IN ESOV VPESMIH NJEGA NAJTI NI
Na sodelavca »Kranjske Cbelice« dr. Jakoba Zupana je Prešeren sprožil tale epigram:
Brez cetov teče vir mu Hipokrene In esov v pesmih njega najti ni! Zatorej nimajo nobene cene, Zato so pesmi tiste brez soli.
Ta Prešernov sršen meri na znano Zupanovo manijo, izogibati se besed s sičniki. Tako n. pr. Zupan v neki pesmi želi, »de vsih dvajsetero verst brez četa n'esa ostane«; v pripombi k odi na cesarja Franca pa se hvali, da sovražniki preštevihiih cetov in esov ne bodo našli v 28 verzih te ode — razen v imenu Franc — niti enega od omenjenih glasov. — Podrobneje razpravlja o tem Rudolf Mole, Dr. Jakob Zupan kot pesnik (Ljubljana 1910) str. 5.
Od kod Zupanu teorija o kakofoničnosti esov in cetov?
R. Mole v omenjeni razpravi razlaga to tendenco iz njegovega silnega patriotizma, »ker so baje očitali slovenskemu jeziku, da ima preveč sičnikov«.
Mogoče pa ga je k temu privedel še neki drug moment.
Eden največjih grških lirikov, Pindar, označuje črko »s« kot »nečisto«: TO sav xißSYilov. O svojem učitelju pesniku Lasosu iz Hermione s ponosom ugotavlja, da je šele on začetnik prave ditirambske poezije, kajti pred njegovim nastopom je »ljudem polzel iz ust nečisti s«. Antični gramatiki Klearhos, Atenaios, Dion vedo povedati, da je Lasos napisal cele pesmi brez črke »s«.
Mogoče ima tudi omenjeno sovraštvo do preštevllnih sičnikov svoj odpor v oboževanju Pindarja. Saj je znano, kakšen süen vpliv je imel Pindar od 17. do začetka 19. stoletja na evropsko poezijo, zlasti na nemške pesnike (Opitz, Weokerlin, Gottsched, Klopstock, Hölderlin): bil jim je vzor in ideal najčistejše lirike. Tudi na Kranjskem je Pindar našel svoje častilce, kot je
382
razvidno iz Prešernove sklepne gazele; »...tretji bi bil bolj prijatelj Pinda-rovi odi.« Eden izmed njih je bil najbrž tudi učeni dr. Jakob Zupan. In ker velikemu grškemu vzorniku ni mogel slediti v zanosnem poletu pesniške dikcije in v fantastičnem bogastvu drznih prispodob, ga je skušal posnemati vsaj
— v odporu do črke »s«. Kajetan GanUr