delno je to stvar sre- če in delno je znanstvenik dovzeten za domneve, ki se bodo morda izkazale za problematične. Alternativno bodo ME-i imeli omejitve: večina naše naivne geo- metrije je o evklidskem prostoru: žal naš prostor ni povsem evklidski. Nobenih misterioznih moči ni potrebnih.3 Preden nadaljujemo, potrebujemo nekaj razlikovanj. Prvo in najpreprostejše je že bilo omenjeno – zavestno in podzavestno modeliranje. Bolj zahtevno razlikovanje znotraj prve podvrste se nanaša na običajno mentalno modeliranje (zamišljanje tramvaja in potencialnih žrtev) in kar se v znanosti imenuje 'modeliranje', kon- kretno formacija matematičnih vzorcev, ki bi naj bila 'model' situacije ali procesa, ki se preučuje.4 3 David Davies je opisal mojo pozicijo kot zmerno inflacijsko. Strinjam se z njim in se mu zahvaljujem. 4 Glej Williamson, T. (v tisku). »Model Building in Philosophy«. V Blackford, R. in Broderic, D. (ur.), Philosophy’s Future: The Problem of Philosophical Progress. Oxford: Wiley-Blackwell. Dostop: http://media.philosophy.ox.ac.uk/assets/pdf_file/0008/38393/Blackford.pdf. Nenad Miščevič 82 Končno lahko na nivoju standardnega konstruiranja modelov razlikujemo med zgolj reprodukcijskim modeliranjem in produktivno-kreativnim modeliranjem. ME-i, ki zahtevajo slednje, bi morali biti težji kot tisti, ki se ukvarjajo z dobro po- znanimi in rutinskimi temami. Katere sposobnosti so osnova za običajno grajenje modela, predvsem v grajenju modelov v filozofiji in znanosti? Najbrž neke splošne sposobnosti, kot so inteli- genca in spomin. Potem potrebujemo sposobnost obravnavanja protidejstvenih si- tuacij, ki je specializirana v svoji funkciji, vendar splošna v specifičnih domenah. Verjetno potrebujemo tudi kar nekaj specializiranih sposobnosti. Tukaj se začne naš predlog zmerne teorije glasu kompetence. Da lahko odgovorimo na vprašanja, ki se ubadajo z gramatičnimi vsebinami, po- trebujemo lingvistične kompetence. Za ME-e v fiziki potrebujemo prostorske kompetence in sposobnost manipuliranja poljudne fizike (vzemimo Galilejev ME prostega pada kot osrednji primer). Za Tezejevo ladjo in Zamenjavo možganov potrebujemo splošno razumevanje identitete in časa, spremembe in vztrajnost (obstojnost) – to je lahko morda del našega najbolj splošnega razumevanja sveta, nas samih itd. Potrebujemo tudi 'naivno metafiziko' običajnih materialnih predme- tov, oseb in ostalega. Moj osebno najljubši opis, ki ilustrira te kompetence, je povzet v naslednji parafrazi J. L. Austina (kjer je termin 'besede' zamenjan s ter- minom 'koncepti'): zaloga naših najglobljih konceptov uteleša vsa razlikovanja, ki so bila ljudem vredna ilustrirati in povezave, ki jih je po njihovem bilo vredno na- rediti v življenjskih dobah mnogo generacij. Ti koncepti so definitivno številnejši, bolj zdravi, saj so prestali naporne in dolge teste 'preživetja najmočnejšega' in bolj subtilni, vsaj v običajnih in smiselnih praktičnih zadevah, kot katerikoli, ki bi si jih lahko v tem trenutku namislila ti ali jaz. (Austin, 1970: 182) Ta nakopičena modrost omogoči filozofu, da predvidi izkustvo iz naslanjača. Hkrati dvojna zmo- tljivost teh intuicij kaže na omejenost filozofske avtonomije – raziskava iz nasla- njača bi morala biti odprta popravkom s strani empirične znanosti. Prav tako lahko naša vrojena obdarjenost morda vsaj pojasni izvir kapacitete za intuicijo in začetne stadije formacije naših intuicijskih stanj z njihovimi vsebina- mi. Na primer, morda je sestavljena iz vrojenih struktur, kjer nekatere ustrezajo Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 83 konceptom in nekatere vrojenim, prostorsko-časovnim 'okvirom', ki so zadolženi za vrojen prostorsko-geometrični 'know-how'. To pojasni določene objektivne ve- ljavnosti naših intuicij. Kakorkoli, nativizem bi moral biti omejen na izvor siste- ma in na relativno začetne stadije procesiranja. Inteligentni nativist-adaptacijonist bi moral pustiti veliko prostora za vpliv s strani individualnega empiričnega uče- nja, ki lahko spodrine tudi nekatere zelo globoko vtisnjene predsodke v njihovo nasprotje. In najpomembnejše, intuicija je dvakrat zmotljiva. Lahko napačno predstavi vsebino našega kognitivnega aparata in je tako notranje zmotljiva. Ven- dar so tudi konteksti sami – vključno z njihovim jedrom, vrojenimi domnevami – lahko zmotljivi, kar prinese zunanjo zmotljivost intuicij. Naša vrojena geometrija je morda napačna, naša morda vrojena poljudna fizika definitivno je. Pomislimo sedaj na sposobnosti, povezane z normami in vrednotami. Pri epistem- skih kognitivnih stanjih potrebujemo normativno ozadje ocenjevanja načinov tvorjenja prepričanj in kompetence v prepoznavanju epistemskih statusov, še po- sebej védenja. Za modeliranje človeško-socialnih relacij potrebujemo specializi- rane kompetence za razumevanje, grajenje modela in simulacijo. Še bolj po- membno, za moralne sodbe potrebujemo svoje moralne kompetence, karkoli že to so, moralno slovnico ali moralni čut ali pa kakšno tretjo sposobnost. Karkoli že to je, je zelo specializirano. Zdaj imamo grajenje modela, ki je gnano s strani kompetence (ki smo ga poskusi- li umestiti v hipotetičen četrti stadij) iz možnih intervencij splošnih interesov in kapacitet (stadij štiri a). Motivacija, splošna inteligenca in znanje se vmešavajo in pomagajo ali kvarijo rezultate, pridobljene s specializiranimi kompetencami. Če govorimo o mojih moralnih kapacitetah, se verjetno zelo nagibam k temu, da De- belega moža vržemo z mostu, čeprav se bom slabo počutil, če to povem svojim študentom – zavajam samega sebe in na zavestnem nivoju produciram (nekakšno hinavsko) intuicijo, da tega ne bi storil in da je to zelo narobe. Kontrast je zelo nu- jen za probleme v eksperimentalni filozofiji, kjer je pojasnilo intuicij najpo- membnejši korak pri izbiranju veljavnih intuicij. Naj na kratko obrazložim omenjen kontrast: grajenje modela in modeliranje preko simulacije. V študiji mentalnih modelov se pojavita dva zanimiva vira. Prvega lahko opišemo kot tretjeosebno konstrukcijo: konstruktorica uporabi svoja spo- minska in kompetenčna sredstva in v svoji domišljiji sestavi elemente, katerih izid bo 'slika' scenarija. Drugi vir, usmerjen proti prvoosebnemu (pa tudi medosebne- mu) razumevanju, je zelo verjetno mentalna simulacija. Če je nekdo vprašan v eni izmed variacij Problema tramvaja, če bi potisnil Debelega moža, da bi rešil več potencialnih žrtev, potem se ta oseba verjetno postavi v kožo opazovalca zraven Debelega moža in poskusi simulirati čustva in namere, ki bi jih takrat doživljala. Ti dve tehniki bosta morda obrodili kontrastne rezultate: običajen konstrukcijski proces je dosti bolj brezoseben kot simulacija, ki bo morda vključevala čustva subjekta v veliko večji meri. Nenad Miščevič 84 Naj še zapišem nekaj besed o prvoosebnem modeliranju preko simulacije, kjer že- limo razumeti medčloveške in socialne vsebine. V moralnih in političnih ME-ih bodo filozofi modelirali človeško-socialne odnose. V etiki bo to Gigesov prstan, kot tudi ME-ta Tramvaj in Violinist. V političnih ME-ih mora subjekt ustvariti mentalni model idealne Platonske države, Stanja narave in Originalne pozicije ter Tančico nevednosti. Od tod pride subjektova kapaciteta za intuicijo. Ampak ima- mo tudi epistemološke ME-e, prvoosebne ME-e filozofije duha; najbolj znan je Jacksonova Črno-bela soba z Marijo. Kaj modelirajo subjekti v simulaciji ME- ov? V filozofiji, na primer, epistemsko-kognitivna stanja: konkretno, način formi- ranja prepričanj. Pomembno je opozoriti na to, da imamo primarno v mislih zgodnje stadije ME-a, od dva do pet. Vzemimo Gettier primere, konkretno scenarij pridobivanja službe. Predpostavimo, da je subjekt razumel vprašanje: »Ali Smith ve?« Mislim, da je drugi stadij začasne zavestne produkcije sestavljen iz zavestnega grajenja modela tega, kar se dogaja. Subjekt si zamišlja, bolj ali manj slikovito, kako Smith šteje denar v Jonesovem žepu in kako od šefa pridobi (dez)informacijo, da bo službo dobil Jones. Pogosto subjekt potrebuje tudi pomoč relevantnih virov na nivoju podzavesti. To podzavestno dodatno produkcijo sem opisal kot tretji stadij. Kon- kretno mora subjekt imeti relativno specializirano ozadje razumevanja tega, kar tvori védenje in kako je to povezano z drugimi epistemskimi stanji. Upamo lahko, da se grajenje modela in zgodnje iskanje odgovora razvije v takojšno spontano sodbo, pogosto podzavestno, ki je naš stadij štiri, jedro intuicij, v katerem se raz- vije zgodnja produkcija. (V tem trenutku se ne bom ukvarjal s problemom mož- nega širšega podzavestnega teoretiziranja, našega stadija štiri a – k temu se bom vrnil kmalu. Za zdaj je pomembno zapisati, da bi lahko bili vključeni pragmatični elementi: »Kaj želi učitelj od mene?« »Naj bom prijazen do Smitha ali ne?« »Ka- ko naj ugodim temu, kar mislim, da so učiteljeva pričakovanja?«) Subjekt končno pride do takojšnega spontanega zavestnega odgovora, do zavestne intuicije, reci- mo, da Smith ve – to je bil naš peti stadij. Naj sedaj na kratko pojasnim intuicije. Kaj sploh so? Spomnite se procesa prebi- janja skozi ME. »Ali se bo veriga v mojem scenariju še naprej premikala?« vpra- šajo Stevin in njegovi nasledniki sogovorca. »Ne!« odgovori. Podobno v etičnem ME-u sogovornik morda reče izpraševalcu: »Bilo bi dopustno žrtvovati ti dve osebi v situaciji tramvaja, da lahko rešimo pet oseb.« Omenili smo že, da takšne 'uvide' eksperimentatorjev (sogovornikov) v ME-u, ki jih navadno formulirajo v svojih odgovorih, imenujemo 'intuicija' in da je isti termin uporabljen s strani lin- gvistov za spontane sodbe o stavkih, običajno o stavkih maternega jezika subjek- ta. Standardno sta za njih značilni neposrednost in gotovost. Podobno stvar vidimo v Oxford Dictionary of Philosophy, ki govori o »takoj- šnjem zavedanju, ali o resnici neke propozicije ali nekega predmeta razumevanja, kot je koncept«. (Blackburn, 1994: 197). Kakorkoli, pomen besede 'intuicija' je, v Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 85 kombinaciji z neposrednostjo, bolj pogosto povezan z očitnostjo. Izvorni filozof- ski pomen besede je bil apliciran na primere čistega uvida; beseda 'intuitio' je po- menila preprosto 'videti'. (Beseda se pojavi v srednjem veku, v optiki, v teorijah o neposredni zaznavi in v religioznih kontekstih 'videnja' Boga). Propozicija p je očitna agentu A ob času t, če in samo če se je samo z ozirom na razumevanje p ob času t A-ju p zdel resničen. (Jeshion, 2001: 955). Zanimivo je, da izgleda, da so intuicije o predmetih v svetu (in ne o 'smislih', o znanju in ne o konceptu 'znanja'). 3. Zmerna teorija glasu kompetence (ZmeTGlaK) Za prvi, takojšen odgovor, tj. intuicija, se zdi, da je povezan s specializirano kom- petenco ali kompetencami (kot je dolgo nazaj predlagal Chomsky za vsebine jezi- ka). Intuicije se zdijo usmerjene proti specializiranim domenam in morda niso gnane popolnoma s strani konceptov: občutek za moralo, prostorska kompetenca, kapaciteta za jezik. Torej rabimo pojasnitev, ki poudari vlogo (relativno) speciali- zirane kompetence. V svojem predlogu zmerne teorije glasu kompetence (ZmeTGlaK) bi kompetenca naj bila (relativno) specifična glede na domeno. Tipično mobilizirane kompetence v ME-ih so:  prostorsko-geometrijske,  numerično-aritmetične,  naivna fizika,  epistemološke (za Gettier primere),  lingvistične. Tako imamo kar nekaj pomembnih tem, povezanih z domišljijskimi izvedbami na splošno, grajenjem modelov, miselnega eksperimentiranja in generiranja intuicij, ki so skladne. Torej imamo minimalne nujne elemente za formulacijo predloga, ki zadeva naravo intuicij in ME-ov, ki jih producirajo. Imenujem jo zmerna teorija glasu kompetence ('ZmeTGlaK' na kratko). Začne se s priznanjem, da so intuicije- dispozicije in sodbe nekaj, kar tvori ločeno skupino fenomenov in da je kapaciteta za intuicijo nekaj, kar je kapaciteta za uporabo naših domišljijskih in sodbenih kompetenc v nepovezani obliki. To je glas kompetence, pogosto diskreten. Intui- cijske informacije so tako minimalni 'produkti' začasnih produkcij – lingvističnih, filozofskih, moralnih ali matematičnih – naivnih mislecev (ali govorcev- poslušalcev) in ne njihova mnenja o informacijah. Informacije ne vključujejo teo- rij in zelo malo proto-teorij. Čeprav so v zavestni produkciji informacij morda primesi ugibanja, so le-te rutinsko odstavljene s strani lingvistov. V nasprotju s pretežno konceptualističnim razumevanjem ME-ov in intuicij (Peacocke, Boghos- sian) teorija trdi, da intuicije zadevajo zunanje stvari, domeno predmetov in dej- Nenad Miščevič 86 stev, ne pa konceptov. Koncepti pogosto igrajo vlogo v procesu, vendar niso predmet intuicij in njihova vloga je podrejena vlogi, ki jo igra zunanja referenčna domena. Tretjič, zadevajoč ME-e: ME-i in intuicije, ki jih proizvedejo, slonijo na scenari- jih in ne na sklepanju. Zamišljanje ali simulacija scenarijev, tipično partikularizi- ranih, igra glavno kognitivno in upravičitveno vlogo, medtem ko sklepanje tipič- no igra podrejeno vlogo. Četrtič, nujnost razlage: za intuicije potrebujemo razlago samega destva, da jih imamo, enako kot njihove zanesljivosti, če je možno naj bo le-ta vzročna. Poglejmo na primer kompetence, ki se ukvarjajo s prostorom ali številom. Naj dodam, da obstajajo specializirani spodrsljaji v prostorski zaznavi: strokovnjaki govorijo o motnjah v vidnem prostoru zaznave, povezanih z lezijami na desni možganski polobli in podobno. To pripomore k predpostavki, da so nekatere osnovne značilnosti kompetenc vrojene in da sposobnost sama ni samo rezultat empiričnega učenja. Seveda je veliko priučenega in kompetence se izpilijo s prak- so. 4. Zaključek Toliko o skici preproste pojasnitve ME-ov in intuicij. Seveda se mora na koncu vsa kompleksnost produciranja ME-ov in intuicij, ki so bile njihov produkt, odra- žati na nivoju upravičitve. To sugerira strukturni upravičevalni pogled: upraviči- tev za intuicije je združitev a posteriori z a priori elementi (za podrobno obrambo glej Miščević 2012, in razprave s Soso, Devittom, in Williamsonom, v Miščević 2006, 2013 in 2015). Z drugimi besedami: ker so nekatere kompetence globoke in verjetno vrojene, druge pa povezane z izkoriščanjem empiričnih virov, je celotna upravičitev sestavljena iz a priori in a posteriori elementov na zelo strukturiran način. Miselni eksperiment – skica teorije AnαliZA 02 2018 87 Thought experiment – sketch of a theory Thought-experiments are highly controlled exercises of imagination with a precise cognitive purpose; they thus belong to a wide genus of “imaginative enactments in thought”, reaching from imagining with some immediate practical purpose all the way to imagining in meditations. The concreteness, i.e. image-involvedness of such enactments enhances their efficiency and usefulness. The crucial role in the mechanics of thought-experiments is played by specialized competences that both crucially help model the imaginary scenarios, and derive the resulting judgments- intuitions. I call the resulting view “Moderate voice of competence (MoVoC)” view. Finally, since some competences are deep and probably innate, other linked more to exploiting empirical sources the overall justification combines a priori and a posteriori elements, in a highly structured way. Keywords: thought-experiments, intuitions, competences, a priori, a posteriori Literatura Austin, J. L. (1979). “A Plea For Excuses”. V Austin, J. L. Philosophical Papers, 3rd ed., Oxford: Clarendon Press. Baggini, J. (2007). »On Thought Experiments«. Dostopno na: https://philosophybites.com/2007/12/julian-baggini.html [27. 12. 2018]. Blackburn, S. (1994). The Oxford Dictionary of Philosophy. Oxford: Oxford University Press. Brown, J. R. (1991). The Laboratory of the Mind: Thought Experiments in the Natural Sciences. London: Routledge. Jeshion, R. (2001). »Frege's Notion of Self-Evidence«. Mind, 110, (440), str. 937–976. Miščević, N. (1992). “Mental Models and Thought Experiments”. International Studies in the Philosophy of Science, 6, str. 215–226. Miščević, N. (2006). »Devitt's Shocking Idea and Analyticity Without Apriority«. Croatian Journal of Philosophy, 6 (1), str. 69–95. Miščević, N. (2012). »Logic, Indispensability And Aposteriority«. V Trobok, M., Miščević, N., Žarnić, B. (ur.), Between Logic and Reality, Dordrecht: Springer, str. 135–157. Miščević, N. (2013). »An Uncomfortable Armchair«. Croatian Journal of Philosophy, 13 (1), str. 5–28. Miščević, N. (2015), »Intuitions: Reflective Justification, Holism and Apriority«. Croatian Journal of Philosophy, 15 (3), str. 307–324. Nenad Miščevič 88 Williamson, T. (2007). The Philosophy of Philosophy. Oxford: Blackwell. Williamson, T. (v tisku). »Model Building in Philosophy«. V Blackford, R. in Broderic, D. (ur.), Philosophy’s Future: The Problem of Philosophical Progress, Oxford: Wiley-Blackwell. Dostopno na: http://media.philosophy.ox.ac.uk/assets/pdf_file/0008/38393/Blackford.pdf [27. 12. 2018].